Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugoslavije [Tom V]

Table of contents :
Front Cover
zbor avstrijske socialno demokratične stranke
zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke
zbor avstrijske socialno demokratične stranke
Ustanovni (I ) zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke
Štajerska okrajna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke
zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke
zbor avstrijske socialno demokratične stranke
Pred brnskim zborom >Pogoji narodnega miru v Avstriji« (Etbin Kristan)
Ivan Cankar -- socialno demokratični kandidat
Pregled socialno demokratičnih glasov pri državnozborskih volitvah
Ob aneksiji Bosne in Hercegovine
zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke
Organizacijski pravilnik jugoslovanske socialno demokratične stranke
Jugoslovanska socialno demokratična konferenca 21 in 22 novembra 1909
Balkanska socialistična konferenca 7 do 9 januarja 1910 v Beogradu
K volilnemu izidu (Dr Anton Dermota)
februarja 1912 :
Ob balkanski vojni leta 1912
Izredna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke
Pred občinskimi volitvami v Trstu leta 1913
Kmečko vprašanje na V goriški deželni konferenci jugoslovanske socialno
Med svetovno vojno
Chicaška izjava 29 junija 1917
zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke
Debata in resolucija o političnem položaju
Predlog resolucije o taktiki
Iz načelne izjave socialistične omladine< »Naša poslanica« -
»Očiščenje in pomlajenje< - Predavanje Ivana Cankarja 20 aprila 1918 v
>Slovenska kultura, vojna in delavstvo< Predavanje Ivana Cankarja
Pred jugoslovansko socialistično konferenco 6 oktobra 1918 v Zagrebu
>Vseslovenska konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke
Vstop socialnih demokratov v Davidovićevo vlado
Izjava slovenskih delegatov na kongresu socialistične stranke Italije
Proglas načelstva jugoslovanske socialno demokratične stranke koroškemu
PRILOGE
logu jugoslovanske socialne demokracije
>Potemkinove vasi in slovenska politikaRazdvojitev duhov in razkol v stranki (Ivan Regent)
Register osebnih in zemljepisnih imen •

Citation preview

ZGODOVINSKI ODDELEK CENTRALNEGA KOMITEJA KPJ

ZGODOVINSK

I

KOMUNISTIČNE

ARHIV

PARTIJE JUGOSLAVIJE

TOM

V

SOCIALISTIČNO GIBANJE

V SLOVENIJI

1869-1920

BEOGRAD 1951

D 2 -

PRINTED IN YUGOSLAVI

PROLETARCI VSEH

DEŽEL , ZDRUŽITE SE !

ZGODOVINSKI KOMUNISTIČNE

ARHIV

PARTIJE JUGOSLAVIJE

IZDAJA

ZGODOVINSKI ODDELEK CENTRALNEGA KOMITEJA KOMUNISTIČNE

PARTIJE JUGOSLAVIJE

TOM V

ZGODOVINSKI ODDELEK CENTRALNEGA KOMITEJA KPJ

Istorijoni girliv

bantile

komunistiève

Jujo lavije

INSKI

ZGODOV

KOMUNISTIČNE

PARTIJE

ARHIV

JUGOSLAVIJE

TOM V

SOCIALISTIČNO GIBANJE V SLOVENIJI 1869-1920

BEOGRAD 1951

ZGODOVINSKI ARHIV KOMUNISTIČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE UREJA REDAKCIJSKI ODBOR ODGOVORNI UREDNIK MOŠA PIJADE

NATISNILA TISKARNA LJUDSKE PRAVICE« V LJUBLJANI NAKLADA 8000

Uvodne opombe uredništva

V tej knjigi zbrano dokumentarno grádivo, doslej raztreseno po večidel težko dostopnih virih, naj omogoči partijski in širši javnosti kritično proučevanje socialnodemokratskega razdobja delavskega gibanja v Sloveniji. To obdobje obsega čas petih desetletij - od nastanka prvih delavskih društev leta 1869 do razcepa »jugoslovanske socialno demokratične stranke« v marcu 1920, ko se je njeno levo krilo pridružilo » socialistični delavski stranki (komunistov) Jugoslavije« . Pri izbiri gradiva je uredništvo upoštevalo vse važnejše momente v razvoju, strukturi in vlogi slovenske socialne demokracije, zlasti tudi vsa bodisi v pozitivnem ali v negativnem smislu pomembna politična stališča. Le takšna izbira dokumentov nudi primerno osnovo za proučevanje tega odmaknjenega obdobja slovenskega delavskega gibanja glede na njegov svojevrstni socialnodemokratski značaj. Pri tem je treba poudariti, da zbrani dokumenti, čeprav opozarjajo na važnejše dogodke in pojave v razvoju slovenske socialne demokracije, vendarle ne dajejo vselej izčrpne slike tega razvoja; znanstveno proučevanje bo moralo temeljiti na obširnejšem zgodovinskem gradivu, kakor pa ga je mogla obseči ta knjiga. Prva doba slovenskega delavskega gibanja, ki je dosegla višek v radikalni frakciji« Železnikarjevega kroga do celovškega procesa leta 1884, je predstavljena le v medlih obrisih, ker je ustrezno dokumentarno gradivo prav skopo. Bolje lahko sledimo novemu razmahu slovenske socialne demokracije po hainfeldskem zboru leta 1888/1889 -- najprej le po poročilih in sklepih kongresov avstrijske socialne demokracije, od ustanovitve »jugoslovanske socialno demokratične stranke

leta 1896 dalje pa zlasti

po razpravah in sklepih njenih lastnih zborov, a tudi po drugih virih, ki podajajo stališča slovenske socialne demokracije do dogodkov in problemov tiste dobe. V tej zbirki političnih dokumentov ni bilo upoštevano gradivo, ki se nanaša posebej na sindikalne, kulturno- izobraževalne in zadružné delavske organizacije . V ponatisih so popravljene tiskovne in podobne pomote (kakor napačne številke v letnicah, napačno pisana imena itd.) , a vrh tega sta tudi pravopis in raba ločil poenotena po dandanes veljavnih pravilih, da ne bi V

zastarelost in neenotnost pisave in jezika današnjega bralca preveč motila. Pravopisnim sorodni slovnično-jezikovni popravki so bili izvršeni le v omejeni meri, da ne bi jezik izgubil pečat časa, v katerem so bili dokumenti napisani. Zato je ohranjena tudi v vsem tem obdobju prevladujoča oblika >>socialno demokratični« namesto kasnejše in danes prevladujoče oblike »socialnodemokratski «. Skrbno pa se je uredništvo ogibalo vsakršnim »jezikovnim

popravkom, ki bi utegnili kakor koli prizadeti smisel besedila,

in je v takšnih primerih dodalo le svoje opombe pod črto. Vsi iz dokumentov zaradi krajšanja izpuščeni deli so v sklenjenem tekstu in na koncu odstavkov označeni s po štirimi pikami, v začetku odstavkov in med njimi pa s po tremi pikami. Pri vsakem dokumentu je naveden vir, iz katerega je ponatisnjen di preveden. Da obseg knjige ne bi preveč narasel, je del gradiva natisnjen v drobnih črkah. V >>Prilogah

(str. 414-464) je posebej uvrščeno gradivo, ki bi

utegnilo motiti kronološko ali smiselno razvrstitev osnovne dokumentarne snovi, a dopolnilno osvetljuje slovensko socialno demokracijo in takratne družbenopolitične razmere. Opis prve velike rudarske stavke v trboveljskem revirju in splošni pregled nadaljnjih rudarskih stavk naj pokažeta vsaj deloma tudi elementarno stran takratnega slovenskega delavskega gibanja, ki je v zbranih političnih dokumentih ostala precej zasenčena. Sledi Leninova kasnejša sodba o brnskem narodnostnem programu avstrijske socialne demokracije in o brnskem predlogu slovenske socialne demokracije . Vrsto prilog, med katerimi sta tudi dva Cankarjeva književnopolitična prispevka, zaključujeta polemična članka dr. H. Tume in I. Regenta iz konca leta 1920 pred kongresom italijanske socialistične stranke v Livornu januarja 1921, na katerem so se slovenske organizacije te stranke skoraj v celoti pridružile tedaj ustanovljeni komunistični stranki Italije. Važnejši dogodki in pojavi, ki so v dokumentih le bežno omenjeni, a ne dovolj pojasnjeni, so obravnavani v pojasnilih na koncu knjige, na katera opozarjajo male številke v tekstu (¹ do 110) . Kakor ostale knjige » Zgodovinskega arhiva KPJ« ima tudi ta nekaj faksimilov in fotografij ter register osebnih in zemljepisnih imen.

VI

SOCIALISTIČNO GIBANJE

V SLOVENIJI 1869-1920

PRAVILA LJUBLJANSKEGA DELAVSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA DRUŠTVA [»Slovenska Lipa « v Ljubljani ] [¹ ]

§ 1. Namen delavskemu izobraževalnemu društvu [ » Slovenska Lipa] v Ljubljani je vedno braniti in pospeševati duševne ter gmotne koristi delavskega stanu. § 2. Društvo si prizadeva to namero doseči z imenitnimi znanstvenimi (delavcem primernimi) razpravami in naukom, tudi knjižnice ustanavljaje, govore in razprave (zunaj politike ) ter radevoljne razgovore tiskaje in prodajaje, petje goječ, družabne veselice, telovadstvo in izgrede napravljaje, dalje osnovavši poseben razdelek, da odkazuje dela, [3 ] ter naposled svoje družabnike podpiraje v posebnih slučajih.

• § 3. V društvu so redni, podporni ter častni družabniki. § 4. Za rednega družabnika more biti vsak delavec ; tudi obrtniki, kateri ne plačujejo nad 5 gld . [ ] praviga davka, morejo za redne družabnike pristopiti. § 6. Može, kateri bi imeli posebne zasluge o delavskem stanu in društvu, more po odborskem nasvetu občni zbor izvoliti za častne družabnike. § 7. Kdor se sprejme za rednega družabnika, plača 15 kr. a. v. P sprejemnine ter potem dalje 15 kr. a. v. na mesec društvenine. § 8. Za podpornega družabnika more biti sprejet, kdor je ali v društvu za učitelja ali vsaj 5 gld. a. v. letnega plačila obenem naprej odšteje. § 9. Novih pristopnikov imena je v društvenih prostorih po celih štirinajst dni imeti razglašeno. § 14. Društvo vodi odbor, katerega redni občni zbor izvoli samo z večino glasov. Odbornikov je petnajst. V odbor se more izvoliti vsak redni družabnik, razen tistih, katere društvo plačuje.

Ta pravila so bila predložena kranjski deželni vladi 8. decembra 1869 potrjena pa 13. januarja 1870. Na arhivskem izvirniku prečrtani deli so tukaj v oglatih oklepajih. Manjkajoči členi pravil (5 , 10—13 itd. ) so opuščeni že v ponatisu v Socialni misli in jih nismo mogli dopolniti. - Op. ur. Op. ur. [2] izlete. Ta razdelek pomeni posredovalnico za delo. - Op . ur. Op. ur. 14] = goldinarjev. Op. ur. [5] = krajcarjev avstrijske veljave.

1

16. Odbor plačuje redne izdatke, za izdatke čez 20 gld. treba privoljenja občnega zbora. § 19. (Odbornik ne sme več nego samo v enem drugem društvu imeti opravilo) , če bi se odbornik ne pokoraval, se ga more prisiliti k odstopu. § 21. V prvi polovici vsacega meseca je zbor, katerega je 8 dni poprej napovedati. § 24. Ako se med družabniki osnujejo posebne združbe v posamezne socialne namene, kakor povžitne, hranilne in posojilne združbe, tedaj so tem združbam voditelji njihovi družabniki sami . 25. [Delavsko izobraževalno društvo >Slovenska Lipak v Ljubljani v zvezo stopa z enakimi ali na enaka načela postavljenimi društvi in prihranjuje si prizadevanje, osnovati občno zvezo med vsemi delavskimi društvi. ] § 25. Kdor more dokazati, da je v poslednjih treh mesecih bil pri društvu enakih namer, ni mu treba sprejemščine plačati . § 26. Odborniku, kateremu je občni zbor sklenil nezaupnico, mahoma je odstopiti s svojega mesta. § 28. Razdružitev nastane, ako bi društvo bilo prisiljeno zaradi premajhnega števila družabnikov. Društveno imenje se ne razdeli, nego pri razdružitvi izroči trdnemu močnemu zavodu na obresti, dokler se zopet ne osnuje enakih namer društvo, katero ga prevzame z obrestmi vred in kateremu je dolžnost ta § 28 brez spremembe sprejeti in ohraniti v pravilih, ker drugače bi imenje z obrestmi vred dobila občna blagajnica bolnih (delavcev in oslabljencev) . Ako se li ne osnuje nobeno enako - društvo v dobi desetih let od tistega dne, ko je bila razdružitev, imenje dobode tukajšnja občna blagajnica bolnih (delavcev in oslabljencev) .

§ 29. Društvo stoluje v Ljubljani. Ponatis iz >Socialne misli VI. št. 2 od februarja 1927, str. 41-42.

DVA ČLANKA IZ »LJUDSKEGA GLASA«¹*

Kedaj bo tudi nam solnce sijalo ? (Iz delavskih krogov) To je zdihujoči glas revnega delavskega ljudstva po bornih hišicah, temnih sobah, v delavnicah in tovarnah. Povsodi , kamor se oko ozre , ne vidi se druzega, kakor revščina, veliko pomanjkanje, da, zares je hudo in nikjer ne kaže , da se hoče na bolje obrniti, ako konečno zakonodarstvo temu stanji ne odpomore ter dane obljube ne uresniči, da globoko propadajoči in dozdaj najzvestejši in vdani stan neogibne pogube ne reši . Če pogledamo obraze delavcev, ko iz tovarne pridejo ali v njo gredo, kako vela obličja vidiš, kako otrpnene so roke skrbnih očetov, kateri pri svojem trdem delu mnogokrat z nevarnostjo svojega lastnega življenja komaj pičlo skorjico kruha zase in svoje otroke služijo, pa mnogokrat še tega zaslužiti nimajo. Mnogokrat se slišijo bridke besede očetove : » Kedaj bo boljše, kedaj bo tudi nam solnce prisijalo ?« Kedaj , to je resno vprašanje, in kedaj bo to vprašanje rešeno, to doslej še nihče ne ve . Istina je, da bi bilo bolje prej pomagati, kakor opustiti ta stan , kateri je najvažnejši faktor cele države, kateri stan vse ustvari. Karkoli se lepega, krasnega vidi, stoji in giblje, vse je sad njegove neumornosti, njegove pridne roke. ... Za nas delavce je pa tudi to slabo, ker vsi še niso prav složni, edini. Ako se hočete združiti, da postanete ogromno število, potem boste že toliko močni, da se vam ni bati, potem dosežete kmalu , česar želite , ne bo se vam treba noč in dan trpinčiti, zaslužili boste v osmih ali desetih urah, kar imate zdaj za 15 ali 20-urno delo. Tudi ob nedeljah in praznikih se po delavnicah ne boste žulili , ko se ves ostali svet prosto giblje , in tako edini dan celega tedna, ki je vam odmerjen v odmor, ni vaš ! .... Da se te in mnoge druge škodljive napake odstranijo, bodite složni , bodite edini, ker v vaši edinosti počiva moč, katere še sami poznate ne. Bodite si bratje, vsi enega duha, enega roda in spoznali bodete, da nas to privede do odrešenja, da nam pomaga do zmage, do boljših časov, v katerih hočemo srečneje živeti , če že mi starejši ne , pa vsaj naši otroci, naša bodočnost. Zanamci nam bodo za naše napore hvaležni, ko nas med njimi ne bo, in veselili se bodo boljših časov, srečnejše dobe, v kateri bo tudi njim in vam, bratje delavci, vsem solnce zasijalo in milejše zvezde svetile ! Ponatis iz »Ljudskega glasa II. št. 11 z dne 1. junija 1883, str. 41 . * Te male številke opozarjajo na pojasnila, uvrščena na koncu knjige, medtem ko zvezdice in male številke v oglatih oklepajih opozarjajo na opombe pod črto. - Op. ur. 3

. Laž

moderna moč

Največjo moč ima dandanes laž. Nikdar še ni imela laž toli sredstev zase, kakor zdaj , ker ni nikoli še časnikarstvo in časniki so često raz-- tako cvelo, kakor v našem času. širjatelji laži – Vse moderne izumbe, kakor brzojav, železnica i . t. d . pomagajo laži k naglemu in lahkemu razširjevanju po tako zvanem modernem svetu. S pomočjo laži , katera se dan za dnevom ponavlja, vzdržujejo se marsikatere naše brezpametne upeljave. Skoro vse naše današnje družbinske razmere sestavljene so na podlagi laži in zvijač, katere so v našem življenju brezskrajno zmešnjavo povzročile. Da, laž je tako navadna postala, da lažnivci slednjič sami svojim lažem verjamejo. Vsa današnja kupčija obstoji v vzajemnem plahtanji kupčevalcev. Svoboda in občanska enakopravnost je debela laž. Bogatini in mogotci storijo, kar jim ljubo, teptajo naravne pravice in svobodo siromakov in postopajo torej samovoljno. Pravijo, da je i siromak prost človek. To je zopet laž, ker vklanjati se mora volji premožnejšega ali pa gladu umirati . Ni je niti jedne razmere v kapitalistični družbi, da bi ji ne bila laž primešana. V resnici nadvladuje danes bogatin reveža, mogočnejši slabejšega , o čemer se lahko vsaki dan prepričamo, a vendar se te žalostne razmere odločno taje. Laž torej od nas še zahteva, da ji moramo resnico primerjati. premda se vedno in vedno o nasprotnem prepričamo. Vse naše današnje lažnive družbinske razmere tolmačijo se torej sledeče : Oropanje naravnih pripomočkov in delavskih moči do popolnega propada imenuje se ekonomija ; zagovarjanje in odobravanje tega pogubonosnega sistema slovi za učenost in njega proslavljanje in olepšavanje je umetnost. To je stališče, na katerem moderno kapitalistično časnikarstvo stoji : tu je laž za voditelja in vladarja socialnih razmer. Se je li torej čuditi, da so siromaki vedno slabejši in da se po časnikih, kateri so v rokah kapitalistov, vedno le laži zoper reveže spletajo ter njih žalostni položaj z namenom zamolčuje ? Mi se ne čudimo. Vemo pa, da se prej delavske in obrtniške razmere ne bodo predrugačile, preden vpliv kapitalističnih časnikov na merodajne kroge ni uničen . Kadar bo pa enkrat resnica zmagala in laž svoje kraljestvo zgubila, potem šele se bodo zdaj zaničevanim obrtnikom , kmetovalcem in delavcem pot k svobodi in blagru odprla, potem šele bodo smeli njih dela sad, s katerim zdaj vladajoče stanovske vrste lenuhe rede, sami zase uživati. Ponatis iz Ljudskega glasa II. št. 17 z dne 1. septembra 1883, str. 67.

USTANOVNI (I. ) ZBOR AVSTRIJSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE 30. decembra 1888 do 1. januarja 1889 v Hainfeldu

Izjave slovenskih delegatov V načelni debati je izjavil Zadnik iz Ljubljane : Moram se v načelni debati oglasili, ker sva dva sodruga tudi iz Kranjske tu, ki zastopava slovenske delavce. Dovolim si izjaviti, da bomo načelno izjavo* tudi v slovenskem jeziku razširjali in tako delovali za ideje socialne demokracije. Ko se je razpravljalo o tem, da se resolucije zbora prestavijo v razne jezike, se je oglasil k besedi Karl Kordelič in dejal : >Sodrugi, naj se prepusti prezidiju, da poskrbi , da se bodo ne le resolucije, ampak tudi protokol zbora, prestavili v druge jezike, v kolikor je le to mogoče . Stavljam tudi tozadevni predlog. < Pri razpravi o tisku je govoril zopet Karl Kordelič : > Po nalogu svojih sodrugov, moram prositi strankin zbor sledeče : Veseli nas, da imajo Čehi liste, ki delujejo za ideje socialne demokracije, ali tudi za nas Slovence bi bilo prav potrebno ustanoviti slovenski strankin list, ker so se mnogi indiferentni delavci pridružili že liberalni ali pa nacionalni stranki . Zadnje imenovana stranka nas, ki zastopamo ideje socialne demokracije, denuncira kot Nemce. Nacionalni delavci so pri nas mnogo pripomogli , da smo se med seboj klali in cepili. Spominjam samo na dogodke, ki so se pred leti odigrali v Celovcu. ** Prav obžalovati je, da sami nismo prišli do prepričanja, da si moramo delavci Avstrije brez ozira na to, h kateri narodnosti pripadamo, bratsko podati roko. Za Kranjsko, Istro in Goriško bi bila ustanovitev slovenskega socialno demokratičnega lista še bolj važna, ker tamkajšnji sodrugi nemškega socialističnega lista ne razumejo ; so seveda tudi taki, ki ga nočejo razumeti, kar je prav zelo obžalovati . Dolžnost mi je naznaniti, da hočemo ustanoviti slovenski strankin list za Spodnji Štajer, Koroško, Kranjsko , Goriško in Trst. V Trstu je socialno demokratično društvo, ki je razdeljeno v nemško, italijansko in slovensko frakcijo. Temu društvu se je priključilo tudi 15 naših sodrugov. V Gorici pa je delavsko izobraževalno društvo na nacionalnem stališču. Te ljudi moramo , pridobiti. Upamo, da nam dá strankin zbor dovoljenje za izdajanje lista. Potrebno je, da se delavci združimo in pomagamo socialni demokraciji do zmage . Načelno izjavo« hainfeldskega zbora na str. 6—8. - Op. ur. ** = proces proti ljubljanskim socialistom Francetu Železnikarju in tovarišem pred celovško poroto leta 1884. Podatke o tem procesu glej na str. 25. Op. ur. 5

V debati je plediral za slovenski list Perlonigg iz Beljaka. Tudi Pokorny (Dunaj ) je priporočal ustanovitev slovenskega lista. Krainer (Maribor) pa je na zboru predložil sledečo resolucijo : >Strankin zbor pozdravlja namero jugoslovanskih sodrugov izdajati strankin list in daje k temu rad svoje soglasje in podporo. 0¸delavskem in socijalističnem gibanju na Slovenskem do ustanovitve jugoslovanske socijalno-demokratične stranke (1848-1896) « , 1927, str. 123-124.*

PROGRAMSKI SKLEPI HAINFELDSKEGA ZBORA Z DOPOLNITVAMI III . ZBORA LETA 1892 [1 ]

I. Načelna izjava Avstrijska socialno-demokratična delavska stranka hoče vse ljudstvo ne glede na narodnost, pleme in spol rešiti iz okov ekonomične odvisnosti, odstraniti hoče politično brezpravnost in [skrbeti za povzdigo duševne omike] . Vzroka temu sramotnemu stanju ni iskati v posameznih političnih napravah, temveč v [ tem , ker] [ 3] so delavska sredstva monopolizirana v rokah [posameznikov ] [ * ] . Posestnik delavske moči , delavski [stan ] [ ] postane tem načinom suženj onih, ki posedujejo delavska sredstva, suženj [kapitalistov ] [*], katerih politično in ekonomično [gospodarstvo] se izraža v današnji državi. Ako pa posamezniki posedujejo produkcijska (delavska) sredstva, pomenja to na jedni strani politično [strankarsko] [8] državo, na drugi strani pa ekonomično, čedalje bolj razširjajoče se uboštvo in propad [širših ] [ ] ljudskih slojev. Vsled razvitka tehnike, vsled silnega naraščanja produktivnih sil, postaja ta oblika posesti ne samo nepotrebna, temveč [odstranila se bode * Ker nam nemški izvirnik razprav hainfeldskega zbora ni dostopen, smo prevzeli posnetek Antona Kristana, čeprav so njegovi prevodi površni in mestoma netočni. - Op. ur. Nemške izvirnike dokumentov avstrijske socialne demokracije so v tisti dobi prevajali delavci-samouki, ki jim je manjkala potrebna jezikovna izobrazba; zato so v njihovih prevodih pogoste netočnosti in pomanjkljivosti. Tu prinašamo vendarle takšen prevod kot dokument, a netočno prevedena in pomanjkljiva mesta Op. ur. so označena v oglatih oklepajih in popravljena pod črto. [2] = in ga dvigniti iz duhovne zanemarjenosti. ... [31 v dejstvu, ki določa in obvladuje bistvo vsega družbenega stanja, namreč da ... I posedujočih posameznikov... razred ... [5] = །ག kapitalističnega razreda, ... 17 = gospodstvo ... འ [8] = razredno ... [9] vse širših ...

tudi v resnici] [ 10] za velikansko večino ljudstva, mej tem ko se [bodo istočasno ustvarili ] [1 ] za obliko skupne posesti potrebni duševni in materialni pogoji. Prevzetje delavskih sredstev v skupno posest vsega [ljudstva] [12] ni torej zgolj osvobojenje delavskega stanu, temveč je izpolnitev zgodovinsko [potrebnega] [ 13] razvitka. Nositelj tega razvitka more biti le [zavedni] [ 4] in kot politična stranka organizirani proletariat. Proletariat politično organizirati, ga pripeljati do zavesti njegovega položaja in nje gove naloge ter ga duševno in telesno storiti sposobnega za boj in takega ohraniti, je torej pravi program [ socialne demokracije, ] [ 15 ] delavske stranke v Avstriji, katera se bode poslužila vseh sredstev, ki peljejo do cilja in odgovarjajo naravni pravni zavesti ljudstva , da izpelje ta program. Sicer se bode in se mora stranka v svojem postopanji ravnati [včasih] [18] tudi po okoliščinah, posebno pa po postopanji svojih nasprotnikov. Izrekajo pa se [v obče naslednji temeljni stavki ] [ 17] : 1. Socialno-demokratična delavska stranka na Avstrijskem je mejnarodna stranka, ki obsoja isto tako predpravice narodnosti, kakor one rojstva in spola, posesti in pokoljenja ter izjavlja, da mora biti [proti] [18] izkoriščanju mejnarodna, kakor je izkoriščanje samo. 2. Da razširi socialistične nazore, (posluževala se bode (stranka) v 'polni meri vseh javnih sredstev, časopisja, društev, zborovanj in zahtevala, da se odstranijo vse ovire prostemu izražanju mnenja ( [izjemni zakoni o časopisju, društvih in zborovanju] [19]) . 3. Ne da bi se [motila o] [29] vrednosti parlamentarizma, ki je oblika modernega [strankarskega] [21] gospodstva, poganjala se bode za občno, jednako in direktno volilno pravico, ki je jedno najvažnejših sredstev za agitacijo in organizacijo, brez razlike spola za vse (javne) zastope in sicer z dijetami (dnevno plačo) . 4. Ako se hoče v okviru današnjega gospodarskega reda vsaj nekoliko preprečiti propadanje [delavskih slojev] [ 22] , njih naraščajoče siromaštvo, zahtevati se mora nepomanjkljivo in pošteno zakonodajstvo za varstvo delavcev ([okrajšanje delavnika, kolikor je to mogoče, ] [23 ] odstranitev otrok od dela itd .) , izpeljati pa se mora to pod sonadzorstvom delavcev. Istotako se mora zahtevati, da se ne ovirajo delavci v organizaciji po strokovnih društvih, torej popolna svoboda združevanja (Koalitions- Freiheit) . 5. V interesu prihodnjosti delavskega stanu je neobhodno potreben obligatorični, brezplačni in nekonfesionelni pouk v ljudskih in izobra[10] se tudi dejansko odpravlja ... [11] sočasno ustvarjajo ... [12] = delovnega ljudstva ... 13 nujnega ... razredno zavedni ... [14] [15] socialno demokratične ... [16] - vselej ... [17 = naslednja splošna načela: [18] boj proti ... = izjemni zakoni, tiskovni, društveni in zborovalni zakoni, kakor koli varala glede ... 21 = razrednega ... [22] = delavskega razreda, ... [23] = kar največjo omejitev delovnika,

ževalnih šolah, kakor tudi brezplačni pristop k vsem višjim učnim zavodom ; potrebni predpogoj k temu je ločitev cerkve od države in razglašenje vere za zasebno zadevo. 6. Vzrok neprestane vojne nevarnosti je stalno vojaštvo, čegar vedno naraščajoče breme odtujuje ljudstvo njegovi kulturni nalogi . [24] 7. Socialno demokratična delavska stranka zavzela bode svoje stališče nasproti vsem važnim političnim in ekonomičnim vprašanjem, zastopala bode vsigdar [koristi ] [ 25] proletariata in odločno nastopila proti vsakemu [zakrivanju in tajenju stanovskih ] [26 ] nasprotstev, kakor tudi proti izkoriščanju delavcev na korist gospodujočih strank. [8. Ker indirektni davki, ki so naloženi na prepotrebne življenjske potrebščine, ljudstvo tembolj obtežujejo , čim revnejše je , ker so sredstvoza izkoriščanje in premotenje delavskega ljudstva, zahtevamo , da se vsi indirektni davki odstranijo in se vpelje samo jeden, direkten , progresiven davek. ] [27] II. Resolucija o političnih pravicah Z ozirom na to, da ima proletariat svetovnozgodovinsko nalogo spremeniti obstoječi gospodarski red, da je pogoj za to spremenitev razredni boj ( Klassenkampf) , ki bode zahteval tem manj žrtev, vršil se tem hitrejše in mirnejše, čim bolj obe stranki spoznavata in uvidevata pogoje in cilje ekonomičnega razvitka ; da pa skušajo gospodujoče [ stranke] [28] to spoznavanje ovirati in zadržati s postavami in policijskimi [naredbami ] [ 29 ] , s čimer se sicer gibanje ne zadržuje, pač pa poostruje, izjavlja shod : Vsaka omejitev prostega [ izražanja ] [ 3 ], kakor tudi vsako monopolizovanje političnih pravic za posedujoče je [sramotno] [ 31 ] in škodljivo naravnemu razvoju. Zahteva torej polno svobodo za socialno demokratično agitacijo in propagando in priliko, da se proletariat mirno organizuje, torej [za sedaj ] [32] : 1. Odpraviti se ima omejitev poljubnega bivanja (Freizügigkeit) , torej izjemne naredbe, zakoni ' o vagabundih in pogonu (Schub) . 2. Odpraviti bami cenzure in in koleka, kakor 3. Vpeljati odpravijo zakoni

se ima omejitev tiskovne svobode pod različnimi podoodstraniti tiskovni monopol za posedujoče vsled kavcije tudi odpraviti prepoved kolportaže. se ima pravica zborovanja in zbiranja s tem, da se o društvih in shodih .

[ 24] Tu manjka stavek : » Zato je zahtevati, da se nadomesti stalna vojska s splošno oborožitvijo ljudstva.Novi čas kronsko deželo, v kakršne je bila Avstrija razdeljena, kakor n. pr. Kranjsko, Štajersko, Koroško, Češko, Moravsko itd. Op. ur.

15

potrebno agitacijo v kronovini. Hkrati mora okrožna organizacija skrbeti , da okrajne organizacije čim bolj redno nabirajo prostovoljne prispevke za kritje agitacijskih stroškov. Ti prispevki naj se po možnosti oddajo strankinemu zastopstvu za kritje splošnih strankinih izdatkov. Za pretresanje in reševanje strankinih zadev skliče agitacijski odbor po potrebi okrožno konferenco, ki sklepa dokončno o organizacijskih in strankinih zadevah svojega okrožja. Okrožna konferenca se mora sklicati tudi, če jo zahteva tretjina okrajnih organizacij okrožja z navedbo razlogov. Vsaka okrožna organizacija mora poročati četrtletno strankinemu zastopstvu o stanju gibanja v kronovini. Za reševanje važnih zadev, ki se tičejo vse države, izvoli vsaka okrožna organizacija, a če to ni mogoče, več okrožnih organizacij skupaj stalne zastopnike , ki jih mora v danem primeru sklicati strankino vodstvo.

IV. Strankin zbor Strankini zbori se vršijo praviloma vsaki dve leti. Izredni strankini zbori se lahko vršijo le z odobritvijo večine okrožnih organizacij . Delegate za strankin zbor določijo sodrugi vsakega kraja oziroma okraja. Kraji, kjer obstoji ženska organizacija, imajo pravico poslati na strankin zbor poleg sodrugov tudi sodružice . Okrožna zastopstva in korporacije, ki so jih ustanovile okrožne organizacije, kakor tudi uredništva strankinih listov, imajo prav tako pravico poslati po enega zastopnika na strankin zbor.

Zastopniki uredništev in korporacij pa nimajo glasovalne pravice . Vsakokratni strankin zbor mora določiti kraj , kjer se bo vršil naslednji strankin zbor. Če to ni mogoče , se izbera kraja prepusti strankinemu zastopstvu. Strankin zbor se mora sklicati najmanj dva meseca pred določenim dnem z objavo vabila v osrednjem strankinem glasilu in z navedbo začas nega dnevnega reda. Strankin zbor pregleda povabila udeležencev .

V. Strankino zastopstvo Strankin zbor izvoli strankino zastopstvo, ki sestoji iz 16 oseb. Osem članov strankinega zastopstva, ki jih določi strankin zbor, tvori ožji strankin odbor, ki upravlja tekoče strankine posle. Ostalih osem članov strankinega zastopstva tvori strankino nadzorstvo . Strankin zbor določi sedež ožjega odbora, kjer morajo prebivati njegovi člani in dva člana nadzorstva . Celotno zastopstvo se mora sniti vrh tega ga mora ožji odbor sklicati Člani nadzorstva imajo pravico spise in prisostvovati vsem sejam s 16

redno vsaj vsako četrtletje enkrat ; v izrednih primerih. vsak čas pregledati vse knjige in pravico glasovanja.

Sarelales a pelaspobijatġo. 1.00 Pellats gold Lotta di classeArbeiter-Zeitung< sem za to, da postane osrednje glasilo in da se lokalnemu godrnjanju odbije ost z dostavkom , naj se administrativne zadeve rešujejo v sporazumu z avstrijsko deželno organizacijo. Ponatis iz Verhandlungen des vierten österreichischen sozialdemokratischen Parteitages ... 1894 , str. 12-13, 42, 75, 83, 157, 168-169, 178, 193-196 in 199.

Razredni boj. Op. ur. ** V izvirniku je slovaško , kar pa je očitna napaka.

/ 20

Op, ur.

V. ZBOR AVSTRIJSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE 5. do 11. aprila 1896 v Pragi

Poročili s Kranjskega in iz Trsta Okrožje Kranjsko. cembra 1895.

Strankino poročilo od aprila 1894 do de-

Na Kranjskem obstojijo nadalje naslednje organizacije : 1. Politično društvo » Bodočnost < s 40 člani. 2. Društvo tiskarjev na Kranjskem s 85 člani. 3. Splošno delavsko pravovarstveno, izobraževalno in podporno društvo za Kranjsko s sedežem v Ljubljani in vplačilnicami v Zagorju , v Idriji in v Kočevju, ima 1200 članov. 4. Strokovno društvo prometnih uslužbencev s podružnicama Ljubljana I. s 357 člani in Ljubljana II . s 125 člani. 5. Strokovno društvo pekov za Kranjsko s 40 člani. 6. Strokovno društvo kovinarjev za Kranjsko s 56 člani . 7. Strokovno društvo mizarjev in tapetnikov s 120 člani . 8. Vplačilnica strokovnega društva rudarjev deželah .

v avstrijskih alpskih

9. Strokovno društvo krojačev in krznarjev za Kranjsko s 27 člani. Prihodnji mesec se bo ustanovilo strokovno društvo lončarjev, porcelanskih in opekarniških delavcev; prav tako se bo osnovala zveza delavskih društev na Kranjskem. Naš strokovni in strankin list je >Delavec « , ki je last strokovnega društva prometnih uslužbencev Avstrije. Shodov je bilo : 46 društvenih, 18 po § 2, sedem ljudskih in 12 potovalnih. Štirje javni društveni shodi političnega društva » BodočnostFassbinder rudarjevPredlagam, da se slovenski list > Luč « , ki je izšel za volitve dvakrat in je za IV. štajersko volilno okrožje brezpogojno potreben, prizna kot strankin list in podpre z enkratno podporo v znesku gld . 50. < Še po volitvah so mnogi slovenski kmetje v pismih zahtevali ta list. Na Spodnjem Štajerskem so trije listi, ki se borijo proti socialnim demokratom, in je nujno potrebno proti njim nastopati. > Delavec « ne more služiti obravnavanju takšnih krajevnih in osebnih zadev. Grablovic (Köflach) predlaga, da se predlog sodruga Beneckeja glede priznanja lista > Luč‹ kot strankinega glasila in podpore zanj odkaže jugoslovanskemu izvrševalnemu odboru .

Kristan (Ljubljana) : Dolgo časa je bil pri nas tisk edino agitacijsko sredstvo. Lahko si pa mislite, kako težavna je ta agitacija , če se mora časnik boriti s takšnimi ovirami kakor » Delavec« , ki mora izhajati na Dunaju, ker na vsem Kranjskem ni bilo tiskarne, ki bi hotela časnik tiskati. Zato smo za vse predloge , ki utegnejo tisk pospeševati. Iz tega razloga se moramo izjaviti proti predlogu, naj bi list >Arbeiterinnen- Zeitung< izhajal kot nedeljska priloga >Arbeiter-Zeitung«. S tem bi bila oba lista . prizadeta in sicer zadnji zaradi tega, ker bi tudi še izgubil dosedanji znanstveni in beletristični del. 53

Kar se tiče odprave tistih zakonskih določb, ki ovirajo prosti razvoj tiska v Avstriji , želimo, da bi se v tem pogledu začela akcija, ki naj bi zavzela iste dimenzije kakor svoj čas boj za volilno pravico . Kar se tiče predlogov sodrugov Beneckeja in Grablovica glede glasila >> Luče , menim, da bi sicer bilo za celjsko volilno okrožje koristno, če bi tam izhajalo krajevno glasilo, toda ne vemo, ali se bo ta list tudi mogel vzdržati, in nočemo zahtevati od strankinega zastopstva, da se loteva negotovih eksperimentov. Okrožna organizacija lahko izdaja list, če hoče ; če sodrugi lahko list vzdržujejo, moralna podpora ne bo izostala. Predlog sodruga Kopača, naj bi >Arbeiter-Zeitung< vsaj za časa državnozborskega zasedanja izhajala tudi kot večerni list, ker mnoge sodruge zanimanje sili kupovati buržoazne večernike , zadeva po mojem mnenju le dunajske sodruge. Odločno smo proti ustanovitvi separatnega kmečkega glasila, ker nočemo pospeševati separatizma. Naj se rajši tisti listi, ki jih čitajo tudi kmečki krogi, bolj bavijo z zadevami podeželskega proletariata in pri tem kmetom vedno znova povedo, da so proletarci in nič drugega, in da morajo biti njihove koristi, če naj jih zastopa socialna demokracija, identične s koristmi industrijskih delavcev. Kar se tiče dozdevno učenega jezika (hohe Sprache) > Arbeiter-Zeitung«, ni tako hudo, kakor je videti . Opazili smo nasprotno, da se pri sodrugih takrat, kadar v listu česa ne razumejo , zbudi želja po znanju, da sprašujejo o stvari in tako dobivajo pobudo za nov študij . Lista, ki je na višini časa, ni mogoče pisati tako poljudno, kakor si zamišljajo mnogi sodrugi. Težiti moramo za tem, da razširimo obzorje čitajočega občinstva. Smo zato proti temu nazadnjaškemu predlogu, kajti po našem mnenju je treba storiti vse, da bi dvignili naš tisk na višjo raven.

Sodrug Benecke (Celje) je proti temu, da bi se njegov predlog odkazal jugoslovanskemu izvrševalnemu odboru, glede na to , da mora le-tega za sedaj še podpirati centrala.

Grablovicev predlog : » Predlagam, da se predlog sodruga Beneckeja glede priznanja lista > Luč‹ kot strankinega glasila in njegovega podpiranja brez nadaljnjega odkaže jugoslovanskemu izvrševalnemu odboru< , se sprejme. Sodrug Kristan (v slovenskem jeziku ) : Šesti kongres avstrijskih delavcev zaključuje svoje plodno delo in z veseljem se oziramo nazaj na njegovo zasedanje. Ustvarili smo za našo stranko temelj , na katerem naj se prosto in krepko razvija tako v celoti kakor v svojih povezanih delih. A ko se organiziramo v narodnih skupinah, kličemo gospodi, ki živi od narodnostnih razprtij , da zaradi tega ne sme pričakovati, da hočemo napeljevati vodo na njene mline. Kadar gre za to, da se branijo pravice naroda, pravice delovnega ljudstva, mora boj voditi mednarodna socialna demokracija. Naši jeziki se glasijo različno, toda naše proletarske koristi so skupne in nam narekujejo, da si podamo roke preko gora in vodâ, ter nas vežejo v nedeljivo četo . Že smo spoznali, da more biti osvoboditev vseh izkoriščanih, vseh zatiranih le plod boja, ki ga bije proletariat vsega 54

sveta, združen v mednarodni socialni demokraciji. Zato se pridružimo socialni demokraciji pogumno in veselo, zato zakličimo skupaj z vami mednarodni socialni demokraciji trikratni grmeči » Živio !< (Viharni vzkliki : Živio !)

Prevod iz Verhandlungen des sechsten österreichischen sozialdemokratischen Parteitages ... 1897 , str. 30, 32-34, 87-88, 96, 109, 125, 126, 129–130, 135, 156-157 , 159, 160, 171 , 180, 181 , 184 do 185, 187, 190 in 211.

O II. ZBORU JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRÄNKE

25. in 26. decembra 1897 v Ljubljani *

Socialistično gibanje. Drugi strankarski shod jugoslovanske so-cialne demokracije se bo vršil kakor posnemamo iz » DelavcaDelavcu co Op. ur.

ali v >Svobodi ) niso bila doseg-

55

ORGANIZACIJSKI PRAVILNIK SKUPNE AVSTRIJSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE (sklep VI. zbora 1897 z dopolnitvami VII . zbora v Brnu 1899) *

I. Skupni strankin zbor Najmanj vsako drugo leto se skliče skupni strankin zbor, ki se vrši praviloma v prvi polovici septembra. Vsako volilno okrožje ima pravico poslati na ta zbor po dva delegata ; okrožje, kjer so organizirane tudi ženske, pošlje lahko tudi po eno delegatko. V jezikovno mešanih volilnih okrožjih ima vsaka jezikovna skupina pravico poslati po dva delegata. Organiziranim industrijskim skupinam vsake narodnosti pripada pravica do zastopstva na zboru s po enim delegatom. Člani skupnega zastopstva in socialno demokratični državnozborski poslanci imajo pravico prisostvovati zboru in na njem glasovati. O spremembah strankinega programa sme sklepati izključno strankin zbor. Sicer rešuje skupni zbor zadeve skupne stranke glede agitacije, taktike in organizacije. Vprašanja organizacije, administracije, tiska in druga vprašanja, ki niso skupna vsem narodnim organizacijam, naj se ne stavljajo na dnevni red skupnega strankinega zbora. Redni skupni strankin zbor skliče skupni izvrševalni odbor ( Gesammtexekutive ) vsaj dva meseca pred določenim dnem z objavo vabila v strankinih listih z navedbo začasnega dnevnega reda. Da bi se dobila enotna slika o delovanju skupne organizacije, naj obsegajo poročila, ki jih je podati skupnemu strankinemu zboru, delovanje v poteklem razdobju do konca junija tistega leta, ko se zbor vrši. Zaupniki volilnih okrožij so dolžni pravočasno pribaviti ta poročila od organizacij svojega volilnega okrožja in jih brez odloga odposlati svojemu narodnemu izvrševalnemu odboru (nationale Exekutive) . Strankina poročila in predlogi se morajo objaviti štiri tedne pred strankinim zborom . II. Skupno zastopstvo avstrijske socialne demokracije

Politično vodstvo skupne stranke pripada skupnemu zastopstvu socialne demokracije v Avstriji . Sedež skupnega zastopstva določi skupni strankin zbor . Skupno strankino zastopstvo sestoji iz izvrševalnih odborov nemških, čeških, poljskih, rusinskih , italijanskih in jugoslovanskih organizacij . Izvrševalni odbori, ki nimajo svojega sedeža v mestu, kjer ima sedež skupno zastopstvo, naj bodo zastopani po posebej v ta namen izvoljenih delegatih, ki prebivajo v mestu, kjer ima skupno zastopstvo sedež . Te člane skupnega zastopstva, ki veljajo za člane izvrševalnih odborov, morajo izvoliti na predlog posameznih izvrševalnih odborov narodni strankini zbori. * Pred gradivom o brnskem ( VII .) zboru, na katerem je bila poglavitna točka dnevnega reda narodnostno vprašanje, objavljamo >Organizacijski pravilnik V vseh volilnih okrožjih, kjer tega docela ne onemogočajo terito rialne razmere, naj se organizacija sodrugov za javne volitve kakršne koli vrste ne izvede ločeno po narodnih skupinah , marveč skupno in enotno. >Razčlenitev socialno demokratične stranke v narodne skupine , sklenjena na dunajskem strankinem zboru leta 1897, je ustvarila v organizaciji docela nove oblike, ki nujno zahtevajo njeno nadaljnjo izgradnjo, da bi se zagotovilo v vprašanjih skupnega interesa enotno, skupno nastopanje zlasti, kjer gre za politične zadeve . Zato sklene strankin zbor , da morajo biti v vseh deželnih , volilnookrožnih in okrajnih organizacijah narodne skupine medsebojno zastopane, da bi izvedle politično organizacijo skupno in enotno. Gabinetto operaio di lettura [ 3] . Skupaj imajo ta društva okrog 2000 [ * ] članov. Narodnostno vprašanje. Prva deželna konferenca socialnih demokratov Primorskega in Dalmacije 25. in 26. decembra 1896 (prisotnih je bilo 56 delegatov in zastopnik skupne eksekutive dr. Ellenbogen) je sprejela sklep, ki zavrača narodnostno hujskanje in proglaša za nedopustno sleherno sodelovanje z narodnimi strankami. Kar se tiče stika med italijanskimi in slovanskimi socialisti, je zdaj popolnoma v redu ; upamo na močno skupno agitacijo v prihodnosti. ... Na Goriškem okrajni glavar ne dovoljuje ljudskih shodov, zaradi česar je treba za agitacijo uporabljati § 2. ...

* - Etbin Kristan. - ' Op. ur. Tu je izraz gospodarska uporabljen v smislu strokovna< (sindikalna) . Op. ur. [2] = Zveza delavcev in delavk. Op. ur. [3] Delavsko bralno društvo. - Op. ur. [* ] V izvirniku je tu številka > 10.000 . Toda poročilo italijanske eksekutive naslednjemu skupnemu strankinemu zboru leta 1901 navaja za leto 1899 številki 2010 članov in 122 članic (glej str. 83) .. Op. ur. 59

Stavke. Po pomembnih stavkah leta 1897 sta bili v Trstu pomembnejši le stavka livarjev, ki zaradi pomanjkanja organizacije ni v celoti uspela, in stavka tiskarjev tovarne S. D. Modiano, ki se je zadovoljivo zaključila. V Podgori pri Gorici je izbruhnila zelo velika stavka delavk, ki se je zaradi našega posredovanja dobro iztekla. ... Poročilo slovenskega izvrševalnega odbora Prvemu strankinemu zboru avstrijskih Jugoslovanov, ki se je vršil avgusta 1896 in je združil v eno stranko organizacije socialno demokratične smeri, je sledil naslednje leto (za božič 1897) že drugi zbor, ki je bil dobro, obiskan in na katerem so bili posebno močno zastopani kmečki elementi. Žal moramo tu omeniti nesrečo, ki je stranki prizadejala sicer precej veliko škodo, a se je vendarle dobro končala. Vzrok je bil neprijeten razpor med strankinim zastopstvom v Ljubljani in okrajno organizacijo v Trstu. Bila je sklicana deželna konferenca, ki so se je udeležili tudi sodrugi z Dunaja in iz Gradca in ki je sprejela sklep, da se je dosedanje strankino glasilo » Delavecenakopravnosti « ! Zato pa sta predpoldanski shod in popoldanska veselica impozantno uspela. 60

Prvomajniška proslava je dobro uspela tudi v Idriji, Celju in Trstu, a najbolje predvsem v Zagorju, kjer se je je kljub vneti gonji s prižnice udeležil celokupni proletariat. Celo z najubožnejših kmečkih koč so vihrale rdeče zastave. Iikrati je uredništvo našega strankinega lista izdalo prvi slovenski majniški spis, ki je bil sicer še zelo majhen in neznaten, a vendarle začetek; letošnji majski spis je že precej boljši in se lahko meri z vrsto drugih majskih spisov. Seveda pri vsem tem delu oko zakona ni spalo in mnoga, često drakonska politična preganjanja dokazujejo, da so se tudi tu začeli stranke bati. Omenimo naj tu le štirinajstdnevni zapor sodruga Kristana zaradi prestopka $ 2 zborovalnega zakona. Strankino glasilo je , kakor smo že omenili , > Rdeči prapor< , ki izhaja povprečno trikrat na mesec. Uredništvo, upravništvo in tiskarna lista so v Trstu, ker na vsem Kranjskem ni bilo nikogar iz vrst več ko preveč znanih meščanskih bojazljivcev, ki bi bil prevzel list v tisk. Vzrok je pač v glavnem surovi način boja naših tonzuriranih in netonzuriranih farjev. Proti rdeči kugi se seveda tudi tu povezujejo liberalci< in >klerikalci v bratski slogi ! Omeniti je tudi časopis > Svobodni glasovi < , ki je izšel v šestih zvezkih pod uredništvom Roka Drofenika. Imel je odlično vsebino, a ni mogel iz gmotnih vzrokov vzdržati konkurence oficioznih listov! Brošur v preteklem razdobju ni bilo izdanih mnogo ; posebej bi bilo omeniti le brošuro > Božji namestniki v pravi podobi , ki je bila tudi zaplenjena, kar pa je bilo nam v prid. Tem bolj pa so se razširjale in prodajale že prej izdane brošure. Kar se končno tiče shodov, jih je bilo mnogo in so bili skoraj vsi dobro obiskani , zlasti seveda v Ljubljani. A tudi na Gorenjskem je politično društvo » Bodočnost « začelo prirejati shode, pri katerih se je pokazalo močno zanimanje kmetov, ki so se jih v velikem številu udeleževali . Seveda so tudi gospodje vladni zastopniki na več shodih na svoj način delali » redbrnskega programa , kakršen je bil leta 1904 natisnjen v brošuri >>Kaj hočejo socialni demokrati ...< in ponatisnjen še leta 1909 v >Razpravah VII . zbora ...< (str. 111-112) ter v brošuri > Program socialne demokracije v Avstriji , je v prav izredni meri površen, a mestoma tudi netočen Ker je za proučevanje narodnostne politike avstrijske socialne demokracije neuporaben, prinašamo vzporedno nov prevod. - Op. ur. ** Glej v prilogah Leninovo sodbo o tem sklepu in o brnskem predlogu jugo. Op. ur. slovanske socialne demokracije, ki sledi na str. 64-65. 62

Narodnostna svojstva vzgojevati in razvijati je le mogoče na podlagi enakega prava in če se odpravi vsako zatiranje. Zato se mora predvsem pobijati vsak birokratični centralizem, ravno tako kakor se pobijajo plemiški privilegiji dežel.

gojiti in razvijati narodne samobitnosti vseh narodov v Avstriji je mogoče le na osnovi enakega prava in ogibaje se slehernemu zatiranju, zato se mora pred vsem drugim zavreči sleherni birokratsko-državni centralizem prav tako kakor fevdalni privilegiji dežel.

Samo pod temi pogoji, in pa samo pod temi je mogoče , da se v Avstriji namesto narodnostnega prepira postavi narodnostni red . Uveljaviti se morajo nastopna načela :

Na tej in edinole na tej osnovi bo mogoče v Avstriji namesto narodnostnega prepira uvesti narodnostni red, in sicer s priznavanjem naslednjih smernic :

1. Avstrija naj se preuredi v demokratično zvezno državo ;

1. Avstrija naj se preobrazi v demokratično narodnostno zvezno državo.

2. namesto sedanjih zgodovinskih kronovin naj se osnujejo samoupravne dežele, ki obsegajo vsak narod zase. Zakone daje in deželo upravlja narodna komora, ki se voli po splošnem, enakem in neposrednem volilnem redu ;

2. Namesto zgodovinskih kronovin se osnujejo samoupravna telesa, ki bodo razmejena po narodnostnih mejah in katerih zakonodajo in upravo bodo opravljale narodne zbornice, izvoljene na osnovi splošne, enake in neposredne volilne pravice . 3. Vsa samoupravna ozemlja enega naroda tvorijo skupaj narodnostno- enotno zvezo, ki oprav

3. vsi samoupravni okraji enega in istega naroda tvorijo skupaj narodno enojno zvezo, ki urejuje svoje narodne stvari popolnoma samostojno ; 4. pravico narodnostnih manjšin varuje poseben zakon, ki ga ima skleniti državna zbornica ; 5. ne pripoznamo nobenih narodnih predpravic, zatorej tudi nečemo, da se pospešuje državni jezik ; v kolikor je treba posredovalnega jezika, bo določila državna zbornica.

Strankin zbor, kot organ mednarodne socialne demokracije, izreka prepričanje, da je na podlagi omenjenih pogojev mogoče, da se narodi sporazumejo ; slovesno pripozna vsakemu narodu pravico do obstoja in razvoja.

lja svoje narodne zadeve popolnoma avtonomno . 4. Pravice narodnih manjšin varuje poseben zakon, ki naj ga sklene državni parlament . 5. Ne priznavamo nobene narodnostne predpravice in zato zametujemo zahtevo po državnem jeziku ; koliko je potreben posredo valni jezik, bo določil državni parlament. Strankin zbor kot organ mednarodne socialne demokracije v Avstriji izreka prepričanje , da se na osnovi teh smernic narodi lahko sporazumejo ; slovesno izjavlja, da priznava pravico sleherne narodnosti do narodnostnega obstoja in narodnostnega razvoja ; 63

Ker pa morejo narodi vsak napredek svoje naobrazbe doseči le v skupnem delovanju, ne pa v malenkostnem prepiru, in da se posebno delavstvo vseh jezikov v interesu vsakega posameznega naroda in v interesu skupnosti opira na mednarodno bojevno družbo in pobratimstvo in se mora bojevati za politične pravice in v strokovnem boju združeno in enotno.

Ponatis iz brošure »Kaj hočejo socialni demokrati ali program socialne demokracije v Avstriji« (Mala knjižnica Naših zapiskov, št. 2 ) 1904, str. 11--13.

da pa si morajo narodi vsak napredek svoje kulture priboriti le v tesni vzajemni solidarnosti , ne pa v malenkostnem medsebojnem prepiru, da zlasti delavski razred vseh jezikov v interesu slehernega posameznega naroda kakor v interesu skupnosti vztraja pri mednarodni bojni združenosti in pobratimstvu in mora bojevati svoj politični in strokovni boj v sklenjeni enotnosti. Prevod iz >Protokoll über die Verhandlungen des Gesammtparteitages der sozialdemokratischen Arbeiterpartei in Oesterreich ... zu Wien... 1901 , str. 6.

BRNSKI PREDLOG IZVRŠEVALNEGA ODBORA JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE

Mednarodna socialna demokracija in narodnostni spor v Avstriji Glede na to, da narodne razprtije preprečujejo sleherni napredek in uspešni razvoj narodov ; da ta spor izvira iz naše zaostale državne ureditve in zlasti iz neenakosti gospodarskih in kulturnih razmer narodov ; da vladajoči razredi te razprtije zavedno ali nezavedno razpihujejo zato, da bi laže ohranili svojo oblast in preprečili sleherno krepkejše izražanje resničnih ljudskih koristi ; glede na to, da je splošno pojmovanje narodnostnega vprašanja v Avstriji napačno, ker zamenjuje narod z ozemljem in tako spreminja čisto kulturno vprašanje v vprašanje posesti ; da pa živi narodi ne morejo nikoli biti identični z mrtvimi zemljevidi ,

izjavlja strankin zbor : Rešitev narodnostnega vprašanja v Avstriji je pogoj za kulturni napredek in gospodarski razvoj prebivalstva kakor tudi za končno gospodarsko osamosvojitev avstrijskega proletariata ; glede na to je dolžnost proletariata, da teži za pravično in razumno rešitvijo tega vprašanja ; takšna rešitev je za današnjo družbo mogoča le v taki državni ureditvi, ki jamči vsem prebivalcem enake pravice in možnost, da urede razmere po lastni volji ; pogoj za to je v parlamentarni državi splošna, enaka in neposredna volilna pravica, ki izključuje vse fevdalne predpravice* v državi in v deželah ; * V izvirniku je tu beseda >Prinzipien‹, t. j. »načelak , namesto > Privilegien Strankin zbor naj izvoli stalno dopisujočo desetčlansko komisijo, ki naj zbira gradivo o narodnostnem vprašanju, proučuje vse pojave, ki so v zvezi tem vprašanjem, in o tem poroča skupnemu strankinemu zastopstvu, eventualno od primera do primera daje praktične predloge in objavlja izsledke. Komisija si lahko po potrebi in lastni presoji kooptira sodelavce.< (Odklonjeno . )

Prevod iz Verhandlungen des Gesammtparteitages der Sozialdemokratie in zu Brünn ... 1899>Nova struja v jugoslovanski literaturi je močna in vrlo napreduje. V zadnjem času imata naturalizem in dekadenca vrle zastopnike. Največ je seveda beletristike, vendar so se tudi znanstveni spisi v zadnjem času pomnožili . Povsod se ustanavljajo pisateljska društva, ki so neizmerno velikega pomena za Jugoslovane . Želeti bi bilo, da se taka društva poprimejo primernih podjetij , ki bi jim zagotovila trajen obstanek in razvoj. Kot primer navajam srbsko literarno društvo, ki je izdalo razglednice s slikami znamenitejših srbskih pisateljev. Čisti dobiček je namenjen društvu. V resnici je torej literatura Jugoslovanov precej razvita. V poslednjem času je prišlo na površje mnogo socialistične literature. Socializem si je pridobil svoje pisatelje in pesnike. Omenim le nedavno v beligrajski ječi umrlega najplodovitejšega socialističnega agitatorja in pisatelja v Jugoslovanih Vasa Pelagića, ki ima neumrljive zasluge za socializem v Srbiji. Ako torej duševno delo in proizvode Jugoslovanov natanko opazujemo in zasledujemo, vidimo, da neizmerno hitro napredujejo in popravljajo to, kar so prejšnja stoletja zamudili . Napredek šolstva v Jugoslovanih in množeča se literatura jamči socializmu krepak razvoj in končno zmago. Če primerjamo konečno vse gospodarske in druge razmere z razmerami severnih oziroma zapadnih narodov, moramo razvideti, da socializem nikdar ne bo in ne more biti tak, kakor n. pr. na Nemškem . Ako pregledamo nemški državni socializem in vse, kar je za njim, pa ero pastirskega ruskega komunizma, moramo priznati, da nam je slednji mnogo bliže od prvega. Ako preiskujemo vse gospodarske in politične razmere jugoslovanskih narodov, pridemo do rezultata, da imajo oni v sebi vse osnovne pogoje za sijajno prihodnost - za družbo, živečo v komunizmu. To iz poznamo še posebno, ako skrbno opazujemo razvoj in propad tako zvanih hišnih zadrug , ki so bile za Jugoslovane na gospodarskem polju nekdaj velikega pomena. ** Ker se jugoslovanska plemena večinoma živijo z obdelovanjem zemlje, kmetijstvom , bi človek mislil, da mora stati to obdelovanje zemlje na zelo visoki stopnji . Toda, kdor tako misli, se zelo moti. Kajti jugoslovanski kmetovalec obdeluje svoje zemljišče na najprimitivnejši način. Posebno velja to za Srbijo, Bolgarijo in deloma tudi za Bosno in Herce* Sledijo podatki o zadružni ureditvi pri Hrvatih in Srbih.

70

Op. ur.

govino. Tu se rabi še leseni plug. Predaleč bi zašel, ako bi hotel opisovati najprimitivnejši način obdelovanja zemlje jugoslovanskega kmetovalca. Kmetijstvo se ne more povzdigniti, ker ga tlači velika kapitalistična produkcija. Velike plantaže mu konkurirajo in zato je vse življenje jugoslovanskih plemen tako provincialno in malenkostno. Jugoslovanski kmet v tem neznosnem štadiju umira in z njim umira narod. Proletariat velikih , industrialnih narodov je zapisal odpravo mezdne plače na svoj ščit. To je tudi za Jugoslovane deloma veljavno. Pravim : deloma. Konečna rešitev jugoslovanskih narodov iz sedanje malotnosti je pa odprava privatnega posestva.

· To je, to mora biti jedro načela vsakega jugoslovanskega socialista, naj si potem pripada kateri koli struji . Šele ko se odpravi zasebna last, ko se ustanovi socialistično-komunistična družba, bode vstal Jugoslovan in se rešil in vstopil v kolo drugih, mogočnih in kulturnih narodov. Vsaka za življenje sposobna stvar se bori za obstanek proti poginu. Jugoslovanom, če nočejo izginiti s površja brez sledu, ne preostaje nič druzega , kakor nastopiti pot socializma.

Videli smo torej , da sedanje kapitalistično gospodarstvo, kakor môra tlači mala jugoslovanska plemena. Gospodarstvo je podlaga vsemu življenju. Sem ter tja se sicer še tudi med Jugoslovani najde ljudi, ki o svojem narodu radi to trdijo, kar je pred leti rekel v italijanskem parlamentu neki poslanec : Socializem je prišel za Italijo mnogo prekmalu. Torej krajše ali bolje rečeno : Narod še ni zrel za svobodo. To je stara pesem ! Seveda : V sedanjem neredu ljudje morda res še niso zreli za svobodo. Zato pa se mora ustvariti red, ki bo čuval svobodo. Jaz menim, da se ideja o individualistični svobodi še dolgo ne bode dala realizirati , četudi je to konečni cilj socializma. Radi tega pa se ne more reči, da ta ali oni narod vsled svoje malotnosti ni zrel za socialistično gospodarstvo. Vpeljite kolektivizem in videli bodete, kako si bodo ljudje vedeli pomagati do boljšega blagostanja. Zgodovina nas uči, da veliki in mogočni narodi brezobzirno korakajo naprej, ne glede na to, da jih morajo pri tem drugi, mali narodi kar skokoma dohajati . Tu so izključene vsake pogodbe. Neizprosna sila jih primora, da store to , sicer poginejo. Najlepši dokaz za to nam je slovenski narod . Dolga stoletja je zaostajal vsled raznih neprilik za svojimi mogočnimi sosedi. Sedaj mora to svoje nazadovanje skokoma popravljati, da mu je eksistenca zagotovljena. Tako je z vsemi Jugoslovani. Mnogokrat pa propadanju narodov ni krivo le gospodarstvo ali morda opešane gospodarske sile, temveč tudi politični položaj . Nihče ne bode' trdil, da nekdanja mogočna srbska država pod vladarstvom silnega Dušana ni bila gospodarsko močna. In vendar je ta velika država kmalu razpadla in se spremenila v turške pašaluke . Ta pojav se vedno ponavlja v človeški zgodovini.

71

In če se danes ozremo po malih, razcepljenih jugoslovanskih plemenih, moramo sami sebi priznati, da je njih političen položaj jako žalosten. Da južnoslovanska plemena ne morejo tvoriti tiste moči, katero bi po svoji velikosti lahko tvorila, je največ to krivo, da so razbita in razcepljena v razne večje in manjše države. Bolgarija je samostojna država, Srbija in Črna gora tudi, Hrvate neusmiljeno tlači ogrsko jerobstvo, Slovenci pa spadajo v Avstrijo. Jako mnogo Jugoslovanov pa še tiči pod turško oblastjo. Kljub temu dejstvu pa obstojajo med Jugoslovani še druga vprašanja. Da je sovraštvo med Srbi in Hrvati veliko, je obče znano. Hrvati zahtevajo zase svoje državno pravo, ravno tako kakor zahtevajo Čehi svoje državno pravo. Slovenci večinoma še vedno sanjajo o zedinjeni Sloveniji. Ravno tako je s Srbi in Bolgari. Kjer hoče Bolgar napredovati, mu to Srb zabrani in obratno. Da je vse to sama bedarija, mora biti vsakomur jasno. Često se sliši mnenje, da bi bilo najlepše, če bi se vsa jugoslovanska plemena zedinila v eno celoto. A meni se zdi, če bi Jugoslovane danes združili v eno skupino, da bi narodni šovinizem to >celoto Rdečega prapora ‹ II . št. 27 z dne 4. oktobra, št. 30 z dne 1. novembra, št. 31 z dne 14. novembra in št. 33** z dne 1. decembra 1899.

PRED III . ZBOROM JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE

Diskusija v »Rdečem praporu< leta 1900

I. želja mi je, da bi se vsak sodrug zanimal za ta važni zbor ter da bi se o posameznih točkah dnevnega reda res razvila živa diskusija , da pridejo zastopniki popolnoma pripravljeni na zbor. Za danes hočem izpregovoriti nekoliko besed o narodnem vprašanju , ki pride gotovo na dnevni red. Izjavljam vnaprej , da mi ne dela to vprašanje toliko preglavice glede njegove splošnosti, kakor glede njegovega pomena za praktično delovanje stranke in za njene uspehe. S stališčem avstrijske socialno demokratične stranke, ki je izraženo v znani resoluciji mednarodnega strankarskega zbora v Brnu, se popolnoma strinjam. Ali potrebno se mi zdi, da se to stališče glede naših razmer še bolje precizira, posebno da se doseže kaj praktičnega v stranki sami. Ako se ne motim, je bilo nekoč v Zagrebu v navzočnosti hrvatskih in slovenskih socialno demokratičnih zastopnikov sklenjeno, naj delujeta hrvatska in avstrijska jugoslovanska stranka v neki zvezi. Ne vem, v koliko se je ta sklep izvajal, ali po mojem mnenju bi ta zveza morala postati tesnejša. Meni je pred očmi v prvi vrsti izobrazba, brez katere bi bil ves socializem prazno sanjarjenje. Vsak agitator ve, da se pri neizobraženem ljudstvu lahko dosežejo uspehi za trenotek, ne pa trajni . Nezavedno ljudstvo sledi danes temu, jutri onemu, kakor pač veter piha. Zato šteje omika ljudstva gotovo med prve življenjske dolžnosti socialno demokratične stranke. Ali kako jo dosežemo ? Brez literature ne pridemo naprej . Toda kako naj se pri nas literatura razširi ? Kakšno malo knjižico, ki ne velja mnogo, se še razpeča. Ali z malimi brošurami ni vse opravljeno ; treba je tudi večjih knjig, zlasti popularno znanstvenih . S tem pa je težka reč. Stroški so za taka dela vedno veliki in pokrije se jih le tedaj lahko, ako se lahko proda

Albin Prepeluh, Op. ur. ** Št. 32 nam ni bila dostopna. -

Op. ur. 73

mnogo iztisov. No, naš narod je majhen. Znano je, da je tu z vsako knjigo križ ; še celo povesti se težko prodajajo, z znanstvenimi knjigami so pa še večje težave. Vsa slovenska znanstvena biblioteka je tako skromna, da je človeka včasi kar sram. Tega pa ni moči spremeniti pri tako malobrojnem narodu, kakor je slovenski. Seveda, ako bi vsak Slovenec imel nekaj splošne izobrazbe in ako bi se vsakemu tako dobro godilo, da bi lahko kupoval knjige, tedaj bi nas bilo pač dosti. Ali v današnjih razmerah nas je vsekakor premalo. Ali naj zato resigniramo na izobrazbo našega ljudstva ? Jaz mislim, da ne bi bilo treba. Ali tu je samo ena pomoč : Med Hrvati, Srbi in Slovenci, ki imajo komaj dialektarne jezikovne razlike, bi morala nastati neka zveza, tako da bi se tudi hrvatske knjige lahko razširile pri nas, slovenske pa pri Hrvatih in Srbih. To je praktičen, ako ravno težak, vendar potreben problem in morda mi vsakdo pritrdi, da bode skrajno nujno, na strankarskem zboru pečati se ž njim . Da o tem vprašanju začne temeljita diskusija v listu, se mi zdi neobhodno potrebno.

Ponatis iz Rdečega prapora III. št. 12 z dne 21. aprila 1900.

II. Nisem pa mnenja dopisnika, da bi se mlatila slama na strankarskem zboru, kjer bode gotovo malo časa za potrebno delo; po mojem mnenju bi bilo jako nespametno, na strankarskem zboru se baviti z narodnim in jezikovnim vprašanjem , ker mislim, da je narodno vprašanje že precizirano na brnskem strankarskem zboru avstrijskih socialnih demokratov, kjer je bila tudi jugoslovanska socialno demokratična stranka zastopana. Dopisnik tudi omenja strankarski zbor hrvatské socialno demokratične stranke, ki je zboroval 25. decembra 1896 v Zagrebu, kjer so bili tudi zastopniki jugoslovanske socialno demokratične stranke ; dopisnik je mnenja, da so se sklepi omenjenega zborovanja slabo obnesli , ker ni bilo tistega skupnega delovanja, kakor so mogoče posamezni sodrugi pričakovali ; bilo pa je seveda nespametno kaj boljšega pričakovati . Čeravno so Hrvati nam najbližji narod, vendar pa je za sedaj skupno delovanje bodisi v taktičnem ali v kakšnem drugem smislu skoraj nemogoče. Koliko slovenskih sodrugov imamo, ki bi bili zmožni hrvatsko čitati ? Jaz sem v nekem industrijskem kraju nekoč naročil > Slobodo« iz Zagreba, našla pa sta se samo dva izmed tisoč delavcev, ki sta razumela hrvatsko pisavo. Torej kaj naj koristi , ako izidejo knjige, brošure v hrvatskem jeziku ? Ako industrialni delavci ne razumejo, kaj potem kmetsko ljudstvo, s katerim imamo pri nas Jugoslovanih gotovo največ opraviti ? Treba bode torej po mojem mnenju iskati za izobrazbo druzega pota. Najprvo bode na strankarskem zboru treba ukreniti, da Slovenci nekaj tesnejše skupaj delujemo. Danes smo jugoslovanska stranka, imamo izvrševalni odbor. Deluje pa se v Trstu po svojem, v Ljubljani ravno tako, Idrija in Zagorje ne vesta, obrniti se v Ljubljano ali v Trst v stramkarskih zadevah, Celje ponavadi se ne ozira na sklepe jugoslovanske 74

stranke, v Trbovljah sodrugi naznanijo svoje zaupne može enkrat v Ljubljano, drugič pa jih pozivajo iz Gradca, naj jim naznanijo zaupne može ; to so slučaji, ki so po mojem mnenju najprvo potrebni uravnave. Drugič pa je treba obrniti se na polje strokovnih organizacij ter storiti tudi v tem slučaju potrebno delo. Ako bode strankarski zbor rešil že samo ti dve vprašanji, bode uspeha za stranko gotovo dovolj . Če bode pripuščal čas, treba se bode tudi z varstvom delavcev baviti. Ako bi imeli čvrste strokovne organizacije, bilo bi tudi za stranko in časopisje boljše. To kažejo Zagorje, Trbovlje in Idrija. Jaz sem torej mnenja, da naj se razvija diskusija o potrebnih strankarskih zadevah. .... M. Č .* Ponatis iz >>Rdečega prapora< III . št. 13 z dne 1. maja 1900.

III. ( Iz Zagreba) ... Težak je boj , ki ga imajo sodrugi na Slovenskem, gotovo še težji je ta, ki ga imamo na Hrvatskem . Absolutizem v naši avtonomni kraljevini je tak, da je javno delovanje skoro povsem nemogoče, ako nima edinega namena, služiti sedanjemu sistemu. Zato je naravno, da moramo iskati opore izven te tužne dežele, in najbolj logično je, ako iščemo zveze s sodrugi, ki so nam najsorodniji, ki žive v gospodarsko najbolj našim podobnih razmerah . To so Srbi na eno in Slovenci na drugo stran. Gotovo pa je, da bi bila nekakšna taka zveza tudi Slovencem ne le koristna, temveč sploh potrebna. Cilj našega gibanja ni tam, kjer je jutrišnji dan ; še dosti boja bode treba, preden tja dosežemo. Ne glejmo torej vedno samo pred nos, temveč uprimo oči v bodočnost ! Mi hočemo zmagati - to je glavno, za to potrebujemo moči in sama fraza >Organizujte se!< ne zadostuje. Da se organiziramo, nas mora kaj biti. Jugoslovanskega proletariata gotovo ni malo, ali razkosan je in večinoma je drugačen kakor nemški, češki, angleški proletariat. Kar ga ni čisto poljedelskega, je tak, da je izšel iz kmetijstva. Stare čisto industrialne delavske garde ni pri nas in je ni pri Slovencih. Ali proletariat je treba organizirati, naj si je kakršenkoli ; zbrati treba vse te sorodne elemente in jih pripraviti za jedinstven boj . To po mojem mnenju kategorično zahteva neko zvezo med vsemi jugoslovanskimi organizacijami . Vem, da je tu mnogo težav. Niti sem pozabil na politične razlike , niti na jezikovne razlike. Ali to nič ne pomaga. Ako danes ni mogoče , moramo vsaj za bodočnost delovati na to, da se nam razvije strankarsko časopisje in pa literatura, agitatorična in splošno poučna. Ako hočemo resno napredovati, potrebujemo tega kakor koščka kruha. Razcepljenost jugoslovanskih plemen ne škoduje nikomur tako kakor delavcu. Zato treba iskati sredstev proti tej razkosanosti, vsaj za prihodnost. In meni se zdi to vprašanje tako važno , da bi se naš strankarski zbor moral pečati z njim . Ne zahtevam, naj se mlati prazno slamo. Jako umestno je, da je vaše uredništvo predlagalo, naj sodrugi prediskutirajo o vsem, kar je važnega za strankarski zbor. Ako se bi res vsi, ki imajo

* = Melhor Čobal.

Op. ur. 75

kaj povedati, poslužili tega, bi vprašanje do strankarskega zbora toliko dozorelo, da bi se tam prav kratko rešilo. ... Potrebno se mi zdi še to naglasiti, da bi se morala za zbor tudi glede udeležbe razviti dobra agitacija .... da ne izostane noben kraj ....

IV. (Iz Ljubljane) ... Moje mnenje je, da je stališče socialne demokracije napram narodnostnemu vprašanju v znani brnski resoluciji dovolj jasno označeno in da ta resolucija tudi za praktično delovanje stranke v slovenskih krajih popolnoma zadostuje. Vidi se mi, da nekateri sodrugi temu vprašanju večji pomen pripisujejo, nego ga za nas v resnici ima .... ...Ker pa bode čas posvetovanja precej kratek, naj bi se zbor raje temeljito bavil z vprašanjem agitacije, organizacije in taktike .... ... Detajliran organizacijski načrt .... je potreben zato, da se povsod enotno in sistematično deluje. Potem mora imeti stranka v bodoče eno središče. To pa je le mogoče, ako je sedež izvrševalnega odbora tam, kjer izhaja strankarski list, ali pa nasprotno. Ali je to potem v Ljubljani ali v Trstu, je postransko. Le na ta način je mogoče enotno urejeno delovanje. Današnje razmere v tem oziru so stranki naravnost škodljive . Veliko zaslugo bi si pridobil strankarski zbor, ako bi našel pot .... >Rdeči prapor< vsaj po enkrat na teden in to v povečani obliki izdajati . Ako bi se poleg tega od časa do časa izdala kaka popularna agitatorična knjižica, bi gotovo uspeh ne izostal. Najboljše sredstvo za agitacijo in izobrazbo bi moral postati strankarski list, sedanja oblika je pa nezadostna za to. Od kakega skupnega delovanja s Hrvati in Srbi v literarnem oziru ne pričakujem ničesar. Ta eksperiment naj se raje opusti. ... Ako hočemo, da bode imel prihodnji zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke kak uspeh, se bo treba njegovih sklepov tudi držati. Do sedaj se je v tem oziru veliko grešilo, ne samo v Celju ! F. B.* Ponatis iz >Rdečega prapora< III . št. 15 z dne 20. maja 1900. V. Za strankarski zbor Prihodnji strankarski zbor jugoslovanske socialne demokracije je gotovo zelo važna stvar in ideja uredništva, da sodrugi že prej izrečejo svoja mnenja, ni slaba. Misel , ki jo je izrekel neki sodrug v eni zadnjih številk, naj bi se zbor pečal s tem, kako najti pot do skupnega jugoslovanskega jezika v prospeh literature sploh in socialistične posebe , je lepa, zdi se mi pa, da je neizvedljiva. Že pred desetletji se je pečala buržoazija s tem vprašanjem in naposled je to gibanje bankrotiralo. Da bi se v hrvatskem jeziku tiskalo knjige , za katere bi bilo treba večjih materialnih Fran Bartl. - Op. ur. 76

žrtev, se mi ne zdi pametno. S Hrvati, kar se tiče nižjega sloja, še ni nič početi. Preprosti slovenski delavci in kmetje bi takih knjig prvič ne razumeli, drugič pa bi jih ne marali. Žalostna preteklost nas uči , da je slovenska literatura vedno le s težavo napredovala, posebno znanstvena. Splošno se misli , da je zato tako, ker je Slovencev malo število. Po mojem mnenju to ne velja. Nad milijon nas je ; če bi bili Slovenci bolj izobraženi in če bi se le ena petina zavzemala za literaturo, bi moralo vsako književno podjetje uspevati. Danes še ne gre, ali socialni demokraciji je ravno naloga, obuditi v ljudstvu zanimanje za znanost in leposlovje. Danes treba izdajati male knjižice in z njimi poplaviti vse slovenske kraje ; zbuditi bi se moralo zanimanje za časopisje, da bi se lahko primerno razširilo in povečalo. Socialistična ideja je med Slovenci že precej razširjena. Koliko ljudi tišči k nam, ki pa zaostanejo, ker ni nikogar, ki bi jih podučil. Strankarski zbor se bode moral vsekakor pečati z vprašanjem, kako si pridobiti novih delavnih moči . Dosti je sodrugov, ki so res zmožni in vneti za stvar. Toda vsakdo se boji v javnost. Odkod to ? Eksistenca ! Pri nas je terorizem še tak, da bojkotirajo človeka, ki javno pokaže svoje prepričanje ; zato se mnogi ne upajo na dan, ki bi sicer radi in lahko delovali. Iz te zagate je pot zelo enostavna. Pridobiti si je treba okrajne bolniške blagajne in druge take zavode, kar ne bi bilo težko ; in tedaj se ne bi moral več vsakdo bati, da ga posade na cesto. Slovenci se nahajajo danes v štadiju, da se narod ne more imenovati niti agraren niti industrialen. Pred seboj imamo zmes, ki se je zelo težko v njej spoznati. Vsekakor pa moramo znati, da se v novejšem času med nami industrija zelo razvija. Z našimi kmeti se danes še ne da mnogo operirati ; njihovo gospodarstvo je še srednjeveško. V prvi vrsti je treba industrialni proletariat popolnoma organizirati. Pozornost je posvetiti najprvo strokovni organizaciji in pri tem gledati, da postane proletariat razredno zaveden. Strokovna organizacija pa se mora postaviti absolutno na stališče socialne demokracije . Tu je še mnogo dela. Gledati se bode moralo, da se delavne moči koncentrira v nekem središču. Glede taktike bode treba še marsikatero izpregovoriti. S sedanjo lojalnostjo ne pridemo naprej . Naši klerikalni nasprotniki so intolerantni in surovi do skrajnosti . Politika je že sama na sebi dosti umazana stvar, a ker obstoji, se je moramo tudi mi posluževati. Ali vzeti jo moramo, kakršna je. Če nas nasprotniki obmetujejo z blatom, jih mi ne moremo oblivati z dišavami. Tu velja : » Klin s klinom !Politični položaj < : Zastopniki meščanstva avstrijanskega so razbili svoj parlament. Vlada je razpustila državni zbor in obljubuje nove volitve. Obrača se do volilcev, naj mislijo na svoje, gospodarske interese in naj volijo s to mislijo. Ali vlada namerava razpisati volitve na podlagi istega zastarelega volilnega reda, ki je doslej držal v brezpravju ogromno večino prebivalstva. Zbor izjavlja, da proletariat nima vzroka žalovati za mrtvim parlamentom , da pa mora odločno prosvedovati proti nadaljevanju dosedanje politične brezpravnosti, ki bode povzročila, da bode država obtičala v blatu, v katero je zapadla, delavskemu ljudstvu pa brani razvoj in najprimitivnejši napredek v smeri boljšega življenjskega položaja . K točki >Organizacija< : Z ozirom na notranje organizatorične razmere stranke sklepa zbor : 1. Ker je za sedaj neoportuno premestiti » Rdeči prapor« iz Trsta in je iz neštetih vzrokov želeti, da bi bilo uredništvo v tesnejši zvezi z izvrševalnim odborom, premestiti je začasno strankarsko vodstvo v Trst. 2. Nastaviti je strankarskega tajnika na sedežu izvršnega odbora. 3. Urediti je strankarski arhiv. 5. V važnih slučajih in ob času političnih priprav je treba poročati pogosteje. kakor razmere zahtevajo . ... 7. V času volilnih priprav morajo organizovani sodrugi podpirati stranko po največji moči, ne le agitatorično, temveč tudi z denarnimi sredstvi, Z ozirom na eminentno agrarni značaj naših krajev smatra zbor neobhodno potrebno, z agitacijo in organizacijo se ozirati na kmečke delavce in male kmete. Zbor voli v ta namen danes agrarno komisijo, kateri bode naloga, proučevati agrarno vprašanje in vprašanje kmečke organizacije ter o rezultatih poročati prihodnjemu rednemu zboru . K točki Časopisje < : III. strankarski zbor priznava absolutno potrebo povečati strankino glasilo ! V prvi vrsti je potrebno, da postane list tednik in da se mu poveča format. Da se to doseže , je treba : 1. Ustanoviti tiskovni sklad. 2. Z vsemi organizacijami, ki jemljejo list, dogovoriti se glede sredstev, ki so za povečanje lista potrebna. 3. Prirediti redno najmanj vsako leto po eno priredbo v korist lista v vsakem kraju. 4. Prirediti v vsakem kraju redno najmanj vsakega pol leta po en shod o časopisju . 5. Pridobivati naročnikov v privatnih krogih in po javnih lokalih . 6. Pridobivati solidnih oglasov. K točki > Strankarske zadeve : Prihodnji strankarski zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke se vrši v Celju. Z ozirom na oddaljenost Krakova izreka zbor željo, naj bi izvrševalni zbor avstrijske stranke storil potrebne korake, da se prihodnji strankarski zbor ne bi vršil v Krakovu , temveč bolj v sredi države, ker bi bilo mnogim volilnim okrajem popolnoma nemogoče , poslati delegata tako daleč. Ponatis iz Rdečega prapora III. št. 27 z dne 21. septembra 1900.

78

VIII. ZBOR AVSTRIJSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE

2. do 6. novembra 1901 na Dunaju

PROGRAM SOCIALNO DEMOKRATIČNE DELAVSKE STRANKE V AVSTRIJI (sklep dunajskega zbora leta 1901 ) [ 1 ]

Socialno demokratična delavska [ stranka ] [2 ] stremi po osvobojenju [ljudstva] [ ] iz okovov gospodarske odvisnosti, političnega zatiranja in duševnega propadanja brez razlike narodnosti, plemena in spola. Vzrok teh [slabih ] [* ] razmer pa niso posamične politične uredbe, temveč [uredba današnje družbe, v kateri ] [³ ] so pomočki, ki z njimi delamo (stroji, orodje, tovarne, delavnice ) , last nekaterih posestnikov. Lastnik delovne moči , delavstvo, pa postaja tako bolj odvisen od [lastnika pomočkov ] [* ] in zemlje , [veleposestva] ' in kapitalistov, katerih politično in gospodarsko [vodstvo] se izraža v sedanji razredni državi. Razvoj tehnike, naraščajoče osredotočenje proizvajanja in [ zemlje ] "] , [osredotočenje vseh gospodarskih ] [10] moči v rokah kapitalistov in kapitalističnih [družb] [1 ] povzročuje, da izgublja vedno več prej samostojnih [obrtnikov] [12] in malih kmetov proizvajalne pomočke (orodje, stroje, snovi) ; [sila jih potem primora delati posredno ali neposredno za kapitalista (tovarnarja, veleposestnika) ] [ 13 ] . Proletariat se bolj in bolj pomnožuje, narašča pa tudi njegovo izkoriščanje in vsled tega [niso življenjske razmere] [ ] delovnega ljudstva [v nobenem razmerju] [ 5] s hitro naraščajočo proizvajalno močjo njegovega dela in z nakopičenjem bogastva, ki ga je ustvarilo samo. [ In brezmiselno kapitalistično proizvajanje, ki [ 1 ] Ta prevod avstrijskega socialno demokratičnega programa, ki je bil ponatisnjen še leta 1909 v brošuri >Program socialne demokracije v Avstriji«, je prav tako skrajno površen in je v njem smisel izvirnika mestoma izmalčen. Potrebne popravke in dostavke prinašamo pod črto, mesta v tekstu, ki jih zahtevajo, pa so v oglatih oklepajih. __ Op. ur. [2] stranka v Avstriji ... 3 vsega ljudstva (z nadaljevanjem: brez razlike narodnosti, rase in ...) nedostojnih ... dejstvo, ki določa in obvlada bistvo vsega družbenega stanja, da .. lastnikov delovnih sredstev ... [6] razreda veleposestnikov ... [8] == gospodstvo ... P = posesti ... združitev vse gospodarske ... [10] [11] skupin ... malih obrtniških podjetnikov ... in da zapadejo v neposredno ali posredno odvisnost od kapitalistov kot mezdni delavci, nameščenci ali prezadolženci (Schuldknechte) ... [14] je življenjska raven vedno širših plasti ... [15] v vedno hujšem nasprotju ...

79

povzroča krize, katerim] [18 ] sledi brezposelnost in beda, pospešujejo [ta] { ¹ razvoj. Čim bolj pa vsled razvoja kapitalizma narašča proletariat, tem bolj je slednji prisiljen k boju proti kapitalizmu in tem bolj [je zmožen ] [18] za ta boj .. Vsled izpodrivanja posameznikovega proizvajanja postaja posedovanje posameznikov vedno bolj nepotrebno in škodljivo, medtem ko se ustvarjajo potrebni [duševni ] [19] predpogoji za nove oblike zadružnega (skupnega) proizvajanja na temelju [družabnega imetja in proizvajalnih pomočkov] [20] . Obenem se proletariat [ zaveda, da] [21 ] mora biti prehod delovnih pomočkov v skupno last vsega ljudstva cilj , osvojitev politične [moči ] [22] pa pomoček v njegovem boju za [oprostitev] [23 ] delavstva . Samo proletariat, ki [ se zaveda svojega razrednega stanu in je pripravljen ] [24] za razredni boj, more biti [vršitelj tega razrednega boja] [25]. Proletariat združiti in ga poučiti, da spozna svoje stanje in svojo nalogo, narediti in ohraniti ga duševno in telesno sposobnega za boj , je pravi program socialno demokratične delavske stranke v Avstriji [26 ] , ki se bo posluževala vseh [namen pospešujočih ] [ 27] in naravnemu pravnemu čutu ljudstva mernih ] [28] pomočkov, da uresniči ta program.

[pri-

Socialno demokratična stranka v Avstriji bo v vseh političnih in gospodarskih vprašanjih vedno zastopala razredne koristi proletariata in odločno nasprotovala, da bi se razredno nasprotje temnilo in zakrilo, kakor tudi, da bi [delavca izrabljevale meščanske stranke ] [29]. Socialno demokratična delavska stranka je mednarodna stranka. Ona obsoja predpravice narodov prav tako kakor predpravice po rojstvu in rodu in izreka, da mora biti boj zoper izkoriščanje mednaroden, kakor je izkoriščanje mednarodno. Ona obsoja in pobija vsako omejitev svobodne besede, govorjene ali pisane, ter tudi državno in cerkveno [nadzorovanje ] [30] . Ona [zahteva, da se zakonito zagotovi delovnemu ljudstvu potrebno življenje ] [3 ] in se bojuje, da pridobi proletariatu v vsem javnem življenju kar največ vpliva. [18] = Krize, ki izvirajo iz breznačrtnosti kapitalističnega proizvajalnega na} čina in ki jim ……. in zaostrujejo ta ... [17] se usposablja ... [18] duhovni in materialni ... [19] [20] družbene lastnine proizvajalnih sredstev. [21] = začenja zavedati, da mora ta razvoj pospeševati in da ... [22 ] = oblasti ... [28] - osvoboditev ... [24] = je razredno zaveden in organiziran ... [25] - nositelj tega nujnega razvoja. 6 Ta stavek je do sem tiskan razprto. --- Op. ur. smotrnih ... [27] [28] ustrezajočih ... [29] delavce izrabljale meščanske stranke v svoj prid. varuštvo. ... [30] [31 ] = teži za zakonito zaščito življenjske ravni delovnega ljudstva ...

80

Po teh načelih zahteva socialno demokratična delavska [stranka] [32] najprej : 1. Da se uvede splošna, enaka, direktna (neposredna) in tajna volilna pravica v državi , deželi in občini za [ vse ] [ 83] dvajset let stare državljane ne oziraje se na spol ; [ da se voli ] [3 ] na dan, ki je zakonito določen za počitek ; da trajajo zakonodajne dobe tri leta ; da voljeni poslanci dobe dnevščino. 2. [ Da daje zakone in jih zametuje ljudstvo samo potom pravice naravnost ] [ 5]; samodoločba in samouprava naroda v državi, deželi in občini. 3. Da se odpravijo vsi zakoni, ki omejujejo [svobodno besedo] [36] ; posebno pa, da se da časopisju popolna prostost, da se odpravi objektivno postopanje in omejitev [razpečavanja ] [ 37] tiskovin ; da se odpravijo vsi zakoni, ki omejujejo [osnovanje društev in sklicevanje zborovanj ] [38] . 4. Da se odpravijo vsi zakoni , ki omejujejo poljubno bivanje ; in posebno vagabundni zakoni in zakoni za odtiravanja. 5. Da se sklene in uresniči zakon, po katerem se ostro kaznujejo oni uradniki, ki kratijo posameznikom ali društvom politične pravice. 6. Da se zagotovi neodvisnost sodišč ; da bodi brezplačno pravosodje in pravno [postopanje ] [39] ; da dobe po nedolžnem zaprte in obsojene osebe odškodnine ; da se porotniki volijo po splošnem, enakem in tajnem volilnem redu ; da je vsak državljan podrejen rednim zakonom in sodiščem ; da se odpravi smrtna kazen. 7. Da skrbi država in občina za zdravstvo in plača zdravilno pomoč in [zdravnika] [ªº] . 8. Religija (vera) naj bo zasebna stvar ; cerkev naj se loči od države in izreče se naj , da so cerkvene in verske družbe zasebne družbe, ki imajo svoje zadeve same uravnavati ; obligatoričen civilen zakon, 9. Da mora šola biti obvezna, brezplačna in svetna, popolnoma ustrezati potrebam in razvoju posamičnih narodov ; da dobivajo učenci učila sploh in se prehranijo zastonj otroci ljudskih šol in oni na višjih učnih zavodih, ki so sposobni za daljnjo izobrazbo. 10. Da se [direktni in drugi davki ] [ * ]nadomeste s stopnjevito rastočimi dohodninskimi, imovinskimi in dedinskimi davki.

[32] [ 33] = [34] = [35] = odklanjanja [36] = [37] = [38] [89] [40] = [4 ] 6

stranka v Avstriji ... vse nad ... da se uvede proporcionalni volilni red ; da se volitve vršijo ... da o zakonodaji odloča ljudstvo naravnost s pravico predlaganja in zakonskih predlogov] ... pravico svobodnega izražanja mnenja ... kolportaže ... združevalno in zborovalno pravico. pomoč ... zdravila. vsi indirektni davki in dajatve ... 81

11. Da se [sedanja ] [ 2] vojska nadomesti z ljudsko brambo ; [ skrbeti se mora, da postane ljudstvo sposobno za orožje ; oboroževanje] [43 ] ljudstva ; o vojni in o miru odloča ljudsko zastopstvo. 12. Da se odpravijo vsi zakoni, po katerih je žena napram možu prikrajšana v svojih javno-pravnih in zasebno-pravnih pravicah. 13. Da se oproste delavske gospodarske zadruge vseh davkov in ovir, ki zadržujejo njih delavnost. [ Najmanje, kar ] [* ] zahteva avstrijska socialna demokracija pa je : 1. Popolna svoboda združevanja ; zakonito pripoznanje strokovnih delavskih društev ; zakonita [ enakopravnost kmetiškega delavca z odpravo poselskega reda] [4 ]. 2. Osemurni najdaljši delavni čas brez [pogojev ] [ 46] in izjem . 3. Nočno delo se prepove ; ponoči smejo delati samo oni obrati, katerih tehnična uredba ne dopušča prestanka ; prepove naj se brezizjemno nočno delo za ženske in mladostne delavce. 4. Popolni nedeljski počitek, ki trajaj vsaj 36 ur. 5. Strogo naj se izpolnjuje prepoved, da otroci pred 14 leti ne smejo opravljati pridobitnega posla ; zadostne [brambene ] [ 7 ] zakone za vajence in mladostne delavce. 6. Izključitev ženskega dela posebno v onih obratih, ki škodujejo ženskemu ustroju . Vse te določbe veljajo naj za vsakovrstne obrate (veleindustrijo, prevaževalni obrt, rokodelstvo, trgovino, domačo industrijo, kmetijstvo , gozdarstvo). Obrtno nadzorstvo se mora popolniti ; število nadzornikov pomnožiti in dati se jim mora izvrševalna moč; sodelovanje delavskih društev pri nadziranju, da se izvrše določila, veljavna v varstvo delavcev, po nadzornikih in nadzornicah, ki jih volijo društva. Podjetniki, ki prestopijo zakone v varstvo delavcev, se morajo ostro kaznovati [ ; kaznovati se ne smejo z globami ] [ ¹8] . Delavsko zavarovanje se mora korenito preustrojiti : uvesti se mora splošno zavarovanje za starost in onemoglost ; popolniti se mora z zavarovanjem vdov in sirot ; [upravo teh zavarovalnic naj oskrbujejo zavarovanci sami] 1. Ponatis iz brošure » Kaj hočejo socialni demokrati ali program socialne demokracije v Avstriji (Mala knjižnica Naših zapískov, št . 2 ) , 1904, str. 5—10.

[42] [43 ] rožitev ... [44] [45] [46] = [47] [48] = [49] delavcev. 82

stalna ... da se uvede vzgoja za splošno brambno sposobnost ; splošno oboKot najmanjšo mero (minimum ) delavske zaščite pa ... zenačitev kmečkih delavcev z odpravo poselskih redov. omejitev ... zaščitne . s kaznimi, ki se ne smejo spreminjati v globe. in enotno organizirati delavsko zavarovanje s popolno samoupravo

Iz poročila nemške socialne demokracije v Avstriji

Koroško tvori enotno volilnookrožno organizacijo, ki je razdeljena v sedem okrajnih organizacij : Celovec, Št. Vid, Velikovec, Wolfsberg, BeIjak, Spittal in Šmohor. Sedež volilnookrožnega odbora je bil do deželne konference 23. septembra 1900 v Beljaku. Odtlej je Celovec središče organizacije ....

Štajersko .... Štiri volilna okrožja te kronovine tvorijo enotno deželno organizacijo, ki je razdeljena v štirinajst okrajnih organizacij : ... Maribor, Celje .... Posle deželne organizacije upravlja deželno strankino vodstvo s sedežem v Gradcu. ... Volilnemu boju v III . (klerikalnem ) in IV . (slovenskem ) štajerskem volilnem okrožju se sicer ne obeta uspeh, a kljub temu smo se kot manjšina dobro uveljavili : 81 in 54 glasov volilnih mož, V III . volilnem okrožju smo tokrat nekoliko padli, v IV. volilnem okrožju pa smo prejeli več glasov volilnih mož ... Mariborski sodrugi so osvojili pri občinskih volitvah celotni tretji volilni razred. A volitev je bila razveljavljena na protest nemškomeščanske klike. Pri ponovnih volitvah so bili naši sodrugi premagani zaradi prostaških volilnih mahinacij združenih nasprotnikov. Zato pa je stranka zmagala v občini Studenci pri Mariboru v tretjem volilnem razredu. ...

Iz poročila italijanskega izvrševalnega odbora za Trst, Primorsko in Dalmacijo Zaradi nenehne gospodarske krize in zaradi čiščenja, ki je bilo izvršeno v naši organizaciji, so italijanski in slovanski šovinisti prešli v napad na naše gibanje ……... ...Kljub težavam, s katerimi se morajo boriti organizacije v Dalmaciji in na Primorskem, obsega organizacijsko področje zdaj vendarle 17 društev s skupno 3514 člani in 206 članicami nasproti 2010 članom in 122 članicam leta 1899. Prav posebno se je razmahnila zaradi požrtvovalnosti nekaj sodrugov organizacija v Puli. Nadaljnji razveseljiv napredek pomeni združitev vseh strokovnih in izobraževalnih društev socialno demokratične smeri, obeh strankinih listov >Il lavoratore< in >Rdeči prapor< kakor tudi italijanskega in slovenskega strankinega tajništva v skupnih prostorih ; s prostornimi dvoranami opremljeno poslopje je bilo zgrajeno v središču mesta nalašč v ta namen. Dosedanje društvo » Lega sociale-democratica< je nadomestilo novo izobraževalno društvo >Circolo di studi sociali < v Trstu, ki je doslej delovalo z najboljšim uspehom. Centrala organizacije >Federazione dei lavoratori e lavoratrici< je bila iz taktičnih razlogov poleti 1901 preseljena iz Trsta v Pulo. Za božič 1899 se je vršil v Trstu drugi redni pokrajinski kongres, na katerem je bilo 30 zastopnikov. Razpravljalo se je o taktiki stranke pri političnih in upravnih volitvah , izgraditvi organizacije, ženskem vprašanju in strankinem tisku.

83

Oktobra 1900 se je vršil prav tako v Trstu izreden strankin zbor italijanske socialne demokracije, ki se je bavil predvsem z volitvami v državni zbor. ... ... Delovni počitek 1. maja je bil le deloma mogoč. Popoln delovni počitek je bil le v Miljah, medtem ko so v drugih krajih kakor v Trstu in Puli praznovali le pripadniki posameznih strok. V večini krajev, ki je z njimi mogoče računati, se je 1. maj proslavil z demonstrativnimi sprehodi opoldne ali zvečer in s shodi ter veselicami. Mezdna gibanja so v zadnjih dveh letih privedla do več bojev, ki so razen dveh izjem ugodno potekli . Jeseni 1900 je prišlo do stavke nameščencev na postaji Južne železnice v Trstu, ki se je po nekaj dneh zmagovito končala. Prav tako je pozimi 1901 zmagala skupina pristaniških delavcev v Trstu po le nekajurni stavki. Stavka v tovarni olja pri Sv. Ivanu, ki se je je udeležilo 40 delavcev, se je zmagovito končala po tednu dni. Pri stavki zakovičarjev v ladjedelnici S. Marko, ki so jo izvedli v nasprotju z mnenjem strankinega vodstva, se je moralo 80 udeleženih delavcev po pettedenskem brezuspešnem boju vdati. V tržaški tovarni linoleja je stavkalo 25 delavcev brez uspeha ; del stavkujočih je pri tem izgubil službo, drugi pa so se vdali . Pri mnogih gibanjih ni bilo treba seči po skrajnem sredstvu, ker so željam delavcev deloma ugodili . Tako so v Lloydovem arzenalu delavci dosegli, da so se mezde splošno zvišale, delovnik pa skrajšal. Tudi delavci v tramvajski remizi so prav tako dosegli izpolnitev svojih zahtev na miren način. Kar se tiče volilnega gibanja, za sedaj pač še ni upanja, da bi si priborili volilno zmago v teh krajih, ki so vseskoz zastrupljeni z nacio nalno kugo. Kljub temu smo stopili pri zadnjih državnozborskih volitvah v V. kuriji z vso silo v volilni boj , da bi dokazali obstoj socialno demokratične ideje. Kot kandidata za V. kurijo sta bila postavljena sodruga Carlo Učekar v Trstu in Etbin Kristan na Goriškem in v Istri. V Trstu je ostal socialistični kandidat s 4901 glasom v manjšini, v Istri in na Goriškem smo zmagali pri volitvah volilnih mož le v občinah Gradiška, Dolenje, Milje in v enem okraju mesta Pule. ... Poročilo jugoslovanske socialno demokratične stranke Kakor vse mlade socialno demokratične organizacije, je morala tudi jugoslovanska socialno demokratična stranka preživeti viharno razdobje, ki je proizvedlo več navdušenja kakor premišljenega dela. To je pač umljivo v mladih letih stranke, katere cilj se imenuje osvoboditev, in bilo bi skoraj nenaravno, če bi bilo drugače. Ko so ideje modernega socializma napravile prve korake med naše vročekrvno ljudstvo, so na eni strani razvnele neizmerno navdušenje, na drugi pa razbrzdale bes. Ob strahotno nesorazmernem odnosu moči se je razvil razkačen boj . David je stal nasproti Goljatu ; in kaj je bilo naravneje, kakor da je pritlikavec skušal manjkajoče moči dopolniti z navdušenjem ? Toda časi so se že spremenili . Veliko vrenje se je tudi v naši stranki že po večini umirilo in zaganjanje se je umaknilo hladno premišljenemu pozitivnemu delu. Danes nudi tudi 84

jugoslovanska socialna demokracija že majhno sliko velikih delavskih strank industrijskega sveta ; veletoke, ki valovijo po le-teh, je opaziti tudi pri nas, čeprav so veletoki videti tu bolj potoki ; tudi tiste neuničljive proletarske solidarnosti, ki združuje mednarodno delavstvo vsega sveta in ki kljubuje vsem zunanjim in notranjim viharjem, ne pogrešamo. Čeprav je mlada in še sorazmerno šibka, stoji jugoslovanska socialna demokracija vendarle dostojno ob boku svojih bratskih strank. Naše poročilo se bo vsekakor v mnogem razlikovalo od poročil bratskih strank; ne le v tem, da je vse pri nas še manjše kakor pri drugih skupinah avstrijske socialne demokracije, temveč tudi v tem, da ne moremo podati tako natančnega poročila, kakor je to v stranki splošno običajno. Peščica moči, ki jih imamo na razpolago, komaj utegne obvladati najnujnejše organizatorično in agitatorično delo. Potemtakem ne preostajajo niti čas niti sile za izvrševanje notranjih nalog in med drugim tudi za natančno strankino statistiko ; ta naloga je tudi zaradi tega otežkočena, ker so zaupniki v velikem številu še premladi v gibanju in zato tudi nezadostno izšolani, da bi redno, natančno in smotrno poročali ; vrh tega so tudi često preobremenjeni. Te neprilike je treba upoštevati pri pravičnem presojanju delovanja naše mlade stranke ; če se v tej smeri res objektivno presoja, se mora priti do spoznanja, da je stranka po kakovosti in po količini napredovala in da popolnoma zasluži ime zavedne proletarske politične organizacije. Splošni položaj . Področje jugoslovanske socialno demokratične stranke je sorazmerno obširno. Obsega Kranjsko, južno Štajersko in Primorsko z Goriško in Istro, razširila pa naj bi se po določbah strankinega zbora iz leta 1897 tudi na Koroško in Dalmacijo. Že tu naj omenimo, da stranki doslej ni bilo mogoče prodreti vsepovsod tja, kjer jo čaka delo. Sklepu dunajskega strankinega zbora iz leta 1897 jugoslovanska stranka ni nikdar podtikala drugih motivov ali tendenc kakor tiste , ki izhajajo z vidikov uspešne agitacije in organizacije. A že v tem pogledu pač nobena bratska stranka ni nikoli bila v težjem položaju od naše, kajti nikjer niso narodnostne razmere tako malo v skladu z ozemeljskimi kakor na jugu Avstrije. Res so zahteve kapitalistične industrije povzročile, da se prebivalstvo, zlasti delovno, tudi drugje narodnostno vse bolj meša ; toda kako nemogoče je rešiti narodnostno vprašanje teritorialno, se drugje ne kaže tako drastično kakor v deželah, kjer prebivajo ali soprebivajo Slovenci oziroma avstrijski Jugoslovani sploh. Le na Kranjskem je prebivalstvo pretežno slovensko; v vseh drugih deželah , ki z njimi računamo, je mešano, tu z Nemci, tam z Italijani, zdaj v večini , zdaj v manjšini . V skladu z načelom že omenjenih organizatoričnih določb naj bi imele organizacije v vseh takšnih deželah socialno demokratične stranke vseh tistih narodov, ki v deželi živijo. Očitno je, da je to ne le v korist tiste nacionalne skupine, marveč tudi v korist skupne stranke. To načelo pa v več primerih še ni bilo izvedeno, ker po našem mnenju že večkrat omenjenih sklepov strankinega zbora iz leta 1897 niso povsod pravilno razumeli . Če si prizadevajo organizacije kake drugojezične bratske stranke pridružiti slovenske delavce, od tega nihče nima dobička, kajti povsem nemogoče je izdatno agitatorično delo v jeziku, ki je delavcu tuj ; dejstva dokazujejo, da se takó ne more priti do nobenih rezultatov. S tem se zgolj delajo težkoče tistim

85

skupinam, ki bi lahko delovale uspešneje in ki jim ovirajo uspešen razvoj prav tisti četudi ne nameroma - ki so meso od njihovega mesa in kri od njihove krvi ... Po brnskem strankinem zboru je imela naša stranka preteklo leto v Trstu narodni ( III . redni) strankin zbor. Vršil se je v precej kritičnem času : vprav ko je Körberjevo ministrstvo razpustilo državni zbor. Strankin zbor, ki je imel rešiti dolgo vrsto notranjih strankinih zadev, je bil zaradi tega primoran baviti se tudi s političnim položajem . Sklenjeno je bilo, da se bomo volitev udeležili povsod ; sklep se je nato tudi z vso energijo izvedel. Ta strankin zbor je tudi sklenil premestiti strankino vodstvo v Trst za tako dolgo, dokler ne bo moglo strankino glasilo > Rdeči prapor< izhajati v Ljubljani. Tudi to ilustrira težavni položaj , v katerem se nahaja naša stranka. V vsej Ljubljani ni nobene tiskarne, kjer bi se mogel tiskati naš list, ne da bi se moral bati, da bo še enkrat verolomno vržen na cesto, kakor se je to pred leti primerilo > Delavcu« , ki so ga liberalci klerikalcem na ljubo vrgli iz » Narodne tiskarnevraščanje v socializem< , o katerem je Heller tako izvrstno dejal, da ni vraščanje v socializem, marveč vraščanje v kapitalizem ! Po tej poti bi prispeli na stališče angleških zgolj - strokovničarjev (Nur- Gewerkschafter), ki vnašajo razredno nasprotje, ki je prej bilo le med buržuji in delavci, v delavstvo, tako da delavec, ki je v boljšem položaju, zviška gleda delavca v slabšem položaju. (Odobravanje. ) Temu se hočemo izogniti. Menim, da naj bi točko o obubožanju v neublaženi obliki vseboval tudi novi program. Prav nobenega razloga nimamo, da bi to zakrivali. (Odo bravanje . )

Oče, grešil sem. 90

Op. ur.

S tem pa nočem reči, da bi bila revizija odveč. Priznam, da se mi zdi prav, da v hainfeldskem programu tudi nekaj stvari spremenimo, zlasti v minimalnem programu. A tudi v načelnem delu hainfeldskega programa bi bilo umestnih nekaj popravkov. V tem programu pravimo n. pr., da posamezniki posedujejo proizvajalna sredstva itd. Mnenja sem, da bi bilo dobro, če bi tu govorili naravnost o kapitalistični posesti posameznikov, namreč o posesti tistih posameznikov, ki jih je le peščica. Nadalje imamo v novem osnutku stavek : »Čim bolj pa zaradi razvoja kapitalizma proletariat narašča« itd. itd.; toda iz vsega prejšnjega načelnega dela nekdo, ki ni posebej o tem poučen, ne more spoznati , kaj je pravzaprav kapitalizem. Ne trdim, da bi to bil smrten greh novega osnutka, toda odpomogli bi mu lahko , če bi z nekaj besedami v prejšnjem odstavku razložili, kaj razumemo pod besedo kapitalizem.

Kar se tiče posameznih delov minimalnega programa, najdemo spremembo takoj v prvem stavku glede parlamentarizma in splošne , enake , neposredne in tajne volilne pravice. V naši diskusiji o parlamentarnem delu je postalo jasno, da sodrugi nikakor niso spremenili svojih nazorov o vrednosti parlamentarizma, da tudi dandanes med nami ni nikogar, ki pričakuje, da bo nekoč v parlamentu neka socialno demokratična večina dekretirala zakon, s katerim se bo kapitalizem odpravil in uvedel socializem. Če torej nismo spremenili naših nazorov o manjši vrednosti parlamentarizma, sem mnenja, da bi prispevalo k zmedi v socialno demokratičnih vrstah, če bi v tem pogledu ublažili formulacijo hainfeldskega programa. Kar se tiče predloga sodruga dr. Ellenbogena o porotnikih, sem prepričan, da so tu dejansko težave ; te pa bodo trajale tako dolgo, dokler bodo ljudi sodili ljudje. Reči vam moram, da je moje spoštovanje sodišč prav minimalno (Veselost) , in gotovo tudi sodišče, ki bo ustvarjeno z volitvijo porotnikov po splošni, enaki in tajni volilni pravici, prav tako ne bo brez napak, kakor niso brez napak današnja sodišča. Po mojem mnenju bi se v tem pogledu dalo nekaj reči : Če že živimo v razredni državi , kjer je razredna justica dandanes še neprikrita, potem naj se ta razredna justica izrazi čisto do kraja, potem zahtevajmo, naj delavce sodijo le delavci . kapitaliste pa le kapitalisti. (Veselost . ) Kar se tiče »vere kot zasebne zadeve« , je tu nekdo dejal, da vera ni zasebna zadeva. Gotovo ni. Drži pa, da socialni demokrati pojmujemo vero kot zasebno zadevo . To je za nas odločilno. Program ne more reči : Vera je zasebna zadeva, dokler ni kot takšna priznana. Tudi glede delavskega varstva se danes predlaga neka sprememba nasproti resoluciji hainfeldskega programa, in tudi tu menim, da ni bilo dobro izbirati drugačno formulacijo . Končni cilj , h kateremu težimo, ni delavsko varstvo , marveč je delavska svoboda. Če danes zahtevamo predujme , jim ne smemo pripisovati večje vrednosti, kakor jim pripada. Končno se je razpravljalo tudi še o narodnostnem programu in o resoluciji o agitaciji med kmeti. * Nekateri sodrugi so hoteli ta dva sklepa * = resoluciji nemške socialno demokratične stranke v Avstriji, sklenjeni Op. ur. na zboru v Gradcu leta 1900. Prevod te resolucije glej v prilogah, 91

vključiti v program. S tem stališčem se ne strinjam. Resoluciji o agitaciji med kmeti bi izkazali preveč časti, če bi jo sprejeli v program. Vsi, ki so govorili o agitaciji med kmeti, so priznali, da resolucija še ni zrela ; zakaj naj bi oteževali program z nezrelimi rečmi ? Dr. Adler je menil, da s kmeti nimamo kaj opraviti. (Winarsky: Dejal je, da ne smemo tekati za njimi.) Saj tega tudi ne delamo, sodrugi. Toda so kraji v državi, kjer je vprašanje stališča socialne demokracije do kmetov zares pereče, tako pri nas na jugu, kjer je industrija v povojih, kjer imamo zgolj agrarna področja in kjer je tudi med kmečkim prebivalstvom zanimanje za socializem. Toda mislim, da si bomo lahko pomagali in si bomo morali pomagati še dolga leta z resolucijo. Kar se tiče narodnostnega programa, moram priznati, da v tem vpiašanju stojim na istem presnetem stališču kakor v Brnu. Menim, da je ta program le izhod za silo in nič drugega. Pernerstorfer se hudo moti , če meni , da slovanski socialni demokrati danes drugače mislijo o internacionalizmu kakor prej . Nikdar ni noben socialni demokrat trdil, da človek sploh ne bi imel narodnosti. Vem, da so socialni demokrati, z izjemo nekaj sanjačev, od vsega začetka govorili, da narodnostna enakopravnost , izločitev narodnostnega sovraštva pomeni internacionalizem. Ne vidim nobenih pozitivnih znakov, po katerih bi lahko nekoga prištevali k nekemu narodu. Človek pripada tistemu narodu, h kateremu se sam šteje. Koliko čeških imen imate med nemškimi voditelji na Češkem in obratno ! Nacio nalci iščejo znakov, da bi mogli ugotoviti narodnost nekega človeka. A ti znaki se v kapitalistični družbi zabrisujejo. Rojstni kraj , domovina ne moreta biti znaka narodnosti , če vidimo, da so se na Dunaju ustvarila cela češka predmestja. Mi slovenski socialni demokrati smo se že davno poslovili od Pernerstorferjevega nacionalizma , in naš internacionalizem ni nič oslabljen, je takšen kakor nekdaj . Organizacija po narodnostih je imela organizatorične in agitatorične razloge, ne pa narodnih. Gotovo bi bila napaka, če bi vključili narodnostni program v celotni program. Narodnostni program stoji na stališču teritorialne avtonomije. Jaz stojim na stališču personalne avtonomije. Mislim , da je zahteva čeških sodrugov, da se sprejme v program določba o šolskem pouku v narodnem jeziku, upravičena. Strankin program ni kakšen kos papirja brez vrednosti, kakor smo tu nekoliko prikrito slišali, ampak svetilka, ki naj nam vrsto let kaže pot, biti mora najmočnejše orožje v duhovnem boju zoper naše nasprotnike, zato naj bi komisija izločila iz osnutka tisto , kar bi se lahko tolmačilo kot neutemeljen umik , da bi v strankinem programu prišel do izraza stari revolucionarni element socialne demokracije. Nobenega razloga nimamo, da bi delali poklone razredni državi, v našem strankinem programu naj bi marveč prišlo do izraza staro sovraštvo in staro zaničevanje do nje in upanje v dokončno zmago proletariata, v socialno demokratično družbo. (Živahno odobravanje . ) O gornjem govoru Etbina Kristana je prinesel >Rdeči prapor< (št. 46 z dne 29. novembra 1901 ) naslednji povzetek, ki ga je brez dvoma napisal Etbin Kristan sam in ki gornji zapis mestoma dopolnjuje. Op. ur. 92

Vse je zatrjevalo, da ni bernsteinovsko ; vendar je debata pokazala, da stoje govorniki za načrt vsi nekoliko pod Bernsteinovim vplivom, in pod vplivom Bernsteinove kritike je izdelan tudi načrt. O čemer je bilo največ debate, je teorija o osiromašenju. Nihče med nami ne trdi, da bi delavske organizacije ne bile jez proti bedi, katero zanaša kapitalizem med delavce. Ali v programu moramo jasno povedati, kakšna je tendenca kapitalizma. Ako imam opisati psa, pa sem videl nekoliko psov s pristriženimi ušesi, bi se mi vendar ves svet smejal, ako bi napisal v prirodoslovje : Psi imajo pristrižena ušesa. V programu se mora povedati, da ima kapitalizem tendenco, osiromašiti ljudstvo. Kdor hoče to praktično videti, naj pride k nam na jug, kjer deluje mladi kapitalizem v svoji popolni nagoti ; tu bodete videli , kako beda narašča. Sicer se pa to pokazuje tudi v naprednejših deželah. Ali nima uvedba boljših delovnih sredstev to posledico, da se pomeče delavce na cesto ? To je pač osiromašenje. Taki delavci pridejo sami v bedo, in potem morajo prodajati svojo delavno moč za vsako ceno (Bebel : Mezde tlačijo !) ― da, in s tem postanejo orodje za novo bedo. Nekdaj so delavci v takem slučaju razbijali stroje ; to je dokaz, da so razumeli, da jih kapitalizem goni v bedo. A socializem jim je pokazal drugo, boljšo pot. Dr. Ellenbogen nas imenuje ortodoksne in dogmatičarje ; to je velika pomota. Nič mi ni tako zoprno kakor dogma, in vsak nauk bi odvrgel, ako bi izpoznal, da je samo dogma. Toda mi se nismo prepričali, da bi bila dosedanja teorija napačna ; ravno nasprotno, in zato nimamo vzroka, da bi delali kapitalizmu komplimente. Seveda se morajo delavci gibati, da pridejo osiromašenju v okom; a zato morajo dobro poznati kapitalistično tendenco. Jasno nam mora ostati, da za nas ni rešitve na temelju sedanjega produktivnega načina, da je osvoboditev delavskega razreda v kapitalistični družbi nemogoča in da mora biti naše stremljenje to, da jo kolikor mogoče prej odpravimo. Zapreke nam bodo nasprotniki seveda tudi nadalje delali, ali iz tega ne sledi, da bi jih morali še sami v tem podpirati . Vprašanje je, ali smo socialisti ali ne. In socializem je za nas le eno. Socializem je za nas ideja, da je za uresničenje svobode treba odpraviti kapitalistični sistem in ga nadomestiti z družabno produkcijo v prosti družbi. Za to pa je treba tudi volje delavcev, ki je važen element zgodovinskega razvoja. Ne mislim svobodno voljo, katere ni, a tisto voljo, ki izide iz razmer, pa se sama lahko potem razvija in krepča. Da bi se to voljo v načrtu poudarilo, bi bilo morda dobro, saj smo vsi v tem edini z Marxom, da bode osvoboditev delavskega stanu zavedno delo zavednih delavcev. Če se položaj posameznih delavskih kategorij tudi v kapitalistični družbi nekoliko poboljšuje, tedaj ni to nikakršen argument za kapitalizem, in spričo tega pojava se moramo dobro paziti, da ne zaide tudi med delavce duh medsebojne razlike . Pri vsem tem se mi nikakor ne zdi, da bi bila revizija nepotrebna. Gotovo je dobro, če so naši nazori vedno predmet naše kritike. In če bi bili prišli z revizijo le do tega, da bi bili zopet obdržali hainfeldski program, bi imeli dosti veliko korist že od debate, katero je revizija povzročila. Kar se tiče resolucije o narodnem vprašanju in agrarne resolucije, se mi zdi, da je bolje, če ostaneta obe kot resoluciji zraven programa. Agrarno vprašanje je še zelo nejasna stvar in resoluciji bi izkazali preveliko čast, ako bi jo sprejeli v program. Seveda pa je vprašanje, kako naj socialni demokratje postopajo na kmetih, posebno po

93

nekaterih deželah res pereče . S sodrugom Adlerjem soglašam popolnoma v tem, da se tudi kmetom nikakor ne sme zatemnjevati naših namenov in našega cilja. Sodrug Pernerstorfer je dejal, da so se naši nazori glede narodnosti izpremenili . To se mi zdi čisto napačno . Noben resni socialni demokrat ni nikdar trdil, da človek sploh ne bi imel narodnosti, ali da bi jo moral zatajiti, toda tudi nacionalizmu se danes ravno ne klanjamo, kakor se mu prej nismo. Naš narodnostni program gotovo še ne izraža tega , kar si mislimo o socialistični družbi, temveč je le sredstvo za dosego narodnega miru v sedanji državi. Principielno sem za personalno, ne pa za teritorialno avtonomijo narodov, in sicer za popolno svobodo. Toda meščanski nacionalizem mi je absurden, pa menda drugim tudi. V tem se gotovo ni nič spremenilo in sodrug Pernerstorfer se je motil . Popolnoma pa soglašam s predlogom čeških sodrugov glede narodne šole, kajti tu ne gre za šovinizem, temveč za pravico in za praktično potrebo. Češko dete bo v nemški šoli veliko prej vzgojeno za šovinizem, kakor v šoli, kjer se ga poučuje v lastnem jeziku ; kajti samo v taki šoli se res lahko kaj nauči , in če se je kaj naučilo , tedaj imamo upanje, da bode razumelo tudi naše ideje. Soglašam s predlogom sodruga Winarskega, da se odda načrt komisiji, in upam, da ga bode dobro izdelala. Program bodi pred vsem jasen : saj mora biti naš voditelj v boju. Program bodi tak, da ga lahko rabimo kot oster meč, ne pa kot krpo papirja brez cene.

1 Nadaljnji izjavi slovenskih delegatov Kristan (Trst) : Menim, da tako iz izvajanj sodruga Kautskega kakor iz izvajanj sodruga Beera izhaja, da v resnici ni tistih velikanskih koristi za delavstvo, ki se pripisujejo zaščitnim carinam. Saj bi morali stalno iskati, v kateri industriji so zaščitne carine za delavce ugodne, v kateri pa ne, in bilo bi prepirov brez konca. Za prosto trgovino in za zaščitne carine hkrati ne moremo biti, teh dveh stališč ni mogoče pomešati . Če se ob prvi priliki, ko na nekem strankinem zboru razpravljamo o tem vprašanju, izjavimo za zaščitno carino, bi ustvarili videz, kakor da s tem deloma zapuščamo eno od osnovnih načel socialne demokracije , mednarodnostno načelo. Moje mnenje je : Če se v Avstriji brez zaščitne carine ne more razviti nobena industrija, potem je bolje , da tu sploh nobene industrije ni. Če je tu ne bo, bo kje drugje, in potem se bodo naši delavci tja izselili . In bolje. je, da se izselijo in tam živijo , kakor se spodobi, kakor pa da se tu znova žrtvujejo . Politika z zaščitnimi carinami je prav tako nekaj šibkega kakor znana obrtna politika z izkazom o usposobljenosti in drugimi majhnimi sredstveci. Industrija, ki nima pogoja za obstoj sama v sebi , sploh ni upravičena. Sodrug Beer je po pravici poudaril, da so agrarne carine in industrijske carine tesno povezane in da se moramo boriti predvsem proti agrarnim cariñam . Pri nas na jugu smo ugotovili, da naši kmetje skoraj vseskozi ne proizvajajo za prodajo , da so celo često prisiljeni kupovati kruh in žito ; imamo torej zadosten prijem, da pridobimo kmete proti agrarnim carinam. (Odobravanje. )

15

94

Kopač (Trst) : Takšno starostno zavarovanje, pri katerem bi delavci šele s sedemdesetim letom dobili pravico do starostne rente, ne more ustrezati našim željam, tem manj , ker imajo posamezne delavske kategorije že danes boljše starostno zavarovanje , kakor se v osnutku predlaga. V resolucijo se mora sprejeti tudi odstavek - in sodrug Reumann -mi je že izjavil, da se s tem strinja - da naj v tistih panogah, kjer so že sedaj višje rente, kakor jih daje splošno zavarovanje, zavarovanci tudi v bodoče prejemajo višjo rento. Videti je , da se od delavcev zahteva, naj bi spravili skupaj velikanski kapital za izvedbo tega zavarovanja. Mislim pa, da delavec, ki je kapitalizmu posvetil vse svoje sile, lahko zahteva, da tisti , ki ga vse življenje izkorišča, skrbi tudi za njegovo starost. Upati je, da bodo naši poslanci v parlamentu dosegli zvišanje rente. Glasoval bom za resolucijo, prosim pa tudi, da se sprejme dostavek, ki sem ga predložil . Prevod iz > Protokoll über die Verhandlungen des Gesammtparteitages der sozialdemokratischen Arbeiterpartei in Oesterreich ... zu Wien 1901 , str. 24, 30-32, 41-42, 46-49, 133-135 , 161 in 186 .

IZJAVA SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE NA SKUPNEM SHODU 1 ZA SLOVENSKO VSEUČILIŠČE

1. decembra 1901 v Ljubljani* Izvrševalni odbor organiziranega delavstva socialno demokratične stranke za Ljubljano izjavlja svoje povsem jasno in naravno stališče o vseučilišču v Ljubljani: S svojega mejnarodnega stališča zahtevamo tudi pri tem vprašanju enakopravnosti našega naroda z vsemi drugimi. Le v enakopravnosti in svobodi narodnosti more biti spas in bodočnost narodov v nadaljnjem razvitku človeštva zagotovljen. Jugoslovani, ta majhna in do sedaj od države prezirana plemena, stopajo prvič v tem vprašanju odločneje v boj s svojim nasprotnikom, katerega pa mi ne iščemo v celoti raznih narodov, temveč le v prenapetem šovinističnem naziranju političnih strank teh narodov. Delavstvo ne simpatizira samo platonično z vprašanjem, katero je dnevni red shoda, temveč stopa aktivno v boj za uresničenje te zahteve. Organizirano delavstvo zahteva vseučilišče V

Ljubljani. Pri vsej resnobi , s katero se tudi mi ogrevamo za stvar, pa hočemo ostati na realnih tleh in ne v nekaki opojnosti navdušenja pozabiti svoj cilj . V boju za znanstveni zavod v Avstriji je treba posebno jeklenega poguma. Ne beračenje za pravico, ne prodajanje glasov za drobtine ali obljube, marveč odločno zahtevanje, ne polovičarstvo, marveč vsa sredstva * Javni shod 1. decembra 1901 v ljubljanskem Mestnem domu je otvoril dr. Vinko Gregorič, predsedoval mu je župan Ivan Hribar. Govorili so dr. Karel Triller, dr. Vinko Gregorič, dr. Alojzij Kokalj i. d. Karel Linhart je podal izjavo socialnih demokratov . - Op. ur.

95

mora porabiti v boju za pravico, kakor sploh i tukaj, kdor hoče častno stopiti pred ljudstvo. Pa ostanimo na realnih tleh. Naša literatura se mora pospešiti, domača literatura mora postati vir najnaprednejši izobrazbi. Zatorej izražamo nado, da bo današnji shod mejni kamen v napredku naše literature in da bodo poklicni činitelji v tem smislu tudi pokazali resno voljo. Vseučilišče mora biti zavod ved , ne pa zavod v oviro znanosti in napredka sploh. ན Naglašamo pa še posebno , da zahtevamo za vseučilišče ravno tako brezplačen pouk , kakor za druga učilišča. Slovenski narod je proletarski narod in proletariat bode v prvi vrsti po svojih posrednih in neposrednih davkih moral vzdržavati bodoče vseučilišče. Delavstvo zahteva vsled tega brezplačen pouk na vseučilišču, da ne bodo le privilegirancem v prilog, marveč tudi delavskim ubožnim slojem. - Mi stojimo na svojem proletarskem razrednem stališču in vsled tega zahtevamo tudi danes odločno, da bodi boj za vseučilišče obenem boj za brezplačnost pouka. To je naše stališče glede slovenskega vseučilišča v Ljubljani.

Objava po izvirniku izjave v arhivu Vseučiliške komisije, shranjenem v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

IZ POLEMIKE O BERNSTEINOVEM REVIZIONIZMU LETA 1901/1902 Bernsteinovci Ob priliki diskusije o reviziji strankarskega programa se je v zadnji številki >Prapora uredništvo nekoliko obregnilo ob Bernsteina. Uredništvo piše : »Teoretični boj v marksizmu se vodi največ radi nauka o razširje nju bede med ljudstvom vsled kapitalizma. Bernstein in njegovi pristaši trdijo, da se tudi sedaj v kapitalističnem sistemu splošni položaj delavcev poboljšuje, in iz tega izvajajo nekateri nove, popolnoma napačne nazore. < Zakaj pravi uredništvo, da nekateri< - torej ne bernsteinovci ! izvajajo popolnoma napačne nazore< ? Mi bernsteinovci priznavamo popolnoma Marxa in njegov >Kapital Ali če delavci izpoznajo svoj položaj, če se upro še večjemu izkoriščanju, če se organizirajo, začno gospodarski boj , vplivajo na zakonodajo ter si pribore tu zavarovanje za bolezen, tam posredovanje dela itd., tedaj je tukaj le dokaz, da je na svetu moč, ki se kapitalistom lahko upre ... , piše dalje člankar. S tem se docela strinjam. Samo na mesto » moč‹ bi bilo umestneje postaviti besedico : >>pot< . - Ne priznam pa sledečega : »... tako uspešno, da ga bode lahko tudi popolnoma premagala. < - Pridobitev posameznih socialnih uredb ne dokazuje končne zmage socializma proti kapitalizmu, temveč - in v tem, samo v tem si nismo edini ! - da se je delavstvo in tudi socialna demokracija - četudi se to ne prizna ! - podala nehote na edino pametno pot, na pot postopnega socializiranja gospodarstva. Mi namreč ne verujemo, da je mogoče podreti kapitalistični družabni red potom splošne revolucije proletariata, ker nam to temeljni nauki nacionalne ekonomije zabranjujejo . Mi verujemo samo v razvoj . Seveda nimamo pri tem s tako zvano > Fabian Society< na Angleškem ali pa s Schäfflejevim >socializmom ničesar opraviti.20 Predpogoje za socialistično dobo je treba ustanoviti že v kapitalistični družbi. Dnevni redi na naših strankarskih zborih : > Delavski ugovori v trgovinski politiki < itd . - to našo teorijo podpirajo in ni se nam treba pri tem prav nič ozirati na dotične debate. Socialna revolucija se danes že vrši in sicer v obliki vsestranske , brezobzirne konkurence med posamezniki in celimi narodi . Nasledki so gospodarske krize (n . pr. ravno sedaj v Nemčiji, Angliji) . Te krize pa vedno pospešujejo gospodarsko organizacijo. Produktivna zadruga, zvezana s konsumnim društvom, in deloma propaganda občinskega socializma to sta prva temeljna kamna bodočega socialističnega dela. Razvoj gospodarske organizacije proletariata v tem smislu meri čas do kolektivizma . Delo v sedanji družbi na prvo in delo za končni cilj na drugo mesto, to je cel , bernsteinizem. Dosedaj pa je socialno demokratična stranka v

7

97

teoriji priznala baš obratno. Ta teorija pa nikakor ni utemeljena v Marxovem > Kapitalu « . (Primerjaj tudi članek Roberta Preusslerja > Die Gewerkschaftsbewegung und die Konsumgenossenschaften [ ] v dunajski » Gewerkschaft z dne 1. novembra 1901. ) Kar se tiče trditve, da danes veleposestvo na Slovenskem napreduje, je tudi ne priznam . Danes se pri nas posestva, in naj so to kmetije, kajžarije in veleposestva, samo parcelirajo, danes se Slovenci nahajamo v istem štadiju, kakor Anglija v tridesetih letih. Šele iz teh parceliranih parcel se in tisti proces, ki se je tam vršil, bo sestavilo veleposestvo. V Angliji izvršil se bo tudi v nas - je danes vsa zemlja v rokah 30.000 ljudi ; 35 milijonov svobodnih Angležev nima niti pedi zemlje. Ali ni to podobno procesu v starem rimskem cesarstvu, ki se je deloma izvršil še v repuPri nas je danes obratno. Posedujoči se vsled vednega parceliranja bliki ? množe. Toda posestnikov [ 2 ] imamo le malo. Kmetijstvo se danes po mnogih krajih smatra že kot postranska obrt ( Nebengeschäft) . Na prvo mesto je prišla industrija, a ker te doma ni, je selitev v tuje kraje neizogibna, doma ostane le žena in otroci in vsled tega razne stroke kmetijstva še bolj propadajo kakor sicer. To je predhodništvo bodočega veleposestva. Lastnica tega bo najbrže katoliška cerkev. Le-ta pa bo, ker bo v to prisiljena, uvedla na mesto današnjega fevdalnega načina produkcije kapitalistični način. To se bo zgodilo vkljub temu, da sta cerkev in katoliški duhovnik fevdalca. Linhart v svoji polemiki proti dr. Kreku v članku : >Boj proti krščanstvu trdi, da je katoliška cerkev » skoz in skoz kapitalistična«. To pa ni res. Katoliška cerkev je fevdalna. Bistvo kapitalizma je smeri katoliške cerkve zelo nasprotno, ker je , kapitalizem individualističen . Že Kautsky pravi, da je bil boj protestantizma proti katolicizmu boj barbarizma (kapitalizma) proti kulturi. Da se je v kapitalističnem načinu produkcije med osebami v družabnem načinu produkcije spremenilo razmerje stvari, to priznam in vem , da je privatna veleprodukcija nesreča za maso. S tem je že obsojen Schäfflejev socializem . To, kar je leta 1849, imenoval Marx (>Neue Rheinische Zeitung ) Fetischismus , to velja še danes v celem obsegu ; kdor študira >> Kapital < , si mora ravno v tej točki biti najpoprej na jasnem. O tem pa si mnogi niso na jasnem, ki preradi kritikujejo Bernsteina. Kriticizem Bernsteinove šole ni holel » izpodbiti čisti socialistični nazor , ki vlada v krogih stranke , temveč je samo nekaj konstatiral , kar je povsem utemeljeno v razvoju . Te misli pa ni prinesel samo Bernstein , ki jo je samo formuliral v »Voraussetzungen des Sozialismus« in » Zur Geschichte und Theorie des Sozialismus « . [3] Kdor torej to upošteva, vidi, da so Bernstein in njegovi pristaši ravno tako dobri socialni demokrati, kakor vsi drugi. - Po nepotrebnem torej opletati po Bernsteinu ni utemeljeno. Abditus Ponatis iz Rdečega prapora‹ ÍV. št. 44 z dne 15. novembra 1901 . Op. ur. [1] = >Sindikalno gibanje in konsumne zadruge Pogoji socializma« in »Prispevki k zgodovini in teoriji socializma Rdečega prapora je objavil sodrug Abditus članek o bernsteinovcih, katerega je zaključil s tem , da so Bernstein in njegovi pristaši ravno tako dobri socialni demokratje kakor drugi. V naših vrstah menda nihče ni dvomil o tem in ravno iz » Rdečega prapora> Delo v sedanji družbi na prvo, delo za končni cilj na drugo mesto. Cilj ali gibanje« . 100

Op. ur.

vemo, da vladajo v gospodarskem razvoju neki zakoni, a vemo tudi, da sami lahko na nje vplivamo, da jih semtertja lahko popolnoma premagamo. Ako postavljam cilj na prvo mesto, seveda ne zanikujem velike važnosti gibanja. Mislim, da je ta sum sploh izključen po tem, kar sem doslej povedal. Stvar stoji takole : Gibati se moramo, če hočemo ali če nočemo. Toda če se nočemo gibati, nas bodo suvali, tedaj nimamo nobenega , vpliva na to, kam bodemo prišli. Ako je gibanje naša volja, tedaj mu sami lahko določimo smer ; tedaj lahko opazimo, kdaj se nas hoče potisniti od cilja in kdaj in kje se imamo upreti. In čim večja je moč proletariata, tem bolj pride to v poštev. >Postopno socializiranje , pravi sodrug Abditus. Gotovo ! Ali s tem je izrečeno nekaj , kar ni pristno bernsteinovsko. Postopno socializiranje to se pravi postopno delo v določeni smeri, proti gotovemu cilju ; nehote poje tu priznan pomen cilja. In vidi se zopet, da smo pravzaprav polnoma edini. Seveda, Bernstein je v svoji kritiki temeljit. On ne meče s frazami okrog sebe, temveč polemizira z argumenti. Preponderantno važnost gibanja je hotel dokazati s številkami. Po njegovem mnenju razvoj ni tako hiter, kakor se je pričakovalo. Verujem, da je semtertje kdo upal, da bodemo imeli v par letih že popolni polom , in ker so desetletja pretekla, pa živimo še vedno v kapitalističnih državah, je marsikdo mislil, da je bila v računih pomota in da se moramo zato v kapitalistični družbi urediti . No, iz vseh socialno demokratičnih spisov ne nájdem nobenega prerokovanja o odločilnem dnevu socialne revolucije. A če ne gre tako hitro, kakor je morda kdo upal, vendar ni opravičena nobena malodušnost in nobeno popuščanje. Razvoj je progresiven, a progresijo se le lahko opazuje, ne pa preračuna. Da je napredek danes hitrejši in splošnejši kakor pred tridesetimi, štiridesetimi leti, je menda jasno. A ta hitrost se še vedno povečuje in se bode povečevala do konca. Padca rimskega cesarstva, reformacije, konca španske svetovne države, propada pomorske vlade italijanskih republik, francoske revolucije ni nihče predvidel . Mi smo v tem vsekakor na boljšem. Teorija je postala toliko vredna, da nam pokazuje absolutno nujnost socialistične družbe. Kdaj zazori njen prvi dan, nam seveda ne nore razodeti , ali ne podaje nam niti enega argumenta za to, da bi morali upanje na njo odložiti ad calendas graecas* . Nasprotno : Razvoj se toliko pospešuje, da se vidoma približuje čas, ko bode volja proletariata postala odločilna. In to se zgodi lahko mnogo prej , nego se kulantnim nasprotnikom sanja. Bernsteinova statistika o srednjih stanovih ne dokazuje ničesar nasprotnega. Številke včasih nimajo absolutnega pomena. Večje število malih obrtnikov ne dokazuje večje moči obrtnije sploh . Tudi parceliranje zemljišč ne dokazuje tega. (Sicer pa ni resnično, da se po Slovenskem zemljišča samo parcelirajo, temveč mi smo v tistem stadiju , ko delujeta dve nasprotni moči ; male kmetije in posesti insolventnih veleposestnikov se parcelirajo, ali na drugi strani se že ustvarjajo nove velike posesti, deloma v privatnih rokah, deloma v rokah katoliških redov. In ker sem že pri tem, naj še opomnim, da se fevdalizem katoliške cerkve že akomodira novim = na nikoli.

Op. ur. 101

razmeram in prehaja v kapitalizem , ravno tako , kakor so mnogi fevdalni plemenitaši se prelevili v kapitalistične industrialce. Individualizem tu ni argument. Karteli in trusti predstavljajo najbolj izraženi vrhunec kapitalizma; seveda označujejo obenem zgodovinsko nujni prihod kolektivizma. Ali sami po sebi niso kolektivizem < .) Kaj pomeni cilj in kaj gibanje, to je v našem programu tako precizno izrečeno, da si ne morem misliti boljših izrazov : Proletariatu priboriti zmožnost za boj in mu jo ohraniti, to je pravi program socialne demokracije. Torej : kar hočemo v sedanji družbi priboriti, ima služiti proletariatu kot bojno sredstvo za končni cilj . In pri vsem, kar hočemo priboriti, velja vprašanje : Ali nam to pomaga, da pridemo prej do cilja? Vedno ostane torej cilj na prvem mestu in po njem se mora ravnati vse gibanje. Čim jasnejši je ta cilj proletariatu pred očmi, tem bolje si bode znal izbirati sredstva in tem uspešnejše bode njegovo delovanje ali gibanje. In tudi kritika mora vedno gledati na končni cilj , ako vanj sploh veruje. Kritika, ki bi to vero izgubila, seveda ne bi bila več socialistična. Tega pa tudi o bernsteinovcih nihče ne misli. Theoreticus*

Ponatis iz »Rdečega prapora< IV. št. 45 z dne 22. novembra 1901 ,

Še enkrat bernsteinovci Pane Linhart se je v zadnji številki » Prapora v članku >> Sredstva socializmaBernsteinovci dejal, da verujem le v razvoj. Pri tem članku sem napravil veliko napako. Jaz sem se tam izrazil zelo razumeli me na kratko; to je prineslo, da me sodrugi niso razumeli, niso tisti, ki niso čitali Bernsteina. Jaz vem, da je volja človeka mogočen faktor in sem prepričan, da ona lahko pospeši razvoj . Bernstein druzega tudi ne trdi. Če sem dejal, da sem somišljenik Bernsteina, še nisem rekel, --da i v bodočnosti akceptiram vsako njegovo izjavo. — Vsled zgoraj omenjenega članka me je neki Theoreticus grozno razmesaril . Ta Theoreticus je velik mesar in je šel tako daleč, da je - razmesaril tudi samega sebe. Kakor je bilo videti, je njemu negacija vse, pozitivnost nič. Zameriti mi torej ne more, če mi njegov profesorski nastop nič ne imponira. Se torej ne bom na dolgo bavil z njegovim člankom ; njegove trditve, ki jih je naperil proti meni, odpadejo, če ga opozorim na veliko ekonomično nasprotje, ki je v njegovem članku. On vzklika z menoj vred : Da, gotovo, postopno socializiranje je tudi naša parola. Engels je malo pred svojo smrtjo dejal : Socialna demokracija se mora izogibati krvavih revolucij ... mora organizirati proletariat kot tak, kajti Etbin Kristan. 102

Op. ur.

po posameznih gospodarskih krizah pride splošna in tedaj je čas, da proletariat prevzame vodstvo človeške družbe. Theoreticus in pane Linhart mi morata že odpustiti, če v to ne verujem povsem. Slično, a še bolj utopistično je pisala znana Roza Luxemburg proti Bernsteinu v svoji brošuri >Schrittweise Sozialisierung oder Revolution ? Ona pravi, da proletariat nikdar ne more potom postopnega socializiranja gospodarstva podreti kapitalističnega gospodarskega sistema, temveč samo po prisilni ekspropriaciji posestnih - torej po revoluciji. Slično, a bolj ekonomično previdno trdi tudi Kautsky, kar je posebno posneti iz njegove dunajske brošure proti konsumnim društvom . Theoreticus, kolikor se je iz njegovega članka posneti dało, je pristaš te »revolucionarne struje , a zahteva postopno socializiranje gospodarstva ... Naj ga drugi razumejo, jaz gà ne morem. Glavni boj se bije v tem : ali priboritev politične moči in po tej prisilna ekspropriacija posestnih , ali gospodarska asociacija in po tej do politične moči , s čimer odpade prisilna ekspropriacija sama ob sebi. Theoreticus pa meče vse to v en koš! Prosim ga, naj o tem razmišlja ... Linhartu za danes povem, da jaz, če sem rekel, da verujem samo v razvoj, nisem negiral veliki pomen človeške volje. Moje besede je umeti tako, da vem, da se zamore kapitalizem pobiti samo s kapitalizmom. Nadaljevanje kapitalizma je socializem in iz kapitalistične družbe se mora razviti socialistična. Ali drugače rečeno : nepopolni liberalni ekonomični sistem je popolniti s socialističnim, kar pomeni odpravo sedanjega kapitaJističnega nereda. Da se me ume, pripomnim, da socializem danes nikakor ni popoln ekonomični sistem in da n. pr. najdemo v komunizmu veliko več pozitivnosti nego v socializmu . Socializem je danes več ali manj negacija obsto ječega in bernsteinovci smo , ki zahtevamo več pozitivnosti. Skratka : kar je David rekel na hanoverskem zboru o priliki velike debate, to velja tudi v našem sporu. On je rekel : Mi se razlikujemo v tem, da ste vi veliki pesimisti, mi pa optimisti. Ne nasproti današnji družbi ustanoviti novo, temveč razvitek iz današnje družbe ! Marx je v svoji » Misère de la philosophieBernsteinovci predgovor Bernsteina k francoski izdaji njegove knjige > Predpogoji socializma = >Postopno socializiranje ali revolucija? < [2] = >Beda filozofijeFilozofija bede...In reči moram, da vprav ta duh neplodnosti prevladuje v kritiki, s katero nastopajo moji marksistični nasprotniki zoper mene. Medtem ko sta Marx in Engels živo zavračala idejo dokončne resnice (glej n. pr. Anti-Dühring ) , so ti kritiki ravnali celo s povsem podrejenimi sestavinami marksistične teorije kakor z večno svetimi dogmami, ki se jih ne smemo dotakniti, ne da bi omajali celotno stavbo. Ali jih je osupnilo nekoliko hrupno odobravanje, s katerim so nasprotniki socializma pozdravili mojo kritiko ? Ali je bila bojazen, da bi moja izvajanja vzela delavcem pogum ali jih osupnila ? Skupina ali občina tistih, ki so menili, da je teorija v temeljih ogrožena, se je vedla kakor pristna pravoverna cerkev. « * .Vsled tega sem bernsteinovec ! Če smo se kaj dotaknili Marxa, se je to storilo, ker je bilo nekaj stvari zastarelih , v celoti, v definicijah pa je Marx ostal, Mi tudi ne negiramo strokovne organizacije. Ne priznam pa, da bi imela strokovna organizacija nalogo socializirati produkcijo, temveč strokovna organizacija ima za nalogo okrajšati oz. odpraviti neplačano delo, > MehrwertRdečega prapora< IV . št. 50 z dne 29. decembra 1901 .

Ta citat je Abditus prepisal kar v nemščini ; tu ga dajemo v prevodu. Op. ur. - presežno vrednost. Op. ur. **

104

Bernsteinovci Zdi se mi, da med Slovenci nimamo prevelikega števila bernsteinovcev; sodrug Abditus se jim prišteva, a zdi se mi, da nima popolnoma prav. Mnogi njegovi nazori niso identični z Bernsteinovimi, a mnogi so jim direktno nasprotni . Nekatere pa izraža tako fragmentarično, da se ne more prav vedeti, kaj hoče s svojimi citati pravzaprav dokazati. V predzadnji številki je bil sodrug Abditus ogorčen nad mojim >profesoralnim tonom ; ta ton pa je sam sugeriral mojemu članku, kajti če bi ga bil brez predsodkov čital, ne bi bil mogel najti v njem mnogo profesorskega. Vedno mi ugaja, če kdo zastopa svoje mnenje in ga podkrepljuje z argumenti ; ali ton sodruga Abditusa, ki je karakteriziran z izrazi à la »pane Linhart , mi nikakor ne ugaja. Saj se po mojem mnenju ne gre niti za sodruga Abditusa, niti za Linharta, niti za Theoreticusa, temveč za neke nazore, katere želimo razjasniti .

V tej debati, ki je postala nekako zasukana, se vrti pravzaprav vse okrog nazora o razvoju . Vse drugo je samo garniranje. Sodrug Abditus veruje samo v razvoj , iz tega izvaja postopno socializiranje, pa zametuje revolucijo. To se pravi -on enostavno ne veruje vanjo. Od postopnega socializiranja do tega, da se imamo prilagoditi današnji družbi, je pa njemu samo en korak. In v tem je tista napaka, ki mu brani, da bi razumel , zakaj se popolnoma strinjam z velikim pomenom razvoja, pa vendar ne morem priznati Bernsteinovega mnenja, da se moramo vživeti v sedanjo družbo. Za sodruga Abditusa je revolucija nasprotstvo razvoja, zame ne. Revolucija izvira zame iz razvoja, in zato sem lahko za razvoj in za revolucijo, odnosno moram biti za oboje. Stvar ni tako komplicirana, kakor se morda zdi na prvi pogled . Socialistična družba se ima razviti iz kapitalistične, a vendar tako, da jo gospodarsko popolnoma prekucne. Tok razvoja karakterizirajo reforme, cilj razvoju je revolucija. Da se popolnoma razumemo , je treba nekaj enostavnih konstatacij . Vsa človeška zgodovina je razvoj . Glede tega smo si menda popolnoma edini in brez dvoma smo tudi vsi toliko marksisti, da priznavamo eminentni vpliv gospodarskih razmer na razvoj . Ves dolgodobni razvoj pa je izpretrgan z mnogimi revolucijami , ki popolnoma odstranjujejo stare pogoje in dajejo daljnjemu razvoju nove. Francoska revolucija odnosno njeni gospodarski elementi so ustvarili pogoje, v katerih je morala nastati kapitalistična družba. Njena popolnoma naravna, čisto evolucijska posledica je koncentriranje produkcije in posesti ter razlastitev delavnih slojev. Evolucija fevdalne družbe je bila s francosko revolucijo pretrgana ; s tem ni rečeno, da je fevdalizem poginil. Njegovi ostanki životarijo in z nagonom eksistence se hočejo razvijati, ali volja je brezmočna, ker ni pogojev za njeno realiziranje. Fevdalizmu je kapitalistična družba vzela pogoje za življenje . Najmočnejše pogoje je ustvarila sama sebi in to je naravno pospešilo njen razvoj . Ali kar tako brez vsakega diferenciranja le ne smemo govoriti o razvoju. Tudi v novi dobi delujejo različni elementi in vsi imajo tendenco razvoja. Ako bi imel kapitalizem vse pogoje v svoji lasti, tedaj bi se ves njegov razvoj lahko zgostil v en sam skok in že davno bi bil kapitalistični sistem v vseh svojih konsekvencah in formah uresničen, čisto popularno

105

povedano: Na svetu bi absolutno vladal en plutokrat, za katerega bi bil ves razvoj pomenil uničenje njegovih konkurentov. Ali razvoj cele človeške družbe je samo rezultanta vseh moči , ki se razvijajo in ki silijo v različne smeri. Razvoj kapitalizmu nasprotnih moči ovira razvoj kapitalizma ; ali ker je njegova moč večja kakor vsota vseh ostalih moči, se nagiba rezultanta najbolj k njegovi smeri, koeficient splošnega razvoja ima kapitalističen značaj . To bi na prvi pogled opravičilo mnenje, da je boj proti kapitalizmu vendar brezsmiseln, kajti njegovi mali uspehi bi se tekom časa vendar morali sumirati, tako bi nastal popoln uspeh, absolutna vlada kapitalizma . To mnenje izpoznamo takoj kot krivo, če se spomnimo, da moči , ki pridejo v poštev, niso konstantne, ampak da variirajo. Moč fevdalnih elementov pojema, ali moč socialističnih narašča ; s tem se situacija vsak hip izpreminja. Dokler je pojemanje fevdalnih moči večje kakor naraščanje socialističnih, pride ta diferenca razvoju kapitalističnih v prid, čim pa se povečajo socialistične moči , se mora to zgoditi na škodo kapitalističnega ; rezultanta se bolj in bolj odmika od črte kapitalističnega razvoja, pade v diagonalo in se potem približuje bolj in bolj črti socialističnega razvoja, ki se sedaj progresivno pospešuje. Ta razvoj ovirajo še vedno kapitalistične moči, ali samo ovirajo ga, absolutno zadržati ga ne morejo. In konec tega razvoja je revolucija, to se pravi odstranitev kapitalizma, ki ga nadomesti socializem . Razvoj socializma torej ni identičen z razvojem kapitalizma. Da se vrši razvoj obeh struj v sedanji družbi , je nekaj druzega ; ali čisti izvleček iz razvoja je boj , ne pa akomodiranje . * To se mi je zdelo potrebno navesti radi boljšega razumevanja. V prihodnjem članku bodem skušal na temelju tega pokazati, zakaj se s sodrugom Abditusom lahko v mnogih trditvah strinjam, pa vendar moram zavreči mnoge njegove konsekvence . Theoreticus Ponatis iz Rdečega prapora V. št. 3 z dne 17. januarja 1902.

= prilagojevanje ali prilagoditev.

106

Op. ur.

UVODNA BESEDA »NAŠIH ZAPISKOV « Pred Vami leži prvi zvezek » Naših zapiskov« . Skromen, enostaven stopa pred Vas, ne v dragoceni obliki , ne v zavoju vinjet in okraskov proletarsko dete stopa pred Vas ... In v duhu že vidimo, kako majate z glavami, kako skeptično prelistavate teh par strani, brez onega lepega veselja, ki ga občutite pri novih pojavih, na polju naše domače literature ... Eh, ne bodite tako skeptični ! Saj bo šlo, ker mora iti ! Moderni svetovni nazor širi svoje zmagovite peroti, precizira vedno natančneje svoje temelje , osvobaja se vedno bolj starih naukov — v zraku vibrira že revolucija, ki jo ima provocirati. Zato pričakujemo tudi mi hladnokrvno uspehe našega malega poizkusa, hladnokrvno, ker vemo, da nas bodo razumeli duhovi, ki znajo in hočejo ceniti delo mlade, doslej neporabljene moči. Kaj hočemo ? Kitajski zid duševnega konservatizma, ki leži kakor težka mora v dolinah slovenskega gorovja, hočemo pomagati podreti. » Luči – več luči ! je vzkliknil umirajoči Goethe ; tudi Slovenci potrebujemo luči več luči ! Kaj hočemo ? Učiti se hočemo ! Smisel za socialno stremljenje hočemo širiti, povedati hočemo, da izumira stari >Ego !< in da prodira povsod kolektivistična smer, da se emancipira človeški duh od stare desorganizacije , spoznavajoč velike zakone železnega razvoja družbe. Kaj hočemo ? Socializem prodira zmagovito; ne spi več v debelih knjigah zaprašenih knjižnic — ne, tu je nekaj živega, kar napreduje in raste, kar žene vedno nove cvetove in sadove. In o tem hočemo govoriti ! Taborišče vrlih, mladih , krepkih duhov hočemo ustvariti, polna življenja in ekstaze je naša mladina prostost tej mladini! Ne bomo obljubljali vse mogoče, ne stopamo pred vas v obleki prerokov, duhovnikov in modrijanov. Le par prevzetnih grl Vam pravi : Morda smo optimisti ; a če izdamo le par zvezkov, storili smo korak naprej . To je naš program. In če nas doseže usoda vsega živega preje, kakor bi to mislili , če se med Slovenci ne bo mogel vzdržati edini znanstveni socialni list potem bomo z beraškim ponosom nizozemskega genija Multatulija rekli : >Slovenci , to ni naša sramota ... To je vaša sramota !< ...

Ponatis iz »Naših zapiskov< I. št. 1 od julija 1902, str. 1—2. 107

IV . ZBOR JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE

7. in 8. decembra 1902 v Celju

Pripombe » Naših zapiskov

k napovedanemu dnevnemu redu

IV. strankarski zbor jugoslovanske socialne demokracije bo 7. in 8. decembra t. 1. v Celju. Na dnevnem redu so sledeče točke : 1. Poročilo izvrševalnega odbora (poročevalec J. Kopač) . 2. Politični položaj (poročevalec Etbin Kristan) . 3. Organizacija (poročevalec K. Linhart) . 4. Agrarno vprašanje (poročevalec Črnilov* ) . 5. Taktika (poročevalec K. Linhart) . 6. Časo pisje (poročevalec K. Linhart) . 7. Občinske volitve (poročevalec Mihić** ) . Razen občinskih volitev in agrarnega vprašanja nam ne naznanja nič novega. Čuditi se moramo, da ne najdemo točke, ki je prav potrebna obravnavanja in bi brez dvoma bila zanimiva za vse Slovence. Mislim namreč : Izseljevanje v Ameriko ali rezultat zadnjega ljudskega štetja in Slovenci. Pri obravnavanju o točki > Agrarno vprašanje se bo treba ozirati na zadružništvo in na stanje poljedelskega delavca ter na njegovo organizacijo. Veliko se bo govorilo najbrže pri točki » Časopisje«. Ljubljanski somišljeniki predlagajo namreč, da se ustanovi poleg >> Rdečega prapora« še en političen list in sicer v Ljubljani. Tu se mnenja * križajo. Proti novemu listu so se dosedaj oglasili le tržaški sodrugi. Pojavi na polju časnikarstva so vedno napredek s prav posebnim ozirom na strokovno in gospodarsko gibanje. Zbor bo gotovo našel pravo pot. Socialistično gibanje se razširja potem tiska najuspešneje in ideja ljubijanskih socialistov glede ustanovitve novega lista je prav srečna . Glede organizacije bo treba napeti vse moči, posebno glede izobraževanja. Socializem je v velikem delu kulturen faktor in nov svetovni nazor. Radi tega je gojitev izobraževalnih društev pri nas zelo velikega pomena. Pri točki » Občinske volitve< se bo razpravljalo o komunalnem programu.

Ponatis iz >Naših zapiskov I. št. 4-5 od novembra 1902, str. 67. = Albin Prepeluh, ki je bil tudi pisec te beležke v » Naših zapisk: h < (glej Prepeluh : Pripombe k naši prevratni dobi, str. 28) in po vsej priliki tudi dejanski referent o agrarnem vprašanju na celjskem zboru in predlagalec resolucije, ki ni bila sprejeta (čeprav je >Rdeči prapor< poročal, da je bil referent Dorbić - glej prav tam, str. 29) . Op. ur. ** = Ivan Kocmur. Op. ur.

108

Pozdravni uvodnik »Rdečega prapora... a prišel bo čas, ko se bodo majali beli gradovi ob svitu krvave zore ... Ivan Cankar

Sredi najhujšega šovinističnega boja se snidejo udeleženci IV. našega zbora. Na vročih tleh nacionalnega nasprotovanja bode obravnavala mala četa slovenskih proletarcev - mednarodne težnje ljudstva . Precenili bi važnost IV. zbora, ako bi dejali , da je nekaj posebnega, prav izrednega. Kar je izrednega, obstoji le v tem, da je to zbor stranke, da se je spremenila >strančica ‹ v najbolj organizovano armado dela. Da smo močni, veliki postali. Da je slovenski socializem javni faktor , s katerim računa vsakdo. Da je socializem na Slovenskem nastopil pot triumfatorja. Da pričenja slovenski proletarec gledati in umevati . Skončali smo otroško dobo in stopili v zrela leta. se Naši nasprotniki - in celi stari slovenski svet je naš sovrag !

nam navidezno rogajo. A v istini se nas boje. Politični katolicizem čuti instinktivno, da mu zamore le revolucionarni socializem postati nevaren. V a kaj mu pomaga ? Socializem slepem sovraštvu se bojuje proti nam napreduje, ker mora napredovati, ker je utemeljen v zakonih gospodarstva in razvoja. In ker je socializem univerzalen, mora se razviti i na slovanskem jugu. Mora se razviti tem bolj , ker bi slovenski narod brez socializma kot narod poginil, ker bi končal v brezupnem boju z močnejšimi narodi, ker je preslab osigurati si izolirano stališče . Le ob naslanjanju, ob solidarnosti z vsemi drugimi sosedi more naš rod razviti svojo individualiteto in obstati ; le tedaj zamore dokončati emancipacijo od tuje hegemonije . Socializem mu daje sredstvo za to. Socializem mu posoja vez solidarnosti . Sociafizem ga osvobaja po svoji mednarodni univerzalnosti . Zato se ne bojimo nasprotnikov. Mi emancipujemo Slovence, da zamorejo emancipirati slovenski narod . In s predrznostjo Prometeja, ki se roga v divni zavesti svobodne moči olimpskim bogovom smešimo in se bojujemo i mi proti slovenskemu Olimpu. Od zbora do zbora nadaljujemo pot, ki je očrtana v našem programu, v naši znanosti. Od zbora do zbora se čutimo bolj zavedne, bolj izrecne slovenske revolucionarce. Od zbora do zbora napredujemo in organizujemo vojsko brezpravnih proletarcev. Od zbora do zbora kurimo ogenj nezadovoljnosti in sovraštva. Od zbora do zbora smo si naših dolžnosti zavednejši in izvršujemo jih po naročilu našega prepričanja. Tako sodelujemo v emancipacijski vojni sveta. Tako rekonstruiramo zastalo mašinerijo slovenskega življenja. Kot Slovenci in kot proletarci smo -revolucionarni, mednarodni socialisti ...

Ponatis iz »Rdečega prapora< V. št. 49 z dne 5. decembra 1902.

109

Poročilo o razpravah Nad 50 zastopnikov socialistično organizovanega slovenskega delavstva se je zbralo 7. in 8. t. m. v Celju. Pod predsedstvom sodruga Čobala poročal je potem sodrug Kopač o delovanju strankinega vodstva. Ker bode izšlo celotno poročilo po stenografičnem protokolu,* na kar sodruge že danes opozarjamo, naj podamo v sledečem le glavne točke. Po kratki debati se je sprejel predlog, naj se da eksekutivi absolutorij . O drugi točki - to je o političnem položaju – je poročal sodrug Etbin Kristan z Dunaja. Očrtal je zmedenost avstrijskih političnih razmer in naglašal brezpomembnost našega parlamentarizma. Glavni boj se ima v tem hipu peljati proti vojni predlogi Körberjevega ministrstva. Popoludne je poročal sodrug Linhart iz Trstá o organizaciji in taktiki . Priporočal je glede taktike najljutejši razredni boj proletariata proti meščanstvu , naj bode isto v klerikalnem ali liberalnem taboru. Po dolgi debati, katere so se udeležili v prvi vrsti sodrugi Jeras I. iz Ljubljane, Anton Kristan z Viča, Etbin Kristan z Dunaja, Miha Čobal iz Zagorja, Fran Rinaldo iz Idrije in drugi, in ki je deloma temeljila na nasprotju » bernsteinizma marksizma , se je dokončal prvi dan. Potem je poročal o agrarnem vprašanju** sodrug Dorbić iz Šibenika. Priporočal je resolucijo, ki pa ni bila sprejeta. Najvažnejša točka je bila vsekakor točka » Časopisje , o kateri sta poročala sodruga K. Linhart in J. Kopač iz Trsta. Debata je bila jako strastna. Na razpravo so prišle » Občinske volitve , o katerem predmetu je podal referent sodrug Birkner I. iz Ljubljane prav zanimive stvari. Predlagani komunalni program se je izročil posebno izvoljeni komisiji, ki ima na prihodnjem zboru o njem poročati. Debata je bila kratka ; udeležil se je je sodrug Linhart iz Trsta. Končno se je obravnavalo » Eventualnosti « . Sodrug K. Linhart iz Trsta je poročal o že objavljenih resolucijah glede Hedervaryja in istrskega šolstva. Bili sta jednoglasno sprejeti. Sodrug V. Bukšeg iz Zagreba je priporočal izraz simpatije ruskemu dijaštvu in delavstvu, ki se bojuje proti carski tiraniji . Njegov predlog se je sprejel . Sodrug K. Linhart je predlagal, naj se strankin zbor pridruži protestom proti vojni predlogi . Sprejeto.

Ponatis iz »Rdečega prapora < V. št. 50 z dne 12. decembra 1902.

Stenografski zapisnik ni bil natisnjen in tudi njegov rokopis se ni ohranil . Op. ur. ** Glej opombo pod črto na str. 108. Op. ur.

110-

Poročilo v »Naših zapiskih< IV. redni strankarski zbor jugoslovanske socialne demokracije se je vršil dne 7. in 8. decembra t. 1. v Celju. To je bil najznamenitejši kongres , kar jih je priredila jugoslovanska socialna demokracija. Kongresov pomen leži največ v teoretičnem razlaganju . Z nepričakovano silo sta namreč na kongresu trčila drug ob drugega čisti in revolucionarni marksizem ter revizionirani socializem, oprt na novo metodo. Kongres se je razdelil na dva tabora, a priznal se ni noben nazor, ker sta bili obe struji skoraj enako močni, Huda in celo brezobzirna bitka se je bila pri razpravi o časopisju . Tudi tu se je pojavilo zgoraj omenjeno nasprotje. Vendar pa je v principu zmagala nova struja v stranki . A to le v principu . Stari sklep, da se poleg obstoječega lista ne smejo izdajati drugi politični listi, se je omili le tako, da se izdaja v Ljubljani lahko list, ako se mu osigura materialna podlaga. Pri razpravi o agrarnem vprašanju je zbor zavrgel resolucijo, ki jo je predlagal poročevalec, da se priporoča zadružništvo ; pač pa je zbor izrekel željo, da izdaja stranka za poljedelski proletariat agitatorične spise. O občinskih volitvah se je predlagani občinski program odkazal posebni komisiji, ki ima poročati na prihodnjem kongresu o njem, oziraje se tudi na agrarno vprašanje in posebno pa na taktiko v obeh vprašanjih. Med ljubljanskim političnim odborom in tržaškim izvrševalnim odborom je prišlo do sporazumljenja. V novo zastopstvo so bili izvoljeni pristaši obeh struj . Sprejeli sta se tudi resoluciji o istrskem slovenskem ljudskošolstvu in proti hrvaškemu banu ter še nekaj drugih . ....

Ponatis iz »Naših zapiskov« I. št. 6 od decembra 1902, str. 91 ,

OB STAVKI RUDARJEV V TRBOVELJSKEM REVIRJU LETA 1903

Kaj je vlada ?* S to uganko se moramo malce popečati. Kaj je torej vlada ? Anarhisti nam odgovarjajo: Izvrševalni organ kapitalističnega izkoriščanja in zatiranja. Miroljubni in patriotični mešanski politiki pa nam pravijo : Izvrševalni organ vseh članov države , torej tudi delavcev ! Kdo ima prav? Kdo laže ? ... Na njenih dejanjih hočemo vlado izpoznati. V trboveljskem revirju stavka 5000 izsesanih in izmučenih rudarskih sužnjev za košček solnca in boljšega življenja. Zahteve teh izstradanih ubogih vragov so tako malenkostne, da priznajo celo naravnost kapitalistični listi njih upravičenost. A gospodje trboveljske premogokopne družbe imajo mesto človeškega srca Žakelj denarja ; oni ne dovolijo ničesar, njih odgovor je naravnost klofuta v obraz izstradanih rudarjev. Vlada pošlje takoj svoje uradnike v Trbovlje , da, celo sam grof Clary se potrudi doli in grof Clary je c. k. namestnik na Štajerskem. Gospodje se vsedejo z rudniškim ravna* Pisec tega članka je bil, kakor razodeva slog, Karel Linhart.

Op. ur. 111

teljstvom k mizi, izpijejo par steklenic, in ... kaj je že vlada ? No, vlada je objektivni izvrševalni organ vseh članov države, torej tudi delavcev, torej tudi umazanih trboveljskih premogarjev ... Vladini gospodje izpijejo torej z ravnateljem par steklenic in potem ... morda mislite, da priznajo potem opravičenost delavskih zahtev in da se zavzemajo zanje ? Eh, to ravno ne - a objektivna vlada poskrbi, da se delavcem nič ne zgodi in drugi dan prikorakata dve kompaniji nemških vojakov iz Ljubljane in v Celju je cela garnizija vojakov pripravljena na odhod. Sto vragov, ali so ti premogarji, ki so po celem Kranjskem poznani kot resni, trezni organizirani delavci, ki niso povzročili doslej niti en izgred, niti eno nezakonitost - ali so ti pošteni delavci postali nakrat roparji in tatovi? Vlada je objektivni organ vseh državljanov in slovensko ljudstvo naj se zahvali svojim klerikalnim in liberalnim poslancem, da ji dovolijo vedno nove bajonete in novince ... A pride še lepše. V stavkinem poročilu prinašamo >razglas< c. k. uradnikov - torej vladinih slug! - v katerem se trdi hladnokrvno, da je rudarski štrajk nezakonit !!! Izkoriščati do skrajnosti, izsesaváti zadnjo kapljico krvi iz delavskih žil, plačevati po 60 vinarjev na dan za podzemeljsko delo v zadušljivem, strupenem zraku - to je zakonitoobjektivne« vlade. A upreti se temu ropu na delavskem življenju, položiti mirnim potom orodje iz roke in stavkati za kos kruha, po katerem kliče nedolžna deca -- to je nezakonito po slavnem mnenju slavnega štajerskega namestnika grofa Claryja. Nam se pojmi mešajo pri taki logiki ! ... In naprej . Ako gre pošten stavkujoči delavec in pljune slavkolomcu in izdajalcu v obraz potem ga peljejo v verigah v ječo in ti pravijo s svetohlinskim tonom : Štrajk je socialni prostovoljni boj ; nikogar se ne sme siliti v stavko. Ravno tako pa se ne sme nikogar strašiti in potem strašila poditi in siliti na delo. A v že omenjenem vladinem odloku stori to >objektivna vlada sama ! Ne samo, da imenuje stavko nezakonito - slavna vlada podi tudi delavce zopet v brezpogojno suženjstvo in jim preti z bajoneti in ječo. In sedaj vprašamo vse poštene ljudi : Kaj je vlada? Ali je zastopnica denarnega žaklja ali zastopnica vseh slojev ljudstva ? Kaj je vlada ? Odkrito povemo, da imajo v tem slučaju anarhisti prav !

Ponatis iz >Rdečega prapora< VI . št. 42 z dne 16. oktobra 1903.

IX. ZBOR AVSTRIJSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE 9. do 13. novembra 1903 na Dunaju

Iz poročila italijanskega izvrševalnega odbora v Trstu Med političnimi akcijami stranke je poudariti splošno stavko, ki jo je proglasila stranka in ki jo moramo presojati kot politično stavko, ker je združila celotni proletariat našega pristaniškega mesta v občudovanja vredno solidarnostno gibanje proti 150 let staremu zakonu o pomorski 112

voxelqss lies

soinsin

PRVI

sisM

MAJNIK

1903

Спер spez SVETLOBI isl orsion inlsbpocMAJSKI Mep

sverbi plava pomlajeni svet 1 vse kar diba vse veseli seriali chete y lahtib barvah ever, мотре by Brasu se odeva plan. tepert repact pokriva pred sodis razliva na zemljo ko pomlad, ko se porala mai in v toplo srce, mehke due don se live wit, ki cauanjuje rj Dviga se pesm ! Creti, danti, cvet! Ti mebla dula strah vinj pokončal ! Vien lebua upom se odpira svet, Evljenje oznanjuje mladi ina Po rimi se le velik grob dpr in kar je slabo bilo, brez moi, brez voleva je tri grob port A zdaj je taj in mladi svet div A za te mladi vet divi, in kdor je dvemil, gleda in ermi jenje bunu sepovsod kipi, in ker je moć in up lamar a Ti mehka dufa, po zdaj, ker je maj idrig volje erodemo met Stotine di a apresin ve: S sveduto se preganja ant Filin Krislan

Mala knjižnica Naših zapiskov.

Št. 2.

Kaj

(Zalaga Jos. Breskvar in tov.) Cena 4 h.

hočejo

socialni

demokrati

ali

program

socialne

demokracije v

Ljubljana 1904.

Avstriji .

službi in proti zlorabi vojaških mornarjev za stavkokazna dela. Splošna stavka se je končala s sijajno zmago, stala pa je delavski razred 12 človeških življenj, neštete ranjence, mnoga leta ječe in več stotin izgnanih . Delavcem pomorskega prometa, ki so bili od vseh zanemarjeni in pozabljeni, pa je končno priborila nekoliko svobode in možnost organizacije ; in omejeni vladni zastopniki Avstrije so še enkrat dobili pouk, da staroavstrijski sistemi vedno manj spadajo v sedanjost. Odtlej uporablja politična oblast društveno in zborovalno pravo v modernejšem duhu, in naša stranka je lahko ponovno dokazala, da se s svobodo mnogo bolje ščiti javni red kakor s policijskimi organi. Stranka je mnogo storila za duhovni dvig proletariata s svojimi delavskimi izobraževalnimi društvi. Tržaškemu »Circolo di studi sociali< se je posrečilo pritegniti najboljše sodruge iz Italije in prirejati nepretrgane tečaje ljudske univerze, ki so se jih udeleževale stotine in tisoči delavcev. Uspeh socialnih demokratov je podobne prireditve nacionalnega meščanstva, ki ima mnogo več sredstev, odrinil popolnoma v ozadje. Strankin tisk se je povečal. Osrednje glasilo > Il lavoratore< izhaja že leto dni po trikrat na teden in je doseglo že naklado 5.000 izvodov , ki pa je spet padla na 3.000, ko so sodrugi na Goriško- Gradiščanskem ustanovili svoj lastni tednik >Nuova idea , dalmatinski sodrugi pa dvojezični (hrvatsko-italijanski) list > Socialista« . Istrski sodrugi bodo v kratkem spet oživeli list > Il proletario< , ki je nehal izhajati, ko je obolel sodrug Domokos. Prvi majnik se v Trstu že dve leti splošno praznuje ; počivale niso samo delavnice, ampak tudi celotni pristaniški promet ; vse trgovine in banke so bile zaprte. Tudi izven Trsta se je prvi maj proslavljal v znatno večji meri kakor doslej . Iz najbolj odročnih istrskih vasi smo dobili poročila o proslavah delavskega praznika. Mezdna gibanja so bila izredno številna; bilo je v celem 60 stavk, večinoma z dobrim izidom, nekoliko pa z uničujočimi porazi, ki jih je pripisati okolnosti, da so popolnoma neorganizirani delavci, posnemajoč organizirane, izvedli nepremišljena gibanja. Deželnozborskih volitev so se udeležili le sodrugi v Labinju ( Istra) . Posledica tega nastopa je bila, da so se italijanski in hrvaški nacionalci zvezali proti socialnim demokratom. Občinskih volitev so se udeležili sodrugi v Miljah pri Trstu in izvolili 10 socialnih demokratov...

Poročilo jugoslovanskega izvrševalnega odbora Jugoslovanska socialna demokracija lahko v uvodu svojega splošnega poročila omeni , da se je udeleževala vseh akcij celotne avstrijske socialne demokracije z vsemi svojimi silami. Glavna zasluga našega dela je, da smo zanesli socialno demokratično misel v najtemnejše doline slovanskega ozemlja in jo zasejali v plodna tla, Ravnali smo se po vodilu : >Pojdite v kraje, kjer še ni bilo nobene propagande, pojdite med ljudstvo, ki ne pozna nobene socialistične literature, ki domuje zapuščeno v najbolj reakcionarnih kmečkih zakotjih ...< To vodilo nas je privedlo tudi 113

na doslej neobdelana področja. Predvsem smo se znatno približali kmečkemu prebivalstvu na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. S svojim delom smo obsegli nato celotno kraško ozemlje. Prirejali smo uspele shode v najbolj odročnih vaseh ; tako smo opravili najpotrebnejše pripravljalno delo za prihodnje volitve. Prav tako smo obdelali tudi Goriško s prav lepimi uspehi. Skupaj z italijansko stranko v Trstu smo odprli socialni demokraciji tudi Dalmacijo. Po konferenci v Splitu, na katero smo poslali delegata, se v Dalmaciji vse živahneje razvija gibanje, ki obeta v kratkem lepe sadove. Največja slabost našega področja je, da je največji

• del Jugoslovanov agraren, Kmečki element je doslej dejansko nesprejemljiv za naše širše ideje in ga je mogoče pridobiti kvečjemu za trenutne politične akcije ; protikolektivistične kmečke buče Magdalene« in Abditusova brošura » Občinski socializem . Poleg tega je izšla zbirka Mihalekovih leposlovnih črtic »Iz nižin življenja . Pripravlja se več knjig, med drugimi » Zgodovina jugoslovanske socialne demokracije , ki jo piše sodrug Karel Linhart. Organizacija je zlasti napredovala na strokovno-gospodarskem področju. Na političnem področju so se utrdile organizacije v Ljubljani, Trstu, Zagorju, Idriji in Nabrežini ; nove krajevne organizacije so se ustanovile v Trbovljah in Gorici . Tudi deželna organizacija v Dalmaciji spada tako v območje italijanske kakor tudi jugoslovanske stranke. Oživili smo odnos z bratsko stranko na Hrvaškem. Shodi so se vršili povsod, kjer so to razmere dovoljevale. Pri tem smo morali računati z dejansko reakcionarnimi političnimi razmerami pri Slovencih. Kljub temu smo lahko razširili naše ideje na celotnem področju. Stranka se je razen tega udeležila kongresa italijanske bratske stranke in kongresa dalmatinskih sodrugov. Najpomembnejši dogodek v strankinem življenju preteklega obdobja je bil strankin kongres , ki se je vršil v Celju . Najživahnejša debata je bila o tisku ; ljubljanski sodrugi so namreč hoteli imeti lastno glasilo. Končno je bil sprejet posredovalni predlog sodrugov Mlinarja in Čobala, Tako je stranka na vseh področjih zelo napredovala. Omenili bi še najnovejši spor v stranki, ki ga je treba pravzaprav označiti za oseben spor. Neki prebežnik iz liberalne stranke, gospod Anton Kristan, ki hoče ustanoviti neke vrste nacionalnoslovensko socialno demokracijo, je z rovarjenjem odrezal idrijsko krajevno organizacijo od celotnega telesa

114

stranke, ustanovil poseben list >Naprej !< in tako oškodoval celotno gibanje. Izvrševalni odbor je nastopil z edino logično odločitvijo : list se bojkotira, gospod Kristan izključi. Stranka upa, da jo bo v tem boju podprla skupna stranka. Zlasti splošna stavka je stala stranko velike žrtve. A tudi pozneje so bila politična preganjanja na dnevnem redu. Zaplembe > Rdečega prapora< so brez primere. Neusmiljeno so plenili odstavke, ki so bili prevedeni iz > Arbeiter- Zeitung Arbeiterwille « ali » Volkstribüne < . Končno naj omenimo še smrt dveh dobrih sodrugov, Franca Zeleznikarja in Roka Drofenika, ki sta spadala med najboljše moči avstrijskega gibanja. Tako je stranka zadostila svoji dolžnosti . Več še ni mogla storiti, ker niso zadoščala sredstva. Z večjimi dohodki se bo stopnjevalo tudi agitacijsko delo.

Trst, oktobra 1903.

Govor Etbina Kristana v debati o dualizmu Kristan (Dunaj ) : Gotovo je videti čudno, da socialni demokratje, ki se vendar vedno navdušujejo za enotnost sveta, tu težijo za zmanjšanjem obstoječih tvorb.24 O tem bi meščanski časnikarji lahko čenčali . Toda če pogledamo zadevo bolj od blizu, lahko opazimo, da poleg resničnih obstoje lahko tudi navidezne državne skupnosti, kakor so tudi navidezne ločitve mogoče. Dandanes govoriti o dejanski državni skupnosti*, je že zgrešeno . Že dandanes ! Prav tako kakor lahko tudi opazimo, kako si Madžari včasih prizadevajo, da bi izzvali videz ločitve. Če se socialni demokrati bavijo s tem vprašanjem, se morajo ozirati predvsem na koristi proletariata, in sicer ne le avstrijskega, marveč v smislu mednarodnosti tudi ogrskega proletariata. Pravzaprav pa o ogrskem proletariatu ni mogoče govoriti, tudi če ne zamenjujemo Madžarov z Ogrsko. Poleg nagodbe Ogrov imamo vendar tudi nagodbo Ogrov s Hrvati. Winarsky je včeraj opozoril na to, da se bo po razvozljanju odnosa Avstro-Ogrske izvršilo tudi razvozljanje . posameznih delov Avstrije. Ellenbogen je menil, da o tem ni razglabljati. Jaz pa mislim, da bi to morali zelo dobro premisliti, kajti to vprašanje je za vprašanje dualizma odločilno. Za nas Jugoslovane je to posebno važno. Jugoslovani so že danes kulturno razdeljeni in zaradi tega trpijo škodo. Za nas so narodnostna vprašanja tako in tako pomembna le, kolikor je jezik kulturno sredstvo. S tega vidika se nam ne zdi zaželeno, da bi se obstoječi odnos** še bolj zrahljal. Ne glede na to, da imajo Slovenci s Hrvati in Srbi mnoge skupne koristi, so že ta posamezna mala plemena politično razdrobljena, kar tudi izredno ovira njihov kulturni razvoj . Preprečena ni le kulturna skupnost Slovencev s Hrvati, tudi Hrvati in Srbi so razkropljeni na različna državna ozemlja in niti enotno slovstvo se ne more razvijati . Dovolj mi je izreči le besedo Dalmacija. To deželo upravDopolni : Avstrije in Ogrske. - Op. ur. ** Dopolni : med Avstrijo in Ogrsko. - Op. ur.

115

lja de facto Avstrija, de iure pa pripada, kakor je splošno priznano, k Hrvaški. Dejansko ima hrvaški sabor tudi naslov sabor dalmatinski , ban pa naslov >ban dalmatinski « . V hrvaškem kakor tudi v skupnem ogrsko-hrvaškem grbu je tudi dalmatinski grb. Poleg klica » Proč od Ogrske !< smo slišali tudi klic : Proč od Galicije in Dalmacije ! Ne pri socialnih demokratih, marveč pri meščanskih strankah se je tu ustvarila velika zmeda. Značilno je pač, da so v Avstriji in Ogrski vsi edini, da sedanji odnos nikomur ne ugaja, nobenemu razredu, nobenemu narodu. Toda isti politiki, ki danes kličejo Proč od Ogrske !Naprej !< in vse prizadevanje izvrševalnega odbora, da bi prišlo do sporazuma, je bilo zastonj , ker v Idriji niso hoteli izvršiti sklepov, za katere so v Trstu sami glasovali . Vsled tega je moral izvrševalni odbor odposlati sodruga Kopača, da razpusti okrajno organizacijo v Idriji, kar se je tudi zgodilo. Vzlic temu, da so zveze med idrijsko organizacijo in izvrševalnim odborom od tistega časa pretrgane, je vendar upati, da se povrne tudi v Idriji pravo izpoznanje in da bodo tedaj idrijski delavci zopet delovali solidarno z nami kakor poprej . Glede časopisja je omeniti, da se je strankarsko glasilo, ki je bilo zadnje leto povečano, lepo povzdignilo in število njegovih odjemalcev je naraslo. .... V zadevi časopisja in lastne tiskarne se je vršila 12. majnika t . 1. konferenca v Ljubljani ...

Ponatis iz >>Rdečega prapora < vii. št. 47 z dne 18. novembra 1904.

Poročila Sodrug Kopač se je oziral na splošno pomembne točke ter poročal v smislu v > Rdečem praporu< objavljenega poročila. Obširneje se je bavil z idrijsko zadevo . Narisal je , kako se je pojavil razpor med izvrševalnim odborom in lokalno organizacijo idrijsko ; prečital je vso dotično korespondenco in dokumente in končal ob odobravanju. Sodrug Kristan Etbin omeni, naj se Idrijčanom brzojavi, da nima zbor nič proti temu, ako se udeleže posvetovanj , da zastopajo svoje stališče . Jernejčič Fran (Trst) je podal blagajniško poročilo , katero so dobili delegatje v posebnih hektografiranih iztisih . Poročilo izkazuje : v dobi od 1. XI . 1902 do 31. XII. 1903 dohodkov 1068 K 59 h in izdatkov 1035 K 67 h ; torej ostane saldo 32 K 92 h ; za pravovarstvo v političnih procesih se je izdalo 77 K 80 h, za podpore 54 K, za podpore strankarskemu časopisju 400 K; dohodki obsegajo tudi podporo nemške socialne demokracije (Berolin ) 585 K, nadalje dunajske eksekutive 100 K, ter strankarski davek. - Za dobo do 30. oktobra 1904 pa izkazuje poročilo : skupnih dohodkov 711 K 21 h, izdatkov pa 684 K 53 h, torej ostane saldo 26 K 68 h.* - Blagajnik omeni, da bi imela stranka brez inozemskih podpor deficit, ker je strankarski davek preminimalen. * Kkron, hvinarjev (Heller) .

120

Op. ur.

Referat o organizaciji in taktiki Čobal Miha (Zagorje) poroča : Današnji naš organizacijski štatut je bil sklenjen leta 1897 in se ni dovolj upošteval . Brigali se nismo za to, da bi se uresničile volilnookrajne in lokalne organizacije, in tudi izvrševalni odbor se ni brigal zato. Istočasno se je sprejelo nekaj predlogov glede nabiranja strankinega davka potom blokov. Tudi ti predlogi so bili ponesrečeni. Z bloki se ni nabralo pomembnejših vsot. Na III. kongresu se je zopet sklenilo, da imajo strokovne organizacije nalogo, pobirati tudi strankin davek. Tudi ta akcija je bila ponesrečena. In ker ni imelo strankino vodstvo nobenih dohodkov, ni moglo ničesar storiti ... Vsled tega se je pričelo kritizirati eksekutivo in končno se je sklenila preselitev eksekutive v Trst : reklo se je, da bode imela v Trstu m. dr. tudi večji vpliv na list. Ponovil se je tudi sklep o davku, a zopet brez uspeha. Na celjskem zboru se je končno sklenilo, pobirati davek z malimi listki, kateri nosijo Marxovo sliko in katerih posamezni izvod stane 12 kr. za celo leto. Govorniku ni znano, kakšne uspehe je imela ta uvedba zaznamovati. Znano mu je le, da so bili ti uspehi v zagorskotrboveljskem okraju negativni. Torej je treba zopet novih in boljših sklepov ! Poskusiti moramo enkrat to, kar imajo druge soc. dem. stranke že davno upeljano. V prvi vrsti je treba uresničiti de facto in ne samo na papirju okrajne in lokalne organizacije , ki bodo zopet ustanovile dobro urejeno cestno organizacijo, zlasti za nabiranje strankarskega davka. Reklo se bode, da je to zadnje težavno, da se bodo izročili naši propagandisti nizkim insultom liberalcev in klerikalcev. A to se mora prezreti, ako hočemo , da se nehajo vedne pritožbe na kongresih . Govornik je torej mnenja, da se sprejme predlog: strankin davek je nabirati »potom cestnih zaupnikov, in sicer naj znaša mesečnih 10 h, bd katerih se izroči 2 h eksekutivi, 4h , okrožni in 4h krajevni organizaciji . S tem bi bilo le najnujnejši potrebi ugodeno. Ako hočemo imeti jasnejša poročila in agilnejše delovanje sploh, moramo nastaviti > strankarske tajin ako se prestavi nike . Izvrševalni odbor mora imeti svojega tajnika, eksekutiva v Ljubljano, je potreben tajnik v Trstu . Govornik se ozira na posamezne predloge. V prvi vrsti citira organizacijski štatut (predlog ljubljanske organizacije) . Popraviti bi bilo le, da naj znaša minimalni znesek davka 10h in ne 2h ; nadalje da se pobira davek direktno po cestni organizaciji . Vse to se ima izvršiti vsaj do prihodnjega zbora. Rednih dohodkov potrebujemo ! Le zagorska lokalna organizacija je imela v zadnji periodi 1200 K dohodkov, t . j . več nego izvrševalni odbor. Govornik omeni nadalje polemiko > Dixi< v » Rdečem praporu< ; » Dixi« pravi m. dr., da je organizacijski štatut nepotreben, ker ga že imamo. A stari štatut je treba popraviti že, ker ni nič o nabiranju davka omenjeno. Nadalje omeni govornik predloge zagorske organizacije . Prvi predlog hoče zboljšati po Mlinarju predlagani štatut. Drugi predlog pa zahteva preselitev izvrševalnega odbora iz Trsta v Ljubljano. Premeščenje eksekutive v Trst je bilo le provizorno, ker takrat ni bilo v Ljubljani potrebnih moči. Slišali smo od sodruga Ausobskega, da bi se dalo na Spodnjem Štajerskem veliko napraviti. To pa le, ako je eksekutiva v Ljubljani. Dve agitacijski turi iz Ljubljane stanejo toliko kakor ena iz Trsta. In stranka bi 1 spremenila po preselitvi tudi svoje lice. Zdaj je 121

1

primerje tako, kakor bi imeli Poljaki svoje središče v Pragi, ali pa Čehi v Lincu itd. V Trstu stori lahko italijanska eksekutiva vse, kar je potreb nega, kakor deluje tudi dunajska eksekutiva i za dunajske Čehe. Danes nam očitajo nasprotniki, da imamo eksekutivo v tujem mestu, vodstvo mora priti torej v Ljubljano, ako je sodrugom za resno delovanje. Razmere na Koroškem nas ravno to uče ; v prvem hipu, ko je bilo to mogoče, se je preselilo vodstvo stranke iz Beljaka v Celovec. Ko so imeli avstrijski ministri vzvišeno nalogo, ubiti socialno demokracijo, je bilo vse eno, kje naj se nahaja vodstvo ; a ko se je vladina nakana razbila, se je pričelo takoj upoštevati pomen pravega središča. Govornik se peča še s polemiko > e.k. < v > Rdečem praporu« in pravi, da ima edinole namen, zaprečiti premeščenje eksekutive in lista v Ljubljano. Tudi omeni še potrebo in važnost volilnih imenikov in konča z apelom, da naj sodrugi vse dotične predloge brez pomisleka sprejmejo. (Živahna pohvala. )

1

Iz debate o organizaciji in taktiki

Kristan Etbin (Dunaj) je mnenja, da je organizacija najvažnejša točka razprav. Organizacija na Slovenskem je bila doslej malo vredna. Pozabiti se ne sme, da je organizacija sama važnejša nego papirnati štatut. V Ljub ljani se je svoj čas že v smislu štatuta delalo, a brez uspeha. Govornik ni hotel s tem preselitev zavleči , temveč je še danes zanjo. Ako so v Ljub ljani take razmere , da se upajo sodrugi vodstvo prevzeti, naj se jim ustreže. Splošna nezadovoljnost v stranki pa je posledica pomanjkanja sredstev. Z 2 kr. se ne da ničesar doseči ! Naša stranka bo vegetirala, dokler ne bo tajnika; a tajnik, ki bi imel še druge funkcije, ne bi zadoščal svoji nalogi . Mi nimamo zaupnih mož razven v nekaterih industrijskih krajih. Zanašati se moramo na meščanske liste, ako hočemo kaj izvedeti o gibanju na Slovenskem. Prihodnja eksekutiva naj se posvetuje z ostalimi organizacijami, kako bi se dalo skupno ustanoviti tajništvo. Volilni imenik je potreben, da se izpozna razmerje strank. A za to je treba veliko moči. Eksekutiva osmih oseb je preobširna, ker bi odvzela v enem mestu preveč moči. Zato ker pride eksekutiva v Ljubljano, se ne sme zanikati pomen Trsta.... Italijani ne bodo organizirali tržaških Slovencev, ker jih ne morejo. Govornik opomni, da naj se peča komisija z vsemi temi predlogi. Škrbic Jakob (Trst) govori glede štatuta. Najprvo je bil sprejet prevod iz nemškega. Na celjskem zboru se je štatut odklonil. Tudi on je zato, da se sprejme novi štatut z dotičnimi spremembami. Čobal je dejal, da zamorejo tržaški sodrugi le izven Trsta delati. In vendar je v Trstu jako veliko slovenskih delavcev organiziranih . Res je, da je Ljubljana središče Slovenije. A pred 1. 1896 sploh še ni bilo eksekutive in vendar se je že delalo ; spomniti se je le delovanja pokojnega Grablovica. In zdaj se trdi, da se ne da ničesar storiti, ako ni eksekutive v Ljubljani . Milost (Gorica) se izjavlja proti preselitvi eksekutive. Z eksekutivo bi se moral tudi list preseliti. V Ljubljani primanjkuje v tem oziru agilnosti in inteligence. Ravno zdaj se zida nova železnica Dunaj -Trst. Trst bode potem pač bližje Koroški . Ako hočejo ljubljanski sodrugi delati,

122

store to lahko brez eksekutive. Kjer je pravo navdušenje za idejo, tam se razširja gibanje. Lassalle pravi, da so ljudje tako neumni , da jim je treba šele povedati, da so bedni. Povejte jim to! Mi nimamo dobička od tega, da je eksekutiva v Trstu. A interes stranke zahteva to. List se ne more preseliti, torej tudi eksekutiva ne, in zato bode govornik glasoval. proti. Mlinar Ivan (Ljubljana) zahteva najprvo objektivnosti. Strinja se s Čobalovo spremembo štatuta. Kristan je naglašal, da se morajo razdeliti funkcije, da ostane eksekutiva nad organizacijami. Obenem pa je dejal, da bi bile tržaške organizacije zapuščené, ako nimajo več eksekutive. V tem tiči že protislovje. Samoumevno je, da se mora tudi za Primorje kaj storiti, ako se preseli eksekutiva. Glede očitanja, da niso Ljubljančani ničesar storili, omeni , da more to trditi le, kdor ne pozna razmer. Nujna potreba je, da se delo razdeli ! Kopač Josip (Trst) hoče poseči malo globlje v celo zadevo. Danes nas nikdo ne upošteva. Kaj je vzrok ? Tal manjka ! Vedno smo zidali na strehi. Strokovne organizacije niso tako razširjene, kakor bi bilo treba. V Ljubljani primanjkuje industrije in valed tega se ne da delati . Razmere v Ljubljani pospešujejo še podjetniški terorizem. Gotovo je, da mora priti enkrat eksekutiva v Ljubljano. Ko bi se takoj povedalo, da se ima ustanoviti v Trstu tajništvo, bi bili vsi za preselitev. V Nabrežini imamo 1200 organiziranih delavcev. Take organizacije se ne more zapustiti. Ako se uresniči tajništvo, glasuje govornik za preselitev. Končno omeni še , da Italijani ne morejo Slovencev organizirati. V Istriji je potreba pričeti z delom . A za vse to potrebujemo večjih doneskov kakor 2 kr. davek. Linhart Karel (Ljubljana) omeni , da je bil leta 1897 sklenjeni organizacijski štatut jako enostavno sestavljen. Temeljita reforma štatuta je potrebna, ker jo zahtevajo razmere same. Nadalje se obrača govornik proti nazoru, da morata biti list in izvrševalni odbor združena. Odkar je liberalna > Narodna tiskarna« izvršila infamni čin in vrgla > Delavca Rdečega prapora , ki mora služiti obenem strokovnim potrebam . List ima še bore malo odjemalcev in se opira edinole na strokovno organizirane delavce, kateri ga odjemljejo obligatorično . Kritiziral je tudi mlačno propagando za list in omenil, da potrebuje list absolutno urednika, katerega se ne sme obremeniti z drugimi posli . Nadalje je podal denarno poročilo lista, katerega so dobili udeleženci zbora tudi na posebnih iztisih . Računski zaključek izkazuje za 1. 1903 : 7692 K 47 h dohodkov (od organizacij 5073 K, od kolportaže 239 K, od podpor 500 K, od naročnine 770 K) , izdatkov 7691 K 30 h (tiskar 3011 K, osobje 2993 K itd .) ; za 1. 1904 (do 31. septembra) pa dohodkov 6271 K 41 h (organizacije 4488 K, naročnine 568 K, kolportaža 367 K itd. ) , izdatkov 6221 K 18 h (tiskar 2790 K, osobje 1888 K itd . ) Poročevalec omeni zatiranje našega tiska po reakcionarnem meščanstvu in gnusno taktiko buržoazije brez razlike stranke napram delavstvu. Govornik apelira na delegate, naj se oprimejo tesneje propagande za list, katerega pomen se ne sme podcenjevati . (Odobravanje). Mlinar Ivan (Ljubljana) kot koreferent naglaša potrebo preselitve lista v Ljubljano. Primorske razmere ovirajo napredek lista. Kristan Etbin (Dunaj ) predlaga akcijo za ustanovitev posebnega strokovnega glasila. Nadalje prečita predsednik še sledeče predloge : Predlog Kopač- Sitter, ki zahteva preselitev lista iz Trsta v Ljubljano najkasneje do 30. ju-· nija 1905 ter obenem ustanovitev posebnega tajništva stranke v Trstu : Mlakar predlaga dodatek, • da se ima najprvo obstoj tajništva zasigurati ; predlog Linhart- Vičič i . dr. glede pospeševanja akcije za ustanovitev strankarske tiskarne v Ljubljani ; predlog Linhart- Koman i . dr., kateri zahteva od eksekutive izdajo posebnega koleka, katerega čisti dobiček naj bi se porabil edinole za tiskarno itd . Kristan Etbin (Dunaj ) priznava z zadovoljstvom, da nista nastali v tem vprašanju dve različni struji ; to opravičuje nade, da se izvrši debata s popolnim uspehom. Naglašal je pa zlasti dejstvo, da je glavni povod večnim debatam o listu na naših strankarskih zborih slovenska buržoazija. Ta zabita, brezbrižna in reakcionarna slovenska buržoazija nima niti toliko tolerance v sebi kakor židovski kramarji. » Tej buržoaziji in njenemu fanatizmu se imajo zahvaliti, da se mora tiskati glasilo slovenske socialne demokracije v Trstu ... Govornik je razložil potem potrebo posebnega strokovnega glasila in priporočal svoj tozadevni predlog. 124

Linhart Karel (Ljubljana) omeni, da je preselitev časopisja stalno vprašanje na naših kongresih. Odkar je vrgla > Narodna tiskarna prejšnji naš list » Delavec na ulico, se je debatiralo vedno o časopisju. Govornik omeni sklepe I. in II. strankinega zbora ter pogajanja eksekutive jugoslovanske socialne demokracije z odborom volilnookrajne organizacije tržaške v l. 1898-1900 . Ker v Trstu tiskan in redigiran list ne more zadostovati celokupni stranki , so sklenili spodnještajerski sodrugi 1. 1900 uresničenje lastnega slovenskega socialističnega lista. Vsled tega sklepa in na iniciativo eksekutive v Ljubljani se je vršila februarja 1901 strankarska konferenca v Spodnji Šiški, katera je sprejela enoglasno po Skaretu predlagano resolucijo, ki zahteva preselitev časopisa iz Trsta v Ljubljano. Govornik polemizira še z raznimi prejšnjimi govorniki. Soglasni sklep o preselitvi »Rdečega prapora« iz Trsta v Ljubljano Strankin zbor sklene premestitev strankarskega glasila iz Trsta Ljubljano. Rok za to premestitev se določi najpozneje do 30. junija 1905. V tem času mora izvrševalni odbor dogovorno s strokovnimi organizacijami poskrbeti ustanovitev tajništva v Trstu tako, da je isto že ustanovljeno, predno se list preseli . Čas do preselitve naj izvrševalni odbor s pomočjo ljubljanskih organizacij porabi za vse potrebne priprave. Sklep o osamosvojitvi političnega glasila od strokovnih organizacij (na predlog Etbina Kristana) Strankarsko glasilo je le tedaj lahko kos svoji nalogi, ako se lahko popolnoma posveti potrebam strankine politike. To pa ni mogoče, dokler . mora sedanje glasilo služiti potrebam vseh drugih nepolitičnih organizacij proletariata. Nujno je torej potrebno, odločiti politično glasilo stranke od strokovnega časopisja. Da se to doseže, sklepa zbor : 1. Vse lokalne organizacije imajo takoj začeti sistematično propagando med svojimi udi, da se zavežejo, naročati strankino politično glasilo brez ozira na strokovni list, ki imajo nanj pravico v svoji .strokovni t organizaciji. 2. Lokalne organizacije naj napravijo pole za pobiranje podpisov tistih sodrugov, ki se zavežejo naročati strankino glasilo v omenjenem smislu. 3. Kadar se oglasi 2000 takih naročnikov, se ima izvrševalni odbor dogovoriti s strokovno organizacijo, da ustanovi za svoje ude razmeram primerno strokovno časopisje. » Rdeči prapor pa postane tedaj čisto politični organ stranke. 4. Lokalne organizacije naj z vso močjo agitirajo za to, da se v njih območju razširi strankino glasilo po javnih lokalih .

Referat o političnem položaju Kristan Etbin (Dunaj) : Cenjeni sodrugi ! Poročati o političnem položaju je jako težavna naloga. Po tej dvodnevni debati je lahko tudi v glavi poročevalca vse tako zmešano, kakor je zmešan v Avstriji politični položaj ... Res je, politična situacija je klavmma, da, zlobna. To smo poudarjali 125

že na raznih kongresih in vzroki teh zmešnjav so vedno isti . Ponavljati bi moral torej , o čemer smo že stokrat govorili, - in da ni to prijetno, mi gotovo vsakdo prizna. Edino v eni točki bi se dalo obširneje govoriti. Odkar vlada gospod dr. Körber, se ponavlja vedno igra slepe miši . V svojem nastopnem govoru je obljuboval Körber, da hoče vladati strogo konstitucionalno. Preteklo je pa komaj par mesecev in že je rabil paragraf 14.27 Kot svoje geslo si je izvolil Körber besedo o leidenschaftlose Beharrlichkeit < .* . Vse je poskušal ; laskal se je Nemcem, Čehom in Poljakom , a dosegel ni ničesar. .. ...A povsem napačno je tudi, pričakovati pomirjenje narodnega boja, dokler se ne podeli narodom možnost do lastnega odločevanja. Razne klike v državni zbornici niso narod . Narod je danes brez pravice in zato se mora ponavljati, da je edino sredstvo za predrugačbo tega klavrnega položaja splošna volilna pravica. Delavstvo se je že naveličalo čakati . Dokaz temu je solnograški kongres in poznejši dogodki. Signal iz Brna28 je našel odmeva po vsej Avstriji. A buržoazija in vlada se nista nič naučili. Omeniti moram posebno tudi prodiranje klerikalizma v Avstriji . Klerikalizem ni za Avstrijo nič novega. Avstrija je imela le par liberalnih epizod . Klerikalizem se je takrat sicer skrival, ker bi mu prejasno demaskiranje škodovalo . A zdaj je izprevidel, da se nima nikogar bati in vrgel je krinko raz obraza. Razvijati se je začela krščansko socialna struja. V svojih začetkih je bil krščanski socializem plod napredka in reakcije, pri katerem je imel svoj del tudi demokratični socializem . Bil je napredek proti liberalizmu in reakcija proti demokratičnemu socializmu. V Avstriji se je pojavil krščanski socializem šele tedaj , ko je drugje že izumrl. Postal je vsled tega povsem drugačen. V Avstriji so bili pravi vzroki ustanovitve krščansko socialne stranke - osebe. Dr. Lueger je bil oče te struje in naš dr. Krek je kvečjemu botrček. Lueger ni našel sreče pri liberalcih, ni je našel pri demokratih. V tej dobi se je začula od strani nemških nacionalcev formula »Jud ' ist. Jud'« . Lueger je takoj uvidel, da se ne da napraviti s čistim nacionalizmom ničesar in osnoval je stranko demagogije. Novi stranki je manjkalo časopisja. Lueger je uvidel, da prede klerikalcem slaba. Zato jih je pričel izrabljati v svoje namene. A klerikalci so postali zopet močni in Lueger jim je pričel delati koncesije. In zadnja teh koncesij je sprejem novih šolskih zakonov v nižjeavstrijskem deželnem zboru. Predrznost, kakor jo tvorijo ti šolski zakoni, je le mogoča, ako imajo klerikalci trdna tla pod nogami. In da imajo to, dokazuje dejstvo , da prihajajo na občne zbore >Katoliške šolske družbe pozdravi najraznovrstnejših vojvod, nadvojvod in ministrov. .... Ozrimo se zdaj na drugo stran tega problema. Kapitalizem kot tak zahteva popolno absolutnost. Ravno tako je klerikalizem sam ob sebi nekaj absolutnega in vsled tega si morata biti nasprotna. Klerikalizem in kapitalizem sta dospela do točke, na kateri drug druzega opazujeta. V Avstriji imamo itak še veliko fevdalnih ostankov, ki so klerikalizmu v prid. Kapitalizem uvideva že tuintam nevarnost klerikalizma, katerega

= >vztrajnost brez strasti< . --- Op. ur. 126

edini smoter je postaviti papeža ne le čez svetovne duhove, temveč tudi kot najabsolutnejšega vladarja teles . V ta svoj namen poskušajo papeži vsa sredstva in zato je njih politika tudi različna. A cilj ostane vedno isti : Absolutna vlada cerkve. To dejstvo mora postati jasno i kapitalizmu. .... Mlada buržoazija je bila po revolucijah povsod liberalna celo na Slovenskem. A menila je, da je tak liberalizem pohleven in neškodljiv. Zdaj šele uvideva globoko nevarnost klerikalizma. Liberalci ne morejo razumeti, da je prišlo delavstvo do boljšega izpo znanja kot buržoazija. Vsled tega se delavstva boje in tako je danes cerkev zaveznica buržoazije. Tudi na Slovenskem je tako. Koliko imamo v liberalni buržoaziji faktičnega podjetništva ? Samo taki, ki niso še prežeti s kapitalizmom, so liberalci . A taki ljudje se zamorejo razviti ali v proletariat, ali pa v kapitalizem. Na tem peša slovenski liberalizem. Slovenski liberalci so bili enkrat nasprotniki klerikalizma in danes jih je strah tega nasprotstva..... Liberalci bodo hirali, dokler ne postanejo po nastopu mlade generacije nepotrebni. Ta mlada generacija se je že pojavila. A pot bo dolga. Lahko se ustanovi na Slovenskem nova stranka, a zanjo je najmanj gospodarske podlage. Stranke se ne ustanavljajo iz duševnih prepričanj, temveč morajo imeti gospodarske razmere kot podlago. Obstrukcija v kranjskem deželnem zboru je čisto gotovo demagogija. To dokazuje zahteva splošne volilne pravice. Ta zahteva je za klerikalce zelo poceni ; nov deželni zbor bi bil gotovo klerikalen. In potem bi ostala volilna pravica tako dolgo splošna, dokler bode to ugodno, klerikalcem . Obstrukcija je le fakciozna. Klerikalci bi jo morali opustiti, ko pride na razpravo razširjenje volilnega prava. .... Obstrukcija vlada tudi na Dunaju in v Pragi . Ta obstrukcija je nerazumljiva za nas uboge, ki moramo plačevati preventivno moč kapitalizma - klerikalizem, in represivno moč - militarizem. .... Parlament bi zaspal, ko bi ne govoril Pernerstorfer. Le-ta je dokazal, da se to, kar se danes godi v Avstriji, vrši pod protektoratom tistih najvišjih slojev, kateri dobe že v zibelko cel kup ljudskega denarja. Vsled teh besed se je skušalo zopet elektrizirati parlament. Ne bi omenil to, ako bi se pri tej akciji ne osmešili zopet slovenski poslanci . Ne samo Šušteršič, temveč tudi liberalci so pricapljali v obrambo črno-rumene zastave. Sodrugi, to je sramotno ! Avstrijski policist in žendar je kranjski , štajerski in primorski Slovenec. Policijstvo je duševno naziranje oficielnega slovenstva. Celo Čehi so izpoznali komedijo v akciji proti Pernerstorferju. Mi pa danes lahko to-le izjavimo : ko bi imeli pravice, katere nam gredo, bi sedeli poleg Šušteršiča in Tavčarja še drugi Slovenci, ki ne bi vedno blamirali naroda. No, razumljivo je vse to človeku, ki ve, da je razlika med slovenskim liberalcem in klerikalcem le ta, da gre klerikalec na cesto moliti, liberalec pa moli doma. Lahko bi sprejeli kako resolucijo, a menim, da bi bilo to nepotrebno, najbolje bomo protestirali, ako utrdimo naše organizacije . Kadar bode proletariat organiziran, pride čas, da se razbijejo klerikalne buče ... Črviva Avstrija bode v lastni gnilobi propadla in nastal bode svet novih avstrijskih proletarcev ! (Navdušeno odobravanje in ploskanje. )

127

Iz debate o idrijski zadeyi Gospod Kristan Anton (Idrija) v strastnem govoru zastopa pritožbo idrijske lokalne organizacije glede razpustitve iste in izključbe Antona Kristana iz stranke. Čobal Miha (Zagorje) razjasni v daljšem govoru zgodovino spora med eksekutivo in idrijsko lokalno organizacijo .... in pride do zaključka, da so idrijski sodrugi sami krivi, da se je izvršila afera tako neprijetno. Kristan Etbin ( Dunaj ) predlaga razsodišče ; a obadva dela (eksekutiva in idrijski sodrugi) se morata preje izjaviti, da se podvržeta brezpogojno sklepu razsodišča. Po kratkem odmoru so podali idrijski delegatje sledečo izjavo : » Izjavljamo, da se podvržemo popolnoma izreku razsodišča, ki bo sestavljeno iz treh članov, ki jih imenuje idrijska okrajna organizacija, ter iz treh, ki jih imenuje novi izvrševalni odbor stranke. Predsednika pa naj izvolijo razsodniki obeh strani z absolutno večino ; v slučaju, da se ne zedinijo, se naprosi eksekutivo skupne stranke, da imenuje predsednika . Razsodišče bo razpravljalo o izključbi Antona Kristana ter o zadevi idrijske okrajne organizacije in bo imelo kompetenco strankarskega zbora. Anton Kristan ---- I. Kogej I. Straus.Rdečega prapora< VII. št . 50 z dne 9. decembra, št . 51 z dne 16. decembra, št. 52 z dne 23. decembra, št. 53 z dne 30. decembra 1904, VIII. št. 1 z dne 6. januarja, št. 2 z dne 13. januarja in št . 3 z dne 20. januarja 1905.

128

Poročilo v »Naših zapiskih < Peti zbor jugoslovanske socialne demokracije v Ljubljani dne 7. in 8. decembra 1904 je bil najpomembnejši, kar jih je imela stranka doslej . Udeležencev je bilo nad 60. Tudi gostov je bilo na njem precej in posebno iz onih krogov, ki streme po naobrazbi slovenskega ljudstva. Zbor je dokazal, da tiči v proletariatu, ki reprezentira socialno demokracijo, dokaj inteligentnosti, dokaj resnega temelja za bujno socialno demokratično organizacijo. Do tega kongresa je slonelo vse delavsko gibanje na ramah strokovno organiziranega delavstva, na tem kongresu se je pa pojavila prav nujna potreba po samostojni politični organizaciji. Iz poročila omenjamo, da se tiska glasilo stranke » Rdeči prapor« v 2700 izvodih. Politična organizacija je obstojala le po večjih krajih kot okrajne ali lokalne organizacije ; malokje je bila še izvedena v smislu organizacijskega statuta bolj podrobno. Ta kongres je sklenil, da se preseli izvrševalni odbor iz Trsta v Ljubljano in konec junija tudi > Rdeči praporNaših zapiskov‹ III. št. 2 od januarja 1905, str. 28-29.

Po strankinem zboru Kakšni so bili strankarski zbori slovenske socialne demokracije pred leti ? Par ljudi je prišlo skupaj , ki si večinoma še niso bili na jasnem, kaj hočejo. Niti teoretično niso bili izobraženi . Kdo je bil med nami pred leti, ki bi se vsaj resneje zanimal za gospodarske doktrine socialnih osmimi • šol nove dobe ? Kar smo videli drugje, to smo enostavno kopirali ; vprašali nismo, je li to ali ono tudi slovenskim razmeram v prid? Kakšna je splošna kulturna stopnja Slovencev, kakšna je psihologija našega naroda? - Ali nekaj smo vedeli. Vedeli smo, da je treba novega življenja tudi pri nas, vedeli smo, da hočemo višjo kulturo in boljše gmotne razmere za ljudstvo .

9

129

Zelo nizek in omejen je bil naš duševni razvitek. Ali bili smo idealni ljudje . Četudi smo se priznavali na zunaj k historičnemu materializmu, vendar ta nauk ni prišel pri nas nikdar do vseobčne veljave . Ni bilo predpogojev zanj . Morda se nikjer na svetu ni delalo tako požrtvovalnoobupno, kakor pri nas. Voditelj socialne demokracije pri nas je pomenjal človeka, ki se je vdal samozatajevanju, bedi , izobčenju -- nič kaj prikupljiv ni bil ta socializem za ljudi , ki hočejo le osebnih ugodnosti. Na strankarske zbore so prihajali ljudje, ki se jim je šele začelo daniti. Misli o revoluciji so bile krvave in računalo se je le na fizično moč delavskega ljudstva. Nekaj starih mož, nekaj komaj odraslih mladeničev se je zbralo in navduševali so sami sebi. Če se spominjam tistih težkih dni, se nasmehnem. In čudno je, da nismo tedaj vrgli puško v koruzo. Svoje dni sem napisal za ta list serijo člankov » Socializem in Jugoslovani< *. Tam sem začel razmotrivati o naši prihodnji taktiki. Zagovarjal sem ruski vaški komunizem in zavračal moderni komunizem Nemčije in ostalega zapada. Napisal sem marsikaj, kar se ni uresničilo, ker se uresničiti ni moglo. Ali ena, glavna poteza je bila, ki je še danes aktualna, namreč ta, da nam je najprej treba kulture ! Pred dvema letoma sem ponovil na zboru v Celju to točko . Tedaj sem prišel z določnejo obliko. Rekli so mi revizionist. Dasi sem našel na zboru samem dokaj odmeva, vendar nisem prodrl. Začelo se je delati propagando za samoizobrazbo. Kmalu so se našli ljudje , ki so imeli prav ta ideal pred očmi. Zbralo se nas je nekaj okolo >Naših zapiskov«. In smo delali. Nekateri so se nam smejali in neki Hrvat je nekoč, ves ogorčen nad takim socializmom, vzkliknil : » Djačko maslo . 1 V dveh letih se je izvršil lep kos dela in brez vsakega pretiravanja smem reči, da smo mnogo pripomogli, da se danes na Slovenskem poraja nov svet ... Zadnji strankarski zbor ni stal na višini časa. Ali za tako kratko dobo je pokazal dostojen napredek. Kdo so bili ti ljudje, ki so zborovali ? To so bili delavski inteligenti : uradniki in voditelji bolniških blagajn , načelniki konsumnih zadrug, žurnalisti in upravniki, uradniki in voditelji večjih strokovnih organizacij . To mi je imponiralo, zakaj tu se kaže revizionizem, ki ga zastopam in zahtevam. To so bili ljudje , ki so se rodili v samo pomočni ideji, ne pa v kakem strastnem fanatizmu ali pa v umetnih čustvih blankističnih , ali pa celo Bakuninovih revolucijskih tendenc, ki zavračajo in prezirajo realno življenje. Ta preobrat se kaže danes v vsem delovanju slovenske socialne demokracije. Način propagande je danes drugačen. Od Darwinovih hipotez in zabavljanja čez pope se je prišlo k praktičnemu socialnemu delu. Od velikih besed se je prešlo k drobnemu delu. Ta smer se šele razvija in gre za to, da nastopi delitev sistematičnega dela. Zadnji strankarski zbor naj bi dal smer tem novim, večjim naporom. Ze dlje časa smo agitirali za to. Delali smo na to , da vsi izpoznajo in tudi priznajo to edino pametno in mogočo pot napredovanja. In zbor je to spoznal in odobril. * Glej na str. 67-73. - Op. ur. 130

Sedaj je vsak posameznik odgovoren za to, da se to najtežje delo tudi izvrši. Velik ideal kulture in socialne bodoče zgodovine Slovencev nam plove pred očmi. Ni dvoma, da je ta ideal tudi dosegljiv, ker je dokaj realen. Dosezati ta ideal pa je mogoče le s skupnimi močmi. Treba pa je vedeti, da imamo na Slovenskem vse drugačne pogoje za razvitek, kakor pa jih ima socializem pri naprednejših narodih . Pri nas moramo najprej zidati, ustvarjati in staro podirati. Pobijati moramo šovinizem in braniti svojo narodnost tudi na zunaj . Vladi nasprotovati radi naše šolske mizerije, a obenem stremeti po samoizobrazbi, ker ne moremo čakati, da nastopi v Avstriji narodna tolerantnost. Pobijati moramo kleri-kalizem ! Druge in sebe vzgojevati ter organizovati to je cilj ... Z gospodarskim in kulturnim napredkom slovenskega ljudstva naj rase tudi socializem. Zakaj ravno mali, proletarski narod rabi največ realnega, socialnega dela. Brez dvoma je, da mora v takih razmerah socializem prej ali slej postati tradicija. Vsega tega so se delegati na zboru več ali manj tudi zavedali. Veselo znamenje je, kako potrebna se zdi našim organizatorjem ljudska prosveta. Z znanostjo hočejo zmagovati. To je program, ki se ima počasi vršiti . Vabili so v zasebnih pogovorih predavatelje v svoje kraje in vsem se je brala odkritosrčnost z obraza. Iskreno pa je tudi pozdraviti pojav, da se je letos udeležila, kot gostje, zbora tudi skupina izobraženih meščanskih ljudi , ki umevajo, da je socializem i na Slovenskem zmožen postati ne le politična, temveč tudi kulturna moč, ki jo bo treba upoštevati. Stremeti moramo navzgor in naprej k resničnemu življenju, ne pa navzdol k strastnim in nizkim čutom ! To, mislim, se je začelo izpoznavati . Ko to izpoznamo, bomo našli sami sebe ! Abditus Ponalis iz Rdečega prapora VII. št. 52 z dne 23. decembra 1904. Ob začetku leta

Nimam namena, napisati mistično -verska razmišljevanja, polna praznih sentenc , kakor jih zahtevajo tradicije meščanskega časopisja . Čas je proletarcu preresen za take duševne igrače ... Iz svoje kože ne mo remo in vedno ostanemo strankarji . Le komur so strankarske zahteve postranskega pomena, ta gleda položaj iz ptičje perspektive in se zavija v plašč tolikokrat citirane objektivnosti . Mi tega ne moremo , kajti vsa naša čustva, vse naše misli in vse naše hrepenenje ter sovraštvo temelji v našem socialističnem prepričanju . Kot socialisti si uredimo svojo politiko, kot strankarji se borimo na gospodarskem polju, kot socialisti uravnavamo svoje razmerje k bogu in zemlji, k znanosti in umetnosti ... Kakšna je danes situacija jugoslovanske socialne demokracije ? Vsi stojimo še pod vtisom impozantnega našega petega kongresa. Ta kongres je razodel vso moč stranke in dokazal, da leži otroška doba našega političnega življenja že za nami . Agitacija smo bili in organizacija smo postali ! Ko se je vršil leta 1869 v Ljubljani prvi delavski shod na starem strelišču, še ni pojmil nikdo, da je to bil prvi 131

pojav socialističnega dela na Slovenskem. Rezultat shoda je bila ustanovitev delavskega izobraževalnega društva - prve organizacije. A to ni bila organizacija v modernem smislu besede. Sledila je doba obrtniškega gibanja v Ljubljani in boja med radikalnimi in zmernimi socialisti, Železnikarjev proces, nato ustanovitev > Delavskega lista« , » DelavcaIzvrševalni odbor jugoslovanske socialno demokratične stranke in okrajne organizacije idrijske se dogovorita na povabilo razsodišča, ki ga je izvrševalni odbor sklical po sklepu strankinega zbora : 1. Idrijska okrajna organizacija prizna, da ima principielno samo strankin zbor pravico dovoljevati ustanovitev socialno demokratičnih listov v svojem področju in da je bil izvrševalni odbor opravičen nastopiti proti ustanovitvi lista >Naprej ! Naprej ! « kot lokalnim glasilom idrijskih sodrugov. 3. Idrijska okrajna organizacija se zaveže delovati za > Rdeči prapor« kot centralno glasilo jugoslovanske socialno demokratične stranke. 4. Izvrševalni odbor reaktivira okrajno organizacijo v Idriji . 5. Vsa osebna vprašanja se s tem implicite rešujejo.
>Naprej !< III. št. 8 z dne 18. aprila 1905.

X. ZBOR AVSTRIJSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE

31. oktobra in 1. novembra 1905 na Dunaju

Iz poročila skupnega strankinega zastopstva Omenjamo .... udeležbo pri mirovni manifestaciji 21. in 22. maja 1905 v Trstu. Ta konferenca, ki so se je udeležili delegati italijanskih organizacij iz Trsta in z Južnega Tirolskega, dalje delegati italijanske socialne demokracije in njene parlamentarne frakcije, delegati avstrijskega skupnega strankinega zastopstva, jugoslovanskega izvrševalnega odbora in ogrske stranke, je razpravljala predvsem o stališču do nacionalnih iredentističnih hujskarij , do vojnega hrupa in do vojnih priprav med Avstrijo in Italijo. Obsežna resolucija je izrazila stališče socialne demokracije obeh držav in v zaključku poudarila : » Diplomatskim spletkam in dinastičnim ambicijam na obeh straneh postavlja socialna demokracija nasproti solidarnost proletariata Italije s proletariatom vseh v Avstro- Ogrski živečih narodov.
Il lavoratore< ; v Gorici je tednik » Nuova idea< nehal izhajati ; v Puli je spet začel izhajati > Il proletario < z vzporednim naslovom » La terra d'Istria in istrskim sodrugom se je posrečilo, spremenjeni in povečani list precej razširiti po istrskem podeželju . ... V tem obdobju je bilo prav malo stavk ; po silnem viharju leta 1902 je moral nastopiti čas miru . Neugodni položaj industrije tudi ni omogočal, da bi mislili na zboljšanja, kajti vso silo smo morali uporabiti, da se izognemo večjemu zlu. Gradbeni delavci, ki so pred dvema letoma sijajno zmagali, so v veliki stavki propadli ; to je poučilo delavstvo, da so boji vedno težji in da jih ne smemo več začenjati brez čvrste organizacije, ker ni več mogoče v naskoku premagati podjetnikov, ki so medtem tudi postali bolj premeteni. Socialno demokratični občinski zastopniki so bili izvoljeni le v Miljah Av Puli. Stranka se povsod bori za splošno volilno pravico za občine in deželne zbore. V Trstu in v večjih krajih je stranka vselej izvršila svojo dolžnost, kadar je šlo za to, da se sliši glas proletariata Avstrije proti vladnim sistemom , ki nas vse tlačijo. Splošno in glasno se je tudi pri nas izrazil klic solidarnosti z ruskimi revolucionarji , ko je vest o preliti proletarski krvi vzbudila upanje na bližajočo se osvoboditev. Tržaško delavstvo je

134

23. januarja s spontano in nenadno demonstracijo povedalo ruskemu generalnemu konzulu, kako mislimo o ruskem absolutizmu. Velikega pomena za nas je bila mednarodna konferenca, ki se je vršila v Trstu 21. in 22. maja in ki je popolnoma dosegla svoj smoter : pravilno osvetliti šovinizem in vojne skomine raznih buržoazij in trdneje skleniti vezi proletarske internacionale .

Prevod iz >>Bericht der Gesamtparteivertretung ... an den Gesamtparteitag der sozialdemokratischen Arbeitpartei in Oesterreich in Wien 1905« , str. 8, 30 in 40 do 41 .

POROČILO JUGOSLOVANSKEGA STROKOVNEGA TAJNIŠTVA V TRSTU ZA LETO 1906 [ 1 ]

Dne 1. decembra 1905 v Trstu ustanovljeno jugoslovansko tajništvo ima svojo najglavnejšo nalogo v tem, da organizuje slovenski proletariat Trsta, Istre, Gorice in Gradiške, Kranjske in južne Štajerske. Dejstvo, - ti kraji so preda navadno v teh deželah pogrešamo velike industrije otežkočuje to nalogo. težno večjezični in prepojeni s klerikalizmom Toda vkljub vsem tem zadržkom se je posrečilo tudi v teh deželah spraviti strokovno organizacijo na noge. Vsled sistematičnega agitacijskega dela se je posrečilo skupno število slovenskih strokovno organizovanih delavcev povišati od 4100 lanskega leta na 7603. Shodov je bilo skupno 231. Tudi nekaj mezdnih bojev se je z uspehom završilo. Najznamenitejši mezdni boj je bil oni rudarjev v Alboni, ki je končal po 18 tedenskem boju s popolnim uspehom in katerega se je udeležilo 1000 delavcev. Tudi stavka sodarjev v Trstu je končala po 5 tednih s popolno delavsko zmago. Stavki pivovarnih delavcev v Ljubljani in kamenarjev v Trstu sta žal končali z zmago delodajalcev. Novih centralnih podružnic se je ustanovilo 6, vplačevalnic pa 5 . Število članov se deli po posameznih krajih naslednje : V Trstu in njegovi okolici so slovenski delavci skoraj izključno zastopani v treh železničarskih podružnicah , v različnih podružnicah transportnih delavcev, pekov, lesnih delavcev, stavbeniških delavcev, v lokalnem društvu sodarjev in v » Magazzini Generali « [2] . Zadnji dve društvi se * Stenografski zapisnik poslednjega (X.) skupnega zbora avstrijske socialne demokracije, kjer je verjetno objavljeno tudi poročilo izvrševalnega odbora Op. ur. jugoslovanske socialno demokratične stranke, nam ni bil dostopen. [1 ] Poročilo, ki ga je sestavil tajnik Josip Kopáč, je izšlo v glasilu avstrijske strokovne komisije na Dunaju > Die Gewerkschaft« z dne 25. januarja 1907. » Naši zapiski so ga prinesli v prevodu. - Op. ur. Op ur. [2] = Javna skladišča.

135

pripravljata, da se centralizujeta. V poslovnem letu je bilo v tem okraju 71 slovenskih shodov ter ena konferenca. Na konferenci so bile zastopane tržaške in goriške organizacije. Člansko število je poskočilo od 1300 na 2478 . V Gorici in Gradiški so se razmere vsled nove alpske železnice nekoliko zboljšale. Nova podružnica se je ustanovila v Divači, vplačevalnice pa v Gorici, Sv. Luciji in Krminu. Skupno število organizovanih slovenskih • delavcev je poskočilo od 800 na 1053. Tudi na Kranjskem so se razmere, četudi ne posebno, vendar vsaj nekoliko izboljšale. 43 strokovnih shodov se je izvršilo. V sledečih krajih so se ustanovile nove skupine : Na Jesenicah za železničarje in ena vplačevalnica za kovinarje, v Št. Petru na Krasu podružnica za železničarje , v Postojni in Borovnici so se ustanovile vplačevalnice za železničarje. Najpomembnejše organizacije so one železničarjev, rudarjev, lesnih in tobačnih delavcev. Število članov je poskočilo od približno 2000 na 2291 . V drugi polovici poslovnega leta se je južna Štajerska priklopila tržaškemu tajništvu in je bilo v raznih krajih 40 shodov in sicer : v Trbovljah 2, Zidanem mostu 8, Celju 5 , Brežicah 3, Sv. Jurju ob Ščavnici 1 , Slov. Bistrici 2, Poljčanah 2, Pragerskem 8, Ptuju 5 , Ormožu in Mariboru 3. Največ se je govorilo v dveh jezikih . Nove železničarske podružnice so se ustanovile v Zidanem mostu in na Pragerskem . Situacija v teh narodnostno mešanih krajih je razen v Trbovljah dobra. Vsled ustanovitve rudarskega tajništva v Trbovljah si je skoraj razbita rudarska organizacija opomogla in je zaznamovati vesel napredek. Na Pragerskem se bo ustanovila skupina lončarskih in v Sevnici lesnih delavcev. Strokovno organizovanih slovenskih delavcev je v tem okrožju 1261 . K temu tajniškemu poročilu se mora pripomniti, da slovensko delavstvo na Koroškem še ne pripada v področje tržaškega tajništva. Ponatis iz »Naših zapiskov< V. št. 2 od februarja 1907, str. 27—28.

186

VI. ZBOR JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE 2. do 4. februarja 1907 v Trstu

Poročilo tajnika Ivana Mlinarja Nad dve leti je poteklo, ko je bil strankin zbor v Ljubljani . Takrat si niti nismo mislili, v kakšnih razmerah bodemo prihodnjič zborovali. Zgodovinski dogodek, ki se je dogodil v tej poslovni dobi izvrševalnega odbora, o kateri mi je, seve, na kratko poročati, nas opravičuje popolnoma, da s čisto drugačnim očesom opazujemo politično vrvenje, kakor smo ga opazovali prej , dokler še splošna, enaka in direktna volilna pravica ni bila zakon, dokler smo se za to pravično zahtevo le borili, ki je zahtevala toliko požrtvovalnosti, preden smo jo dosegli, dasi je tako naravna. Če se ozremo torej v prošlo poslovno dobo, napravimo to le zaradi tega, da se spominjamo, s kakšnim naporom smo si priborili to temeljno pravico in da se zavemo, jo zaradi tega toliko bolj ceniti in izrabiti v prid proletarske stvari. Temeljno politično pravico imamo; bodočnost pa je prav zaradi nje naša. Kaj je delala stranka ti dve leti, kaj izvrševalni odbor ? Še pred nekaj leti je bila naša stranka mala, da, malenkostna. Danes pa je, lahko trdimo, najmočnejša v resnici vseslovenska stranka na Slovenskem. Posebno se je razvila v zadnjih petih letih, ker je pričela posezati v javne stvari ; z uspehom je posezala in tudi odločevala v slovenski javnosti. Nobeno leto pa še ni bilo tako plodovito kakor posebno leti 1905 in 1906. Na zadnjem strankinem zboru v Ljubljani se je bila sklenila preselitev strankinega glasila iz Trsta v Ljubljano. Preselitev se je uresničila meseca oktobra 1905. V smislu dogovora bi se bilo imelo osnovati takrat tajništvo za slovenske kraje v Trstu. Docela v smislu naših načrtov se to sicer ni uresničilo, vendar so železničarji s kamnoseki in strokovno komisijo vred osnovali provizorično tajništvo. S posebno radostjo pa moramo konstatirati, da so tržaški sodrugi obenem s strokovnim tajništvom izpolnili docela svojo obljubo, ki so jo dali ob priliki preselitve lista, češ če ne bodo imeli več skrbeti za list, bodo delali za stranko drugače, uspešneje. Res, niti v enem kraju na Slovenskem se niso pokazali uspehi res delavske politike tako razločno kakor prav v Trstu. Zaostajali pač tudi niso drugi . V poročilu hočem omenjati le najvažnejše dogodke. Po preselitvi lista v Ljubljano je bila izvrševalnemu odboru prva naloga, da se list čim mogoče poveča in da se postavi na še odločnejše stališče. List je moral prevzeti tako rekoč nalogo instruktorja za slovensko politiko, kajti nivo, v katerem se nahaja časopisje vobče, je skrajno parteren. List se je povečal. Obenem pa je postal breme izvrševalnemu odboru, ker so se ob novem letu 1906 zvišale tudi tiskarske cene za 15 odstotkov, kar znaša zvišek 800 do 900 kron na leto. Prevzel pa je odbor tudi stare dolgove lista in jih poravnal, kolikor se je dalo v teh

137

razmerah. Vsekakor je pa list v tej dobi znatno napredoval glede takta v Naklada 3000. socialno demokratični stranki. V agitačnem oziru je izvrševalni odbor deloval z vso energijo in z velikansko požrtvovalnostjo. Delegiral je svojega zastopnika k državni konferenci na Dunaj meseca oktobra 1905 , na kateri se je napravil načrt za vobče zahtevano propagando za volilno reformo. Izvrševalni odbor je dalje delegiral svojega zastopnika na celokupni strankin zbor, na katerem se je zopet sklepalo o propagandi za volilno reformo. Saj se še spominjamo, da je prav takrat ruski car na splošno revolucijo obljubil ustavo za svojo državo. Nič bolj jasnega pa ne more biti, kakor da mora Avstrija v tem oziru napraviti korak naprej - od privilegiranega parlamenta do splošne volilne pravice . Toda v Avstriji le niso hoteli volilne reforme. Ovirali so jo. In tudi tedaj je moral nastopiti avstrijski proletariat. Sklicala se je zopet državna konferenca. Proletariat se je pripravljal na najodloč nejši korak - na splošno stavko, če bi bilo treba. Najvažnejša akcija pa je bila še pred to konferenco akcija za volilno reformo 28. novembra 1905. Blizu 100.000 ljudstva je ta dan nastopalo za volilno reformo. Omenjamo Ljubljano, kjer je demonstriralo do 12.000 ljudi, v Trstu do 40.000 z italijanskimi sodrugi, prav tako veličastne so bile demonstracije v Idriji z 2000 , v Trbovljah s 3000 udeleženci in po nekaterih drugih slovenskih krajih. Prav važen dogodek v razvoju slovenske socialne demokracije je sporazum z idrijsko organizacijo. Izvrševalni odbor je v smislu sklepa strankinega zbora priznal list » Naprej !< za strankin list kot glasilo okrajne organizacije idrijske. S tem sklepom se je dosegel sporazum . Izvrševalni odbor je dalje sklical že omenjeno konferenco v Trstu, na kateri se je posvetovalo o ustanovitvi tajništva v Trstu, in poslal tja dva delegata. Delegiral je dalje svoje zastopnike na dve konferenci v Trbovlje, na eno konferenco v Zagorje, na eno konferenco v Radovljico in eno konferenco v Gorico ter na eno konferenco v Ljubljani in sploh na vse ljubljanske priredbe. Tudi glede ustanovitve tajništva v Trstu je delegiral izvrševalni odbor svojega delegata na Dunaj. Socialna demokracija pa tudi med obravnavami v parlamentu ni držala svojih rok križema. Tako je slovensko-italijanska socialna demokracija priredila v Trstu veliko demonstracijo, čim je italijanski poslanec Bartoli hotel obstruirati v parlamentu. Deputacije je stranka poslala h kranjskemu deželnemu predsedniku Schwarzu in tržaškemu namestniku Hohenloheju dne 28. novembra ob priliki velike demonstracije za volilno reformo . Pozneje pa je tržaška organizacija priredila demonstracijo ob otvoritvi deželnega zbora Hohenloheju in županu Sandrinelliju . Tudi v Ljubljani se je priredila velika demonstracija za deželno volilno reformo in se je predstavila deželnemu glavarju posebna deputacija. V stvari občinske volilne reforme za LjubIjano je bila obširnejša akcija. Elaborat za to občinsko volilno reformo izdeluje poseben odsek občinskega sveta. V Trstu so sodrugi uprizorili tudi akcijo za nedeljski počitek.

138

Pri občinskih volitvah v Idriji je lani zmagala v tretjem razredu cela lista socialno demokratičnih kandidatov. To je prvo mesto na Slovenskem, v katerega občinski upravi precej odločujejo socialni demokrati. Konferenc je bilo ti dve leti sedem : Trst, Ljubljana, Zagorje, Gorica. Pozdravil je pismeno izvrševalni odbor konferenci v Trstu in v Idriji, zbor hrvatske stranke, češkoslovanske in zadnjo nemško državno konferenco na Dunaju. Stranka se je tudi udeležila volitev v zavarovalnico proti nezgodam , v Trbovljah pa volitev v bratovsko skladnico in je zmagala pri volitvah v upravni odbor zveze bolniških blagajn . Prvi majnik se je praznoval povsod precej slovesno. Za Kranjsko se je ustanovil socialno-politični svet, v katerem ima socialna demokracija svojega zastopnika. Prešernove slavnosti se je stranka udeležila samostojno, a nad vse pričakovanje dostojno. Omenjati je še shodov na Koroškem in pa protiklerikalnih in drugih shodov, katerih se je socialna demokracija udeleževala..... Taktika dostojnosti, ki smo jo uveljavili mi, se je mahoma pričela po vsem Slovenskem ....

Referat Etbina Kristana o taktiki in državnozborskih volitvah Govornik se peča z zaključkom državnega zbora, ki mu mora v kratkem slediti razpis novih volitev. Termin je sicer še oddaljen, kar utemeljuje vlada s preobilnim delom , dočim je verjetno, da se je zgodilo tako na ljubo tistim strankam, ki žele, da bi se razburjeni volilci nekoliko potolažili in pozabili na njih politične grehe . Vsekakor mora vsaka resna stranka že sedaj določiti svoje stališče. To velja tudi za socialno demokratično stranko , brez katere se letošnje volitve ne bi vršile na novi podlagi splošnosti in enakosti. Naša stranka je napela vse moči, da je spravila volilno reformo v tir, in če bi se sedaj zadovoljila z legislativnim uspehom , ki je dosežen, bi bilo obžalovati vse velikanske žrtve, ki jih je zahteval volilnopravni boj. Vprašanje, ali naj se stranka udeleži volitev, je pravzaprav popolnoma nepotrebno, kajti njena dolžnost je, da se jih udeleži . S tem mora predvsem dokazati , da je bila volilna reforma res potrebna za delavstvo. Udeležba bi bila nujna tudi tedaj , ako bi bilo zanaprej gotovo, da ne more doseči naša stranka niti enega mandata. Volilna reforma obsega načelo splošnosti in enakosti , ali volilna geometrija je merila na škodo delavstva in če bi izid volitev to potrdil, bi bil že to dobiček socialne demokracije. Ali na udeležbo pri volitvah sili stranko posebni politični položaj, ki je nastal na Slovenskem. Najmočnejšo stranko na Slovenskem se pozna, da je klerikalna. Glede tega so računi precej jasni . Nastopa naj pod katerem si bodi imenom, svojega klerikalizma ne utaji. Kogar res odbija klerikalizem, ne more biti njen pristaš ; kdor hrepeni po klerikalizmu, se sprijazni z njeno novo, bolj demokratično obliko ravno tako, kakor se je nekdaj s staro konservativno. Drugače je z liberalizmom . Porodil se je na Slovenskem, razvijal se je, dosegel je kulminacijo, z naj-

139

višje točke gre pa rapidno navzdol. Deloma je to utemeljeno v razmerah. Politične razmere spremljajo gospodarske ; liberalizem se razvija uspešno tam , kjer cvete industrija, katere pa na Slovenskem ni mnogo, a še ta je večinoma v tujih rokah. Toda kar skratka zanikati se ne more razrednih in stanovskih razlik na Slovenskem ; tako močne so še, da bi intelektualni faktorji lahko porabili njih elemente in ustvarili iz njih zanesljivo svobodomiselno stranko. Da še ni prišlo do tega cilja, je pa kriva od začetka napačna in pozneje popolnoma zavožena taktika, združena s skrajno nedelavnostjo liberalnega vodstva. Slovenski liberalizem je sedel na prestolu in je čakal, kdaj pride ljudstvo. Brez jasne programatične podlage se je liberalna stranka neprenehoma metamorfizirala ; kako je izpreminjala svoje mnenje v tako važni stvari, kakor je volilna pravica, je še v živem spominu. Ni torej čudež, da je izgubila zaupanje skoraj povsod. Danes je slika ta : Na eni strani klerikalna masa, ki pojde za svojim vodstvom slepo čez drn in strn ; na drugi strani socialno demokratično delavstvo organizirano in zanesljivo ; med obema nejasnost, negotovost, ostanki starega liberalizma, nedozoreli osnutki novih oblik. Na to polje mora stranka stopiti pri volitvah. Za socialno demokracijo so bile volitve vedno predvsem priložnost za agitacijo. Letos je pri nas ta agitacija lahko direktno uspešna. Inteligenci je treba pojasniti, da so njeni interesi vseskozi soglasni z interesi delavstva ; resnično svobodomiselnim se mora pokazati, da je samo socialna demokracija jez proti klerikalizmu. In če je v slovenskem narodu res zavednosti in svobodne misli, tedaj mora doseči naša stranka v tem boju lepe uspehe. Treba je, da se razidemo s tega zbora z gotovim prepričanjem, da nam prinese volilna borba zmago. Ako pa hočemo vedeti, kakšne taktike naj se poslužimo, je zadostno, da se ozremo nekoliko v preteklost. Svoję velike uspehe v zadnjih letih ima jugoslovanska socialna demokracija zahvaliti načelu, ki ga je strogo izvrševala : dostojni politiki . Vse polno je bilo surovosti na Slovenskem v časopisju, na shodih, v javnih zborih, vsekamor je posezala umazanost in močvirje je postalo že splošno nevarno. V pravem času je socialna demokracija nastopila s svojo taktiko ; nastopila je proti surovosti v političnem boju in njen uspeh se ne opaža samo v stranki , temveč v javnem življenju sploh. To načelo mora biti merodajno za našo taktiko tudi pri volitvah. Mi ne želimo uspehov, ki bi jih dosegli z brutalnostjo ali gnojnico, a tudi ne trpimo brutalnosti in blata proti svoji stranki . Ako se nam posreči, odstraniti surovost tukaj , je pa mogoče , da se privadijo stranke sploh stvarnemu, dostojnemu boju in da opuste tudi med seboj nizkotnost, ki bestializira in uničuje narod sploh. Primerno sredstvo, da vplivamo na to, imamo. V marsikaterem okraju bodo igrali socialni demokratje vsaj pri ožjih volitvah važno vlogo. Kako naj v takih slučajih ravnajo organizacije, se ne more določiti generalno v naprej, kajti odvisno je lahko od različnih okoliščin . Ali eno načelo lahko izrečemo že danes : Na noben način ne sme pričakovati volilne podpore od socialne demokracije taka stranka, ki bi vodila volilni boj s surovimi, brutalnimi in umazanimi sredstvi. Tak sklep utegne imeti vzgojevalno vrednost, kajti če se bode ta ali ona stranka dostojno bojevala z nami , se bode najbrže tudi z drugimi nasprotniki tako, in volilna agitacija, ki je doslej navadno marsikaj poživinčila, utegne v bodoče pospešiti oliko. Sicer je sprejel že državni zbor

140

zakon v tem smislu, vemo pa, da zakonske določbe nikoli ne izdajo toliko kakor stvarni interesi. V splošnem se ne sme reševati kompromisnih vprašanj , taktičnega postopanja pri ožjih volitvah itd . nikjer lokalno, temveč edino v sporazumu s centralnim volilnim odborom, ki ko vedno v dogovoru s prizadetimi okrajnimi odbori. Končno naj sodrugi pomislijo, da so volitve boj , in Montecuccolijeva modrost, da je treba za boj prvič denarja, velja še vedno. Vojno kaso je treba oskrbeti, čim najbolje se more, in zbirke za volilni sklad morajo pričeti takoj . Končno podaja poročevalec sledeče predloge : 1. Zbor sklepa načeloma, da se stranka udeleži volitev. Okraje, v katerih se zgodi to, določi zaupna seja. 2. Izvrševalni odbor stranke se konstituira kot centralni volilni odbor ; kot okrajni volilni odbori fungirajo odbor , okrajnih organizacij . 3. V vseh taktičnih vprašanjih, zlasti v vprašanju kompromisov, volilne podpore ali abstinence pri ožjih volitvah i . t. d . odloča centralni volilni odbor sporazumno s prizadetimi okrajnimi odbori. 4. Načeloma je izključena vsaka volilna podpora takim strankam, ki bi se posluževale v boju proti socialni demokraciji surovosti in brutalnosti . Debata o taktiki in volitvah Regent (Trst) : Zdi se mi umestno, da proglasi stranka tam , kjer ne postavi lastnih kandidatov, abstinenco socialno demokratičnih volilcev. Podajam formalni predlog v tem smislu. A. Kristan (Idrija) : Moje mnenje je, naj se postavi kandidate v vseh slovenskih in hrvatskih okrajih ; vsak pristaš naj ima priložnost, da odda svoj glas za socialno demokratičnega kandidata. Pristašev imamo po vseh okrajih . Poročevalec E. Kristan : Kratka debata priča, da soglaša zbor z mojim izvajanjem, in zato lahko zaključim na kratko. Regentovega predloga ne morem priporočiti, kajti četudi je dosti takih okrajev, v katerih ni vredno, postavljati kandidatov, imamo vendar povsod glasove, ki jih v odločilnem trenutku lahko vržemo na vago ; če ne morete pripraviti lastni stranki zmage, vendar lahko tu ali tam preprečimo zmago stranke, ki posebno zasluži poraz. Bilo bi neumestno, ako bi si preprečili tako možnost. Predlog A. Kristana se pa tudi ne priporoča, kajti kjer se postavi kandidate, se mora razviti tudi zadostno agitacijo . To bi šlo pa na škodo takih okrajev, v katerih lahko zmagamo, ako koncentriramo tam svoje moči . Ne oporekam, da je povsod nekoliko socialističnih glasov ; res je , da so taki okraji, v katerih ne mislimo kandidirati in v katerih je tudi do 1000 naših glasov. Ali previdna poraba moči in sredstev je vendar bolj umestna, zlasti sedaj , ko moramo varčiti z obojimi. Pozdrav Dimitrija Tucovića in odgovor Etbina Kristana Tucović : Pot iz Srbije v Trst je dolga in če me je naša stranka poslala na vaš zbor, vidite iz tega lahko, da nam je bilo mnogo ležeče na tem, da vas pozdravimo in da se seznanimo z vami . Srbija ni industrialna zemlja in naša stranka je majhna , ali zvesta je socialističnim načelom in

141

ve, da je rešitev proletariata samo v mednarodni združitvi vseh. V tej združitvi stojite vi, stojimo mi. Posebno blizu si stojimo, a vse premalo se poznamo. A vi ste bližji zapadu, od koder prihaja solnce svobode. Seznaniti se hočemo bolje z vami in začetek naj bode naša udeležba na vašem zboru, ki ga srčno pozdravljamo. E. Kristan Ko smo povabili srbsko stranko na letošnji zbor, smo hoteli izvršiti svojo socialistično dolžnost. A radostno smo presenečeni, ko nam je dana priložnost, da osebno pozdravimo njenega zastopnika na našem zboru. Sodrug Tucović nam pravi, da je njegova stranka majhna, ali mi vemo, da je čvrsta, ker poznamo udarce, ki jih je pretrpela, ne da bi bila omagala, in vidimo, da se razširja njen vpliv dalje in dalje med duhove po deželi. Tudi naša želja je, da se bolje seznanimo, kajti jugoslovansko kulturno edinstvo je nam vitalna potreba, ne pa bleščeča pena kakor našim buržoazijam . In seznanili se bodemo, ker nas vežejo proletarski interesi . Veseli smo, da se začenja, in s pristnimi prisrčnimi občutki radosti pozdravljamo sodruga, ki nas je obiskal. Živela bratska srbska socialna demokracija !

Referat Etbina Kristana o socialni demokraciji in jugoslovanstvu Naš letošnji zbor ima rešiti mnogo važnih aktualnih vprašanj in zato se zdi morda marsikomu neumestno, če se je spravilo tudi to točko na dnevni red. Toda čeravno je vnaprej izključeno, da bi s sedanjo debato izčrpali predmet in dosegli posebne politične uspehe, je bilo vendar potrebno, da je prišla stvar na dnevni red, ker je za nas važna in ker je treba začeti, preden se more nadaljevati. Utegnil bi kdo misliti, da gre mednarodnost naše stranke po vodi, ako se spuščamo v taka navidezno nacionalna vprašanja. Toda ravno načelo mednarodnosti zahteva od nas jasnosti na tem polju. V naših razmerah je treba še vedno poudarjati, da je internacionalizem solidarnost narodov, da so torej narodi njegov predpogoj in da nima mednarodnost ničesar opraviti z breznarodnostjo, ki je absurdum. Da se peča jugoslovanska socialna demokracija z vprašanjem jugoslovanske ideje, opravičuje že dejstvo , da je ta ideja navidezno mogočno oživela v meščanskih krogih. Že nekaj let opazujemo po vseh deželah, kjer prebivajo jugoslovanska plemena, velikansko navdušenje za jugoslovansko vzajemnost. Pogostoma dela to vtis, kakor da se vrača doba ilirizma, kakor da so zopet oživeli Gaj , Vuk Štefanović Karadžić, Stanko Vraz itd . Za malopomembne slavnosti prihajajo k nam srbski odposlanci, pa se jih sprejema z ogromnim entuziazmom ; ako se posreči v Belem gradu ali v Sofiji prirediti umetniško razstavo, se prireja bankete in vse patriotično časopisje je polno jugoslovanstva. Priče smo obsežne, doneče agitacije, v kateri je pa žal sila malo realnosti. Za nas je jugoslovansko vprašanje drugačno. Mi vidimo dejstvo , da stanujejo v južnih deželah avstro-ogrske monarhije in po Balkanu kot sosedje plemena Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov ; ne le da govore sorodne jezike, temveč med njimi je toliko prehodov, da je marsikje težko določiti stroge meje in strogo narodno pripadnost posameznih skupin. V Beli Krajini spominja jezik prebivalcev na hrvaščino, po hrvatskem Zagorju je narečje ljudstva bolj slovensko nego hrvatsko, hrvatsko-srbski 142

dialekti se tu zbližujejo, tam oddaljujejo, pa se mešajo; na Ogrskem je jezikovno težko ločiti Slovence od Hrvatov, ob srbsko-bolgarski meji govore Bolgari bolj srbsko nego bolgarsko narečje in narobe, v Makedoniji je intenziven boj , ali je prištevati ondotne prebivalce Bolgarom ali Srbom . Teh prehodov je toliko in tako fini so, da ne bi bila velika napaka, ako bi se reklo, da govore vsa ta plemena en jezik z mnogoštevilnimi narečji. Ali cela ta masa je razbita v male skupine, ki se kulturno ne morejo zadovoljivo razvijati in ne pridejo v poštev, kakor bi bilo želeti. To dejstvo velja gotovo za Slovence. Za nas je vprašanje, ali imajo Slovenci utrjeno upanje na narodno bodočnost, ako ostanejo izolirani, kakor so ? Poldrug milijon nas je in to malo število mora vzbuditi resne pomisleke. V dobi, ko stremi vse po velikem, po koncentraciji, so vse male tvorbe v nevarnosti. To je na narodnem polju ravno tako, kakor na gospodarskem. Velike kulturne naprave so pri nas nemogoče in če bi se jih res postavilo, bi bile to le Potemkinove vasi . Trdi se, da se drobi slovensko telo, da propada slovenstvo po mejah ; mnogo takih trditev potrjuje statistika. Pa tudi z neoboroženimi očmi se lahko opazi, da germanizacija in romanizacija ni neuspešna. V konkurenčnem boju zmagujejo povsod močnejši. Kako naj se slovenski narod obvaruje razblinjevanja v sosednih , večjih narodih ? Zagovorniki skrajne izolacije nimajo prav, ker se kitajskih zidov ne more postavljati v dobi svetovnega prometa. Tolažba v primerjanju z drugimi malimi narodi, n. pr. Danci, ne velja, ker imajo Danci vse drugačen geografičen položaj in ker so identični z Norvežani . 31 Ako bi živeli Slovenci v takih razmerah, kakor danski narod, bi bila njih eksistenca po naravi utrjena. Maloštevilen narod --- to pomeni malo razširjen jezik. V tem tiči največja zapreka. Tudi druge jezikovne skupine, ki se danes mogočno razvijajo, niso bile od vsega začetka velike . Nemci so prebili mnogo bojev, preden so dosegli skupni knjižni jezik . In odkar ga imajo , tudi še niso izginile razlike narečij . Še danes je razlika med navadnim jezikom Egerländerja* in nemškega Štajerca, Krkonošca in Pomorjana velikanska, tako velika, da se ▾ dialektu ne razumejo, večja nego med jeziki posameznih jugoslovanskih plemen. Knjižni jezik Nemcev ni plod tako zvanega naravnega razvoja, temveč je umeten produkt. In Luter si je pridobil z jezikom večje zasluge za Nemce, nego z vso cerkveno reformacijo. Tega vprašanja se tudi pri nas ne sme prezreti. V tem razmotrivanju pa moramo priti do jasnega, v čem je dandanes pomen in obeležje narodnosti. Razpršiti je treba napačne pojme, katerih se drže še mnogi, dasiravno so izgubili popolnoma nekdanjo veljavo. Površno se smatra narod za skupino solidarnih interesov; v narodnem vprašanju se vidi vprašanje, ki obsega vsa druga vprašanja. Narodnost velja za nekaj absolutnega in nacionalnim interesom se hoče podrediti vse ostale. To pa je fundamentalna napaka. Tajiti obstanek narodnega vprašanja, bi bila velikanska neumnost. Kar je, je. Ali napraviti si je treba jasen pojem o njem kakor o vsakem vprašanju. V večnem razvoju se izpreminja vse in narod ne more biti v dobi kapitalizma to, kar je bil v času prehoda od lovskega načina življenja sudetskega Nemca iz mesta Egera (češko : Cheb) in okolice. - Op. ur.

143

k poljedelstvu, ob ustanovitvi prvih držav, ob selitvi narodov, ob nacionalni renesansi v Evropi. Čim bolj prihaja narod v dotiko s splošno kulturo in civilizacijo, tem bolj prevladujejo splošni svetovni zakoni v njem. Diferenciranje, katero povzročujejo razvijajoče se gospodarske razmere, se ne ustavi ob mejah narodnosti. Čim bolj je narod civiliziran, tem bolj postane miniaturna fotografija vsega civiliziranega sveta, posebne lastnosti ginejo, bolj in bolj se reducira, kar je za posamezni narod karakteristično . Gospodarske razmere ločijo razrede v narodu kakor po vsem svetu. postavljajo razred proti razredu in povzrokujejo različne in nasprotne interese. Iz slovenskega naroda je danes nemogoče napraviti edinstveno gospodarsko zvezo. Internacionalizem premaguje, naj priznamo ali ne; interesi slovenskega kapitalista se zlagajo z onimi nemškega in italijanskega, slovenski proletarec pa ima enake interese zopet z nemškim, italijanskim itd. Slovenski svobodomislec se identificira v filozofskih vprašanjih z germanskim in romanskim ; slovenski verski dogmatik je tesno združen s tevtonskim in z latinskim, nasprotuje pa z vso močjo protidogmatičnemu Slovanu. V znanstvenih rečeh nastajajo duševne republike, ki imajo svoje člane med vsemi narodi, ali nobenega celotnega naroda. Na umetniškem polju se razvijajo najraznovrstnejše struje, ki se ločijo in združujejo povsem neodvisno od narodnosti. Način življenja je odvisen od gospodarskih razmer, od podnebja, od temperature itd. Naravoslovni pomen naroda peša, ker se vsled gospodarskih razmer, vsled razširjanja prometa itd. pasme bolj in Abolj mešajo. Šege, navade zapuščajo narode, pa se porajajo v razredih, v skupno živečih skupinah itd. brez ozira na narodnost. Bogatini se oblačijo po svoje, reveži po svoje. V salonih francoskih kapitalistov se pleše kakor v berlinskih, peterburških in londonskih dvoranah ; na svojih »šagrah< plešejo italijanski in slovenski kmetje enake plese po enakih šegah. Če se presadi seljaško » kolo v salon, ni več narodno. Frak in cilinder dobivata svetovno meščansko pravo, narodne noše izumirajo. Kulturne pridobitve postanejo hipoma last vsega kulturnega človeštva. Kultura sama je plod mednarodnega dela. Ta proces se nadaljuje od dne do dne. Spoznanje tega dejstva izvabi marsikomu lahko klic, da je tedaj narodnost fantom. Toda ob ginevanju drugih specifičnih obeležij ostane vendar eno karakteristično znamenje, ki je zanesljivo za določitev narodnosti. To je jezik. Izborno je definiral Gustav Landauer v nekem članku v berlinski »Zukunft« : » Die Nation ist ein Sprachverein.>Narod je jezikovno društvo.
Kako sem postal Op. ur. socialist in njegovo >Dunajsko pismo .

146

Ob 11. uri je povedala liberalna stranka, da je buržoazijska stranka. Buržoazija je tenka plast na našem skoz in skoz proletarskem narodu, da od te plasti ne more živeti močna in vplivna politična stranka : Buržoazna stranka in stranka inteligence, ki živi proletarsko življenje. Kakšna pa je razlika med mezdnim delavcem in inteligentom ? Ta dobiva za svoje delo plačo, oni tedensko mezdo, oba dva pa malo denarja. Jaz sem pisatelj . Toda kaj mi koristi, če se moja mezda imenuje honorar, ki je pa manjši kakor mezda rudarja . Nekaj ljudi od inteligence je čutiło , večji del komaj polzavedno čutilo, da po stari cesti ne pojde veě dalje, tako je zavladala v inteligenci splošna nezadovoljnost - ne proti eni osebi , temveč nezadovoljnost z vsem in proti vsemu. Tako je nastala » gospodarska stranka« . Ponesrečeni programi, ponesrečene stranke ! Niso vedeli kam in so se vrteli v kolobarju negotovosti. Klerikalna stranka se omejuje na Kranjsko, liberalna na Ljubljano, gospodarska pa na kavarno » Union < . Program gospodarske stranke spada v šolsko čitanko ! (Govornik prečita med gromovitim smehom posamezne odstavke tega programa s primernim komentarjem . ) Velik del te inteligence ne sodi v buržoazno stranko, temveč njena pot vodi naravnost v socialno demokracijo . Nekaj pa jih je, ki stoje za ograjo in nestrpno čakajo , kedaj naj gredo preko mostišča na drugi breg, v klerikalni tabor. Kot šmrlji lezejo že v uredništvo »Slovenca « . Simpatična mi je socialno demokratična stranka, govori marsikdo izmed njih ampak narodnost ! - Brnski program socialne demokracije, ki ga pa nihče teh čital ni, je obudil narodni program Slovencev iz leta oseminštiridesetega, ki so ga liberalci in klerikalci že davno pozabili. Edina stranka , ki zahteva zedinjeno Slovenijo, je socialna demokracija. Kakšna je narodnost klerikalne stranke ? Internacionalizem škofovske palice in papeške tiare. Liberalna stranka oznanja internacionalizem denarne vreče. Socialnodemokratični internacionalizem sloni na podlagi svobode, enakopravnosti, na podlagi narodne samouprave in avtonomije. Verjemite mi, da bi izročil usodo slovenske narodnosti in slovenske kulture rajši Pernerstorferju nego Šušteršiču. Socialno demokratična stranka je edina vseslovenska stranka. Jaz, ki sem dvajset let bil delavec na polju slovenske kulture, sem se z dobro vestjo in z jasnim prepričanjem * pridružil socialni demokraciji, komur je do prave svobode in do prave kulture, bo storil isto !

Ponatis iz >Rdečega prapora< X. št. 15 z dne 6. aprila 1907.

147

Iz Cankarjevega predavanja » Slovensko ljudstvo in slovenska kultura< v »Ljudskem odru Rdeči prapor< izhaja deseto leto - a šele dva meseca kot dnevnik in še to le provizorično ob volitvah. Koliko časa pa je >Arbeiterzeitung< dnevnik in > Právo , Lidu« ali » Naprzód « ali » Lavoratore < ! In ali nima pri nas tako rekoč ena sama oseba cele redakcije na ramah ? ... -- socialno demokra>> Naši zapiski < služijo sicer socialistični ideji tični politični stranki le indirektno. Njena literatura ? Nekaj brošuric in par knjig, ki se razven ene niso mogle razpečati. In še te drobtine so izhajale slučajno ; sistematično tega dela ni bilo možno izvrševati. 、 Njena kulturna smer ? Ne more si dati pravega in krepkega duška, ker je še premalo propagatorjev in oznanjevalcev novih socialistič nih misli. In ali je to brez pomena, da so vsi propagatorji odvisni od razmer, katere jim ne dopuščajo, da se posvetijo samo socialistični propagandi ? Njena organizacija - strokovna in politična ? Tu se že pozna precej uspeh vztrajnega dela. Ali kakor povsod, tako so ovirali in razdirali organizacijo nepoklicani in nesposobni elementi tudi na Slovenskem. Dokler se tu ne očisti stranka do dobrega, bo v njeni organizaciji

155

vedno nekaj nezdravega. Kaj bi bile že lahko Trbovlje, kaj Ljubljana, pa tudi Trst in Jesenice ! Saj vidimo, kaj je Zagorje ! Toliko ugodnih postojank, iz katerih se morajo in morejo cele pokrajine premrežiti z gosto organizacijo ... Seveda je resnica, da nedostaje sposobnih ljudi, ki bi to delo , katero je najnapornejše v političnem življenju, izvrševali in organizacijo izzidavali. Toda dovolite vprašanje : Ali je sedaj slabše ali boljše v tem oziru, nego je bilo pred volitvami ? Mislim, da je sedaj veliko boljše : veliko bolje vemo, pri čem smo! Vprašanje osobja socialno demokratične stranke na Slovenskem je velevažno za nadaljnji razvoj stranke. Spomnimo se časov Železnikarja, Drofenika ; ne pozabimo na Linharta in Mlakarja ! Malo imamo v tem oziru zgodovine ; zato si jo zapomnimo tem bolje in učimo se iz nje. O industriji na Slovenskem kaj naj bi govoril ? Imamo jo in razmeroma dosti jo imamo. Toda nimamo še mnogo čistih proletarcev. Kar je domačega delavstva odkod je prišlo ? S kmetov ; poljedelski delavci so bili . In prav mnogo jih je še po tovarnah, ki imajo še vedno kos zemlje, ki jo nazivljejo svojo last in posest. Dokler pa nimamo proletariziranih delavcev, tako dolgo ni čiste socialno demokra1 tične stranke . Navadno je šele drugi rod našega tovarniškega delavstva proletarski. S tem moramo računati . Ali da se razumemo ; iz tega, prosim, ne izvajajte napačne posledice, da socialna demokracija proletarizira delavstvo ; ne, ona zbira to delavstvo, ki ga je proletariziral kapitalizem , in hoče odstraniti z organizacijo možnost proletariziranja ... To premislite in preudarite - potem poglejte število glasov, ki jih je pridobila jugoslovanska socialna demokracija pri minulih državnozborskih volitvah ! Ali morete trditi, da je bila ta stranka poražena ? Ako bi bila ta stranka že imela kakšno politično posest, no, potem bi morali priznati, da je bila poražena. Takšno politično posest si naša socialna demokracija mora šele pridobiti . Pot sem označil v kratkih potezah . Težavna je in umorna in za desetletja je določena ; ker pa se ji izogniti ne moremo, če hočemo naprej , jo moramo nastopiti ; in zato je upa polna !

Dr. D.* Ponatis iz » Naših zapiskov« V. št. 5 od maja 1907, str. 65–67.

Dr. Anton Dermota. - Op. ur.

156

PO SEPTEMBRSKIH DOGODKIH LETA 1908 V LJUBLJANI

Krvavi dnevi v Ljubljani* Dne 20. septembra ob deveti uri zvečer je vojaštvo 27. pešpolka v Ljubljani umorilo dvoje mladih ljudi ter težko ranilo preko deset oseb; koliko je lažje ranjenih, doslej še ni znano. To je golo dejstvo, samo ob sebi tako strahovito, tako vnebovpijoče, da skoraj ni potreba pisati komentarja ; napravi si ga lahko vsakdo sam v svoji duši in v svojem prepričanju. Kaj je dalo povod temu groznemu ponočnemu umoru ? Nekaj mladih . nespametnih ljudi je v petek in soboto zvečer demonstriralorevanša za Ptuj , kjer so bili slovenski izletniki od nemških nacionalcev tepeni. Mi jih obsojamo že zategadelj , ker živ krst na svetu ne more povedati, kaj naj bi se bilo doseglo z njimi in komu naj bi bile koristile. In baš zato, ker je bil ves ta mladinski bumel brez cilja, baš zato, ker v jedru ni bil drugega nič, nego pravi in pristni ljubljanski > hec kdor je » demonstrante opazoval, je to na prvi pogled lahko videl baš zato bi se bila stvar v relativnem miru in brez vsega hudega izvršila in pričalo bi o nji edinole nekaj zdrobljenega stekla. Ampak visoka deželna vlada je hotela drugače, visoka vlada je hotela krvi.** V nedeljo je vse kazalo, da je šunder pri kraju. Takrat pa je začelo - demonstrirati demonstrirati po mestu orožništvo in vojaštvo proti mirnemu prebivalstvu, ki se po svoji ogromni večini kljub vsem šovinističnim frazam ni dalo resno razburiti. Povedano bodi in pribito, da mladi demonstrantjeFeuer in dvoje mrtvih leži v prahu ! -Ali je ta grozota delo gole blaznosti, ali pa zavedne zločinske namere ? Bodi že to ali ono : hudodelstvo je storjeno in zdaj se samo vpraša, kdo je hudodelec ! Ko je klical Schwarz vojaštvo na noge, je vedel sam in je moral vedeti, da vojaštva ni potreba. Poznati je moral nadalje tudi raz* Pisec tega uvodnika, ki je izšel brez podpisa, je bil Ivan Cankar. Op. ur. Op. ur. ** Ta odstavek in vse nadaljnje do konca je cenzura črtala. 157

položenje in moralno kvaliteto tistega polka, ki ga je klical. In iz vsega je moral sklepati , če ni popolnoma zabit, da ravno sam provocira konflikte, ki jih dotlej ni bilo. Kar je bilo jasno poslednjemu paglavcu v Ljubljani, je moralo biti jasno tudi deželnemu predsedniku Schwarzu vsa krivda za nedeljske umore pada torej v prvi vrsti naní ! Obračunati bo treba z njim, korenito in kmalu ! S krvjo oškropljen človek ne more biti ne dan gospodar dežele ! Glavna krivda pada na Schwarza, a ne edina ! Kar je v nedeljo zvečer počelo vojaštvo po Ljubljani, je celo za Avstrijo nekaj nečuvenega ! Pešaki in dragonci so aranžirali po mestu prave pravcate pogrome. Najmirnejšemu človeku je morala zavreti vsa kri ob teh azijatskih brutalnostih. Avstrijska armada, tista armada, za katero žrtvuje ljudstvo milijarde in milijarde, tista armada je slavila v nedeljo zvečer svoj veliki praznik ; zakaj slavno je premagala enega gimnazijca in eno kontoaristinjo! Morda bo ta žalostni večer marsikomu odprl slepe oči, da bo spoznal vrednost in pomen militarizma in da se bo navadil po pravici spoštovati svetost uniforme ; ter da bo marsikdo bolj natanko preštudiral, če mu je za rabo bajonet, ki ga je pohlevni državljan sam kupil, in kam leti svinec, ki ga je sam plačal ! S smrtjo dveh mladih nedolžnih ljudi ni končana žalostna ljubljanska afera ! O slavnih delih Schwarza in njegovih hlapcev ter o nasilstvih vo―― jaštva bo govorilo še vrhovno ljudsko sodišče ljudski parlament ! Ponatis iz Rdečega prapora < XI. št. 76 z dne 23. septembra 1908 (izdaja pred zaplembo) .

Izjava izvrševalnega odbora jugoslovanske socialno demokratične stranke Izvrševalni odbor jugoslovanske socialno demokratične stranke se je na svoji seji v petek 26. t. m. temeljito bavil z zadnjimi dogodki na Spodnjem Štajerskem in Kranjskem ter izjavil z ozirom na dejstva, ki se dajo dokazati , sledeče : Narodnostni boj , ki je dobil v zadnjih časih zopet brutalne oblike pouličnih izgredov, podpihujejo meščanske stranke ne zaradi narodnih potreb in ciljev, temveč v egoistične strankarske namene, predvsem zato, da bi razvnele strasti in preslepile delavne sloje, ki naj bi v brezumnem nacionalnem boju pozabili na svojo gospodarsko sužnost in na razredna nasprotja. Izvrševalni odbor obžaluje in obsoja teroristično taktiko nacionalističnih strank, naj že meri proti Slovencem, ali pa proti drugim narodom . Izvrševalni odbor poudarja z vso odločnostjo razredno stališče socialne demokracije in mednarodno solidarnost delavstva vseh narodov, ki je edino uspešno sredstvo delavskega razreda v boju za osvoboditev iz tiranije mednarodnega kapitalizma. Izvrševalni odbor konstatira, da nacionalistične stranke ne iščejo na-

rodne enakopravnosti in svobode , ki je pogoj narodnega miru, temveč namenoma podžigajo nacionalna nasprotja na škodo delavskega razreda 158

svojega in vseh drugih narodov. Zoper take nekulturne tendence se mora tem čvrsteje združevati delavstvo vseh narodov za varstvo svojih pravic in za boj proti skupnemu sovražniku proletariata, kapitalizmu. Izvrševalni odbor poziva slovenske delavce, naj odločno zavrnejo vse poskuse nacionalističnih strank, ki merijo na to , da odvrnejo proletariat od njegove poti in od njegovih ciljev ter da ga vprežėjo pred voz buržoaznih interesov, nasprotnih interesom delavstva. Izvrševalni odbor izreka, da so zadnji dogodki meščanskim strankam dobro došel povod za razredno buržoazno politiko, kar dokazuje najbolje zbliževanje liberalne in klerikalne stranke, iz katerega naj bi se razvila popolna sloga dosedanjih nasprotnikov. Ost tega združevanja meri proti razredno zavednemu delavstvu, proti njegovemu razvoju, proti njegovim gospodarskim in političnim pravicam, proti njegovi bojni moči. Če izvrševalni odbor obsoja vse izgrede, za katere so odgovorni nacionalistični vodilni krogi, bodisi da so jih , kakor v Ptuju, namenoma uprizorili, bodisi , kakor v Ljubljani , zagrešili z brezbrižnostjo, pa tudi konstatira, da je glavni sokrivec vseh podobnih izgredov avstrijski vladni sistem, ki se deloma pasivno, deloma aktivno upira temeljiti rešitvi narodnega vprašanja in ovira demokratiziranje javnih zastopov v škodo ljudstva in v korist fevdalnih in kapitalističnih krogov.

Izvrševalni odbor izreka, da v Ljubljani ni bilo resnega povoda za tiste represalije , ki so povzročile smrt dveh in težko poškodbo številnih drugih oseb. Zlasti izreka , da je deželna vlada v Ljubljani v kritičnih dneh pokazala usodepolno neznanje domačih razmer in nesposobnost v izbiranju sredstev za varstvo javnega miru in reda. Nepobitno je tudi dejstvo, da se je med vojaštvom, ki je bilo poklicano na varnostno službo, javno pokazalo toliko pristranosti, da je bila sposobnost nekaterih oddelkov za tako kritično službo nad vse dvomljiva. Nepobitno je pa tudi, da so nekatere vojaške osebe brez zakonitega razloga prekoračile svoje pooblastilo in s tem povzročile nad vse tragične posledice in novo razburjenost med prebivalstvom. 1 Izvrševalni odbor zahteva, da se strogo preišče raba orožja, da se pozovejo na odgovornost vsi, ki so obdolženi, da so zakrivili smrt dveh ' in poškodbe mnogih oseb brez zakonitega razloga in da se javnosti naznani uspeh preiskave. Zahteva pa tudi, da odškoduje država nedolžne žrtve, odnosno njih družine, kolikor je mogoče, da se materialno odškoduje izgubljeno življenje in zdravje.

Ponatis iz >Rdečega prapora< XI. št. 78 z dne 30. septembra 1908.

159

OB ANEKSIJI BOSNE IN HERCEGOVINE

ANEKSIJA BOSNE IN HERCEGOVINE V LUČI SLOVANSKEGA VPRAŠANJA IN AVSTRIJSKI PROBLEM

I, Za aneksijo Bosne in Hercegovine ni ne pravnih, pa tudi ne moralnih razlogov. Slovansko vprašanje se bliža z orjaškimi koraki. Po svojem porazu na skrajnem istoku se mora Rusija povrniti na svoj prvotni temelj , mora postati slovanska. Avstrija je postavljena danes med slovansko in med nemško vprašanje in eksistenčno vprašanje te monarhije je, ali se ti dve vprašanji rešita mirno ali katastrofalno.< Tako je govoril v delegacijah češki politik dr. Kramař. To je tisti dr. Kramař, ki je v družbi z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem ustvaril novoslovansko strujo.35 Takoj po aneksiji Bosne in Hercegovine se je oglasil ugledni angleški > The Spectator s člankom : >Avstro-Ogrska in slovansko vprašanje. < Glavni izrek angleškega člankarja je : Ali združena avstro-ogrska država ugodi slovanskim zahtevam, ali pa je v nevarnosti obstanek obeh držav. [ 1 ] Avstrija je z aneksijo Bosne in Hercegovine tik pred slovanskim vprašanjem. Z aneksijo jo razburila ves slovanski balkanski svet, razburila pa je tudi nemški svet, ki čuti, da so se z Bosno in Hercegovino pritegnile slovanski večini v državi nove moči. Angleški članek izključuje, da bi Bosna in Hercegovina ostala samostojna [ 2 ] , ker bi se s tem nastopila pot federalizma in bi bil razdrt dualizem. Bosna in Hercegovina se ne moreta priklopiti Avstriji, ker bi se Nemci potisnili v tako manjšino, da bi iskali svojo narodno rešitev le v bližanju k nemški državi. Ostaja torej le ena pot : da si Madžari znajo pridobiti Slovane in omogočijo tako priklopitev Bosne in Hercegovine Madžarski, Članek obsoja, da se je Avstrija spustila v aneksijo, ter je skoraj enakega mnenja z dr. Kramařem, da je to storila brez pravnih in moraličnih razlogov. Četudi ne naravnost, pripisuje angleški člankar aneksijo vplivu prestolonaslednika Franca Ferdinanda, kateri namerava iz Avstrije napraviti južnoevropejsko slovansko državo, Imenitno je, kako odgovarja prvi madžarski list »Budapesti Hirlap na to stališče angleškega politika. Pravi : » Angleška, Francoska in Rusija hočejo iz aneksije Bosne in Hercegovine napraviti slovansko vprašanje. sic !< Enako odgovarjajo Madžari na trditev znanega sociologa Ludwiga Gumplowicza, da je Avstrija z aneksijo Bosne in Hercegovine proglasila konkurz dualizma, in da je aneksija Bosne in Hercegovine enako nevarna Avstriji kakor Ogrski. Ironično nasvetujejo profesorju sociologije, naj se nikar preveč ne razburja za Madžare, kajti znali bodemo svojo supremacijo kakor doma vršiti tudi potem, ko nam pripadata Bosna in Hercegovina✨ . [ ] = Avstrije in Ogrske. Op. ur. [ 2] Dopolni : kot tretje samostojno državnopravno telo v Avstro-Ogrski , Op. ur.

160

? glas svoj dali

stranko klerikalno za glasuje

stranka klenkalna imenuje skupaj

se ,anikomur prilizuje 'vsem vest

svetu tem Na ponuja kamen ,nmu a nebeško pa glorijo !onem

besedami pomenijo knimi ne iodri nič valu ,btolaži skrb upanje 'vaše

rahopetnih besedah praznih r tobljubah -,oemveč raztočno govori injano sociais armanja odločna je,dinrazločno a posledni sovratnice edaria la endenje dre Covelike cilj ,pO orulinetjih iakort zgradbo galo ,id ralbe ljudava .Lnega atoigni bogato se da redi stotin ,par ljudi tanjajo niso d,asi dandanes drugega ndrtave ,ait ego Land

Velitell

!posameznih bogastvom

bremenilo malega kmeta inkmetskega delavca

oddal boste 14maja vgDne volili vse ta tish po ,kposlanca pravici enaki nam ilasoje demokracija socialna priborila je hoste zaupanje zwKomo hlager inmy komu bije se nas Pri boj inresen velik strankama dvema med le ki nasprotm si sta svojem vsem po n-iesvuhodnih načelih .po histva svojih vseh klenkalno ciljih socialnodemokratično med pa in stranku Klerikalna ,kVoblci stranka i leplega jezaradi se prekrstila imena slovensko ljudsko stranku spolnim vas pred shopa obljub zlatih tovorom vse Kdor bici Tada ničesar izpolni ne beta kdor stranko sitoo Oglejte preteklost nnjenu jonehanje pinsedanjosh delih njemih sodi boste jeuzaten se Razvila konservativne ,vstare ukazovala kstranke sta veleposestnik derušky in To Skol rastvo ,kinjebugati ne jpokolenje ,ga catajiti more ei čeln njeno na pečat vtisnjen more ne kiga vekomaj na ichrisati Kako delavske je kmečko inse mirom ljudstvo zavedalo bestreje in koristi svojih klerikalna t pravic ak je bi d , stranka a oblast ohranila se stanek in razvijala stranko ljudsko ta na je ter zatajevala način skrivala resnične svige namene cilje in delavec zaveda sedaj izkoriščan a nesvoboden ,zinjedZdaj se mali kmet ostane njegovi inlsn njemu kmalu sedružini samo stradanje ab dvige arudni ,na zemip -ibeg klenikalna postala jeAmeriko zato prijazna ljudstvu stranka demokratičn seimenuje .Dter okler ljudstv jebilo nezavedno snekrščanski ,demokratizem pokorkine senjaka inlepe sevaje nibilo mu ttreba akrat jebil streho njeno seprilizovati pod Zkrščansko delavec ve!pontanje pa in skrb njegova d,kjekmet , jedaj elavec jeinglejte dobi socialno konst kmet slovenske pa uranko ljudsko oboje se kar strank Ta svojem inbi rojstvo svojih po ne nacchin more stonh whe ar Skodovalo posvetnim duhovnim velikašem boyatinom ne in,kničesar more stont sme hi kar osvobodik delavca solenjstva ničesar ka?Tneoničesar no denarnih snake velikega posesive invret razKlerikalna vstranka semi močmi ,dzbrani apoglavitna ljudstvo se duševno osvobodilo -bi zakaj duševna svoboda jeduhovščine telesne do svobode T!pot stranke e,vpolno inzahteva skrb jepo gospodstvo posvetnih seh pstvareh osebnu paato znad Solo bi da judstvo tako kaki tudi doslej vse na čase večne vojo ,ser emveč gtmislilo zglavo lavo duhovnika vse bikto ivojo samu zares szalegadel mishlo pameno ,nbismo e prostora več kienkalno tabilo stranko izkoriščanim Vam zatiranum in uklenjenim v , am svobodeželjnim ,isem sedite kvam ne na denarnih polnih gledate strahom pupom ponuja k-vinkivrečah ajnteresov klenikalna stranka ?vam stranka Tarihodnost oznanja pravično tel a uravnavo inasprotujočih zavorla Sts,dvam emi sesnice drugače klerikaina Inna stranka govont more !Otudi nastopih sme ne obstoječi prob uredbe Clovelke države družbe edelavcu .I,tin djemlje zaščitnica varuhinja velikih kapitalov inje posestev družbe ideaoma inkt,obrtnika dkn moč zizpremeni vjo lató lenuhe družbe ezrablja i,tza goal pkmeta ujino eha iproletarsko ,,tvdzje učitelja uradnika !Pinbedo roti družbi tej napisali nastopiti sme klenkalna stranka -soe aj sama on steber njen sme Ne povedati siinne upa bolniku lkapljicami globoko k, judstvu ako leži njegove bede .tkal emveč zdravi marijaceljskimi ga Volilci ! boste V ne i volili poslanca zaemveč ktgret ,oni zastopal vase skrbi inbo koristi Kna !tem svetu dor hote glasovab svojemu proti in blagru svojih otrok

Volilcil

nadan pravic volilno innako

! Voliloi

socialna !tabor demokracija ga Vaš ustvarili sami je

esvobodnih ,delu nizrabljanih vojem vsstranka delavnih vseh jeSocialna demokracija .. innesiguren zasulmen vsjemalega tak obstanku ,kstranka uradnika nadelavec !Oivojem slojev beraške i ,kmoti učitelja stranka Ona svoje jepoleg drugi vsak kakur uzrabljan tako sg akor metski kstranka ,močna odvisen helj delodajaka svojega mezuni gospodarja svega od delavec place edina inzat neodvisna resnično jeodkrita demokracija Socialna inzmage edina svobode enakosh na ,ozatiranih stranka zasulnjenih je pribra miZa vaky izsesak recnakusti vsake in hlapčevstva vsakega wwvražnica wwwna

Volilni odbor

IVAN CANKA p., isatelj R na Dunaju

strani obeh Faksimile državnozborske letaka volilnega za 1907 maja 14. volitve okraju v olilnem Libija VIvana -R gora ,k demokratična socialno jugoslovanska je jer išnja adeče kandidirala stranka

Jagoslovanske socialnodemokratične . stranke

thon 4mboste One boste aja shranko ta glasovali trpnov isthe volilne svoje na razločno

socialna demokracija Dne doa penazah hoste ,k14maja pravico za zreh ste prihonla je jo vam !Vjeer Delavci kazati šele ,knitreba našli boste ga sami tabor vaš sije ste am koistični ,tKmetje Vs pdelaver dusevns pe inhrepenite ,brivice podarski rite metski boh ,gain Svooode enakost za lasujte !stranko demokracijo socialna Cankar Ivan kandidat dNat .Nizkoricanih jam vam jegime poslanca dobrega inch ,ste inaiavni zatiranih djerazdel ,castopnika Cankar ,kIvan pisatelj skovenski trpina pusvetil knjigah krasnih soph umetnost tenialno itivljenje ,kjesvojo ljudstvu trpečemu nobe ustrašil mi se inpreganjanja naspetstva ,knega izkusil bjesam beda polju praktičnem na tudi ipravice ovse aj ,vdje ržavnem ,zastavil boru za mi inzaničeval jeleptalo jih nshh ssvoje kiprihajajo pletno dela ,Imol kelture mot van moćna mu je inIvan volje ljudstvo nasprotniki Cankar slovensko ta raslug velikih njegovih utapti more ne Tudi

letaka .T Cankarja ekst zaključka do kandidata kCankar priporoča ,nje s(gtr )1 liapisal 50-152

Voliloit

a jedtrdijo ,socialne demokracije Ohrekovalci ako z,tkdosedanji seciali ričanski prijatelji jegov prihodnost pred strahu embaranjujem ! Voliloi

.Kinkmetu brezelavcem ,djemlje aaku ven obrekovaks njeni očitaps demokraciji Socialni vpnaj vlači nikar ao jeinzato se ddemokraciji ,vera zahteva stvar sveta Sne ' ocialni ta2 slišal bo tehram Bug intvoj voj vs,pa zakleni ei restna molis adar ,kTjerekel .noje Kvetne !ristus -a nasprotnika brekuj menu vere ipNi!-svojega vpojdi da in boj ,dolitični rekel pa ,dkmetu lates ved na Isražna cilovalci .jeičitaju odemokracije socialne Obrekovalci merik Adklerikalno vnazadnje poti ninašel okler ,kmet stranku zahodil slovenski slepu jebremenjen Oesetletja ho inspriznal ohuhozan jedandanes delavec kmetski kmet Slovenski Nemško na piznal ,sedins Juhosścine nadvlado emveč lezadela tstranka zanj inne delala ni klenikalna dapa zabranih trpetih vseh temvec delavcev mezdnih stranka nisamo demokracija socialna ,da nadalje mu ,obrtniku s.Tsevratna obrtniku istemu pzmirom vpada hitreje a ,droletarstvo pomagal je stranka kjemega ,bopriznal hrtnik proletarski

RAZPRAVE

VII. rednega zbora jugoslovanske socialno - demokratične stranke v Avstriji 31. prosinca, 1. in 2. svečana 1909 v Ljubljani

... Po .. stenografičnem ... zapisniku ..

Ljubljana 1909. Založila ,,Delavska tiskovna družba (r. z. z o. z.)" .. Tisk lv. Pr. Lampreta v Kranju Cen. 80 vinarjev.

V posebnem članku Dinastija in slovansko vprašanje« kliče dinastiji : » Vidiš, nisi bila sposobna, vzdržati se kot nemška dinastija , in edini tvoj spas je, da se nasloniš na Madžarsko, ki je bila dosedaj v stanu ohraniti enotno in krepko državo in privesti madžarsko pleme do absolutne vlade nad ostalimi plemeni.< Samozavest Madžarov prekrasno ilustrira dejstvo, da je ogrski kralj in cesar avstrijski dal predsankcijo volilni reformi grofa Andrassyja, ki pomeni toliko kakor zator vsakega prostega gibanja ljudstva in narodnosti v Translitvaniji [3], zator demokratične ideje in samouprave, volilni reformi, ki naprej sankcionira izključno gospodstvo madžarskega plemena. Dejansko torej stojimo pred dejstvom, da je Avstrija anektirala Bosno brez pravnega in moralnega razloga, da se pa ista Avstrija boji Slovanov ! Dejansko je Avstrija provocirala slovansko vprašanje, takoj na to pa se ga je ustrašila ter se podvrgla Madžarski in manifestirala jasno, da hoče izročiti slovanske narodnosti na milost in nemilost Madžarom in madžarski polovici tudi za naprej prepustiti hegemonijo v državi . No, vprašanje slovansko in vprašanje ljudske svobode je postalo po aneksiji Bosne in Hercegovine akutno. To vprašanje se mora razviti v najkrajšem času do končnega odgovora . Zatiranje svobode v madžarski polovici in prirast slovanskega elementa Bosne in Hercegovine sta stopila v tesno zvezo. Notranja kriza, kakor je Avstrija še ni imela, se bliža z orjaškimį koraki. Kako rešiti jo, ne more biti dvoma. Kakor se da aneksija Bosne in Hercegovine pojasniti in opravičiti le s socialno demokratičnega stališča, istotako se dobi izhod iz te krize edinole s tega stališča.

II. Vsled angleško-ruskega dogovora glede Perzije sta si razdelili obe državi svoj delokrog v srednji Aziji , tako da je cela srednja in velik del zapadne Azije v območju največjih dveh svetovnih držav. Angleško-ruski dogovor je očitno naperjen proti Nemčiji, ki je vsled kolosalnega gospodarskega naraščanja vezana na edini izhod preko Avstrije in Balkana v Malo Azijo, Mezopotamijo in vzhodno Azijo. Nemčija je takoj v prestopu v industrialno dobo uprla oči na Balkan in Malo Azijo ter so nemški kapitalisti zgradili anatolsko železnico ( 1500 km) in bioljsko železnico (212 km ) s kapitalom 180 milijonov mark. Vzdolž obeh prog se porajajo nemške trgovine in industrijska podjetja, in cesarja Viljema II. je pozdravila deputacija nemških kolonistov, ko je obiskal Malo Azijo. Po angleško-ruskem dogovoru in vsled rusko-japonske vojne je tudi iztočna sfera Azije, t. j . posebno Kitajska, izločena iz pravega interesa Rusije in Anglije, ki si hoče a po dogovoru obe zagotoviti po njima zasedeni največji del srednje Azije. Po tem dogovoru si je Anglija končno zavarovala pot preko Gibraltarja, Malte, Cipra, Egipta, Sueza v Južno Perzijo in Vzhodno Indijo. Rusija pa si je končno zavarovala centralno Azijo, severno Perzijo, Kavkaz in iztočno Malo Azijo. Francoska ima opredeljen svetovni teritorij preko Sredozemskega morja,, Alžirja, Sahare do Atlantskega oceana. Med angleško, francosko in rusko območje so zaklinjene Nemčija, Avstrija in Italija. Navidezno bi s tem bila utemeljena trozveza [ 4 ] . Vendar pa je trozveza societas leonina , ker pripadajo vse koristi Nemčiji in Italiji in ker se nalagajo ogromne žrtve Avstriji za vzdrževanje velesile Nemčije in razvoja preko Adrije in Albanije v Orient stremeče Italije. Avstrijski državniki in avstrijska dinastija bi morali ob jasnem pogledu uvideti, da koplje trozveza po svojem bistvu grob Avstriji. Trozveza ne pomeni drugega, nego uničenje in delitev Avstrije med nemško in italijansko sfero. Le Madžarska je eminentno interesirana, da se trozveza vzdrži in da se Cislajtanija [ ] politično in ekonomično ubije. Madžarska ima naravna zaveznika le v Veliki Nemčiji in Veliki Italiji. Na razvalinah Avstrije edino je mogoča močna Madžarska. [ 3 ] ali Translajtaniji = Ogrski, t. j . deželi onstran Litave (Leitha) , tedaj mejne reke med Avstrijo in Ogrsko. - Op. ur. t . j. zveza Nemčije , Avstrije in Italije, ki je obstajala od leta 1882 . Op. ur. [5 ] ali Cislitvanija Avstrija, t. j . dežela, ki leži tostran Litave (Lithe) , tedaj mejne reke med Avstrijo in Ogrsko. Op. ur. 11

161

Rusija je po usodepolni iztočni vojni vzbudila do sedaj največjo svetovno revolucijo. Ruska dinastija in rusko plemstvo stoje proti ogromni masi ruskega naroda. Vse stremljenje ruskega naroda je in mora biti obrnjeno na to, da se reši absolutizma, ki pomeni toliko kakor gospodarski pogin Rusije. Rusija ima zaseden tako ogromen kolonialen teritorij , da ga v enem veku komaj gospodarsko zavlada. • Svobodnemu ruskemu narodu je odprt na lastnem teritoriju tako ogromen razvoj, da vsa druga vprašanja pravemu ruskemu človeku stopijo docela v ozadje. Panslavistično stremljenje v Rusiji ne more torej prihajati od drugod, nego od reakcionarnih, absolutističnih krogov, ki slede še praznim historičnim idejam, s panslavizmom pa predvsem pokrivajo lastno gnilobo, hoteč obrniti oči ruskega naroda od notranjega problema. No, Rusija, če hoče živeti, mora notranji težki problem rešiti v demokratičnem smislu, ker je smer razvoja za bodočnost gospodarstvo na lastnem teritoriju, končno opredeljenem po angleško-ruskem dogovoru. Dardanelsko vprašanje je s tem v bistvu rešeno, ker Rusija nima pravega interesa več za prehod skozi Dardanele, kakor je izginil interes Francoske in Angleške braniti Rusiji prehod skozi Dardanele . Z aneksijo Bosne in Hercegovine je stopilo zato jugoslovansko vprašanje v ospredje in s tem vprašanjem najtesnejše zvezano je vprašanje osvobojenja Slovanov v Avstriji po avtonomnem načelu . Cislajtanija ne more preko češkega vprašanja več na Nemško . Češka se je ekonomično in narodno razvila tako, da je postala težišče Cislajbaniji . Češka kolonizacija sledi smotrno preko Moravske in Nižje Avstrijske na Dunaj. V Cislajtanji predstavlja češki narod danes vso gospo darsko ekspanziviteto in češki industrialni skupini je edina prosta pot preko Trsta in Adrije in po Donavi na Balkan proti Mali Aziji. Ako se Avstrija odloči, da ustvari veliko jugoslovansko skupino, potem se dotika češki, severoslovanski in slovenski, hrvatski, srbski in bolgarski element, Zapreka tvoritve jugoslovanske skupine je edinole na Madžarskem. Madžarska brani svojo politično in gospodarko eksistenco, ako se brani proti jugoslovanskemu Balkanu v obsegu Avstrije. Z ustvaritvijo jugoslovanske skupine Avstrije se zapre pot Veliki Nemčiji in ▾ Orient stremeči Italiji, postane pa tako Avstrija naravna zaveznica Anglije, Framcije in Rusije ter v kvadrupelalianci sklepa železen obroč okoli nemško-laške skupine. Pot do rešitve madžarskega vprašanja pa gre istotako preko avtonomnega narodnostnega načela in vrata k temu so splošna in enaka volilna pravica za vso Madžarsko. Toliko bolj nerazumljivo je, da so avstrijski državniki in dinastija, ko so se odločili za aneksijo Bosne in Hercegovine in pritegnili državi dva milijona jugoslovanskega elementa, istočasno odrekli narodom na Ogrskem splošno volilno pravico, ko je cesar dal predsankcijo pluralni volilni pravici grofa Andrassyja, temu najbrutalnejšemu sredstvu, omejiti in jemati politično in po njej ekonomično avobodo slovanski in romunski narodnosti na Ogrskem. Ta nelogičnost v mišljenju in protislovje v dejanjih opravičuje pač Madžara, da oholo kliče avstrijskemu prestolonasledniku svoj » sic ! < .... Tem nerazumljivejše je postopanje avstrijskih državnikov, da pri teh dejanskih svetovnih in notranjih političnih razmerah istočasno anektirajo Bosno in Hercegovino, napravljajo korak na Balkan, k rešitvi jugoslovanske avtonomije, po drugi strani pa vzdržujejo Cisbajtaniji sovražno stremljenje madžarskega plemena. V interesu svetovne skupine Francije, Anglije in Rusije je torej rešitev alovanskega vprašanja v Avstriji po načelu avtonomije, narodnostne in splošno upravne avtonomije v Cislajtaniji in Translajtaniji. Menda so le historičn : predodki, ki Angleže odvračajo od naravnega vpliva na razvoj avstro-ogrskih in balkanskih razmer. In tak nelogičen glas je članek v The Spectatorju«. Odgovor prvega madžarskega lista na ta članek pa zopet kaže, da se edino madžarski politiki zavedajo pravega položaja. No, naravni razvoj slovanskih plemen in ekonomični razvoj Avstrije je sila, ki se je po umetnih političnih potih in z zastarelimi historičnimi idejami in predsodki ne da ustaviti . Avstrija se bliža z brzimi koraki rešitvi vprašanja narodnostne avtonomije ne le zase, ampak tudi za Ogrsko. Aneksija Bosne in Hercegovine ravno kože, da so prirodne kulturno-ekonomične sile močnejše od spletk ozkosrčnih diploma ov v politiki. Aneksija Bosne in Hercegovine je >aut-aut avstrijskim državnikom : ali avtonomijo slovanskim narodnostim tostran in onstran Litve, ali pa razpad avstrijske države, Jasno je

162

pa tudi, da pride Avstro-Ogrska do avtonomije narodov le potom socialne demokracije. Ogromna slovanska večina v Avstriji in na Balkanu je demokratična po ekonomičnem in narodnostnem značaju in sestavu. Le z uvedenjem demokratičnega, interkonfesionalnega in internacionalnega principa, je mogoče odstraniti spore med slovanskimi plemeni, ter se istočasno store nemogoče nepotrebne dinastijice na Balkanu. Le tako nastopi naravna združitev skupine slovenske, hrvatske, srbske in bolgarske, ki sega preko mej Avstrije na Balkan. V tem tiči rešitev jugoslovanskega vprašanja. Rešen je balkanski problem in rešen veliki svetovni problem nadvlade angleške in ruske svetovne države. Avstrija ima edino pot izhoda, edino pot velikega gospodarskega in političnega razvoja in to pot je dejansko nastopila že leta 1878, ko je , četudi po vplivu Nemčije, poslala svoje bojne čete. na Balkan. Aneksija Bosne in Hercegovine je torej naravni korak razvoja Avstrije, po prirodnem razvoju ekonomičnih in narodnostnih sil . S tega stališča socialno demokratična stranka v Avstriji in posebno jugoslovanska socialna demokracija no more nego z zadoščenjem jemati na znanje aneksijo Bosne in Hercegovine. Dr. Henrik Tuma Ponatis iz Rdečega prapora< XI . št. 94 z dne 25. novembra, št . 96 z dne 2. decembra in št. 97 z dne 5. decembra 1908.

ANEKSIJA BOSNE IN HERCEGOVINE TER ITALIJANSKI PROBLEM Debate v italijanskem državnem zboru vsled aneksije Bosne in Hercegovine so pokazale italijansko diplomacijo v najčudnejši luči . Obenem pa so debate ▼ državnem zboru in v italijanskem časopisju pokazale dejanski politični položaj Italije. Bivši italijanski minister De Fortis je po tridesetletnem obstanku trozveze končno prišel do svellega momenta ter priznal : >Edna država, od katere nam dejansko more priti vojna, je z nami zvezana, t . j . Avstrija.farštvu . Kar je pod temi gesli mogoče producirati načelnega, se je spravilo v volilno agitacijo. S perečimi gospodarskimi vprašanji se je bavila skoraj samo socialna demokracija. Nacionalna fraza ni mnogo veljala, ker so bili volilni okraji že po zakonu s skoraj popolno gotovostjo odkazani posameznim narodom. V celi državi so klerikalci doživeli veliko razočaranje. Ko so v starem parlamentu sodelovali ob volilni reformi, so mislili. da jim je s splošno in enako volilno pravico velika večina v novem državnem zboru brez dvoma gotova. Volitve jim niso izpolnile upov : ne le ostali so celo v manjšini da niso prišli z veliko večino v državni zbor proti strankam z neklerikalnimi programi. Logično bi bilo soditi, da bodo liberalne stranke takoj porabile svojo moč, s katero so bile same presenečene, in da se razvije v parlamentu energičen boj proti klerikalizmu za zakonito uveljavljenje najbolj dalekosežnih svobodomiselnih načel. Toda preludij volilnega boja je ostal preludij , zakaj močnejši nego ves princistrah pred socialno demokracijo. Gospodarski pielni liberalizem je bil interesi so potisnili vse druge v ozadje. Socialistu se ne zdi čudno, da se je razvil boj za žep, za želodec, za kapitalistične in agrarne profite, boj gospodarsko močnih na eni in gospodarsko slabih na drugi strani. Na Slovenskem se je klerikalcem bolje godilo kakor v celotni državi. Tukaj so dosegli vse , kar so pričakovali . Zmagali so v vseh deželah in osvojili so skoro vse slovenske in sploh jugoslovanske mandate.38 A prav pri nas je bilo liberalno-klerikalno nasprotje ob volitvah najživejše. Kjer ni bila zmaga od vsega začetka nedvomna, se je poostril volilni boj tako. da je dobil naravnost gnusne oblike. Poudarjanje liberalnega načela in zastrupljanje osebnega nasprotja bi bilo dalo logično soditi, da bodo izvoljenim poslancem kandidatna gesla vodilo vsega političnega dela. Če je bil slovenski liberalizem poražen doma, o čemer a priori ni bilo najmanjšega dvoma, se je vendar v državnem zboru lahko opiral na veliko protiklerikalno večino. A v slovenski politiki ni bilo opaziti niti poskusa v tej smeri, temveč je liberalizem takoj kapituliral in brez vsakega pomisleka zatajil samega sebe. Volilna borba ni rodila le 87 socialno demokratičnih mandatov v vsej državi, temveč je pokazala tudi na Slovenskem krepak nastop in na-

166

predek socialne demokracije. Spoznati je bilo treba, da se razvija tudi pri nas boj med proletariatom in kapitalizmom. Stranko, ki si ni mogla priboriti med Slovenci ne enega mandata, so navidezno prezirali in zasmehovali, vendar pa so jo na tihem tako upoštevali, da je njen obstanek mogočno vplival na razvoj slovenske strankarske politike . Liberalci so proti vsem zakonom logike in doslednosti začeli z vso energijo koketirati s klerikalci, a razlog za to je bil, naj so se svojih nagibov zavedali ali pa ne, največji dokaz socialno demokratičnega napredka. ... Takoj po volitvah .... je namreč parlamentarni vodja tega liberalizma sestavil pretežno klerikalen klub in se celo z reverzom zavezał, da ne bo oviral »krščanske tendence39 ... Vsiljivo približevanje h klerikalizmu , ki se je začelo po državnozborskih volitvah, je doseglo največjo moč po lanskih septembrskih dogod kih v Ljubljani . Ne more se dvomiti , da so bili tedanji izgredi pripravljeni, kakor je naglašal tudi ljubljanski župan in poslanec Hribar. Če se pa spomnimo na predlanske poizkuse zbližanja, na popustljivost in kapitulacijo liberalne stranke v deželnem zboru, pa na dogodke izza septembrskih dni, tedaj je tudi lahko razumeti, zakaj so bili aranžirani. Vsega, kar se je godilo od 18. do 21. septembra v Ljubljani, ni moči spraviti pod eno kapo. Med prvimi izgredi in med dogodkom na Pogačarjevem trgu je debela črta. A če obsojamo z vso odločnostjo birokratično nerodnost, brutalnost posameznih odgovornih faktorjev, streljanje in vse drugo, ne moremo prezreti političnega ozadja in političnih namenov te žalostne epizode. Slišali smo takrat, da so v nevarnosti vitalni interesi naroda, da je vzkipela slovenska duša ob pogledu na dvojezične tablice itd. V raz burjenih dobah učinkujejo take fraze. Trezno sodeča misel pa pravi, da se ni zgodilo nič, kar bi bilo moglo brez posebnega ščuvanja razburiti ljubljansko ljudstvo do popolne nerazsodnosti. Ptujski dogodki so bili razdražljivi. Toda zaradi njih ni bilo treba izgredov. Slovenska duša je imela dostikrat več povoda, da bi vzkipela, pa vendar ni šla pobijat šipe. In bilo bi žalostno, če ne bi znal slovenski narod porabiti svoje najboljše moči za važnejše namene. Šovinistično razvnetje pa je bilo potrebno liberalni stranki , ki je morala ustvariti take razmere, da prisilijo klerikalno stranko na kompromis. Položaj liberalne stranke je bil obupen. V državnem zboru se nikakor ni mogla uveljaviti. Njen reprezentant, poslanec Hribar, je poizkusil vsako sredstvo skoraj po Klofačevih vzorih. Njegov izlet s Kramařem in Gliboviekim v Rusijo in iznajdba neoslavizma, ki poraja kot najdragocenejši cvet vseslovansko maškarado v Peterburgu, naj bi bil služil povzdigi osebnega in strankinega ugleda, a prazna komedija je ostala brez uspeha.⁹a Slovenci, Hrvatje in Srbi v tej državi ne žive za kitajskim zidom. Naj tudi kratkovidneži poizkušajo ločiti interese Jugoslovanov od interesov drugih narodov, vendar s praznimi deklamacijami ne morejo uničiti moderne gospodarske konstelacije , ki jo združuje po svojih notranjih zakonih . S socialističnega stališča je umevno, da politična zgodovina Jugoslovanov ne more biti nič druzega kakor izrezek iz politične historije večje skupine , kateri pripadamo, če nas to veseli ali pa ne. S tega stališča se tudi lahko razume, da so razvojne točke v celi državi čudovito podobne našim v ožjem

167

krogu. Tudi v celi Avstriji gredo meščanske stranke tisto pot kakor pri nas, pot, ki se vije med navideznimi nedoslednostmi, ki se vidi neštetokrat absurdna, ki pa je prav taka, kakršna mora biti. Dosledno je vršila svoje delo socialno demokratična stranka, ki s svojo organizacijo avtonomnih narodnih skupin in s svojo solidarnostjo v skupnih interesih krasno simbolizira to državo, kakršna bi morala biti in kakor jo hoče preosnovati, da postane država svobodnih, enakopravnih narodov. V državnem zboru je socialno demokratična stranka od vsega začetka nastopila kot stranka proletariata in je odločno vršila svoje naloge, zavedajoča se svojega delavskega značaja. Boj , ki ga je vodila v državnem zboru, je bil čisti razredni boj . Z velikim problemom je nastopila že leta 1907, ko je vložila svoje znane nujne predloge proti draginji. V avstrijskem parlamentu se ne pojavljajo pogostoma tako utemeljeni in podkrepljeni predlogi, kakor so bili tisti. V debati so podali socialno demokratični govorniki jako bogat material. Toda argumenti niso nič zalegli, nujnost je bila odklonjena in meščanske stranke so se demaskirale. Kar so te stranke producirale kot argumente, ni moglo zakrinkati sovraštva, ki ga goje proti delavstvu ; razredno stališče meščanskih strank, ki ga sicer očitajo socialni demokraciji, se je pa povsem jasno pokazalo. V gospodarsko-političnem smislu je bilo to, kar so nesocialistične stranke takrat uganjale v parlamentu, prosti šarlatanizem . Oglasile so se klerikalne in agrarne stranke, ki so neprestano deklamirale o kmetu in o njegovih interesih, a prav pri tej priliki so pod svojo zeleno zastavo pokazale, da imajo kmeta le za predprego. Predlogi sodruga dr. Rennerja so obsegali celo vrsto sredstev za povzdigo male kmetije, ki bi pa seveda v marsičem morala obračunati s fevdalnimi veleposestniki . >> Zastopniki kmeta so se pa z vso silo postavili na branik fevdalnih gospodarskih privilegijev in so pokopali nujnost socialno demokratičnih predlogov. Sodrug dr. Renner je n. pr. pokazal, kako bi se dala povzdigniti domača živinoreja, a zastopnikom veleposestnikov je šlo le zato, kako bi domačemu prebivalstvu podražili meso . Zapiranje mej je bilo geslo agrarcev, s katerim so se upirali tudi vsem trgovinskim pogodbam z balkanskimi deželami in so s tem povzročali mnogo škode avstrijskemu prebivalstvu in avstrijski industriji. Kakor s temi je šlo tudi z mnogimi drugimi predlogi socialnih demokratov, namenjenimi izboljšanju gospodarskega položaja delavskih slojev. Večina državnega zbora je v marsikaterem vprašanju celo ponižala samo sebe, kakor n. pr. v zadevi znižanja davka na sladkor. Narodnostni boji, za katerimi boleha Avstrija, pa tudi v tem razdobju niso utihnili . . . .

... Nemške in češke stranke kakor tudi vlada vidijo sploh samo češko-nemško vprašanje, za vprašanja ostalih narodov se nihče ne zmeni. Jugoslovani so imeli lepo priliko, spoznati politični položaj in pretehtati svoje upe. Jasno se je pokazalo, da je tudi češkim meščanskim strankam slovanska vzajemnost samo pretveza, da dobivajo od drugih Slovanov podporo za svoje egoistične namene. Po glavi jim brodi svetovaclavska država, za avtonomijo narodov ne ganejo prsta. Socialni demokratje so 168

v državnem zboru pokazali pot, ki edina vodi k rešitvi narodnega vprasanja v Avstriji . Ko so bili itak že sami nujni predlogi na razpravi, so vložili svoj predlog, da se voli poseben odsek 53 članov, kateremu bi se odkazali vsi jezikovni predlogi in načrti, ki bi pa sam izdelal in zbornici predložil jezikovni zakon za celo Avstrijo na podlagi narodne avtonomije. Jasno je, da je bil edino socialno demokratični predlog umesten in sprejeti bi ga bil moral, komur je ležeče na rešitvi narodnega vprašanja . Socialni demokratje so seveda ravnali dosledno v smislu brnskega programa, po katerem bi morali vsi prizadeti narodi skupno rešiti skupni problem. Samo v takem načinu reševanja je garancija za resničen in trajen uspeh. V Avstriji živi osem narodov z dobro voljo se jih lahko našteje še nekoliko več in s stališča skupnosti mora biti državi ležeče na tem , da najde vsak svojo domovino v njenih mejah. S stališča pravičnosti gre vsakemu narodu popolna svoboda in neodvisnost, vsak ima pravico do vseh pogojev za svoj razvoj in napredek. Vsak avstrijski narod je pa večina in manjšina obenem in čim bi sedli vsi za eno mizo, bi si morali priznati to. Vsakemu narodu mora biti ležeče na svojih manjšinah in praksa pokazuje, da mu je. Metoda, ki bi vodila k cilju, bi bila torej ta, da bi moral vsak narod kot večina in kot manjšina sodelovati pri reševanju ; pravice, ki bi jih zahteval za svoje manjšine, bi moral tedaj priznati tudi manjšinam drugih narodov. Ta edino uspešna metoda bi bila posledica socialno demokratičnega predloga. Ali predlog je bil odklonjen, Glasovali so zanj socialni demokratje, Rusini in Jugoslovani ; Čehi in Poljaki so pustili svoje slovanske brate na cedilu. Ves lani zasnovani neoslavizem , vse visoko patriotično navdušenje je skopnelo, čim ni bil predlog podan za bajeslovno češko državno pravo. Mali slovanski narodi bi bili lahko spoznali, da so češke meščanske stranke imperialistične, ne pa avtonomistične, da so zatelebane v zaprašene pergamente in formule, da prav po opičje posnemajo madžarsko fevdalno politiko in nimajo druge politične ideje kakor svoje anahronistično državno pravo. Za Slovence, Hrvate, Srbe je vsako historično načelo pogubno ; zanje je rešitev edino v narodni avtonomiji, ki ne škoduje nobenemu narodu. V boju za narodno avtonomijo jim pa mečejo Čehi in Poljaki le polena pod noge. Edina stranka, ki resno pospešuje to za nas edino rešilno načelo, je socialna demokracija. To dokazuje, da je napredek in okrepčanje socialne demokracije v vitalnem interesu malih narodov. Jugoslovanska politika, če hoče biti res narodna, ne sme biti ne hejslovanska, ne neoslovanska, temveč socialno demokratična. V mednarodnosti je rešitev vsake narodnosti. V zadnji dobi se je izvršil dogodek v visoki politiki , čigar posledice čutijo avstrijski narodi že zdaj hudo, a jih bodo, žal, še bolj čutili . Avstrija je anektirala doslej okupirani deželi Bosno in Hercegovino. Zgodilo se je to zgolj iz imperialističnih in dinastičnih namenov. Avstrijski kapitalizem si je hotel ustvariti kolonijo, dobičkarski interesi kapitalizma tiče tudi za tem korakom. Danes je aneksija gotovo dejstvo . Zaradi tega nam ni potreba pozabiti, kako brutalno in nerodno je Aehrenthalova diplomacija izvršila stvar, in način se mora obsoditi. Ne more se pa mirno prenašati, da bi šovinistična blaznost zaradi tega dogodka ščuvala na vojno, ki bi bila najhujši udarec za delavno ljudstvo . 169

Aneksija Bosne in Hercegovine je vznemirila Turčijo, Srbijo in Črno goro. Od tistega dneva, ko je Aehrenthal razglasil habsburško suvereniteto nad Bosno in Hercegovino, je skoraj ves Balkan v ognju in čeprav ni dvoma, da je veliko vojnega bobnanja le teatralnega značaja, se vendar ne da utajiti, da je mir v nevarnosti. Aneksija je sedaj gotovo dejstvo, pa ne zaleže mnogo, preiskovati opravičenost tega koraka po načelih mednarodnega prava.

... ..S Turčijo se Avstrija pogaja, toda bolj kakor osmanska država se čuti z aneksijo prizadeta Srbija, ki nima zdaj nobenega upanja, da bi prišla po svoji zemlji do morja. Kajpada ni pristen ves bojni krik, ki se zdaj razlega po Srbiji in njene pravice do Bosne in Hercegovine so zelo dvomljive. Tista historična prava, ki igrajo pri meščanskih državnikih velikansko vlogo, ker dajejo šovinističnim deklamacijam lep relief, so vedno problematična, ker ne more nihče povedati, zakaj bi bilo več vredno, sklicevati se na državna prava 14., kakor na ona 17. ali pa 12. stoletja . Po narodnem načelu pa nima združitev bosenskih Jugoslovanov z avstroogrskimi vsaj nič manj smisla, kakor bi ga imela s srbskimi. Toda vse teorije prihajajo v drugi vrsti . Dejstvo je, da je zdaj v Srbiji razvnet vojni fanatizem in da je tam edina socialna demokracija pokazala treznost ; v skupščini je bil socialni demokrat Kaclerović edini odločni zagovornik miru in je bil zato seveda razglašen za izdajalca. A tudi jugoslovanski proletariat v Avstriji ne more s prekrižanimi rokami poslušati bojnih hujskarij . Delavstvo ima po aneksiji itak že veliko škodo vsled bojkota na Turškem, ki je povzročil v Avstriji prav občutno krizo, občutno tudi za slovenske in hrvatske delavce v mnogih strokah. Proti vsaki vojni nakani moramo torej protestirati z vso odločnostjo. Ne more nam pa tudi biti vseeno, kaj se zgodi z Bosno. Avstrija je spoznala, da ne more anektiranih dežel zapostaviti Turčiji, ki je vpeljala ustavo, pa obljubuje Bosni konstitucijo, toda tako, ki je prava karikatura. S svojimi kurijami, neštevilnimi virilisti in z razdelitvijo volilcev po verah je ta ustava neverjetna pokveka v dobi, ko imata Avstrija in Turčija splošno volilno pravico. Če je Bosna zrela, da jo monarhija anektira, mora biti tudi zrela, da odločuje njen narod sam o svoji usodi. Protestiramo torej proti ustavi, ki bi bila zgolj plašč za absolutizem in za brutaliziranje in izkoriščanje delavnega ljudstva. Rešiti se bo moralo tudi državnopravno vprašanje Bosne in Hercegovine, ki je zdaj absurdno . Kaj namerava Avstrija, kaj skupna vlada, je še sveta tajnost, najbrže tudi za tiste faktorje, ki bi morali vsaj sami vedeti, kaj hočejo . Vsled aneksije je Bosna postala del Avstro-Ogrske, a nihče ne more povedati, kakšen je njen prostor v novi domovini, pa tudi nihče ne more zdaj pojasniti razmerja celotne monarhije. Avstro-Ogrska je po nagodbi dualistična, toda v njej imamo zdaj faktičen trializem. Tretja ideja je pa trializem , ustanovitev jugoslovanske države kot tretjega faktorja v monarhiji . Tudi zanjo pa so različni recepti. Frankov n. pr. je ves drugačen kot Krekov in Stadlerjev drugačen kakor Pribičevićev. Večinoma pozabljajo vsi , da se države ne ustvarjajo z resolucijami, in tudi kranjski deželni zbor, kjer smo slišali prav zanimive reminescence o Uskokih in o Belih Kranjcih, je plezal s svojo trialistično debato po prav visokih zvonikih. Gotovo je pač, da posega aneksija narodno prav globoko

170

v interese Jugoslovanov, in prav mi ne moremo ignorirati vprašanja. Nočemo se varati, vemo, da bo končna rešitev rezultat dela različnih in nasprotnih moči ; vemo, da bodočnosti ni v sedanjosti . Moramo si pa biti na jasnem, kaj hočemo in kako naj posegamo v razvoj . Vidi se pa, da so tudi tukaj težave . Za nas je merodajno narodno načelo, ki je izraženo tudi v brnski resoluciji , dočim vidimo , da je bosenska socialna demokracija, ki se je pravkar ustanovila, sklenila resolucijo, zahtevajočo > avtonomijo Bosne v zvezi avstro-ogrskih avtonomnih dežel . Lahko je razumeti , če se zahteva taka avtonomija za prvi čas, da dobi narod v Bosni sam priliko, odločiti svojo usodo. Toda nemogoče je, da bi trajno ena socialno- demokratična stranka zagovarjala deželno avtonomijo , dočim zahtevajo druge narodno. Treba je torej , da se glede tega sporazumemo. Na takem sporazumu so interesirani tudi sodrugi na Hrvatskem, pa se mora na vsak način poiskati pot, ki vodi do njega.

Resoluciji k političnemu položaju I. >Sedmi zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke izreka, da je aneksija Bosne in Hercegovine zgodovinski fait accompli, ki mogočno posega v politične interese vseh Jugoslovanov. Ne da bi se zbor motil o imperialističnih namenih in dinastičnih interesih, ki so vodili avstro-ogrsko vlado, in obsojajoč diplomatični proces nerodnosti, ki je povzročil prebivalstvu države in zlasti delavstvu ogromno škodo ter mu žuga še z novimi, zlasti militarističnimi bremeni , smatra zbor aneksijo za gotovo dejstvo, ki ne sme služiti vojne željnim hujskačem, pa zato z vso odločnostjo protestira proti vsakemu poizkusu, kahiti mir, naj se pojavlja tako ščuvanje kjerkoli . Z ozirom na to, da so z aneksijo . prizadeti vitalni interesi vseh Jugoslovanov, ki pa niso imeli še nobene prilike, pretresti skupne interese in se sporazumeti ; z ozirom na to, da gre oficialna avstro-ogrska politika za uničenjem samoodločevanja v Bosni in Hercegovini živečega naroda prav tako kakor ostalih jugoslovanskih delov ; z ozirom na to, da se protežirajo tuje tendence na škodo domačega prebivalstva v Bosni in Hercegovini in na škodo Jugoslovanov sploh ; z ozirom na to, da se zavlačuje uvedba ustave v Bosni in Hercegovini in se kaže namen, popačiti konstitucijo v reakcionarnem smislu, zahteva zbor uvedbo ustave za Bosno in Hercegovino na najširši demokratični podlagi, da se omogoči pravi izraz volje bosensko-hercegovskega prebivalstva. Izvrševalnemu odboru naroča zbor, da poišče sporazum z ostalimi prizadetimi, predvsem jugoslovanskimi socialno demokratičnimi strankami, vštevši novoustanovljeno socialno demokratično stranko v Bosni in Hercegovini, v svrho skupne konference, ki naj omogoči enotne sklepe in enotno taktiko glede na vprašanja, ki izvirajo iz dejstva aneksije.>Sedmi zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke izreka, da slovenski in hrvatski proletariat v Avstriji ne more neinteresirano gledati, v kakšne razmere tlači njegove najbližje sodruge na Hrvatskem in v Slavoniji ondotni protiustavni, nasilni, naravnost inkvizitorski sistem aktualne vlade. Z največjim ogorčenjem obsoja zbor brutalno, vsako zakonitost predrzno zasmehujoče preganjanje nedolžnih ljudi, ki je najbolj kričeče označeno z nezaslišano obtožnico nad tako zvanimi veleizdajalci in s frivolnim predlogom smrtne obsodbe nad 53, morda preveč entuziastičnimi ljudmi . Socialni demokraciji na Hrvatskem in v Slavoniji, ki se bojuje najodločnejše in najdoslednejše proti temu sistemu in kaže tudi ostalim strankam edino rešilno pot, izreka zbor svoje najtoplejše simpatije in svoje brezpogojno soglasje v tem boju.
Zarje II . št. 205 z dne 10. februarja, št 206 z dne 12. februarja in št. 207 z dne 13. februarja 1912.

NARODNOST IN SOCIALIZEM Ko se je avstrijska socialna demokracija pripravljala, da si ustvari svoj lastni narodnostni program, je bilo v njenih vrstah opažati troje smeri : Prva smer je bila mnenja, da se socialna demokracija sploh nima pečati z narodnostnimi problemi in sicer zato, ker se ti problemi in ta vprašanja tičejo zgolj buržoazije. Ta smer je bila čisto marksistična. ** Druga smer je bila bolj polovičarska. Dejala je : Narodnostnemu vprašanju se socializem v Avstriji ne more izogniti. - Bilo ji je jasno , da potrebuje socialna demokracija spričo zamotanih narodnostnih sporov jasnih načel in pa trdnega naziranja. Vendar je ta smer mislila, da bi bil poseben narodnostni program odveč, ako bi se načelno formuliranje mednarodnosti v starem hainfeldskem programu preciznejše izrazilo. Stari hainfeldski program namreč pravi :

226

>Socialno demokratična delavska stranka v Avstriji je mednarodna stranka ; obsoja predpravice narodov ravno tako, kot one rojstva, spola, posesti in plemena, in izjavlja, da mora biti boj proti izkoriščanju mednaroden, kakršno je tudi izkoriščanje.Končna ureditev narodnostnega in jezikovnega vprašanja v Avstriji, v smislu enake pravice, enakopravnosti in pameti, je predvsem kulturna zahteva in je torej življenjskega pomena za proletariat.4. Pravica narodnih manjšin naj se zavaruje po posebnem zakonu, ki ga sklene državni parlament. 5. Ne priznavamo nobenih narodnih predpravic, odklanjamo zahtevo po državnem jeziku ; v koliko je potreben en posredovalni jezik; naj določi državni parlament. kulturnega človeka je »narodnost že nekaj premaganega in pozabljenega. In vendar se ima ta problem pri nas šele rešiti ; sama od sebe prihaja misel, da se mora o tem problemu, o narodnostnem problemu, povedati nekaj novega in vliti v formo, ki jo je že ustvarilo veliko, kapitalistično misleče in čuteče meščanstvo, novo vsebino. Kaj je buržoaziji narodnost ? Kaj molči zgodovina ? Narodni junaki , vseh časov in narodov ali niso bili najljutejši nazadnjaki, reakcionarji 227

in sovražniki delavskega ljudstva : Napoleon III ., Bismarck, Cavour ? Ali niso vsi ti govorili o osvoboditvi naroda, ki se je izvršila tako , da se je še bolj usužnjilo preprosto, delavsko ljudstvo? In Jelačić in Bleiweis ? Ali niso 1 bili to najsilnejši in najbrezobzirnejši reakcionarji, vedno med vrstami ljudskih sovražnikov ? Narod in narodnost sta dve reči . Narodnost vsakega posameznega je oblika, v katere mejah se giblje duševni razvitek človeka. Imamo občutke, pojme in smisel za gotove vrste stvari le v mejah narodnostne zavednosti. Posebno v kulturnem oziru je narodnost nujnost. Recimo umetniki ! Ali ne ustvarjajo svojih del kot člani narodnostne celote in ali se ne suče v tem okviru njihov delokrog? Narodnost je historična kategorija. Stare . kategorije plemena, rodbine itd. se združijo v višji formi narodnosti v nekako celoto. Zgodovina napravlja to celoto tudi za duševno enoto. In ta enota rodi kulturo - četudi s posredovanjem - ki je vsa prežeta od duha te skupnosti, národa. Ta kultura nehote in časih nevede zahteva prostosti, svobode in naturnih pravic. Ona išče izrazov, da more zakričati od srca, in išče jezika, da more dati duška stotinam fines, lepot in harmonij , ki še neodkrite in nerazvite spe v globoki ljudski duši. In ljudstvo, ki ima v zgodovini skupen delež, skupno družabno zgodovino in skupno hrepenenje po duševni osvoboditvi, išče samo sebe v mejah narodnosti . In tudi tisto malo ljudi, ki jih imenujemo kozmopolite , je našlo začetek svojega nadaljnjega razvoja na domači grudi , v okviru narodnosti. Vsako ljudstvo hrepeni po tem, da se osvobodi tuje nadvlade, da postane svobodno v določevanju svojih lastnih kulturnih potreb. Ljudstvo, ki ne pozna takega hrepenenja in gibanja, ne bo nikoli popolno. Narodna država ( Italija, Nemčija itd.) je bila nujnost kapitalističnega razvitka ;, bila je potrebna institucija nadaljnjega razvitka in napredka. Zgodovina XIX. stoletja nam nudi pestro sliko : Najsilnejši sovražniki, kralji in revolucionarji, so hodili isto duševno smer ; nehote so se ujemali v rezultatih svojega dela in hotenja. Združenje vseh narodnih sil in silic v eno celoto je bila zgodovinska nujnost, ki se je rodila na gotovi stopnji kulturnega in gospodarskega razvoja. Zakon moderne koncentracije ! Kapitalistična družba, v kateri pomenja blago vse , človek nič, je zmožna poleg proletarca zatirati tudi cele narodnostne skupine, ubijati v ljudstvu njegov jezik in učiti ga pokorščine v tujščini in to vse v imenu . kulture. Socializem ne more priznati nobene kulture, ki kaj takšnega zahteva, ki tlači in omejuje narodno-kulturni razvitek celo s tem, da male otroke ostudno mučí s tujščino . Poznam ljudi , ki presojajo tudi manjše narode samo z ekonomičnega vidika in vsako drugo naziranje posmehujé zametujejo. Tudi med socialisti najdemo take filozofe, ki mislijo, da je tako naziranje le konsekvenca materialističnega svetovnega naziranja . To naziranje, ki razume razvitek velikih narodnih držav, jih kot nujno historično potrebo gospodarskega in kulturnega napredka razlaga, pa ne razume ljudskega hotenja po svobodi, ljudske želje po samoupravi, po višji narodni kulturi ? Socializem napoveduje proletarcem svobodo, vodi jih po potih, ki vedejo iz kapitalističnega tlačanstva, in ta socializem, ki ima biti v vseh ozirih osvoboditeljski, naj

228

bi ne razumel narodnostnega suženjstva in totalne odvisnosti, iz katere veje mrzla sapa nasilne smrti ? Ali boj proti narodnostnemu hlapčevanju ni eminentno socialen boj ? Posebno mali in gospodarsko ter kulturno še slabo razviti narod razvija v boju za narodno osvoboditev svoje socialne in kulturne sile. Zakaj v tem tiči razlika med veliko meščansko in proletarsko narodnostjo, da za proletarca pomenja narodni boj -- boj za njegovo lastno socialno in kulturno dobrobit. In to je nova vsebina stare oblike. Narodnost ni noben privileg za posamezne razrede družbe, temveč je nujnost demokratičnega ljudskega razvitka in njegovega napredka . Razredni boj ? Kakšne cilje ima razredni boj ? Da odstrani razredno gospodstvo kapitalistične družbe. Razredni boj vodi nazaj v narod, v ljudstvo, med enake. Razredni boj ni cilj , temveč sredstvo, ki postane morda kdaj brezpredmetno. Socialna solidarnost delavskega sloja pa more uspevati le na brezpogojnem priznanju popolne enakopravnosti.

* V Trstu se je zgodil slučaj , da so socialistični mestni zastopniki glasovali za podporo italijanskemu šolskemu društvu » Lega nazionale< in proti podpori za Ciril- Metodovo šolsko družbo.

Ni govora o tem, da bi bilo to dejanje socialistično. Mislim, da ni resnega dvoma tudi o tem, da sta recimo nemški » Schulverein Lega nazionale< v narodnostnem pogledu napadalni organizaciji na slovensko deco. Na slovensko kmetsko in delavsko deco. Vzor teh šolskih in kulturnih bojevnikov je pruska Nemčija s svojim nekulturnim nasiljem proti Poljakom. In smejali bi se mi ljudje, poznavajoči dejanski položaj in razmere, ako bi trdil, da je tudi Ciril- Metodova ali pa sploh kakršnakoli slovenska šolska družba napadalna organizacija. Komaj obramba in še v tem pogledu plaha, da se je bogusmili. Ako ta dejanski stan poznamo in primerjamo, recimo, »Lego nazionale > Schulverein< in Ciril- Metodovo družbo, smo si šele na jasnem o napaki , ki so si jo natovorili na hrbet v tržaškem mestnem svetu trije italijanski socialisti. Priznajmo celo, da je Ciril- Metodova družba nekaka strankarska organizacija ( in to je slabo ! ) , da v njeni organizaciji živi duh, ki modernim kulturnim stremljenjem ni in ne more postati nikoli simpatičen . Ampak pustimo simpatijo, to ničvredno šaro, imejmo pred očmi le fakt, da vzdržuje družba v Trstu slovenske šole. Te šole so potrebne, so kulturna potreba slovenskega ljudstva. Kdo pošilja tja svojo deco ? Ali morda zgolj tista slovenska buržoazija, ki hoče konkurirati z laškim velemeščanstvom in pri tem niti ne zapazi svoje pritlikavosti in beračije ? Ali niso prostori teh šol napolnjeni z otroki slovenskega delavstva ? Nočem, da bi me zavedla politična strast. Prepustimo jo meščanskemu narodnjakarstvu, ki pozna zgolj staro obliko narodnosti, njene nove vsebine pa ne. Zapišem pa, da so tisti trije laški socialisti pozabili na temeljno socialistično načelo , da je socialna solidarnost delavstva mogoča le na principu enakosti in svobode. Niso glasovali le za napadalno organizacijo

229

laškega velikomeščanstva in proti slovenski šolski družbi, ki ima vsaj kulturni in izobraževalni namen, temveč pozabili so tudi zahtevati od občine, da stori napram slovenskemu prebivalstvu kulturno dolžnost, da dá potrebne slovenske šole slovenskim otrokom. Takega » socializma« ne maramo. Kulturno nam je pretuj in neumljiv. Abditus

Ponatis iz »Naših zapiskov< IX . št. 2 od februarja 1912, str. 46-50.

Zanimivo življenje vstaja v socialni demokraciji pri nas na jugu. Sicer to ni nič presenetljivega niti nič hudega : vse izhaja in se razvija logično in naravno iz izpreminjajočih se razmer in ljudi. Veleinteresantno je opazovati to presnavljanje , ki v zadnjem času postaja vedno čilejše in očitnejše. Socialno demokratična stranka ni bila nikoli slepa in gluha za probleme, ki jih vzbuja življenje - gospodarsko, politično, socialno, kulturno. .... Katera smer, struja ali stranka je po vesoljnem svetu prinesla toliko novega in plodnega življenja, kakor ravno socialna demokracija? Tako novo je bilo vse, kar je ona prinašala posameznim narodom in - tuje. Če bi ne bilo tako, bi ne bila padla državam , da se je zdelo razna huda očitanja o izdajanju naroda in domovine, o zatajevanju in preziranju rodnega jezika itd. Ideje so bile nenavadne, nove, pa tudi taktika se je bistveno razlikovala od one, ki je bila priznana v oficielni javnosti. Toda na vse to so se morali pobožnjaki in rodoljubi navaditi, tako da so dandanes redki tisti, ki jih še razburjajo rdeči venci in rdeče zastave ... ... Tudi na nas Jugoslovane, združene v socialno demokratični organizaciji, je prišla vrsta, da si vprašanja zastavljamo in da nanje odgovarjamo. Pravzaprav, vprašanja so se nam zastavila sama ; mi moramo le odgovarjati. Vprašanja so za sedaj : Kaj je z našim razmerjem napram pojavom , ki izvirajo iz tako zvanega narodnostnega čuta ? Kaj je z našim razmerjem napram socialno demokratičnim strankam drugih narodnosti ? Kaj je z razmerjem naše stranke napram drugim strankam v narodu pri vprašanjih, ki se tičejo narodove celokupnosti ? Kaj je z vprašanjem slovenskih šolskih družb in slovensko proletarsko deco ? Kaj je s separatizmom in centralizmom pri Nemcih , Čehih , Poljakih, Rusinih, in kakšno stališče naj mi zavzamemo v teh sporih ? Ali je sploh treba, da se morajo problemi , ki so sprožili razkol , rešiti le na sporen način ? Ali in kako bi se mi Slovenci izognili podobnim sporom ? Kakor se vidi, se dajo vsa ta vprašanja pravzaprav reducirati na en izvor : na ureditev narodnostnega problema v državi, stranki ali narodu. Ureditev ? Da ; kajti prenagljeno je bilo reči, da je to rešil in uredil že znani brnski narodnostni program, in pretirano je bilo trditi , da je

230

narodnostno vprašanje v socialni demokraciji rešeno in odpravljeno. V socializmu da, ne pa v socialni demokratični stranki kot taki. To se pravi, socialno demokratična stranka si mora svoj narodnostni program za praktično in realno življenje še izpopolniti. Zakaj bi nas bilo sram to priznati ? Iz strahu pred tem, »kaj bodo pa ljudje rekli ?< Na dveh deželnih konferencah se je doslej sama po sebi pojavila potreba, da se o teh stvareh razpravlja : na tržaški in goriški . Na eni je bilo to v obliki vprašanja o šolskih družbah in socialni demokraciji ter o narodni enakopravnosti v institucijah , katerim načelujejo socialni demokratje, na drugi pa se je izrekla želja, naj se na dnevni red bodočega strankinega zbora postavi tudi točka o separatizmu in centralizmu. Ne upal bi si reči, da se je to zgodilo bodisi iz želje po originalnosti ali aktualnosti , ali iz hrepenenja, da se tudi na jugu pojavi tak spor, kot je na severu ; taka trditev bi bila čisto prazna. Toda potreba se je čutila, da pogledamo dejanskim dogodkom in razmeram v oči. Poglejmo jim torej . (Dr. Anton Dermota) Ponatis iz »Naših zapiskov< IX . št. 3 od marca 1912, str. 65-67, uvodnik.

O pogojih avtonomnih strokovnih organizacij na Slovenskem Boj za obliko strokovnih organizacij pa je na sploh prešel tudi na politično polje. Strankarski zbor nemške avstrijske socialno demokratične stranke se je prvi obširno bavil z razmerjem ― do drugonarodnih socialno demokratičnih strank. Za njim po vrsti so prišli Rusini, Poljaki in Čehi. Tudi na nas Slovence pride to vprašanje. Danes sicer za nas ni aktualno ; teh nekoliko tisoč naših organiziranih proletarcev je zadovoljno s sedanjo obliko kompaktno so Slovenci kot delavci organizirani v Idriji, drugje ne. Na Jesenicah n. pr. je v organizaciji poleg Slovencev precej Čehov, nekaj Poljakov, Slovakov in - Nemcev. V Zagorju ob Savi so rudarji Slovenci, steklarji pa Nemci in Slovaki ; isto je v Hrastniku, kjer na shodu steklarjev čisto lahko v češkem jeziku referiraš. Celje je - mešano. Maribor tudi. Trst - vse narodnosti skupaj . Celo v Ljubljani je med kvalificiranimi delavci precej Neslovencev, to je glavno Nemcev. Avtonomna organizacija za Slovence bi vsaj sedaj ne mogla na gospodarskem polju roditi nobenih povoljnih uspehov. Štrajki so dragi.... Anton Kristan ...

Ponatis iz »Naših zapiskov< IX . št. 2 od februarja 1912, str. 61 .

231

VIII. ZBOR JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE

26. do 29. maja 1912 v Ljubljani

... Zbora se je udeležilo 99 delegatov in 9 zunanjih gostov. Zastopnikov organizacij je s Kranjskega 49, s Štajerskega 12, s Primorskega (Goriško in Trst) 21 , iz Istre 1, s Koroškega 1 , z Dunaja 1. Članov izvršilnega odbora 10 , zastopnikov uredništev 4.

Predložene resolucije k političnemu položaju I. Politika meščanskih strank v Avstriji in v avstro-ogrski državni skupini sploh ter politika nanje se opirajočih vlad vodi ob brezmiselnem preziranju vseh gospodarskih, političnih in kulturnih razvojnih faktorjev vse narode te državne skupine vse globočje v kaos in zlasti ovira razvoj delavskega razreda. Različni poizkusi koncentracije meščanskih strank niso rezultati jasnega spoznavanja skupnih buržoaznih interesov, temveč le plod od slučaja do slučaja močneje vzplamtevajočega sovraštva do razredno zavednega delavstva. V Avstriji se izraža mizerija te politike v popolni stagnaciji, v večnih provizorijih, v trajni negotovosti položaja, v pomanjkanju vsake zanesljive večine in jasne vladne smeri v parlamentu, pa v trajno obstoječih in nikdar ne rešenih narodnih sporih, zlasti pa v nezaslišani gospodarski bedi . Ta politika prizadeva največjo škodo delavstvu, ki teže od vseh drugih razredov prenaša gospodarsko pomanjkanje in kulturno lakoto. Vsled tega je zavedno delavstvo edini faktor v tej državi, ki jasno čuti in spoznava mizerijo te politike, iz česar sledi, da je organizirani proletariat tisti element, ki ima najmočnejši interes na tem, da se postavijo politične razmere in da se uredi državni ustroj na taki podlagi, na kateri odpadejo razlogi sedanjih razvoj ovirajočih bojev in se odpre polje odločilnemu boju delavstva s kapitalizmom . V dosego tega namena je naloga stranke, njenih delov in članov, vlagati vse svoje moči za to spopolnitev in okrepčanje organizacije, da pride proletariat do onega vpliva v državi, ki mu omogoči odločilno poseči v preuredbo Avstro-Ogrske na podlagi svobode, avtonomije narodov in njih solidarnosti. II. VIII. zbor jugoslovanske socialne demokracije v Avstriji izjavlja, da spoznava v zavladanju absolutizma na Hrvaškem ne le brutalno zakonolomstvo, ki se ne da opravičiti z nikakršnimi izumetničenimi argumenti, ampak tudi za nevarnost, ki preti vsem, zlasti manjšim narodom v tej državi, ter sploh vsem slabejšim razredom. Dasi je boj zoper zločinsko teptanje vsake pravice v tem slučaju najprej zadeva prebivalstva na Hrvaškem in v Slavoniji, posebno ondotnega delavstva, smatra vendar zbor ne le za svojo moralno dolžnost, temveč tudi za nalogo, ki izvira iz interesov lastne stranke in lastnega delavstva, da z najkrepkejšim poudarkom protestira proti nesramnemu zakonolomstvu, in poziva vse pristaše , da izkažejo bratski stranki na Hrvaškem v slučaju potrebe vsako mogočo solidarnost. Zlasti nalaga zbor izvršilnemu odboru, da pazno zasleduje ves razvoj na Hrvaškem in stori v slučaju potrebe vse korake, s katerimi bi mogel sodrugom na Hrvaškem pomagati v njihovem pravičnem in svetem boju.

III. Današnji zbor z ogorčenjem konstatira, da je vladajoča fevdalna klika na Ogrskem iz strahu pred splošno in enako volilno pravico, ki bi jo nujno strmo232

glavila in odprla tudi proletariatu ogrskih narodov pot uspešnega razvoja, nesramno in nepremišljeno provocirala ogrsko delavstvo, ki je hotelo mirno demonstrirati za svojo neoporečno pravico. Žrtve, ki so padle v budimpeštanskih bojih dne 23. in 24. t. m., ima na vesti tolpa sebičnih oligarhov, ki postavlja svoje oderuške interese nad svetost človeškega življenja. Zbor izreka ogrski bratski stranki občudovanje za odločnost, s katero je sprejela vsiljeni boj, in vsem nedolžnim žrtvam svoje iskreno sožalje. Končno želi proletariatu ogrskih narodov popoln uspeh v pravičnem boju za splošno, enako in tajno volilno pravico, ki naj postane v rokah ogrskega zavednega delavstva oster meč in ki naj mu odpre šole najvišje politične, gospodarske in kulturne izobrazbe, njemu in delavstvu vseh narodov v prid.

Iz referata Etbina Kristana o političnem položaju Če je res sklenjena usoda te države, da pogine v kaosu, preden se zave in prerodi, nima proletariat vzroka, da bi jo objokoval. Vendar pa tudi ni njegova naloga, da bi namenoma pospeševal absoluten polom . Delavstvo je vajeno viharjev in se jih tudi v bodočnosti ne boji ; ali katastrofa ni njegov cilj in namen. Kako pa naj pride ta zacokljana, razdrapana in razkavsana Avstrija ali Avstro-Ogrska na pot moderne države, ne morda socialistične, ampak tiste kapitalistične države, kakršna bi morala biti po stopnji svojega gospodarskega razvoja? Odgovoriti moramo, da od sedanjih meščanskih strank ne moremo pričakovati izhoda iz teh zmed, zakaj večina njih ravno živi od njih. Neprenehoma slišimo zahtevo meščanskih strank, da naj se reši najprej narodnostno vprašanje. Ampak če pokaže kdo le s teoretičnim prstom pot do rešitve , vstanejo internacionalni nacionalistični hujskači in z mrzlično vnemo zavržejo sleherni predlog, ki naj bi privedel do rešitve. To se je jasno pokazalo pri neštetih socialističnih predlogih, Razvidno je torej , da ni pri njih resne volje za rešitev narodnostnega vprašanja, zakaj meščanske stranke naravnost potrebujejo ta nerešeni problem za slepilo ljudskih mas. Nova volilna pravica, dasi ni absolutno brezhibna in idealna, je dala priliko slovanskim strankam, da se uveljavijo v parlamentu, in z ozirom na večno pesem, da je narodno vprašanje prvo, ki se mora rešiti , češ da je to pogoj za vsako drugo delo pri nas pravijo: Najprej príde narodnost, potem kruh bi bil optimist pričakoval, da se bodo te stranke, ki se že tako dolgo jokajo zaradi zatiranja narodov, lotile tega problema in ga izkušale rešiti. Ampak ne ene nismo našli, da bi se lotila te naloge, ajti kaj bi ostalo vsem tem Šušteršičem in Kramařem in Wolfom in Steinom itd., če bi jim pravična rešitev vzela narodno vprašanje ? Narodno vprašanje, trajna rešitev narodnostnega vprašanja bi bila v prid samo socialni demokraciji. Zakaj tedaj ne bi mogle protidelavske, kapitalistične ali kapitalizmu služeče stranke slepiti delavstva z nacionalističnimi pretvezami in mu jemati pogled za gospodarske interese. Rešitev narodnega vprašanja bi odprla tudi doslej zapeljevanemu delavstvu pot v socialno demokracijo. Saj ne pričakujemo, da pridrve meščanske trume v naše vrste, dasi je tudi tam dosti slojev, ki bi po svojem položaju spadali med nas ; ampak delavstvo mora biti socialistično, ker ga sili k temu nujnost gospodarskih zakonov. In ravno od tega delavstva, ki je imperativno na-

233

menjeno socializmu, grabijo meščanske stranke s pomočjo narodnostnih prepirov svoj delež. Ravno delavstvo ima torej največjo škodo od teh nacionalističnih zmed, ker zastajajo njega najvažnejša socialna vprašanja. Tudi meščanstvo ima izgubo, ampak še hujša je naša škoda in ravno zategadelj greši meščanstvo s tako vztrajnostjo ta greh dalje, ker pada z najsilnejšo težo na nas . ... Odkod naj torej pride pomoč proti sistemu, ki tlači enako vse narode v monarhiji ? Meščanski politiki prihajajo z raznimi izumi, ki tavajo od skrajnosti do skrajnosti. Enkrat z iredento, potem pa z bizantinsko tako zvano lojalnostjo. Ampak vse lojalne kombinacije so vredne natanko toliko kolikor iredentistične . Zmerom smo videli : plačilo za lojalnost je bilo vedno enaka klofuta kakor za nelojalnost. Mi imamo ravno sedaj doma priliko opazovati bizantinizem, ki bi rad prekosil samega sebe. Nekdaj se je pri nas cedil vsakovrsten radikalizem, o katerem smo pač vedeli, da je puhel in prazen, ker sam ni vedel, kaj pravzaprav hoče, in se je izražal edino v pretiranih akcentih in enakih gestah, sicer pa je bil včasi prav ceno na prodaj . Da bi ne bilo preveč enolično, je druga partija skrbela za izpremembo, pa je postavljala svojo lojalnost v pravo luč, kar je izkušala doseči najbolj s pomočjo dvomljivega namigavanja ali pa očit-nega ovaduštva. Ta perioda nasprotne igre je minila vse, kar ni socialističnega . na Slovenskem, hodi zdaj po poti tako zvane lojalnosti in raznoličnost je le v hitrosti korakanja oziroma dirkanja. Prav zadnje dni je bila prijetna prilika za tako bizantinsko tekmo, v kateri je klečeplazenje doseglo tako intenzivnost, da je bilo težko uganiti, če je bolj smešno ali bolj gnusno. S svojo vsiljivostjo se je pač najbolj približevalo odurnosti. Kar je včasih veljalo za naroden greh in za nedopustno izdajstvo , je bila te dni najvišja krepost in vsa narodnjaška teorija se je razblinila v zraku , kjer jo je veter razpihal . In tako je usojeno socialni demokraciji v tej državi prokletstvo , da mora vršiti tisto velevažno delo, ki bi ga po svojem zgodovinskem poklicu morale opravljati meščanske stranke, delo, katerega gospodarske posledice končno izzivajo delavstvo na boj . Za rešitev eminentno meščanskega narodnega vprašanja se je izkazala buržoazija vseh avstrijskih narodov nesposobna in tudi ta naloga je ostala socialni demokraciji, ki mora v interesu delavstva stremeti za tem, da se odpro pota velikim socialnim problemom . Delati na to, da se rešijo taka vprašanja, se pa pravi : Zbirati sile, krepčati in pripravljati svojo moč. To je naloga avstro-ogrske socialne demokracije , torej tudi jugoslovanske. Končavam. Upam, da dopolni drugo še debata ...

Iz debate o političnem položaju Dr. Tuma : Kristanov referat je bil previsok, oziral naj bi se bil v prvi vrsti na domačo politiko in začrtal potrebne direktive. Najvažnejše je za nas vprašanje , kakšno stališče naj zavzamemo do domačih strank. Na Krasu smo lani ob volitvah nenadno prišli v položaj , ko je liberalna stranka sprevidela, da brez socialistov ne gre več. Ta uspeh je frapiral . In rodilo se je vprašanje, koga naj pošljemo na Dunaj , >belega< ali

234

>črnega gospoda. Enega izmed nasprotnikov imenujem » belega Legi nazionale . Na seji je bil vložen predlog, naj občina da >> Legi< 15.000 K podpore . Predlog je bil sprejet z glasovi italijanske nacionalistične večine . Socialni demokratje so glasovali proti . Glasovali so proti tem lažje, ker so dobili od italijanske nacionalistične večine jasen odgovor, da naj ljudstvo čuti , da uživa dobrote od te italijanske šolske družbe. Sodrug Puecher je v imenu socialnih demokratov predlagal, naj se ne da podpora » Legi , marveč naj občina sprejme v svojo režijo vse . Ciril- Metodove šole v Trstu in Legin Ricreatorio* pri Sv. Jakobu. Večina je to odklonila. Za prvi del predloga, ločen na željo dr. Wilfana, naj občina sprejme v svojo režijo Ciril- Metodove šole, so glasovali samo socialni demokratje in slovenski nacionalci . Za drugi del predloga, naj občina prevzame Legin Ricreatorio, in za skupen predlog, naj občina prevzame Ciril- Metodove šole in Legin Ricreatorio, so glasovali le socialni demokratje. Italijanska nacionalistična večina ni marala, da bi občina sprejela v svojo režijo Legin Ricreatorio, rajši je glasovala za podporo, čeravno bi bila dobila Lega v prvem slučaju mnogo več. Sedaj je stvar jasna in naša dolžnost je , da jo ohranimo tako. In kdor še ni prišel do prepričanja, da nima iskati naša stranka pri nacionalističnih šolskih družbah ničesar, kdor še ni izprevidel, da je neodkritosrčnost nacionalističnih strank večja od delavske potrpežljivosti, tega so morali prepričati poleg dosedanjih še zadnji dogodki . Ali naj napišemo zgodovino te neodkritosrčnosti ? Ali naj dokažemo še enkrat, da je izkoriščanje šolstva in šolskih družb od strani meščanskih nacionalističnih strank gnusno kakor klerikalno izkoriščanje Kristovega imena in njegovih naukov? Ne bi bilo treba ! Morda se godi italijanskim sodrugom drugače kakor slovenskim? O ne! Italijanski nacionalisti niso niti za pičico boljši ali slabši od slovenskih. Socialni demokratje so dobili klofuto še vsikdar, kadar so mislili, da so nacionalci odkritosrčni, kadar so hoteli z njimi sodelovati za skupno stvar. Tržaški socialni demokratje so izposlovali pri vladi po svojih poslancih, da je začela podržavljati učne moči Ciril- Metodove šole v Trstu. Nismo zahtevali za to nobene hvale. A slovenski nacionalci so nas zaradi tega obrekovali še bolj kakor prej . Slovenski socialni demokratje tržaški so se posvetovali s slovenskimi nacionalci zaradi Ciril- Metodovih šol odnosno zaradi slovenskih šol v Trstu. Zaradi tega vprašanja smo hodili k namestništvu in vladi, smo hoteli prirediti skupno demonstracijo, smo nosili z njimi spomenice na namestništvo in smo hoteli poslati skupno spomenico vsem slovanskim in socialističnim poslancem v državnem zboru. V zahvalo so slovenski narodnjaki nas blatili na shodih in pripovedovali, da smo nasprotniki slovenskih šol. Dr. Rybař je pa preprečil spomenico na otroški vrtec. 252

Op . ur.

državni zbor, čeravno je to sklenila skupna seja. V Sv. Križu smo pomagali ustanoviti podružnico Ciril- Metodove družbe in kriški učitelji, narodni seveda, so začeli delati zgago med delavstvom. Sklenili smo na konferenci, da smo pripravljeni sodelovati skupno z narodnjaki pri ljudskem štetju. V zahvalo smo dobili klofuto. Vsega tega smo bili vredni. Vredni, ker smo bili tako naivni, da smo verovali za trenotek v odkritosrčnost slovenskih nacionalcev, vredni zaradi tega, ker smo za trenotek pozabili, da ne smemo iskati z nacionalci nobenega najmanjšega stika. Sodrugu Puecherju se je zgodilo enako. Na njegovo odkritosrčno prepričanje, da ima » Lega nazionaleZarje< III. št. 515 z dne 21. februarja 1913.

POROČILO O KONFERENCI Izvrševalni odbor stranke je sklical za včeraj v Ljubljano razširjeno konferenco, da razpravlja o jugoslovanskem vprašanju z ozirom na balkanske dogodke, da prevzame iniciativo glede na skupen nastop z drugimi jugoslovanskimi strankami in da reši nekaj nujnih vprašanj . Povabilu izvrševalnega odbora se je odzvalo lepo število organizacij iz Goriške , iz Trsta, iz Istre, Štajerske in Kranjske. V imenu izvrševalnega odbora je otvoril konferenco ob pol 11. dopoldne sodrug Etbin Kristan in sta bila v predsedstvo izvoljena sodruga Regent in Jaklič. O prvi točki dnevnega reda : > Politične razmere na jugu in naša stranka je poročal Etbin Kristan : Dogodki na Balkanu napravljajo zarezo v zgodovino Evrope in postavljajo na glavo vso dosedanjo politiko evropskih držav. Balkanske državice so postale odločujoč, aktiven faktor v mednarodni politiki in avstro-ogrski monarhiji je zrastel tako rekoč nov sosed na jugu. V soseščini habsburške monarhije nastane vsled balkanskega prevrata velika 255

privlačna sila za jugoslovanska plemena tokraj črnožoltih mejnikov. Pametna politika, ki bi bila kos svojim nalogam, bi morala izrabiti ta trenotek in s popolno uzadovolitvijo odvrniti poglede Jugoslovanov stran od Belgrada. Ampak po dosedanjih izkušnjah avstrijske državniške modrosti -hrvaški komisariat in bosenski absolutizem sta le poslednji izpričevali - se ni bati, da se to zgodi . Gotovo pa je, da se bo morala oficialna politika pečati z jugoslovanskim vprašanjem tako ali tako, in naloga proletariata je, da ne drži križem rok, temveč da poseže aktivno v reševanje tega problema in da se na svoje delo dobro pripravi. Nadaljnja izvajanja poročevalca sodruga Etbina Kristana so utemeljevala in razlagala naslednjo resolucijo : Konferenca jugoslovanske socjalno demokratične stranke v Avstriji, zborujoča dne 23. februarja 1913 v Ljubljani, izjavlja : >>Jugoslovansko vprašanje v avstro-ogrski monarhiji se ima smatrati za del splošnega narodnega vprašanja v tej državni sestavi ; rešitev avstro-ogrskega jugoslovanskega vprašanja je tesno združena z rešitvijo narodnega vprašanja v monarhiji. Ta rešitev je nujna ne le s stališča pravičnosti, ampak tudi zaradi tega, ker se z njim odpravi največja ovira gospodarskega, socialnega in kulturnega razvoja avstrijskih narodov. Podlaga rešitve pa je avtonomija narodov, ki je obenem predpogoj uspešnega sodelovanja narodov za skupne smotre. Jugoslovansko vprašanje v monarhiji je najbolj komplicirano vsled razcepljenosti Jugoslovanov na različna upravna in politična področja . Za uspešno avtonomno življenje je potrebno njih zedinjenje, ki torej zahteva izpremembo sistema ne lo za ožjo Avstrijo, temveč za vso Avstro-Ogrsko z Bosno in Hercegovino vred. Vsled dogodkov na Balkanu, ki fundamentalno izpreminjajo ondotne razmere, postaja jugoslovansko vprašanje v habsburških deželah akutno. Njega rešitev je spričo novega položaja ob mejah v interesu skupne države enako nujna kakor v interesu prizadetih narodov. Vsaka ljudska organizacija pa je dolžna skrbeti za demokratično rešitev in preprečiti, da bi se interesi narodov žrtvovali kakršnim koli privilegiranim interesom . Rešitev mora priti od spodaj in se ne sme pričakovati od činiteljev, katerih interesi so nasprotni ljudskim. Pri delu za tako rešitev pripada socialni demokraciji tem važnejša naloga, ker se imajo z njim polagati temelji za socialno bodočnost. Jugoslovanska socialno demokratična stranka spoznava to važnost in je pripravljena storiti vse, kar ji v tem oziru nalagajo njena načela in njen program. Ker pa presega ta naloga meje ožje Avstrije, se pokazuje neizogibna potreba sporazumnega sistematičnega ravnanja vseh jugoslovanskih socialnih demokratov v avstro -ogrski monarhiji. V ta namen nalaga današnja konferenca izvrše valnemu odboru, da prevzame iniciativo za prireditev druge jugoslovanske socialno demokratične konference in se domeni z eksekutivami prizadetih strank, kdaj in kje naj se skliče. Sporazumno naj se določi dnevni red in izdelajo predlogi. Na konferenci naj slovenski delegati delujejo na to, da se doseže primerna oblika za trajno zvezo vseh prizadetih eksekutiv, ki bi bila kompetentna v vseh splošno jugoslovanskih vprašanjih. Ne da bi se prejudiciralo dogovoru eksekutiv, se priporoča Zagreb za sedež druge jugoslovanske konference.< Resolucija je bila po kratki debati soglasno sprejeta. Ponatis iz Zarje< III. št. 517 z dne 24. februarja 1913

256

SLOVENCI IN JUGOSLOVANI

Predavanje Ivana Cankarja v >Vzajemnosti Dan< - > teh Ilircev ni da ajo, Bogu Hvala . delirij že je počenj Ilirci kar To, veliko ― skoraj na prste bi jih lahko naštel. Meni se ne da očitati, kar so očitali Rostoharju, da ne pridem med ljudi, med ljudstvo . Še prav zelo pridem med ljudstvo ; in če bi hotel povedati , kaj si misli preprost človek o jugoslovanstvu , kakor si ga Ilirci mislijo, bi moral biti grob. O kakšni ilirski navdušenosti pa v slovenskem narodu še govora ne more biti -- to veste prav dobro vi sami in neumno bi se mi zdelo , če bi lagali drug drugemu v obraz. Ostane še stvar, ob kateri človek ne ve , če bi se razsmejal, ali raz jokal . To je jugoslovansko jezikovno vprašanje, ki ga niso bili postavili avstrijski diplomatje, mojstri v neumnosti, temveč navdušeni ljudje, ki nobenega jezika ne znajo. Posledice tega vprašanja že trdo občutimo naši listi pišejo tako zanikrno slovenščino, da se zgražajo ob nji že upokojeni poštni uradniki. Jaz spoštujem radikalnost, ki je bila od nekdaj lepa čednost mladine. Ali če ta radikalnost zahteva, da pade slovenščina, samo za to, ker sta padla Odrin in Bitolj , tedaj hvaležno odklanjam to radikalnost. ― Zadnjič me je srečal na cesti znanec : » Odrin je pal !Je že prav, že prav, ampak srečke umetniške loterije še vendarle niso razprodane !< To je: premalo gledamo nase, premalo mislimo nase ! Ljudje so zdaj med nami saj jih lahko vsak dan slišite - ki bi nas najrajši kar prodali kaj prodali - kar dali v vbogajme. Imenuj se dandanes v Ljub Ijani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov. [Časih sem mislil ( Zedinjena Slovenija ) — (> Dan< ) socialno demokratični program . ]* Meni pa se le zdi , da ostanemo pri tej svoji stari in naturni misli, kljub vsem radikalno-narodnim strahopetcem. Strahopetci, res, to je prava beseda ! Zakaj še pred par dnevi sem bral izpod peresa takega oblastnega Ilirca članek, ki odklanja naš stari narodni program, zedinjeno Slovenijo, iz edinega razloga, ker bi tega programa uresničenje ne bilo po volji Nemcem ! Takemu radikalnemu učenjaku postavimo kar spomenik. Najbolj gnusni, res gnusni ! - pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače ! ( » Slovenec < , >> Matica< ! ) Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in da bi jo najrajši kar vrgli čez plot. — [ ( Kulturni škandal ! ) ] * Rekel sem, kaj da je najbolj potrebno in edino koristno, če hočemo doseči svoj slovenski kulturni in svoj jugoslovanski politični cilj . Naj dela vsak, kakor mu je dano ; jaz sem delal !

Ponatis iz Zarje III . št. 557 z dne 15. aprila, št. 558 z dne 16. aprila in št . 559 z dne 17. aprila 1913. * Te beležke so bile v Zarji opuščene, so pa v natisu v Cankarjevih Zbranih spisih XIX. str. 21 , 22 in 23. — Op. ur.

262

RAZPUST »VZAJEMNOSTI «59 C. kr. deželno predsedstvo za Kranjsko. Prejmi gospod Ivan Kocmur , zasebni uradnik in tačasni predsednik (načelnik) društva Splošna delavska zveza » Vzajemnost«. Ljubljana, dne 19. aprila 1913 C. kr. deželno predsedništvo razpušča na podlagi § 24 zakona o društvenem pravu z dne 15. novembra 1867, št. 134 drž. zak., društvo »Splošna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko v Ljubljanik zaradi prekoračenja svojega štatutaričnega delokroga in ker isto več ne odgovarja pogojem svojega pravnega obstanka. Razlogi Po §§ 1 in 2 pravil, po katerih se je društvo ustanovilo, katera ustanovitev se po tuuradnem odloku z dne 17. avgusta 1911, št. 2757, ni prepovedala, je Splošna delavska zveza »Vzajemnost nepolitična, ter je kot nepolitično društvo dne 4. t. m. naznanila c. kr. policijskemu ravnateljstvu v Ljubljani, da namerava prirediti dne 12. aprila 1913 ob 8. uri zvečer v veliki dvorani Mestnega doma javno in splošno pristopno predavanje, na katerem bo govoril pisatelj Ivan Cankar o predmetu Slovenci in Jugoslovani . Predavanje se je tudi vršilo in iz poročila navzočega zastopnika c. kr. policijskega ravnateljstva (Gogala) o tem predavanju je moralo deželno predsedstvo, spoznati, da je bilo predavanje čisto in izključno političnega značaja, da se je govornik pisatelj Cankar v svoji strasti tako daleč spozabil, vzkliknitȧ : »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je naš edini cilj , da dosežemo jugoslovansko republiko , s čimer se je pregrešil zoper kazensko postavo. Tem besedam pa niste niti Vi kot načelnik društva, niti navzoči društveniki ugovarjali, marveč so jim navzoči z aplavzom pritrdili. Namesto, da bi gospod načelnik kot predsednik shoda govornika takoj prekinil in mu vzel besedo, zadovoljili ste se na opomin vladnega komisarja (g. Gogale) le z mahanjem proti govorniku, kateri je svoj političen govor nadaljeval in še izustil besede : >Avstrija je eksponent nemškega imperializna, ne pa država, < ter vzlic novemu opominu vladnega zastopnika je pristavil nedostojno in nepatriotično opazko : »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji.dovoljevanja< shodov in obhodov ter razpuščanja zborovanj in društev (razpust >Vzajemnosti « , prepovedan obhod v Ljubljani 1. maja, razpuščen javni shod v Idriji 1. maja, prepovedan shod na Jesenicah 1. maja) protestirajo na deželni konferenci zbrani socialno demokratični zaupniki proti temu načinu razlaganja avstrijskega zborovalnega in društvenega zakona kar najenergičnejše in pozivljajo zastopnike socialno demokratične stranke v poslanski zbornici na Dunaju, naj pokličejo osrednjo vlado na jasen odgovor.
Politeama Rossetti «, ne na shodu, ki so ga imeli slovenski nacionalci v > Narodnem domu«, se ni slišala iz ust govornikov ne ena beseda o občinski svobodi , kakor tudi ne o proletarskih potrebah. Oboji nimajo za prvo zahtevo nobenega resnega smisla, za drugo še manj , ker morajo oboji , kot meščanski stranki, varovati najprej in pred vsem meščanske koristi, koristi onega meščanstva, iz katerega črpa zlasti italijanska nacionalistič na stranka svoje moči in svoj obstanek. Poleg boja, ki so ga napovedali govorniki na obeh shodih proti socializmu , smo slišali tam dve stereotipni zahtevi tržaškega nacionalizma. Slovenski Trst hočejo eni, italijanski Trst drugi. In ti dve zahtevi sta se poudarjali na način, kakor da nima tržaško

264

prebivalstvo nobenih drugih skrbi in da se peča le s problematičnim vprašanjem, kakšno bo v kratki bodočnosti narodno lice tega mesta. Drugačni so interesi večine tržaškega prebivalstva, drugačne so skrbi in potrebe tržaškega slovenskega in italijanskega proletariata ! Ti interesi in te potrebe se ne morejo zavzemati ne za italijanski, ne za slovenski Trst, marveč za svoboden Trst, za svobodno in pravično, v delavskem duhu upravljano tržaško občino, v kateri bodo z očetovsko skrbjo varovane koristi in potrebe najrevnejših slojev tukajšnjega prebivalstva, v kateri bodo uživali vsi enake pravice, v kateri bo deležen dobrot pametne občinske uprave slovenski in italijanski proletariat, ki sme upravičeno trditi, da je s svojo dragoceno krvjo zgradil bogastvo tega velikega avstrijskega trgovinskega emporija. Ako pravimo, da hočemo svoboden in pravičen Trst, v katerem bodo uživali vsi enake pravice, mislimo pri tem tudi na narodne, jezikovne pravice. In ne da bi imeli namen zapravljati naše dragocene moči in čas v malenkostih, ki se uresničijo same po sebi kot naravna posledica v vseh ozirih pravične in demokratične občinske uprave, zahtevamo, da bodo uživale v Trstu tudi v narodnem oziru enake pravice vse one narodne skupine, ki so sposobne za samostojno kulturno, gospodarsko in socialno življenje. Zato pozdravljamo z veseljem zahtevo po narodni avtonomiji, ki je bila izrečena na shodu v »Narodnem domuOb praznovanju prvega maja zbrani možje in žene delovnega ljudstva iz1 javljajo: Zvesti sklepom mednarodnih socialističnih kongresov, zlasti kongresa v Baslu in v zavesti popolnega soglašanja z vsem delovnim ljudstvom Avstrije in Ogrske svečano izreka shod svojo odločno pripravljenost za takojšnji mir brez osvojitev in ponižanja katerekoli vojskujoče se države in nasprotuje vsakemu podaljševanju prelivanja krvi, uničevanja človeških življenj in ljudskega blagostanja; z zadovoljstvom sprejema na znanje obvezne izjave skupne vlade avstroogrske, da vodi ta država vojno le za obrambo in da je pripravljena za časten mir brez osvojitev, in zahteva neomajno vztrajanje na tej izjavi, ki je potreben predpogoj za mirovna pogajanja ; shod pozdravlja z navdušenim pritrjevanjem pričeta pogajanja strank Nemčije, Avstrije in Ogrske z bratskimi strankami tujine, ki imajo namen, da znova dokažejo bratsko solidarnost proletariata vseh dežel, da zgradi novo interna cionalo na širši podlagi in v poglobljeni obliki, da postavi v službo umetno zadrževano mirovno voljo delovnega ljudstva vseh držav in narodov sveta za dosego trajnega miru ; pričakuje, da sodeluje na novo zbujena internacionala pri vpostavitvi novega evropskega mednarodnega prava in nove evropske državne skupnosti, temelječe na svobodi in bratski solidarnosti vseh narodov. S strastnim sočustvovanjem pozdravlja shod ruski proletariat, ki s svojim junaškim bojem ni rešil le samega sebe, temveč vso Evropo jarma in biča carizma in je tako napravil svobodno pot za nov politični in socialni razvoj . Shod obljublja, da zastavijo vsak posameznik in vsi skupaj vse svoje sile, da pomagajo potrebi po splošnem miru k najhitrejšemu uresničenju . Delavca< IV. št. 18 z dne 5. maja 1917.

284

DEŽELNA KONFERENCA JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE 17. junija 1917 v Ljubljani Dne 17. junija so se zbrali v Ljubljani zastopniki jugoslovanske socialno demokratične stranke, da se porazgovore o dosedanjem delu ter da si začrtajo pot za bodoče dni. Konferenci sta predsedovala sodruga Josip Kopač in Viktor Zoré. O delu stranke med vojno ter o političnem položaju je poročal sodrug Anton Kristan. V debati so govorili sodrugi Miha Čobal (Zagorje) , dr. Tuma (Trst) , Petejan (Trst) in Kopač (Ljubljana) . Sprejela se je naslednja resolucija : >Konferenca izjavlja: I. Politični položaj v Avstriji je slej ko prej enako zmeden, ker se avstrijska vlada krčevito še vedno drži preživelih načel absolutizma. Režim StürgkhHohenburger še stoji, reprezentirajo ga le druge osebe. Še vedno se vrši najodurnejša cenzura, še vedno sodijo vojaška sodišča, še vedno so ustavljena porotna sodišča. Demokratična načela pač ne bodo uveljavljena v tej državi prej , preden jih ljudstvo ne izsili. Zato moramo izgraditi organizacije. Konferenca pozivlja delegate, da pripravijo organizacije za velike naloge bodočnosti. II. Konferenca smatra za prvi pogoj, da se zdemokratizira javno življenje z uvedbo splošne in enake volilne pravice za vse zastope in da se razširi aktivna in pasivna volilna pravica za ženske. Pozivlja socialiste v vseh zastopih, da takoj store odločne korake v tem smislu. III. Najgloblji izraz današnjih zmedenih javnih razmer v Avstriji je v birokratičnem ustroju države. Zahtevamo, da se nadomesti vladni birokratizem s samoupravo ljudstva. Nesmisel je, da ima 17 dežel poleg vladnih reprezentantov še deželne odbore. Podlaga svobode v državi je le svobodna občina. Občine naj se združijo v krepka samoupravna okrožja in ta v samoupravne narodnostne skupine, katere naj upravljajo docela samostojno svoje kulturne in gospodarske zadeve z lastnim sodstvom in lastno politično upravo - vse združene v zvezno državo.Rudarja< sedaj imamo le > Delavca< , > Tobačnega delavca in » Železničarja Naprej« kot glasilo jugoslovanske socialne demokratične stranke - se soglasno sprejme. Konstituira se založba časopisa > Naprej in izvoli izdajatelja ter odgovornega urednika. O mirovni konferenci v Stockholmu poroča sodrug H. Tuma, ki je po naročilu strankine eksekutive o tej konferenci razpravljal na Dunaju s sodrugi ostalih avstrijskih socialno demokratičnih strank. Na konferenco v Stockholm se izvolijo delegati jugoslovanske socialno demokratične stranke sodrugi Josip Kopač, Anton Kristan in dr. H. Tuma, ki bodo izdelali primeren elaborat in ga oddali na pristojna mesta. Sklene se poslati naslednji pozdrav v Stockholm : »V Ljubljani zbrani zastopniki jugoslovanske socialno demokratične stranke pozdravljajo stockholmsko konferenco kar najtopleje, pričakujejo, da se udeleže mirovnih posvetovanj proletarci vseh dežela, ki naj sklenejo skupno akcijo za takojšnji svetovni mir in za zopetno vzpostavitev internacionale, katere sklepom bomo zvesto sledili.
Naprejem «, je bilo slovensko socialistično delavstvo navezano skoraj izključno le na poročila meščanskih listov, in to ravno v dobi, ki je velikanskega pomena • za razvoj socialne demokracije. Slovenski meščanski listi so poročali o pojavih v različnih socialno demokratičnih strankah s tendenco, da spravijo socialno demokracijo ob ugled pred javnostjo, da omajajo slovenskemu socialističnemu delavstvu njegovo zvestobo do stranke in ga počasi pridobe za svoje strankarske namene. S tem pa nikakor nočemo reči, da bo prikrival >Naprej « pojave, ki so privedli do razcepitve v internacionali, do razdora v posameznih bratskih strankah, do zvez med socialno demokratičnimi in meščanskimi strankami. Nasprotno ! Jasno in temeljito hočemo govoriti o vseh načelnih nasprotstvih, ki so privedla tako daleč, da je razdeljena zveza svetovnega proletariata na sovražne tabore. To hočemo, da dobiva odslej slovensko socialistično delavstvo politične smeri iz čistih virov, a ne iz kalnih brozg buržoaznih listov. Rdeča internacionala je mrtva ! V kolikih variacijah smo čitali to vest, s kakšnim slabo prikritim veseljem so nam zatrjevali, da smo zapravljali tudi mi vsa leta svojega obstoja v boju za utopijo. Internacionala ni mrtva ! Razdvojena * je le. Njeno zunanjo obliko je razčesnila vojna, ali njenega bistva ne umori nobena sila, ne vojna, ne sugestija naših nasprotnikov. Bistvo internacionale organiziran boj mednarodnega proletariata proti kapitalističnemu družabnemu redu in proti imperializmu je danes prav tako nedotaknjeno, kakor je bilo pred vojno. Vojna je dokazala edino le to, da je upoštevala internacionala premalo notranje razmere svojih včlanjenih strank, da je bila premalo internacionalna in premalo nacionalna. Njena mednarodnost je bila le neke vrste internacionalne vzporednosti. Mislili smo, da utrdimo oni družabni razvoj, ki ustvarja predpogoje za udejstvovanje kulturnih idealov človeštva, če imajo socialno demokratične stranke po vseh deželah enake cilje. Premalo je upoštevala internacionala, da ni odvisen družabni razvoj le od socialnih gibal, temveč tudi od nacionalnih, da izpodbijajo dostikrat narodnostni nameni in narodnostne potrebe socialne namene in potrebe. Narod, ki ni še izvojeval vseh notranjih reform , ki so potrebne za preobrat gospodarskih razmer, zadržuje razvoj socializma. V tem je bila torej internacionala na napačni poti in zato je tudi izostal njen solidarni nastop ob izbruhu vojne. Ker izpoznava internacionala svoje zmote, zato jih bo tudi popravila in ustvarila bo po vojni tako obliko organizacije, da ne odreče v nobenem položaju več, Stremljenje narodov po samoohranitvi, po višji kulturi, po neodvisnosti to stremljenje se je izpremenilo med vojno v divje sovraštvo med narodi. Od nekdaj je naloga socialne demokracije, da poizkuša izravnavati nasprotstva med narodi, poudarjajoč one skupne naloge narodov, ki jih imajo napram človeštvu. da se odločno zavzema za osvoboditev zatiranih narodov, da podpira z vso siło kulturna stremljenja svojega naroda. Jugoslovanska socialno demokratična stranka nikakor ne prezira dejstva, da je narodnostni obstoj slovenskega naroda ogrožen. Ker priznava to dejstvo, zato je pripravljena, da zastopa povsod in vselej one narodnostne težnje Slovencev, ki so zanje v resnici demokratične , civilizato rične, gospodarske in kulturne važnosti . Slej ko prej pa bo ostro nastopala proti vsakemu šovinističnemu gibanju, ker je njej stremljenje narodov po vedno večjem napredku plemenita medsebojna kulturna tekma, a ne nizkoten boj razpaljenih strasti . Jugoslovanska socialna demokracija je prepričana, da se vkorenini le tedaj med slovenskim narodom ki je skoz in skoz proletarski če pospešuje razvoj njegovega šolstva in njegovih narodno kulturnih institucij , ker je dovzetno le izobraženo ljudstvo za nauke socializma. Ko so gojile slovenske buržoazne stranke še najozkosrčnejšo lokalno politiko, je že nastopala jugoslovanska socialna demokracija za skupno avtonomijo slovanskih narodov na jugu. Do najnovejšega časa so prezirale slovenske meščanske stranke praktično delo za to idejo, šele vojna jih je dvignila iz njihovega 286

1

tesnega obzorja. Jugoslovanska socialna demokracija bo delovala z vso silo za združitev jugoslovanskih narodov v avtonomno skupino in za to, da ohrani vsak od teh narodov svojo kulturno samostojnost. Prvi pogoj za mirni razvoj narodov je največja in najširša demokracija vsega javnega življenja. Samouprava ljudstva povsod, kjer vlada že toliko let birokratizem , samoodločevanje, kjer gre za smrt in življenje narodov --- to niso za nas nova gesla, saj delujemo za njihovo pravo razumevanje, za njihovo poglobitev, odkar smo stopili na plan.

Ponatis iz >Napreja< I. št . 1 z dne 15. julija 1917.

CHICAŠKA IZJAVA* 29. junija 1917

Veliki politični dogodki zadnjih časov, povzročeni od svetovne vojne ali pa z njo v tesni zvezi, so pomaknili med drugim pravico narodov, da sami odločujejo o svoji usodi, v ospredje. O tej pravici ni moglo biti z etičnega stališča nikdar dvoma ; ne more pa dobiti drugega kakor akademičnega pomena, dokler vladajo po svetu sistemi, ki dajejo dejansko vladam ali celo posameznikom vso premoč nad narodi . Temelji teh protiljudskih sistemov so se pričeli tekom vojne, zlasti v njeni zadnji periodi majati. Rusija se je z mogočnim zamahom otresla carskega despotizma in s tem ves kulturni svet rešila ene najnevarnejših avtokratičnina sil. S svojo uspešno revolucijo je dobila ruska demokracija neprecenljiv pomen za demokratični razvoj vsega kulturnega sveta. Druge avtokracije so s padcem carizma izgubile najmočnejšo oporo; pomlajena Rusija se tako krepko reformira v napredni in svobodni smeri, da postaja vzor demokracijam vsega sveta. S tem pa postaja tudi sila, ki bo imela v nadaljnjem mednarodnem razvoju in źlasti pri sklepanju miru, ki mora zaključiti sedanjo vojno, neprecenljiv vpliv. Nova Rusija je vsemu svetu naznanila svoje mirovne pogoje, ki odklanjajo vse aneksije, vse vojne odškodnine, poudarjajo pa pravico vsakega naroda, da sam odločuje o svoji usodi . Klic ruske demokracije je že našel odmev. Predsednik Zedinjenih držav pravi v noti, v kateri naznanja Rusiji vojne cilje Amerike, da ne sme noben narod biti prisiljen, da bi živel pod vlado , katere sam ne mara. Angleška vlada izjavlja, da je pripravljena revidirati pogodbe, ki so bile sklenjene med zavezniki pred rusko revolucijo. O teh pogodbah je znano, da so razpolagale z deželami in narodi brez ozira na njih voljo, * Chicaško izjavo, katere pobudnik in avtor je bil Etbin Kristan, je soglasno odobril kot program ustanovni občni zbor >Slovenskega republičanskega združenja dne 11. in 12. avgusta 1917. Op. ur. 287

in izjava angleške vlade kaže , da klešejo načela ruske demokracije pot med zavezniki. Kadar dobiva pravica avtonomnega odločevanja narodov stvarno podlago in konkretno obliko, je pa dolžnost vsakega naroda, da pride sam s sabo na jasno o svojih ciljih in se pripravi, da predloži svoje zahteve tam , kjer se bo o njih odločevalo. Ta dolžnost zadene tudi Slovence , zlasti pa v Ameriki živeče , ker imajo dolžnost, da govore o svoji usodi in o svojih namenih svobodno, kakor ne morejo v svoji domovini .

1

Z ozirom na to smatramo za svojo nalogo, da izrečemo jasno vpričo svojih rojakov, vpričo tistih, ki podpirajo enakopravnost vseh narodov, in vpričo vse javnosti, kaj smatramo za narodni cilj Slovencev. To dolžnost čutimo tem bolj , ker spoznavamo, da je pravična rešitev mnogoštevilnih narodnih problemov eden izmed važnih pogojev za trajnost bodočega miru in ker je bilo zlasti nerešeno jugoslovansko in balkansko vprašanje med najodločnejšimi povodi sedanje vojne . Rešitev tega vprašanja je torej logično potrebna, da se ne ponovi v še strašnejših oblikah sedanja svetovna katastrofa. Slovenski narod, živeč na Kranjskem, Primorskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem , v manjših odlomkih na Ogrskem in Benečanskem, je etnološki del Jugoslovanov, katerim je prištevati še Hrvate, Srbe in Bolgare. Vprašanje, če so Jugoslovani en narod ali štirje narodi, je znanstveno in se ne more politično rešiti . Dejstvo pa je to : Jugoslovani so po krvi in jeziku tako sorodni kakor enoten narod. ki se deli po narečjih ; vendar pa je zgodovinska usoda določila posameznim delom ločen razvoj , iz katerega se je porodila tudi specifična plemenska zavest vsakega dela. Dočim ni med Jugoslovani večje jezikovne razlike, kakor med nemškimi, italijanskimi in mnogimi drugimi dialekti, ima vendar vsak del svojo literaturo, svoje posebne kulturne barve, šege in tradicije. Upoštevaje ta dejstva smatramo za edino uspešno rešitev slovenskega in sploh jugoslovanskega vprašanja v politični združitvi vseh jugoslovanskih delov, ki pa prepušča avtonomijo vsakemu delu v vseh rečeh, katere niso po svoji naturi vsem skupne. Realizacija te ideje je mogoča v politični obliki jugoslovanske federativne republike , ki jo s tem označujemo za svoj cilj. Zedinjenje Jugoslovanov se ne more uspešno izvršiti v nobeni sedaj obstoječih držav, ker so si njih interesi preveč nasprotni in ker ne bi bilo tako zedinjenje « v bistvu nič drugega kakor aneksija. Problem se more rešiti le z ustanovitvijo popolnoma nove tvorbe, v katero vstopijo vsi deli po svoji svobodni volji. Jasno je, da ne more biti taka nova tvorba nič drugega kakor

demokratična republika. Ustvarjanje nove monarhije v času, ko se rušijo stare, bi spravilo Jugoslovane v smešno-žalostno nasprotje z duhom časa, z zmagujočo svetovno demokracijo in z njih lastnimi potrebami. 288

Razen federativne organizacije, katera zavaruje vsakemu delu toliko samostojnosti, da se mu ne bo treba bati nobenega centralističnega zatiranja ali pritiska drugih delov, in ki prepušča bodoče tesnejše združenje naravnemu svobodnemu razvoju, zahtevamo v jugoslovanski republiki vse garancije ustavnega demokratičnega življenja, zlasti : 1. splošno, enako, tajno in proporčno volilno pravico brez ozira na spol za vse politične in administrativne zastope ; 2. narodni referendum in iniciativo ; 3. odgovornost vseh javnih funkcionarjev ; 4. javno izvrševanje zunanje politike ; 5. popolno enakopravnost vseh državljanov ; 6. popolno svobodo besede in tiska ; 7. popolno svobodo pouka in vesti ; 8. nevtralnost vseh oblasti v razrednih bojih . Izjavljamo, da smo pripravljeni za tako rešitev jugoslovanskega vprašanja delati po svojih najboljših močeh, in pozivamo vse Slovence v Ameriki, ki se strinjajo z našimi načeli, da nas podpirajo pri tem delu, ki služi našemu narodu in mirnemu kulturnemu napredku vsega sveta. V ta namen organizujmo vse naše časopisje, ki je voljno sprejeti in podpirati naš program, organizujmo vse naše podporne , politične in kulturne organizacije za skupno delo in sicer po sledečem načinu : 1. Vsaka centralizirana organizacija voli po svoje dva zastopnika; vsako samostojno podporno, politično in kulturno društvo ter vsak slovenski list pa po enega zastopnika. Ti bodo potem skupno tvorili osrednji odbor, kateri se konstituira med seboj , uredi sredstva in delovanje in vse, kar je potrebno. 2. Organizacije in slovenski listi zastopnike.

izven Chicaga imenujejo svoje

Ponatis iz »NaprejaSrednjo Evropo pod vlado nemškega imperializma, pripoveduje, da mu je vodilni politik nemške socialno demokratične stranke dejal, da je njegova stranka edina germanizatorična moč v Avstriji. 1 Slovenski socialisti se ne morejo postaviti izven naroda, katerega del so in ostanejo. Mi čutimo naše narodno zatiranje prav tako kot socialno . Slovenski delavec, mali kmet, nižji uradnik so po svojem socialnem bistvu in po svoji narodni psihi demokratični elementi. Angleški delavec pozna zgolį socialni boj ; nemški in italijanski poznata socialni in politični boj ; češki in slovenski delavec pa poznata socialni, narodni, kulturni in jezikovni boj . Smešno bi bilo, ako bi se hotel slovenski David bojevati v opremi angleškega ali nemškega Goljata. V tej veliki dobi ne moremo drugače kot biti edini s svojim narodom, z dušo in telesom sodelovati v boju za njegovo svobodo. V narodnem pogledu stojimo na stališču znane jugoslovanske deklaracije, zakaj strašno bi bilo, ako bi se le trenotek pomišljali nastopiti proti osvobodilnim stremljenjem naroda, katerega sinovi smo. Popolna teritorialna narodna -avtonomija v zedinjeni Jugoslaviji to je naše geslo v tej veliki dobi. Ko dosežemo svojo narodno svobodo, bo naš boj za demokracijo in ideje modernega socializma vse bolj uspešen, kot je bil doslej . Kadar bomo svobodni in samostojni , bomo šele mogli misliti na potrebne zveze z drugimi na mednarodnost. Zgledu ruskih boljševikov ne moremo slediti.

Socializem je ideja. Socialistična stranka ni sama sebi namen, ampak je zgolj sredstvo. Socializem ni dogma. Da moremo idejo uporabiti, moramo proučiti zgodovino naroda, katerega del smo, njegove lastninske, kulturne, verske razmere. In spoznati moramo sami sebe svojo narodno dušo. Tako postane socializem tudi med Slovenci živa ideja , ne mrtva dogma ,

kot je bil doslej. Prvo, tako zvano Marxovo internacionalo je razbil ruski nihilist Bakunin. Druga internacionala je bila popolnoma drugačna od prve. Razbila jo je svetovna vojna. Če pride tretja, je danes še zelo dvomljivo. Gotovo pa je, da če pride, bo popolnoma drugačna, kot je bila prva in druga. Jugoslovanski delavci, združite se! Abditus

Ponatis iz Napreja « I. št. 59 z dne 22. septembra 1917. 291

KRITIČNE MISLI >Vodilo za nadaljnje zgodovinsko delo ni to, kar je bilo, temveč to, kar se poraja.< (Dr. Adler v državnem zboru 26. septembra.) Stališče, ki ga zavzemajo nemške socialistične stranke iz »rajha in iz Avstrije k narodnostnemu problemu, je pač vse prej kot socialističnodemokratično . Če beremo danes razprave in članke nemških socialistov ali pa njih odgovore na stockholmsko vprašalno polo glede rešitve narodnostnega vprašanja, vedno in vedno srečamo le en odmev : >Ohranitev obstoječih zgodovinskih državnih oblik oziroma restitucija nekdanjih (Finska, Poljska ) .< Vendar pa je pri tem ⚫ značilno, da zahtevajo za rusko Poljsko restitucijo državnosti , dočim hočejo dati pruskim in avstrijskim Poljakom samo avtonomijo, četudi so bili vsi Poljaki nekdaj združeni v poljskem kraljestvu. Dvojna mera torej ! Rusija mora priznati pravico Poljakov do samostojne države , Nemčija in Avstrija ne. Značilen je uvod glede narodnostnega vprašanja, ki ga najdemo v odgovoru nemške avstrijske socialistične stranke na stockholmsko vprašalno polo : >Nejasno je razlikovanje med pojmoma na cija (narod) in nacionaliteta (narodnost) . Ako razumemo pod pojmom »narod< v smislu državno ljudstvo , potem pomeni > praromanske jezikovne rabe vica samoodločevanja narodov« enostavno svobodo in neodvisnost obstoječih držav. Pravica samoodločevanja držav se razume sama po sebi in priznavamo jo seveda i mi in sicer tako glede velikih in malih držav.< Avstrijsko-nemški socialisti priznavajo torej pravico samoodločevanja obstoječim državam, ne priznavajo je pa Jugoslovanom, Čehom , Poljakom itd. >Narodnosti nimajo pravice do državnega življe nja , ampak njim se zamore priznati kvečjemu »avto.nomija v okviru obstoječih držav . Tako hočejo nemški socialisti zvodeniti temeljno načelo » samoodločevanja narodov , od katerega pričakuje ves svet in zlasti Evropa preporod življenja, ki ne bo poznal vladajočih in podjarmljenih narodov, kot je bilo to pred vojno. In dosledno najdemo potem tudi glede miru samo besede : » Zahteva mo sklep miru brez aneksij. < Stereotipno se vrača v publikacijah nemških socialističnih strank ta stavek, ne pa kot sta ga formulirala ruska revolucija in Wilson : »Zahtevamo sklep miru brez aneksij na podlagi samoodločevanja narodov. Ideja in dogma< - >zbudil«. In ni Vam dalo miru, morali ste mi > »malo odgovoriti « . Napisali ste pridigo v štirih oddihljajih, da bi jo ponavljali za Vami na izust ljudje tretje Machiavellijeve vrste . Pravite torej , da je znana jugoslovanska deklaracija tako rekoč le ponavljanje tega, kar se je že v predvojni dobi govorilo na zborih jugoslovanske socialno demokratične stranke. Zakaj - pravite - že utemeljevanje oficielnega naslova naše stranke je narodno-politični program, ki ga zastopamo . Verus* : Skliceval sem se tudi na strankino konferenco, ki se je vršila 21. in 22. novembra 1909 v Ljubljani, katere poglavitni sad je bila tako zvana » tivolska resolucija « , ki je jasno izrekla, da stremimo kot deli enotnega naroda po združenju v en narod, preko sedaj veljavnih državnih mej . Dr. Milan Lemež, - Op. ur. [1 ] V tem dialogu« je Abditus-Prepeluh hkrati povzel in zavrnil ugovore, ki jih je izrazil Verus-Anton Kristan v člankih » Da se razumemo - Malo odgo vora< (>Naprej I. št. 62, 65, 67 in 68) . 293

Jaz Tale trenotek besedila tivolske resolucije nimam pri sebi. Toda če se resolucija glasi tako, kakor jo Vi citirate, potem, se mi zdi , je premalo jasnosti v njej . Verus : Resolucija pove vse to, kar vsebuje deklaracija jugoslovanskega kluba. Ona je beseda našega narodno- političnega hotenja. Skoro za osem dolgih let smo prehiteli jugoslovanski klub. Jaz : Deklaracija je bila političen čin vsega naroda, tivolska resolucija pa je izrekla narodno-politično hotenje ene stranke. To hotenje bi imel rad natančneje analizirano. Vi pravite, da se hočemo kot enoten narod konstituirati«. Zdi se mi, da Vam problem ni povsem jasen. Narodi so tu, bili so tu že davno pred nami. Poznam slovenski, hrvatski, srbski narod, jugoslovanskega ne poznam. Po Vaših besedah bi se dalo sklepati, da smatrate >narod < za politično skupino. Jaz mislim, da je narod sociološka tvorba. Vsak narod ima svoje narodne interese in svojo psiho. Med narodne interese prištevam tudi narodno-gospodarsko strukturo, politično svobodo, kulturni razmah. Narodna psiha se izraža predvsem v jeziku, tudi književnem jeziku, v značaju, običajih, čustvu. Vse to je že tu, več ali manj popolno. Kako si torej predstavljate konstituiranje« ? Kaj je to ? Stremimo le za tem, da se ujedinimo, politično ujedinimo z nam sorodnima parodoma, s hrvatskim in srbskim. Stremimo torej po jugoslovanski državi. Verus : Pri naši tivolski resoluciji , ki pravite, da Vam ni čisto jasna, so sodelovali odlični možje. Navedel sem nekatera imena, Sklicujem se na dr. K. Renner-Springerja, ki je kapaciteta, priznana od bistrih glav. Jaz Ali Vam je znano, kako ta mož danes misli o avstrijskem narodnostnem problemu, kako ga hoče razrešiti ? Zastopa tako imenovani osebni princip narodne samoodločbe. S to razrešitvijo bi prišli zgolj do nekake kulturne narodne avtonomije (šolstvo) , ki bi bila lep kos mesa za nadaljnje politične boje med avstrijskimi narodi. Kako bi se odločil slovenski delavec, kam bi se zapisal, ako bi njegov delodajalec, tuji mož-kapitalist, zagrozil z odpustom iz dela, ako ne stori tako, kot se zdi njemu prav in dobro ? Zakaj ste se v svojem odgovoru< ognili tej misli v tako velikem loku ? Kako zagovarja Vaša demokratična misel in socialistična duša tak način razrešitve našega narodnega problema ? Ali se strinjate z načelom , ki ga je izrazila nemška socialna demokracija v svoji spomenici za Stockholm ? Daaline ? Samo » da« ali samo pridiga. >ne , vse drugo je Verus : Svoje dni ste govorili drugače . Citiral sem Vam > Naše zapiske iz leta 1902.07 Jaz : To, kar ste citirali , ni med seboj v nobeni vzročni zvezi. Jaz ne vidim nobenega protislovja v Vaših, meni na krožnik položenih citatih, ki so Vas »zbudili . Zelo žal mi je, da sem Vas motil v spanju. Ker pa je nesreča že tu, Vas prosim , zbudite se še bolj , in potrudite se misliti nekoliko bolj dialektično. Opozorim Vas tudi, da leži med letom 1902 in 1917 doba 15 let, ki jo je svetovna vojna razpotegnila na najmanj eno stoletje. In skozi blodnje in zmote gre pot iskalca resnice.

294

Verus : Naši domači predhodniki so socializem razumeli drugače . Kot delavci so se vezali z delavci, mednarodnost jim je bila opora v težkih dneh. In vendar so bili to čustveni ljudje, pesniki sredi grobega materialnega življenja. Socializem jim je bil zvezda-vodnica, za katero so šli trpeči po trnju. Oni so naš zgled, njihova pot je tudi naša pot. Jaz Bili so poštenjaki, ugladili so našo pot, ki je danes skoro cesta . Najbrže se bodo bridko nasmehnili, ko zvedo, da jih Vi proglašate za nekakšne vzore. Bili so začetniki delavskega gibanja med Slovenci . Njih življenje je bila beda, njih sreča žrtvovanje za druge. Bili so pač ljudje čustva, nevedneži v trgovini z oportunizmom . Verus : Tudi oni so hodili z nemškimi sodrugi roko v roki. Slovenski inteligent jih je proglasil za idiote in tepce. Od tedaj, seveda so se razmere spremenile ... Zadnjič sem v gozdu gledal mladega ptiča. Peroti so mu Jaz bile še slabe, in ni se čutil varnega v zraku . Ujel se je na vejici drevesa ; gugal se je sem, gugal se je tja, nerodno je frfotal s perotmi. Verus : Prokletstvo leži nad delavstvom kazen, ker se samo ne spoštuje. Poglejte me, povedal sem Vam svojo povest. Jaz : Zdi se mi, da je zrak zagaten. - Povrniva se k stranki, njenemu dosedanjemu delu, njenemu stališču do naroda, med katerim ima svoje torišče. Trdite, da so v avstrijski delavski internacionali združene narodnostne skupine bile vedno samostojne. Verus : Rekel şem. Jaz: V tej vreči je nekaj žita, nekaj plevela. Živel sem v tisti dobi in rečem, tudi žalostno je bilo včasih . Verus : O kaki podrejenosti nemški socialno demokratični stranki se ne more govoriti. Jaz : Zakaj ne ? Nobene koristi ni od tega, ako potvarjamo zgodovinske resnice. Bili smo majhni, sami si nismo vedeli pomagati. Bili smo žrtev žalostne dobe domače reakcije, nizke kulture domačih oblastnikov, zakrknjene konservativnosti oficielne slovenske politike in plehkega demagoštva njenih predstavnikov, ki so čuvali nad še spečim slovenskim ljudstvom . To ni bila naša sramota, to je njih zgodovinska sramota. Naš nemški socialistični vodnik je skrbel, da smo miselno in čustveno prehitevali svoje domače nasprotnike - >>um eine Pferdelänge < *. To je bil zgolj socialni boj , danes za nas zmagonosno dobojevan. Danes smo priznani. Sedaj , ko se pozna naš korak na domači grudi , se v določnih obrisih kažejo naše nove naloge, spoznavamo: poleg socialnega moramo izbojevati tudi svoj narodni, kulturni in jezikovni boj . Naše naloge se na obzorju očrtavajo v večjih in daljših linijah . Sedaj hočemo misliti s svojo glavo. Verus : Tudi naša strokovna organizacija nam je pravična do skrajne meje. Jaz : Bíli smo dolge, trudapolne boje z centralizmom, ki je okostenel, postal nekako okoren, šablonski in - birokratičen . Spomnite se pre-

*

>za dolžino konja«. - Op. ur.

295

slovenske tiskovine za naša društva, spomnite se na boje za pirov za slovenske strokovne liste, na sebično vsiljevanje tujerodnih poročevalcev, na birokratično zajezovanje mezdnih gibanj na slovenskih tleh, na omalovaževanje socialnih bojev slovenskega delavstva, na germanizatorične tendence nemške organizacije na Koroškem in na Štajerskem , na preziin tako dalje. Vse je bilo samo po sebi ranje narodnih momentov slovenski delavec onemogel in slab in bil je dokler umevno in nujno, zaničevan od svojcev, dokler je mogla biti mednarodna stanovska organizacija pravična napram vsem, resnično skupna vsem. Razvoj organizacije, njena poglobitev in njena važnost za socialni boj pa je ustvarila toliko novih in velikih nalog, zahteva toliko ozirov, da nam je jasno : Centralistični sistem se je preživel, postal je neokreten , vanj je zlezel birokratizem, nič manjši, nič manj škodljiv kot oni v državnih pisarnah. Prišel je čas, da se tudi slovensko delavstvo osamosvoji, da se v upravi svoje organizacije reši tujih vezi, da bo svobodno moglo pospešiti svoj korak.

Verus : Kljub majhnim sporom, smo bili vendarle enotni v narodnih zadevah. Imeli smo svoj narodnostni , tako zvani brnski program. Njegova ustvaritev je bila politični dogodek. Jaz : Dogodek že , ne pa čin. Zakaj nikoli se ni podvzelo ničesar resnega za njegovo realizacijo. Letos so šli nemško-avstrijski socialisti v Stockholm , in glej , v naglici so ta program pozabili doma. In tam so se izjavili čisto drugače. Verus : Vojna furija je zmešala glave . Ko pride mir, se duhovi pomirijo in tedaj nastopi zopet realna, uspešna internacionala. Jaz Vojna preobrne vse, prenovi vse, pomladi vse. Umwertung der Werte* to je že danes njen rezultat. Kdo pojmi to človeško tragedijo v vsej njeni grozi, katera misel, katero srce jo more objeti ? Mnogi objose bodo pomladili njih bo bodočnost. Mnogi se bodo postarili kovali bodo prošlost, Jeremije. Verus : Jaz ostanem pri svojem. Moj breg, tako se mi zdi, je --varen. Vi hočete vse prekucniti bojim se. Tradicij ne spoštujete. Jaz : Res, niso mi svete. Skozi zmote in blodnje gre pot do resnice. Da se jo spozna, je treba vsako reč opužiti, očistiti navlake : laži, hinavščine, prevare ― in tudi samoprevare . Verus : Kje sva ? Jaz

Na prozoru. V daljo glejte !

Verus : zorjem ?

Ni mi jasno. Kaj se premeta, koleba, pretvarja pod ob-

Jaz : Groza, kri, beda ! Ko se zarja razžari, bodo videli vsi. Bomo kakor slepec, ki je spregledal . In videli bomo svoje dosedanje zmote in blodnje kakor na pladenj položene pred nas. 48.** Ponatis iz Napreja< I. št. 78 z dne 15. oktobra 1917 . prevrednotenje vrednot. Abditus. . Op. ur. 296

Op. ur.

NEKRITIČNE MISLI

Remov pravi : »Stališče, ki ga zavzemajo nemške socialistične stranke iz rajha in Avstrije glede narodnostnih problemov, je pač vse prej nego socialistično- demokratično. < Ta premisa je napačna. Na Nemškem in v Avstriji imamo dve struji socialno demokratične stranke : večino, ki se je imenovala prej revizionistično, in manjšino. Ti dve stranki sta se na Nemškem ločili ravno vsled glasovanja 4. avgusta 1914. Člankar Remov ima popolnoma prav, ako obsoja stališče nemške večine, s katero je do nedavna soglašala tudi večina avstrijskih socialnih demokratov, nima pa prav, ako očita nepravilnost manjšini nemške socialne demokracije . Slovenski socialisti bivših revizionistov ali sedaj večine socialno demokratične stranke na Nemškem niti ne štejejo za socialiste. Zaradi tega je nereelno, ako Remov očita sploh vsem strankam iz rajha in Avstrije nesocialistično stališče, mesto da bi ločil stranke , ravno ločitev pa je temelj vsake kritike. Remov podlaga nemškim socialistom glede stockholmske konference , česar niso trdili ne socialisti nemške večine in ne avstrijske delegacije . ... ... Glede samoodločbe narodov v našem avstrijskem smislu pa [avstrijska socialna demokracija ] loči : 1. narode v osrednji in vzhodni Evropi, ki so tako pomešani med seboj, da je teritorialna omejitev nemogoča, 2. narode, ki so še tako zaostali v kulturi in so brez sredstev , da bi jih samostojnost celo zadrževala v kulturnem in gospodarskem napredku, trdi 3. , da mora biti socialno demokratična stranka proti malim državam, posebno pa proti temu, da bi se že obstoječa velika državna in gospodarska ozemlja razbila v državice, kar bi pomenilo zgodovinsko nazadovanje. Iz teh razlogov, pravi spomenica, smo za to, da se narodom in narodnim manjšinam , ki ostanejo v zvezni narodnostni državi , zajamči njihovo kulturno in nacionalno svobodo v obliki avtonomije v obstoječih državah . To stališče pa je docela socialistično. Polno priznanje samouprave vsaki narodnostni skupini, ki se svoje enotnosti zaveda, a strnitev vseh teh samoupravnih skupin v veliko gospodarsko državno skupino, ki je sposobna vzdržati razvoj gospodarstva v smeri napredka in univerzalnosti. Nacionalna samouprava ne sme služiti , da se razbija veliko svetovno kulturno gospodarsko gibanje. Čisto socialistično je, ako se zahteva združitev manjših narodov v veliki državni obliki, ker se tako malim narodom omogoči biti deležni velikega gospodarskega razvoja in ker tudi kulturno zajemajo nove moči v razvoju lastne individualitete pod zaščito velike države. Glede češke deklaracije kakor tudi jugoslovanske je slovenska socialna demokracija zavzela različno stališče v toliko, ker priznava obema skupinama samoupravo v obliki in v okviru zvezne države. Iz principielnega stališča socializma je jugoslovanska kakor tudi češko-slovaška skupina sama zase prešibka stvoriti ločeno suvereno državo. Obe skupini sta vezani druga na drugo in obenem na veliki prometno-gospodarski teritorij , ki jih prirodno veže, donavsko-adrijanski. Za socialista ima veliko bodočnost češko- slovaška in jugoslovanska skupina le v okviru velikega prirod-

297

nega ozemlja, ki sega od Sudetov pa do Adrije. Le v tem okviru more biti govora o modernem gospodarskem lastnem razvoju in obenem kulturnem. Mislim, da Removu in resnemu politiku sploh ne more priti na um , da bi za milijonski narod Slovencev ob Adriji s tržaškim emporijem zahteval suvereno samostojno državo . To bi bila za življenje nesposobna ---- ne tvorba, ampak potvorba države, odvisna od tujega kapitala, kajti le s tujim kapitalom bi se dal vzdrževati svetovni emporij . Remov je torej popolnoma nesocialističen in nesociologičen, ako zahteva majhne narodne državice, ki bi mogle med velikimi narodnimi državami le životariti in se loviti za krila zdaj ene zdaj druge. Popolnoma napačnega mnenja je Remov, misleč, da hoče revolucionarna Rusija osvoboditi svoje narodnosti : Litavce, Este, Lotiše, Beloruse, Maloruse, Kavkazce, Fince, Poljake itd. tako, da vsakemu prizna suvereniteto zase v posebni državi , marveč revolucionarna socialistična Rusija hoče z vso silo ohraniti svojo veliko svetovno državo, v tem okviru pa hoče priznati samoodločevanje narodom na njih lastnem ozemlju in samoodločevanje v državni skupnosti na zunaj. Kar velja za Rusijo, velja za Avstrijo, za Nemčijo in za Balkan. Popolnoma na napačnem stališču in slabo poučen je Remov, ko misli, da nemška socialna demokracija vztraja na centralističnem sistemu. Ta sistem je bil le rezultat zgodovinskega razvoja avstrijske socialne demokracije sploh. Nemci so ustanovili socialno demokratično stranko in tej stranki so se pridruževali prostovoljno Čehi, Poljaki, Slovenci, Italijani in drugi toliko časa, dokler po lastni moči niso prišli do lastne skupine. V brnskem programu leta 189968 , po desetletnem obstanku centralistične stranke, so se posamezne narodne sekcije tudi priznale in le od posameznih frakcij je odvisno, kako si urede svoje zadeve doma in svoje razmerje s centralo. Pogrešen pa je češki separatizem in pogrešna je bila dosedanja popustljivost slovenske socialne demokracije. Na tem pa ni kriva izključno centrala, ampak tudi frakcije same. Lotiti se organizatoričnega dela doma, spraviti strokovne organizacije do moči - tu nam je dana bližnja naloga in ko jo izvršimo, pride priznavanje samouprave po sebi . Dr. H. Tuma

Ponatis iz Napreja I. št. 90 z dne 29. oktobra in št. 91 z dne 30. oktobra 1917.

298

X. ZBOR JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE

STRANKE 25. in 26. decembra 1917 v Ljubljani

Poročilo tajnika Izvrševalnega odbora Josipa Petejana Cenjeni sodrugi ! Kdo izmed vas bi si bil ' mislil na zadnjem strankinem zboru 28. in 29. junija 1914 , ko je prišla v našo zborovalnico pretresljiva novica o sarajevskem umoru, da bo ta zanetil štiriletno evropsko klanje ter uničil toliko človeških življenj , toliko bogastva in kulture ? Nihče. Vedeli smo, da so imperialisti vseh kalibrov že davno želeli to klanje, ali da bo to tako grozovito, si ni nihče mislil, Prav na zadnjem strankinem zboru so bile naše debate živahne, vsi smo hoteli dati stranki več življenja in novega duha. Razšli smo se polni navdušenja in načrtov za bodoče strankino delo. Ali še prav domov nismo prišli in še enkrat pregledali sklepe in načrte ter si delo razdelili , že je bobnal vojni boben, ki je naznanjal splošno mobilizacijo in vojno napoved. S tem so bili za enkrat pokopani vsi naši načrti, vse naše priprave, zakaj odriniti so morali skoro vsi naši najboljši zaupniki, stebri naše stranke, katerih večina se ne bo nikdar več vrnila, ker so to imperialistično hujskarijo plačali s svojo krvjo, s svojim življenjem. Kar nas je ostalo doma, bili smo zmedeni kakor brez glave. Na eni strani evropska vojna, na drugi strani Stürgkhov absolutizem in reakcija, ki je zadušila vsako osebno in družabno svobodo, pri kateri je na našo žalost in sramoto sodelovala tudi najmočnejša slovenska stranka pod vodstvom dr. Šušteršiča in s pomočjo velikega dela tistih, ki so danes postali njegovi nasprotniki. " Pod takimi avspiciji je izvrševalni odbor pričel svojo funkcijo in je naravno, da ne more biti današnje poročilo tako, kot bi bilo, ako bi vojna ne bila nastala. Prvo delo, kateremu je mogel izvrševalni odbor prisostvovovati, je bilo to, da smo spremljali našega ljubljenega in vsega spoštovanja in zaupanja vrednega sodruga Etbina Kristana na ladjo v prosto luko, kjer smo se s solzami v očeh poslovili, ker odšel je v daljno Ameriko. Domača stranka mu ni mogla dati dovolj kruha in to po krivdi naših malenkostnih razmer. Danes vemo vsi, kaj je bil za našo stranko E. Kristan, in zato ga slovenski zavedni proletarci ne bodo nikdar pozabili . Še dobro ni ladja odplula iz Jadranskega morja, že je prišla vest , da je vojna napovedana. Par dni kasneje nam je že prišla vest, da je kranjska deželna vlada ustavila naše strankino glasilo, ki se je imelo v najkrajšem času preseliti v Trst. Z njim je bil ustavljen tudi » Rudar ,. glasilo slovenskih rudarjev. » Železničar« in »Tobačni delavec« sta začela izhajati po enkrat na mesec in sta bila edini delavski glasili, ki sta nepretrgoma izhajali, zakaj » Stavbinski delavec> International< in Kamnarski delavec < so bili od dotičnih zvez ustavljeni. Stranka je bila brez glasila in večina strokovno organiziranih sodrugov ravno tako. Bili smo 299

popolnoma navezani na vesti meščanskih listov. Kakšne vesti so ti listi prinašali , zlasti največji list >SlovenecTage *70 itd. Tega postopanja ni mogel absolutno nihče odobravati in se z njim strinjati, ker je bilo proti vsakemu zdravemu socialističnemu razumu, in zato nas je vse presenetilo in obsojali smo, ker je bilo obsojanja vredno. Proletarska pamet ne more razumeti, kako je mogoče, da tisti, ki so se do včeraj ljubili in se skupaj bojevali za enake cilje, danes svojevoljno drug drugega ubijajo. V takem duševnem položaju je bilo težko najti pot in dovolj poguma za pravo strankino delo. Večina sodrugov je bila zastrupljena potom meščanskega časopisja in ni jih bilo malo, ki so lastno stranko sovražili, ker nismo imeli prilike, da bi tem ljudem situacijo pojasnili. Šele ko je vojna trajala nekaj mesecev, se je pričel razum vračati in izvrševalni odbor je takoj sklical širšo sejo, ki se je vršila koncem oktobra 1914 v Trstu, ki je imela namen zavzeti svoje stališče napram dogodkom v stranki in izven stranke ter poizkusiti z izdajo strankinega glasila. Nazori so bili tako različni, da se ni prišlo do nobenega sklepa in izdajanju lista je bila večina nasprotna. Toliko o splošni situaciji. O politični organizaciji fn nje delu ni govora, ker izvzemši Trsta, Ljubljane in par drugih industrijskih krajev, je politična organizacija zaspala. Vse delo in moči je bilo treba koncentrirati, da se ohrani, kar se ohraniti da, in da se, kjer le mogoče, delavstvu pomaga. Zato smo vso pozornost posvetili našim strokovnim in konsumnim organizacijam in to se je v splošnem tudi obneslo. Ne le da sino ohranili to, kar je bilo, celo . napredovali smo. Naše strokovne organizacije , zlasti na Kranjskem, so skoro močnejše kakor prej , naša konsumna društva so danes v takem položaju, da smo na nje lahko ponosni in da stranka od njih lahko veliko pričakuje. Povrnem se k časopisju : Ko je bil še » Rudarski delavec < ustavljen, so ljubljanski sodrugi pričeli izdajati >> Delavca « , ki je bil in je glasilo skoro vsega organiziranega delavstva izvzemši železničarjev in tobačnih delavcev in ki izhaja še danes in ima nad 3000 izvodov naklade. Maja 1915 smo tržaški sodrugi pričeli izdajati strankino glasilo Zarjo> DelavecNaprej izraz vseh struj, ki se pojavljajo v strankarskem življenju, a ne samo večine ali manjšine, oziroma posameznih strankarjev . S predlogom idrijske organizacije, da se pridružimo deklaraciji, se strinjamo, kolikor je že zapopadeno v resoluciji . Verus je imel prav, ko je rekel, da delavstvo ni zaupalo meščanskim strankam, ker še ni pozabilo, kako so hotele uničiti delavce, so jih denuncirale, preganjale, smešile. Pozabiti ne smemo, da je stranka delavska.

Predlog resolucije o taktiki Jugoslovanska socialno demokratična stranka je zastopnica delavskega ljudstva, ki tvori nje jedro in moč. Zategadelj mora biti vsa notranja organizacija in taktika oprta na delavsko ljudstvo. Stranka pa je tudi realna in splošno politična. Stoji na stališču razrednega boja. S tem poudarja, da je delavstvo oni faktor, po katerem se doseže poln demokratizem , kar pa ne izraža nadvlade delavstva nad drugimi stanovi. V lastnem političnem, strokovnem in gospodarskem oziru pa zahteva delavstvo polno samoodločevanje. Jugoslovanska socialno demokratična stranka dosledno poudarja svoje internacionalno stališče, zato tudi obžaluje, da se je avstrijska internacionala opustila v veliko škodo proletariata vseh narodov v državi. Pozivlja eksekutivo, da stori brez odloga energične korake, da se vzpostavi zopet internacionala na podlagi polnega samoodločanja posameznih narodnih skupin. Glede deklaracije jugoslovanskih poslancev v državnem zboru z dne 30. maja izjavlja zbor, da jo pozdravlja kot prvi enotni in politični izraz združenih meščanov in kmetov za važno politično idejo, katero je razredno organizirano delavstvo že leta 1909 ob pravem času na pravem mestu ter v pravi obliki izreklo ob polni indiferentnosti vse jugoslovanske javnosti. Kot demokratična stranka pa spoštuje vsako versko ali politično prepričanje, zato pa tudi zahteva popolno svobodo in spoštovanje za svojo stranko in njene naprave.

21

321

Iz debate o organizaciji in taktiki Sodrug A. Kristan : Poročevalec je razmotrival o pravilniku. Vojna je uničila organizacije. Ko se je strl absolutizem, se je pričelo zopet delo. Naša stranka ima politične, strokovne, gospodarske in izobraževalne organizacije ; na vseh teh poljih moramo delati neumorno dalje. Izobraževalna organizacija mora posvečati svoje delo mladini in ženstvu zlasti z ustanavljanjem knjižnic. Imeti moramo res organizacije, ne le pristaše, kakor jih imajo meščanske stranke, da bo naša politična stranka lahko izvrševala svoje politične dolžnosti in ne samo strokovne in gospodarske. Posvetiti bomo morali nekaj pažnje tudi zadnjim dogodkom. Nekateri svetujejo: proč s centralizmom. K temu pripominjam, da je bila politična stranka vedno samostojna, nikakor pa to ni priporočljivo za strokovne organizacije, ker ni ne praktično ne gospodarsko mogoče. Čehi sami priznavajo, da je bila decentralizacija napaka, in marsikaj se ni izvedlo, kar bi se bilo, če bi bile ostale organizacije centralizirane in bi bila delovala avstrijska internacionala. Abditusov članek zahteva, da se izrečemo za deklaracijo, a deklaracija zahteva manj . Mi smo šli na konferenci dalje in tega ne moremo zavreči. Pri tej priliki omenjam tudi boj zoper boljševike na Slovenskem. Kakšna je stvar? Meščanska revolucija v Rusiji se je izvedla na ramah delavstva. Ko so delavci videli , da hočejo meščanske stranke izrabiti sad revolucije zase, so prišli boljševiki in razvili proletarski program in program miru ; meščanski listi trosijo neresnico. In z deklaracijo? Predložili so jo, a drugi dan je bila objavljena, vprašali niso za mnenje in se ne hoteli posvetovati o njej . Za narodne pravice smo se vedno zavzemali in tako bo tudi v bodoče ; smo pa internacionalni socialisti, ki zastopamo delavstvo. Stranka pa potrebuje, če hočemo uspešno delati, svoje tajništvo in upamo, da bomo z dobro organizacijo napravili tudi zanj podlago. Mogoče je, da se osnuje v kratkem kak naroden svet na podlagi skupnih demokratičnih točk. Nekoč je dr. Šušteršič že podal izjavo glede narodnega sveta, ki je pa bila taka, da o njej sploh ni bilo mogoče razpravljati . Upajmo pa, da se uvede v slovenski politiki in polemiki vsaj toliko dostojen ton, da bo bolj enoten boj za napredek in svobodo našega ljudstva lažji in uspešnejši. Sodrug Petejan : Izvršitev politične organizacije je nujna potreba. Vsi naši današnji sklepi bodo brez uspeha, če ne izvedemo dobro politično organizacijo, ki ji bo dolžnost in naloga, širiti politično zavest med našim delavstvom , da bode vsak naš pristaš sposoben s svojo glavo razmotrivati politična vprašanja. Ako sprejmete predlagani organizacijski regulativ, napravite s tem podlago in obliko naši politični organizaciji. S strankinim davkom damo stranki sredstva za njeno delo. Ne bomo nabirali kapitala za kupovanje glasov pri volitvah po zgledu meščanskih strank. Mi potrebujemo sredstev za agitacijo, za izobraževalno delo. Brez denarnih sredstev je vsako delo nemogoče. Kar se tiče forme organizacije, se ne strinjam s sodrugom dr. Tumo, ki hoče naše organizacije strokovne in politične ločiti, ker vidi, da je to združenje privedlo do 4. avgusta. Sem drugačnega mnenja in mislim, da bo treba ravno v strokovne organizacije zanesti več socialističnega duha in socialistične izobrazbe. Delavec, ki pristopi v strokovno organizacijo, ne sme to storiti samo radi hipne koristi, zvišanja plače in skrajšanja delovnega časa, temveč se mora prepričati, da je strokovna organizacija bojna in razredna, ki ima namen delavstvo osvoboditi izpod kapitalistične sužnosti ter ga napraviti svobodnega in enakovrednega človeka. Ako bi ta zavest vladala v strokovnih organizacijah namesto oportunizma, bi do 4. avgusta ne bilo prišlo. Zato pa je naša dolžnost, da naše organizacije izpopolnimo ter jih pripravimo sposobne za vsak boj . Veliko delo nas čaka,, ki ga bomo morali izvršiti. Zanemarjati ne smemo naših slovenskih delavcev na Koroškem in zgornjem Štajerskem , kjer je na tisoče slovenskih delavcev, ki so za našo stranko mrtvi. Med nje moramo in jim povedati, da je njih mesto v naši stranki, ker s tem bodo koristili socializmu in narodu. Težavno bo delo, ali izvršiti ga moramo. Ne smemo pozabiti naše mladinske organizacije, ker mladina je bodočnost naše stranke. Nobena žrtev ne sme biti prevelika za širjenje izobrazbe. Organizirati moramo mladino in tudi naše žene, med katerimi je v zadnjem času pričelo jako lepo gibanje, zlasti v ljubljanski okolici. Glede taktike sem mnenja, da mora biti naše

322

strankino delo posvečeno delu za demokratizacijo in svobodo. Ne smemo odnehati, dokler ne izvojujemo delavstvu enakopravnost v vseh javnih korporacijah, v katerih se naše meščanske stranke tako boje demokratizma. Pri vsem tem delu mora imeti stranka popolnoma proste roke.

Sodrug Straus : Idrijski predlog imate pred seboj . Izjavljam, da bomo za obe resoluciji glasovali . Idrija se je v bistvu izrekla za deklaracijo, a se strinja z načeli, ki jih je preciziral zbor. Konferenci se je zdelo potrebno, da se spravi to vprašanje na razpravo. Glede prispevkov je mnenja, da zadoščajo prispevki 50 vin na mesec. Vsekakor mora ostati socialno demokratična stranka na razrednem stališču, neoziraje se na meščanske stranke . Sodrug Golouh : Izjavlja, da mladini pripravljajo posebno izjavo. S pravilnikom stranke soglašajo. Priznavajo tudi načelo, da sodrug ne sme sodelovati pri meščanskih strankah razen pri kulturnih napravah. Le glede sedeža izvrševalnega odbora priporoča Trst, ne Ljubljano. - K izvajanjem poročevalca sodruga Čobala meni, da je poročevalec očividno za centralizem. V bodoče se bo to moralo spremeniti. Po mnenju mladinov treba voliti federalistično obliko avtonomnih organizacij . Naše stališče napram Dunaju treba revidirati . Mezdni boji se morajo izvesti neodvisno, kadar je primerna prilika, o kateri odločamo doma. Če že omenjamo članke v » Napreju« , bi ne bilo treba dati priliko za očitanja . Članki, vsi vsaj, niso bili primerni za strankino glasilo. Resolucijo, ki jo predlaga poročevalec, pozdravljamo. Na vsa tozadevna vprašanja odgovarjamo, da hočemo federalizem. Sicer pa pozdravljamo nazore, ki so izraženi v resoluciji.

Sodrug dr. Tum a : Opozicija se popolnoma strinja z nami ; novih idej niso prinesli. Strinjam se z nazori sodruga Kopača glede na taktiko. Poznam klerikalce, boj z njimi je lahek ; edino dobro lastnost imajo, da so bili nekoliko bolj demokratični (splošna volilna pravica) ; absolutno nemogoče pa je reagirati z liberalci, ker niso bili nikoli pozitivisti. Imamo socialno demokratično in klerikalno stranko, vse drugo je liberalno in neizrazito, naj se imenuje kakor koli. Ideja deklaracije naj se širi, vprašanje je vitalno glede na narod, na državo, na jugoslovansko socialno demokratično stranko. Vlada bi to sama lahko izvedla, če bi razumela položaj ; Čehi in Jugoslovani pa nimajo moči, da stvar izvedejo. Socialni demokrati pa moramo hoditi svojo pot. Mladina se je dotaknila organizacije. Imamo strokovne in politične organizacije. Na Angleškem imajo dobre strokovne organizacije, a politična se je zbudila pravzaprav šele v vojni. Na Francoskem je bila prej politična : duševna, strokovna: tehnična. In ruska revolucija je uspela zaradi tega, ker je bilo gibanje revolucionarno. Če bo ruska revolucija propadla, bo temu krivo, ker organizacije niso administrativno izvežbane: manjka strokovnih organizacij, ki bi prevzele upravo. Te ločene organizacije se morajo seveda sporazumeti. O izjavi, ki je mladini sedaj še ne podajo, govorimo pozneje. Sodrug A. Kristan : Opozicija nima smisla . Že 26. septembra sem pisal, da bi bilo veliko zlo, če ne bi upoštevali stremljenja po ujedinjenju, in da pozdravljamo deklaracijo. Zato je neumestno, če nas skušajo blatiti in smešiti meščanske stranke, s katerimi mi ne moremo hoditi. Tudi do federalizma pridemo v, strokovnih organizacijah, toda le sporazumno z drugimi narodnostmi. Sodrug Bahun : Stopamo v novo dobo. Mlačnost, ki smo jo imeli doslej , mora popustiti in postaviti se moramo popolnoma na svoje noge. Priznavam, da je bil Rulejev članek76 in še nekaj drugih v »Napreju< neumesten, a napredek je potreben, osamosvojitev organizacij je obenem okrepitev zlasti v političnem oziru. Med ljudi moramo, zakaj so še kraji, kjer niti ne poznajo našega programa. Naši sodrugi pridejo iz strelskih zakopov in bodo vpraševali, kaj smo ta čas storili.

323

1 Sodrug A. Kristan priporoča, naj se izjava mladinov prebere pri zadnji točki. Sodrug dr. Tuma priporoča, naj se prebere takoj . Sodrug Golouh poda daljšo izjavo, v kateri razvija mladina svoje nazore. Pravi, da stranka ni diferencirana ter da je pri nas premalo razvita industrija. Zahtevajo nacionalni federalizem´ strokovnih organizacij in nebirokratično tajništvo. Vse to zahteva demokratični čas. Narodnost presojamo sociologično, ne šovinistično. Narodi po celoti naj se organizirajo. Naš namen ni sejati razdor, marveč sodelovati hočemo za napredek našega ljudstva. (Besedila izjave, ki je jako obsežna, nismo prejeli, zato je ne moremo v celoti objaviti.) *

Sodrug A. Kristan : Stranka je v minuli poslovni dobi delala, kolikor je mogla v danih razmerah. Socializem je razširjala in delala zanj . Kritika, da je stranka to in ono opustila, da tega in onega ni mogla storiti, je opravičena in dopustna, ker je naš namen, da izpopolnimo svoje delo ; toda storjeno delo zaničevati, kakor se je to bilo začelo, dasi smo vsi bili prepričani, da je bilo plemenito, da je rodilo sadove, tega pa ne smemo. Združiti moramo vse sile. Sodrug Golouh : V razpravah, ki so se vršile, in so bile precej burne tu pa tam, se je apeliralo, da bodimo lojalni . Opozicija je bila popolnoma zmerna, dasi je bila debata morda preostra. Če smo tudi zagovarjali svoje stališče, smo to storili vendarle v prepričanju, da vsi iščemo pot k socialističnim ciljem. Hočemo skupno delo za socializem, čeprav v taktiki nismo popolnoma edini. Sodrug dr. Tuma : Omladini so podali izjavo pozno. O njej bi bilo treba obširne razprave, dasi je težko razpravljati o njej . Izjava ima nekaj jedra, ni pa popolnoma jasna. Omladina ima iskreno željo po radikalizmu, sega v socializem in nacionalizem ; izjava ima nekaj znanstvenega jedra. Iz vsega pa je razvidno, da je zbor prepričal mladino, da se naša načela ujemajo . Opozicijo porabimo zase, to je za razvoj stranke. Živahno delovanje je potrebno za dosego oblasti, to so hoteli povedati, zato imamo tudi vero, da so pošteni . Sodrug Petejan : V opoziciji je v tem nesmisel, ker se ne ujema v nazorih, a se strinja s sklepi zbora. Svoje nazore bi morala uveljaviti v organizacijah, a tega ni storila, ker organizacije predobro poznajo svojo pot .

Ponatis iz >Razprav X. rednega zbora jugoslovanske socialno-demokratične stran1917 v ke v Avstriji Ljubljani>Ljudskemu odru pa priporočamo, da priredi še več takih predavanj tudi z druge strani ... Potem bo šele pravo očiščenje in pomlajenje ... Verus Ponatis iz >Napreja II. št. 98 z dne 30. aprila 1918.

CANKARJEV ODGOVOR

Dragi Verus ! Pravilno in primerno se ti je zdelo, da si v majski številki » Napreja< izkrivenčil pomen in smisel mojega tržaškega predavanja z dne 20. aprila. Koncept tega predavanja je bil celotno objavljen v > Napreju< , lahko bi si ga bil torej natanko prebral. Tega nisi storil ; drugače bi svojega čudnega >pojasnila ne bil napisal. Moj govor je bil namreč tako jasen, da ne rabi prav nikakšnega pojasnila , tudi tvojega ne, dragi Verus , nepoklicani in nepovabljeni kontrolor! Na dolgo in na široko mi razlagaš, kaj da je socialno demokratična stranka storila dobrega slovenskemu delavstvu. Nato me še poučuješ o značaju stranke, o razrednem boju, o boljšem kosu kruha, o izobraževalnem delu in še v mnogih drugih stvareh, o katerih sem, dragi moj Verus, govoril v Trstu jaz sam in, ne zameri, govoril boljše od tebe ! dovolj razumljivo, kako Povedal sem za vsakogar -- razen zate

visoko spoštujem in cenim organizatorično delo naših pionirjev. Nisem zatajil temelja stranke, razrednega boja. Nikakor nisem pozabil, da je 345

delavstvo tista skala, na katero bomo gradili Slovenci svoj boljši dom. Ali povedal sem tudi marsikaj , o čemer ti molčiš, dragi Verus ! Tisto namreč sem povedal, kar je z drugačnimi, le še bolj temperamentnimi besedami izjavil sodrug Kopač ob majskem slavju v » Mestnem domu« ljubljanskem : da bije zdaj usodna ura za ves celotni slovenski narod 180 Da mora zdaj biti organizirano delavstvo na slovenskem jugu pripravljeno na vse ! Da je ono , prav ono poklicano stopiti na fronto v boju za samostojno, neodvisno jugoslovansko državo. Nihče mi ne more in ne sme očitati, da sem žalil slovenski proletariat, ker sem mu bil prisodil najvišje in najčastnejše mesto v tem odločilnem boju za osvobojenje naroda izpod tujih jarmov! Nič nisem prikrival, da je stvar jugoslovanske države za nas Slovence in posebno za slovenski proletariat krušna , stvar, da se v tistem hipu, ko se otresemo političnega jerobstva tujcev, odrešimo tudi gospodstva tujega kapitala. In da nam je najprej treba svobodnega lastnega doma, predno si ga moremo urediti po svojih načelih in po svoji volji. To je bil poglavitni smisel mojega tržaškega predavanja. Če ga hočeš res vestno prebrati, si poišči tisti dve številki » Napreja « , ki sta ga objavili (96. in 97.)! Rad bi ti še kaj povedal o črni kavi , o cigaretah, o literatih in umetnikih, o popisanih štiriinšestdesetih straneh in tako dalje, toda nikoli nisem bil vnet za dolga prerekanja. In tako, dragi Verus, ti želim obilo zdravja in dobre slovenščine ! Ivan Cankar Ponatis iz »Napreja>preprosti narod < . Tega bajeslovnega » preprostega naroda< namreč ni več ! Preveč je prenesel, preveč je pretrpel, preveč izkusil naš ubogi narod, da bi mu bilo treba zviška doli deliti še prav posebnih naukov ! Najboljši učitelj je trpljenje, najboljša učiteljica je bolest. Narod je v svoji nesreči zavedel se najvišjega, kar ima, svojega največjega bogastva, svoje kulture. Ta zavest ga bo rešila iz vseh težav in bridkosti, iz vseh zmot in zablod. Kdor je sebi samemu zvest, temu je zvest tudi Bog in življenje mu je dano! Dano je življenje našemu narodu-proletarcu, nihče več mu ga ne more vzeti ! Saj si je s svojim delom, s svojim umom in srcem zaslužil sončno življenje, ta narod kmetov in delavcev, ta narod sužnjev, ki ne mara več biti narod sužnjev! Če je kje bil delavec suženj , je bil v naših slovenskih krajih dvakrat suženj ! Drugod so mu izrabljali roke in glavo, pri nas so mu povrhu tega še vzeli ponos, odrekli mu dušo in odrezali jezik. Za tujega kapitalista in uradnika je bil slovenski delavec žival, ki mora molčati, zato ker ne zna govoriti po človeško . S čeznaturnim naporom, s požrtvovalnostjo brez primere so posamezniki malo jih je bilo ! vzdramili to naše delavstvo k višjemu kulturnemu življenju, so mu s pomočjo organizacije po dolgih bojih pripomogli do kosa boljšega kruha, so se hkrati trudili, da bi mu dali potrebne duševne hrane. V tej zadnji stvari pa je zmanjkalo moči, je zmanjkalo delavcev. Malo številce onih, ki so se trudili za kulturno izobrazbo delavcev, so bili povečini samouki, delavci, ki so sami v svojem bridkem in težkem dnevnem življenju občutili potrebo po višji izobrazbi, po vpogledu v širša obzorja. Delali so, kolikor so pač mogli delati, toda

348

postavili so temelj za delo onih, ki bodo delali in gradili za njimi. Za delo onih, katerih velika in sveta dolžnost je , da maso našega slovenskega ljudstva privedejo k najvišji duševni zavesti , privedejo v svetovno kulturo. To pa je dolžnost slovenske inteligence . Tej dolžnosti se ne more in ne sme izogniti, ker drugače svojega lastnega naroda ne bi bila vredna in bi se izločila iz njega. Obenem, ko prevzame to dolžnost, prevzame pa tudi silno odgovornost. Brez vsakega pomisleka lahko govorim človeku , ki je izobražen dvomljivec, ki je že zdavnaj bil spoznal zmote in zablode razuma človeškega . Težje pa je govoriti in pisati delavcu, ki ne pozna laži in dvoumnosti, ki natanko veruje, kar sliši in bere. Težko in trdo. nalogo si bo dala slovenska inteligenca, da maso našega ljudstva, predvsem naše delavstvo, pripravi za tiste boje, ki čakajo naš narod. Treba bo, da s predavanji, s časopisjem, z brošurami in knjigami stopi med ljudstvo , spoji se z njim, vrne k njemu, kakor je bila iz njega vzrasla. Treba je, da pove delavcu, kar mu je bilo od nemile usode prikrajšano. Treba je najbolj , da ga vzdrami in mu pove : >Enakopraven brat si v družini !« In še bo potreba, da mu da ponosa in samozavesti, tako da bo čutil v sebi : >> Na meni , na mojih plečih, na plečih delavca-proletarca, sloni bodočnost slovenskega naroda, naroda-proletarca ! < - Če naša inteligenca te svoje svete in nujne dolžnosti ne izpolni kmalu in korenito, potem ne zasluži, da se imenuje inteligenca in posebej še slovenska! Nekaj pa je, kar mi je prav posebno pri srcu in kar sem bil že omenil. hkrati usoda naše narodne prihodnosti . Šol To je usoda naše mladine je malo, kar jih je, so prenapolnjene ; učiteljev skoraj ni, učiteljice so z delom preobložene . Ali vse to je šele manjši del nesreče . Da šolske izobrazbe nimajo zadostne, je hudo . Toda še hujše je, da naši otroci stradajo , da polagoma pešajo od gladu. Zadnjič sem šel mimo šole na Ledinah, in tam sem videl obrazke , splahnele, zvodenele obrazke, da sem se obrnil stran, od sramu in bolesti . Mislil sem si v svojem srcu : » Moj Bog, to bodi 'naša bodočnost !« ... In vendar ni vse upanje izgubljeno ! Matere- delavke so naša bodočnost ! Poznam tako mater : svojo srčno kri bi dala, da reši otroku življenje ! Dokler imamo take slovenske matere, se nam ničesar ni treba bati ! Ali velika in važna narodna dolžnost pripade tudi tem trpečim materam-delavkam. Že otroku, ki ga pestuje, naj dopove, zakaj ni dobil mleka ; otroku, ki je bil že shodil, naj dopove , zakaj nima belega kruha ; otroku, ki je na pol odrasel , naj dopove, odkod vsa ta nezaslišana krivica, ki jo moramo trpeti ; in ko bo otrok dorasel, naj mu pove natanko in po vrsti, kaj je bilo in kaj mora biti ! - Če bo vsaka mati storila to svojo sveto dolžnost, nam ostane temelj naroda nedotaknjen , naša mladina, tisti temelj , na katerem bomo gradili naprej . Jaz zaupam v to delo, zaupam v delo vseh. In obenem trdno in zvesto

zaupam v uspešnost tega dela, zaupam v bodočnost svojega slovenskega naroda. Za slovo , prijatelji, vam rečem besedo iz srca : verujmo ! Ker le v veri je moč in zmaga in odrešenje ! Ponatis iz >>Napreja< II. št. 126 z dne 6. junija in št. 127 z dne 7. junija 1918.

349

JUGOSLOVANSKA SOCIALNO DEMOKRATIČNA STRANKA IN NARODNI SVET

IZ RESOLUCIJE IZVRŠEVALNEGA ODBORA

4. junija 1918

Celokupni izvrševalni odbor najodločnejše protestira proti Seidlerjevi vladi, ki preti s persekucijami jugoslovanskemu narodu vsled njegovega stremljenja po svobodni državi troimenskega naroda. Obenem protestira proti intervenciji južnoštajerskih in koroških nacionalnih Nemcev ter nemškutarjev pri cesarju dne 25. maja tega leta ter jim odreka vsako pravico govoriti v imenu slovenskega ljudstva. Jugoslovanska socialno demokratična stranka stoji neomajno na sklepih jugoslovanske tivolske konference iz leta 1909 ter na sklepih strankinega zbora decembra 1917 ; smatra zato za svojo dolžnost, da v sedanjem času, ko vlada preti, celemu narodu s persekucijami in preganjanji, odločno in jasno pove tako v svojem časopisju kakor na shodih, da se jugoslovanski proletariat v bistvu strinja z ostalim narodom . . . . .* Samo po sebi je umevno, da stoji stranka slej ko prej na stališču samoodločbe narodov. Kakor zahtevamo svobodo za svoj narod, prav tako moramo prepustiti tudi drugim narodom, da določajo in odločajo o svoji usodi. Izvrševalni odbor smatra za potrebno, da stopi v tozadevni dogovor z italijanskimi in nemškimi sodrugi ter se z njimi sporazume. ... Glede ustanovljenega Narodnega sveta izjavlja celokupni izvrševalni odbor, da jugoslovanska socialno demokratična stranka ne vstopi v Narodni svet, pač pa ne odklanja sodelovanja, pridržujé si za izvršitev sprejetih sklepov povsem prosto roko.

Ponatis iz Napreja< II. št. 126 z dne 6. junija 1918.

DR. HENRIK TUMA PROTI VODSTVU STRANKE V tržaškem bratskem >Lavoratoru>Napreja« II. št . 134 z dne 15. junija 1918, članek : » še o praških slavnostih in Jugoslaviji .

K VPRAŠANJU O ZATIRANIH NARODIH IN 0 INTERNACIONALI83, 1 Golouhov članek, ki je izšel prvotno v 870. št. >Lavoratora Napreja < II . št. 170 z dne 29. julija 1918.

POZIV NA JAVNO DISKUSIJO O STALIŠČU SOCIALNE DEMOKRACIJE DO NARODNEGA SVETA Dne 16. in 17. tega meseca so zborovali v Ljubljani zastopniki jugoslovanskih političnih strank - Slovenci, Hrvatje iz Istre in Hrvatje in Srbi iz Dalmacije - ustanavljajoč Narodni svet. Na povabilo sklicateljev so se zborovanja udeležili tudi zastopniki jugoslovanske socialno demokratične stranke kot gostje, da se seznanijo z namenom Narodnega sveta in da tudi zbranim zastopnikom ostalih političnih strank razlože svoje mnenje in svoje nazore. Jugoslovanska socialno demokratična stranka je sicer na temelju doposlanega pravilnika glasom sklepa širšega izvrševalnega odbora izjavila, da ne vstopi v Narodni svet, da pa ne odklanja sodelovanje, pridržujé si povsem proste roke. ... Kaj hoče Narodni svet ? Ljubljanski Narodni svet je del vseobče jugoslovanske narodne organizacije in koncentracije, ki naj dobi svoj defi- , nitivni vrhovni organ v skupnem jugoslovanskem narodnem odboru v Zagrebu. Hoče izvrševati delo za ujedinjenje jugoslovanskega naroda v samostojno državo. ... Za nas socialne demokrate nastaja važno vprašanje : v kakem razmerju naj bomo napram Narodnemu svetu - naj li naša jugoslovanska socialno demokratična stranka vstopi vanj z ostalimi narodnimi elementi in z vso čilostjo z ozirom na zgodovinsko dobo, ki nastaja, deluje za uresničitev njegovega namena in njegovih nalog ? Zato ne bo odveč, če otvorimo o tem javno diskusijo.v » Napreju « , da se razjasné pojmi in ugotovi na temelju dejanskega položaja stališče, ki odgovarja jugoslovanskemu socialističnemu delavstvu. Prosimo sodruge, da povedo svoje mnenje!

Ponatis iz >>Napreja‹ II. št. 187 z dne 19. avgusta 1918.

STALIŠČE ITALIJANSKIH SOCIALNIH DEMOKRATOV V TRSTU V torek, dne 20. tega meseca se je vršil v Trstu sijajen shod italijanske socialno demokratične stranke. Na dnevnem redu, lepo in bogato izbranem , so bile točke, ki imajo zanimati danes vės socialističen svet v splošnem, in točke, ki se tičejo posebej še italijanske in naše jugoslovanske socialne demokratične stranke. Zborovalci so izrekli na shodu enodušen protest proti brest-litovskemu miru in proti intervenciji Avstro-Ogrske na Finskem in v Ukrajini ; obžalujejo spletke in oboroženo posredovanje ententnih držav v Sibiriji in Rusiji ter pošiljajo vladi slavne socialistične republike sovjetov tople in solidarične pozdrave.

355

Nato je bila sprejeta na shodu naslednja resolucija strankinega političnega ་ odbora : Strankin shod, ki se je vršil 20. avgusta v Trstu, se pridružuje brez pridržkov in v popolnem soglasju načelom, oznanjenim na mednarodnih konferencah v Zimmerwaldu in Kientalu,86 ki tvorijo podlago za splošen, enak in trajen mir, kakor jih je pozneje proklamirala tudi ruska revolucija : mir brez aneksij in brez kontribucij ter samoodločba vseh narodov : spoznava, da je v vzajemnem in odločnem boju svetovnega proletariata potrebna prava smer, da se uresniči popolna, splošna in pravična samoodločba, toda ne z nadaljevanjem vojne ali z zmago ene bojujoče se skupine nad drugo ; zahteva in razglaša tudi za italijansko ljudstvo v Avstriji polno svobodo samoodločevanja o sebi, lastnih potrebah in lastni bodočnosti ; in , spoznavši posebne etnografične predpogoje naših dežel, vključno Trsta, vzpodbuja krajevna izvrševalna odbora italijanskega in jugoslovanskega odseka stranke, da razpravljata in sklepata nemudoma na skupnih konferencah o splošnih točkah adrijanskega narodnega problema v svrho njegove rešitve. Ponatis iz Napreja< II, št. 190 z dne 22. avgusta 1918.

ZIBAJOČA POLITIKA (Moje pripombe o »Narodnem svetu fik-fakovska politika o narodnem problemu prava ali pa zgrešena. (Opomba uredništva: Tu se sodrug Milost zelo moti ! Izvrševalni odbor si je popolnoma na jasnem .) Vojna je razburila duhove, opijanila mase, vsejala v duše gnev, srd, sovraštvo, zato ni čuda, če se tudi boljši sodrugi nahajajo v takem duševnem razpoloženju, da jim prazna frazarija narodnjaških ideologov že toliko imponira. Res je, da nam je ta debata vsiljena. Meščanski nacionalisti, ki so naše študije in sklepe namenoma ignorirali in pobijali, so sokrivi, da je napočila ta usodepolna vojna. Bliža se čas, ko bodo morali dajati račun o svojem delovanju pred vojno. Vedno so nam te stranke predbacivale, da smo sanjači, utopisti, in delale tako zvano reelno politiko, ki je bila v praksi taka, da so za kakšen milijonček, ki se je podaril ali posodil za to ali ono falirano nacionalno banko ali zavod, podpirale vsako vlado ter glasovale za vse vojne kredite, tako da je militarizem v državi postal jačji in prevzetnejši . Tako klečeplazenje pred visokimi gospodi ministri so nacionalci . in klerikalci nazivali reelno, praktično politiko. Seveda so ljudstvu vedno metali fraze, s katerimi so narod slepili. Mi socialisti smo bili edini, katerih niso tiste fraze prav nič prepričale o tem, da so meščanske stranke poštene. In sedaj ? Po groznem klanju na vseh frontah, sredi moritve narodov, pride ravno tista gospoda ter nam vsiljuje debato o narodnem vprašanju, ki smo ga mi poglobili, ko so še sami izvajali zgoraj omenjeno reelno politiko praktičnih interesov (čitaj : korupcije) . In nekateri sodrugi res verjamejo tem gospodom in prihajajo do zaključka, da imamo baje neke skupne cilje z meščansko gospodo, Kolika prevara ! Če bi mi socialni demokratje verjeli onim gospodom, potem smo imeli že davno pred vojno priliko, da v več točkah hodimo skupno. Toda niso nas marali, in danes

356

mas snubijo ! Zakaj ? Boljševiška revolucija je marsikaj vplivala na to. Ustvarjati nove države? Za boga svetega ! ....* Da pa delajo za to in v to svrho, so edino poklicani izvrševalni odbori naših strank v narodih, ki visoko nadkriljujejo tudi v narodnih problemih one korporacije, ki se nazivljajo . » Narodni svetJugoslovanska socialistična konferenca, vršeča se 6. oktobra 1918, izjavlja , ´da stoji v soglasju s svojimi dosedanjimi programatičnimi izjavami v narodnem oziru neomajno na stališču popolne samoodločbe narodov ter zahteva zato združitev S. H. S. v samostojno demokratično jugoslovansko državo. Nacionalno državo je namreč smatrati kot predpogoj za uspešnejši razredni boj . * Tu manjka v ohranjeni kopiji pisma nekaj besed, —

366

Op. ur.

Glede obmejnih, narodno mešanih krajev smatra konferenca za potrebno, da se njih pripadnost uredi dogovorno s prizadetimi narodi, ter odklanja vsako nasilstvo tako napram svojemu narodu kakor napram drugim. Obsoja seve vsako tako narodno politiko, ki bi onemogočila sporazum z narodi, ki so bili doslej v svojem gospodarskem življenju navezani na trgovske in prometne zveze skozi naš jugoslovanski teritorij.< II. > Konferenca smatra, da je z ozirom na zgodovinsko dobo, v koji se nahajamo, tako v interesu jugoslovanskega proletariata kakor tudi v interesu nujne rešitve jugoslovanskega vprašanja, da stranka sodeluje v Narodnih svetih oziroma v Narodnem odboru skupno z ostalimi strankami v narodu S. H. S. v vseh točkah, ki ne nasprotujejo našim socialističnim načelom. Vsled tega konferenca izjavlja, da jugoslovanske socialno demokratične stranke stopijo v posamezne Narodne svete oziroma v osrednji Narodni odbor ter tam uveljavljajo svoja socialistična načela, ki se tičejo rešitve narodnih, političnih, gospodarskih in kulturnih vprašanj ter da v potrebi odločno nastopijo proti vsemu onemu, kar bi našim načelom nasprotovalo.< III. »Z ozirom na to, da bode taktika jugoslovanskih socialno demokratičnih strank v Narodnih svetih in v Narodnem odboru kakor tudi drugod enotna, smatra konferenca za potrebno, da se izvoli stalen jugoslovanski socialistični svet, ki naj bo sestavljen iz treh zastopnikov vsake jugoslovanske socialno demokratične stranke in v katerem naj bodo posebej vsled specialnih razmer zastopane tudi jugoslovanske socialno demokratične organizacije iz Dalmacije in Ogrske.
Konferenca je mnenja, da je vzpostavitev proletarske internacionale nujno potrebna z ozirom na to, ker bodo razredni interesi v nacionalnih državah zahtevali medsebojno internacionalno pomoč. Zato se nalaga jugoslovanskemu socialističnemu svetu, da s svoje strani išče način , kako se internacionala znova oživotvori.< Bosenski sodrugi niso glasovali za to resolucijo zaradi svojega stališča, ⁹¹ ki soglaša s stališčem sklepov socialističnega zborovanja v Zimmerwaldu, in so izjavili, da jim je žal, ako ni prišlo na konferenci do skupnega sklepa. Sicer bodo predložili sklep izvrševalnemu odboru bosenske socialistične stranke v pretres .

Ponatis iz >>Napreja< II . št. 230 z dne 8. oktobra 1918.

367

OB PREVRATU

TRST IN ITALIJANSKI SOCIALISTI

Govorili so in njih govor je treba pribiti, morda za zgodovino samo, morda pa tudi za praktično potrebo. Njih govor je namreč zatajevanje, zatajevanje socializma. Socializem pozna spravo, sporazum, priznavanje, upoštevanje. Oni vsega tega ne poznajo več, poznavajo le samoitalijanstvo Trsta. Izhajajoč iz tega nacionalistično šovinističnega stališča so nas tržaške Jugoslovane obsodili v narodno smrt. Puecherjanci v takojšnjo, potom vtelesenja k Italiji, Pittonijanci v počasno ali gotovo, potom asimilacije, h koji naj nas prisili sicer samostojni, a samoitalijanski Trst, ojačen po italijanskih istrskih in furlanskih mestih. Ne eni ne drugi se niso spomnili, da je v Trstu približno polovico avtohtonega slovanskega prebivalstva, da je Trst stoječ na slovanski zemlji z njo zraščen tako, da bi vsako odcepljenje od te zemlje pomenilo amputacijo zdravega uda z živega telesa. Ne eni ne drugi nas ne poznajo, govorijo o Trstu, kakor da nas ni tukaj, da je njihov, hočejo ga ojačiti z združitvijo italijanskih mest, italijanskih, da nas bodo mogli tem lažje zadušiti . Da bi morali za to združitev stopiti na slovenska tla, jih nič ne moti. V vseh svojih političnih izjavah zadnjega časa glede Trsta niso niti imenovali Jugoslovanov. Pred dobrim mesecem so sklicali sami skupni sestanek slovenskih in italijanskih socialistov v Trst, baš zato, da se skupno posvetujejo glede Trsta.92 V zadnjem hipu ga je , preklical Pittoni . Spoznal je, da je lažje dekretirati samoitalijanstvo Trsta brez slovenskih sodrugov kot z njimi. Pri vseh poznejših posvetovanjih se italijanski sodrugi niso spomnili svojih slovenskih, s kojimi žive za enkrat še pod eno stranko. To priznanje, ki je za nas dober nauk, kvitiramo s primernimi občutki. Pisava njihovega >Lavoratora < je postala dosledna obratu njihovih voditeljev. Vsak italijanski šoven ima nad njo svoja dopadenja. Izzivalno in hujskajoče širi prepad med italijanskim in slovanskim prebivalstvom. To smo hoteli pribiti italijanskim sodrugom v album, da jim bo jasna naša sodba in obsodba. In končno še to : mi slovenski socialisti jim ne bomo sledili na njihovi opolzki poti, kot socialisti bomo vedno zagovarjali popolno enakopravnost slovenskega z italijanskim življem v Trstu. Smatramo pa njihovo gesto, ki ne pripušča nobene debate o Trstu, za skrajno smešno. Niti ententa se dosedaj še ni izjavila določno glede Trsta in Wilsonove točke govore bolj za slovansko kot za italijansko rešitev . Naj pa izpade ta rešitev tako ali tako, v nobenem slučaju se ne damo potujčiti, svojo narodno individualnost bomo znali ohraniti proti vsakemu nasilju, in naj bi prišlo to nasilje tudi od socialistične strani.

Trst, dne 26. oktobra 1918. Ponatis iz >> Napreja« II . št. 250 z dne 31. oktobra 1918.

368

1 Dr. Josip Ferfolja

DR. H. TUMA TAJNIŠTVU JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE 26. oktobra 1918 Na konferenco in na sejo* ne pridem, pač pa podajam sledečo izjavo : Obnašanje vodilnih članov jugoslovanske socialno demokratične stranke in članov izvrševalnega odbora je v nasprotju s temeljnimi načeli socialno demo kratične stranke. Po teoriji ustanovitelja socialno demokratične stranke, Karla Marxa, in glavnih zastopnikov in naslednikov njegovih idej , je socialistično gibanje predvsem socialno in gospodarsko. Zaradi tega je najvažnejše torišče vsake socialistične stranke socialna in gospodarska organizacija. Proletariat pa potem te organizacije ne pride nikdar do končne veljave, marveč le potem političnega boja internacionalnega proletariata, organiziranega v političnih socialno demokratičnih strankah. Dočim je strokovna in gospodarska organizacija zadnji temelj osvoboditve in razvoja, pa je politična socialno demokratična stranka in politični boj edino sredstvo, da se proletariat polasti politične moči in državne uprave -- ne v svrho, da drži politično državno organizacijo v obliki, kakor danes obstoji, marveč I da to obliko razruši in ustvari novo obliko socialistične države . Socialno demokratična stranka ne more torej biti drugačna, nego politična stranka, zastopnica ideje in teorije Karla Marxa . Proletariat se mora torej v socialno demokratični stranki organizirati za politični boj da razruši sedanjo obliko države ; ta pa je kapitalistično-narodna država. Nesmisel je torej , da socialno demokratična stranka sodeluje pri izgraditvi novih nacionalnih držav, marveč mora že sedaj stati edinole na stališču, da je ustanovitev novih kapitalističnih in narodnih držav onemogočiti. Vsled tega mora biti vsak socialist-marksist proti sodelovanju socialno demokratične stranke v narodnih svetih ali večah. Le s tega stališča bo mogoča ustanovitev nove internacionale, ustanovitev katere je po svetovnih dogodkih gotova in neodložljiva. Po obnašanju članov izvrševalnega odbora je podpisanemu odvzeta mogočest sodelovati v izvrševalnem odboru pri zastopanju gori navedenih idej. Izvrševalni odbor jugoslovanske socialno demokratične stranke je danes sestavljen izključno iz zastopnikov konsumnih zadrug, strokovnih društev in upravnih uradnikov strankinih institucij . Smatram vse te člane po obnašanju zadnjega časa kot nesposobne zastopati kaj drugega nego socialne in ekonomične interese delavstva kot stanu, ne pa slovenskega proletariata brez razlike in ozira na kak posamezen stan. Pri zadnji seji so si člani izvrševalnega odbora dovolili proti stališču podpisanega le posmehovanje, zaradi tega tudi vidi podpisani, dokler so razmere v izvrševalnem odboru take, kot popolnoma neplodno in nepotrebno njegovo soposvetovanje in sodelovanje pri vprašanjih, ki so na dnevnem redu vabila na sejo širšega odbora. Kolikor se tiče zaupne konference, jo podpisani smatra kot enako neplodno. Dokler namreč slovenska socialna demokracija stoji na doslednem nacionalističnem stališču, ne more se govoriti o preureditvi socialnih organizacij . Dosedaj so bile vse te urejene na podlagi zakonov kapitalistične in nacionalistične države, ter bo vse strankine institucije preurediti edinole s pogledom na novo socialistično državno obliko, katere temeljne črte mora politična socialno demokratična organizacija šele začrtati. Ker pa slovenska socialno demokratična * Tuma je bil z dopisom od 23. oktobra 1918 povabljen a) na sejo izvrševalnega odbora 1. novembra z dnevnim redom : 1. poročilo o političnem položaju ; 2. imenovanje zastopnikov stranke v »Narodni svet« in v » Narodno vijeće< ter v >Socialistični svet«, in b) na zaupno konferenco istega dne »Zveze delavskih društev na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem, ker je »vsled bližajočega se preobrata< treba » določiti program glede .... zavarovanja v bodoči jugoslovanski državi, o delavskem varstvu, o ženskem in otroškem delu, o zakonito določenem delovnem času, o obrtnih sodiščih in obrtnem zakonu sploh ter o vseh drugih socialnih problemih< (po vabilih, ohranjenih v zapuščini H. Tume) . Op. ur. 24

369

stranka danes zavzema, kakor rečeno, stališče oblike stare države, smatram kot popolnoma neploden razgovor o institucijah, urejenih v okviru in po obliki kapitalistične in nacionalistične države. Gotov sem, da svetovni dogodki prinesejo gibanje socialno demokratičnih strank velikih kulturnih narodov tudi med slovenski proletariat, in takrat bo potrebno tudi moje delo in čutim se sposobnega po trudapolnem dolgotrajnem delu, da bom pomagal pri ustvarjanju nove organizacije socialistične družbe . Ponatis kopije pisma, ohranjene v Tumovi zapuščini (deloma objavljenega v Henrik Tuma: »Iz mojega življenja , 1937, str. 466) . PISMO DR. H. TUME IVANU REGENTU PO ITALIJANSKI OKUPACIJI SLOVENSKEGA PRIMORJA 6. novembra 1918 Vrnivši se iz Gorice (v Trst) in vsled Vašega povabila na sestanek neodvisnih slovenskih socialistov Vam izjavljam sledeče : Čutim se zadetega prav v dno duše po dogodkih, ki so se vršili zadnje čase v naši in italijanski stranki. Da kratko preciziram svoje stališče glede italijanske socialno demokratične stranke, izražam svoje obžalovanje, da italijanska stranka ni izkoristila dani zgodovinski trenutek in da se dne 30. oktobra ni polastila uprave mesta, kakor je lahko in tako rekoč brez truda in napora izvršila. Italijanska socialno demokratična stranka bila bi tako rešila eno glavnih internacionalnih vprašanj ter bi bila izvršila čin svetovne važnosti ne le za socialistično internacionalo, ampak bil bi ta čin morda odločilni korak za sestavo bodoče federacije nacionalnih držav na ozemlju razpadle Avstrije. Neodvisni socialistični Trst bil bi tako rekoč mejni kamen v razvoju evropejskih držav. Veliki zgodovinski moment je zamujen, ni našel velikih ljudi, ni našel socialistov po srcu in razumu! Slovenska socialno demokratična stranka s svojimi predstavitelji v Ljubljani danes ne zasluži drugega imena nego kramarska stranka« . Golouh in Ferfolja sta zastopnika revolucionarnega nacionalizma, sta slovenska macinijanca*. Enako dala se je zapeljati po Antonu Kristanu socialno demokratična stranka v Zagrebu, na čelu ji Korać in Bukšeg, da se je izrekla za nacionalno politiko. Ostala je zvesta socialistični ideji socialno demokratična stranka bosenska, srbskoogrska in srbska v kraljevini. Mala četa hrvatskih in slovenskih socialistov ostala je zvesta svojim načelom. Dan je zato zgodovinski trenutek in dani so razlogi, da se slovenski socialisti konstituirajo kot neodvisna socialistična stranka, da pozovejo srbske in hrvatske sodruge na secesijo od oficielne nacionalno-socialne stranke in da vse neodvisne jugoslovanske socialno demokratične stranke stvorijo enotno jugoslovansko socialno demokratično stranko. To je moj pogoj , da ostanem še naprej socialni demokrat. Ako ne pride do ustanovitve neodvisne jugoslovanske socialno demokratične stranke, potem mi ne ostaja drugega nego izstopiti iz stranke napolnjen s čustvom sramu nad počenjanjem zastopnikov stranke. Pridržujem si nastopiti javno, kadar se razmere razbistre, ker sem prepričan, da mora priti akcija iz proletariata, da mora priti sodba iz vrst delavskega ljudstva nad počenjanjem oseb, ki so izdale socializem. Ponatis kopije pisma, ohranjene v Tumovi zapuščini (deloma objavljenega v Henrik Tuma : Iz mojega življenjaNapreja< II . št. 258 z dne 11. novembra 1918. Shodi 24. novembra 1918

Politične zahteve 1. Protestiramo proti zasedbi slovenskega ozemlja po italijanskih četah, ker nasprotuje ta imperialistični akt italijanske vlade načelu samoodločbe narodov, izražene tudi v Wilsonovih poslanicah. Trst, kakor tudi vse Primorje bivše avstro-ogrske države, razven Furlanije, mora po tem načelu pripasti novo nastali narodni državi SHS . Protestiramo nadalje še posebej proti postopanju italijanskih okupacijskih oblasti, ki internirajo in zapirajo svobodne državljane SHS v koncentracijska taborišča, zatirajo narodni pokret v nasilno zasedenem ozemlju našega naroda ter rekvirirajo živila že itak izžetemu prebivalstvu, kar vse je v nasprotju z veljavnimi določili mednarodnega prava. 371

Pozivljamo Narodno vijeće in srbsko vlado, da energično protestirata proti temu postopanju kraljevske italijanske armade pri ententi in Zedinjenih državah ameriških, zahtevajoč, da kraljevsko italijanska armada spoštuje obstoječe mednarodno pravo, in da takoj izprazni zasedeno ozemlje, v kolikor je del države SHS . 2. Vsled političnega položaja v naši novo nastali državi sami in zaradi uravnanja našega razmerja napram Italiji ter drugim na novo nastalim narodnim državam, je nujno, da se čimpreje osnuje začasna enotna državna oblast na celem jugoslovanskem ozemlju, ki naj z enakomernim poudarkom zastopa interese Slovencev, Hrvatov in Srbov navzven , ter v najkrajšem času skliče konstituanto, najkasneje en mesec po sklepu miru. Ta začasna državna oblast se sestavi iz Narodnega vijeća, ki ga je reformirati po dejanskem razmerju organiziranih političnih sil na jugoslovanskem ozemlju bivše avstro-ogrske monarhije, srbske in črnogorske narodne skupščine in zastopnikov Jugoslovanskega odbora v Londonu. Ta začasna državna oblast naj izvoli iz svoje srede začasno skupno vlado in njenega predsednika. Konstituanta, ki naj določi obliko vladavine, njeno ustavo in upravo, se naj izvoli po splošni, enaki, tajni in proporčni volilni pravici vseh državljanov obojega spola, starih nad 21 let. Število mandatov za konstituanto naj se razdeli tako, da odpade na vsakih 25.000 duš najmanj po en poslanec, volilni okraji pa naj obsegajo za enkrat področja dosedanjih narodnih vlad. 3. Jugoslovanska država bodi socialna republika z najširšo samoupravo Ajudstva. 4. Odpravijo naj se vsi naslovi, redovi in plemstva, 5. Zahtevamo popolno enakopravnost obeh narečij , to je slovenščine in srbo-hrvaščine v vsej državi, enakopravnost in svobodo vseh verstev ; odklanjamo pa vse separatističnim ciljem služeče federalistične težnje. 6. Zahtevamo popolno in takojšnjo svobodo besede, tiska, združevanja in zborovanja.

Gospodarske zahteve 1. Preskrbo ljudstva z najpotrebnejšimi živili, obleko in obutvijo, surovinami in drugimi industrijskimi produkti je državno organizirati. V to svrho je takoj stopiti v stike z zveznimi ameriškimi in sosednimi državami, da se doseže čimprej potrebni uvoz. Ves izvoz in uvoz naj stoji pod strogo državno kontrolo, v kateri namen je ustvariti državno importno in eksportno centralo. 2. V svrho podržavljenja vseh rudnikov, železnic in veleindustrije je pri teh podjetjih takoj uvesti prisilno državno upravo, pri čemer se je ravnati po načelu, da je določiti za prehodno dobo v svrho zagotovitve proizvajalne intenzitete delež na dobičku vsem, ki so udeleženi na produkciji pri posameznem obratu. Obenem pa je ukreniti vse potrebno, da preidejo ta podjetja čimprej v državno last. 3. Zahtevamo razlastitev fidejkomisov, zemljišč raznih fondov in veleposestev na celem jugoslovanskem ozemlju. Da si država SHS zagotovi ta zemljišča, je pri njih takoj uvesti prisilno državno upravo. Obenem pa je proglasiti za neveljavne vse transakcije, ki so bile izvršene po 19. oktobru tega leta. 4. V dosego najekonomičnejše izrabe energetičnih sil na našem ozemlju je podržaviti vse vodne sile in poskrbeti za njih strogo sistematično izrabo. 5. Zahtevamo državno kontrolo v svrho racionelnega obdelovanja zemlje. 6. Zahtevamo konfiskacijo vojnih dobičkov za državne potrebe. 7. Pri rudnikih, železnicah in industrijskih podjetjih je takoj izvesti delavsko kontrolo pri upravi teh obratov kot prvi korak socializacije produkcijskega organizma.

Ponatis iz » Napreja< II. št. 268 z dne 22. novembra 1918. * Sledijo podrobne zahteve glede delavske varstvene zakonodaje . - Op. ur.

372

TRŽAŠKI SOCIALISTI POD ITALIJO

Trst, 28. novembra 1918 Italijanska socialno demokratična stranka je že sklenila in prijavila svoj pristop k socialistični stranki v Rimu. S tem sklepom so italijanski sodrugi priznali, da smatrajo priklopitev Trsta in vseh italijanskih pokrajin bivše Avstrije. k Italiji za definitivno, kot gotovo dejstvo, ki ne potrebuje nobene posebne ratifikacije. S tem sklepom so se tudi odrekli prvotni zahtevi po samostojnosti Trsta pod patronanco vseh velesil. Zmagala je torej med njimi Puecherjeva struja, ki hoče rešiti Italiji vse do zadnjega Italijana, ne meneč se za število Jugoslovanov, ki bi bili tako žrtvovani. S tem so tudi odklonili staro in veleresno socialistično teorijo, ki zanikava, da je narodni faktor edini pravoveljaven pri reševanju narodnih problemov povsod, a zlasti v narodno mešanih okrajih. Gospodarski faktor je vreden, ako že ne več, pa vsaj enakega upoštevanja. Ako je zločin odtrgati del naroda od njegovega narodnega kompleksa, je zločin nad ljudstvom , ako se odreže potom umetnih političnih mej del teritorija od gospodarsko in etnografsko v eno samo skupino spadajočega teritorialnega kompleksa. Zato smemo trditi, da nam je vojna in revolucija po njej pač prinesla nekaj novih narodnih držav, nikakor pa nam ni prinesla rešitve narodnega vprašanja. Bolj kakor kdaj je danes jasno, da je narodno vprašanje del socialnega vprašanja in bo rešeno le skupno z vsemi socialnimi problemi v socialističnem smislu. Vendar smemo trditi, da je večina italijanskih socialističnih delavcev v Trstu nezadovoljna s takim sklepom stranke. Ne morda radi antipatije do socialistov v kraljestvu*, s kojih taktiko se strinja, marveč radi tega, ker vedo, da se je stranka postavila na stališče , ki ne dopušča več vrnitve k staremu postulatu po tržaški samostojnosti. V stranki sta pa še vedno dve struji. Ena, ki zahteva, naj se priklopi Italiji kolikor mogoče najmanj Jugoslovanov, to je le take okraje, ki so izključno ali po veliki večini obljudeni po Italijanih. Druga pa, Puecherjeva, zahteva aneksijo Reke in Zadra in sploh rešitev zadnjega Italijana. Ta struja je bolj nacionalno radikalna, narodno in strankarsko egoistična in se zato tudi ne ozira, niti najmanj ne, na potrebe in pravice Jugoslovanov, niti na položaj, ki ga ustvarja s tem naši jugoslovanski socialistični stranki, Sicer je italijanska socialistična inteligenca prepojena z nacionalističnim duhom tako globoko, da je začela izdajati v Kopru list > L'Istria irredenta«, kar pove dovolj jasno, da ne mislijo nič več na gospodarsko in socialno odrešenje proletariata. (Kolikor je nam znano, se zavzema italijanska socialistična stranka za sporazumen načrt v tem vprašanju. Sporazum je po našem mnenju med jugoslovanskimi in italijanskimi socialisti tudi potreben, ker bo sicer imperializem diktiral po svoje. In prav s tem, da so akceptirali načela sodrugov v Italiji , ki so v tej vojni največ trpeli, dokazujejo, da so na pravi poti. - Opomba uredništva** .)

Ponatis iz >>Napreja< II. št 275 z dne 30. novembra 1918.

SPOMENICA JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE BRATSKIM STRANKAM VSEGA SVETA Dne 29. oktobra 1918 je proglasil narod Slovencev, Hrvatov in Srbov s svojo začasno vlado v Zagrebu svojo suvereno državo, ki se naj razteza od Soče do Vardarja. S tem se je izločil iz Avstro-Ogrske in se izrekel za spojitev vsega jugoslovanskega ozemlja v bivši Avstro-Ogrski in izven nje v eno nedeljivo državo

* =3 v Italiji. - Op. ur. ** = uredništva > Napreja ‹.

Op. ur. 373

v smislu proglasa začasne vlade v Zagrebu z dne 17. oktobra 1918. Dne 1. decembra se je ta neodvisna država oficielno spojila s kraljevino Srbijo v eno skupno jugoslovansko državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. V smislu načela o samoodločbi narodov reklamira narod SHS zase vse ozemlje, kjer nesporno prebivajo Jugoslovani . K temu ozemlju spada tudi Goriška na obeh bregovih gorenje in srednje Soče. Državna in obenem narodna meja med Italijo in državo SHS v tem delu Goriške bi morala biti ta, kakor je bila doslej , to je ob grebenu zapadnih Julijskih Alp s Kaninom in Matajurjem. Po ljudskem štetju z 31. decembra 1910 (glej > Die Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910, herausgegeben von der k. k. statistischen Zentralkommission in Wien 1912 ) je bilo na Goriškem 4486 Nemcev, 154.504 Slovencev in 90.119 Italijanov, ki prebivajo kompaktno ob dolenji Soči. Kar se tiče je bilo v Trstu po Italijanov, v Istri 168.184 Hrvatov in in 14.000 Hrvatov Italijanov.

Trsta, Reke in Dalmacije, je to mešano ozemlje. L. 1910 občevalnem jeziku 11.856 Nemcev, 56.916 Slovencev in 118.959 pa 12.735 Nemcev, 55.134 Slovencev, 147.417 Italijanov in Srbov. Na Reki je naštela oficielna statistika 24.000 Italijanov in Srbov, v Dalmaciji 649.874 Hrvatov in Srbov ter 17.989

Trst ima čisto slovensko zaledje in more gospodarsko uspevati le v soglasju s svojim zaledjem. Enako je tudi Istra, Reka in Dalmacija zemljepisno in gospodarsko navezana na ostalo jugoslovansko ozemlje. Izrecno bodi omenjeno, da se v bivši Avstro-Ogrski pri ljudskem štetju ni upošteval materinski jezik, ampak tako zvani občevalni jezik in da je vsled tega narodnostna slika na slabo jugoslovanskega življa potvorjena, tako da je v resnici število jugoslovanskega prebivalstva veliko večje kot v oficielni statistiki. Italijanska vojska je pa tudi zasedia politični okraj Postojna in deloma tudi sodna okraja Idrija in Logatec. vse na Kranjskem s čisto slovenskim prebivalstvom, broječim 70.950 duš. Z okupacijo Primorske, Trsta in Istre ---- vse do demarkacijske črte, ki sega preko Krasa na Kranjsko ter Reke in Dalmacije, torej sploh dežel in krajev, kojih prebivalstvo je v absolutni večini slovansko, je izvršila Italija na škodo narodno osvobojenega in zedinjenega jugoslovanskega ljudstva imperialističen čin, ki se mora takoj radikalno popraviti, ako nočemo, da bi mesto mirnega, zaupnega življenja med obema narodoma nastala nevarna neprijateljska tekma, ki utegne privesti izkrvavljene narode do novih hujših posledic. Jugoslovanska socialno demokratična stranka protestira proti vsakemu preziranju in teptanju naravnega stremljenja prizadetega dela jugoslovanskega ljudstva, da ostane združeno z ostalim delom svojega troimenega naroda. Z itali jansko okupacijo - ki se jo že sedaj izvaja s kričečo nasilnostjo - se jemlje približno milijonu duš jugoslovanskega naroda možnost narodnega obstoja, napredka in svobode, se jemlje Jugoslaviji zemljo, na kateri prebiva kompaktno avtohtoni slovanski živelj . Italija je s tem pokazala, da ji ni do pravične rešitve jadranskega vprašanja in da ji je beseda o osvoboditvi narodov le fraza, ki prikriva očitne nadvse nevarne imperialistične nakane. Ta okupacija izvira bolj iz italijanskih dinastičnih in vladno imperialističnih potreb nego iz narodnih ali gospodarskih teženj italijanskega naroda, dočim je vprašanje prostega dostopa v tržaško, reško in druge primorske luke vzhodne jadranske obale vitalnega pomena za gospodarski obstoj in razvoj ne le jugoslovanskega naroda, temveč tudi vseh onih držav, ki so nastale na razvalinah avstro-ogrske monarhije. Jugoslovansko, balkansko ozemlje se ne sme v nadalje izrabljati v kapitalistično eksploatacijske svrhe ; jugoslovanska ljudstva se ne smejo siliti pod tuji jarem. Wilsonova načela nam morajo biti tudi glede tega vprašanja glavno merilo. Medsebojni povoljni sporazum je tu mogoč. Uvaževati je treba nepristransko in nešovinistično narodni, geografični in gospodarski položaj teh krajev. Nočemo novih narodnih iredent, nočemo gospodarskega in vsled tega kulturnega propadanja našega ljudstva, hočemo pravično rešitev, prijateljski sporazum v interesu obeh

374

narodov, ki potrebujeta mirnega razvoja, da se posvetita svojim velikim socialnim nalogam . Jugoslovanska socialno demokratična stranka zahteva zato sestavo mednarodne znanstvene komisije, v koji bodita primerno zastopana oba prizadeta naroda in koja naj ugotovi vestno in točno na licu mesta narodno mejo med Jugoslovani in Italijani. Ugotovitve tega mednarodnega foruma naj bodo vsem merodajne. Za one dele narodnih manjšin , ki bi ostale na eni ali na drugi strani narodne meje, naj pa velja zakon o protekciji narodnih manjšin. To zahtevo smatramo v sedanjih razmerah za najpraktičnejšo in najpravičnejšo, zato upamo, da bo našla odmev in podporo pri razsodnih činiteljih, ter pri vseh socialističnih strankah, kojim pošiljamo svoj solidarni pozdrav! Naj živi narode osvobojujoči in združujoči mednarodni socializem ! Ponatis iz >>Napreja< II. št. 295 z dne 24. decembra 1918.

»VSESLOVENSKA« KONFERENCA JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE 19. januarja 1919 v Ljubljani

Resolucija o političnem položaju in taktiki

•

Jugoslovanska socialno demokratična stranka izreka na svoji vseslovenski konferenci dne 19. januarja glede svojega bodočega delovanja sledeča vodilna načela: Pozdravljamo in zahtevamo narodno popolnoma ujedinjeno in notranje konsolidirano državo SHS, ker smatramo tako državo kot predpogoj uspešnega boja za socializem in demokratizem. Mislimo pa, da naj se v kulturnem oziru vsak jugoslovanskih rodov razvija na svoji prirodni podlagi ob vednem upoštevanju in naslanjanju na celotno Jugoslavijo. Glede > ločitve cerkve od države pa stojimo na stališču, da naj bo svobodna cerkev v svobodni državi. Cerkev naj izvršuje svoje versko poslanstvo nemoteno od države pri onih, ki jo potrebujejo in si žele njenega poslanstva, a država naj brani versko svobodo posameznikov in cerkve proti vsakršnemu nasilju. V kolikor nastopajo cerkveni služabniki politično, naj veljajo zanje iste pravice in dolžnosti kakor za vsakega drugega državljana. Razlastitev cerkvenega veleposestva vseh veroizpovedanj je izvršiti v tem smislu, da je urediti gospodarske strani cerkvenih organizacij tako, da bo vsaka gospodarsko neodvisna od države, V političnem oziru smo republikanci in stojimo na stališču političnega demokratizma s svojim večinskim načelom in parlamentaričnim sistemom, odklanjamo pa v dnevnem boju vsako nasilje manjšine proti večini . Združitev vseh socialističnih strank v državi SHS je nujno potrebna. Z ozirom na posebnosti, v katerih smo dosedaj živeli, je začasno urediti skupen organ , ki naj vodi enotno socialistično politiko v državi SHS in ki naj pripravIja enotno delavsko gibanje ter spojitev obstoječih socialno demokratičnih strank v jugoslovansko socialno demokratično stranko. V svrho konsolidiranja razmer na Balkanu ponavljamo zahtevo po balkanski federaciji v smislu belgrajskih sklepov iz leta 1910. Nujno je, da pridemo na

375

Balkanu le tako do trajnega miru, ki ga za gospodarski in socialni razvoj krvavo potrebujemo. V gospodarskem oziru bomo nastopali vedno in povsod za socializacijo, v prvi vrsti za razlastitev veleposestev, podržavljenje rudnikov, fužin in železnie ter sploh veleindustrije. Socializacija se mora vršiti v soglasju z danimi pogoji ; mi poudarjamo zadružno obliko gospodarstva, ki naj direktno veže proizvajalca in uživalca. Veliko važnost polagamo na radikalno socialno zakonodajo, ki naj zabrani izkoriščanje ubožnega ljudstva po kapitalistih. Zato pozivljamo delavsko ljudstvo, da se intenzivno peča z dogodki v socialnem in gospodarskem boju med delavskim na eni in izkoriščajočim razredom na drugi strani. 1 Z ozirom na dejstvo, da je nastal v naši vasi velik socialni prepad med posestniki-kmeti ter med bajtarji in kmetskimi delavci, z ozirom na to, da mnogo kmečkih ljudi želi priti v socialno demokratično stranko, izreka konferenca potrebo, da izvrševalni odbor izdela program za kmetsko ljudstvo, da ga priteg-" nemo v naše vrste. Konferenca dalje ponovno protestira proti italijanski okupaciji jugoslovanskih pokrajin ter obsoja njene nečloveške metode. Konferenca ne prizna samovoljnega okupacijskega čina kot pravno veljavno činjenico ter pozivlja strankino vodstvo, da naveže stike v svrho razgovora in sporazuma z onimi strujami svetovnega in italijanskega socializma, ki so pripravljene rešiti vprašanje spornih ozemelj brez ozira na izvedeno okupacijo. Konferenca ponavlja svojo izjavo glede razmer v Koroški ter zahteva, da se uredi narodnostna meja v smislu pravičnosti in da se čim prej konča to žalostno krvoprelitje, konstatira pa, da je sedanji odpor z naše strani izzvan po nemških vojaških četah, ki so vdrle v čisto slovenske kraje - obžaluje obenem dejstvo, da so nemški socialni demokratje pritrdili imperialistični težnji nemških nacionalcev, da ves slovenski del Koroške izvzemši občino Jezersko - pripade pod nemško republiko kot nemško ozemlje. Ponatis iz »Napreja III. št. 16 z dne 21. januarja 1919.

376

REVOLUCIONARNI VAL V SLOVENSKI SOCIALNI DEMOKRACIJI

Ogoljufani Na ljubljanskem gradu vihra črna zastava, tretjina slovenske zemlje je izgubljena. Tako so odločili imperialisti, zbrani na pariški konferenci. Večje farse in lumparije, kakor je ta pariški mirovni posvet, svet še ni videl. Državniki, ki so skozi štiri in pol leta imeli polna usta pravice in odrešenja malih narodov, državniki, ki so se zgražali nad brest-litovskim mirom, ti državniki so mojstra Viljema v imperialistični brutalnosti prekosili. Vse, kar so govorili in obetali, je laž in vsi, ki so jim verovali, so ogoljufani. Ogoljufani smo tudi mi Jugoslovani. Milijon Srbov je izkrvavelo na bojiščih in poginilo gladu doma, tisoč in tisoč Hrvatov in Slovencev je padalo v legijah in umiralo kot veleizdajalci na vešalih za imperializem degenerirane romansko-anglosaške buržoazije. Vsa ta prelita kri vpije do nebes po maščevanju, in maščevanje pride! Že piše zgodovina tem imperialistično-kapitalističnim vladam, ki so zakrivile eno največjih hudodelstev svetovne zgodovine, svoj menetekel ! Proletariat evropskega zapada bo naš maščevalec ! Tisto nasilje, ki ga čutimo mi na svoji koži, tlači tudi proletariat Francije, Italije, Anglije in Amerike! In ni več daleč dan, ko bo krvavo zažarelo nebo tudi nad Rimom, Parizom in Londonom in ko nastopi svojo pot Pravica! Prevrnili se bodo prestoli, zrušile vlade kapitalističnih držav in ljudje, ki danes dele krivico, bodo šli Viljemovo pot. V revoluciji svetovnega proletariata je rešitev narodov in dokler ta ne pride in ne vrže današnjih mogotcev, nam ne prineseta kri in meč Pravice in Odrešenja! Bratje v zasužnjeni zemlji, bratje v domovini : verujte v revolucijo proletariata in zmagali bodete !

Ponatis iz » > Napreja< III. št. 63 z dne 17. marca 1919.

Trst in Gorica Na seji ljubljanske krajevne organizacije JSDS* 17. t. m . je bil pri polni udeležbi vseh zaupnikov sprejet sledeči sklep : Brez ozira na verodostojnost zadnjih poročil o usodi Trsta, Reke, Istre in Goriške izjavlja krajevna organizacija v imenu ljubljanskega proletariata, da ne priznava nobenih sklepov, katere upostavlja tako zvana mirovna konferenca v Parizu. Za nas so vsi sklepi te desetorice, predstavnice svetovnega militarizma, ničevi in popolnoma neobvezni, pa naj bodo ti sklepi ugodni ali neugodni, v korist ali na škodo jugoslovanskega naroda. Socialna demokracija stremi po miru, ki bo zadovoljil vse narode Evrope, ki bo združil vse proletarske mase tega kontinenta. Takšno rešitev evropskega problema prinese le revolucija svetovnega proletariata, združitev od svetovnega kapitalizma odrešenega proletariata zahoda in vzhoda. Socialna demokracija zato prezira vse sklepe , ki prihajajo od tega antantnega sodišča in posluša le one revolucionarne glasove, ki prihajajo iz vstajajočega proletariata. Krajevni organizaciji v Ljubljani se nalaga, da v najkrajšem času skliče mogočen manifestacijski shod,93 ki bo povedal vsem in jasno, katero pot bo hodil nadalje slovenski proletariat, po kateri revolucionarni poti si zagotovimo posest našega Trsta, naše Goriške, Istre, Reke in Dalmacije.

Ponatis iz »Napreja< III. št. 64 z dne 18. marca 1919. * = jugoslovanske socialno demokratične stranke.

Op. ur. 377

MEDDEŽELNA KONFERENCA JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE JULIJSKE KRAJINE

6. aprila 1919 v Trstu

Vsled dogovora med prizadetimi sodrugi je sklical politični odbor jugoslovanske socialno demokratične stranke v Trstu v nedeljo 6. tega meseca v >>Delavski dom meddeželno konferenco vseh slovenskih socialističnih organizacij na Primorskem in Notranjskem, to je vseh organizacij v okupiranih pokrajinah. .... Gorica in okolica , Idrija in drugi kraji Notranjske, Kras in Vipava, Istra in Trst - vsi ti kraji so poslali bogata in odločna zastopstva. Konferenco je otvoril sodrug Regent .... [in] podal obširno poročilo o dogodkih zadnjih šest mesecev in dodal, da ne poroča v imenu političnega odbora, marveč po sklepu prizadetih sodrugov, ki so dali nalogo političnemu odboru, da skliče konferenco ..... Končno je bila sklenjena enoglasno sledeča resolucija : » Početek, razvoj in izid svetovne vojne in sledečih mirovnih pogajanj so jasno pokazali popoln polom in gnilobo buržoaznega kapitalističnega sistema in buržoazne ideologije ter dokazali, da je pravična rešitev političnih, ekonomskih, kulturnih in socialnih vprašanj mogoča in tudi dana le potom diktature proletariata. Vsled tega slovenski proletariat 1. sprejema načela in taktiko ruske proletarske revolucije ob strani italijanskih sodrugov in sodrugov vseh drugih narodov, ki so neustrašeno in neupogljivo vzdrževali revolucionarna načela ustanovitelja socialno demokratične stranke Karla Marxa ; 2. pozivlja politične organizacije, da strnejo vse moči slovenskega delavstva v smeri in po poti revolucionarnega proletariata, da bo pripravJjeno uporabiti odločilne trenutke ; 3. pozivlja vse strokovne, gospodarske in kulturne organizacije, da napno vse svoje sile za združitev slovenskega delavstva v svoji sredi ter ga pripravijo za združenje z enakimi organizacijami drugih narodov, da se skupno polaste v odločilnem trenutku vodstva in uprave vseh gospodarskih in kulturnih institucij ; 4. ker je predpogoj zavednega dela proletariata kulturno prenovljenje in otresenje neplodne in kvarne buržoazne ideologije, uvidi konferenca kot prvo in neposredno akcijo ustanovitev proletarskega kulturnega sveta" .< Konferenca je bila resnična slika položaja in hrepenenja svetovnega proletariata, ki se je naveličal hoditi po shojenih potih in ve, da je prišla njegova odločilna ura.

Ponatis iz »Napreja III. št. 86 z dne 15. aprila 1919.

378

IZREDNA KONFERENCA JUGOSLOVANSKE SOCIALNO DEMOKRATIČNE STRANKE 13. aprila 1919 v Ljubljani

V nedeljo se je vršila v › Unionovi dvoranj naznanjena izredna konferenca zaupnikov slovenske socialno demokratične stranke. Udeležba naravnost ogromna, zgovorno znamenje, da se bližamo resnim časom, da stojimo pred ogromnimi nalogami. Sveta zavest, da tvorimo neporušljivo silo, je navdajala vse zborovalce. Z globoko premišljenostjo so podajali sodrugi svoje misli . Čutili smo vsi, da vzporedno z organizacijo moči in pravočasne pripravljenosti, nam je tudi treba hladne preudarnosti, treznega preračunanja, da izrabimo vedno pravi trenutek. Baš železničarsko gibanje, ki je pred durmi, nam je bilo praktični zgled in najboljše merilo pri presojanju sedanjega nad vse težkega položaja. Živimo v zgodovinski uri, nahajamo se pred durmi bodočnosti. Konferenca je imela sklepati o nadaljnji strankini taktiki . Plod dolge in temeljite debate je bila resolucija, ki jo prinašamo spodaj in koje sklepi nam razločno kažejo pot. Politika sodelovanja je s tem sklepom na celi črti pokopana. Izstopu iz centralne vlade je moral slediti izstop iz deželnih vlad. One politične smernice, ki so veljale pred letom dni, ko so vladale drugačne razmere in drugačni vidiki, niso nam mogle biti več vodilo v sedanjih razmerah. Šli smo skupno v boj za zedinjeno demokratično Jugoslavijo. Do zedinjenja je prišlo, do demokracije še ne. Pa pride, pride gotovo, zakaj le demokratični, svobodni Jugoslaviji je mogoč obstoj. Prav nič nismo začudeni nad postopanjem vladajoče buržoazije. Zgodilo se je, kakor smo vedno prerokovali, da se bo namreč s prihodom naše rudimentarne buržoazije na krmilo države reakcija šele do dobrega razpasla. Pa je prav tako. Pretvez ni več. Dejanja govore. In delavstvo je izprevidelo. Nujne potrebe polpretekle dobe so nam narekovale taktiko, ki je bila z ozirom na razvoj stvari neizbežna . Položaj se je med tem temeljito izpremenil . Pričenja se nova doba. Na vseslovenskem delavskem dnevu, ki se je vršil preteklo leto v Ljubljani, se je sprejela resolucija , ki je z ozirom na bližajoče se dogodke poudarjala potrebo sodelovanja z ostalimi strankami .* V isti resoluciji je bilo rečeno, da se prepušča izvrševalnemu odboru, da naj v slučaju potrebe skliče izredno strankino konferenco, ki naj sklepa o nadaljnji taktiki. Te pravice se je izvrševalni odbor poslužil ter sklical nedeljsko konferenco. S sklepi te konference se je zaključilo velevažno in lahko rečemo tudi velekoristno razdobje v našem strankinem življenju. Naše delo se nadaljuje po naravni poti razvoja za istim ciljem, ciljem socializma.

Sodrugi, vsi na svoje mesto !

* Glej resolucijo » vseslovenskega delavskega dnes na str. 354–355 . — Op . ur.

379

Poročilo Josipa Petejana o političnem položaju Šli smo v Belgrad z namenom, da v danih razmerah uveljavimo pravice ljudstva. Nismo bili gluhi za potrebe Jugoslavije, in naše delo v dobi, ko je bilo ob razpadu stare Avstrije treba graditi novo državo, ni bilo tjavdan. Če bi bili vsi drugi faktorji pokazali enako zmožnost in vnemo, bi bil naš položaj danes ves drugačen. Pa smo kmalu izprevideli, da ne bo iz ljudi, ki danes odločujejo, in iz razmer, ki se jih po volji teh ljudi vzdržuje, veliko prida. Bili smo predvsem za ureditev države na demokratičnih principih. Konsolidacija nam ni bila zadnja briga. Oni program, ki smo ga razvijali pri sodelovanju v Narodnem svetu in pri vstopu in delovanju v pokrajinski vladi, smo skušali v večjem obsegu in s širšimi sredstvi uveljaviti v Belgradu. Pa je bilo takoj očitno, da plava državna ladja v zelo motnih vodah. Duh, ki je pričel takoj vladati, je bil enostavno neznosen. Vodilna načela vlade so bila naravnost predpotopna. Pokazala se je kmalu nevzdržljivost. Zahtevali smo svobodo, pa smo dobili reakcijo, zahtevali smo ureditev prehrane, znižanje cen, pa smo dobili svobodno trgovino. Zahtevali smo agrarno reformo, vlada in meščanske stranke niso bile zanjo, vkljub temu, da je bila plod kompromisa med našimi načeli in težnjami vlade. Dragocen čas se je izgubljal v nepotrebnih formalnostih, zavladala je takoj v vladi in parlamentu obupna nedelavnost. Vemo, zakaj . Te nedopustne igre nismo mogli več prenašati. Razvili smo naš program, povedali, kaj hočemo, povedali, kaj je ljudstvu in državi treba, da pridemo v boljše razmere. Silili smo, pritiskali. Bob ob steno. Kar smo dosegli, je rezultat napora, žilave kritike. Pri adresni debati se nam je prvič nudila prilika, da glasno povemo, kam težimo, kaj hočemo. Nismo glasovali za adreso, nismo hoteli biti grobokopi tega, kar nam je najsvetejše. Porušili smo vse mostove, neizprosno povedali vladi in meščanstvu v obraz, kam meri njihova politika, kam sili naš korak. Stopili smo v opozicijo. Posledica je bila, da je tudi sodrug Korać izstopil iz ministrstva. Ponujali so nam nato zopet dva portfelja : socialno politiko in prehrano. Za agrarno reformo pa naj bi se osnovalo novo ministrstvo ! Smešno! Odklonili smo eno in drugo. · Svoje zmožnosti je vlada pokazala zlasti pri ureditvi valute. Uničila je enostavno državno gospodarstvo. Dinarju je dala večjo vrednost, nego jo ima na svetovnem trgu, krono pa je tako zmrcvarila, da ni ostalo od nje skoraj nič. V političnem oziru pa je njena modrost dosegla vrhunec pri zabranjevanju shodov, pri divjem zaplenjevanju časopisja, pri balkanskem naštevanju batin po človeškem zaledju. Kolikor bolj je vlada kazala moč proti ljudstvu in delavskemu gibanju, tem šibkejša je bila proti oderuhom in veleposestnikom, kojim je Jugoslavija pravi raj . Svobodno trgovino se je uvedlo, ker se ni imelo, po vladini izjavi, dovolj moči, da bi se nastopilo proti tistim, ki imajo prehrano v zakupu . Prav zanimivo. Naš program je temeljil na sledečih zahtevah : popolna svoboda tiska in zborovanja, svoboda v pravem obsegu, izvedba ustave za celo državo, volilna reforma s proporcem, ugoditev železničarskim zahtevam, socialno zavarovanje itd. Vlada je vse to kratko malo odklonila . Pod takimi okoliščinami nismo prevzeli nobenih odgovornosti . In šli smo iz vlade. Opisane razmere so povzročile nejevoljo. Naravno. Z izstopom iz vlade se moramo zavedati naših nalog, oblik boja, ki ga bo treba voditi, da se stre gospostvo tistih, ki so se vsedli komodno k mizi , da komandirajo po svoji volji. Ne bo tako. Naša naloga je, da zbiramo sile , da smotrno delamo. Nesloga v delavskem gibanju na Balkanu nam je neljuba. Upamo, da se stvari izčistijo, da pride do solidnega in preračunanega dela tudi v naših tamošnjih strankah, Enotnosti je treba. Priprav potrebujemo in jasnih ciljev. Reakcija je vladina modrost. Jo bo treba onemogočiti. Delajmo za zedinjenje proletariata. Kakor smo izstopili iz centralne vlade, je naravno, da moramo izstopiti tudi iz deželnih. Naša pot je jasno začrtana : združeni, zavestni jugoslovanski proletariat proti nezavestni, v propad dirjajoči jugoslovanski buržoaziji.

380

Resolucija >Konferenca strankinih zaupnikov, zbranih dne 13. aprila v Unionu' v Ljubljani, vzame na znanje sklep kluba socialno demokratičnih poslancev v Beogradu glede vstopa v opozicijo in izreka svojim narodnim predstavnikom zaupanje in zahvalo za njihov odločni nastop. Zaupanje in zahvalo pa izreka za dosedanje delovanje tudi svojima zastopnikoma v deželni vladi za Slovenijo, ki jih obenem z ozirom na brezmočje sedanje deželne vlade odpokliče.95 Konferenca zahteva, da sklene narodno predstavništvo čim preje volilni red za konstituanto temelječ na principu splošne , enake, direktne in tajne volilne pravice s proporcionalnim sistemom za oba spola - da se morejo čim preje izvršiti volitve v konstituanto. Konferenca jemlje z ogorčenjem na znanje, da je belgrajska vlada, konsekventna v svoji neuvidevnosti, zavrnila upravičene mezdne zahteve železničarjev . Strankina konferenca spremlja železničarsko gibanje v dosego njih zahtevkov z največjo simpatijo in nalaga vsem svojim zastopnikom v narodnem predstavništvu, da store vse v dosego teh zahtev . Je pa mnenja, da sedanji čas ni ugoden za skrajne korake delavskih mas v dosego mezdnih terjatev in to z ozirom na zunanjepolitični položaj . Konferenca odklanja vsako odgovornost, če bi politika belgrajske vlade kljub temu privedla delavske mase do samoobrambe golega življenja radi preteče jim lakote.Svoboda , da nemudoma prične z ustanavljanjem samopomočnih institucij , ki bodo nudile slovenskemu proletariatu socialistično vzgojo in moderno znanost. V tem oziru je posvečati posebno pažnjo ustanavljanju političnih šol, ki jih je organizirati povsod, kjer obstoje naše organizacije. .... .. Ponatis iz »Napreja< III . št. 234 z dne 14. novembra 1919.

Resolucija o kmečkem vprašanju in socialni demokraciji (Predlog Albina Prepeluha)

I. Socialna demokracija zahteva preuredbo agrarne ustave po sledečih načelih : Mali obrat naj ostane, kjer ga zahteva poljedelska produkcija, ohranjen. Treba pa je združiti malega kmeta v prisilne zadružne gospodarske enote, ki so edina garancija za ekonomski napredek kmečkega ljudstva v okviru kapitalistične družbe. Gozdovi, obratne panoge, ki uspevajo bolje v veleobratu, naj bodo organizirani po načinu veleobratov. Agrarna reforma se mora tako izvršiti, da nam ustvari te predpogoje. Kot najidealnejše zemljiško pravo smatra strankin zbor vedno najemno pravo. Tej pravni obliki naj se obstoječe lastninske razmere stopnjema približujejo.

II. Razpravljajoč o razmerju kmetiškega ljudstva do socialne demokracije, izjavlja strankin zbor : Kmetiško vprašanje v Sloveniji je predvsem delavsko vprašanje. Kmetiški proletarec živi danes še v mnogo slabejših razmerah nego organizirani industrijski delavec, ki si je tekom dolgih let kot socialni sloj že izvojeval razne manjše ugodnosti, 402

Naše kmetiško ljudstvo je bilo ogoljufano že pri zemljiški odvezi, kakor se je določila v cesarskih patentih z dne 4. marca in 15. avgusta 1849. Svojo svobodo izpod jarma tlačanstva je moralo slovensko kmetiško ljudstvo drago plačati. Povrh vsega je bila zemljiška odveza tudi nepopolna, ker so ostale številne servitutne pravice nerešene v korist fevdalcev in veleposestnikov. Zlasti mali posestniki, kajžarji in mali kmetiči so bili ogoljufani pri enostranski rešitvi gmajn ali skupnih zemljišč. Veleposestniki in graščaki morajo izpolniti tudi še svoje obveznosti do nekdanjih tlačanov, na katere so gospodujoči hotoma pozabili . Zato izjavlja strankarski zbor, da se mora agrarna reforma radikalno izvesti ; pri tem se mora upoštevati vse še nenačete obveznosti do nekdanjih tlačanov fevdalnih posestev. V to vrsto spadajo tudi vsa veleposestva, cerkve in verski redovi. Da se tudi kmetiški proletariat usposobi za slojni boj, mu je potrebna slojna organizacija. Poleg stanovske in politične organizacije rabi kmetiški proletariat zlasti tudi zadružno organizacijo, da se more osvoboditi največjih pijavk svojega težkega dela: prekupcev in trgovcev. Tudi rešitev poselskega vprašanja je neobhodno nujno potrebna. Posli naj se glede vseh že obstoječih socialno zavarovalnih ustanov zenačijo z drugim mezdnim delavstvom , Glede na to, da je treba poljedelsko produkcijo preurediti in zvišati novim razmeram in potrebam primerno, zahteva strankarski zbor preuredbo tozadevne zakonodaje, naravnost pa preuredbo lovskega in gozdnega zakona. Ker je sedaj veljavni davčni sistem nepravičen posebno kmetiškemu proletariatu, terjamo preuredbo davčnega sistema v tem smislu, da se predvsem obdavči v državne svrhe mrtvi kapital, ne pa delo. Terjamo uvedbo zakona o neprodajnosti malih in srednjih kmetiških posestev. Kot svojo najvažnejšo zahteva pa smatramo obvezno uredbo socialnega zavarovanja za starost in onemoglost vseh, torej tudi malega in srednjega kmeta, poleg delavcev in kočarjev. Od države terjamo, da se polno zave svojih dolžnosti do preprostega ljudstva. Zahtevamo najvišjo samoupravo po ljudstvu, posebej še to, da si ljudstvo samo izvoli svoje upravne oblastnije in sodnike. Končno pozivlja strankarski zbor ves slovenski kmetiški proletariat v organizacijo jugoslovanske socialno demokratske stranke, ki se hoče bojevati za njegove stare in nove pravice in za preuredbo družabnega reda v smislu socialne pravice in občega napredka. Ponatis iz >>Napreja< III . št . 236 z dne 16. novembra in št. 237 z dne 18. novembra 1919.

Iz poročila v tržaškem »Lavoratore< o XI . zboru Za ta zbor je bilo veliko pričakovanje in živahno zanimanje tako med vsemi sodrugi, kakor tudi zlasti med nasprotniki, glede smeri stranke in zedinjenja raznih socialističnih strank v Jugoslaviji. Nasprotne stranke so že upale na razcep v stranki in so z grenkim razočaranjem sprejele na znanje, da do njega ni prišlo. Ostra je bila razprava med pristaši sodelovanja in nasprotniki sodelovanja z meščanskimi strankami ; po dolgi in razgibani diskusiji je prišlo do kompromisa med obema smerema. Sprejet je bil sklep, s katerim se obsoja sodelovanje z meščanskimi strankami in se nalaga novemu izvrševalnemu odboru, da ravnajoč se po tem sklepu izbere primeren trenutek, da ga v praksi izvede. Vrhu tega je bilo sklenjeno, naj se store vsi potrebni koraki za dosego zedinjenja vseh raznih struj in smeri jugoslovanskih socialističnih strank, ki temelje na razrednem boju in internacionali. To resolucijo so z največjim navdušenjem sprejeli vsi delegati.

403

Druga točka dnevnega reda je bila posvečena zunanji politiki. Bila je sprejeta resolucija, predložena od sodruga Golouha, v kateri se protestira proti vsem imperializmom in ki izraža željo, naj bi na vseh narodnostno mešanih ozemljih ljudstva sama odločila s svobodnim plebiscitom, kateri državi hočejo pripadati ; usvaja resolucijo, ki jo je sprejel socialistični kongres v Bologni in ki zahteva samoodločbo narodov, protestira proti vsem imperialističnim sklepom pariške mirovne konference , zavrača vsako gibanje za vojno bodisi z itajanske ali jugoslovanske strani , ker je zbor prepričan, da bo resnična osvoboditev narodov prišla le z zmago mednarodnega socializma, zato pošilja bratski pozdrav italijanskemu proletariatu , s katerim se čuti povsem solidarnega, in končno predlaga, naj izvrševalni odbor stranke stori potrebne korake, da bi se čimprej priredil sestanek med socialisti Italije in Jugoslavije, ki bi sklepal o skupni in složni akciji. Pri drugih točkah dnevnega reda je zbor razpravljal o razvoju kulture med delavstvom, o gospodarski organizaciji in o kmečki organizaciji. Diskusija med razpravljanjem je bila živahna, a disciplinirana, sklepi so bili sprejeti s poudarjeno vedrostjo in zbor se je zaključil v največjem redu in s sijajnim zgledom zavestne discipliniranosti. Želeti je zato, da bi se hitro pokazali sadovi zbora; predvsem se mora poskrbeti, da naši sodrugi zapustijo mesta v osrednji in v deželni vladi. Potem ne bo prazno upanje na zedinjenje vseh socialističnih strank, ki lahko le združene in složne kljubujejo s strnjeno močjo vsem nakanam buržoazije, ki gradi svoj obstoj na prevari in na oviranju slehernega prostega, moralnega in gospodarskega razvoja proletariata. Prevod iz Il lavoratore >DELAVSKE SOCIALISTIČNE STRANKE ZA SLOVENIJO
Radnička partija komunista v Beogradu in Zagrebu pa je odgovorila na to z geslom: Und willst du nicht mein Bruder sein - so hau ich dir den Schädel ein,* in je poslala svoje odposlance in svojo » Novo Istino< v slovenske kraje. Odkrito je vržena med nas bakla razkola, Po naših krajih se je začela strupena agitacija, naperjena proti enotnosti jugoslovanske socialno demokratične stranke v Sloveniji . Mi ne dvomimo niti za trenotek, kako bo slovenski delavec na ta napad na svojo enotnost odgovoril. Dvignil bo svojo roko in pustil jo bo težko pasti. Odpadel bo morda ta ali oni , razkola pa v stranki ne bo. Ako smo tako svojo enotnost na Slovenskem ohranili in utrdili, postanemo močna politična sila, koje interese in smernice bo prisiljen vsak upoštevati. Na tej podlagi bomo zgradili enotnost proletarske fronte v Jugoslaviji. Ponatis iz »Napreja< IV. št. 41 z dne 20. februarja in št. 42 z dne 21. februarja 1920.

Izvrševalni odbor spremeni sklepe XI. zbora Izvrševalni odbor jugoslovanske socialno demokratične stranke v Sloveniji je razpravljal na svoji seji dne 22. februarja 1920 o političnih razmerah ▾ stranki in državi in ugotavlja sledeče : 1. Izvrševalni odbor pozdravlja konsolidacijo sovjetske Rusije, v koji vidi predbojevnico in veliko učiteljico delavskega razreda. Zajedno izraža, da smatra za potrebno, da stori jugoslovanski proletariat vse za obnovitev prijateljskih stikov med jugoslovansko državo in sovjetsko Rusijo. 2. Dosedanja taktika stranke je bila pravilna , ker je utrdila organizacije razredno zavednega proletariata Sloveniji .

= Če mi nočeš biti brat, ti razbijem glavo.

Op. ur. 409

3. Z nastopom reakcionarne vlade¹05 je nastal za delavstvo v Jugoslaviji nov položaj , ki zahteva, da se zbere ves slovenski proletariat enotneje kakor kdaj poprej okrog stranke, da se bodo razbile nakane reakcionarnih elementov ob trdno sklenjeni fronti razredno zavednega ljudstva. Nakane reakcije bodo naletele na neizprosno opozicijo slovenskega proletariata. Predvsem hoče stranka izsiliti tako zelo potrebne volitve v konstituanto in v občine. Temu boju bo posvetila stranka vse svoje moči. ministerializmu , sprejeto na stran4. Resolucijo kinem zboru , tolmači izvrševalni odbor tako , da je vstop v vlado primeren le tedaj, kadar dobi proletariat odločilno moč v državi, ali pa takrat, kadar je konstruktivno-organizatorično delo začasno za delavstvo odločilnega pomena. Ujedinjenje jugoslovanskega proletariata želimo nujno, zato bomo zastavili vse sile, da ustvarimo predpogoje za programatično enotnost ujedinjenja. 5. Izvrševalni odbor smatra za težko kršenje strankine discipline , ako strankini pristaši v težkih političnih situacijah javno napadajo mandatorje stranke , in ugotavlja z obžalovanjem, da so se v tem oziru nekateri člani stranke hudo pregrešili. Kdor bi postopal v bodoče na ta način, ga ima strankino načelstvo izkjučiti iz stranke proti naknadni odobritvi v to poklicanih strankinih organov . Strankino načelstvo se nadalje pooblašča , da sme razpustiti organizacije , ki bi v svoji sredi ali na zunaj razvijale takšno agitacijo in razbijale enotnost stranke. 6. Ker se dajejo s tem strankinemu načelstvu z ozirom na izredne razmere izredna pooblastila, pomnožuje izvrševalni odbor strankino načelstvo in nominira vanj še dva člana. 7. Izvrševalni odbor pozdravlja živahno gibanje naših somišljenikov obeh narodnosti na Koroškem ter želi, da se vse koroške organizacije, v kolikor se to še ni zgodilo, priključijo tudi v organizacijskem pogledu naši stranki. Naroča načelstvu, da nemudoma povabi še nepriključene organizacije k spojitvi s stranko. Upoštevaje veliko moralno in številčno moč organiziranega koroškega proletariata, sklene izvrševalni odbor, da kooptira dva zastopnika koroških organizacij v izvrševalni odbor. Pri tej priliki' izjavlja izvrševalni odbor, da v polnem obsegu prisvaja stališče, ki ga je glede koroškega vprašanje zavzelo strankino načelstvo v oklicu, priobčenem v »Napreju< št. 268 z dne 25. decembra 1919. 8. Z zadovoljstvom jemlje izvrševalni odbor na znanje poročilo o izrednem razvoju naših organizacij v Mariboru in okolici in kooptira , da dá tem močnim organizacijam primerno zastopstvo v izvrševalnem odboru, še dva njihova zaupnika v svojo sredo, 9. Dolgoletno delo stranke za razširjanje socialistične misli med kmetsko delavskim ljudstvom je privedlo do ustanovitve > Kmetsko delavske zveze< , katero pozdravlja izvrševalni odbor kot sestavni del stranke ter ji odloča do prihodnjega strankinega zbora dva zastopnika v izvrševalnem odboru ter enega v načelstvu stranke.

... Izvrševalni odbor jugoslovanske socialno demokratične stranke vnovič kakor že večkrat poprej - odločno protestira proti nasilju antante in tako zvane mirovne konference v Parizu, ki v svojem imperialističnem nasilju stavlja našemu narodu ultimativne zahteve : da se slovensko ljudstvo odreče svoji zemlji in s tem svojemu izhodu na morje, v svet. Izvrševalni odbor znova zahteva, da se prepusti odločbo ljudstvu , kateri državi hoče pripasti. Zahteva svobodo morja in tam, kjer se križajo interesi dveh ali več narodov, internacionalizacijo trgovskih centrov in potov do njih.

... Ponatis iz Napreja< IV. št. 46 z dne 26. februarja 1920 .

410

Sporočilo o razkolu v tržaškem » Delu< Vse politične organizacije v Sloveniji so na svojih konferencah ali pa po svojih odborih odločno zahtevale, da izvrševalni odbor nemudoma skliče izredni strankin zbor, da se na njem zopet spravi v sklad proletarska politika s političnimi in gospodarskimi potrebami proletariata. Toda mesto tega so se sestali uzurpatorji delavske politične moči 22. februarja tega leta in so dali najprej sami sebi zaupnico in si sami odobrili svoje dosedanje politično delo, potem pa kooptirali nove, sebi enake bratce v izvrševalni odbor, da si zasigurajo v njem desničarsko večino, razveljavili so sklepe prejšnjega strankinega zbora ali pa jih interpretirali po svoje in se pooblastili, da smejo razpuščati krajevne organizacije, ako se ne bodo pokorile Kristanovi in Prepeluhovi volji . ..... Ako izvrševalni odbor noče sklicati strankinega zbora, ker nima več na razpolago Žerjavove policije, da za isti dan potakne po jetnišnicah vse odločne elemente v stranki, sklical ga bo proletariat sam in na tem zboru ne bodo imeli besede Kristani, Čobali, Prepeluhi in njihovi strokovni tajniki, ampak na tem zboru bo zborovalo delavstvo samo, preko njihovih malomeščanskih glav. Ponatis iz »> Dela< I. št. 4 z dne 12. marca 1920.

Sklep ljubljanske krajevne organizacije Naša srčna želja je bila, da ostane slovenski proletariat enoten, da ga v celoti pripeljemo v krog svojih bratov in sester na jugu, da enoten stopi z bratskim hrvatskim in srbskim delavstvom v veliko družino svetovnega proletariata. Ni šlo. Majhna skupina ljudi je preprečila naša stremljenja. V nedeljo dne 22. februarja tega leta se je vršila seja izvrševalnega odbora jugoslovanske socialno demokratične stranke . Sklepe te seje ste čitali v » Napreju....Kaj nam ti ljudje očitajo? Pravijo, da je vodstvo naše stranke hote in namenoma otežavalo ujedinjenje jugoslovanskega proletariata. Da je odobrilo sodelovanje strankinih zastopnikov v meščanskih vladah. Da je sklenilo razpustiti organizacije, ki bi se ne pokorile strankinemu vodstvu . Da je sprejelo v izvrševalni odbor nove člane. Da je utrjevalo meščanski kapitalizem in pomagalo kar je krogom, ki organizirajo v naši državi boj proti sovjetski Rusiji . In glavno in najhujše : da je izkoriščala par ljudi celo stavko v svoje osebne namene .... ( Naprej IV . št. 53 z dne 11. marca 1920.) - Op. ur.

412

PRILOGE

I. PRVA VELIKA STAVKA RUDARJEV V TRBOVELJSKEM REVIRJU od 22. julija do 19. avgusta 1889

1

»Ko smo večkrat brali o štrajkujočih delavcih v raznih krajih, smo mislili, da pri nas ni kaj takega mogoče, ker so naši ljudje tako dobro in mirno, pa potrpežljivo ljudstvo, da bi skoraj drva smel na njem cepiti, ne da bi se ti bilo treba kaj hudega od njega bati. Ali pregovor pravi : Kadar voda do vrha prikipi, gre čez . Vrelo je tudi med našimi delavci že dlje časa. Prišlo je do štrajka tako nekako samo od sebe ... [ Nato dopisnik podrobneje opiše razmere, v katerih so živeli rudarji, in nadaljuje : ] Tožba, da je to stanje neznosno, slišala se je zadnji čas vedno pogosteje in glasneje. To je nekako menda čutilo tudi vodstvo in bojé sé, da bi delavci ne imeli kakega tajnega posvetovanja, zato je bilo za nedeljo 21. julija vsem zapovedano delati, celo tesarjem. To pa je bila voda na razbeljeno železo ...< Tako je 31. julija 1889 poročal >Slovencu Slovenski narod< je pa omenil v prvem poročilu, da je gospod ravnatelj še pred malo dnevi zagotavljal, da se tukaj štrajka ni bati« . Kaj je bilo, kar je vzdignilo na noge zagorske, trboveljske in hrastniške >knape< ? Odkod je prišla iskra, ki je vžgala v njih nakopičeno nezadovoljstvo ? -Dosegel jih je bil glas o stavki njihovih bratov po delu in življenju, bližnjih rudarjev v gornještajerskih revirjih, kamor je bil že marsikdo od njih šel s trebuhom za kruhom. V premogovnikih okrog Leobna se je začela stavka že 15. julija teden dni pred stavko v Zagorju. Na glas o leobenski stavki so se takoj vzdignili rudarji v premogovnikih okoli Köflacha in Voitsberga pri nemškem Gradcu. Leobenske rudarje pa je bila mobilizirala novica o velikanski stavki nemških rudarjev na Westfalskem. Bil je torej velik val delavskega gibanja, ki je pljusknil od bližine Severnega morja pa do bližine Jadranskega morja in na novo vzdramil iz otopelega spanja tudi rudarske množice, ki dotlej niso pokazale še nobenega večjega znamenja lastnega hotenja. Novice, ki so tedaj prišle iz Zagorja, Trbovelj , Hrastnika in nekoliko pozneje tudi iz Hude jame in Zabukovce, so bile nezaslišana novost. Ko so prišli v Zagorju v ponedeljek 22. julija ob šestih zjutraj nočni delavci iz jame in bi bila morala stopiti na delo druga polovica delavcev, dnevna izmena, so se vsi skupaj ustavili. Bili so njih 700 - enega duha, enega srca : nihče ne gre več na delo, dokler Trboveljska premogokopna družba, lastnica podzemeljskih črnih zakladov in gospodarica delovnih rok, ki te zaklade kopljejo in dvigajo na beli dan, ne ustreže zahtevam tistih, ki nimajo drugega kakor delovne roke, golo življenje ter žene in

415

otroke ... Prav tako so storili rudarji v Trbovljah in v Hrastniku (ter delavci v trboveljski cementarni) naslednji dan , 23. julija ob desetih zvečer. Kako so tedaj rudarji živeli ? >>Slovenski narod < je 26. julija pisal o njihovem položaju takole : >>Razmere delavcev niso bile več človeške ... Kopači služili so po 80 krajcarjev, drugi delavci po 60 krajcarjev. Delo trajalo je zdržema po 12 ur, in sicer je vsak delavec teden dni moral delati 12 ur ponoči, drugi teden 12 ur podnevi, kadar se je pa ta turnus menjaval, moral je delati zdržema 24 ur. Pri vsem tem pa je moral od pičle mezde kupovati si olja za luč, za kar je potrošil 10 krajcarjev na dan, moral je plačevati odstotke v rudniško skladnico (Bruderlade) , tako, da mu je od dnevne mezde 80 ali 60 krajcarjev ... preostajalo le okoli 60 oziroma 40 krajcarjev. A to še ni vse. Rudniška blagajna ima tudi nekako konsumno društvo, pri katerem je vsak delavec moral jemati živež in blago, ki je bilo večinoma preležano in slabo. Ves zaslužek romal je v konsumno društvo in delavec koncem tedna navadno ni dobil ničesar, živel je v največji bedi , akoravno je v premogovih jamah slednji dan zastavljal svoje življenje . Nevoljo vzbujale so tudi globe, ki so se odmerjale kar po dva goldinarja, in pa to, da so samci sicer morali vplačevati v rudniško skladnico, a niso imeli od tega nikake koristi, nobene pravice ... Zahteve delavcev niso pretirane. Oni zahtevajo, da se jim mezda za 20 % zviša [po drugih >> Narodovih< poročilih za 50 % ali 60 % ], da se jim daje olje za luč, da jim ob nedeljah ne bode treba delati , kakor doslej , da so tudi samci deležni dobrot in koristi rudniške skladnice in da smejo živež in blago kupovati tudi drugod, ne pa izključno pri »konsumnem društvu « ... Dne 1. avgusta je dopisnik dodal še : » Zadnje moje poročilo mi je popolniti v toliko, da je zagorska in trboveljska raja poleg tega ... zåvezana tudi še plačevati stan (ovanje) , ki je večinoma podoben beznicam, ter od neznatne svoje dnine nabavljati si tudi dinamit ter drugo strelivo, ki ga > Slovenec< od 3. avgusta je omenil, da so rudniški uporablja pri delu. < podjetniki nedavno prej uvedli »premnoge kazni v denarju ali globe , in navedel primer, kjer se je delavcu » za en teden od mezde v znesku 2 gld. 40 kr. odtegnilo 1 gld. 60 kr. v denarnih kaznih ! so imeli navado obešati ob pisalnih mizah pasje biče , v miznicah pa so imeli pripravljene samokrese. S pasjimi biči so odpravljali delavce, kadar so se prišli pritožit radi nizkih plač. Samokrese pa so imeli pripravljene za tiste delavce, ki so odpovedali delo in odhajali trajno iz službe ob 15. in 1. vsa-

416

36

Člani Delavskega izobraževalnega društva v Ljubljani leta 1881 (s št. 33 je označen Francè Železnikar)

Prvomajski shod v Zagorju ob Savi leta 1903

Ivan Cankar

kega meseca. Rudarji takrat niso poznali druge reakcije proti surovostim in šikanam , kakor da so odpovedali delo. Kdor pa je imel svojo delavsko knjigo v žepu in denar odštet, je za odhodnico oklofutal svojega predstojnika in mučitelja, celo ravnatelja. Do večjega nasprotja je prišlo 1. 1883 na rudniku Ojstro . Ta rudnik je dotlej pripadal nekemu podjetniku imena Zorko, pod katerim se je delavcem godilo precej boljše kot na sosednih rudnikih v Trbovljah in Hrastniku. Navedenega leta je Trboveljska premogokopna družba pridobila tudi ojstriški rudnik* in vpeljala , ravno iste razmere kakor na svojih rudnikih. Takrat je nastal prvi štrajk na Slovenskem [prvi rudarski štrajk ali prvi štrajk indu strijskega delavstva - Opomba pisca] , ki je trajal tri dni, a končal brez uspeha. Zatrla ga je politična oblast, ki je priskočila družbi s tridesetimi orožniki na pomoč. Odgnali so celo tolpo delavcev kakor roparje v zapor. Nekateri so bili kaznovani na več mesecev zapora. Trboveljska družba pa, ki je pridobila rudnike v času od 1. 1880 do 1883, se tudi teh izbruhov nezadovoljnosti ni ustrašila ter je stremela po vedno večjem dobičku. Akorde, pogojeno delo je plačevala vedno nižje, delavce je vedno bolj izkoriščala. Delalo se je vsako nedeljo, tako da v njenem rudniškem revirjú ni bilo nikake razlike med delavnikom ali praznikom .< Življenje rudarjev je bilo vedno hujše . » Neporočeni rudarji so prebivali v lesenih barakah po 100 skupaj . Kuhali so po trikrat na dan koruzne žgance . Poročenim rudarjem, ki so imeli družine, je tudi teh primanjkovalo . Oblečeni so hodili tako, da bi bila razlika, kakor če bi primerjali sedanjega [ 1. 1914] slovenskega rudarja z Macedonci, ki hodijo v naše kraje robotat. L. 1887 do 1889 so bile mezde po večjem po 50 novcev (krajcarjev) na dan. Goldinarja sploh ni nihče zaslužil !< ( Naši zapiski XI . 1914, str. 249-251 . ) Tako se je tedaj godilo rudarjem v trboveljskem revirju.

Kako je stavka potekala ? >Slovenski narod« od 24. julija poroča : »V Zagorje in Trbovlje, kjer so delavci ustavili delo, odšel je danes iz Ljubljane jeden bataljon domačega pešpolka. < >Slovenec od prihodnjega dne vzklika : > Bog daj , da bi višji gospodje pripoznali opravičene pritožbe ubozih delavcev ter jim dovolili boljši zaslužek, kateri hočejo pošteno zaslužiti . « > NarodSlovenec« je najprej objavil brzojavno vest : »Josip Trinkaus, agitator, izročen okrajnemu sodišču v Laškem trgu, je bil iz westfalskega okraja pregnan. « Nekaj dni pozneje pa jo je popravil njegov dopisnik, ki je o, Trinkausu ugotovil naslednje : » Došel je na prošnjo svoje žene, katero je v Trbovljah zapustil meseca avgusta 1888, zopet v Trbovlje meseca februarja 1889 ... Trinkaus iz Šentjanža v Dvoru služboval je več let pri tukajšnjem premogokopu in po svojem aktivnem vojaškem službovanju vedno kot zvest in pošten delavec ... Ni bil noben agitator pri štrajku , ker on ni za tak posel sposoben. Prvi agitator je bil slab zaslužek rudarjev, drugi pa neolikano obnašanje načelnikov, ki so jih stiskali kakor svoje sužnje. agitatorja , tako rekoč za povzročitelja stavke. Ko so trboveljski rudarji zapustili delo, so odkorakali v sprevodu proti Trbovljam. >Rudar Trinkaus si je dovolil šalo , da je spremljal sprevod z rogom. Zato so ga takoj zaprli. Rudarji so ga hoteli rešiti iz orožniške kasarne, zato je okoli 20 orožnikov stalo vso noč z nasajenimi bajoneti okrog kasarne ( Zarja od 6. junija 1914) . >>Roka pravice « , ki je padla po Trinkausu, je segla nekaj dni nato po 76tih rudarjih, ki so bili obdolženi, da so napadli žandarmerijsko vojašnico. » Narod > so poklicali v Hrastniku 8 delavcev v ravnateljsko pisarno, ondi jih prijeli in odvedli k sodišču v Laškem trgu. Ko so delavci videli, da peljejo njihove voditelje v zapor, skušali so jih osvoboditi, kar so vojaki z nasajenimi bajoneti preprečili« . Te aretacije - po > Narodovem > nikakega uspeha, namreč, da bi to vplivalo na druge, da zopet poprimejo delo ... Ponuja se jim celih 8 % višje mezde ... Isti dan v soboto -- so šli stavkujoči v Zagorju na poziv > mirno in v redu k ravnateljstvu, ki jim je ponudilo 85 krajcarjev za 12 ur dela za kopača brez svečave. Delavci so odgovorili, da s tem ne morejo živeti , in so se mirno razšli. Slovenčev dopisnik iz Zagorja piše dalje : » Vojakov že od 1. 1866 (ko je bila vojska z Italijo ) ni bilo toliko v Zagorju. Šolska mladina in praznujoči delavci imajo na vojaškem vežbališču posebno veselje. No, tega >veselja je bilo prav kmalu temeljito konec ... V ponedeljek 29. julija je obiskal Trbovlje > Narodov< dopisnik. Zaradi njegovega dopisa je bil » Narod ‹ od 1. avgusta zaplenjen. V dopisu čitamo med drugim: »Povsod vse mirno, tiho. Srečali smo poedince, po dva, tri, šest, cele gruče delavcev-premogokopov, medlih, slabotnih mož in mladiče upadlih velih lic, slabo opravljenih ... vedli so se mirno ... Tu pa tam povzel sem iz njihovih pogovorov, da nikakor ne kanijo vdati se.

418

Po vogalih je bil nabit oklic s podpisom c. kr . okrajnega glavarja in c. kr. rudniškega višjega uradnika v nemškem ... in celo v slovenskem jeziku ! Tam se pozivlje premogokope, da ne kršijo reda, naj se vrnejo zopet k svojemu delu, naj pomislijo, da imajo žene in siromašno deco, da bodo tudi te trpele na posledicah - obče apeluje se tu ne samo na pravni čut delavcev, nego tudi na človeka, na srce itd . A posezite do korena, vi, slavna gospoda rudniška ! ... Da bi pomislili , da so te žene in deca s soprogi vred, oziroma z roditelji, trpeli že sedaj največjo bedo in glad, najhujo revo, da so ginili lakote, hodili razcapani ... ali da bi vsaj sedaj hoteli popraviti to vpijočo krivico ter dovoliti siromakom v itak skromne zahteve, povišati jim nekoliko neznatne mezde, o tem ni v oklicu ni duha ni sluha !! ... Rudarji so rekli : „ Ne, ne vdamo se ! Mi smo tudi ljudje! Dajte nam živeti, kot se spodobi človeku, saj nismo črna živina ! ... Obljubili so jim celih 6 kr. beri : 6 kebrov več pri mezdi ! Delavci pa ne gredo in zahtevajo 60 % poboljška poleg drugih uvetov ...< Dne 1. avgusta - enajsti dan stavke - je poročal dopisnik iz Zagorja > Narodu« : » Stavka še ni prenehala in ni pričakovati, da bi se delavci vdali, ako se jim ne izpolnijo zahteve , kajti stanovitni so pri svojem sklepu in trdni, kakor prvi dan. Bratstvo in kolegialnost med njimi sta vidna posebno sedaj . Kdor nima, temu pomagajo tovariši ...>Slovencu > Slovenec Slovenec , da so v Zagorju nehali preganjati premogarje, ki se zato spet » bližajo svojim stanovanjem« , da » sta v Trbovljah neki [= baje ] dva orožnika tako stepla dva delavca, da ne bodeta več za delo . Nato nadaljuje : » ... V Celju so prenapolnjeni že vsi zapori ; 408 oseb, mož, žen in otrok mora biti na dvorišču okrožnega sodišča. Med potjo s kolodvora je ušlo več delavcev ... Od 80 ih delavcev, katere so pred 8. t. m. odgnali v Celje, so 46 zatožili , 34 so jih izpustili.divjo stavko ustavila, hkrati pa pripravila resnejšo akcijo. Konferenca zastopnikov štajerskih rudarjev 25. decembra v Gradcu je sklenila predložiti podjetjem zahteve in sklicati za 1. januar 1892 v vseh revirjih shode, na katerih bi oznanili dotlej prejeti odgovor podjetij in postavili na dnevni red vprašanje stavke. Zahteve so bile odklonjene, shodi prepovedani. Stavka je bila glede na nezadovoljstvo in ogorčenje delavcev neizbežna. Na Novega leta dan 1892 je stopilo v stavko 7000 rudarjev zahodnoštajerskega in spodnještajersko-kranjskega revirja. Podjetje in oblast, ki so jih prejšnje stavke presenetile, pa sta se sedaj dobro pripravila. Od prvega dne je bilo uvedeno pravo izjemno stanje. Prišlo je vojaštvo, na stotine rudarjev je bilo zaprtih, izgnanih in odgnanih, njihove družine pa vržene na cesto ... Po treh tednih je stavka propadla. Zaupniki in drugi najbolj zavedni rudarji so morali po svetu. Rudarska množica, ki je ostala doma, pa je bila ustrahovana, organiza→ cija uničena.... Leta 1895 se je ustanovila prva razredna strokovna organizacija rudarjev za alpske dežele s sedežem v Köflachu, ki je kmalu prodrla tudi v slovenskih revirjih. Že konec leta 1896 je štela 5000 članov, od teh 2000 v slovenskih revirjih....

Mezdno gibanje rudarjev trboveljskega revirja od konca leta 1899 se kljub največji bojevni pripravljenosti množic ni razvilo v stavko. Reformistični predstavniki so bili proti stavki in so se pri pogajanjih januarja 1900 zadovoljili s petodstotnim zvišanjem mezd in z nekaj drugimi

* = 4. decembra.

Op. ur.

423

pridobitvami. Nekaj pozneje, v maju 1900, je prišlo do tridnevne stavke v Trbovljah, ki pa ni bila mezdnega značaja, Rudarji so zaradi protesta proti odpustu nekega nameščenca rudniškega konsuma poslali delegacijo k rudniškemu ravnatelju in hkrati se jih je okrog tisoč zbralo pred nje. govo pisarno. Ravnatelj je odklonil razgovor z delegati, dokler se delavci ne razidejo. Zaradi tega so rudarji ustavili delo in nato zahtevali odpust vodje rudniškega konsuma. Stavka je s to zahtevo uspela. Dobra tri leta kasneje, v jeseni 1903, se je vršila četrta stavka, ki spada med velike . Po 14 dneh se je Trboveljska premogokopna družba vdala, privolila tudi v zahtevo, da morajo dobiti celo dnino tisti rudarji, ki jih odnesejo iz jame, kadar padejo zaradi dušljivega zraka v nezavest. Leta 1904 se je ustanovila enotna Unija rudarjev za vso Avstrijo. Število organiziranih je hitro narastlo . Leta 1905 je bilo v Trbovljah, Hrastniku in Ojstrem organiziranih 1685, v Zagorju pa 300 rudarjev.... Kmalu je prišlo do pete stavke, ki pa že ni bila več popolnoma enotna. Kakor povsod v evropskem delavskem gibanju so se tudi v slovenskem pojavile močne oportunistične struje.... Tako so nastajali v organizacijah konflikti med bojevno razpoloženimi delavci ... ter med oportunističnimi predstavniki, ki so zavirali delavsko borbo. Tako so v tej stavki oportunisti zadržali zagorske rudarje, da se sploh niso pridružili trboveljskim in hrastniškim rudarjem. Tako je bila stavka že od vsega začetka neenotna, zaradi tega tudi odpor ni bil dovolj močan. Trajala je od 22. januarja do 6. februarja 1906 in je propadla. . .. Poraz sam in povrhu še čudno vedenje vodstva organizacije je omajalo med rudarji zaupanje vanjo. Število v Trbovljah, Hrastniku in Ojstrem organiziranih rudarjev je padlo na - 28 ! Sledila je mirna doba, v kateri se je še bolj utrdila kriva težnja, naj bi bila strokovna organizacija bolj sama sebi namen kakor pa orodje izkoriščanega delavstva za boj. Organizacija se je izogibala boju in je zato stagnirala. Samo leta 1912 je vodila mezdno gibanje , ki bi bilo kmalu dovedlo do stavke, a je brez nje doseglo petodstotno zvišanje mezd. Med septembrom 1909 in avgustom 1910 so bile v Trbovljah tri spontane stavke iz nezadovoljstva nad slabimi plačami, slabim ravnanjem in kaznovanjem delavcev; dve sta trajali samo po 6 ur, ena pa 15 ur. (V avgustu 1910 so stavkali šest dni rudarji premogovnika v Lešah pri Prevaljah . ) S svetovno vojno so nastopili hudi časi za rudarje . Rudniški obrati so bili militarizirani, vsi sestanki in dogovori med delavci prepovedani. Najhujši pritisk avstrijskega vojnega absolutizma je trajal do konca 1916. Rudarji so bili preganjani za vsako malenkost, za vsako pritožbo kaznovani tako, da so jih navezovali, v ječe zapirali, v spone dajali in podobno mučili. Draginja je skokoma naraščala, beda rudarjev je bila strahotna. Toda rastlo je tudi bojevno razpoloženje rudarjev, njihov odpor se je krepil. Leta 1917 je dosegla organizacija večkratno zvišanje mezd in vojnih ali draginjskih doklad . V tem letu se je tudi številčno okrepila. Medtem ko je v prvih letih vojne štela na Slovenskem le 400 članov, pa jih je zbrala spomladi 1918 že okoli 3000 in število je stalno naraščalo.

424

Po prevratu so rudarji dolge mesece* stiskali pasove, sledeč prigovarjanju narodne vlade in voditeljev socialne demokracije, da morajo proizvajati več premoga in da ne smejo postavljati > pretiranih, čezmernih zahtev, na stavko pa sploh misliti ne smejo.... Vedno teže je bilo držati rudarje na uzdi, vendar vodstvo organizacije nikakor ni hotelo popustiti vse ostrejši težnji množic po boju za zboljšanje bednega položaja. Tako je prišlo v jeseni 1919 do prve** poprevratne rudarske stavke v trboveljskem revirju. Stavkajoče je prišel miriti sam minister za šume in rude, vrhovni voditelj slovenske socialne demokracije, Anton Kristan , in jih je res nekako ugnal v kozji rog, da so divjo< stavko pretrgali, ne da bi bilo zadoščeno njihovim zahtevam . . . . Rdeče Trbovlje so bile takrat najhujši trn v peti slovenske gospode. Njen voditelj dr. Ivan Tavčar je za Novo leto 1920 javno predložil , naj uvede oblast poseben preki sod proti štrajkom - tako si je gospoda zamišljala svobodo in demokracijo. . .. V sredi januarja 1920 je prišlo v trboveljskem revirju do pasivne rezistence. Rudarji so zahtevali zvišanje mezd, ureditev prehrane in oskrbe z oblačili in obutvijo. Po treh dneh pasivne rezistence je podjetje rudarje izprlo. Grozil je hud konflikt. Organizacija je vendarle dosegla na podlagi začetega boja neko nezadostno zvišanje mezd in izpor je trajal samo 24 ur.***

Ponatis iz >Spomenice rudarjev trboveljskega revirja.... Ob petdesetletnici prve velike rudarske stavke....« , Trbovlje 1939, - po drugem natisu v knjižici » Iz zgodovine rudarskih stavk V trboveljskem revirju« , Ljubljana 1950, str. 31-35.

* Pisec je prezrl rudarsko stavko v Trbovljah 16. do 18. decembra 1918, ki jo**je organizacija po nekih pridobitvah hitro zaključila. - Op . ur. = Op. ur. druge! Glej opombo! *** Po raz kolu socialne demokracije so se rudarske množice popolnoma ločile od oportunističnega vodstva Unije rudarjev, ki ni hotelo nobenega boja in je odklanjalo zedinjenje z ostalimi rudarji v Jugoslaviji. Rudarji so se združili v Zvezo rudarskih delavcev Jugoslavije, ki je izvedla veliko stavko decembra 1920. Op. ur. Ta pa je že izven okvira naše knjige .

425

III. · V. I. LENIN O BRNSKEM NARODNOSTNEM PROGRAMU IN 0 BRNSKEM PREDLOGU JUGOSLOVANSKE SOCIALNE DEMOKRACIJE¹06

·I. Vprašanje o geslu narodne kulture< ima za marksiste velikanski pomen ne samo zato, ker določa idejno vsebino vse naše propagande in agitacije v narodnostnem vprašanju za razliko od buržoazne propagande, marveč tudi še zaradi tega, ker je ves program proslule kulturno-nacionalne avtonomije zgrajen na tem geslu. Osnovni, načelni greh tega programa je ta, da hoče oživotvoriti najbolj rafinirani in najbolj absolutni , do konca dognani nacionalizem. Bistvo tega programa je : Vsak državljan se zapiše v ta ali oni narod, in vsak narod sestavlja juridično celoto s pravico prisilnega obdavčenja svojih članov, `z narodnimi parlamenti (sejmi) , z narodnimi državnimi sekretarji < (ministri) . Ko so avstrijski socialni demokrati na svojem zboru v Brnu (leta 1899) razpravljali o projektu kulturno-nacionalne avtonomije, skoraj sploh niso posvetili pozornosti teoretični oceni tega projekta. Toda poučno je pripomniti, da sta se poudarjala proti temu programu naslednja dva razloga: 1. dovedel bi do okrepitve klerikalizma ; 2. »njegov rezultat bi bilo ovekovečenje šovinizma, ki bi se zanesel v sleherno majhno občino, v sleherno majhno skupinokulturnonacionalne eksteritorialne < (izven-

ozemeljske, ne zvezane z ozemljem, na katerem ta ali oni narod živi ) ali >kulturno-nacionalne< avtonomije pomenil samo eno : razdelitev šolskih zadev po narodnostih , t. j . uvedbo narodnostnih kurij v šolskih zadevah. Dovolj si je jasno zamisliti to dejansko bistvo znamenitega bundovskega načrta, da bi razumeli vso njegovo reakcionarnost celo z vidika demokracije, da ne govorimo o vidiku razrednega boja proletariata za socializem. ... V Avstriji je kulturno-nacionalna avtonomija ostala v znatni meri pisateljska izmišljotina, ki je avstrijski socialni demokrati sami niso vzeli resno. Zato pa so jo v Rusiji sprejele v program židovske meščanske stranke in nekaj meščanskih, oportunističnih elementov raznih narodov na primer bundovci, likvidatorji na Kavkazu, konferenca narodnih strank levonarodniške smeri Rusije . (Ta konferenca - pripomnimo v oklepajih se je vršila leta 1907 in na njej so se pri sprejemanju tega sklepa vzdržali glasovanja ruski eseri [ socialni revolucionarji ] in poljski socialni patrioti, P. P. S. [ Polska partja socjalistyczna ] . Vzdržanje je začuda značilen način odnosa eserov in pepeesovcev k najvažnejšemu načelnemu vprašanju na področju narodnostnega programa ! ) V Avstriji je ravno Otto Bauer, poglavitni teoretik »kulturno-nacionalne avtonomije , posvetil posebno poglavje svoje knjige dokazovanju , da ta program za Žide ni mogoč. V Rusiji pa so ravno vse židovske buržoazne stranke in njihov pomagač Bund - sprejele ta program. Kaj se to pravi ? To se pravi, da je zgodovina s politično prakso druge države razkrinkala nesmiselnost Bauerjeve izmišljotine prav tako, kakor so ruski bernsteinovci (Struve, Tugan- Baranovskij , Berdjajev itd . ) s svojim naglim razvojem od marksizma k liberalizmu razkrinkali dejansko idejno vsebino nemške bernsteiniade. Niti avstrijski, niti ruski socialni demokrati niso sprejeli »kulturnonacionalnekulturnonacionalne avtonomije . To je bil program jugoslovanske socialne demokracije, katerega t. 2 se glasi : »Vsak v Avstriji živeči narod ne glede na ozemlje, na katerem prebivajo njegovi člani, tvori avtonomno skupino, ki opravlja vse svoje narodne (jezikovne in kulturne) zadeve docela samostojno.Oblike narodnostnega gibanja (Petrograd 1910) - glej tudi >Prosveščenie < 1913, št. 3. To dejstvo jasno kaže, kako je bolj zaostala in bolj malomeščanska družbena struktura Rusije privedla k mnogo večjemu okuženju dela marksistov z buržoaznim nacionalizmom. Nacionalistična omahovanja Bunda je formalno in nepreklicljivo obsodil že drugi ( leta 1903) kongres [ socialno demokratične delavske stranke Rusije] , ki je naravnost zavrgel dodatni predlog bundovca Goldblatta o ustvaritvi ustanov, ki jamčijo svobodo razvoja narodnosti prilagoditev socializma k nacionalizmu« . » Ko so kavkaški sodrugi je pisal Plehanov - spregovorili o kulturni avtonomiji namesto o po-

429

litični avtonomiji , so izpričali le svojo nespametno podreditev pod hegemonijo Bunda.< >Kulturno-nacionalno avtonomijo je razen židovskih buržoaznih strank, Bunda in likvidatorjev sprejela le konferenca maloburžoaznih strank levonarodniške smeri. Toda med temi so sprejele ta program štiri stranke (>Serp< - socialistična židovska delavska stranka; beloruska gromada, dašnakcutjun in gruzinski socialisti-federalisti ) , a dve največji sta se vzdržali ruski levonarodniki in poljski »fraki < (P. P. S. )! Ruski levonarodniki so se zlasti izrekli proti prisilnim , državnopravnim zvezam narodnosti v znamenitem bundovskem načrtu. Umljivo je na osnovi te kratke zgodovinske informacije zakaj sta februarsko in poletno posvetovanje marksistov leta 1913 odločno obsodili maloburžoazno in nacionalistično idejo »kulturno-nacionalne avtonomijeagrarnega socializma«. Med te je z drugimi šteti tudi Tolstoja. Ti sistemi nekakega agrarnega socializma so v živem nasprotju z industrialnim socializmom. Obupni boj , ki ga bijejo agrarne države proti industrialnim, je našel odmev tudi v socialnih strujah. Kautskega nazor o agrarnem vprašanju je utemeljen v marksizmu kot revolucijski smeri. Kautsky torej v celoti poudarja pridobitev poljedelskega proletariata zaradi gotovega cilja radi boja proti kapitalistični ureditvi družbe . Zaradi tega ne priznava zadružnemu gibanju med agrarci take važnosti, kakor nekateri revizionisti. Tej smeri odgovarja tudi agrarni program, ki ga priporoča Kautsky. Bernstein je v svoji knjigi : » Die Voraussetzungen des Sozialismus etc.>Novo Rusijo«. Katarina II, mu je namreč naročila, da te opustošene kraje naseli, pozida z mesti in vasmi in pospešuje trgovino. Ko je Potemkinovo delo bilo gotovo, je prišla carica Katarina II. sama, da se prepriča o čudežih svojega ljubljenca. Ta pa ji je le od daleč kazal nove vasi, katerih pa v resnici ni bilo. Potemkin je namreč dal iz desk zbite stene pobeliti in te stene je potem od daleč kazal carici kot - nove vasi . Tudi so se morali carici večkrat pokloniti eni in isti ljudje kot prebivalci dozdevnih vasi. Katarina II . je bila zadovoljna in imenovala je Potemkina za kneza Tavrijskega. Naivni Katarini II . so podobni tisti slovenski politiki, ki neprestano sanjajo o narodni slogi in kažejo na pogubonosnost strankarstva . Pridejo trenotki, ko se tem rodoljubnim solzam dado zapeljati tudi resnejši ljudje, ki potem poudarjajo potrebo sloge za gotove slučaje. Koroško vprašanje je spravilo slogo< zopet v ospredje. Na Koroškem živi nad 100.000 Slovencev, ki so večinoma kmetskega in delavskega stanu. Naravno je, da se je i na Koroškem smatral slovenski jezik kot deželni jezik in da se ga je kot takega uporabljalo tudi v uradih. Toda razmere so se nenadoma izpremenile. Naenkrat je slovenskį živelj na Koroškem izgubil vse pravice. Slovenec se pri koroški sodniji ne sme več zagovarjati v svojem jeziku in tudi pri drugih uradih se mora posluževati nemščine, torej jezika, ki ga večinoma ne razume, ali če ga razume, jezika, ki ni njegov. Tako je v šolah, tako pri podjetjih itd. Mi nismo šovinisti. Toda načelo, da se narodu da, kar je narodovega, moramo vedno zastopati ; kajti že brnski narodnostni program pravi, da ima sleherni narod pravico do svobodnega razvoja. Birokratična Avstrija pa tega načela neče priznati, in posebno Slovenci smo morali mnogokrat čutiti, da smo manjvredni« . Vladni funkcionarji so sedaj nad 100.000 Slovencem odrekli prirodno eksistenčno pravo. To je ona nasilnost kapitalistične meščanske družbe, katero smo že tolikokrat obsojali in katera ima svoj vrhunec v brezobzirnem narodnem šovinizmu. Nasilnost naroda proti narodu se mora obsojati kot protikulturna, kajtė sleherni narod ima pravico do prostega razvoja ravno tako, kakor ima revež ravno isto pravico do življenja kakor bogataš. Ali tudi z druge, praktične strani je taka nasilnost protikulturna in nečloveška, Sodnik, ki ne razume obtoženčevega jezika, ne more nikdar spoznati ljudske duše, o kateri naj sodi ; toženec se pa tudi v tujem jeziku ne more izražati nikdar tako, kakor bi si želel ali kakor bi se mogel v svojem materinem jeziku. Četudi plača davek in je državljan pravne države, je vendar danes on tu za uradnike in ne uradniki za njega. Iz tega jasno sledi nesmiselnost zatiranja narodovega jezika. Nadalje ovirajo nemške šole v čisto slovenskih krajih napredek in kulturo. Na Koroškem so večinoma učitelji in učiteljice , ki ne razumejo besedice slovenskega jezika. Otrok, ki zna samo slovensko narečje, pride v šolo in ne razume ničesar. Uči se mehanično, brez razuma in čustva . On se nauči vsega mogočega,

438

ne nauči se pa razumeti naučenega . Ali pač taka zgoja odgovarja pameti ? Ne, kajti naravno je, da iz takih šol prihajajo kompletni idioti, ljudje, ki niso zmožni duševno delati ali vsaj samostojno misliti. Obsojeni so v svet kulijev, v svet sužnjev najnižje vrste, ki nimajo nič kritičnega opazovanja in nezadovoljnosti . Tak človek pa je revež v današnjem svetu. Mi torej ne gojimo narodnega sovraštva, temveč vzgajamo ljubezen do naroda in med narodi . Proti takemu brezmiselnemu, brutalnemu početju nastopamo, ker nam tako veleva naš človeški egoizem, naše umstveno in tolerantno stališče . Motili bi se pa, če bi menili , da nemški narod tako postopa. Ne, njegovi kapitalisti uporabljajo tak brezmejni narodni šovinizem, da si omogočijo na tak način zasesti uradniška mesta tudi tam , kjer bi se jim to drugače ne posrečilo vsled jezikovne nezmožnosti. Nemški proletariat obsoja tako početje sam ravno tako, kakor ga obsojamo mi, češki, ogrski, italijanski itd. proletariat. Nad koroškim slovenskim življem se je torej izrekla narodna smrt in vsa slovenska javnost je nestrpno pričakovala, kaj store sedaj državni poslanci slovenski. Državni zbor se je sešel, toda slovenskih meščanskih poslancev ni bilo nikjer. Poslanci drugih narodnosti in strank so vložili dolgo vrsto nujnih predlogov slovenski poslanci so molčali ! Tu se je sedaj zopet očito pokazala vsa nezmožnost slovenske meščanske delegacije na Dunaju. Ti ljudje žive od narodnega boja, govore na dolgo in široko o milem narodu slovenskem . Med njimi so juristi, visoki uradniki , duhovniki - sama elita meščanske družbe . Vsi ti pa si niso bili na jasnem, na katero instanco morajo iti, da odvrnejo koroško nevarnost. Mesto, da bi šli na državno sodišče, so se po dolgem prepiranju spravili nad ministrskega predsednika in njega dolžili vseh mogočih stvari, tudi tistih , ki so jih zakrivili sami . Našli so to, kar so iskali. Dr. Körber jim je povedal, da se ne vda in da se vlada ne more umakniti nobenemu agitatorju. Po tej silni brci ohlajeni, so poslali poslanci slovenski h Körberju še --- deputacijo. Slovenski živelj na Koroškem je bil vsled tega seveda rešen. Bolj žalostnega narodnega zastopstva si pač ni mogoče misliti. Ta popoln bankrot slovenske meščanske politike pojasnjuje nazadovanje slovenskega življa na Koroškem, Štajerskem, Primorskem, Goriškem prav dobro. Sedaj se vidi, zakaj se slovenskim delavcem in drugim v Trstu odreka pravica do ene same ljudske šole, sedaj se vidi , kako nezmožna je ta delegacija pridobiti našemu bednemu ljudstvu boljših razmer in boljšega življenja. Kdo nam bo kaj dal, če se sami ne ganemo? Kdo nam bo pomagal? Slovenska delegacija na Dunaju odgovarja : Vlada ! Vlada! To je tista nesrečna politika, ki jo je začel Bleiweis in katere si brez beraške torbe ne moremo predstavljati. Do danes se slovenska politika še ni emancipirala od Bleiweisa. O kranjskem klerikalnem poslancu Klunu se pripoveduje, da ga je minister Taaffe mnogokrat povabil k sebi na večerjo, kjer ribniške je Klun moral drugim v zabavo peti slovenske narodne pesmi. Danes zastopajo slovenski narod na Dunaju klerikalci in liberalci. Ali so se razmere vsled tega kaj izpremenile ? Ne ! Ali dosežejo sedanji slovenski poslanci kaj več, kakor je dosegel Klun s svojim petjem ? Ne ! To so žalostne strani slovenskega > vsezaverodomcesarskega programa. Še bolj žalostne pridejo! S koroško zadevo se je pečal tudi deželni zbor koroški . Nemški nacionalci so predlagali resolucijo, ki odobruje ta narodni šovinizem in obsoja slovenski živeli na Koroškem v brezpravnost. Za to vsaki pravi kulturi v obraz bijočo, za to nasilnost odobrujočo resolucijo, ki ne pozna človekoljubja in bratstva narodov je glasoval rimski cerkveni knez, celovški škof dr. Ka hn ! Tu je zopet dokaz o strogo kapitalističnem naziranju vesoljne rimske cerkve, dokaz, kdo zagovarja narodni šovinizem in nasilstvo in brutalnost . Skromni, pobožni in neumni Slovenci gredo mimo z zavezanimi očmi in prisegajo na program dr. Bleiweisa : »Vsezaverodomcesarja!< Edini slovenski Est na Koroškem, > Mir «, ki je - to se samo ob sebi razume! klerikalen, je boječe vzdihnil : O, gospod škof, ali smo res zaslužili , da se tako dela z nami ? Ta edini zastopnik slovenskega življa na Koroškem nima ne ene krepkejše besede za tako početje krščanskega škofa !

439

Pride dr. Brejc in skliče može slovenskega naroda na Koroškem . Položaj je neznosen, pravi, treba bo drugače delati. Naš program je krščanski in na、 roden. Predlaga program, da , ni revnejšega pod soncem, in konec vsega je: Stari vsezaverodomcesarski program ima novo obleko, kupljeno v Ljubljani za vodo. Da izgleda stvar bolj moderno, se ji obesi okolo vrata narodna avtonomija in enaka volilna pravica. Gospodarskih in socialnih zahtev slovenski narod na Koroškem namreč nima, prav kakor da so koroški Slovenci živali ! Pri zadnjih deželnozborskih volitvah na Koroškem so izgubili Slovenci dva mandata, pravzaprav štiri mandate. Kdo je padel ? Vsezaverodomcesarski kandidatje ! Iz številk glasovnega razmerja je spoznati, da so slovenski volilci v novi IV. kuriji glasovali za socialista, v III . kuriji pa za nemškega nacionalca . To se pravi, da velik del slovenskega prebivalstva na Koroškem neče biti več hlapec klerikalizma in da se bojuje za svoje gmotne interese. Koroški kmet slovenske narodnosti ve , da je njegov nemški nasprotnik bolj zmožen braniti njegove interese kakor pa slovenski klerikalec. Koroškemu delavcu je razredni boj več kot pa slovenski vsezaverodomcesarski program . Slovenska rodoljubna javnost tega ne vidi, ker ne razume gospodarskih in socialnih bojev nove dobe. Vsled tega je tudi mogoče, da je pokrovitelj največje književne družbe na Slovenskem škof Kahn , tisti Kahn, ki pljuje na slovenski narod. To so Potemkinove vasi slovenske javnosti ! To je dokaz meščanske in klerikalne onemoglosti in, nevednosti . To je dokaz sleparjenja s slovenskim narodnjaštvom od klerikalne in liberalne stranke. To je pa tudi dokaz, da izvor koroške in štajerske in primorske slovenske revščine ni v kranjskem strankarstvu, temveč na Koroškem, Štajerskem in Primorskem samem. Tiste zahteve, ki jih ima narod v Italiji, Nemčiji, Češkem, jih ima tudi na Koroškem in povsod drugje, To je hiba dosedanje meščanske politike na Slovenskem in tudi vsezaverodomcesarskega navdušenja. To naše stališče je edino pravo in zato smo ga odkrito povedali, Mi vemo, da je povsod najti ljudi , ki izkoriščajo slab položaj v svoje svrhe, in vemo, da takih ljudi ne manjka tudi na Slovenskem. Dokler se Slovenci ne bodo odtrgali od rimskega vpliva in začeli motriti svet brez naočnikov, toliko časa se razmere ne bodo izpremenile. Izpremenile se pa ne bodo tudi tedaj , če izgine strankarstvo s površja slovenskih dežel . Strankarstvo samo na sebi je namreč nekaj, kar je organično moralo nastati, kar temelji v gospodarskem in socialnem razvoju. Strankarstvo nam svedoči, da živimo ali vsaj životarimo, dočim bi v slogi zgnili čeprav od same vzajemne ljubezni klerikalca z liberalcem . Zato pa smo za strankarstvo in ne za slogo - za Potemkinovo vas ! ... Ponatis iz »Naših zapiskov« II. št. 2 od januarja 1904, str. 17-20.

440

VIII.

KAKO SEM POSTAL SOCIALIST

Bilo je v tisti blaženi petošolski dobi , ko je srce polno pesmi, glava polna upanja na sijajno prihodnost. Godilo se mi je nad vse slabo, večkrat sem bil lačen nego sit ; kakor se pač godi študentu iz delavske družine. Ali nadlog nisem občutil, še prav zavedal se jih nisem. Ne samo, da nisem poznal življenja krog sebe, niti svojega življenja nisem poznal . Edino in vse na svetu mi je bila poezija ; bližji od očeta, delavca, mi je bil rajni Klopstock ; in bolj nego vse materine skrbi in bolečine me je zanimal en sam Prešernov sonet. Za politiko se nisem menil. Kolikor sem od daleč slišal o nji, mi je bila ogabna kakor tista spolzka, črnožolta žival, ki se lena in smrdeča plazi po tleh in ki ji pravimo močerad . Takrat ( 1890-1894) se je prelivalo po Slovenskem tisto vzdihujoče slogaštvo, ki je pogasilo v našem malomeščanstvu še ono malo samozavesti, kar je je kdaj bilo , in ki je že tako jetični slovenski liberalizem spravilo čisto na bergle. Bil sem mlad. Omleto pa obrajta mlad človek samo na krožniku, v politiki nikakor ne. Demokratične klerikalne stranke v tistih časih še ni bilo ; doktor Krek je šele vzgajal njene apostole. O socializmu nisem vedel ničesar, o socialni demokraciji pa le toliko, da je nekakšna politična sekta, ki je tako rekoč izobčena iz cerkve in države in ki jo stražijo od vseh strani policisti in državni pravdniki . Tudi mi je bilo znano ime nekega krojača , o katerem so spodobni ljudje sodili, da je norec, ali razbojnik, ali pa oboje hkrati . To je bil Železnikar. Delavcu in celo mladoletnemu vajencu se bo čudno zdelo, kako da petnajstleten človek, ki je drugače brihten in za silo izobražen, ne ve ničesar o tako yažni stvari , kakor je ustroj človeške družbe in sploh ničesar ne o tistem življenju, ki ga tudi samega krvavo bije. Ali ta genljiva nevednost ni le posledica, temveč je predpisana poglavitna zapoved, je duh in vsebina avstrijske šolske vzgoje. In ne le na vseh šolskih vratih, temveč tudi na vseh mejnikih Avstrije bi moral biti z velikimi črkami napisan strogi ukaz : » Roke na klop ! Kolikor avstrijski študent pridobi modrosti, si jo mora tako rekoč spotoma in naskrivaj pobrati na cesti ; domača vzgoja mu je da malo, šolska pa nič. Trdim celo, da šole, s kakršnimi nas je bil avstrijski Bog udaril, ovirajo duševni razvoj človeka, da nam , rekel bi, zaplankajo razum, ker ga stiskajo ter ponavadi sčasoma res potisnejo v eno samo tesno strugo. C. kr. šole so bile že prvotno ustanovljene za posel, da vzgajajo c. kr. uradnike ; ne vzgojé pa niti takih ne, temveč le c. kr. pisalne stroje. Mladenič napravi maturo, je do vrha nabasan z različnim znanjem « , a bolj od lune in zvezd mu je tuj tisti svet, v 441

katerem živi in na katerega je navezan z vsemi nitmí svojega bitja in nehanja. Med nami žive ljudje, ki so bili izvrstno opravili svoje tako imenovane študije in ki jih spoštljivo prištevamo cvetu izbraženstva ; ali vprašaj jih o stvareh, katerih se niso bili iz glave naučili , pa se boš razjokal od smeha in bridkosti. Ko sem bil dovršil realko, so mi bile pač znane rodbinske razmere cesarja Nerona, poznal pa nisem politične zgodovine slovenskega naroda ; vedel sem, kakšen da je bil razvoj agrarne zakonodaje v rimljanski republiki, nisem pa vedel, kakšen da je volilni red za kranjske občine. V onih časih, kakor sem omenil, je doktor Krek učil svoje apostole. Tudi meni je prvi povedal, da so na svetu stvari, o katerih se šolski modrosti ne sanja. Nekoč, v trdi zimi, sem gazil sneg na cesti iz Ljubljane proti Vrhniki . Tam nekje na Brezovici me je dohitel s svojimi sanmi ugleden rodoljub in naprednjak ter me je povabil, da naj prisedem. Med vožnjo mi je pravil o neki knjigi, ki se ji je reklo >Črne bukve kmečkega stanu in ki jo je bil napisal doktor Krek. Rodoljub je bil take misli, da je knjiga dobro pisana, ali da je na vso moč nevarna in puntarska in da bi preprostega človeka lahko pohujšala. Koj sem jo iztaknil in sem jo bral . Ob tem branju pa se je pokazala vsa žalostna pomanjkljivost moje šolske učenosti. Stvari, ki bi jih bister kmet z lahkoto razumel, sem moral brati po dvakrat, da so mi bile vsaj za silo jasne. Toliko sem navsezadnje občutil, da nekaj na svetu ni v redu ; ali ta nedoločni, nekako zamolkli občutek je bil že od nekdaj v meni, že od zgodnje mladosti . Krivica, ki jo doživi otrok, pa če je bila zadela njega samega ali če jo je bil ugledal po naključju na cesti , če je bila storjena vedoma ali nevedoma, se zaseka v mlado srce ter ostane, tam za zmirom neizbrisljiva, napravi otroka zgodaj zrelega in zgodaj trpkega, odpira mu siloma oči, da vidi prve in nerazločne sence tistih strahot, ki se mu kasneje razodenejo v vsej okrutni goloti . Gledal sem take vsakdanje krivice, tudi na svojem telesu sem jih občutil mnogo in preveč. Vedel sem res , da je v njih nekaj zopernaturnega in zoperčloveškega, ali razločevati si nisem mogel, odkod ta zopernaturnost. Vse, kar sem videl in okusil krivičnosti, bede, zlobe, hinavstva, vse trdo in divje življenje me je navdajalo edinole z bolestjo in studom. Namesto, da bi ogledaval in raziskaval, sem se zatekel v poezijo, o kateri sem takrat mislil, da je izluščena iz » grdega vsakdanjega življenja « in da plava nad njim v meglenosončnih višavah . Življenje me je teplo do krvi, jaz pa, sem pili gladke rime. Storil sem kakor kraljevič Marko, ki je mirno praznil svoj bokal, ko ga je bil črni Arapin z buzdovanom po plečih. Kratko razdobje mojih prvih dunajskih let (nekako od 1896 do 1900) je stalo za tako imenovano inteligentno mladino slovensko skoraj izključno v znamenju literature, literarnih bojev in prepirov. Listi, ki dandanašnji niti na kratko ne oznanijo novih knjig, so takrat prinašali dolge članke o čisto literarnih vprašanjih ; in ljudje so take članke celo brali. Vse to po mojih mislih ni bilo edinole beg iz puste vsakdanjosti v lepšo poezijo, temveč je bilo izraz splošne nezadovoljnosti z javnim življenjem, izraz mržnje do tega življenja, ki tudi zares ne zasluži drugega, nego mržnje in studa v obili meri. Nekam se je ta grenka nezadovoljnost morala

442

izliti, nekje si je morala najti strugo ; in našla si jo je v literaturi. Odtod tedanjih pismenih bojev brezobzirnost, ki se ni ustrašila niti osebne žalitve, niti očitne krivice . Boji tistih let so književnosti sami donesli obilo koristi , vzdignili so jo iz mrtvila do nepričakovane višine ter jo oplodili z mnogimi novimi semeni. Veliko pa jih je bilo med tedanjo študentovsko mladino , ki v umetnosti in v lepi knjigi niso našli vsega zadoščenja, katerega so bili tam iskali . Občutili so, da je na svetu nekaj stvari, ki so važnejše od poezije . In zaslutili so , da je treba spoznati tiste sile, ki gnetejo življenje posameznika, naroda in človeštva, ne pa se jim vdati na slepo ter sanjati o zvezdah. Nekateri iz najmlajšega rodu so v svojem odporu zoper gospostvo literature segli tako daleč, da so jo sploh in kratko malo zavrgli , tajili visoki njen pomen za kulturno moč narodovo ter jo obsodili za škodljivo uspavanko mladine. Še letos je nekdo očitno in zaresno napisal, da pridejo časi, ko te mehkužne solzavosti, ki ji pravimo slovenska literatura, » noben pes več ne bo povohal . Že od nekdaj so študentje politizirali , ali do teh dob le bolj na nedolžno sorto. Bili so tako rekoč »navdušeni živioklici« ; posebno ob počitnicah. Narodno napredna stranka, zastopnica slovenskega malomeščanstva, je že dolgo smrdela po trohnobi in je smrdela zmirom bolj . To naše malomeščanstvo ni stalo kulturno nikoli posebno visoko, politično je bilo nezrelo, zbegano in brez ciljev, gospodarsko pa je v zadnjih desetletjih strahotno propadalo. Mladina je občutila, da tako ne gre . In mlada garda napredne stranke se je očitno spuntala. Samosvoja in samozavestna se je polastila politike ; ter jo je seveda kar koj polomila, prav po mladeniško. Cilj vsega nehanja te mladine je bil, da osveži staro napredno stranko, jo poglobi, oplodi z novimi idejami ter da jo iz čitalnic, iz plesnih dvoran in iz gostilniških >extrazimmrov samosvojih< , stradajočih malih obrtnikov. Videl sem človeka , ki je bil brez zavesti 443

. obležal na tlaku ; mislili so , da je žganja pijan ; ko so poklicali rešilni voz, je zdravnik dognal, da se razcapani jetičnik ni bil zgrudil vsled pijanosti, temveč vsled gladu. Ali še na cesto mi ni bilo treba stopiti, če sem hotel gledati bedo in skrb in krivico. Stanoval sem pri šivilji , ki je izdelovala kravate za moške ; delala ni le sama, vpreženi so bili tudi njeni otroci, koj ko so prišli iz šole pa vse do noči . Zaslužila je po petindvajset do trideset krajcarjev za tucat kravat. Če pa je bil trgovec čemeren, ker je slabo spal, je odtegnil, kolikor je hotel, zato ker je bilo lačnih delavk na izbiro. In kljub vsemu je za silo še izhajala pozimi ; toda poleti, ko ni bilo dela, je romalo v zastavljalnico, kar je moglo romati : najprej ponižni »luksus« delavke, prstani in uhani, naposled pa obleka in perilo kos za kosom. To družino so smatrali sosedje » za boljšo« , najbrž zato , ker je vsak dan obedovala, ker se je spodobno oblačila in ker ni bila jetična. Strahote, ki jih človek v vsakdanjem življenju vidi in sam doživi in ki bude sočutje mehkih duš, so le tisočera znamenja ene same težke bolezni . Človeška družba, ki zavedno ali nezavedno čuti svojo bolezen, katera je obenem njen greh, poizkuša ta posamezna znamenja zabrisati, jih ublažiti ali celo odstraniti . Vse ne pomaga nič ; bolezen ostane in telo gnije dalje . Uredba družbe, tista uredba, ki je dodelila vse bogastvo zemlje in vse sadove človeškega uma kapitalu brez imena ter mu zasužnjila človeštvo, je izvirek vsega hudega ; in posamezna krivica, ki se pokaže očem na cesti, je nenadoma čisto malenkostna, navidez skoraj slučajna in zadobi svoj pravi pomen šele v zvezi s celotno, vesoljno krivico. To spoznanje je utrdilo in poglobilo tisto zamolklo, grenko nezadovoljnost, ki je bila od nekdaj v meni. Povedal sem že , da se mi je tedaj komaj sanjalo o socialni demokraciji. Poznal sem jo iz pisanja meščanskih dnevnikov, torej prav nič drugače, kakor jo večina tako imenovane »inteligence‹ še dandanašnji pozna in sodi. Verjeti sem moral, da socialna demokracija na debelo in vsak dan posebej izdaja » narod< -- katerikoli »narod« ali pa vse skupaj ; da zapeljuje ubogega delavca v brezdomovinstvo in brezverstvo ter ga moralno kvari ; da mu obeta paradiž na zemlji, o katerem sama ve, da je nedosegljiv ; da se voditelji socialne demokracije pasejo in rede ob delavskih žuljih ; in kolikor je vse še takih molitvic, ki jih molijo kakor vsakdanji očenaš in ki bi se dale vse skupaj spraviti v kratke in jedrnate besede rajnega dunajskega kralja [ 1] Luegerja : Die Leute, die am ersten Mai in Prater ziehn, sind lauter Lumpen !< [2] Nikoli nisem imel veliko zaupanja do pameti in poštenosti meščanskih dnevnikov ; do pameti še posebno ne. Zaupanje je bilo še huje omajano, ko sem dospel sčasoma do prav zanimivega izkustva. Razločil sem namreč kmalu že od daleč organiziranega delavca od divjaka< ; ne po rdečem nageljnu, po krvavi kravati, temveč že po hoji, po obleki, po obrazu, po vsem vedenju. Morda ni živel nič lažje od drugih, morda je bil tudi sam že okusil , kaj da se pravi brezposelnost in beda ; vse na njem je razodevalo ponos in samozavest, vero vase in v prihodnost ; torej same čednosti, ki jih je v Slovencih preklicano malo, v slovenskem meščanstvu pa čisto nič. župana. Op. ur. mi »Ljudje, ki prvega maja hodijo v Prater (dunajski ljudski park) , so sa -Op . ur. lopovi.< 444

Sedel sem nekoč v dunajski kavarni in sem bral » Neue Freie Presse šolan < človek do socialne demokracije. Mislim namreč, da se tudi drugim ni godilo veliko drugače nego meni. Preplezati mu je treba trudoma devetkrat devet plotov, ki mu jih stavijo stare, priučene in posvečene fraze, dokler mu trpkost življenja, stud do »narodne « , »napredne< in »krščanske politike ter naposled znanstveno spoznanje ne pokažejo tistih ciljev, ki so vredni njegovega razuma in njegovega srca. Tako politično prepričanje in tako svetovno naziranje, ki si ga je priboril človek sam, mu je nad vse dragoceno in mu ga ne more vzeti nobena sila na svetu. Ivan Cankar Ponatis iz >Demokracije‹ I. št. 23-24 od februarja 1919, | * | str. 289-292.

[ 3། = >To so argumenti iz ,Schwarzspanierstrasse (ime ulice na Dunaju) !Und des Demos absolut, wenn er unsern Willen tut !«* Dotlej namreč, dokler se kaže žev ...

demos

v podobi petstoternih farov-

Vse bi bilo dobro z menoj in lepo bi živel v tej šumeči dunajski puščavi, če bi ne bilo ljudi, ki prihajajo iz domovine, in celó takih , ki beró slovenske časopise. Prinašajo mi novice, ki so morda stare, morda malovažne, ampak zame puščavnika vendarle novice. Tako je prišel zadnjič človek, ki mi je povedal, da je » gospodarska stranka plačala cého ter se napotila iz ljubljanske kavarne v Ribnico . Prestrašil sem se kakor malokdaj v življenjų. Pa če se ne vrne več ? Pa če se izgubi na potu ? In sem izpraševal, koder sem hodil : » Ali se je že vrnila ? Ali se ji ni nič zgodilo ? Zakaj moje srce je blago in vsega usmiljenja polno. Povejte mi , sodrugi, in mi pišite : » Ali se ji ni nič zgodilo ? In ali ni morda zabredla kam ter visi zdaj na visokem drevesu tam v ribniških krajih in se ozira po ravni cesti in kliče na pomagáj ? « Toda prišel je nekdo drugi in mi je povedal še strašnejšo novico . Rodoljubi organizirajo narodno delavstvo ! V Trstu ga organizirajo, tam je planil iz črne skale studenec, ki poplavi kmalu vso postrano domovino. O Martin Skočir, o zaslužni rodoljub, o zvezda hejslovanska, kako si vstal iz groba in kedaj ? Strahoma strmim na tvoje delovanje in v duhu že gledam podobo prihodnosti. Regent se je spreobrnil in hodi po tržaških ulicah v sokolskem ornatu z ovenčano trobojnico v rokah ; Petejan je iz same ponižnosti postal natakar v »Narodnem domu , Jernejčič pa se je obesil, ker sta ga prehitela Regent in Petejan. Nova vojska narodnega delavstva je rešila Trst iz rok krutega sovraga, na Piazza caserma** pa stoji signor Mandich in kliče s stentorskim glasom : » Slovenia farà da sè*** evviva Ribariccio ! ... « Ljudstvo je navdušeno, celó v starem mestu ; tam leži v črni luknji družina brezposelnega delavca in umira od lakote ; ampak v poslednjem trenutku se dvigne oče, nag okostnik, in vzdigne roko : >> Predno umrjemo, otroci, še enkrat : Živio, Rybař, živio, Mandič ! « Družina zapoje >Slovenec sem ter umrje v sladki zavesti, da ji napiše Edinost genljiv nekrolog ... Ampak prišla je k meni še tretja nadloga in mi je razodela, da je govoril doktor Krek proti podraženju živil. Svojim volilcem ? Ne, tobačnim delavcem ! Zdaj hodim po Dunaju - o, sodrugi, da bi videli moj žalostni obraz ! - in premišljujem brez nehanja : ali je bil govornik hinavec, ali so bili poslušalci blagoslovljeni butci ? Vse se mi zdi, da je oboje resnica ; toda ker v svoji pohlevnosti ne maram reševati na svojo roko nobenega vprašanja, vas prosim, da mi pišete tudi o tem ...

Z najlepšim pozdravom Ponatis iz >>Rdečega prapora< X. št. 81 z dne 11. oktobra 1907.

Ivan Cankar

* In ljudstvo naj ima absolutno oblast, če se ravna po naši volji! Op. ur. ** >Vojašniški trg v središču Trsta. - Op. ur. *** Op . ur. Slovenija bo opravila sama ( t . j . brez tuje pomoči) .

447

X. POT PO SAMOTI109

Socialisti, pripadniki znanstvenega socializma, niso bili nikdar prijateljski pospeševatelji poljedelske produkcije . Vsa dosedanja zgodovina socialističnega gibanja to neoporečno dokazuje . Literarni pomenki in knjige o slabosti ali pa močni vztrajnosti malih kmetij ne izpremene na tem dejstvu ničesar. Poseben, lahko rečem, izrazito konservativen način poljedelske produkcije pri nas, rodeč primitivno in nekomfortno kmetsko življenje, nosi lasten izrazit obraz. Poljedelca poznaš že od daleč ; ne po njegovem orodju in preprosti, časih okorni obleki, temveč po obrazu in besedah njegovih. Seveda prav tako industrijskega delavca, agenta, literata. Obraz tega kmetskega življenja ni prav nič podoben mestnemu, niti ne malomestnemu življenju, pa tudi strahotni bedi in neumljivi lahkomiselnosti industrijskih središč ne. V mestih temelji življenje na individualni moči razuma in fizični moči mas. Kapital , ki se lahko premika, ki ni nikjer vezan in, ne more poznati obzirnosti, je gonilna, vsemogočna moč. Zdi se, kakor bi viselo v zraku ljudstvu, zbirajoče se okrog trgovskega in industrijskega kapitala . Ne zemlje, ne doma. Poljedelska produkcija, izražajoča se v zmerni kmetski kulturi, pa temelji na trdnem, omejenem objektu - na zemlji. Na čigavi zemlji ? Na rodni vsekakor. Dve poti imamo tu. Ali pa imata ti dve poti končno vendar le en cilj ? To vprašanje je važno. Ta temeljni razloček loči poljedelsko prebivalstvo od socialistične propagande v marksistični svetlobi. Mnogobrojni so bili poizkusi pridobiti kmetski proletariat, male kmete, poljedelske dninarje za socializme, ki je svet industrialnemu prebivalstvu. Vsi so se izjalovili. Življenje jih je razbilo z brezobzirno roko. Ali je kaj naravnejšega, da so si socialisti tudi na Slovenskem zaželeli več industrije, večjih mas kvalificiranih delavcev ; vsled tega manj , mnogo manj poljedelske produkcije ? Želja je ostala. To je bil skromen uspeh, nevreden besede. Vsa upanja v rudokope, ki naj bi rastli pri nas iz tal, up, da se usmili domačih vodnih sil nemški ali pa francoski kapital - so ostala. Nič več, a tudi nič manj . Iz tega se je rodila teorija »čakanja« , neka povsem nova iznajdba, Občudovanja vredna. V sijajni veljavi je ta teorija še danes na Slovenskein in, tako se dozdeva , tudi ostane. Ko to pišem, se spominjam veselega dogodka. Tako drastičen je bil, da ga ne bom pozabil. Pred 10-12 leti je izhajal na Slovenskem list >> Delavec Delavca v zadrego ali pa ni spravilo, ampak njegov odgovor je bil pravzaprav drugo Kolumbovo jajce . Na dolgo je odgovoril približno tako : Takrat, ko bomo imeli socialistično družbo, bo vsestranska veda, znanost, tehnika že tako daleč razvita, da bo z lahkoto preprečila take gotovo neprijetne elementarne pojave. Ta visoka pesem mi je ostala v spominu ; morda je imel urednik ženialno slutnjo ; o tem soditi danes ni treba. Takrat še nihče ni poznal Zeppelina. Drugi del tega vprašanja se mi zdi danes važnejši : Ali je bil radovednež s kmetov potolažen in zadovoljen z odgovorom ? Dvomim. Poljedelec, vezan vsled svoje produkcije na majhen košček zemlje, je realist in racionalist. Tudi njemu ugaja prorokovanje lepe bodočnosti , brezskrbnosti . Na večer ali ob nedeljskih popoldnevih. Čez dan so njegove misli drugje. Pri letini, suhi košnji, plačevanju obresti, žetvi. Kaj sem hotel torej povedati ? Umevanja praktičnih posledic socialističnega nazora, socialne misli , je bilo tedaj malo. Danes ? Nekaj več ; naravno. Vendar premalo ; ne govorimo o tem. Opažati je preveč praznega navdušenja za ponesrečene Briandove aspiracije in premalo praktičnega socialnega dela, ki je potrebno za slovenske zemlje , za slovenske razmere in slovensko ljudstvo. Ponavljajoče dogmatiziranje vsakovrstnih teorij vodi v brezplodnost. Gospodarska, kulturna in narodna situacija slovenskega ljudstva ni sijajna. Industrialni proletariat še davno ni tam , kakor pri naših mogočnih sosedih, Nemcih . Urejenega delavskega trga še ni in tudi trg je preskromen. Velik del proletariata je še neuk in tudi zelo nepraktičen. Inteligenca ? Njena narodnostna borba za več prostora je ostala doslej brezuspešna. Vsled neugodnega narodnostnega staleža* preti v akademičnih poklicih nadprodukcija. To sicer še ni nesreča, ki bi dala priliko objokovanja, ampak moment sam je čeden ilustrator za to, da imamo premalo zemlje. In ona velika na pol proletarizirana masa na deželi ! Narodno na pol nezavedna, z mlado politiško rutino, še skromno gospodarsko šolo, išče intenzivno novih potov. Nekam se mora kamorkoli. Velika večina, živeča v skromnosti malega posestveca, omahujoča v nestalnem dninarstvu, tvori stalno nevarnost za urejene tuje delavske trge ; velikanska rezervna - najbližja, najpriproarmada za grobo industrijo. Tu je cesta široka stejša rešitev iz tega drenja je tujina. Kulturno in politično hočemo biti višji kot Črnogorci in Makedonci. A naše trume so samo kazalci pota. Velika široka cesta pelje iz celega zaostalega Balkana mimo slovenskih koč na daljni sever in dalje. Moči * - položaja.

20

29

Op. ur. 449

se izgubljajo v negotovosti in kapitalistični bedi. Dvakrat so prodane slovenske izseljeniške duše : kapitalistiško in narodno. K tem našim bednim masam, katere posamezniki vise večinoma na zadolženi domačiji ali pa zgolj le na docela nesigurnih poselskih bukvicah, hodi socialistična propaganda. Kaj jim nudi ? Sanje nepraktičnega in neizkušenega agitatorja, koncert bodočega v megleni dalji skrivajočega se raja. Premalo ! Nič ! Realistično oko našega ljudstva hrepeni po drugih potih. Bolj realnih in praktičnih . Črni gozdovi, vredni tisočakov, rode ljudske želje. Krasna, težka pšenica po poljih, lepa živina dobrih kmetij - so objekti opazovanja. Že se je rodila ideja in iz nje se je rodilo stremljenje. Ta produkcija, ki jo že imamo, ki sedaj živimo od nje, naj se pomnoži in izboljša, da bo več kruha in blagostanje večje. Ne lačen v sanjah, ampak sit v življenju, se glasi prvi stavek tega evangelija. Četudi prijeten, je ta nazorni krog za socialista preozek. Umevno je , da teži ljudstvo, ki se socialno vzbuja, po pomnoženi in izboljšani produkciji. Ampak konca stremljenja ne pomenja. Preveč je danes v ti produkciji ljudi, ki imajo premalo zemlje, premalo kajže. Ta pritisk po blagostanju in zasigurani eksistenci nedvomno vodi k radikalni družabni reformi. Ta reforma se dotika tudi lastninskega vprašanja. Navdušiti za ekspropriacijo mase naših poljedelcev ? Za podružabljenje produkcijskih sredstev v poljedelski produkciji enako kakor v velekapitalističnih obratih industrije ? Tako misel bi bila abotna, ker je nepraktična. Vodila bi v stare socialistične sanje. Neporabna se mi dozdeva taka misel, mrtva že ob rojstvu, ker vodi pot razvoja drugam.

f

Na čem temelji dosedanji razvoj našega ljudstva ? Na politiških uspehih ? Neresnično. Politika je zgolj zrcalo resničnega ljudskega življenja. Na samopomočni misli temelji ves dosedanji napredek slovenskega ljudstva. Zadružništvo je rodilo cen in pristopen kredit, ki je bil tako potreben kot jelenu studenčnica. Tem potom se je izboljšala produkcija in postala ponekod predmet eksporta. In na tej poti se dá pravičneje urediti lastninsko vprašanje , ki postaja pereče . Kar po začrtani poti dalje brez revolucionarnih manifestov in tudi brez nasilstva. Ne pravim, da bi se n. pr . produktivne poljedelske zadruge povsod obnesle in sijajno prodirale. Zadružništvo je imelo v začetku težave, o katerih je bilo težko verjeti, da se odstranijo. Šlo je, ker je socialna in družabna potreba zahtevala zmago. Zakaj bi ne šlo z zadružnimi pašniki, gozdovi, košenicami i . t. d. kljub temu, da se danes podpira posamezno gospodarstvo v poljedelstvu ! Ta proces sam na sebi tvori radikalni družabni reformizem, ki bi imel pomena ne le v socialni, gospodarski, temveč tudi v narodni smeri. S tem pa niso rešena druga socialna vprašanja, tičoča se prezirane delovne mase našega ljudstva. Predvsem bodi omenjeno socialno zavarovanje ki bi -- vestno in umljivo izvedeno pomenilo pridobitev, o kateri se pri nas še nedavno ni sanjalo nikomur. Da se omogoči posamez450

niku resno gospodarsko delo, mu je treba dati zagotovilo, če ne življenja, pa vsaj eksistence. Za slučaj bolezni, ki mnogokrat težko rani rodbinsko gospodarstvo, ni preskrbljeno nič, še tisto malo ne, kar ima industrialni delavec. Že danes pereče poselsko vprašanje na deželi čaka rešitve. Način te rešitve je važen prav tako za večjega producenta, kakor za poljedelskega dninarja in njegovo družino. - Rešitev poselskega vprašanja je konec konca lastninsko vprašanje. Izobrazba in stanovska zavest sta le predhodnika končnega neomajnega prepričanja. Široko polje potrebnega socialnega dela se odpira pred očmi. Le táko zavedno in potrebno delo more roditi uspehe in bodočnost. Danes je tako jasno : Če sem socialist in hočem socialno delati, imeti moram zgolj ta cilj pred očmi. Soditi mi je vse druge družabne pojave samo s tega, gotovo ne preozkega stališča. Tako socialno delo je obenem tudi kulturno . Religija ljudstva je danes temelj ljudske kulture. Za socialista pri nas tisto kulturno delo< , ki ima edini cilj , izpodbiti ta temelj našega ljudskega kulturnega življenja, nima pomena in se ga ne more dotikati. Odklanjati se ga mora kot disharmonijo . Izrabljevanje proletariata in njegove družabne moči po bogati in siti buržoaziji v boju proti cerkvi i . t. d . po francoskih vzorcih, pri nas nima pomena in pomenja zgolj brezmiseln plagiat vzorcev tuje, dozorele in prenasičene kapitalistiške družbe, stoječe na pragu ljute socialne revolucije. Naše zemlje še davno niso tam in ' brezumna je tedaj želja po taki višini razvoja ; »čakalna teorija je torej le fatalizem . Taki vzori ne morejo voditi nikamor, tudi do resničnega socialističnega pre' pričanja ne. Pot po samoti lahko nazovem pot, po kateri hodi danes večina res socialno in narodno-gospodarsko izobraženih Slovencev. To je pot proč od življenja. Brezdelnost je končni cilj . Iz brezdelnosti se rodi otopelost: . Socialist pa stremi, stremeti mora po življenju , zakaj on ni le človek čuta, ampak tudi razuma. Njemu mora biti jasno , če noče poginiti v luži brezdušne malomestne in trške zakonolomnosti , da je delo, sistematično in zavedno delo, najvišja funkcija socialnih bojev naše družbe, operacijski nož za bolezni bede in propasti. Le iz sedanjosti vodi pot v bodočnost. Abditus Ponatis iz »Naših zapiskov« VI. št. 9 od septembra 1909, str. 193-197.

451

XI. IZ »STOCKHOLMSKE SPOMENICEIl sacro egoismo< . Italija torej v tem boju nastopa proti jugoslovanskemu -ozemlju čisto zavojujoče iz imperialističnih motivov. Vsa italijanska politika od leta 1866 naprej v nje stremljenju iztisniti Avstrijo od Adrije tvori , poleg ekspanzivne politike Nemčije, glavni razlog vse nesigurnosti Evrope in je temeljni vzrok svetovne vojne. Četudi Italija ni stopila v svetovno vojno leta 1914 neposredno in na strani centralnih oblasti, pa tvori nje dvorezna, neodkritosrčna politika odlično vprašanje krivde za italijansko vlado in italijansko meščanstvo. Ako se torej dela na trajni svetovni mir, Evropa ne sme priznavati drugih zahtev Italije, nego one, ki se nanašajo na nje gospodarsko in prometno enoto, so etnografično upravičene in vsebljajo vsiljevanja Italije v etnografično, geografično in gospodarsko kompaktno jugoslovansko skupino. Dati Adrijo in vzhodna mesta ob robu in otoke Italiji, bi pomenilo zadržavanje prirodnega gospodarskega razvoja jugoslovanske grupe in mora sčasoma postati vir nove bodoče vojne . Posebno obteževalna za krivdo Italije je okoliščina, da je Avstrija ob vojni 1. 1914 Italiji priznala jezikovno mejo Trentina in furlanske ravnine. Ko se Italija ni zadovoljila s temi primernimi zahtevami , ko je 1. 1915 stopila v vojno, je s tem namenoma pričela zavojevanje, s tem so vse daljše zahteve krivične, opasne za mir Evrope in je Italija obenem odgovorna za vzpostavitev razrušenih dežela v Trentinu in na Goriškem . 454

Četudi je Italija v vojni doprinašala orjaške človeške in denarne žrtve, ne sme priti pri sklepu trajnega miru italijanski imperializem do veljave ravno zaradi golega svojega egoizma in radi žalitve načela pravice samoodločevanja narodov.

Avstro-Ogrska je hotela vojno s Srbijo, Srbija je morala hočeš nočeš prej ali slej v vojno z Avstrijo. Srbija je bila tako prisiljena v varstvo lastne svobode, da se je pripravljala na odpor ter iskala v inozemstvu zaveznikov, siljeha po zaslepljeni, neodgovorni politiki Avstrije pod vodstvom Madžarov. Z naravno politiko v lastnem interesu v smeri svoje historične misije mogla bi Avstro-Ogrska Srbijo gospodarsko in narodno vezati nase, seveda le z oprostitvijo nacionalne ekonomije Srbov v AvstroOgrski in posebno Bosne in Hercegovine ter s pametno politiko na korist Srbije skozi Bosno in zvezo z Dalmacijo in Adrijo. Popolnoma jasno je , da je bila politika sovražna Srbom edinole v smeri Ogrske. Ogrska se je videla nacionalno ogroženo v prvi vrsti po Jugoslovanih v svojem neomejenem razvoju na Balkan . Jugoslovani zapirajo Ogrski pot na Balkan in Adrijo. Po drugi strani pa je bil razvoj srbskega plemena tako samotvoren, da je tudi onemogočil nadvlast Madžarov nad drugimi narodnostmi Ogrske. Radi tega so ogrski politiki in diplomatje Avstrijo trgali proč od Srbije ter sistematično gnali v vojno proti Srbiji , ki je bila po zgodovini zadnjih let, kakor je vse kazalo, namenjena, da prevzame vodstvo med Jugoslovani. Stremljenje Nemčije, Ogrske in Italije po nacionalni in gospodarski premoči od 1. 1870, ciljema in konsekventno izraženo v politiki in diplomaciji, tvori vojni vzrok v bistvu in vodeče može zadeva cela neznanska krivda vojne. Ta stvarni odgovor na vprašanja o vzrokih vojne pa vede brez druzega do zahteve miru brez aneksij , brez kontribucij , z notranjo organizacijo držav na popolnoma demokratični podlagi, ki edinole zajamči ljudstvom svobodo in samoodločevanje ; torej vzpostavitev » statusa quo ante bellum Jugoslavija , izključujemo s tem iz naše srede Bolgare ; smo proti pošteni in demokratični rešitvi jugoslovanskega vprašanja, ker nočemo med nami jugoslovanskega plemena, ki je socialno, kulturno in gospodarsko močno razvito in ki je za našo državo nepogrešljivo.

* Dopolni: kot okupatorje.

Op. ur. 457

Federalizma si mi ne predstavljamo tako, kakor je v meščanski politiki običaj . Province, ki jih mi zahtevamo, se ne drže starih historijskih mej . Naše pokrajinske meje imajo ravno obratni smoter. Pomagati nam morejo, da uničimo vsak plemenski duh v narodu, da ustvarimo sociološko in ekonomsko kompaktne celote, da se tako izključijo vsa nepotrebna, toli škodljiva notranja medsebojna trenja. Naše meje niso črnožolti ali madžarski mejniki , ki so nas odtujevali kulturno. Smo za skupni parlament, za skupno zakonodajstvo, na drugi strani zahtevamo gotove provincialne avtonomije, toda ne v starčevićanskem zmislu. Naše avtonomije hočejo predvsem pomagati razvoju kulture, uničenju plemenskega duha, ustvarjanju jake skladne celote, ki je mogoča le po prostem razvoju posameznih delov. Predvidevamo nove province, kakor n. pr. Vojvodino (Bačka, Banat, Srem ) in bolgarske dežele ; Istra naj se združi s Slovenijo, ker je to njena naravna ekonomska zveza ; Črna gora bi se morala povečati z gotovimi bližnjimi deli , da bo sposobna živeti socialno in gospodarsko in da se razbije v njej usodni patriarhalizem . V poštev bi prihajale sledeče federativne enote : Slovenija, Hrvatska, Dalmacija, Bosna, Vojvodina, Srbija, Črna gora, Macedonija, Vidinska Bolgarija, iztočna Bolgarija in južna Bolgarija ter eventualno Albanija. Ta razdelitev ne pozna kulturnih mej . Strogo centraliziranje vseh naših delov pa ne bi pospeševalo splošnega razvoja ; utegnilo bi nasprotno vse zadržati in zavoziti . Notranja uredba države mora biti nasprotno taka, da bo avtonomno pospeševala moralne in gospodarske sposobnosti naroda. Tudi nam je usoda strogo centralističnih držav, kjer prihaja vsa oblast v roke posameznikov, po zgodovini svetovne vojne vsem znana. Poudarjamo nadalje, da ne sme biti usoda bolj razvitih pokrajin izročena oblasti in pojmovanju buržoazije iz manj razvitih pokrajin, n. pr. iz Macedonije, Črne gore ali Albanije ... Vemo že sedaj , kam to privede. Jugoslovansko državo napravimo močno in srečno, sposobno , da izvrši svoje mirovno poslanstvo le, ako se bodo posamezni deli mogli avtonomno gibati in razvijati in se čutiti prosti, polnopravni člani velike družine .

Torej : Da ne pridemo iz dosedanjega političnega suženjstva v še hujšo gospodarsko odvisnost od antantnega kapitalizma, ki nas lahko v tem slučaju v kratkem tudi politično upropasti, je treba, da organiziramo naše gospodarsko življenje na široki podlagi. Pritegniti moramo v to veliko gospodarsko tvorbo tudi Bolgare . Država mora pospeševati in podpirati z vso silo na najprimernejši način delo provinc, skupin ali posameznikov v to svrho. Podjetja naj se razdele po svoji gospodarski naravi v štiri kategorije : V podjetja, ki jih je treba radi njihovega značaja in obsežnosti centralizirati in podržaviti (n . pr. železnice , telegraf, telefon, pošta, plovba, ceste itd.) ; v podjetja, ki jih je , treba provincionalizirati (n . pr. gozdovi, električne centrale, rudniki itd.) ; v podjetja, ki se imajo municipalizirati (n. pr. razsvetljava, higienične naprave, vodovodi, kanalizacija itd. ) ter končno v podjetja, ki se jih mora pozadružiti (n . pr . tovarniška proizvodnja, trgovina, konsumi itd .) . 458

Pozadružiti in municipalizirati se mora tudi polja in poljedelsko produkcijo, ki bo tvorila v naši državi temelj vsega našega zadružniškega gospodarstva in vogelni kamen vsega našega državnega, gospodarskega in kulturnega razvoja. Da se omogoči vsaki posamezni provinci primeren razvoj ter pripravi tla združitvi z našo državo še onim delom jugoslovanskega naroda, ki spadajo k nam, je urediti državo na federativno-avtonomni podlagi. Veljati ima za vse skupni parlament in skupno zakonodajstvo. Vzporedno s tem se imajo osnovati nove province z avtonomno upravo in gotovo legislativno močjo po sociološki in ekonomski potrebi posameznih pokrajin izven dosedanjih historijskih mej . Plemenski duh se mora uničiti. Slediti mora harmonično kulturno sodelovanje, medsebojno spoznavanje, da najdemo pot do sebe, do enotne moči , do združenega samostojnega socialnega, gospodarskega in političnega življenja.

Kar smo doslej povedali, je komaj bled obris celega problema. Nanizali smo komaj nekaj glavnih misli, podali kratek pregled. Ogromno je to vprašanje, za ves naš obstoj naravnost vitalne važnosti. Zanimanja zanj , poglobitve, treznega razmišljanja pa malokje. Nimamo vira, nimamo knjige, ki bi nam predočila v celoti problem, o katerem toliko in tako nerodno govorimo, zaradi katerega se žalimo in prepiramo in prihajamo iz krize v krizo . Morda se bomo z njim pečali ... ko bo prepozno.

Rudolf Golouh Ponatis iz Napreja< III. št. 95 z dne 26. aprila 1919 (članek : Slovenci in Jugoslovani ) .

459

XIII. NAŠ POLOŽAJ IN RAZKOL V STRANKI

Dočim so italijanski listi polni živahne diskusije o strujah, ki danes vrejo v italijanski socialistični stranki, je v slovenskem delu dežele vse mirno in ni slišati ničesar o kaki resni diskusiji v posameznih sekcijah . »Delo več ali manj ponavlja izvajanja ekstremistov. Kaj zahtevajo naše domače razmere, kako stališče naj zavzamejo komunisti Julijske Benečije vsled danih razmer, o tem se v našem glasilu ni še prav govorilo. In vendar je treba odločne besede! Skoraj vse sekcije v slovenskem delu Goriške so nove ali vsaj obnovljene tako, da je le malo sodrugov, ki so bili že pred vojno vpisani ; večina je mladina, ki je prišla iz jarkov ali pa med vojno dorasla. V kmečkem delu dežele se je komunizem razširil po bivših ujetnikih v Rusiji , ki so prišli v bližnjo dotiko z ruskim proletariatom . Prinesli pa so s seboj le enostavne misli, da je ruski proletariat strmoglavil kapitalistični režim, si ustvaril svojo rdečo vojsko in vzel v roke vajeti države in gospodarstva . Vrnivši se domov, so našli staro gnilo razmerje med meščanskimi strankami in delavstvom. Dočim so videli na Ruskem milijonsko maso preprostih poljedelcev, katere vodi proletarski komisar, našli so doma staro oderuštvo, staro birokracijo in delavstvo brez moči . Posebno v slovenskem delu Goriške je režim karabinjerjev in občinskih komisarjev napravil na ljudstvo vtis, da se gre za skrajno izkoriščanje prebivalstva in odrekanje vsake svobode v političnem in kulturnem oziru, Nasilnost, katera vlada v Julijski Benečiji, ustvarja, ker dejanski upor ni mogoč, globok duševen odpor in stremljenje, iznebiti se oholega in obenem ponižujočega gospostva zmagovalcev nad premagandi in zatiranci. Često kali to čustvo sovraštva in zaničevanja proti tujemu nasilniku pogled na realno življenje , a obenem tudi moti razumevanje komunizma in proletarske revolucije, Zamenjava se pojem revolte, t . j. vstaje, z revolucijo, t. j . prevratom. Ljudem je lažje misliti, da je rešitev blizu in mogoča le v oboroženem uporu in da so dani v Italiji vsi predpogoji za to. Krvavi izgredi, ki se vedno ponavljajo, in mogočne stavke, ki često zavro vse gospodarsko življenje, ustvarjajo domnevo, da se italijanska država bliža podoru, da je treba le zadnjega sunka. Pri tem se docela pozablja, da v Julijski Benečiji takega gibanja pravzaprav niti ni bilo. Vsak uporni migljaj bi se zatrl v kali s premočjo v deželi zbranega vojaštva, ki je poslano v te kraje, da vzdržuje stari red in red zmagovalca nad zmaganci. Pozablja se, da v Julijski Benečji prebiva slovensko in furlansko pleme, ki se nikdar in nikomur ni uprlo s silo, marveč je bilo vedno pokorno svojim gospodom, in nima ne duševnih, ne stvarnih predpogojev za resen dejanski upor. Saj se šele vzbuja med delavci, ali že v obrti ali na zemlji, duh upornosti proti gospodarskemu in političnemu gospostvu ! Slovenski in furlanski kmet se še ni otresel duha pokorščine. Zavel je sicer prvi sveži duh svobodnosti, ni pa še dobil odmeva v ljudski duši tako, da bi ljudstvo bilo sposobno in enotno z vso silo otresti se jarma. Pred vojno so bile vse socialistične sekcije vzgojene v duhu nemške in nemško-avstrijske socialne demokracije. Vsako vmešavanje v vnanjo politiko, pa tudi vsaka misel na dejanski upor, se je po socialno-demokratskih voditeljih zatrla v kali. Poudarjalo se je vedno le, da se reši proletariat s strokovno organizacijo, da se je treba polastiti politične moči in parlamenta in da je to edino sredstvo,

460

po katerem se vrže preoblast meščanstva in kapitalizma v državi. Zato sedaj odraz* ! Šele po vojni pričelo se je novo miselno in čustveno življenje v slovenskem in furlanskem delu dežele . Skoraj vse sekcije po furlanskem in slovenskem delu so na novo ustanovljene : Tolminsko in Vipavsko ni sploh nikdar znalo ničesar o strokovni organizaciji . Koloni Furlanije in Brd so bili v tesnem oklepu klerikalne organizacije. Gre se torej edino izorati in zasejati seme čistega komunizma, ne več po potih bivše socialne demokracije . Komunizem, ki gre v prvi vrsti po premembi gospodarstva v produkciji potom polostitve tvornic, podjetij in zemlje po proletariatu ter v konsumpciji potom porazdelitve pridobljenega blaga v konsumnih zadrugah, katere vodi proletariat , je že na sebi veliko revolucionarno, četudi predvsem gospodarsko gibanje . Po Karl Marxu je to gibanje temelj revolucije-prevrata in če proletariat morebiti tudi pride do vlade potom krvavih revolt, ne bi mogel vzdržati nove državne oblike brez lastne, nove gospodarske organizacije v komunizmu . Komunizem je torej predvsem gospodarska revolucija, nosi ga predvsem sindikalna organizacija. Ta gospodarski prevrat meščanstvo ovira, da bi vzdržalo kapitalizem. V tem šele nastane konflikt, mora priti tudi do krvavega upora, ako se meščanstvo in država poslužita sile, da se gospodarski komunizem prolejariata zatre. Zato se mora proletariat vzporedno z vzgojo za gospodarski komunizem vzgajati tudi za politični komunizem . Komaj par mesecev sem se je strankino vodstvo v Italiji odločilo, da je jelo sekcije vzpodbujati, naj se polaste občinske uprave. Še lansko leto ni bilo dovoljeno vstopiti v občinske, šolske in druge meščanske korporacije. Morda se je ravno med slovenskim proletariatom v prvič zanesla misel političnega komunizma, t . j . da se mora proletariat kakor gospodarskih podjetij polestiti tudi politične uprave v deželi, da ima biti temelj nove države svobodna občina in nje edini odločilni organ občni zbor vseh občanov-delavcev in da v tem že leži državni prevrat, t. j. odstranitev stare državne oblike nasilstva in gospodarstva in ustvaritev ljudske vlade. Tako so vzgojeni slovenski sodrugi po Goriškem, z jasnim ciljem in z jasnim programom za praktično delo v trojni smeri : v politični, strokovni in gospodarski organizaciji. Vsepovsodi revolucionaren nastop, nikakega sodelovanja z nobeno stranko, a tudi brez vsakega pretiranja, z organizacijami poseči naravnost v življenje , premeniti staro gospodarstvo in prekucniti ob dani priliki državni gospodarski sistem ! Niso se pa naši sodrugi učili organiziranega dejanskega upora, ker ni dan za to položaj in ni dana možnost uspeha. Pripravljalo se je dosledno upornost duhov, a povedalo se je sodrugom jasno in odločno, da v Julijski Benečiji ni mogoča uporna akcija, in da tudi v Italiji ni še dana gotovost politične revolte, pač pa je zrela Italija potom strokovnih organizacij za gospodarski prevrat v tem, da se proletariat polasti tvornic in zemlje . Tudi danes mora se slovenski proletariat držati v enotnem komunizmu, v organizaciji strokovnih, gospodarskih in socialnih inštitucij . Ves spor, ki se danes bije v Italiji, je doktrinaren in neploden. Prostemu delavcu moti le zdrave misli in ruši zavest ter moč proletariata. Slovenski proletariat je odklonil po vojni vsak reformizem ; vsi propagatorji med njimi so reformizem izključili tako, da med slovenskim proletariatom sploh ni reformista, izven par starih sodrugov, oboževateljev Antona in Etbina Kristana. Oba je danes obsodil jugoslovanski proletariat tako, da sta rešila pri 59 komunistih v belgrajskem parlamentu komaj 10 sedežev. Za reformizem v slovenskem delu Goriške ni mesta, ker je Slovenec v veliki masi proletarec delavec in kmet, brez razločnega srednjega stanu in iz tujine prinesenega kapitalizma. Med slovenskim proletariatom je treba le z vzdržnostjo in vnemo učiti komunizem in ustvarjati čisté komunistične organizacije in inštitucije. Učiti je obenem, da vsled komunističnega razvoja pride v doglednem času meščanska revolta in za to mora bili tudi slovenski proletariat pripravljen. Bojna organizacija v velikem stilu za

* = reakcija.

Op. ur.

461

veliko politično stranko, kakor je socialistična, je nemogoča . Komunistična stranka ne more biti nego gospodarsko- revolucionarna, politična pa v toliko, da izpodkopava inštitucije in oblike stare države. Ako hoče in mora stranka skrbeti za bojno organizacijo, ki bo v stanu odbiti oboroženo revolto meščanstva, pa mora skrbeti za tajno organizacijo in to prepustiti mladini, ki je za tako akcijo poklicana. Dovolj je bila maloštevilna četa Leninovih proletarcev, ki je posegla v meščansko revolucijo, da je odločila izid . Nikjer v teku zgodovine ni velika, za boj organizirana stranka povzročila krvave civilne vojne . Povsodi je bila revolucija prevrat duhov, pripravljanje na veliko premembo. Krvavi sunek, dejanski upor, pa je odšel vedno od čete pripravljene za boj in smrt, skrajno disciplinirane. Bila je napaka italijanske socialistične stranke, da je razpravljala po zborih in shodih o nasilni revoluciji, ni pa imela najmanjše za to pripravljene čete in da je peščica fašistov ugnala tisočere množice proletariata celo v njih najtrdnejšem središču, v Bologni , Danes ekstremisti v Italiji stoje še vedno na tem starem, bombastičnem stališču. Ravno zato preveč govore. Manjka jim pravega socialnega spoznanja realnega položaja. Ne poznajo ne zgodovine, ne socialnega sistema Rusije, zato jo hočejo brezmiselno posnemati. Enako neploden je program komunistov unitarcev. Že ime ekstremistov in unitarcev je neslano. Komunizem na sebi pomeni in ima za predpogoj enotnost in dejanski v italijanskem in slovenskem proletariatu ni dvojne struje. Cepijo se le doktorji in profesorji, žal seveda tudi intelektualci samouki iz proletarskih krogov, ki so se dvignili potom teoretičnih študij iz mase. Morda so ti še najbolj zagrizeni, ker se zavedajo bolj lastne moči. Slovenski proletarci ekstremizma, maksimalizma in boljševizma ne poznajo, ravno ker so komunisti na podlagi naukov Karla Marxa. Naš slovenski proletariat je prav iskreno komunističen. Kdor deželo in ljudstvo pozna, sme trditi, da je slovenski proletariat bolje komunistično vzgojen nego laški v Italiji . Naši slovenski sodrugi so boljši komunisti, nekateri italijanski sodrugi pa boljši ekstremisti, sindikalisti, anarhisti in bogve kaj še. Ves unitarizem nima zdrave podlage. Zaman je verižiti skupaj dve struji, ki se več združiti ne dado in ne smejo. Morda je v danem slučaju in ravno v Italiji prav nujno potrebna socialistična stranka, t. j. stranka, ki išče zveze z meščanstvom in katera čuti potrebo in moč, polastiti se meščanske vlade. Po mojem prepričanju je treba, da tako pošteni politiki, kakor so Turati, Treves in Modigliani, ustanovijo svojo posebno stranko, katero naj imenujejo socialistično, ter pritegnejo že na pol pridobljene mase nižjega in srednjega meščanstva in intelektualcev ter si na tej podlagi pomagajo do vlade. Ravno ako se ti možje ločijo od komunistov, nam ne morejo nič več škoditi s svojo popustljivo taktiko, marveč bi utegnili celo dobro služiti komunizmu za prehodno dobo do popolnega zavladanja duhov po komunizmu. Proletariat cele Italije in Julijske Benečije mora zahtevati izločitev socialistov (imenujem jih tako radi potrebnega razlikovanja od reformistov à la Bonomi in dr.) s krepkim, a prijateljskim pozivom na voditelje. Po drugi strani mort.mo odklanjati ekstremizem v ruski obliki, ker niso dani za to stvarni pogoji v Italiji, še manj pa v Julijski Benečiji. Enostranski, le posneti ekstremizem, je za nas docela neutemeljen in v danem položaju tudi nevaren za obstoj stranke. Zato pojdem na strankarski shod* le, ako bo slovenski proletariat na zboru enih misli in bodo združeni delegatje Julijske Benečije protestirali proti doktrinarizmu, ki se vriva med proletariat s klicem : proč z reformisti, a proč tudi z ekstremisti. Komunizem naš je že na sebi enoten, ni treba posebnega unitarijanstva. Ako pa hočejo iti učeni in ortodoksni ekstremisti svojo pot, tudi njih izločitev ne bo škodila enotni komunistični stranki. Hočemo ime komunisti « , ker je bil Karl Marx in je bil Lenin komunist, ker smo dejansko komunisti in nič drugega. H. Tuma Ponatis iz > Dela< I. št. 87 z dne 22. decembra 1920.

kongres socialistične stranke Italije v Livornu januarja 1921. -.Op. ur.

462

XIV . RAZDVOJITEV DUHOV IN RAZKOL V STRANKI Članek o našem položaju in o razkolu v stranki , ki ga je objavil sodrug H. Tuma v >Delu od srede 22. t. m. potrebuje po mojem mnenju nekoliko pojasnila in nekoliko odgovora. Predvsem bodi povedano, da ni naloga našega uredništva v tej mrzlični dobi predkongresnih razprav o strankinih tendencah niti prijazna niti prijetna. Bila bi pač zelo enostavna, ako bi spadali naši uredniki v tisto vrsto žurnalistov, ki jim je vseeno, s čim se list napolni, ki bi jim bila politična in tendenčna smer, ki naj jo list ubere, docela postranska reč. Ali pametno in previdno naključje je hotelo, da ne pišejo našega lista stroji, marveč ljudje, sodrugi, ki imajo svoje srce , svojo dušo in, poleg vsega, svoje globoko in bojevito prepričanje . Kljub vsemu temu so jemali , smo jemal prav resno v poštev začasen položaj , v kojem se stranka nahaja, in si danes domišljujemo, več ali manj upravičeno, da smo ostali zvesti strankinim smernicam in da smo ohranili list dostopen vsem tendencam, od katerih dela vsaka na to, da postane v stranki večina in vžge stranki svoj pečat. Da smo se zibali v taki domišljiji , je bila škoda in je bil greh. Očitki nam prihajajo vseeno od vseh strani. Hoteli smo zadovoljiti vse. Ko smo prišli k zavesti, smo spoznali, da nismo zadovoljili nikogar. Reformistov ni v naših vrstah. Zato se jeze tem bolj unitarci, socialistični komunisti, ki nam očitajo prevročo ljubezen do čistih komunistov. Komunisti nam očitajo, da smo premlačni in da koketiramo z unitarci. Nazadnje je prišel še sodrug Tuma, ki nam očita, da ponavljamo v listu več ali manj izvajanja italijanskih ekstremistov. Če je bilo grešno, da smo si domišljevali, da zamoremo ustreči v tej periodi vsem tendencam v stranki, tedaj je še bolj grešno, ako si domišljuje kdo še vedno, da je mogoče ohraniti enotnost v telesu, ki ni več enotno, ki je tako razdrapano, da ne poznajo odbijajoče se tendence v njem več nobene strpnosti . Ne bomo se opravičevali. Bilo bi itak odveč in mi vemo, da ne dobimo v stranki nobenega usmiljenega brata, ki bi imel resen namen jemati v poštev naše tožbe . Konštatirali smo le dejstvo v nadi, da nam prinese strankin kongres rešitev, po kateri bomo smeli zasesti mesto, ki nam je sojeno v zgodovini proletarskega gibanja. Razpravljajoč o razkolu v stranki, se je oziral sodrug Tuma na položaj socialističnega gibanja in socialističnih skupin v Julijski Benečiji. Imel je prav in ja zadel. Tudi mi se strinjamo z mnenjem, ki hoče, da se upošteva pri vsakem gibanju, pri vsaki akciji gospodarske, zgodovinske in socialne razmere posameznih pokrajin. Pogoji gotovega gibanja in določene akcije niso in ne morejo biti vedno povsod enaki. Tozadevno posplošenje bi bilo kopiranje, bi bilo opičarstvo, ki ni nikdar koristno in je vedno škodljivo. Vendar, ako je že tako, da ne morejo biti pogoji povsod enaki in da morajo biti sredstva različna, je vsekakor naša naloga, naša dolžnost, da damo proletarskemu gibanju v naših pokrajinah gotovo enotnost v taktiki, v smernicah in v ciljih. In je obenem naša naloga, da združimo naš proletariat v ono proletarsko skupino, ki kakor mi priznava potrebo take enotnosti . To ni kopiranje in neplodno unitarstvo. To je prostovoljna priklopitev h gotovemu gibanju, ki v različnih razmerah, pod različnimi pogoji in z različnimi sredstvi, kakor so mu pač dana, stremi po tem, da strmoglavi kapitalistični režim in da vzpostavi s svojimi silami, ker drugače pač ni mogoče, socialistično družbo. Ako pa smo za to, da popeljemo naš proletariat v ono proletarsko skupino, ki stremi po duševni enotnosti, ki odklanja, kakor odklanjamo mi, reformizem in mehanično unitarstvo ; ki noče, kakor tudi mi nočemo. da bi se ponovila sramota iz leta 1914 ; ki noče graditi in podpirati organizme meščanskega izkoriščanja, marveč hoče pripravljati gradbo organizmov proletarske dik-

463

tature, tedaj , se nam zdi , je bila potreba, da povemo tudi našemu delavstvu, kakšne so struje, ki se danes bijejo v stranki, in katera je ona struja, h kateri se moramo priklopiti. Julijska Benečija ni država zase. Ona je danes del italijanskega državnega organizma in bo podvržena vsem vplivom slabih in dobrih razmer, ki bodo vladale v tej državi . Danes je njena usoda združena z usodo Italije .... [ki] je odvisna od mednarodnega gospodarskega in političnega položaja. Slovenske socialistične skupine v Julijski Benečiji niso samostojne. One so del socialistične stranke v Italiji in po njej zvezane z vsem proletariatom Komunistične internacionale. Nam ne more biti vseeno torej, kaj se godi v Tretji internacionali, in nam ne more biti vseeno, kaj se godi v socialistični stranki v ItaLiji. Zato moramo ven iz omejenega obzorja, v katerega nas tlači usoda ; ven iz naše patriarhalične duševnosti, ven v široki svet, da se nasrkamo svežega zraka, da se nam ojači duh in vid, da nehamo biti mali prebivalci Julijske Benečije, da postanemo zavedni in ponosni sinovi velike svetovne proletarske družine, s katero imamo toliko skupnega, da komaj zapazimo odprta vrata male sobice, v kateri bivamo v skupnem stanovanju. Ampak sodrug Tuma ima vsekakor prav, ako je mnenja, da ni bilo nobenega povoda cepiti sodruge, ki so združeni v naših sekcijah. Sodrugi v naših sekcijah so bili vzgojeni v komunističnem duhu . V tem duhu je bil pisan tudi naš list. Ni bil pisan v duhu frazerskega ekstremizma, ki ga odklanjamo. Frazerski ekstremizem, sodrug Tuma, ni doma pri komunistih. Drugod ga je treba iskati .... Saj smo tudi povedali, da nima komunizem nič skupnega z maksimalizmom, kakor se ga je pridigalo po Italiji. Če smo ustanavljali naše sekcije in če smo vršili vso agitacijo v komunističnem duhu, nismo se mogli in se nismo smeli zatajiti sedaj , ko gre za to, da se izrečemo za eno ali za drugo frakcijo. Morali smo biti in smo bili dosledni . Šli smo tja, kjer je bil naš prostor. Predobro so nam v spominu dogodki, ki so se odigrali ob polomu Avstrije. Sodrug Tuma je bil edini z nami, ali smo bili mi ž njim proti socialpatriotizmu, ki je vladal v naših vrstah. Ni mogoče pozabiti tako kmalu žalostnega dejstva, ko so naši voditelji skrbeli bolj za to, da so šli sodelovati z meščanskimi strankami in da so razdvojili proletariat, kakor pa, da bi proletariat združili proti meščanskim strankam, Raje so pomagali graditi nove organizme meščanskega nadvladja, kakor da bi bili skušali izkoristiti ugoden trenotek v svrho delavske osamosvojitve. Iluzija narodnega osvobojenja je bila v njih močnejša od hrepenenja po osvobojenju proletariata. Od izkušenj , in bridkosti, ki smo jih doživeli ob polomu avstrijske armade, pelje naša pot samo v komunizem. Sentimentalni internacionalizem , ki vidi višek svoje drznosti v tem, da dovoli delavcu ene narodnosti spoštovati delavca druge narodnosti, smo zamenjali že davno z dejansko, organično proletarsko internacionalo, ki gre za tem, da odpravi vsakršno zatiranje in vsakršno izkoriščanje in da zgradi družbo, v kateri bodo vsakemu zagotovljene vse njegove življenjske, kulturne in narodnostne pravice. V tei internacionali mora vladati idejna in duševna enotnost. V njej ni mesta za polovičarje in ni mesta v njej za one, ki se ne strinjajo z njenimi načeli. Naš proletariat hoče biti član Tretje internacionale . Ako smo ga torej vzgajali v komunističnem duhu , smo ga vzgajali v duhu nove internacionale. Ako smo mu priporočali komunistično frakcijo, smo ga hoteli ohraniti v Tretji internacionali. V tem duhu je bil vzgojen in v tem duhu bi lahko oddale naše sekcije enotno svoje glasove oni tendenci, ki ji pripadajo .... V Italiji se mora stranka razdvojiti, ker so tam duhovi razdvojeni . Pri nas bi nastal razkol v organizaciji nerazdvojenih duhov. Čutili smo potrebo, da napišemo te vrstice v odgovor sodrugu Tumi, v ko likor je očital » Delu DelaSvoboda< I. št. 6 z dne 23. novembra 1896) nasproti netočni Zavertnikovi trditvi na I. zboru slovenske socialne demokracije, ki je bila objavljena v » Delavcu in v » Arbeiter- Zeitung«. Toda Železnikar je »Ljudski glas uporabljal kot glasilo svojega obrtniško-delavskega kroga in se ga je celo skušal polastiti, izkoriščujoč njegove gmotne stiske : kratek čas pred svojo aretacijo 21. aprila 1884 mu je postal upravnik in solastnik. To pa je bilo seveda le zato mogoče, ker je bil »Ljudski glas« od slovenskih meščanskih političnih činiteljev neodvisen list in prvi poskus opozicionalnega glasila splošne demokrafične ljudske smeri mimo slovenske narodne gospode in tudi proti njej . Nasproti zgolj narodnostni politiki meščanstva je poudarjal tudi gmotne interese delovnega ljudstva in izražal poleg maloobrtniških v neki meri tudi delavske težnje , kakor med drugim izpričujeta oba članka, ki smo ju uvrstili v našo knjigo. Po aretaciji Železnikarja in tovarišev se je » Ljudski glas popolnoma odrekel anarhistom Arbeiter-Zeitung< (= Delavski list) , ki je začelo izhajati 12. julija 1889 kot polmesečnik in postalo 1. januarja 1895 dnevnik. -- Str. 17. Po § 2 avstrijskega zborovalnega zakona ni bilo treba prijavljati policijskemu oblastvu sestankov imenoma pismeno povabljenih. Policija pa se je seveda smela na vsakem takšnem sestanku prepričati, ali so bili vsi navzoči res imenoma povabljeni . ------ Str. 19. 7 Srednjemoravska okrožna organizacija je predlagala zboru splošno stavko za dosego splošne in enake volilne pravice v državni zbor proti napovedani in nato tudi izvedeni volilni reformi Badenijeve vlade, ki je dodala dotedanjim štirim volilnim kurijam še peto s splošno volilno pravico. - Str. 22. 8 Prvi ustavni dobi, ki jo je v Avstriji izvojevala marčna revolucija leta 1848 in ki se je zaključila z razpustom ustavodajnega zbora v Kromerižu leta 1849, je (mimo oktroirane ustave iz tega leta, ki ni nikoli stopila v življenje) sledil do leta 1860 obnovljeni absolutizem, ki se po notranjem ministru Alexandru Bachu označuje kot >Bachov absolutizem . Po porazu Avstrije v italijanski vojni s Francijo leta 1859 je vladar leta 1860 spet uvedel ustavno življenje. Do usta, ljene ustavne ureditve pa je prišlo šele leta 1867, ko je dunajski državni zbor sklenil ustavne zakone za avstrijske dežele, potem ko je bila ogrskim deželam priznana posebna državna organizacija z lastnim državnim zborom (dualistična ureditev Avstro-Ogrske) . - Str. 24. ⁹O »Ljudskem glasu< glej pojasnilo , kjer so popravljene netočne Zavertnikove trditve . - Str. 25. 10 Kammerer in Stellmacher sta bila leta 1884 na Dunaju obsojena na smrt in obešena kot izvršitelja treh umorov (policijskega uradnika Hlubeka, policijskega agenta Blocha in menjalničarja Eiserta, ki je bil hkrati oropan) . Ti umori so bili individualnoteroristična dejanja v duhu »propagande dejanja , ki jo je tedaj vodil iz Londona v glasilu »Freiheit< ( = Svoboda) Johann Most (prejšnji nemški socialnodemokratski poslanec) in ki jo je v avstrijski radikalni socialnodemokratski frakciji po letu 1881 uspešno uveljavljal Mostov pristaš Josef Peukert. Kakor je v Nemčiji leta 1878 sledil atentatoma Hödela in dr. Nobilinga na cesarja Wilhelma I. zakon proti socialistom, prav tako je avstrijska vlada po omenjenih umorih razglasila za Dunaj in okolico izjemno stanje in ukinila porotna sodišča ; ta ukrep je bil leta 1886 dopolnjen s posebnim zakonom o sodstvu v kazenskih zadevah zaradi anarhističnega udejstvovanja«. Ta zakon je veljal do srede 1. 1888, medtem ko je bilo izjemno stanje za Dunaj in okolico ukinjeno šele sredi 1. 1891 . Medtem je bil dr. Viktor Adler združil ostanke prejšnje radikalne in zmerne frakcije, ki ju je obe silovito preganjanje razbilo, in na hainfeldskem kongresu leta 1888/1889 obnovil avstrijsko socialno demokracijo na osnovi marksističnih naukov, kakor jih je sprejela nemška socialna demokracija. Obdobje prevladovanja radikalne frakcije zaradi omenjenih individualnoterorističnih izrastkov, ki so mogli le škodovati razmahu množičnega delavskega gibanja, ni zapustilo plodne revolucionarne tradicije in ugodnega spomina, kakor je posneti tudi iz označbe obeh usmrčenih atentatorjev kot »agentprovokaterjev v Zavertnikovem poročilu Str. 26. za ustanovni zbor jugoslovanske socialnodemokratske stranke leta 1896. 11 V Zürichu se je avgusta 1893 vršil tretji mednarodni socialistični kongres (prvi je bil julija 1889 v Parizu, drugi pa avgusta 1891 v Bruslju ) . Skušali so se ga udeležiti tudi anarhisti, a jih je kongres skoraj soglasno zavrnil . Sklepal je o mednarodni akciji za uvedbo osemurnika, o prvomajniškem praznovanju, o politični taktiki, o stališču socialne demokracije v primeru vojne (odklonil je

466

predlog za splošno stavko in odklonitev vojaške službe, sprejel pa predlog, da morajo delavski predstavniki v parlamentih glasovati proti vojnim kreditom), o zaščiti delavk, o sindikatih in o agrarnem vprašanju. O tem vprašanju je kongres sprejel soglasno brez diskusije naslednji sklep: >Kongres priznava načelo skupne zemljiške lastnine. 'Kongres izjavlja, da je ena najvažnejših nalog socialne demokracije vseh dežel, da organizira poleg industrijskih delavcev tudi poljedelske in jih uvrsti v bojne vrste vsesplošnega socializma. Kongres sklene, naj vse narodnosti predložijo naslednjemu kongresu poročila o napredovanju agitacije med kmečkim prebivalstvom in o agrarnih razmerah v posameznih deželah. Poročila naj zlasti obravnavajo, kakšno stališče, kakšna sredstva in kakšno metodo agitacije imajo socialisti za najprimernejšo glede na razmere v svojih deželah za proletariat, za male lastnike, zakupnike itd . Kongres sklene, naj se agrarno vprašanje zaradi svojega odločilnega pomena in ker se na dosedanjih kongresh ni dovolj obravnavalo postavi v payi vrsti na dnevni red naslednjih kongresov.< (Brügel IV. str. 223/224 . ) internacionale. Med sklepi kongres druge četrti 1896 julija Londonu bil je V tega kongresa, ki prav tako na svoje zasedanje ni pripustil anarhistov, je znamenita izjava za popolno pravico samoodločbe vseh narodov , ki je v celoti navedena v zapisniku ustanovnega ( I. ) zbora jugoslovanske socialnodemokratske stranke (glej str. 32) . Nadaljnji kongresi druge internacionale so bili : peti leta 1900 v Parizu, šesti leta 1904 v Amsterdamu, sedmi leta 1907 v Stuttgartu, osmi leta 1910 v Kopenhagenu in izredni leta 1912 v Bazlu ; naslednjega, ki naj bi se vršil avgusta 1914 na Dunaju, pa je prehitela prva svetovna vojna. ― Str. 30. 12 Že nekaj prej je » Svobodak (I. št . 2 z dne 23. junija 1896) v članku >Socialna demokracija in slovensko leposlovje opozorila, da smo dobili Slovenci pisatelja, ki v letošnjem Ljubljanskem Zvonu' pravično in resnično slikata delavsko izrabljevanje od krutih in neusmiljenih domačih kapitalistov ter vso tragiko in moralno in telesno propalost takih delavskih žrtev. Veseli me ta najnovejša prikazen v našem leposlovju, ker upam, da bo vsaj mali del Slovencev ,špispirgarjev spoznal, za kaj se bori internacionalna socialna demokracija. Spisa, nam pravična, sta roman , V krvi , spisal Fran Govekar, in slika iz delavskega življenja ,Socialist', spisal Marijan Savič.« Dejansko ni šlo za dva pisatelja, ampak za enega samega, kajti Savič je bil psevdonim Frana Govekarja, takratnega poglavitnega predstavnika » nove struje v slovenski literaturi , Klerikalni > Slovenec< je seveda izkoristil socialnodemokratski pozdrav >novostrujarjem « za napad nanje, češ da je skrajni realizem, ki si pridobiva sedaj mej našimi slovstveniki vedno več zagovornikov .... posebno sposoben gojiti v ljudeh materialistične nazore življenju, kateri so izvor socialno demokratičnim težnjam < (št . 171 , leto 1896). A tudi Slovenski narod< se je obrnil proti Govekarjevemu romanu »V krvi‹, ker je njegovo razgaljanje moralne hinavščine in političnega kramarstva prizadelo tudi liberalno meščanstvo. »Delavec je želel »pisatelju Govekarju ... žilave odpornosti in ponosnega ignoriranja takih abderitskih napadov«, le priporočil mu je, da bi se nekoliko manj naslanjal na lahkožive Francoze, zato pa bolj posnemal ruske realiste< (V. št. 2 z dne 8. januarja 1897) . Toda Govekar se je v začetku leta 1897 udinjal kot časnikar pri > Slovenskem narodu« , kjer se seveda ni mogel več »boriti proti domišljavim filistrom in reakcionarnim starokopitnežem za svobodo in resnico ne glede na desno in na levo ... - Str. 37. 13 >Glasnik je začel izdajati kot polmesečnik 8. septembra 1894 v Ljubljani dr. Janez Evangelist Krek z geslom » Krščanski delavci, združite se ! «, da bi zavrl naglo razširjanje socialne demokracije med slovenskim delavstvom. Krekova krščansko-socialistična akcija pa ni mogla več omajati dotedanjih agitacijskih uspehov socialne demokracije, kakor med drugim priča tudi naslednja zgovorna ugotovitev >Glasnika « ( II . št. 10 z dne 26. marca 1896) ob priliki ustanovitve socialnodemokratskega rudarskega strokovnega društva v Zagorju ob Savi : »Prepričali smo se, da so zagorski rudarji v veliki večini verni, pošteni možje, in da jih žene k socialistom samo skrb za svoj obstoj . Ubogi trpini so se poprijeli socialno demokratične bilke, ki jim obeta rešitev, in po zgovornosti ljubljanskih

467

socialnih demokratov so se dali za zdaj popolnoma preslepiti .... Do katoliških društev so skrajno nezaupni. Temu so največ vzrok tisti zastopniki ljudstva, ki so sicer v besedah polni katoliških načel, ki pa dejansko le podpirajo kapitalizem , ne ganejo niti z mezincem v korist ubozega delavskega in posebej rudarskega stanu. Brez ovinkov izjavljamo, da so tu taki možje grozno veliko pogrešili ....< > Glasnik« je izhajal do konca leta 1899. - Str. 38 .

14 »Der Sozialdemokrat ― Internationales Organ der Sozialdemokratie deutscher Zunge VorStr. 39. wärts>Jezikovne naredbe «, ki jih je izdala 5. julija 1897 vlada grofa Badenija, so uvajale popolno enakopravnost češčine in nemščine v notranji in zunanji službi oblastev na Češkem in Moravskem ; v bodoče bi morali v teh dveh deželah vsi uradniki obvladati oba deželna jezika v govoru in v pisavi. V tej reformi je nemško meščanstvo, vajeno hegemonistične pozicije in prednosti nemščine nad slovanskimi jeziki , videlo nezaslišano okrnitev nemškega značaja države ; uprizorilo je proti naredbam velikansko gonjo, spojeno z obstrukcijo nemških nacio nalcev v parlamentu. Vlada je skušala uveljaviti v poslanski zbornici nov poslovnik, po katerem bi bilo mogoče obstruirajoče poslance izključevati od zase. danj ; v boju proti temu poslovniku pa so se razgrajajočim nemškim nacionalistom in krščanskim socialcem pridružili še socialni demokrati, ki jim je bila Badenijeva vlada marca 1897 razpustila železničarsko sindikalno organizacijo. Opozicija je prenesla boj iz parlamenta na ulice ; velike množične demonstracije na Dunaju in po drugih nemških mestih Avstrije, ki se jih je udeleževalo poleg meščanstva tudi delavstvo, so ustvarile novembra 1897 kritično situacijo, v kateri se Badeni ni mogel obdržati na krmilu . Avstrija ni od leta 1848 pa vse do razpada leta 1918 doživela bolj nemirnih dni, kakor so bili dnevi pred Badenijevim padcem. V boj proti vladi pa je stopil samo nemški živelj Avstrije in v tem boju je šlo v bistvu za obrambo nemških hegemonističnih pozicij v državi. Tega njegovega značaja ni niti najmanj spremenila udeležba socialne demokracije. Ta je sicer svoj nastop opravičevala zgolj z obrambo pravic parlamenta, vendar se je dejansko udeležila narodnostnega spopada na strani hegemonističnega naroda . Ta usodna napakatakrat ni bila spoznana, a dala je svojevrsten pečat vsemu nadaljnjemu razvoju avstrijske socialne demokracije. Padcu Badenijeve vlade so sledile protinemške demonstracije čeških nacionalcev na Češkem, ki se jih socialna demokracija seveda ni udeležila, češ da se v boje meščanskih strank in narodnostne razprtije ne vmešava, in ki so imele za posledico proglasitev prekega soda v Pragi, - Str. 49. 17 V poročilu izvrševalnega odbora omenjeni prvi »spor med Trstom in Ljubljano pojasnjujejo nekoliko tudi spominski podatki Josipa Kopača (>0 preteklih dneh v » Pod lipo< II . 1925) : Po II. zboru je izvrševalni odbor odpovedal službo Etbinu Kristanu, Josipu Zavertniku in Josipu Kopaču , dotedanjim urednikom in upravnikom Delavca« in » Svobode «, ki sta se tedaj tiskala v Trstu. Le-ti so po sklepu konference primorskih organizacij ustanovili leta 1898 novo glasilo Rdeči prapor , ki je hitro prevladalo nad slabšim » Delavcem< , Ostri spor

468

se je s težavo poravnal šele s pomočjo prizadevnega posredovanja dr. Viktorja, Adlerja na konferenci v Ljubljani v začetku leta 1899. Po sklepu te konference je Rdeči prapor< izhajal obenem tudi pod naslovom »Delavec < . Plačevanje urednika je prevzela skupna avstrijska socialnodemokratska stranka, - Str. 60. 18 Leta 1899 je objavil dr. Karl Renner pod psevdonimom Synopticus knjižico >Staat und Nation < ( = Država in narod) . V tem svojem prvem spisu je Renner razložil načrt rešitve narodnostnega vprašanja v Avstriji z uvedbo personalne ali kulturne narodnostne avtonomije. Narodi naj bi se konstituirali v korporacije ne glede na ozemlje (od tod tudi naziv » korporacijska teorija « ) . Etbin Kristan trdi, da je isto idejo zastopal že pred izidom Synopticusove knjižice v praški sociali , stični reviji > Akademie Sozialdemokrata>Kongres najodločneje obsoja revizionistične težnje, da bi spremenili našo dosedanjo preizkušeno in zmagonosno razrednobojno taktiko in da bi nadomestili težnjo po zmagi nad našimi nasprotniki in osvojitvi politične oblasti s politiko uslužnosti nasproti obstoječemu redu. Posledica takšne revizionistične taktike bi bila, da bi na mesto strank, ki delujejo na čim hitrejši preobrazbi obstoječega meščanskega reda v socialistični družbeni red in so torej v najboljšem smislu besede revolucionarne, stopile stranke, ki se zadovoljujejo z reformiranjem meščanske družbe. Zato je kongres v nasprotju z revizionističnimi težnjami, ki obstoje v [ socialnodemokratskih] strankah, prepričan, da se razredna nasprotja ne ublažujejo, marveč stalno zaostrujejo, in izjavlja: 1. da stranke odklanjajo odgovornost za politične in gospodarske razmere, ki temeljijo na kapitalističnem proizvajalnem načinu, in da zato odklanjajo vsakršno odobritev sredstev, ki utegnejo ohraniti vladajoči razred na vladi ; 2. da socialna demokracija ne more težiti v skladu z resolucijo, ki jo je na predlog Kaulskega sprejel mednarodni kongres v Parizu leta 1900 - da bi bila soudeležena pri vladni oblasti v meščanski družbi. Kongres obsoja dalje vsako težnjo, da bi se obstoječa, stalno naraščajoča razredna nasprotja zastirala zato, da bi se olajšala naslonitev na meščanske stranke. Kongres pričakuje, da bodo socialnodemokratske frakcije [v parlamentih] večjo moč, ki so jo pridobile s povečanim številom svojega članstva kakor tudi z velikim naraščanjem množic, ki stoje za njimi kot njihovi volilci, slej ko prej uporabile za pojasnjevanje cilja socialne demokracije in ustrezno načelom našega programa za to, da čim krepkeje zagovarjajo koristi delavskega razreda, razširjenje in zavarovanje politične svobode in enakih pravic za vse, da se še energičneje kakor doslej bojujejo proti militarizmu in marinizmu, proti kolonialni in 469

drugi politiki svetovnih sil, proti krivici, zatiranju in izkoriščanju v vsakršni obliki in da odločno nastopajo za spopolnitev socialne zakonodaje in izpolnitev političnih in kulturnih nalog delavskega razreda.< (Brügel IV. str. 381-382) . Str. 89.

20 >Fabian society< (= Fabijevo društvo) so leta 1883 ustanovili angleški intelektualci -socialisti za propagando reformnega socializma. Društvu so vzdeli ime po rimskem vojskovodji Fabiju Cunctatorju ( = obotavljalcu - ker se je izogibal bitkam) , da bi tako poudarili svoje nasprotovanje marksističnemu nauku • razrednem boju in proletarski revoluciji. Nemški ekonomist in leta 1870 trgovinski minister v Avstriji Albert Schäffle (r. 1831 , u. 1904) je bil eden izmed vidnejših predstavnikov meščanske reformne smeri tako imenovanega >katedrskega socializma«. To ime so dobili, čeprav nikakor niso bili za socializem, od svojih nasprotnikov »manchestercev«, pristašev proste igre gospodarskih zakonov, tisti nemški ekonomisti, ki so v svojih predavanjih na univerzitetnih >katedrah priporočali, naj država posega v gospodarsko življenje za zaščito srednjih stanov, propadajočih zaradi kapitalistične konkurence, in naj uvaja socialne reforme za -zboljšanje položaja delavstva. Str. 97. 21 Na prvem kongresu po ukinitvi zakona proti socialistom leta 1891 v Erfurtu je nemška socialnodemokratska stranka sprejela nov program namesto prejšnjega, na kongresu zedinjenja >eisenachovcev« in lassallovcev leta 1875 v Gothi sklenjenega programa. Novi > erfurtski program ni več vseboval lassallovskih zmot, ki jih je bil v kritiki gothskega programa razkril Marx. -- Str. 99.

22 Marx je v »Kapitalu< (I. knjiga, 8. poglavje) pri razvijanju teorije o presežni vrednosti ponazoril s črto a -b trajanje ali dolžino družbeno potrebnega delovnega časa, t. j . tistega delovnega časa, v katerem delavec proizvede vrednost povprečnih dnevnih življenjskih potrebščin, potrebnih za reprodukcijo delovne side ; delovni dan ali delovnik pa ne obstoji le iz tega družbeno potrebnega delovnega časa a- b, marveč tudi iz dodanega delovnega časa b- c, v katerem delavec (z >neplačanim delom < , kakor pravi Abditus ) proizvaja presežno vrednost, t. j. vrednost, ki si jo prisvaja kapitalistični razred . » Skrajšanje črte b - c« v primeri s črto a-b pomeni zmanjšanje mere presežne vrednosti « , t. j . zmanjšanje izkoriščanja delavskega rezreda. --- Str. 104. 23 S temi besedami je Albert Schäffle (glej pojasnilo 20) označil kmeta za naravnega nasprotnika slehernega socializma ali kolektivizma. — Str. 114. 24 IX. skupni zbor avstrijske socialne demokracije leta 1903 je imel na dnevnem redu med drugim tudi predlog, ki je bil po referatu Friedricha Austerlitza in po kratki debati soglasno sprejet, da >socialna demokracija Avstrije kot besednica vseh delovnih razredov naravnost, popolnoma in za vselej odklanja državnopravno skupnost z Ogrsko iz naslednjih razlogov : 1. » Z njo dozdevno doseženi položaj monarhije kot velesile je izključno v prid Ogrski, ki prejema koristi, medtem ko Avstrija nosi bremena«, 2. »Njen prvotni smisel, namreč obramba evropejske Avstrije proti valovju barbarov z vzhoda, je izčrpan, in umetno vzdrževana velesila služi edinole namenu, priskrbeti ugled in sijaj vladajoči dinastiji in 3. » Dualizem je eden prvih vzrokov notranjih homatij v Avstriji . >Socialna demokracija< pravi dalje resolucija >hoče dati vsakemu od obeh povezanih delov prostost in samostojnost, da bi se mogla, sproščena pritiska in vezi, ki jima škodujejo, razvijati ustrezno svojim slam in uvidevnosti .....Ko bosta postali samostojni in neodvisni, se bosta obe državi neprimerno laže sporazumeli in pobotali : oproščeni zastrupljajočega vpliva dualistične državne oblike, bodo narodi obeh držav lahko prosto in nepopačeno spoznali svoje koristi in se združili v takšni gospodarski zvezi, kjer bodo njihove potrebe zadovoljene pravično in smotrno, kjer ne bo korist enega pomenila škode za drugega ………… (Protokoll über die Verhandlungen des Gesamtparteitages der sozialdemokratischen Arbeiterpartel in Österreich ... zu Wien ... 1903 , str. 165) . Vprašanje dualizma je prav takrat postalo pereče zaradi naraščajočih zahtev ogrskega parlamenta in naraščajočih madžarskih opozicionalnih strank, ki so terjale osamosvo-

470

jitev ogrske vojske, samostojno carinsko ozemlje Ogrske in zmanjšanje ogrske kvote pri skupnih izdatkih. Referent Austerlitz je položaj izrazil tudi takole : »Ogri hočejo proč od Avstrije, Avstrijoi pa naj bi jih odškodovali za to, da bi pri njej ostali (prav tam, str. 134) . Spričo tega je postalo vprašanje odnosa do Ogrske eno najvažnejših dnevnopolitičnih vprašanj v političnem življenju zlasti avstrijskih Nemcev kot hegemonističnega naroda v državi. Zato mu je nemško-avstrijska socialna demokracija posvetila toliko pozornost na svojem zboru v Ustju (Aussig) na Labi leta 1902 in v istem smislu tudi na IX. skupnem zboru leta 1903, toda le s površno-prakticističnega vidika dnevnopolitične agitacije. Le nekateri govorniki v debati na IX. zboru so skušali postaviti vprašanje dualizma na načelno osnovo, v okvir narodnostnega vprašanja. (O tem glej pojasnilo 26.) ― Str. 115.

25 Bosna in Hercegovina sta bili od okupacije leta 1878 dalje pod upravo skupnega avstro-ogrskega finančnega ministrstva, ki mu je bil na čelu v letih 1882-1903 Madžar Kállay Benjamin. - Str. 116. 26 Winarsky, ki se je med voditelji nemško-avstrijske socialne demokracije odlikoval po radikalnejšem in samostojnem mišljenju, je na IX. zboru v debati o dualizmu opozarjal, da bo ločitev od Ogrske tudi v Avstriji pospešila težnje po odcepitvi posameznih ozemelj , težnje nacionalnih Čehov, Italijanov, HrvatovBlankizem je predmarksistična revolucionarna socialistična smer v Franciji 19. stoletja, imenovana po revolucionarnem ideologu in vodilnem udeležencu vseh pariških vstaj in revolucij od leta 1830 do pariške komune 1871 ― Augustu Blanquiju (r. 1805, u. 1881 ) . Blankizem se je razvil v tajnih društvih, ki so za časa meščanske monarhije Luja Filipa ( 1830-1848) sledila tradiciji Babeufove zarote >enakih< iz leta 1796 proti buržoaznemu režimu direktorija. Blanquijevo zaostalo zarotniško pojmovanje proletarskega političnega boja vendarle ni oviralo Marxa, da ne bi bil videl v njem leta 1848 >edinega pravega voditelja proletarske stranke in da ne bi bil za časa pariške komune obžaloval, da ji ni bil na čelu Blanqui (versajci so ga bili prijeli in obsodili na smrt) . Blanquija, ki je presedel

471

37 let v ječah, so revolucionarni francoski delavo spoštovali kot svetnika revolucije , in še po njegovi smrti je živela njegova smer v posebni blankistični stranki, ki se je šele v začetku tega stoletja združila z ostalimi socialističnimi frakcijami v enotno francosko socialistično stranko. Ko je nastopil Bernstein s svojim revizionizmom, je svoj boj proti revolucionarnemu jedru Marxovega nauka usmeril predvsem proti blankističnim elementom v Marxovem nauku , proti nauku o nasilni revoluciji in je za leto 1848 v Franciji zavrnil Marxovo in Engelsovo stališče v prid Blanquiju, češ da je proti temu imel prav njegov reformistični nasprotnik Louis Blanc. - Str. 130. 30 >Skupina izobraženih meščanskih ljudi , ki so se kot gostje udeležili V. zbora, je obstajala iz slovenskih >masarykovcev« (Anton Dermota, Dragotin Lončar i. dr.) , ki so sodelovali od vsega začetka pri »Naših zapiskih« , v socialnodemokratsko stranko pa so stopili brez pridržkov šele nekoliko kasneje, v letih 1905-1906. - Str. 131. 31 Kristanova trditev, da so Danci »identični z Norvežani « , ne drži. Le dokler so bili pod danskim gospostvom, Norvežani niso razvili lastnega književnega jezika, marveč so uporabljati sorodno danščino . Ko pa so se leta 1814 Norvežani osamosvojili in so v uniji s Švedsko, v katero so bili prisiljeni, vendarle ohranili lastno ustavo in samostojno politično življenje, so v 19. stoletju postopoma opuščali danščino. Po eni strani so z dodajanjem norveškega besedišča in z norveškemu izgovoru prikrojenim pravopisom razvili na danski osnovi svoj književni jezik >riksmaal , po drugi strani pa se je vse bolj - zlasti po letu 1905, ko se je Norveška odcepila od unije s Švedsko -- uveljavil tako imenovani >landsmaalt, to je književna norveščina, ustvarjena naravnost na temelju norveških narečij. Str. 143. 32 Kranjski liberalci pod vodstvom dr. Ivana Tavčarja so nasprotovali volilni reformi, ker je z odpravo dotedanje mestne kurije ogrožala njihove politične pozicije (število njihovih kranjskih mandatov je padlo leta 1907 od treh na enega) . Klerikalci pod vodstvom dr. Ivana Šušteršiča pa so bili za volilno reformo, ker jim je neposredno prinašala veliko večino v slovenskem parlamentarnem predstavništvu na Dunaju (na Kranjskem so leta 1907 število svojih mandatov povečali od šest na deset) . Nasproti »črni sedanjosti« je Cankar upal v nezadržno napredovanje socialne demokracije, ki bo morda že čez deset let klerikalcem zagrenila veselje nad splošno in enako volilno pravico. Str. 146. 33 Tu je Cankar ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča in klerikalnega voditelja advokata dr. Ivana Šušteršiča zamenjal, da bi tako poudaril politično-strankarsko vlogo cerkve. - Str. 146. 34 Cankar vzporeja uradno narodnjaško slavje ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani 10. septembra 1905 s posebno socialnodemokratsko Prešernovo proslavo istega dne popoldne pred spomenikom, pri kateri je govoril Etbin Kristan. - Str. 148 . 35 Novoslovanstvo ali neoslavizem se imenuje akcija liberalno-buržoaznih´ parlamentarcev dr. Karla Kramařa, Ivana Hribarja itd. iz Avstrije, Romana Dmowskega iz ruske Poljske in ruskih kadetov da v perspektivi nadaljnjega ustavnoparlamentarnega razvoja Rusije in Avstro-Ogrske, ki bi po eni strani zbližal Poljake z Rusijo, po drugi pa v Avstriji dal večji vpliv Slovanom, oživijo v novih pogojih megleno idejo slovanske vzajemnosti. Privedla je do slovanskega kongresa v Pragi 12. do 17. julija 1908, ki je bil tretji v vrsti vseslovanskih kongresov (prvi je bil leta 1848 v Pragi z izrazito avstroslavistično smerjo, drugi pa leta 1867 v Moskvi, ko so razočarani avstrijski Slovani, ki so si jih bili avstrijski Nemci in Madžari porazdelili z dualistično ureditvijo Avstro-Ogrske, zanihali od avstroslavizma k opori, ki naj bi jim bila velika Rusija ...) . Tudi novoslovanstvo tretjega kongresa je obviselo v meglenem govoričenju o slovanski vzajemnosti, o slogi Slovanov, o njihovem kulturnem in gospodarskem sodelovanju. Celotna

472

politična zamisel ni imela realnih pogojev in tudi ni rodila praktičnih plodov, ki naj bi bili vseslovanska razstava v Moskvi in ustanovitev slovanskih bank v Pragi in v Petrogradu. - Str. 160. 48 35a O načrtih prestolonaslednika Franca Ferdinanda glej pojasnilo Str. 160. 36 Reška resolucija je bila sklenjena na sestanku vodilnih hrvatskih politikov iz vseh hrvatskih dežel (Hrvatske in Slavonije, Dalmacije in Istre ) na Reki 5. oktobra 1905. Njena zamisel je bila aktivizirati hrvatsko politiko in v ta namen izkoristiti krizo dualizma (konflikt med opozicionalnim budimpeštanskim parlamentom in krono) . Resolucija je z vidika, da ima vsak narod pravico, prosto in neodvisno odločati o svojem bitju in o svoji usodi«, pozdravila madžarski »boj, ki teži za tem, da bi kraljevina Ogrska postopoma dosegla popolno državno samostojnost Dogodki na Češkem leta 1908 ‹ so bili podobne vrste kakor demonstracije septembra 1908 v Ljubljani . V oktobru in novembru 1908 so se dan za dnem vrstili v Pragi protinemški izgredi čeških nacionalistov. Hkrati je ministrski predsednik baron Beck moral priznati brezuspešnost svojih naporov, da bi ublažil češko-nemški konflikt in napravil konec nemški obstrukciji v češkem deželnem zboru, in je zato njegova vlada odstopila. Nova vlada barona Bienertha je glede na češke izgrede proti nemškim študentom 2. decembra 1908 razglasila v Pragi preki sod. Str. 164 . 38 Med 24 slovenskimi poslanci je bilo izvoljenih 18 klerikalnih kandidatov, a tudi med ostalimi šestimi je bil eden - Matko Mandić, poslanec slovenskega istrskega volilnega okraja - duhovnik. Med enajstimi hrvaškimi poslanci je bilo šest duhovnikov. Vseh jugoslovanskih poslancev je bilo na Dunaju 37 (dva sta bila dalmatinska Srba) . - Str. 166. 39 V >Jugoslovanskem klubu«, kjer so se združili jugoslovanski poslanci izven 17 slovenskih klerikalcev, je bilo sedem duhovnikov. V pravilih tega kluba je bilo zapisano, da temelji na »krščansko-demokratski podlagi« , in njegovi člani -- med njimi liberalec Ivan Hribar so se morali obvezati, da ne bodo glasovali za proticerkvene predloge (t. j . za svobodno šolo in za razporoko) . Str. 167.

39a O neoslavizmu glej pojasnilo 35 .

Str. 167.

40 > Rdeči prapor« (X. št . 66 z dne 28. junija 1907 ) je obsodil kompromis italijanskih socialnih demokratov v Puli z italijanskimi liberalci za občinske volitve ; imenoval je ta kompromis »nedostojen socialno demokratične stranke in nezdružljiv s sklepom za intransingentno politiko ...< Na seji istrskih zaupnikov jugoslovanske socialnodemokratske stranke 14. julija 1907 je Ivan Regent grajal »napako, da se je prezrlo slovanske sodruge in sklenilo kompromis, do katerega gotovo drugače ne bi bilo prišlo, že ker bi bili slovanski sodrugi opozorili na posledice, ki jih ima lahko kompromis , sklenjen v jezikovno mešanem kraju z eno nacionalno stranko ...< (Rdeči prapor X. št . 72 z dne 9. avgusta 1907) . Jugoslovanska socialnodemokratska stranka je hkrati ustanovila v Istri svojo deželno organizacijo. S svojim odločnim nastopom je preprečila nadaljnje kompromise italijanskih socialnih demokratov z italijanskimi liberalci. Str. 179.

473

41 Ivan Regent je v debati o organizaciji in taktiki na VII. zboru izvajal ; >Današnja debata se vodi skoraj samo o kranjskih razmerah. Za stranko so pa vendar tudi izvenkranjske organizacije važne, nekatere še važnejše kakor kranjske. Taktika je v obmejnih krajih mnogo težavnejša kakor na Kranjskem, kjer imate lahko delo. V Trstu n. pr. se moramo vedno ozirati na Italijane [socialne demokrate] ; za nasprotnike pa imamo šoviniste, ki neprenehoma trdijo, da ne delamo nič drugega, kakor da pomagamo Italijanom. Seveda jim moramo pomagati, če hočemo pomagati sebi. Narodnjakom pa daje to priliko, da zavijajo vsako stvar. Včasi nam res nastanejo težave vsled dvojezičnega in mnogojezičnega prebivalstva. Ko je izvrševalni odbor pozval vse organizacije, naj prirede shode zaradi narodne avtonomije, smo pozdravili ta sklep in smo hoteli tudi v Trstu prirediti tak shod, pa nismo mogli, ker so imeli Italijani takrat druge opravke, ki so jih bili že prej sklenili. To je torej težava v mešanem kraju . < (Razprave VII, rednega zbora ... 1909, str. 78-79) . - Str. 179. 42 Etbin Kristan je mislil na Kautskega komentar k načelnemu delu erfurtskega programa nemške socialne demokracije. Ta komentar je veljal takrat v Nemčiji in v Avstriji za najboljšo poljudno razlago marksizma. Izšel je leta 1906 v hrvatskem prevodu Vitomira Koraća pod naslovom »Temeljna načela socialne demokracijebi bilo postojanka klerikalne stranke . To je Etbin Kristan upošteval v VII . zboru predloženi resoluciji, v kateri pa ni hotel Trsta naravnost imenovati, ker so bili nazori o tem pogledu pač tudi med socialnimi demokrati deljeni. Str. 180. 44 >Knjižnica časopisa , Naprej je izdala v letih 1907 in 1908 vrsto propagandnih brošur: poleg » Komunističnega manifesta in treh poglavij Kautskega >Temeljnih načel socialne demokracije« ter nekaj drugih manj pomembnih prevodov tudi tri izvirne spise Etbina Kristana : »Nevarni socializem < , > Narodno vprašanje in Slovenci « ter »Strahovi - svarilo vsem rodoljubnim Slovencem - opomin vsem dobrim katoličanom Socialna demokracija in kmetiško Str. 180. ljudstvo«. 45 >Naši zapiski leta 1908 niso izhajali, a po enoletnem presledku so leta 1909 nadaljevali s VI . letnikom . - Str. 181. 46 Delegacije so bile zunanjepolitično parlamentarno telo v Avstro-Ogrski. Avstrija in Ogrska sta imeli za skupne zadeve tri skupna ministrstva : zunanje, vojno in skupno finančno. Dunajski in budimpeštanski parlament sta vsak volila dvajsetčlansko delegacijo, ki sta vsaka zase razpravljali o proračunu in delu teh skupnih ministrstev. - Str. 187. 47 Novembra 1909 izdana brošura ljubljanskega škofa Jegliča » Ženinom in nevestam centralistov« , ki so nasprotovali separatistom « . V takšnem položaju je avstrijska strokovna komisija s podporo nemške socialne demokracije v Avstriji obtožila češke separatiste kot razbijače mednarodnemu socialističnemu kongresu v Kopenhagenu leta 1910. -- Str. 217. 53 Mednarodni socialistični kongres v Kopenhagenu (Kodanju) leta 1910 je po obsežnejši debati obsodil češki separatizem z naslednjo resolucijo (za katero je glasovalo vseh 222 ostalih delegatov med njimi dva češka centralista proti petim glasovom čeških separatistov) : >>Mednarodni socialistični kongres v Kopenhagenu obnavlja na stuttgartskem kongresu ( 1907) sklenjeno resolucijo o odnosih med politično stranko in strokovnimi organizacijami, zlasti v točki, da je v vsaki državi paziti na enotnost strokovne organizacije, ki je bistveni pogoj uspešnega boja proti izkoriščanju in zatiranju. V mnogojezičnih državah morajo seveda enotne strokovne organizacije upoštevati jezikovno-kulturne potrebe vseh svojih članov. Kongres izjavlja nadalje, da je vsak poskus razbijanja mednarodnih enotnih strokovnih organizacij v narodnoseparatistične nasproten namenu te resolucije mednarodnega socialističnega kongresa. Mednarodni socialistični biro in mednarodno sindikalno tajništvo se pozivata, da ponudita neposredno zainteresiranim strankam posredovanje, da bi tozadevne konflikte izravnale v duhu sporazumevanja in socialističnega bratstva .homatijam< tudi v avstrijski socialni demokraciji, kjer je močno prevladovala uradno sprejeta »avstromarksistična« teorija o narodnostnem vprašanju, ki je pojmovala narod kot zgolj kulturno skupnost in ga kot takšno skupnost s socialističnega vidika sprejemala. Ta teorija je po eni strani omogočala in pospeševala zapuščanje internacionalističnega stališča, po drugi strani pa je ― ker je izhajala iz > neporušljive in zaželene celotnosti Avstrije - hkrati zapirala pot do celotnostnega pojmovanja naroda in do zaključka , ki edino do konca ustreza položaju nesvobodnih narodov do priznanja pravice slehernega naroda do samoodločbe, t. j. do ustvaritve lastne države . Str. 226. 56 >>Narodno delavsko organizacijo (NDO) je ustanovila proti socialni demokraciji po državnozborskih volitvah leta 1907 slovensko-hrvatska narodna stranka v Trstu in v Istri po zgledu češke narodnosocialne stranke. Ta stranka se je formirala proti češki socialnodemokratski stranki že leta 1897 , ko je najprej izjava petorice čeških socialnodemokratskih poslancev v dunajskem parlamentu >proti prizadevanju zapeljati pozornost češkega naroda, ki je v pretežnį večini politično, gospodarsko in kulturno zatiran, na blodno pot fantastičnega češkega državnega prava«, nato pa še njihovo sodelovanje z ostalimi socialnodemokratskimi poslanci pri nemškonacionalni akciji proti > slovanski vladi grofa Badenija (glej pojasnilo 16) vzbudilo med češkim malomeščanstvom, a tudi med znatnim delom delavstvo veliko ogorčenje . Socialna demokracija namesto odklonjene zgodovinske pravice češkega naroda do lastne države ni nudila drugega ko tolažbo, da po

477

zmagi socializma ne bo več narodnostnega zatiranja. Narodnosocialno akcijo je naravno podprla češka buržoazija (mladočeška stranka) . Narodnosocialna stranka je v začetku bila bolj delavsko krilo mladočeške stranke, pozneje pa se je osamosvojila in vodila samostojno politiko, radikalnejšo od Kramařovega oportunističnega avstroslavizma mladočehov . Njeni pristaši so bili v pretežni meri nameKakor je ščenci, obrtniki in sorodne » srednje plasti« mestnega prebivalstva. imela češka narodnosocialna stranka politične uspehe, ker so znatni deli češkega delavstva odklanjali vsakršno sodelovanje z Nemci, pa bodisi z nemškimi socialnimi demokrati, prav tako je sorazmerno uspela tudi NDO, ker so znatne skupine slovenskih in hrvatskih delavcev v Trstu in Puli odklanjale sodelovanje z Italijani sploh ne glede na njihovo socialno usmerjenost. Ustanovitvi NDO je leta 1908 sledila ustanovitev manj pomembne »narodno-socialne zveze« v Ljubljani. Do politične samostojnosti se je to gibanje povzpelo šele leta 1919 z ustanovitvijo narodnosocialistične stranke, ki pa je živela le nekaj let. - Str. 224. 57 Pri Kumanovu in pri Lozengradu sta se bíli odločilni bitki v balkanski vojni, ki se je začela sredi oktobra 1912. Pri Kumanovu je srbska vojska 10. in 11. oktobra porazila turško vardarsko vojsko, pri Lozengradu (turško : Kirkkilisse, danes Kirkareli ) v Vzhodni Traciji pa je 22. do 24. oktobra bolgarska vojska premagala turško traško vojsko , Turška vlada se je 3. novembra obrnila na velesile s prošnjo za posredovanje. Premirje pa je bilo sklenjeno šele aprila 1913 in mir podpisan 30. maja 1913. Nato se je z napadom Bolgarov na Srbijo in Grčijo 29. julija 1913 začela druga balkanska vojna. Str. 257. 58 Na >Ballplatzu< (trg na Dunaju) stoji palača avstrijskega ministrstva za zunanje zadeve. - Str. 257. ( 59 Zaradi predavanja » Slovenci in Jugoslovani« je bil Cankar obtožen pregreška zoper javni mir in red ter 21. avgusta 1913 obsojen na teden dni zapora. Str. 263. 60 Ta govor Ivana Regenta je z nekaj dodatki in z malenkostnimi stilističnimi spremembami izšel tudi kot posebna predvolilna brošura pod naslovom » Socialna demokracija in občinske volitve v Trstu 1913. Po volitvah, ki so pokazale nazadovanje socialnodemokratskih glasov ob napredovanju glasov za italijanske in slovenske narodne kandidate, je > Lavoratore< z dne 2. julija 1913 napadel Ivana Regenta, da je v nekih odstavkih brošure (ki so enaki odstavkom v objavljenem govoru) uporabljal » nacionalistično govorico< in tako nehote dal italijanskim nacionalistom v roke orožje proti socialni demokraciji. Ta napad je odločno zavrnila tržaška konferenca jugoslovanske socialnodemokratske stranke 7. decembra 1913 (glej str. 274) . Str. 264. 61 Tu misli Regent na glasovanje treh italijanskih socialnodemokratskih občinskih odbornikov leta 1911 za podporo > Legi nazionale< (glej Regentov članek >>Na krivi poti « na str. 217-216) . Str. 266. 62 Konkretnopolitični del resolucije od tu dalje pa do točke IV . je predložil Rudolf Golouh (glej tudi Tuma >>Iz mojega življenja« , str. 354) . Str. 281 . 63 Češki socialnodemokratski poslanci so se 18. novembra 1916 združili z vsemi meščanskimi češkimi državnozborskim poslanci v enoten klub » Český sváz ‹. Enako so storili poljski socialnodemokratski poslanci v Avstriji. Eni in drugi so v novem položaju, ki ga je ustvarila svetovna vojna, v svoji politiki postavili lastni narodnostni vprašanji na prvo mesto. Pri vsakršnem izidu svetovne vojne je moralo priti na dnevni red zedinjenje poljskih dežel, bodisi pod Rusijo ali pod Nemčijo ali pod Avstrijo, kar je bilo najmanj verjetno, čeprav so si Poljaki, ki so jih v Nemčiji nasilno raznarodovali in ki se le v Avstriji niso mogli pritoževati zaradi zatiranja, za primer zmage centralnih držav to najbolj želeli . Prav tako je možnost poraza centralnih sil ali kompromisnega miru oslabljene Avstro-Ogrske 478

približala Čehom možnost osamosvojitve bodisi v okviru Avstro-Ogrske ali izven nje. »Český sváz < je na prvi seji avstrijskega parlamenta med svetovno vojno 30. maja 1917 zahteval »preobrazbo habsburško-lotarinške monarhije v zvezno državo svobodnih in enakopravnih narodnih držav « . --- Str. 282. 64 Resolucije izredne konference jugoslovanske socialnodemokratske stranke 25. decembra 1916 v Trstu prinašamo po ponatisu v » Delavcu« , ki je k objavi napisal naslednje uvodne besede : » Izvrševalni odbor je imel koncem leta 1916 konferenco v Trstu. Nam primanjkuje prostora, zato priobčujemo le resolucije, ki jih je sklenila konferenca. Resolucije s svojo polemično. vsebino pojasnjujejo stališče izvrševalnega odbora. Na mestih, ki so označene s točkami ( .....) , je bil letak izvrševalnega odbora zaplenjen.holandsko-skandinavski socialistični odbor Jugoslovanski klub « , ki je po dogovoru s Čehi naslednjega dne (30. maja) na prvi seji ponovno sklicanega avstrijskega parlamenta s posebno izjavo zahteval na temelju narodnostnega načela in hrvatskega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, na katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki naj bo prosto vsakega narodnostnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratični osnovi« . Ta izjava, ki je po desetletjih drobtinčarske politike slovenskega meščanstva spet dvignila slovensko meščansko politiko na stopnjo narodnopolitičnega programa in pri tem razširila nekdanjo zahtevo po Zedinjeni Sloveniji v zahtevo po Jugoslaviji, je prešla v zgodovino kot » majniška< ali >majska deklaracija « . Str. 293. 67 Proti Prepeluhovim besedam : > Kadar bomo svobodni in samostojni, bomo šele mogli misliti na potrebne zveze z drugimi - na mednarodnost je Verus 479

citiral iz članka Pavla Mihaleka (psevdonim Prepeluha leta 1902 ) o Karlu Marxu v » Naših zapiskih« I. (str. 184) : » Delavec mora torej gojiti razredno zavest. Razločevati mora le med zatiralci in zatiranci . Za modernega delavca danes ni nič druzega ! Gojiti narodno sovraštvo , se pravi, biti slepo orodje v rokah kapitalista .... Pridobitev politične moči je glavno stremljenje mednarodnega proletariata. < ( Naprej I. št . 62 z dne 26. septembra 1917) . es Tuma pomotoma pripisuje federalistično reorganizacijo avstrijske socialne demokracije brnskemu zboru leta 1899, ki pa se ni več bavil z že prej izvedeno federalizacijo stranke, marveč le z njenim narodnostnim programom, kakor ga je splošno tedaj pojmovala, t. j. z vprašanjem, kako naj bi se Avstrija ustavnoupravno preuredila, da bi se čim bolj zmanjšala trenja med avstrijskimi narodi. Federalizacija stranke se je izvedla postopoma : Najprej so češki socialni demokratje leta 1893 na zboru v Budjejovicah ustanovili samostojno češkoslovansko socialnodemokratsko stranko (pravzaprav so jo le obnovili, ker je obstajala že v letih 1875-1885) ; sledili so jim leta 1896 pred V. (praškim) zborom poljski socialni demokrati. Tako je že praški zbor leta 1896 moral priznati obstoj narodnih socialnodemokratskih strank z naslednjim soglasnim sklepom : > Politično vodi skupno stranko skupno zastopstvo socialne demokracije v Avstriji, ki je sestavljeno iz zastopstev ali izvrševalnih odborov nemških , čeških in poljskih organizacij in v katerem So ustrezno zastopani italijanski in jugoslovanski sodrugi. Takoj po V. zboru sta se še leta 1896 ustanovili tudi samostojni stranki jugoslovanska in italijanska. Končno je VI . zbor leta 1897 na Dunaju sprejel federalistični » Organizacijski pravilnik skupne avstrijske socialnodemokratske stranke (glej str . 56-57) z naslednjo soglasno izjavo: »Od praškega strankinega zbora začeta in od tega zbora izvedena organizacija avstrijske socialne demokracije po samostojnih narodnostnih skupinah ima za smoter, da ustvari najboljše praktične pogoje za organizacijsko delo mnogojezičnega proletariata v Avstriji in da premaga praktične težave jezikovne različnosti. Ko tako priznavamo in upoštevamo koristnost popolne samostojnosti za organizacijo socialne demokracije vsakega jezika, ustvarjamo hkrati v skupnem strankinem zboru in v skupni eksekutivi ustanove, ki so sposobne, da zagotovijo še bolj ko doslej čvrsto in udarno strnitev posameznih organizacij v skupnem boju. Narodnostna samostojnost in mednarodna strnjenost sta osnovno načelo naše organizacije. Ob tej priliki pa želimo vnaprej najodločneje zavrniti vsakršno interesno solidarnost z narodnostnimi in šovinističnimi razdvojenostmi in boji posedujočih razredov. Zavedamo se, da razredna nasprotja ločujejo močneje in globlje kakor narodnostna različnost, in izjavljamo, da je ta organizacija določena izključno v namenu, da ustvari najučinkovitejšo obliko, v kateri mednarodno orga nizirani in bratsko zvezani socialni demokratje vseh jezikov bíjejo boj proti izkoriščevalnim razredom vseh narodov. Ta organizacija ni ustvarjena za to, da bi podpirala nacionalno-šovinistične težnje posedujočih razredov, marveč za to, da bi se mogla tem ostreje, brezobzirneje in učinkoviteje boriti proti njim.< (Brügel IV. str. 316-317) . Str. 298. 69 V prvih letih svetovne vojne je slovenska klerikalna stranka pod vodstvom kranjskega deželnega glavarja dr. Ivana Šušteršiča in ljubljanskega škofa Jegliča zvesta svojemu avstrokatoliškemu stališču vneto služila absolutističnemu režimu grofa Stürgkha in na Kranjskem sodelovala pri preganjanju nezvestobe do Avstrije osumljenih Slovencev, med katere so na Štajerskem in Koroškem vladajoči nemški šovinisti uvrščali tudi v slovenskem gibanju aktivne duhovnike in jih zapirali. Ko pa se je vojna zavlekla in zmaga centralnih sil ni bila videti več gotova, marveč je postal verjetnejši njihov poraz, kolikor ne bi prišlo do kompromisnega ali separatnega miru, za katerega si je prizadeval avstrijski dvor leta 1917, in so pod vtisom ruske revolucije (padca carizma) in sledeče ji Wilsonove kampanje zatirane narode v Avstriji zagrnili visoki valovi meščansko-narodnega demokratizma, so se v tem spremenjenem položaju sunkoma dvignile šanse dotlej le malo pomembne opozicionalne Krekove skupine v slovenski ljudski stranki. Tedaj se je obrnil proti Šušteršiču tudi ljubljanski škof Jeglič in so izvenkranjski · klerikalni poslanci potegnili za seboj skoraj vse kranjske državnozborske poslance, 480

ki Šušteršiča jeseni 1917 niso več izvolili v avstrijske delegacije. Zaradi tega je Šušteršič, ki je imel na svoji strani večino izvrševalnega odbora klerikalne stranke, izvršil v njej novembra 1917 razkol, si ustvaril lastno stranko in svojo politično usodo vezal na Avstrijo' do njenega poslednjega dne. Nova slovenska ljudska stranka, ki jo je vodil kot naslednik že 8. oktobra 1917 umrlega Kreka dr. Anton Korošec, je vso odgovornost za reakcionarno politiko v prvih letih vojne prevalila na Šušteršiča. Str. 299. 70 Oba omenjena članka v > Arbeiter-ZeitungDer Tag der deutschen Nation (= Dan nemške nacije) , uvodnik dne 5. avgusta 1914, in »Nach Paris ! Reichstagu < (državnem zboru) 4. avgusta 1914 kot »najponosnejši in najsilnejši dvig nemškega duha< itd. itd., drugi pa - tik pred nemškim porazom na Marni - zmago nemškega orožja spričo pričakovanega nemškega vkorakanja v Pariz -- sta bila pravcata izbruha nemškega nacionalizma, kakršnega nenemški socialni demokrati v Avstriji seveda niso pričakovali od svojih dunajskih sodrugov, v katerih so bili vajeni gledati Str. 300. internacionaliste

71 Atentat dr. Friedricha Adlerja tajnika avstrijske nemške socialnodemokratske stranke in sina njenega voditelja dr. Viktorja Adlerja - na avstrijskega ministrskega predsednika Stürgkha 21. oktobra 1916 je bil izredno pomemben dogodek v avstrijski notranji politiki, ker je bil izvršen v trenutku, ko se je vojni absolutizem držal le še z odpornostjo svojega nosilca grofa Stürgkha, kajti tudi avstrijske nemške meščanske stranke so tedaj že bile za obnovo ustavnega stanja in za sklicanje parlamenta. Dejansko je po Stürgkhovi smrti cesar Franc Jožef v poslednjem mesecu svojega življenja zaupal sestavo nove vlade Körberju, ki je hotel postopno likvidirati dediščino Stürgkhovega absolutizma. Toda Adlerjev atentat ni bil pomemben samo za sprostitev notranjega življenja v Avstriji. Adlerjev atentat so nemški socialnodemokratski listi v Avstriji in v Nemčiji takoj razglasili za dejanje blazneža, »Arbeiter-Zeitung< pa je hkrati izjavila, da se je atentator s svojim dejanjem sam izključil iz stranke. Dejansko je bilo nekaj nezaslišanega, da je izvršil atentat viden član avstrijske socialnodemokratske stranke, ki se je pred hajnfeldskim kongresom 1. 1888 obnovila v odklanjanju in obsojanju individualnega terorizma, v času, ko je ta stranka vse svoje dejanje in nehanje docela prilagodila Stürgkhovemu vojnemu absolutizmu. Friedrich Adler je posegel po tem sredstvu boja zato, ker sta mu cenzura vojnega absolutizma in z njim zvezana lastna stranka onemogočala, da bi se v svetu slišal tudi glas avstrijske internacionalistične opozicije, kateri je sam stopil na čelo, proti vojni in proti vojni politiki njegove stranke. V svojem obširnem zagovoru pred izjemnim sodiščem 18. maja 1917 (Arbeiter-Zeitung, jutranja izdaja št. 136 z dne 19. maja 1917) je Friedrich Adler predstavil svoj atentat kot demonstracijo za mir brez aneksij in kontribucij in predvsem kot protest proti lastni stranki, ki se je ob izbruhu vojne začela ravnati po tujih načelih, bodisi nemško-nacionalnih (ki so jih zastopali Leuthner, Pernerstorfer in Hartmann) ali pod vplivom dr. Karla Rennerja, ki je svoje notranje prepričanje avstrijstva demagoško vtihotapil v stranko kot pristno internacionalno načelo . Hotel je >privesti svoje sodruge k morali internacionalemorali demokracije, ki jo je medtem [po atentatu, a pred zagovorom ] dvignila spet ruska revolucija in ki načelu roparskega osvajanja dežel postavlja nasproti načelo enakopravnosti narodov, ko zahteva mir brez aneksij in odškodninpostala sopotnica vlade , ker je >birokratski aparat delavskega gibanja prevladal nad interesi bodočnosti proletariata«. V avstrijski socialni demokraciji si ni po dolgi dobi miru nihče več predstavljal, kako bi bilo v določenih pogojih mogoče preiti k uporabi sile, marveč so mislili zgolj na preprečevanje nemirovs. Dr. Renner >je s posebno umetnostjo skušal zastreti okolnost, da v Avstriji kakor tudi v Rusiji sploh ne gre V prvi vrsti za socialno revolucijo , marveč za meščansko revolucijo , za obračun z absolutizmom . Nasproti vodstvu stranke, ki je vse bolj postajalo protirevolucionarna 31

481

institucija , je Adler »prihajal vedno bolj do prepričanja, da se bo revolucija v Avstriji mogla izvršiti le proti strankinemu vodstvubotel ustvariti psihološke pogoje za bodočo množično akcijo , kajti po njegovem činu >si noben Renner, noben Seitz ne bo več upal pred delavci v Avstriji reči, da je nasilna akcija v Avstriji nemogoča‹. Adler je opisoval neprodornost svoje agitacije: »Ko smo [opozicija] na konferenci [nemške socialnodemokratske stranke v Avstriji] marca 1916 zahtevali, naj bi strankino vodstvo z največjim poudarkom zahtevalo od vlade, naj centralne sile javno nastopijo za mir in se odrečejo aneksijam in kontribucijam, so se delali norca iz nas in sem jih med 100 delegati imel le 16 na svoji strani. Od prihodnjega svojega nastopa ni pričakoval bistveno drugačnega rezultata : prejel bo dva ali tri glasove več, ostali socialni demokrati pa bodo strnjeno preglasovali njegov predlog, da se mora zahtevati mir brez aneksij ... Zato je menil, da se mora lotiti drugega sredstva, da jih pretrese in zdramiJaurès Paris 1929, str. 25) so ob tej priliki najvplivnejši voditelji nemške socialne demokracije dali prav jasno razumeti, da bodo storili vse, da bi vojno preprečili, a če bi kljub njihovim naporom vendarle prišlo do katastrofe, bodo nemški kakor tudi drugi delavci s svojo domovino< . V literaturi, ki nam je na razpolago, Tumova navedba ni izpričana. Na stuttgartskem kongresu leta 1907 , ki je predvsem in obširno pretresal vprašanje o vojni, je Jean Jaurès, eden izmed voditeljev francoske socialistične stranke, v neki meri zavračal nemške socialne demokrate, ki so odklanjali radikalne antimilitaristične predloge francoskega delegata Hervéja o splošni stavki, vojaški stavki in vstaji v primeru vojne kot neizvedljive in škodljive, ne da bi se bil Jaurès s temi predlogi strinjal. Po veliki debati soglasno sprejeta resolucija stuttgartskega kongresa je v bistvu izražala stališče nemške socialne demokracije. Potrdila je sklepe prejšnjih mednarodnih kongresov proti militarizmu in imperializmu, ugotovila, da so vojne v bistvu kapitalizma in da bodo prenehale šele, ko bo kapitalistični gospodarski red odstranjen, dalje, da je delavski razred naravni nasprotnik vojne in se zato mora ›z vsemi sredstvi boriti proti oboroževanju in odklanjati sredstva zanje ter da mora vzgajati svojo mladino v duhu bratstva narodov . O taktiki boja proti vojni je resolucija izrekla naslednje : > Internacionala ne more utesnjevati akcije delavskega razreda proti militarizmu v toge oblike ; ta akcija je v raznih državah naravno različna ustrezno času in kraju . Dolžna pa je, da čim bolj okrepi in poveže težnje delav-

482

skega razreda proti militarizmu in vojni.< V primeru vojne nevarnosti morajo socialistične stranke storiti vse, da bi izbruh vojne preprečile z uporabo sredstev, ki jih imajo za najbolj učinkovita in ki se naravno spreminjajo s poostritvijo razrednega boja in s splošno politično situacijo« . Spričo okolnosti, da je v imenu nemške socialne demokracije njen prvi voditelj August Bebel ponovno odkrito izjavljal, da bo njegova stranka domovino branila v primeru napada ruskega: carizma, carska Rusija in francoska republika pa sta bili zaveznici, tako formulirane obveznosti niso mogle pomiriti bojazni daljnovidnejših francoskih socialistov glede stališča nemške socialne demokracije v primeru vojne, čeprav so predstavniki levega krila (Lenin, Roza Luxemburg) v stuttgartsko resolucijo vnesli takšen zaključek : » Če pa bi vojna vzlic temu izbruhnila, so [socialistične stranke ] dolžne storiti vse, da se čimprej konča, in z vsemi silami težiti za tem , da z vojno nastalo gospodarsko in politično- krizo izkoristijo za zdramljenje ljudstva in tako pospešijo odstranitev kapitalističnega gospostva. >Rulejev članek« , t. j . članek > Narodna in mednarodna misel« dr. Milana Lemeža (pod psevdonimom M. Rule) v » Napreju « ( I. št. 25 z dne 12. avgusta 1917) , je sprožil prvo polemično prasko v slovenski socialni demokraciji med zagovorniki nove narodnostne linije in pristaši avstro-internacionalizma. V njem je pisec opozoril na »prepad, ki zija med narodnostno teorijo in narodnostno prakso nemškega socializma , na nemško-nacionalno smer >Arbeiter-Zeitung« v prvih letih svetovne vojne, na germanizacijo, ki jo je podpirala nemška socialna demokracija v severnih slovenskih deželah. Odklonil je zato stari internacionalizem in zaključil, da mora internacionala sloneti na narodih. Pri tem se je skliceval na Pernerstorferja, ki je bil z vidika nemškega nacionalizma nastopil proti internacionalizmu levice (Friedricha Adlerja in njegovega kroga) , in je sledil le-temu tudi v označevanju >brezdomovinskega« internacionalizma Marxa in Engelsa (ki sta bila v > Komunističnem manifestu židovskega«, češ da so › Židje edini narod, za katerega velja dejstvo, da nimajo domovine«. Rulejev članek je vzbudil v slovenski socialni demokraciji močan odpor, - Str. 323. 77 V vzdušju nezadovoljstva delavskih množic z imperialističnim nastopom nemškega generala Hoffmanna pri mirovnih pogajanjih s sovjetsko delegacijo v Brestu-Litovskem 12. januarja 1918 je zmanjšanje obroka moke sprožilo 14. januarja stavko delavstva v tovarnah Wiener Neustadta. To spontano stavko so levoradikalni socialisti naslednjega dne razširili po ostalem Nižjem Avstrijskem, 16. februrja pa je zajela tudi dunajske tovarne. Gibanje se je razvilo v ogromno stavko mimo socialnodemokratskega vodstva, ki pa si je takoj začelo prizadevati, da ga obvlada in spremeni v nenevarno politično demonstracijo ter tako prepreči preteči spopad delavstva z oboroženo silo države. Dne 17. januarja je objavilo v posebnem oklicu, da je do stavke prišlo brez sodelovanja političnih in sindikalnih organizacij , a da je zdaj za pomirjenje delavskih množic potrebno, da vlada

483

dá zagotovilo, da se brestska mirovna pogajanja ne bodo razbila na ozemeljskih zahtevah, dalje da se reorganizira preskrba, da vlada pristane na demokratizacijo občinskih zastopov in na ukinitev militarizacije vojnoindustrijskih obratov. Stavka se je 17. in 18. januarja razširila tudi na Gornjo Avstrijo, na Štajersko, na češki sever pa samo do Brna, kjer so jo podprli češki centralisti, in končno tudi na Krakov in Budimpešto. Povsod so jo spremljale ulične demonstracije. Dne 19. januarja je ministrski predsednik delegaciji dunajskega delavskega sveta, ki je izšel iz shodov stavkujočih in je bil pod vplivom socialnodemokratskega vodstva, sporočil zagotovilo zunanjega ministra, da se brestska pogajanja ne bodo razbila zaradi ozemeljskih zahtev, da Avstrija ne teži po nobenem ozemlju na škodo Rusije in da priznava brez pridržkov pravico (ruske) Poljske do samoodločbe; hkrati je ministrski predsednik obljubil zboljšanje prehrambenih prilik ter odpravo militarizacije v vojnoindustrijskih podjetjih in demokratizacijo volilne pravice za občinske svete (oboje » po zakoniti poti «) . Na podlagi teh izjav in obljub sta delavski svet in vodstvo socialne demokracije pozvala delavstvo, naj se 21. januarja vrne na delo. Ta poziv je naletel med nezadovoljnimi množicami na znaten odpor, ki pa ga je socialna demokracija brez večjih težav obvladala. Stavka se je postopoma do 24. januarja popolnoma končala. Januarska stavka je bila močan odmev nastopanja sovjetske delegacije na mirovnih pogajanjih v Brestu-Litovskem in je politično pomenila predvsem solidarnostno akcijo z rusko boljševiško revolucijo, ki je proletariatu ostale Evrope obetala konec vojne, če jo z lastno akcijo podpre. Posebna značilnost tedanje avstrijske situacije je bila okolnost, da se januarski stavki ni priključil češki proletariat. Zadržala ga je češka socialna demokracija, ki je z buržoaznim narodnim vodstvom skupaj pričakovala češko samostojnost od zmage antante, od katere se je Sovjetska Rusija ločila, in ni prav nič mislila na kakršno koli revolucionarno akcijo v Avstriji, ki bi v primeru uspeha dovedla do nemške zasedbe čeških in drugih avstrijskih dežel. Januarski stavki so se na jugu Avstrije priključili tudi delavci ladjedelnie v Trstu, v Miljah in v Puli. Odtod se je gibanje preneslo še v Boko Kotorsko na tamošnje avstrijsko bojno ladjevje. Formirala se je v naglici tajna mednarodna mornarska organizacija, ki je pripravila za 1. februar opoldne sočasno demonstracijo mornarjev na ladjah za mir. Demonstracija je zajela okrog 6000 mornarjev. Na mesto državnih zastav so vzplapolale rdeče, častnikom je bilo odvzeto poveljevanje, poveljujočega admirala so priprli . Mornarji pa so bili osamljeni in poveljstvo vojnega pristanišča jim je zapretilo, da bodo obalne baterije začele ladje obstreljevati. Od upornih mornarjev izvoljeni odbor je tedaj predložil naslednje zahteve: prehrana častnikov naj se izenači s prehrano moštva, mornarjem naj se dovolijo volitve zaupnikov in tedenska zborovanja, vlada naj takoj začne z mirovnimi pogajanji na osnovi ruskega predloga za mir brez osvojitev in kontribucij ter naj sprejme štirinajst Wilsonovih točk. Nad uporne kotorske ladje je takoj odplulo brodovje iz Pule, častniki pa so izkoristili neenotnost mornarjev in si ponovno prisvojili poveljstva z obljubo, da se nikomur ne bo nič zgodilo. Tako je splahnela kotorska vstaja, ki je bila zamišljena kot signal avstrijski vojski za revolucijo, ne da bi bila količkaj pripravljena in kakor koli povezana z drugimi garnizijami ali organizacijami, Kakor hitro je bila obnovljena oblast častnikov, so vrgli 800 mornarjev v ječo, štiri obsodili na smrt in ustrelili, 389 pa obtožili in se je proces zoper nje nehal šele oktobra 1918. Sledila je spomladi 1918 vrsta manjših vojaških uporov (med njimi slovenska upora v Radgoni in v Judenburgu) , ki so bili tudi izlivi revolucionarnega vrenja pod vplivom boljševiške revolucije in narodnoosvobodilnih gibanj in prav tako Str. 333. nepripravljeni in nepovezani kakor kotorska mornarska vstaja. 78 Mednarodni socialistični kongres v Kopenhagenu leta 1910 je opozoril na naraščajoče oboroževanje, ki ogroža kulturo človeštva, blaginjo ljudstev in življenje množicse bodo socialnodemokratske stranke Avstro-Ogrske tudi v bodoče borile za to, da se izvojuje tistim delom jugoslovanskega naroda, ki jim vlada habsburška dinastija, v mejah avstro-ogrske monarhije pravica do demokratične samovladesocialne demokrate Avstro-Ogrske in Italije, da se borijo proti vsakemu poskusu svojih vlad, da bi potegnili Albanijo vsaka v evojo interesno sfero, in da nadaljujejo svoja prizadevanja za utrditev mirnih odnosov med Avstro-Ogrsko in Italijo«. Delavstvo Nemčije, Francije in Anglije pa mora zahtevati od svojih vlad, da odklonijo vsako podporo tako Avstro-Ogrski kakor Rusiji, da se vzdržijo vsakega umešavanja v balkanske homatije in da brezpogojno ohranijo nevtralnostŽalostna izjema « , na katero je Cankar opozorfil, ne da bi jo imenoval, je bil Šušteršičev tednik >> Resnicaprivesek italijansko-jugoslovanskega kongresa v Rimu< (tako imenovanega kongresa zatiranih narodov Avstro-Ogrske< v Rimu 9.- 10. aprila 1918, na katerem so italijanski demokrati predstavnikom Jugoslovanov obljubljali revizijo londonskega pakta iz leta 1915 in neko docela nedoločeno zmanjšanje italijanskih zahtev na Slovensko Primorje, Istro in Dalmacijo) . Na tem kongresu proglašeno >italijansko-jugoslovansko bratstvo je Pittoni ocenjeval kot neiskreno. Drugačno stališče je zavzel glede praških slavnosti v > Lavoratoru< z dne 6. junija (Naprej II . št. 128 z dne 8. junija) dr. Edmondo Puecher, voditelj nacionalističnega krila med tržaškimi italijanskimi socialnimi demokrati. Pozdravil je sicer Pittonijevo izjavo, da se italijanski socialisti strinjamo z nemškimi, ki želijo vso svobodo slovanskim narodom, nočejo se pa pridružiti češki državi, kakor nočemo mi biti v Jugoslaviji , a izrazil je mnenje, da bi se italijanski socialisti smeli in morali udeležiti praških manifestacij za samoodločbo narodov, >za osamosvojitev vseh narodov, ki se v Avstriji in Ogrski čutijo zatirane .... od gospostva, ki ga izvršuje državna organizacija, podprta od vladajočih razredov nemškega in madžarskega naroda, nad vsem ostalim prebivalstvom, a zlasti nad nenemškimi in nemadžarskimi narodnostmi (ki štejejo v Avstriji 19 milijonov ali 65%, na Ogrskem pa 11 milijonov ali 55 % ) . Puecher je poudaril razliko med pojmoma »nacionalen« in »nacionalističen , češ : »Obramba in terjanje lastnih nacionalnih pravic se razlikuje od napada in nasilstva nad narodnimi pravicami drugih.< Le za nemške socialiste bi razumel razloge, zanadi katerih ne bi bili šli v Prago, če bi bili tja povabljeni, kajti : » Nemški narod v Avstriji ni med zatiranimi narodi .... ni imel povoda protestirati in zahtevati zase to, kar že ima. Nemški socialisti bi se kvečjemu lahko izjavili solidarne z zahtevami po pravicah za druge narode, katerim jih v teoriji priznavajo.< Za Puecherjem je posegel v polemiko dr. Henrik Tuma (>Lavoratore< z dne 13. junija) in podprl Pittonijevo stališče. Pri tem je izhajal iz misli, da je usoda Trsta tako tesno spojena z usodo Jugoslavije, da ju ni mogoče ločiti, kakor tudi ne diskusije in političnih stališč obeh socialističnih strank, italijanske in slovenske , da »nacionalistična rešitev narodnostnega vprašanja nikjer ni tako nemogoča kakor v Primorju in v Trstu, kjer sta oba naroda, italijanski in slovenski, kakor prepletena drug z drugim ; nikjer se tako očitno ne kaže, da je pravična rešitev mogoča le na mednarodni osnovi in da bo vsaka druga rešitev le v škodo svobodi enega ali drugega racionalistična in šovinistična naroda . Tuma se je skliceval na resolucijo X. zbora jugoslovanske socialnodemokratske stranke, ki je slovesno izjavila, da le delavska internacionala vsega kulturnega sveta lahko doseže popolno svobodo narodov in da je zatorej samoodločba narodov mogoča edinole na osnovi narodne ideje v čistem smislu besede. ki se sklada z mednarodno idejo« , » Svoboda narodov in skladnost med njimi< zahtevata sporazum med >svobodnim italijanskim Trstom « ali » italijanskim narodom Trsta< in svobodnim slovenskim narodom. Z nacionalističnega stališča meščanstva takšen sporazum ni mogoč, kakor tudi ni mogoč sporazum Čehov, ki so si postavili nacionalistični cilj češke zgodovinske države, z Nemci, ki bi proti svoji volji prišli vanjo. Zato je Tuma odklanjal sodelovanje socialne demokracije z nacionalističnim meščanstvom in njeno udeležbo pri praških slavnostih ; sodelovanje pri teh bi bilo dopustno le, če bi bil njihov smoter > edinole čista in iskrena manifestacija zatiranih narodov Lavoratora je h Golouhovemu članku pripomnilo, da ga nikakor ne prepričuje, marveč da ga celo prepričuje o nasprotnem Praga in zatirani narodi« , Giuseppe Tuntarja > Proti udeležbi pri praških slavnostih in za socialistično rešitev narodnostnih vprašanj ,Narodni dom in zatirani narodi (Odgovor sodrugu Golouhu )< in > Praga, nacionalizem in zatirani narodi (Odgovor sodrugu Puecherju) < , Puecherja Internacionalistična ali sektantska taktika? (Načela in predsodki) < , Golouha z nam neznanim naslovom (> Lavoratore< z dne 27. junija je najavil nov Golouhov članek za naslednji dan) , Tuntarja > Socialistična ali nacionalistična taktika ? Lavoratore< z dne 13. junija 1918) izrazil domnevo, da sta češka in jugoslovanska deklaracija v dunajskem državnem zboru z dne 30. maja 1917 odmev » londonskih konferenc iz aprila 1917, kjer so predstavniki antante skupno dali predstavnikom poljskih, čeških in jugoslovanskih nacionalistov neke izjave glede ustanovitve neodvisnih narodnih držav poljske in češke v zgodovinskem okviru in jugoslovanske v etnografskem okviru, pri čemer pa niso rešili vprašanja razmejitve med bodočo Veliko Italijo in zedinjeno Jugoslavijo, kakor tudi ne vprašanja avtonomije svobodnega mesta Trsta . V resnici takšnih > londonskih konferenc v aprilu 1917< ni bilo. Pač pa so, kakor je razvidno iz knjige avstrijskega zunanjega ministra v letu 1917 Ottokarja Czernina > Im Weltkriege< ( = V svetovni vojni, 1919) , avstrijski politični krogi takrat nazivali londonske konference< pogajanja, ki so v aprilu 1915 privedle do londonskega pakta med antantnimi državami in Italijo z dne 26. aprila 1915 (glej v navedeni knjigi zlasti str. 26-27, 35 in 299) . Domnevali so, da je takrat antanta sklenila Avstro-Ogrsko » raztrgati< , medtem ko je dejansko le Italiji obljubila Južno Tirolsko, Trst in Slovensko Primorje, Istro in Dalmacijo. Avstrijskim slovanskim narodom antantne vlade vse do leta 1918 niso dale nobenih obljub glede ustanovitve neodvisnih narodnih držav. Veljala pa je londonska obljuba Italiji iz deta 1915. Na to nevarnost je Tuma predvsem mislil in opozarjal v nasprotju z antantofili, ki so si od zmage antante nadejali le osvoboditve ... Str. 352. 85 Z glasovanjem za vojne kredite 4. avgusta 1914 demokracija pod vodstvom Philippa Scheidemanna, ki se svetovne vojne povzpel v njenega najvidnejšega voditelja, lovanja z imperialistično buržoazijo lastnega naroda. - Str.

je nemška socialna je prav ob izbruhu stopila na pot sode353.

86 V evropskih socialističnih strankah vojujočih se držav so se proti vojni politiki večinskih vodstev pojavile manjšinske opozicije, ki so hotele ostati zveste sklepom mednarodnih kongresov v Stuttgartu, Kopenhagenu in Bazlu o skupnih obveznostih socialistov vseh dežel v boju proti vojni politiki in imperialistični vojni. Na pobudo italijanske socialistične stranke, ki ni bila zavzela vojnega stališča, ko je Italija 23. maja 1915 napovedala vojno Avstriji, in dela švicarskih socialistov so se predstavniki teh opozicij in nekaj socialističnih strank nevtralnih držav sešli 8. septembra 1915 na mednarodno socialistično konferenco v Zimmerwaldu v Švici z namenom , da 1) obnovijo raztrgane stike med socialističnimi gibanji na osnovi razredne in mednarodne solidarnosti in 2) začno mednarodno gibanje za mir brez aneksij in kontribucij ter na osnovi samoodločbe narodov. Konference se je udeležil tudi Lenin s somišljeniki v drugih socialnodemokratskih strankah ; njegova skupina je predstavljala tako imenovano > zimmerwaldsko

487

levico , ki je proglasila geslo o spremenitvi imperialistične vojne v meščansko vojno in je imela stališče zimmerwaldske večine za polovičarsko. Druga mednarodna socialistična konferenca »zimmerwaldske smeri se je vršila 24. do 30. aprila 1916 v Kientalu, kjer je levica svoje posebno stališče še krepkeje opredelila. - Tretja konferenca » zimmerwaldcev« se je vršila 5. septembra 1917 v Stockholmu ; ugotovila je neplodnost mirovnih prizadevanj vladnih socialistov, ki se v Stockholmu niti sešli niso, v splošnem pa je bila le malo pomembna spričo okolnosti, da so dva meseca kasneje proletarske mirovne težnje z boljševiško revolucijo prešle od papirnatih zimmerwaldskih izjav v dejansko mirovno akcijo sovjetske vlade. Str. 356.

87 V Zell am See na Salzburškem so se sešli 18. avgusta 1918 predstavniki socialne demokracije iz avstrijskih nemških alpskih dežel. V svojih sklepih so skušali stari socialnodemokratski brnski narodnostni program izraziti nekoliko bolj času primerno. Najprej so ostro obsodili politiko nemških meščanskih šovinistov, ki s svojo politiko »vsiljujejo organiziranemu nemškemu delavstvu najostrejši boj proti nemški buržoaziji . Nato so se izjavili za demokratično rešitev narodnostnega vprašanja in rekli : »Kakor zagovarjamo med vojujočimi se državami mir in splošno zvezo enakopravnih narodov, ki izključuje bodoče vojne, tako zahtevamo tudi v notranjosti izgraditev države na osnovi popolne svobode in enakopravnosti vseh avstrijskih narodov.« Konkretno konferenca >odklanja takó nemško prevlado nad drugimi narodi, kakor tudi v češki in jugoslovanski deklaraciji izraženo namero, da bi češke ali jugoslovanske večine vladale in - kar bi nujno iz tega sledilo zatirale nemške manjšine< ; zahteva pa >popolno pravico samoodločbe za sleherni narod v Avstriji in vidi pogoj za ozdravljenje Avstrije v njeni federativni preureditvi v zvezno državo svobodnih in enakopravnih narodov , pri čemer posebej poudarja, »naj se tudi jugoslovansko vprašanje reši v tem smislu in da naj tudi italijansko prebivalstvo uživa znotraj državne skupnosti svojo narodno samovlado« . Odstranijo naj se kronovinske meje, ustvarijo narodnostno enotna okrožja, kolikor je to mogoče, uvedejo naj se zakoni za varstvo preostalih narodnih manjšin, narodne državnosti pa naj se zvežejo v popolno gospodarsko in prometno skupnost ... Tako je nemška socialna demokracija prav do zatona Avstro-Ogrske pojmovala narodnostno vprašanje kot zgolj ustavno in upravno vprašanje. Zato je v trenutku , ko so sile avstro-ogrske države ob koncu svetovne vojne popustile, morala njegovo reševanje prepustiti buržoazijam posameznih narodov. Str. 364. 88 >>Arbeiter-Zeitung< z dne 12. septembra 1918 je nameravala objaviti uvodnik o jugoslovanskem vprašanju, ki pa ga je predcenzura v celoti črtala. Nekaj dni kasneje ga je vendarle smela prinesti razen nekaterih delov, ki so obravnavali »stik jugoslovanskega vprašanja s svetovnimi dogodkiNaprej (II, št. 216 z dne 21. septembra) . Članek izhaja iz položaja Avstro-Ogrske v vojni, s katero hočejo nasprotniki (antanta) bodisi to državo razdeliti, da bodo njeni narodi svobodni in Evropa rešena neprestanega ogražanja svojega miru< ali pa vsaj vsiliti ji z oboroženo silo notranji red, ki bi zagotovil njenim narodom svobodo . Mimo še nejasnega poljskega in ukrajinskega ter mimo težjega češkega vprašanja prehaja k jugoslovanskemu problemu z nasvetom : »Ko bi mogli razrešili vsaj ta problem, ko bi mogli zagotoviti vsaj temu narodu prostost in enoto v okviru države, tedaj bi to svetu billo za zgled, da smo sposobni za ono demokratično preustrojitev, katero ima ves svet za neizogiben predpogoj trajnega miru. >Jugoslovansko vprašanje se obravnava kot nekako preporno vprašanje med Dunajem in Budimpešto. Namesto da bi se iskala rešitev, ki bi zadovoljila jugoslovanski narod, pa se išče ono, kar bi pomnožilo moč te ali one državne polovice. < Sama >Arbeiter-Zeitung« je zavzela naslednje stališče : »Jugoslovanski narod zahteva zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov v demokratično državo. Izpolnitev te zahteve je zaenkrat gotovo še nemogoča, zakaj taka država bi ločila tako Avstrijo kakor Ogrsko popolnoma od morja in bi razpršila vso dualistično ustavo monarhije. Združenje treh članov jugoslovanskega naroda v državno enoto bi bilo mogoče le ob popolni opustitvi dualizma, ob popolni preustrojitvi razmer med narodi .... Takšne rešitve pa ne pripuščajo sedanje silovite razmere. Računati moramo tedaj s tem, da je želja Slovencev po njihovi združitvi s svojimi 488

hrvatskimi in srbskimi brati zaenkrat še neizvedljiva. Vendar če jugoslovansko vprašanje še ni popolnoma godno za rešitev, nas ne odveže dolžnosti, da ga rešimo toliko, kolikor se da rešiti že sedaj . Zaenkrat je mogoče združenje vsaj srbsko-hrvatskega ozemlja v državi v samovladajočo enoto .... Tudi združitev teh srbo-hrvatskih dežel (Dalmacije, dela Istre, Banata, Hrvatske in Slavonije ter Bosne in Hercegovine) v samovladajočo enoto v okviru države bi gotovo ne bila popolna rešitev jugoslovanskega vprašanja ; vendar bi srbo-hrvatskemu narodu ustvarila vsaj strpljive življenjske razmere. Svetu pa bi pokazala, da hoče AvstroOgrska vsaj deloma pustiti svojim narodom svobodo .... Radi tega mora Avstrija dovršiti to delo, ako hoče prepričati svet o svoji zmožnosti demokratične preustrojitve in s tem neznansko učinkoviteje služiti miru kakor le s samim govoničenjem o miru. 1 . Iz majske deklaracije je izločiti pridržek hrvatskega in habsburškega prava ter sprejeti enostavno formulo enotne državne organizacije Slovencev, Hrvatov in Srbov na skupnem etnografičnem in gospodarskem ozemlju s polno demokratično organizacijo in kulturno samoupravo posameznih delov Slovencev in Srbo-Hrvatov. 2. Stranka stoji na internacionalnem, revolucionarnem, razrednem stališču, ker vidi v tem edino mogočest, priti do lastne državne skupnosti jugoslovanske skupine, in posebej , ker vidi v tem garancijo polne samoodločbe narodov sploh in Slovencev posebej. 3. Jugoslovanska socialno demokratična stranka na podlagi demokratičnih načel lahko sodeluje od slučaja do slučaja pri vseh onih problemih, ki se tičejo osnove jugoslovanske samovladne države in skupnega gospodarskega in kulturnega stremljenja.< šele po tej seji širšega izvrševalnega odbora sta se ožji izvrševalni odbor v Ljubljanj in dr. H. Tuma začela razhajati . Str. 365.

" O

scheidemannizmu« glej pojasnilo 85 -- Str. 365.

91 Predstavniki bosensko-hercegovske socialnodemokratske stranke so predložili svojo resolucijo, ki je izhajala iz splošnih načel revolucionarnega marksističnega socializma< in iz ocenę, da je nastopil trenutek >bankrota buržoazne družbe in začetka odločnega boja proletariata za socializemne glede na to, koliko so ti cilji uresničljivi v kapitalistični . družbi « . Posebej so zahtevali popolno samoodločbo narodov na jugovzhodu Evrope, ki so doslej bili pod vodstvom svojih nacionalističnih buržoazij in dinastij igračke velikih imperialističnih silk , in se izjavili »za balkansko federativno republiko, v kateri bodo Srbi, Hrvati in Slovenci kot popolnoma kulturno in politično zedinjen jugoslovanski narod stopili v federativno skupnost z ostalimi balkanskimi narodi, z Bolgari, Romuni, Grki in Albanci in v kateri bo Makedonija samostojen člen federacije . S takšnim stališčem o internacionali in o narodnostnih vprašanjih na Balkanu in slovanskem jugu » jugoslovanske socialnodemokratske stranke nadaljujejo delo socialistične internacionale in I. balkanske socialistične konference >Glasu svobode< in iz katerega je tudi jugoslovanska cenzura leta 1919 črtala odstavek o balkanski federativni republiki v » Izvještaju glavnog odbora socialdemokratske stranke Bosne i Hercegovine zaključnom kongresu stranke 19. aprila 1919 u Slavonskim Brodu, »Glas slobode< 1919, št . 82.) - Str. 367. 92 Skupno italijansko-jugoslovansko socialnodemokratsko posvetovanje je bilo določeno za 22. september 1918, kakor razvidimo iz obvestila v > Napreju< (II. št. 216 z dne 21. septembra) : >Skupna konferenca z italijanskimi sodrugi, ki bi se imela vršiti jutri v Trstu, je vsled nepričakovanih ovir odložena na nedoločen čas.< Str. 368. 93 To pobudo za socialistično protestno akcijo proti antantnemu mperializmu v marcu 1919 so bržkone zadušili desničarski voditelji, ker ni bila po volji deželni vladi v Ljubljani. Šele v začetku junija, ko je izvrševalni odbor, oprt na naraščajoči levičarski val, ponovno in energičneje poskusil odpoklicati oba socialnodemokratska poverjenika iz deželne vlade, je bil sklican socialistični › manifestacijski shod pred Mestnim domom, na katerem naj bi poročala sodruga Prepeluh in Golouho , mirovni konferenci in jugoslovanskem proletariatu «. Shod pa >se zaradi prepovedi ni vršil< (Naprej III. št. 134 z dne 14. junija 1919) in socialna demokracija je to prepoved kratko in malo vzela na znanje. - Str. 377. 94 »,Višji kulturni svet za slovenski proletariat Lavoratora in tiskarne »Moderna in je predvsem izdajal tedenski kulturni vestnik Njiva redno do št. 16 z dne 21. avgusta 1919, ko se je iz tednika spremenil v mesečnik (a izšla je samo še ena [ 17. ] številka 10. oktobra 1919) . »Njiva je bila splošna slovenska kulturna revija, v kateri so sodelovali pisci raznih strankarskih opredelitev ; le ideološko usmerjevalni članki so bili izrazito socialistični. - Str. 378. 95 Odpoklic obeh socialnodemokratskih članov deželne vlade, ki ga je sklenila izredna strankina konferenca 13. aprila 1919, ni bil izveden, ker se mu je uprlo desno krilo v stranki pod vodstvom Antona Kristana in Albina Prepeluha. Kristan je bil v slovenski narodni vladi poverjenik za socialno skrbstvo od njenega nastanka 31. oktobra 1918. Ob rekonstrukciji te vlade 15. februarja 1919, ki se je odtlej nazivala »deželna vlada , je dobila socialnodemokratska stranka dva portfelja: Kristan je postal poverjenik za narodno gospodarstvo in javna dela, medtem ko je poverjeništvo za socialno skrbstvo prevzel Prepeluh. Str. 380. 96 Konec maja 1919 so prišle v svetovni tisk prve vesti o > Svobodni reški državi , ki naj bi bila pod nadzorstvom Zveze narodov in ki naj bi obsegala poleg mesta Reke tudi vse ozemlje med mejno linijo londonskega pakta iz leta 1915 (ki se je v glavnem krila s kasnejšo rapalsko razmejitvijo) in Wilsonovo linijo od 24. aprila 1919, to se pravi ozko progo v glavnem slovenskega ozemlja (s Cerknim, Idrijo, Postojno, Ilirsko Bistrico, Opatijo in severovzhodnim istrskim obrežjem) z okrog 250.000 prebivalci. V memorandumu, ki ga je predložil 9. decembra 1919 samo Italiji, je tudi Wilson sprejel to idejo vmesne državice med Italijo in Jugoslavijo, nekoliko zmanjšane na severu in na jugu v prid Italije, s približno 200.000 prebivalci. Nato je zamisel vmesne »Svobodne reške države< izginila z dnevnega reda, ker je Jugoslavija vztrajala pri zahtevi, da se to ozemlje priključi njej , Italija pa je zahtevala teritorialno zvezo ob obali z mestom Reko in poseben položaj tega mesta, da ne bi bilo majorizirano od jugoslovanske večine v zamišljeni > Svobodni reški državi « . -- Str. 381.

490

97 Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev so kot novo državo, nastalo iz bivše kraljevine Srbije in jugoslovanskih dežel bivše Avstro-Ogrske s proglasitvijo zedinjenja 1. decembra 1918, dotlej od zavezniških velesil izrecno priznale le Združene države Severne Amerike (januarja 1919) , Francija in Velika Britanija pa šele junija 1919, ko je jugoslovanska vlada odklonila poziv, naj bi sodelovala v intervenciji proti madžarski sovjetski republiki , sklicuje se na okolnost, da še ni priznana. Splošno mednarodno priznanje nove države je bilo izraženo 10. septembra 1919 v posebni pogodbi med zavezniškimi silami in kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev kot nasledstveno državo bivše Avstro-Ogrske, sklenjeni sočasno s senžermensko pogodbo med zavezniškimi državami in Avstrijo. Str. 381. 98 Tudi ta odpoklic obeh socialnodemokratskih članov deželne vlade je bil prav tako brezuspešen kakor oni izredne konference 13. aprila 1919. Deželna vlada pismenega odpoklica ni vzela na znanje in socialnodemokratska poverjenika se nista zmenila zanj , marveč sta opravljala svoje poverjeniške funkcije dalje, Anton Kristan do svojega vstopa v beograjsko demokratsko-socialistično vlado 20. avgusta 1919, Albin Prepeluh pa do 28. novembra 1919, ko ga je zamenjal kot nov socialno demokratski poverjenik za socialno skrbstvo Milan Jaklič. Str. 382. 99 Mednarodna protestna stavka 20. in 21. julija 1919 se je izvedla po sporazumu tedaj še enotnih socialističnih strank in sindikatov zahodne Evrope z geslom >Proč roke od Sovjetske Rusije in Sovjetske Madžarske ! « Revolucionarno delavstvo je seveda videlo v madžarski sovjetski republiki predvsem prvo potrdilo svojega upanja, da se boljševiška revolucija ne bo omejila samo na narode bivše Rusije, marveč razširila po vsej Evropi. Obramba madžarske revolucije je bila podobno kakor obramba madžarske revolucije leta 1848-1849 obramba evropske revolucije. Odločilno intervencijo proti Sovjetski Madžarski je izvršila Romunija. Konec julija 1919 je bila madžarska vojska na vsej črti prisiljena k umiku in se je v nekaj dneh razsula; 1. avgusta je odstopil zunanji minister socialistično-komunistične vlade Bela Kun, 4. avgusta je romunska vojska vikorakala v Budimpešto in naslednjega dne so brez odpora prigrabili oblast najreakcionarnejši plemiškoburžoazni elementi, ki so bili pod pokroviteljstvom francoskih okupacijskih čet formirali protirevolucionarno »nacionalno vlado v Szegedinu in so si poslej prizadevali z belim terorjem nad množicami pristašev bivše sovjetske vlade zatreti vsako sled revolucionarnih dni. Jugoslavija proti madžarski revoluciji ni intervenirala, čeprav je antanta to od nje želela in je vlada v ta namen pripravljala neke vojaške enote. Od mirovne konference v Parizu Jugoslaviji prisojeno Slovensko Krajino (Prekmurje) so jugoslovanske čete zasedle po padcu sovjetske republike 12. avgusta 1919. Str. 384. 100 Tekst sklepa zaupniške konference 10. avgusta 1919 ni bil nikdar objavljen. Iz kasnejših polemik o njem v sociainodemokratskem tisku lahko sklepamo, da je bil nekoliko dvoumen, čeprav je gotovo, da vstopa Antona Kristana v beograjsko vlado ni izključeval, marveč omogočal. » Naprej ‹ je kasneje ( VII. št. 101 z dne 8. maja 1923, uvodnik) pisal : »Na tej konferenci se ni moglo sklepati kar tako za vstop v vlado, tak predlog bi bil gotovo pokopan, ampak se je prebrisano predlagalo, naj imajo socialistični člani takratnega narodnega predstavništva prosto roko , to se pravi , naj narede tako, kakor za prav spoznajo. In ta predlog je bil sprejet s pičlo večino ... Na XIV. zboru jugoslovanske socialnodemokratske stranke 6./7. januarja 1923 v Celju je izjavil Zvonimir Bernot (Naprej VII. št. 14 z dne 19. januarja 1923) : »Sodrug Čobal trdi, da stranke niso razbili kompromisi, temveč Anton Kristan, ki je sodrugom poslancem v narodnem predstavništvu netočno poročal o ljubljanskem sklepu glede vstopa v vlado, češ da se je glasil za vstop. Soglašam, toda ne zdi se mi prav, da je govoril sodrug Čobal to šele zdaj .... takrat je pa z drugimi poslanci vred molčal. < Še prej je bil dr. Lončar, ki je tudi spadal med te poslance, namignil na neko nepravilnost v tej zvezi, ko je takole zagovarjal ministerialistično politiko (Naprej IV. št. 117 z dne 22. maja 1920) : » Socialisti smo prišli v strankarsko [t. j . nekoncentracijsko] vlado

491

načelno utemeljeno, formalno je bil pa naš vstop nepravilen Odtod nesporazumljenje v parlamentarnem klubu in v stranki sami. Vse to je izrabljala levica v zvezi s splošnim političnim in gospodarskim položajem v državi .< Potrebno dopolnilno pojasnilo k tem izjavam , iz katerega izvemo, kako je Anton Kristan izkoristil< sklep zaupniške konference z dne 10. avgusta 1919 v svojem prizadevanju, da po vsej sili omogoči jugoslovanski demokratski stranki s pomočjo 11 socialističnih poslancev sestavo strankarske vlade namesto dotedanje koncentracijske, najdemo pri Vitomiru Koraću v »Povjesti radničkog pokreta u Hrvatskoj i Slavoniji (I. 1929, str. 276) : »Po pitanju ponovnog ulaska u vladu socijalistički klub nije bio jednodušan. Vojvodjani [trije poslanci ] su u većini više naginjali s svojim simpatijama uz radikale, a hrvatski desničari [trije poslanci ] su bili takodjer protiv ponovnog ulaska u vladu .... U to slovenački socijalistički poslanici [Anton Kristan, dr. Dragotin Lončar, Miha Čobal, Josip Kopač in Josip Petejan] proputovaše [ skozi Zagreb ] za Beograd in saopćiše, da je njihovo partijsko vodstvo odlučilo ući u vladu i da putuju u Beograd radi pregovora s demokratima radí obrazovanja koalicijonog kabineta, jer je vodji demokrata g. Ljubi Davidoviću bio povjeren mandat za obrazovanje koalicijone vlade. G. O. [glavni odbor hrvatske socialnodemokratske stranke ] je tako bio prisiljen da ponovno vijeća. Položaj je bio težak: ili razbijanje zajednice sa Slovencima ili ulazak u vladu ...< Čeprav morda ni vsaka Koraćeva navedba vseskozi točna n. pr. tista o odklonilnem stališču hrvatskih desničarjev - vendarle očitno drži, da je v prvi vrsti Anton Kristan spravil socialno demokracijo v zavezništvo z demokratsko stranko in v šestmesečno demokratsko-socialistično vlado. Ta socialistična vladna politika v času, ko so bile ljudske množice v vseh pogledih vsaj opozicionalno, kolikor že ne revolucionarno razpoložene, je po eni strani omogočila klerikalni stranki monopolni opozicijski položaj , ki ga je tudi temeljito izkoristila z levičarsko kampanjo proti socialni demokraciji , po drugi pa je pognala socialnodemokratsko stranko v razkol vprav na vprašanju ministerializma. Str. 388. 101 Nobene takšne diskusije v »Napreju« pred strankinim zborom ni bilo. Str. 390. 102 Za časa trajanja XI. kongresa je bil Lovro Klemenčič z nekaj drugimi predstavniki levice zaprt, da ne bi mogel prisostvovati zasedanju. Klemenčič je bil eden izmed voditeljev preporodovskega gibanja v letih 1912-1913, med vojno jugoslovanski prostovoljec v Rusiji in v Srbiji, v letih 1917 do 1919 v Petrogradu in v Moskvi, po vrnitvi v domovino sredi leta 1919 pa eden od začetnikov komunistične smeri v slovenskem delavskem gibanju v Jugoslaviji. - Str. 398. 103 Bolonjski kongres italijanske socialistične stranke je sprejel naslednji sklep : »Potrjujoč naša načela ki obsojajo vse imperializme in reakcionarne sisteme meščanskih vlad, najostreje protestiramo proti nasilni aneksiji ozemelj, na katerih prebivajo v večini .... (na tem mestu je italijanska cenzura dve vrstici v >Lavoratoru< črtala -- bržčas sta omenjali Julijsko krajino in Južno Tirolsko) , za katere zahtevamo najpopolnejšo pravico samoodločbe, prav tako kakor za Reko in Dalmacijo. Slovensko socialno matico< vred. Pod novim uredništvom Albina Prepeluha in dr. Dragotina Lončarja so » Naši zapiski postali glasilo njune avtonomistične skupine. Po njenem razhodu s socialnodemokratsko stranko pa jih je sredi leta 1921 spet prevzela le-ta, nakar so zaradi pomanjkanja sodelavcev prenehali že leta 1922. Str. 406. 105 Nova Protićeva vlada, ki je 20. februarja 1920 stopila na mesto Davidovićeve, je gotovo bila reakcionarna, toda ko so jo tako označevali socialistični ministerialisti, so hoteli reči predvsem, da prejšnja vlada ni bila reakcionarna, ker 492

1

so v njej sodelovali oni, in hkrati, da je tudi demokratska stranka v nasprotju s srbskimi radikali, hrvatsko zajednico, slovenskimi klerikalci in srbskimi liberalci naprednejša stranka. Vodilne skupine jugoslovanskih buržoaznih strank pa se takrat še niso razcepile na kakšnih pomembnejših ali celo načelnih vprašanjih, marveč sta se le radikal Stojan Protić, predsednik prve koncentracijske vlade, in voditelj demokratske stranke Svetozar Pribičević, notranji minister v tej vladi, sprla zaradi delitve oblasti, ker so vojvodinski radikali kot predstavniki vojvodinskega prebivalstva stopili v začasno narodno predstavništvo, medtem ko je Pribičević svoji (demokratski) stranki prisvajal monopolno predstavništvo prečanskega prebivalstva (glej Dr. Ivan Ribar: Politički zapisi [ I ] 1948, str. 17) . --- Str. 410. 108 Lenin je razpravljal o brnskem narodnostnem programu avstrijske socialne demokracije v štirih člankih : 1. >Kritične opombe k narodnostnemu vpra šanju (v mesečniku > Prosveščenie< 1913, št. 10-12) ; 2. »O narodnostnem programu socialnodemokratske delavske stranke Rusije« (v osrednjem glasilu stranke >Socialdemokrat< št. 32 z dne 28. decembra 1913) ; 3. » K zgodovini narodnostnega programa v Avstriji in v Rusiji « (v časniku > Put pravdy< št. 13 z dne 5. februarja 1914) in 4. >0 pravici narodov do samoodločbe (v mesečniku >Prosveščenie Slovani in revolucija«, ki je najprej izšel v ruskem socialnodemokratskem glasilu > Iskra (št. 18 z dne 10. marca 1902) , je opozoril Lenin še leta 1920 v članku » V kakšnem smislu je mogoče govoriti o mednarodnem pomenu ruske revolucije ? < (uvodni članek v knjigi > Levičarstvo, otroška bolezen komunizma« ) kot na dobro pisane članek Kautskega iz časa, ko je le-ta bil še marksist< . Uredništvo je mestoma popravilo slabi Linhartov prevod, ki ga je Str. 433. Prepeluh nezadostno zboljšal, 108 Članek > Potemkinove vasi in slovenska politika< dobro označuje tradicionalno politiko slovenskega meščanstva v Avstriji, narodnostno in politično stanje koroških Slovencev, poleg tega pa tudi začetno politično smer »Naših zapiskov« . Str. 438. 109 V članku »Pot po samoti « je podal Prepeluh svoj odgovor na vprašanje, ki ga je bil leta 1902 zastavil Kautskemu (glej VI . prilogo Kautsky o agrarnem vprašanju pri nas Socialist «, a ker je ta list še istega leta prenehal, ni bila objavljena v celoti. Izbrani odlomki nekoliko spopolnjujejo Tumov politični referat na X. zboru leta 1917, v katerem je nekaj važnih odstavkov črtala avstrijska ´vojna cenzuna. Uredništvo je Tumov prevod mestoma jezikovno popravilo. ---Str. 452.

493

REGISTER osebnih in zemljepisnih imen

Adler dr. Viktor, avstrijski socialist 23, 65, 92, 94, 172, 173, 176-178 , 192, 194, 241, 292, 335, 429, 466, 469, 481 Adler dr. Friedrich (Fritz) , avstrijski socialist 301 , 302, 316, 317, 335, 481-483 Adrija gl. Jadran Aehrenthal grof Alois, avstroogrski minister 169, 170, 186 Ajdovščina - 119, 153, 214 Albanija 161, 457, 458, 485 Alpe 311, 312, 453 Althofen 154 Alžir 161 Amerika (tudi : Združene države Severne Amerike ali ameriške, Južna Amerika) 108, 128, 149, 151 , 152, 191 , 213, 259, 287, 288, 299, 309, 372, 377, 397, 475, 491 Amsterdam 217, 243, 307, 467 , 469, 475, 482 Ancel Ivan, hrvatski socialist 30-33, 35, 37, 39, 41 Andrássy grof Julius st., avstroogrski minister 161 , 162 Anglija (tudi : Angleška, Angleško , Velika Britanija ) 96-98 , 160-164, 176, 191, 248, 250, 309, 318, 319, 323, 377, 397, 405, 434, 479, 482, 485, 491 Antwerpen 315 Arad 483 Atlantski ocean 161 Ausobsky Alois, avstrijski socialist 121 Austerlitz Friedrich, avstrijski sociąlist 116, 470, 471Avstrija (tudi : Cislajtanija, Cislitvanija, Österreich, Nemška Avstrija) 21, 24, 26, 39, 40, 44, 46, 47, 50, 51 , 56-58, 62-65, 67, 72, 79-83, 85, 88, 91, 94, 95, 99, 113, 115-119, 125-127, 131, 133-135, 138 , 154, 155, 158, 160-165, 168-172, 178, 187, 188, 190, 197 , 200, 201, 203 , 208, 209, 211, 216, 217 , 224 , 226, 227 , 232, 233, 236-240, 245, 248-250, 254,

256, 258, 259, 263, 264, 279, 284, 285, 291 , 292, 297 , 298, 305-307, 310 do 317, 319, 324, 326, 328 , 333, 356, 362, 370, 371, 380 , 381 , 390, 406, 424, 427, 428-433, 436, 438, 441 , 453-455, 466, 468-472, 474-478, 480, 482, 484, 486-489, 491 , 493 Avstro-Ogrska (tudi : Avstro- Ogrsko) 52, 115, 117, 133, 160, 163, 164, 170, 191, 195, 200-203 , 210, 211 , 232, 233, 248-251 , 256, 306, 310, 316, 319, 321 , 355, 373, 374, 453, 455, 466, 472 , 474, 475, 478, 479, 484-489, 491 Azija (tudi : Centralna Azija) 73, 161 , 211 Babeuf François-Emile Gracchus 471 Bach dr. Alexander, avstrijski mini . ster 466 Bačka 458 Badeni grof Kazimir, avstrijski minister 39, 40, 466, 468, , 477 Bahun Andrej, slovenski socialist v Trstu 243, 318, 319, 323 Bakunin Mihail Aleksandrovič 130, 291 Balkan 116, 142, 161-165, 170, 188 , 195, 208-211, 245, 248-251 , 254, 256, 258, 298, 310, 311 , 314, 318, 319, 375, 376, 380, 400 , 449, 455 , 457, 489, 490 Banat 408 , 458, 489 Banja Luka (Banjaluka) 212 Barje 446 Bartl Fran, slovenski socialist 76 Bartoli, italijanski nacionalni politik v Istri 138 Bauer dr. Otto , avstrijski socialist 235, 308, 335, 336, 364, 427 , 429 Bavarska (Bavarsko) 408 , 437 , 475 Bazel 334, 466, 484, 487 Bebel August, nemški socialist 12, 90, 93, 172, 176, 243, 311 , 465, 483 Beck baron Max Wladimir, avstrijski minister 473

495

Beer Heinrich, avstrijski socialist 94 Bela gora 483 Bela Krajina 142, 186 Bela peč 18 Belgija (Belgijska ) 97, 190, 191 , 437 , 479 Beljak 6, 83, 122, 153, 214, 313 Benecke Heinrich, avstrijski socialist v Celju 50, 52-54 Benedikt Moritz, avstrijski liberalni časnikar 445 Benečija (tudi : Benečansko) 288, 313 Beneš dr. Edvard 240, 241 Benetke 313 Beograd (Beli grad, Belgrad) 142, 187, 192, 193, 208, 209, 212 , 256, 358, 380, 381 , 388, 389, 409, 492 Berberović Gojko, hrvatski socialist 400 Berchtold grof Leopold, avstroogrski minister 257-259, 261 , 306 Berdjajev Nikolaj Aleksandrovič, ruski revizionist 427 Berlin (Berolin ) 120 , 259, 307 , 311 , 468 Bernot Zvonimir, slovenski socialist 491 Bernstein Eduard, nemški socialist 89, 93, 96, 98, 99, 101-103, 105, 437, 469, 472 Bienerth baron Richard, avstrijski minister 473 Bismarck knez Otto 11 , 228, 259, 308, 434, 465, 469 Bitolj (Manastir) 208, 212, 262 Blagojev Dmitrij , bolgarski socialist 208, 210, 212 Blanc Louis, francoski socialist 472 Blanqui Auguste, francoski socialist in revolucionar 471 , 472 Bleiweis dr. Janez, slovenski narodni politik 24, 148, 228, 439 Blöch, policijski agent 466 Boka Kotorska 484 Bolgarija (Bolgarska, Bolgarsko) 39, 70, 72, 164, 191 , 193, 208, 211 , 248-250, 314, 407, 457, 458, 482 Bologna 393, 394, 397, 401 , 404, 462 Bonomi Ivanoe, italijanski politik 462 Borovlje 153, 214, 361 Bosna in Hercegovina (Herceg-Bosna, Bosna) 69, 70, 116, 160-164, 169 do 171 , 173, 186-188, 192 , 193, 195, 197, 201 , 203 , 208-210, 212, 237, 245, 255, 256, 259, 306, 314, 396, 420, 455, 458, 471 , 475, 489, 490 Bospor 248 Brda (Goriška) 461 Brdo (pri Lukovici) 214496

Breg (pri Ptuju) 154, 215 Brest-Litovsk 483-485 Brezno 419 Brezovica 442 Brežice 153, 214, 360 Briand Aristide, francoski politik 449 Brno (tudi : Brünn ) 56, 57, 59, 67, 73, 92, 126, 172, 181 , 216, 426 , 428, 471, 475, 484, 487 Brod (Slavonski) 188, 490 Brozovič Ivan, slovenski socialist 31, 32, 38, 40 Brügel Ludwig 465, 467, 470, 475, 476, 480 Brůha Antonín, češki socialist 192, 193 Bruselj 244, 266, 484 Budimpešta 116, 314, 484, 488, 491 , Budjejovice 155, 480 Buje 154 Bukšeg Vilim , hrvatski socialist 110, 192, 194, 197, 366, 370, 389, 396 Cabati, italijanski publicist 309 Cadorna grof Luigi, italijanski general (maršal) 408 Caligaris, italijanski socialist v Trstu 218 Camber Ricardo, italijanski socialist v Trstu 52 Cankar Ivan VI, 109, 146, 148, 150 , 157, 203, 257, 263, 337 , 343-346, 445, 447, 472, 478, 485 Carigrad 210, 212 Cavour grof Camillo Benso 186, 228, 352 Celje 27, 29, 36, 37, 41 , 43, 46-49, 52-54, 60, 61, 74, 76, 78, 83, 86, 108, 110-112, 114, 119, 130, 136, 153, 154, 214, 215, 231 , 303, 313, 360, 419, 421 , 422, 477, 491 Celovec 5, 26, 83, 122, 154, 215, 313, 361, 405 Cerknica 153, 214 Cerkno 490 Cerniutz, italijanski socialist v Trstu 218 Charlottenburg 340 Chicago 128, 213, 289, 475 Ciper 161 Clary grof Manfred, namestnik na Štajerskem 111, 112 Cokov Mihael, makedonski socialist 208-210 Conti dr. Enrico, italijanski politik v Trentinu 485 Cuvaj Slavko, ban na Hrvatskem 249, 259 Czernin grof Ottokar, avstro-ogrski minister 487

Čanžek, slovenski socialist 41 , 48 ⚫ Češka (Češko) 15, 155 , 162, 164, 191 , 216, 241 , 282, 336 , 433 , 434, 437, 440, 468, 473, 475, 476, 483 , 486 Čobal Melhior (Čobal Miha) 30 , 35, 38, 39, 41 , 50-52, 75, 86, 110, 114, 121-123, 128, 241 , 242, 244, 246, 248, 276, 278, 285, 305, 320, 323, 329, 344, 366, 411 , 416-418 , 491 , 492 Črna (pri Mežici) 361 Črna gora 72, 163, 164, 170, 208-210, 212, 248, 258, 457, 458 Črne, slovenski socialist 225 Črni les (Schwarzwald) 311 Črno morje 164, 188, 210, 311 , 314, 315 , 438 Dagarin Jožef, duhovnik 70 Dalmacija 49, 50, 59, 61 , 83, 85, 114-116, 134, 166, 180, 188 , 209, 258, 259, 276, 278, 312, 314, 315 , 327, 355, 358, 367 , 374, 377, 396, 452, 453, 455, 458, 473, 475, 486, 487, 489, 492 Dalmatin Jurij , slovenski protestantski pisatelj 148 Danska (Dansko) 437, 479 Dardanele 162 Darwin Charles 130, 223 Daszyński (Daszinski) Ignacij, poljski socialist v Avstriji 176 David Eduard, nemški socialist 103 Davidović Ljubo, srbski politik 388, 492 Debreczin 483 De Fortis (Fortis Alessandro) , italijanski politik 163, 164 Delić Svetozar, hrvatski socialist 366 Demetrović Juraj, hrvatski socialist 192, 194, 199, 208-212, 235 Depretis (Pretis-Cagnodo) baron Sisinio, namestnik v Trstu 313 Dermota dr. Anton, slovenski socialist 156, 197, 203, 204, 215, 218, 222, 225, 231 , 240-242, 247, 344, 472 Dimitrov Georgij, bolgarski socialist 209 Diogen 446 Divača 27, 46, 47, 60, 119, 136 Dmowski Roman, poljski narodni politik 472 Dobrla ves 153, 214 Dolenje (na Goriškem) 84 Dolenjska 13, 46 Domokos Lajos, italijanski socialist v Istri 113 Domžale 47 Don 73 Donava 162, 211 , 311-315

Ebenhoch dr. Alfred , avstrijski klerikalni politik 446 Eberstein 154 Egejsko morje 258, 259, 315 Eger (Cheb) 143 Egipt 161 Eisert, menjalničar 466 Ellenbogen dr. Wilhelm, avstrijski socialist 51 , 59, 91 , 93, 115, 364, 428, 429 Engels Friedrich 96, 104, 178, 311 , 340, 412, 465, 469, 472, 477, 483 Erfurt 470 Estonska 485 Evropa (tudi : Srednja Evropa) 69, 73, 144, 163, 188-191 , 195, 208, 210, 213, 248, 249, 255, 257, 284, 292, 293, 297, 302, 306, 310, 325, 335, 341, 377, 383, 389, 393, 434, 435, 454, 456, 475, 484, 485, 488, 489, 491 Fabij (Fabius Cunctator) 470 Feldkirchen 153 Ferfolja dr. Josip, slovenski socialist v Trstu 219-222, 344, 366, 368, 370, 393 Finska 248, 292, 355, 485 Fourier Charles 178 Franc Ferdinand, avstrijski prestolo'naslednik 160, 306, 473. 474 Franc Jožef I. 314, 481 , 483 Francija (Francoska, Francosko) 25, 160-164, 176, 248, 250, 309, 318, 319, 323, 352, 377, 397, 405, 407, 434, 466, 471 , 472, 479, 482, 485, 491 Frank dr. Josip, hrvatski politik 170, 186 Furlan Nino, slovenski socialist 392 Furlanija 312, 371 , 461 497

38

32

Dorbić Jerko, hrvatski socialist V Dalmaciji 108, 110 1 Drina 187 Drofenik Rok, slovenski socialist 29, 31-33, 35-43, 48, 61 , 115, 156, 465, 468 Dubrovnik 49 Düh Franc, slovenski socialist 26 Dunaj (Wien) 6, 11 , 14, 15, 20, 22, 26-28, 30, 31 , 36, 41 , 45, 46, 48, 49, 52, 53, 58, 60, 64, 79, 92, 95, 99, 110, 112, 115, 116, 122, 124, 125, 127, 128, 133, 135, 138 , 139, 146, 155, 162, 181 , 185, 187 , 194, 217, 232, 234, 235, 244, 247 , 259, 263, 264, 303, 320, 323, 334, 340, 362, 433, 439, 446, 447, 454, 466-468 , 470-473, 476, 478, 480, 482, 488 Dušan Silni 71 , 187

Gabrič Jakov, hrvatski socialist v Dalmaciji 278 Gaj Ljudevit 142 Galicija 116, 155 Gaspari Avgust, slovenski socialist v Trstu 242, 366 Gdansk 311 Geipel, rudniški podjetnik 419 Gerin Antonio, italijanski socialist v Trstu 18, 47 Gero, mejni grof 311 Gibraltar 161 Gjorgje, srbski prestolonaslednik 186 Gjurić dr. Dragiša, srbski socialist 211 Glavinov Vasil, makedonski socialist 212 Glibovickij (HEbovicki) dr. Nikolaj, rusinski nacionalni politik 167 Goethe Johann Wolfgang 107 Gogala, policijski uradnik 263 Goldblatt, ruski socialist 429 Golouh Rudolf, slovenski socialist 225 , 305, 306, 317, 319, 323, 324, 329, 336, 350, 351 , 354, 359, 360, 364, 366, 370, 384, 399-401 , 404, 406, 411 , 412, 459, 478, 486, 487, 490 Gorenjsko 18, 61 Gorica 5, 27, 47, 59, 60 , 87, 114, 119, 134, 136, 138, 139, 153, 154, 193, 197, 214, 215, 226, 313 , 314, 370, 377, 378 Goriško (tudi : Goriško-Gradiščansko, Gorica in Gradiška) 5, 13, 59, 84 do 87, 113, 114, 134-136 , 153, 166, 214, 224-226 , 232 , 235 , 236, 255, 272, 276, 313, 326, 327 , 374, 377 , 439, 452, 454, 460, 461 Gorikian (Kozikian ali - po >Radničkih novinah< Kozuhjan Karakin), armenski socialist v Carigradu 210, 212 Gorkič Miha, slovenski socialist 225 Gorkij Maksim 301 Gorlice 309 Gornja Avstrija 155, 484 Gornja Radgona 153, 154, 214, 215 Gornji grad 153, 214 Gostinčar Jože, klerikalni politik 146, 446 Gotha 470 Govekar Fran (Marijan Savič) 467 Grablovic Anton, slovenski socialist 20, 27, 50-54, 122 Grabovo (pri Plovdivu) 212 Grad (Ljubljanski) 420 Gradec (Graz) 14, 26, 29, 42, 43, 52, 60, 75, 83, 91 , 360, 415, 423 , 431 498

Gradiška 84 Grčija (Grška) 248, 457 , 478 Gregorčič dr. Anton, klerikalni politik 49 Gregorič dr. Vinko, klerikalni politik .95 Grill, okrajni glavar v Litiji 14, 421 Griže (pri Celju ) 30 Grobelno 360 Gröger Florian, avstrijski socialist 214 Gubec Matija 148 Guesde Jules, francoski socialist 334 Gumplowicz dr. Ludwig, avstrijski sociolog 160 Gustinčič ing. Dragotin, slovenski socialist 392 Habrman Gustav, češki socialist 336 Haderlap Filip, slovenski časnikar 465 Hainfeld 5 Hamburg 53, 315 Hankiewicz Nikolaj, rusinski socialist 66, 67, 430 Haramina Vilim , hrvatski socialist v Istri 192 Harden Maximilian , nemški publicist 259 Hartmann dr. Ludo, avstrijski socialist 481 Hegel Georg Wilhelm Friedrich 259 Heine Henrich 258 Heinrichar, predsednik sodišča v Celju 421 Heller, avstrijski socialist 90 Hertz Otto, avstrijski publicist 437 Hervé Gustave, francoski socialist 482 Hlubek, policijski uradnik 466 Hödel, atentator 466 Hoffmann Max, nemški general 483 Hohenlohe knez Konrad, namestnik v Trstu 138 Hochenburger Viktor, avstrijski minister 285 Holandija 479 Hrastnik 30, 47 , 52, 231 , 343, 415-422, 424 Hreščak Alojz, slovenski socialist 393 Hribar Ivan, liberalni politik 95, 148, 160, 167 , 472, 473 Hrvatska (tudi : Hrvatsko, Hrvatska in Slavonija, Banovina) 28, 30, 50, 52, 55, 75, 114, 116, 119, 171, 186, 188, 191 , 194, 200, 201 , 211 , 232, 248/249, 259, 260, 314, 396, 457, 458, 473, 475, 483, 489, 492 Huda jama 415, 419 Hueber Anton, avstrijski socialist 247 Hus Jan 342

Idrija 21 , 40, 46-48, 52 , 60, 61 , 74, 75, 87-89, 110, 114, 120, 128, 129, 133, 138, 139, 141 , 146, 153, 214, 231 , 264, 301 , 304, 321 , 322, 327, 340, 343, 374, 378, 393, 490 Ilirija 189, 195, 196 Ilirska Bistrica 153, 214, 490 In (Inn ) 311 Indija 161 , 211 , 436 Innsbruck (Inomost) 239-241 , 476 Istra (Istrija, Istria) 5, 13 , 47, 84-86, 113, 123, 134, 135, 154, 166, 215, 232, 255, 276, 313, 327 , 355, 373, 374, 377, 378, 437 , 452, 458, 473, 477, 486, 487 , 489 Italija VI , 20, 69, 71 , 113, 133, 134, 161-165, 208, 211 , 228, 248, 250, 259, 263, 309, 310-315, 317-319, 352, 370, 372-374, 377, 381 , 393, 397, 404-407 , 418, 440, 454, 455 , 460-462, 464, 482, 485, 487, 490 Izola 48, 59

Jadran (Adrija, Jadransko morje, Adrijansko morje) 72, 73, 134, 161 , 162, 164, 188 , 210, 211 , 259, 298, 299, 310, 311, 313-315 , 319, 342, 415, 453-455 Jaklič Milan , slovenski socialist 255 , 491 Jakšić Jovo, bosenski socialist 400 Jakšić Sreten, bosenski socialist 192, 193, 208-210 , 212, 366 Japonska 397 Jaurès Jean, francoski socialist 307 , 482 Jeglič dr. Anton Bonaventura, ljubljanski škof 146, 318, 472, 474, 480 Jelačić Josip, hrvatski ban 116, 228 Jeras I., slovenski socialist 110 Jernejčič Anton, slovenski socialist v Trstu 292, 447 Jernejčič Fran, slovenski socialist v Trstu 120 Jesenice 47, 87, 136, 156, 231 , 264, 304, 343, 344 Jezersko 376 Job Jan, češki socialist 50 Jordanov Jordan, bolgarski socialist 212 Judenburg 484 Jugoslavija (tudi : Jugoslovansko, država SHS ) V, 70 , 291 , 337, 354, 362, 363, 371 , 372, 374, 375, 379, 380, 385, 396-399, 403-405 , 407 , 409, 410, 425, 436, 457 , 459, 479, 486, 487, 490 , 491 , 492 Julijske Alpe 258, 374 Justh Julius, ogrski minister 235

Kabakčijev Hristo, bolgarski socialist 212 Kaclerović Triša, srbski socialist 170, 193, 194, 210 Kahn dr. Josef, celovški škof 439, 440 Kajtna, slovenski socialist 42 Kállay Benjamin, avstroogrski minister 471 Kammerer Anton, atentator 26, 466 Kamnik 18 , 47, 214 Kanada 259 Kanin 374 Kaplan Dora, atentatorka 362 Karadžić Vuk Stefanović 142, 187 Karpati 311 , 427 Katarina II. 438 Kautsky Karl 67, 94, 96, 98, 103, 174, 178, 179, 290, 435, 436, 469, 474, 493 Kavkaz 161 , 485 Kavrić Djuro, hrvatski socialist 366 Keir Hardie James, angleški socialist 334 Kermolj Vinko, slovenski socialist v Trstu 306, 344 Kette Dragotin 148 Khuen-Hedervary grof, hrvatski ban 30, 110, 119 Kiental 356, 488 Kitajska 161 Kladno 155 Klemenčič Lovro, slovenski socialist 398, 492 Klofáč Václav, češki narodnosocialni politik 336, 485 Klopstock Friedrich 441 Klun Karel, klerikalni politik 22, 439 Kocmur Ivan (Mihić, Birkner I. ) 108, 110, 242, 245-247 , 263, 278 Kočevje 21 , 215 Köflach 51-53, 415, 422, 423 Kogej I., slovenski socialist 128 Kokalj dr. Alojzij , Liberalni politik 95 Kolarov Vasil, bolgarski socialist 209, 210 Kolumb 449 Koman, slovenski socialist 124 Komen 119, 153 , 214 Konjice 153, 214 Kopač Josip, slovenski socialist 50, 52, 54, 86, 95, 108, 110 , 120, 123, 124, 133, 135, 146, 225, 241 , 242, 247, 272, 277, 285, 302, 306, 323, 344, 346, 468, 485, 492 Kopenhagen (Kodanj ) 217, 239, 334, 467, 476, 484, 487 Koper 154, 215, 373 Korać Vitomir, hrvatski socialist 208 do 210, 212, 366, 370, 380, 389, 396, 400, 407, 474, 492

499

Körber dr. Ernst, avstrijski minister 86, 110, 126, 439, 481 Kordelič Karel, slovenski socialist 5 , 47 Korošec dr. Anton 318, 481 Koroška (Koroško) 5 , 13 , 15, 58, 83, 85, 122, 136, 139, 153, 154, 179, 214, 215, 232, 246, 276, 278, 288, 296, 312, 322, 326, 327, 341 , 358, 360, 361 , 369, 376, 405, 406, 410, 438 do 440, 452, 465, 477, 480 Kossuth Lajos 483 Košanin dr. Nedeljko, srbski socialist 208, 209, 212 Kötschach 153 Krainer Mathias, avstrijski socialist v Mariboru 6 Krakov 78, 484 Kramař dr. Karel, češki narodni politik 160, 167 , 233 , 472, 478 Kranj 47, 214 Kranjska (Kranjsko) 5 , 13-15, 17, 20-22, 26, 28, 29, 40, 46, 47, 52, 53, 58, 60, 61 , 85-87, 112, 114, 135, 139, 147, 153, 158, 166, 186, 214, 215, 232, 246, 255, 258, 263, 276 do 278, 288, 300-303, 312, 321 , 326, 327, 369, 374, 420, 437 , 452, 472, 474, 480 Kranjska gora 153, 214 Kras 224, 225, 234, 312, 374, 378, 408 Kregar Ivan, klerikalni politik 146 Krek dr. Janez Evangelist, klerikalni politik 49, 98, 126, 146, 170, 186, 193, 196, 303, 342, 435 , 441 , 442, 446, 447, 467, 480 , 481 Kriegl Edvard, slovenski socialist 26 Krim (polotok) 485 Kristan Anton (Verus, Historicus) , slovenski socialist 110, 114, 115, 128, 133, 141, 180 , 231 , 243 , 263, 279, 285, 293, 302, 306, 318,319, 321 do 324, 343, 345 , 346, 350, 359, 361 , 366, 370, 382, 389, 411 , 425, 436 , 461, 474, 479, 485, 490-492 Kristan Etbin (Theoreticus) , slovenski socialist 29-32, 35, 36, 39, 40 , 48-51 , 53, 54, 59, 61 , 65, 67, 84, 86, 89, 92, 94, 102, 103, 105 , 106 , 108, 110, 115, 120, 122-125 , 128, 129, 139, 141 , 142, 146, 166 , 175, 176, 189, 191 , 192, 196 , 197, 199, 233, 234, 236, 137 ; 239-243 , 245 , 255, 256, 287 , 299, 340, 428, 429, 461 , 468, 469, 472, 474, 475, 493 Krmin 59, 87 Kromeriž (Kremsier) 466 Krško 214, 344 Kumanovo 257, 261 , 478 Kun Bela 491 Kvarner 313

500

Laba 311 , 313, 315 Labinj (Albona) 113, 119, 135 Landauer Gustav, nemški anarhosocialist 144 Lapp, rudniški podjetnik 419 Lapčević Dragiša, srbski socialist 208 do 210, 212, 400 Lassalle Ferdinand 123 , 178 Laško (Laški trg) 29, 153, 154, 214, 215, 418 Lavtar, slovenski socialist v Trstu 33 Lemež dr. Milan (Remov, M. Rule, 1. m.) , slovenski socialist 293 , 297, 298, 323, 402, 407, 483 Lenin V. I. 62, 362, 363 , 426, 428, 430, 462, 477, 483, 487 , 493 Leoben (Ljubno) 415 , 422 Leše (pri Prevaljah) 361 , 424 Leuthner Karl, avstrijski socialist 335, 481 Levstik France 261 Liberec (Reichenberg) 51 , 203 Liebknecht Wilhelm, nemški socialist 12, 465 Linhart Karel, slovenski socialist 95, 98, 102-105, 108, 110 , 111 , 114, 123-125, 132, 156 , 435 , 493 Linz (Line) 122 Litava (Leitha, Litva) 161 , 162, 314, 320 Litija 153, 214 Livorno VI, 462 Ljubljana 1-3, 11-14, 18, 20, 21, 24-28, 36, 38, 42, 43 , 46–51 , 55, '60, 61, 74-76, 86-89, 95, 108, 110 do 112, 114, 119-125, 129, 131 , 132, 135, 137-139, 145, 147 , 148, 153, 156-159, 166, 167, 175, 179, 180, 185, 186, 192, 196, 197 , 203 , 204, 208, 214, 215, 231 , 232, 240 , 254 do 257, 260-262, 264, 275-279, 285, 293 , 300, 302-304, 320, 323, 324, 337, 340, 346, 347, 354, 355, 358, 360, 362, 365, 370, 371 , 375 , 377, 379, 381 , 386, 390, 392, 396-398, 404, 417, 422, 425, 435 , 442, 465, 467-469 , 473, 474, 478, 485, 489, 490 Ljutomer 153, 214 Lodz 428 Logatec 153, 214, 374 Lončar dr. Dragotin 203 , 206 , 344, 345, 472, 491 , 492 London 30, 32, 371, 372, 377 , 466–469, 482 Lovko Matija, slovenski socialist v Trstu 392 Low, angleški publicist 314 Lozengrad (Kirkkilisse, Kirkareli) 257, 261, 478

Lož 47 Ludvik XVI. 446 Lueger dr. Karl, avstrijski klerikalni politik 116, 126, 146, 178, 444, 446 Luj Filip 471 Lukácz Láslo, ogrski minister 248 Luter 143 Luxemburg Rosa 103, 430, 477, 483 Lužica 311 Machar J. S., češki pesnik 114 Machiavelli 293 Madrid 260 Madžarska 160-162 , 408, 491 Makedonija (Macedonija) 143 , 187, 209, 210, 250, 251 , 457, 458, 489 Mala Azija 161 , 162, 211 Malta 161 Mandić dr. Josip, slovenski narodni politik v Trstu 44 Mandić Matko, hrvatsko-slovenski narodni politik v Trstu 473 Marenberg 153, 214 Maribor 6, 83, 136, 153 , 154, 214, 215, 231 , 261, 313, 360, 410, 477 Marica Josip, slovenski socialist 225 Marijacelje (Maria Zell) 446 Marn Franc, slovenski socialist 41 , 47 Marna (Marne) 481 Marx Karl 67, 93, 96, 98, 103, 104, 121 , 178, 223, 240, 281 , 291 , 308, 310, 311, 317, 340, 352, 369, 378, 386, 388 , 394, 407 , 412, 435, 461 , 462, 469-472, 477, 480, 483 Masaryk Tomáž Garrigue 340 Matajur 374 Mavhinje 119 Mazzini Giuseppe, italijanski demokrat 263, 352, 370 Mecklenburg (Mecklenburško) 437 Mejak, slovenski socialist 29 Merlino Saverio, italijanski socialist 103 Metlika 214 Mezopotamija 161 Mežica 361 Mihevc Ignac, slovenski socialist 225 Milje (Muggia) 19, 48, 49, 59, 84, 113, 134, 484 Millstatt 153 Milost France, slovenski socialist v Trstu 122, 179, 221 , 222, 242, 243, 246, 356, 357, 363 Miren 119 Mlakar Ivan, slovenski socialist 124 , 156 Mlinar Ivan, slovenski socialist 114, 121 , 123, 124, 133, 137 , 279

Modigliani Giuseppe Emanuele, italijanski socialist 462 Modráček František, češki socialist 336 Montecuccoli grof Raimund, avstrijski vojskovodja 141 Moravska (Moravsko, Morava) 15, 115, 162, 216, 468, 476 Moravska Ostrava 155 Morgan, francoski sociolog 313 Moskva 472, 473, 492 Most Johann, nemški socialist in anarhist 466 Mrach dr. , italijanski nacionalni politik v Trstu 253 Multatuli (Dekker Eduard Douwes) 107 Nabrežina 27, 46, 47, 60, 87-88, 89, 114, 119, 120, 123, 276, 343 Napoleon Bonaparte 189 Napoleon III. 228 Naumann Friedrich, nemški publicist 291 Nemčija (Nemško, Germanija, rajh, vladarstvo, Velenemčija, Velegermanija) 12, 39, 58, 70, 97, 118, 130, 132, 152, 161-165, 176, 190 , 208, 211, 228, 229, 248, 250, 258, 259, 284, 292, 297, 298, 307-315, 317, 318, 320, 335, 352, 383, 397, 406, 417, 433, 434, 436, 440, 458-456, 465, 466, 468, 474, 478, 479, 481, 482, 485 Němec Antonín, češki socialist 51 , 65, 336 Nemško morje 311 Neron 442 Nikolaj I. 483 Nižja Avstrija (Nižje Avstrijsko ) 162, 216, 483 Nobiling dr. A., atentator 466 Noli, slovenski socialist 25 Norveška 472 Nossig, nemški publicist 437 Notranjska 46, 378 Novi Sad 382 Novo mesto 27, 46-48 Oberhollabrunn 303, 340 Odra 311 Odrin 262 Ogrska (Ogrsko, Translitvanija, Translajtanija) 52, 115-118, 143, 160 do 165, 188, 201 , 232, 248, 249, 284, 288, 315, 316, 328, 367, 388, 432, 433, 454, 455, 470, 471 , 473, 474, 483, 486, 488 Ojstro 417, 424 Opatija 490 Oppenheimer dr. Franz, nemški ekonomist 437 501

Orient (tudi: Bližnji orient) 161-164, 250 Ormož 136, 154, 214, 215 Ottakring 340 Owen Robert 178 Pajk, državnopravdniški zastopnik 26 Pariz 212, 260, 300 , 307 , 377, 381, 410, 433 , 466, 467, 469, 481, 482, 491 Paskevič Ivan Feodorovič, ruski general 433 Passigli Giuseppe, italijanski socialist v Trstu 487 Pašić Nikola 381 . Paternion 153 Paulich, italijanski socialist v Trstu 218 Pavlović Pavle, srbski socialist 400 Peče Fred, slovenski socialist v Ameriki 128 Pečnik, slovenski socialist 27 Pečovnik 29 Pelagić Vasa, srbski socialist 70 Perlonigg (Perlornigg Ferdinand ?) , avstrijski socialist 7 Pernerstorfer Engelbert, avstrijski socialist 92, 94, 127, 147 , 173, 176, 177, 335, 481 , 488 Perzija 161 , 164, 248 Petejan Josip, slovenski socialist 179, 240, 245, 276, 279, 285, 299, 305, 306, 318, 322, 324, 366, 380, 447, 489, 492 Peter Veliki 103 Petrič Josip , slovenski socialist 19, 28 Petrograd (Peterburg) 167, 307 , 428, 429, 473, 492 Peukert Josef, avstrijski socialist 466 Piemont 186, 187 Piran 154, 215 Pittoni Valentino, italijanski socialist v Trstu 306, 368, 485-487 Platon 386 Plehanov Georgij Valentinovič 429 Pliberk 153, 214 Plovdiv 210, 212 Plut Milan, slovenski časnikar 186 Pobrežje 154, 215 Podgora pri Gorici 60, 87, 88, 119, 271 Podklošter 154, 214 Podonavje 314, 315 Pokorny Rudolf, avstrijski socialist 6, 172 Poljčane 136 Poljska (Poljsko) 248, 250, 282, 292, 336, 433, 472, 484 Poljšak, slovenski socialist v Trstu 19 Popović Krsto, črnogorski socialist 208-210, 212 Popp Julius, avstrijski socialist 20, 23 502

Poravne A. , slovenski socialist v Ameriki 128 Postojna 47, 136, 153, 214, 374, 490 Potemkin Grigorij Aleksandrovič, »knez Tavrijski 143, 438, 440 Povše Fran, klerikalni politik 146 Praga 21 , 41 , 122, 127, 155, 193, 194, 257, 305, 340, 400 , 468, 471-473, 475, 476, 483, 485-487 Pragersko 136, 360 Pravica Franjo, hrvatski socialist 50 Pregant, nemški socialist v Trstu 18 Prekmurje (Slovenska Krajina) 491 Prepeluh Albin (Abditus, Črnilov, Pavel Mihalek) 73, 77, 98-101 , 104 do 106, 108, 114, 118, 131, 132, 203, 205, 230, 291 , 293, 296, 305, 322, 344, 345 , 362, 363, 382, 402, 411, 435-437, 451, 470 , 477, 479, 480, 490, 491-493 Prešeren France 70, 148, 198, 261 , 441 , 472 Preussler Robert, avstrijski socialist 98, 429 Pribičević Svetozar, srbohrvatski nacionalni politik 170, 493 Primorsko (tudi : Primorje, Julijska Krajina, Julijska Benečija) 19, 28, 33, 46, 50, 55, 58, 59, 66, 83, 85, 87, 120, 123 , 166, 224, 225, 232, 288, 312, 314, 358, 369-371 , 374, 378, 392-395, 397, 401 , 405, 406. 439, 440, 460-464, 486, 487, 492 Primorje (Hrvatsko) 458 Prodan Ivo, hrvatski politik v Dalmaciji 186 Protić Stojan, srbski politik 388, 492, 493 Proudhon Pierre Joseph 103 Prusija (Pruska) 311 Ptuj 136, 154, 157 , 159, 214, 215, 360, 465 Puecher dr. Edmondo, italijanski socialist v Trstu 218-221 , 252, 253, 353, 373, 486, 487 Pula (Pulj ) 59, 83, 84, 86, 87, 119, 134, 179, 192, 278 , 312, 408, 473, 478, 484 Puttkamer Robert, pruski minister 11

Radeče 47, 153, 214 Radgona 484 Radojčić Miroslav, hrvatski 35, 37-39 Radošević dr. Miško, hrvatski 400 . Radovljica 18, 47, 60, 87 , 138, Rakovski dr. Krsta, romunski 208

socialist

socialist 153, 214 socialist

Raušer Franjo, bosenski socialist 192, 366 Razvanje 154, 215 Regali Josip, slovenski socialist 25 Regent Ivan, slovenski socialist v Trstu VI, 141 , 179, 192, 219, 225 , 242, 253, 255, 264, 274, 275, 306, 366, 370, 378, 392, 447 , 464, 473 , 474, 478 Reger Tadeusz , poljski socialist v Avstriji 23, 430 Reka (Rijeka) 19, 314, 373, 374, 377, 381, 473, 490, 492 Renner dr. Karl (Synopticus , Springer) 66, 168, 192, 194, 294, 325, 335, 336, 363, 364, 469, 475, 481 , 482 Resel Johann, avstrijski socialist 14, 20, 42, 43 Reumann Jakob, avstrijski socialist 95 Ribar dr. Ivan 493 Riese Arnold, avstrijski socialist 214 Riga 428 Rim 187, 301 , 373, 377 , 486 Rinaldo Franc, slovenski socialist 110 Robespierre Maximilian 446 Rocol 268 Romunija (Romunska) 208, 314, 491 Ropas Filip, slovenski socialist 42, 47, 49 Rostohar dr. Mihajlo, slovenski publicist 257, 261 , 262 Rovigo, italijanski anarhist v Miljah 19 Rovinj 59, 134 Rožek 153, 214 Rumelija 457 Rusija (Rusko) 30, 67, 160-165, 167, 191 , 208-211 , 248 , 250, 287, 290, 298, 307, 309, 310, 318, 322, 325, 336, 355, 358, 383, 397 , 407 , 409, 412, 427-429, 434-436, 438, 453, 460, 462 , 471 , 42, 478 , 479, 481 , 483-485, 491-493 Ruščuk 212 Rybař dr. O'okar, slovenski narodni politik v Trstu 252, 253, 267, 447

Sahara 161 Saint-Simon (St. Simon) grof Claude Henri 178 Salamunović Ivan, bosenski socialist 192, 197 Salzburg (Solnograd, Salzburško, Solnograško) 312, 471 , 488 Sandrinelli, italijanski nacionalni politik v Trstu 138 Sandžak 249 Sarajevo 193, 197, 306, 400 Saska Ignaz, avstrijski socialist 20 Sava 237, 314 Scabar Raimondo, italijanski socialist v Trstu 192, 193

Schacherl dr. Michael, avstrijski socialist 422 Schäffle dr. Albert, nemški ekonomist 97, 98, 470 Scheidemann Philipp, nemški socialist 306, 365, 487 Schmerling Anton, avstrijski minister 24 Schwarz baron Theodor, deželni predsednik v Ljubljani 138, 157, 158, 263 Seidler dr. Ernest, avstrijski minister 350 Seitz Karl, avstrijski socialist 305 , 482 Seliger Josef, avstrijski socialist 67 Senigaglia dr. Gilberto, italijanski socialist v Trstu 218 Senožeče 87, 153, 214 Severno morje 415 Sevnica 136, 153, 214 Sežana 88 , 119, 153, 214 Sibirija 355 Sidney 53 Sitter Ignac, slovenski socialist 124, 278, 344, 361 Skader 250 Skaret Ferdinand, avstrijski socialist 125 Skoplje (Skopje) 209, 210 Skrilje (pri Sv. Križu) 119 Slovenija (Slovensko) V, 6, 72, 75, 98, 101 , 122, 123, 127, 131 , 132, 137 , 139, 149, 154, 156, 166, 175, 191, 200, 215, 226, 231 , 246, 259, 262, 276, 277, 282, 318, 322, 337, 339, 340, 347, 364, 381 , 384, 390, 396, 397, 399, 401, 402, 408, 409, 411 , 417, 424, 440, 441 , 448, 458, 479 Slovenj Gradec 153, 214 Slovenska Bistrica 136, 153, 214 Smíchov 203, 475 Soča 373, 374 Sofija 142, 212, 457 Solun 208, 212 Sorel George, francoski socialist 103 Sotla 237 Soukup dr. František, češki socialist 336 Spittal 83 Split (Spljet) 49, 114, 278 Srbija (Srbska) 69, 70, 72, 141 , 164, 170, 187, 188, 191 , 193, 200, 208-211 , 237, 248-251 , 258, 310, 314, 371 , 381 , 396, 455, 457 , 458, 478, 479, 484, 485, 491 , 492 Srebrnič Jože, slovenski socialist 225 , 271-273 Sredozemsko morje 161 Srem 408, 458 Stadler dr. Josip, sarajevski nadškof 170, 186 Stari trg (pri Ložu) 47

503

Stark Simon, avstrijski socialist 51 Štebi ing. Anton, slovenski socialist 239, 241-245 Stein Franko, nemški nacionalni poEtik v Avstriji 233 Št. Janž (v Dvoru) 418 Stellmacher Hermann, atentator 26, Št. Lenart 153, 154, 214, 215 466 Štolfa Alojzij , slovenski socialist 392 Štore 29 Steyer 238 Stirner, Max 258 Št. Peter na Krasu 27, 46, 47, 60, 136 Stívin, češki socialist 400 Šturm Franc, slovenski socialist 25, 26 Stockholm 285, 294, 296, 302 , 305, 306, , Št. Vid nad Ljubljano 358 Št. Vid ob Glini (St. Veit an der Glan) 308, 335, 479, 482, 488, 493 13, 83, 465 Straus (Štraus) Ivan, slovenski socialist 128, 133, 279, 301 , 303, 392 Šuklje Fran, klerikalni politik 186, 446 Šumen 212 Struve, Peter Bernhardovič, ruski reŠušteršič dr. Ivan, klerikalni politik vizionist 427 49, 127, 146, 147, 186, 193, 196, 233, Studenci (pri Mariboru) 83 Studenec (pri Igu) 47 235, 276, 299, 307, 446, 472, 480, 481 , 485 Stürgkh grof Karl, avstrijski minister Švedska 472, 479 285, 299, 301 , 306 , 306 , 316, 454, Švica 124, 149, 191 , 194, 469, 487 481 , 482 Stuttgart 334, 467, 487 Suben (kaznilnica) 26 Taaffe grof Eduard, avstrijski minister Sudeti 298, 311 , 312 39, 439, 468, 477 Suez 161 Tavčar dr. Ivan, liberalni politik 127, Suhadobnik Ferdinand, upokojeni fi146, 276, 337, 425, 472 nančni uradnik 465 Teharji 29 Szapáry grof, avstroogrski diplomat 307 Teplitz 67 Terpotic, rudniški direktor 48 Széchenyi grof, avstroogrski diplomat 307 Tilment (Tagliamento) 312 Tirolsko 133, 312 Szögyényi grof, avstroogrski diplomat 307 Tisza grof István, ogrski minister 248, 306 Sv. Alojzij (v Trstu) 268 C Sv. Ana (v Trstu) 268 Tolmin (Tolminsko) 214, 461 'Sv. Ivan (v Trstu) 84 Tolstoj Lev Nikolajevič 437 Tomšič dr. Josip, slovenski socialist Sv. Jakob (v Trstu) 252, 267 241, 245 Sv. Jurij ob Ščavnici 136 Tracija (Trakija) 457, 478 Sv. Križ pri Trstu 89. 253 Trbiž 153 , 214 Sveta Planina 419, 420 Trbovlje 29, 30, 41 , 48, 75, 88, 111, Šabac 261 114, 119, 136, 138, 139, 156, 278, . 340, 343, 358, 360-362, 415-425 Šancer, slovenski socialist 30 Šibenik 110 Trentino (tudi : Južna Tirolska) 312, 454, 485, 487, 492 Šiška 60, 87, 89, 125, 304, 344 Škerbic Jakob, slovenski socialist v Treves Claudio, italijanski socialist 462 Trstu 122 Triller dr. Karel, liberalni politik 95, 186, Škofja Loka 119, 214, 344 Trinkaus Josip, rudar 417 Šlezija (avstrijska) 155, 216 Šmeral dr. Bohumír, češki socialist Tripolis (Tripolitanija) 248, 250 192, 194, 239, 241 , 245, 336, 475 Trnovo (v Ljubljani) 47 Šmohor 83, 153, 214 Trst 5, 11-14, 18-22, 27, 28, 33, 46-49, 59-61 , 66, 67, 74, 76, 78, Šoštanj 153, 214 83, 84, 86-89, 95, 110, 112-115, Štajersko (Štajer, Spodnje Š'ajersko) 119-125, 129, 132-135 , 137-139, 5, 13, 15 , 29, 40-42 , 46, 47, 53, 55, 58, 60, 61 , 83, 85, 111 , 114, 119, 141 , 148, 149, 153, 154, 156, 162, 174, 179, 180, 188, 192, 193, 214, 121, 133, 135, 136, 153-155, 158, 166, 179, 198, 214, 215, 232, 246, 215, 219-221 , 224, 229, 231 , 232, 243, 252, 253, 255, 261 , 264, 265, 255, 258, 276, 278, 288 , 296, 301 , 312, 322, 326, 327, 341 , 358, 360 do 267, 270, 274-279, 281 , 285, 299 do 304, 312-315 , 323, 326, 327, 337, 362, 369, 422, 423, 439, 440, 452, 477, 480, 484 341, 345, 350, 351 , 355, 356, 360, 366, 368, 370, 371 , 373, 374, 377, Štebi Alojzija ( A. Š.) , slovenska socia378, 392, 393, 395, 397, 401 , 408, listka 327, 329, 344, 345, 387

504

439, 447, 452, 454, 468, 474, 478, 479, 484, 486, 487, 490 Trubar Primož 132, 148, 261 , 291 Tržič 47, 153, 214 Tržič v Furlaniji (Monfalcone) 276 Tucović Dimitrij, srbski socialist 141 , 142, 192, 193, 209 , 211 , 212 Tugan - Baranovskij Mihail Ivanovič, ruski revizionist 427 Tuma dr. Henrik, slovenski socialist VI, 163, 165, 172, 192, 203, 207-212, 219, 222-225 , 234 , 237, 240-242 , 251, 272, 275, 277 , 278. 280 , 281 , 283, 285, 298 , 302 , 305, 306, 317 do 319, 322-324, 327 , 334, 344 350 do 354, 362, 365 , 366, 369, 370, 392, 395, 456, 462-464, 474, 478 , 480, 482, 486, 487 , 489 , 493 Tuma Ferdinand, slovenski socialist 25, 38 Tuntar Giuseppe, italijanski socialist v Trstu 487 Turati Filippo, italijanski socialist 462 Turčija (Turška) 164, 165, 170, 187, 191, 193, 248, 254, 484 Ucekar (Učekar) Carlo, italijanski socialist v Trstu 47, 84 Udmat 446 Ukrajina 248, 355, 485 Ustje (Aussig) na Labi 471

Vaillant Edouard, francoski socialist 334 Vandervelde Emile, belgijski socialist 482 Varaždin 261 Vardar 373. Velenje 29 Velikovec 83, 154, 215 Vevče 87, 88 Vič 110 Vičič, slovenski socialist 124 Világos (Vilagoš, Siria) 314, 433, 483 Vipava (tudi : Vipavsko) 153, 214, 378, 461 Visla 312 Višnja gora 153, 214 Vitkovice 155 Vodnik Valentin 458 Voitsberg 415, 422 Vojvodina 458 Volf Miroslav 475 Vransko 153, 214 Vraz Stanko 142, 261 Vrčon, slovenski socialist 225 Vrdelca 268 Vrhnika 27, 87, 153, 214, 442

Wagner dr., okrajni glavar v Laškem 422 Westfalija (Westfalsko) 415, 418 Wiener Neustadt 483 Wilfan dr. Josip, slovenski narodni politik v Trstu 218, 252, 253 Wilhelm I. (Viljem I. ) 258, 466 Wilhelm II. (Viljem, Viljček) 132, 161 , 377 Wilson Woodrow 292, 293 , 368 , 371 , 374, 480, 484, 490 Winarsky Leopold, avstrijski socialist 92, 94, 115, 116, 303, 471 Windischgrätz knez Alfred, avstrijski general 433 Windischgrätz knez Alfred, avstrijski minister 39, 468 Wolf Karl Hermann , nemški nacionalni politik v Avstriji 233 Wolfsberg 83 Zabukovca 29, 43, 415, 419 Zader 373 Zadnik Ludvik, slovenski socialist 5 , 11, 19, 175 Zagorje (hrvatsko) 142 Zagorje ob Savi 14, 18 , 21 , 30, 42 , 46-48, 51 , 52, 60, 61 , 74, 75, 87, 88, 110, 114, 119, 121 , 128, 138, 139, 156, 231, 285, 343, 344, 362 , 415 , 417-422, 467 Zagreb 22, 30, 33, 36, 38, 73-75, 110, 192, 194, 195, 197, 198, 210, 211 , 256, 259, 260, 355, 362, 363, 365, 366, 370, 373, 374, 409, 492 Zakavkazje 475 Zavertnik Josip, slovenski socialist 22, 23, 29, 31 , 32, 34, 36-40, 50, 52, 53, 465, 466, 468 Zell am See 364, 488 Zemun 188 Zidani most 27, 119, 136, 360 Zimmerwald 356, 367, 487 Zografski Vanča 210 Zola Emile 301 Zore Viktor, slovenski socialist 285 Zorko, rudniški podjetnik 417 Zürich (Zurih) 30, 466, 468, 469

Žalec 29 Železna Kapla 153, 214 Železnikar France, slovenski socialist V, 5, 11 , 25, 26, 29, 31-33, 35, 36, 40, 47, 115, 132, 156, 441 , 465 Žičkar Jožef, klerikalni politik 49 Žitnik, čevljarski mojster 26

505

KAZALO FAKSIMILOV IN SLIK

Poleg str.

9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. • 18. 19.

20. 21.

Faksimile prve strani » Delavca< IV. št. 13 z dne 1. maja 1896 . . Faksimile prve strani > Svobode< I. , posebne izdaje z dne 11. oktobra 1896 Faksimile prve strani » Svobodnih glasov« I. št. 1 z dne 1. septembra 1897 Faksimile prve strani » Rdečega prapora«< II . št. 1 z dne 7. januarja 1899 Faksimile naslovne strani prvomajniškega spisa leta 1902 . Faksimile naslovne strani »Naših zapiskov« I. št. 1 od julija 1902 . Faksimile naslovne strani prvomajniškega spisa leta 1903 Faksimile naslovne strani brošure »Kaj hočejo socialni demokrati ali program socialne demokracije v Avstriji «, izdane leta 1904 . Faksimile obeh strani volilnega letaka za državnozborske volitve 14. maja 1907 v okraju Litija -Višnja gora - Radeče (Cankarjev volilni letak) Faksimile naslovne strani brošure »Razprave VII . rednega zbora jugoslovanske socialno-demokratične stranke v Avstriji« leta 1909 . Faksimile prve strani »Delavskega litsta< I. št. 18 z dne 1. maja 1908 Faksimile prve strani »Proletarca« III . št . 25 z dne 28. aprila 1908 . Faksimili glav » Železničarja« IV. št . 1 z dne 1. januarja 1911 , »Napreja< IX. št. 11 z dne 4. junija 1910 in » Kovinarja« I. št . 1 od oktobra 1914 . Faksimile prve strani »Zarje‹ II . št. 291 z dne 25. maja 1912 . Faksimile naslovne strani brošure > Razprave X. rednega zbora jugoslovanske socialno -demokratične stranke v Avstriji« leta 1917 Faksimile ovojne strani » Demokracije‹ I. št . 5-7 od aprila 1918 Faksimile ovojne strani prvomajniškega spisa leta 1919 . Faksimile prve strani »Napreja « IV. št. 95 z dne 25. aprila 1920 Fotografija članov Delavskega izobraževalnega društva v Ljubljani 1. 1881 (s Francetom Železnikarjem ) Fotografija prvomajskega shoda v Zagorju ob Savi leta 1903 Fotografija Ivana Cankarja .

32 33 48 49 96 97 112

**** 852

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8.

113

160 161 176 177

224 225 320 321 384 385

416 416 417

POPRAVKI Na Na Na Na Na Na Na proglas

506

str. 20 spodaj v navedbi vira beri » Prevod namesto > Ponatis> Delavsko gibanje in socialna demokracija v Slovencih< (Poročilo Josipa Zavertnika za ustanovni zbor) . Zapisnik razprav ustanovnega (I.) zbora Štajerska okrajna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke 20. septembra 1896 v Celju . Prvi volilni proglas jugoslovanske socialno demokratične stranke . VI. zbor avstrijske socialno demokratične stranke (6. do 12. junija 1897 na Dunaju) Poročila s Kranjskega, iz Trsta in s Štajerskega Izjave slovenskih delegatov O II. zboru jugoslovanske socialno demokratične stranke (25. in 26. decembra 1897 v Ljubljani ) . Organizacijski pravilnik skupne avstrijske socialno demokratične stranke (sklep VI. zbora 1897 z dopolnitvami VII . zbora v Brnu 1899) : Pred brnskim zborom >Pogoji narodnega miru v Avstriji « (Etbin Kristan)

46 49 55 56 57

507

508

59 60

65 67 73

78

2 **** * 1822 5

VII. zbor avstrijske socialno demokratične stranke (24. do 29. septembra 1899 v Brnu) Iz poročila italijanskega izvrševalnega odbora za Trst, Primorsko in Dalmacijo Poročilo slovenskega izvrševalnega odbora Narodnostni program avstrijske socialne demokracije Brnski predlog jugoslovanske socialno demokratične stranke Izjave slovenskih delegatov >Socializem in Jugoslovani« (Albin Prepeluh) Fred III, zborom jugoslovanske socialno demokratične stranke (Diskusija v »Rdečem praporu« leta 1900 ) . O III. zboru jugoslovanske socialno demokratične stranke (7. in 8. septembra 1900 v Trstu) . . VIII. zbor avstrijske socialno demokratične stranke (2. do 6. novembra 1901 na Dunaju) Program socialno demokratične delavske stranke v Avstriji . Iz poročila nemške socialne demokracije v Avstriji Iz poročila italijanskega izvrševalnega odbora za Trst, Primorsko in Dalmacijo . . Poročilo jugoslovanske socialno demokratične stranke Govor Elbina Kristana v debati o programu Nadaljnji izjavi slovenskih delegatov . Izjava socialno demokratične stranke na skupnem shodu za slovensko vseučilišče 1. decembra 1901 v Ljubljani . Iz polemike o Bernsteinovem revizionizmu leta 1901/1902 >>Bernsteinovci« (Albin Prepeluh) » Končni cilj ‹ (Etbin Kristan) >>Še enkrat bernsteinovci < (Albin Prepeluh)>Bernsteinovci « (Etbin Kristan) Uvodna beseda » Naših zapiskov« leta 1902 (Karel Linhart) IV. zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke (7. in 8. decembra 1902 v Celju) Pripombe >Naših zapiskov k napovedanemu dnevnemu redu Pozdravni uvodnik > Rdečega prapora< Poročilo o razpravah . Poročilo v » Naših zapiskih< . Ob stavki rudarjev v trboveljskem revirju leta 1903 . IX. zbor avstrijske socialno demokratične stranke (9. do 13. novembra 1903 na Dunaju) Iz poročila italijanskega izvrševalnega odbora v Trstu Poročilo jugoslovanskega izvrševalnega odbora Govor Etbina Kristana v debati o dualizmu >Na predvečer Avstrije < (Albin Prepeluh) V. zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke (7. in 8. decembra 1904 v Ljubljani) Iz poročila izvrševalnega odbora V. zboru . Poročila, referati in debata o organizaciji, taktiki in časopisju Referat o političnem položaju Pozdrav zboru iz Združenih držav Severne Amerike Poročilo v »Naših zapiskihPo strankinem zboru« (Albin Prepeluh ) >Ob začetku leta< (Karel Linhart) Rešitev idrijskega spora X. zbor avstrijske socialno demokratične stranke (31. oktobra in 1. novembra 1905 na Dunaju) Iz poročila skupnega strankinega zastopstva Iz poročila nemškega izvrševalnega odbora za Štajersko Iz poročila italijanskega izvrševalnega odbora v Trstu Poročilo jugoslovanskega strokovnega tajništva v Trstu za leto 1906

R I IRP323

Stran

96

107

108 109 110 111 111

112 113 115 117

119 120 125 128 129 129 131 133

133 133 134 135

Stran VI. zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke (2. do 4. februarja 1907 v Trstu) Poročilo tajnika Ivana Mlinarja Referat Etbina Kristana in debata o taktiki in državnozborskih volitvah Referat Etbina Kristana o socialni demokraciji in jugoslovanstvu . Ivan Cankar -- socialno demokratični kandidat Cankarjev govor na volilnem shodu 1. aprila 1907 v Ljubljani . Iz Cankarjevega predavanja » Slovensko ljudstvo in slovenska kultura< v >Ljudskem odru v Trstu 24. in 25. aprila 1907 . Cankarjev volilni proglas Pregled socialno demokratičnih glasov pri državnozborskih volitvah 14. maja 1907 . K volilnemu izidu >Poraz? < (Dr. Anton Dermola) Po septembrskih dogodkih leta 1908 v Ljubljani >>Krvavi dnevi v Ljubljani < (Ivan Cankar) . • Izjava izvrševalnega odbora jugoslovanske socialno demokratične stranke Ob aneksiji Bosne in Hercegovine >Aneksija Bosne in Hercegovine v luči slovanskega vprašanja in avstrijski problem « (Dr. Henrik Tuma) . >Aneksija Bosne in Hercegovine ter italijanski problem< (Dr. Henrik Tuma) VII. zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke (31. januarja do 2. februarja 1909 v Ljubljani) Iz referata Etbina Kristana o političnem položaju Resoluciji k političnemu položaju . Iz referata dr. Henrika Tume o taktiki Iz debate o organizaciji in taktiki Resolucija o taktiki • Iz poročila Antona Kristana o tisku Organizacijski pravilnik jugoslovanske socialno demokratične stranke Pred jugoslovansko socialistično konferenco v Ljubljani leta 1908 >>Herceg-Bosna« (Etbin Kristan) Jugoslovanska socialno demokratična konferenca 21. in 22. novembra 1909 v Ljubljani Poročilo o manifestacijskem shodu 21. novembra 1909 Poročilo o konferenci >Tivolska resolucija Poročilo v »Naših zapiskih< Proti kulturno-jezikovnemu jugoslovanstvu tivolske resolucije Dr. Anton Dermota . Albin Prepeluh-Abditus Dr. Dragotin Lončar Dr. Henrik Tuma Balkanska socialistična konferenca 7. do 9. januarja 1910 v Beogradu Pred jugoslovanskim socialističnim kongresom v Združenih državah Severne Amerike leta 1910 • Pregled socialno demokratičnih glasov pri državnozborskih volitvah 13. junija 1911 . K volilnemu izidu (Dr. Anton Dermota) Narodnostno vprašanje v slovenski socialni demokraciji v letih 1911/1912 (Vprašanje češkega separatizma in tržaški spor o šolskih družbah) >>Spor v socialni demokraciji« ( Dr. Anton Dermota) . >Na krivi poti < (Ivan Regent) >Ponesrečen političen akt« (France Milost) >Šolske družbe in tržaška deželna konferenca < (Dr. Henrik Tuma) IV. goriška deželna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke 4. februarja 1912 : >>Narodnost in socializem< (Albin Prepeluh) • O pogojih avtonomnih strokovnih organizacij na Slovenskem

137 139 142

146 148 150 153 . 154

157 158 160 163

166 171 172 179 179 180 181 186

192 197 201 203

201 205 206 207 209

213 214 215

216 213 219 221

224 226 231 509

Stran VIII. zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke (26. do 29. maja 1912 v Ljubljani) Predložene resolucije, referat in debata o političnem položaju . Referat Etbina Kristana in debata o separatizmu . Resolucija o »Jugoslovanski socialni demokraciji in bratskih strankah< Poročilo Ivana Kocmurja, debata in sklepi o organizaciji • Po VIII. zboru (Dr. Anton Dermota) Ob balkanski vojni leta 1912 Proglas skupne eksekutive socialno demokratično delavske stranke v Avstriji >Slovenska socialna demokracija in balkanska vojna« (Dr. Henrik Tuma) Epilog k tržaškemu sporu o šolskih družbah - » Na pravi poti« (Ivan Regent) Izredna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke 23. februarja 1913 v Ljubljani . >Slovenci in Jugoslovani < Predavanje Ivana Cankarja v » Vzajemnosti « 12. aprila 1913 v Ljubljani . Razpust > Vzajemnosti« in protest kranjske deželne konference 11. maja 1912 Pred občinskimi volitvami v Trstu leta 1913 Iz govora Ivana Regenta na strankinem zborovanju 13. aprila 1913 . . Kmečko vprašanje na V. goriški deželni konferenci jugoslovanske socialno demokratične stranke v Podgori 11. maja 1913 Poročilo Josipa Srebrniča Debala o Srebrničevem poročilu Iz sklepov tržaške deželne konference jugoslovanske socialno demokratične stranke 7. decembra 1913 . Pred IX, zborom - VI . goriška deželna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke 24. maja 1914 . IX. zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke (28. in 29. junija 1914 v Ljubljani) Iz debate k točki »OrganizacijaIdeja ali dogma?« (Albin Prepeluh) >>Kritične misli< (Dr. Milan Lemež) >Dialog na prozoru< (Albin Prepeluh) >>Nekritične misli« (Dr. Henrik Tuma) . X. zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke (25. in 26. decembra 1917 v Ljubljani ) Poročilo tajnika izvrševalnega odbora Josipa Petejana Debata o poročilu Iz referata dr. Henrika Tume o političnem položaju Debata in resolucija o političnem položaju Iz referata M. Čobala o organizaciji in taktiki Predlog resolucije o taktiki Iz debate o organizaciji in taktiki >Demokracija , glasilo socialistične omladine < o X. zboru >Jugoslovansko vprašanje in jugoslovanska socialno demokratična stranka (Alojzija Štebi) >Pojasnilo (Alojzija štebi ) .

510

233 237 245 246 247

248250 252

254 257

263264

271 272 274

275

276 279

281 281

285 286 287 290 292 293 297

299 305 306 317 320 321 322 325 327 329

Stran Iz načelne izjave socialistične omladine< - »Naša poslanica « . Oklic izvrševalnega odbora jugoslovanske socialno demokratične stranke januarja 1918 Do demokracije in samoodločbe z zmago antante ali z bojem proletariata (Dr. H. Tuma) >Socialistične stranke in vojna« (Rudolf Golouh) »Očiščenje in pomlajenje< - Predavanje Ivana Cankarja 20. aprila 1918 v >Ljudskem odru« v Trstu . Ugovori Verusa-Antona Kristana ( Malo pojasnila< ) Cankarjev odgovor . >Slovenska kultura, vojna in delavstvo< Predavanje Ivana Cankarja 1. junija 1918 v » Svobodi « v Ljubljani . Jugoslovanska socialno demokratična stranka in Narodni svet • Iz resolucije izvrševalnega odbora 4. junija 1918 . Dr. Henrik Tuma proti vodstvu stranke . . >K vprašanju o zatiranih narodih in o internacionali« (Rudolf Golouh) Sklepi »Vseslovenskega delavskega dneva< 28. julija 1918 v Ljubljani . Poziv na javno diskusijo o stališču socialne demokracije do Narodnega sveta Stališče italijanskih socialnih demokratov v Trstu . »Zibajoča politika « ( France Milost) >Narodni svet in drugo< (Anton Kristan) >>Narodni svet in mi< (I. K.) . . Organizacijski poseg slovenske socialne demokracije na Spodnje štajersko in Slovensko Koroško . ' Prepeluhova kritika jugoslovanske socialno demokratične stranke Pred jugoslovansko socialistično konferenco 6. oktobra 1918 v Zagrebu Dr. Henrik Tuma jugoslovanski socialistični konferenci Poročilo o jugoslovanski socialistični konferenci . Ob prevratu >Trst in italijanski socialisti « (Dr. Josip Ferfolja) • Dr. H. Tuma tajništvu jugoslovanske socialno demokratične stranke . Pismo dr. H. Tume Ivanu Regentu po italijanski okupaciji Slovenskega · Primorja Politične in gospodarske zahteve prvih socialno demokratičnih shodov po prevratu Tržaški socialisti pod Italijo Spomenica jugoslovanske socialno demokratične stranke bratskim strankam vsega sveta >Vseslovenska konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke 19. januarja 1919 v Ljubljani Revolucionarni val v slovenski socialni demokraciji Meddeželna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke Julijske krajine 6. aprila 1919 v Trstu .. Izredna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke . 13. aprila 1919 v Ljubljani . . Ponovni odpoklic socialističnih članov deželne vlade . Proglas jugoslovanske socialno demokratične stranke k dvodnevni splošni stavki 20. in 21. julija 1919 . . glasnica levega krila jugoslovanske socialno demo> Demokracija < kratične stranke >Splošna stavka v Jugoslaviji< Uvodnik v > Demokraciji« (Alojzija Štebi) > Pro domo< (Alozija Štebi)

330 333

334 334 337 343 345 346 350 350 351 354 355 355 357 358 359

360 362 363 365 366 368 369 370

371 373 373 375 377 378 379 382 383

385 386 387 511

Stran Vstop socialnih demokratov v Davidovićevo vlado Zaupniška konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke · 10. avgusta 1919 v Ljubljani . >Kriza v centralni vladi in jugoslovanska socialno demokratična stranka Ob imenovanju >demokratsko-socialistične vlade .. Zaupniška konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke 7. in 8. septembra 1919 v Ljubljani . Tržaška »Njiva o sklepih zaupniške konference Meddeželna konferenca jugoslovanske socialno demokratične stranke Julijske krajine 21. septembra 1919 v Trstu . Izjava slovenskih delegatov na kongresu socialistične stranke Italije 5. oktobra 1919 v Bologni XI. zbor jugoslovanske socialno demokratične stranke (1. in 2. novembra 1919 v Ljubljani) Proglas levega krila Smernice sredine Uradno sporočilo o XI. zboru Sklepi XI . zbora . Proglas načelstva jugoslovanske socialno demokratične stranke koroškemu ljudstvu Pred razkolom Uvodnik v » Naših zapiskih« februarja 1920 Razcep jugoslovanske socialno demokratične stranke in ustanovitev >> Delavske socialistične stranke za Slovenijo< Vojna napoved vodstva levemu krilu ( Politične direktive stranke < ) . Izvrševalni odbor izpremeni sklepe XI . zbora Sporočilo o razkolu v tržaškem >> Delu< Sklep ljubljanske krajevne organizacije Iz uvodne besede » Ujedinjenja« . Poročilo o sklepu ljubljanskih zaupnikov

388 388 389

390 392 392 394

396 396 398 399 403 406

408 409 411 411 412 412

PRILOGE I. Prva velika stavka rudarjev v trboveljskem revirju od 22. julija - do 415 19. avgusta 1889 . 423 II. Pregled rudarskih stavk v trboveljskem revirju 1889-1920 III. V. I. Lenin o brnskem narodnostnem programu in o brnskem pred426 logu jugoslovanske socialne demokracije IV. Resolucija o agitaciji med kmeti (sklep strankinega zbora nemške 431 socialne demokracije v Avstriji leta 1901 v Gradcu) . V. >Slovani in revolucija< (K. Kautsky prevedla A. Prepeluh in 433 K. Linhart) 436 VI. >Kautsky o agrarnem vprašanju pri nas< ( Albin Prepeluh) 438 VII. >Potemkinove vasi in slovenska politika< . 441 VIII. »Kako sem postal socialist< (Ivan Cankar) 446 IX. »Dunajsko pismo< (Ivan Cankar) 448 X. >Pot po samoti« (Albin Prepeluh) XI. Iz >Stockholmske spomenice< jugoslovanske socialno demokratične 452 stranke leta 1917 . 457 XII. Politična in gospodarska ureditev Jugoslavije (Rudolf Golouh) 460 XIII. »Naš položaj in razkol v stranki « (H. Tuma) . 463 XIV. >Razdvojitev duhov in razkol v stranki (Ivan Regent)

Pojasnila

465

Register osebnih in zemljepisnih imen •

495

512

4X365

5 13352

t.

5

PENN STATE UNIVERSITY LIBRARIES

4

A00005294204