Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost [2 ed.] 9789612786342

Citation preview

Aleš Maver UKRAJINA OD IGRE PRESTOLOV DO VOJNE ZA SAMOSTOJNOST

Aleš Maver UKRAJINA OD IGRE PRESTOLOV DO VOJNE ZA SAMOSTOJNOST Drugi natis © Celjska Mohorjeva družba, 2023 Vse pravice pridržane.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(477) MAVER, Aleš, 1978    Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost / Aleš Maver. 2. natis. - Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2023 ISBN 978-961-278-634-2 COBISS.SI-ID 150229251

Aleš Maver

prestolov

OD IGRE DO ZA SAMOSTOJNOST

vojne

Vsebina

Namesto predgovora ali moja pot v Ukrajino ��������������� 9 Beseda o zapisu ukrajinskih in beloruskih lastnih imen ���������������������������������������������������������������� 17 1 Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?������������������� 23

Ime dežele in ime ljudstva ����������������������������������������� 31 Kaj dela Ukrajince za Ukrajince?������������������������������ 34 Ukrajina in njene zgodovinske pokrajine ��������������� 43 Podobnosti in razlike med slovensko in ukrajinsko zgodovino ������������������������������������������� 48 2 Od neandertalcev do Slovanov ��������������������������� 53



Pradomovina praindoevropščine? ��������������������������� 54 Nomadi in grške naselbine ���������������������������������������� 59 Parada nomadov se nadaljuje ����������������������������������� 63 Oh, ti Slovani ��������������������������������������������������������������� 66

3 Igra prestolov v Kijevu ��������������������������������������� 71

Kaj je bila Kijevska Rutenija? ������������������������������������ 73 Začetki in razvoj Kijevske Rutenije �������������������������� 76

Volodimir se odloči za krst ��������������������������������������� 78 Volodimirjevi nasledniki ������������������������������������������� 84 4 Ko Litva še ni bila košarkarska velesila �������������� 89

Skrivnostna velika kneževina ����������������������������������� 91 5 Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven ������������ 99



»Poljski dejavnik« ����������������������������������������������������� 101 Kozaški rebus ������������������������������������������������������������ 107 Bohdan Hmelnicki in pot v Perejaslav ������������������ 113 Na levem bregu ��������������������������������������������������������� 119 Na desnem bregu ������������������������������������������������������ 124

6 Povest o dveh cesarstvih ���������������������������������� 129



Babici gresta na jug �������������������������������������������������� 130 Vznik ukrajinske književnosti �������������������������������� 133 Spet ti Poljaki ������������������������������������������������������������ 142 »Rojstvo« Donbasa ��������������������������������������������������� 151 Slovenskih fantov grob �������������������������������������������� 155

7 Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?���������� 159



Razpadanje sproži akcijo ����������������������������������������� 161 Neuresničene sanje o združitvi ������������������������������� 166 Pravljica se konča s katastrofo �������������������������������� 171 Ukrajinci delijo slovensko izkušnjo ����������������������� 181 V krvavi deželi ���������������������������������������������������������� 186 Združeni, a v ječi ������������������������������������������������������ 195

8 Pot iz medvedove sence������������������������������������ 203

Od Černobila do osamosvojitve ����������������������������� 204 Med ukrajinščino in oligarhi ���������������������������������� 211

Od oranžne revolucije do okupacije Krima ���������� 220 Vojna in širjenje ukrajinstva ����������������������������������� 227 V labirintih ukrajinskega pravoslavja �������������������� 232 9 Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije�������� 239



Belorusija in Slovenija ��������������������������������������������� 241 Drobci iz starejše zgodovine beloruskih dežel ����� 246 Zgodovinske razlike med Belorusijo in Ukrajino ���� 249 »Cerkveni Poljaki« ��������������������������������������������������� 251 Kratkotrajni medeni tedni �������������������������������������� 253 Osamosvojitev v senci Kurapatov �������������������������� 255 Lukašenkov dolgi pohod ����������������������������������������� 257

10 Ukrajina še ni umrla����������������������������������������� 261



Neobetavne zgodovinske vzporednice ������������������ 262 Spregledano bistvo režima��������������������������������������� 263 Kronika neke vojne��������������������������������������������������� 267 Miru ni na vidiku ����������������������������������������������������� 271

Izbrana bibliografija ������������������������������������������������������ 273

Namesto predgovora ali moja pot v Ukrajino

Pričakoval sem, da bom kdaj napisal knjigo, podobno tej, ki jo držite v rokah. Pričakoval sem, da jo bom pisal v drugačnih okoliščinah. Da bo imela srečen konec. Zdaj konca nekako sploh nima. Še več, ob pripravi besedila sem se srečeval z za zgodovinarja prejkone nenavadno okoliščino. Običajno tisti, ki pišemo o preteklosti, vsaj zaključke »velike zgodbe« poznamo že vnaprej. Vemo, kdo je dobil kakšno vojno, kdo je nazadnje prvi izumil kakšno veliko pridobitev ali kdo je zmagal v tekmi za princesino roko. Celo otepati se moramo skušnjave, da bi vse prejšnje dogodke videli izključno v luči že znanega sklepnega dejanja. Ukrajina leta 2022 v tem oziru ne bi mogla biti bolj posebna. Če si sposodim meni tako ljube besede velikonočne slednice, se smrt in življenje velikega evropskega naroda bojujeta v prečudnem (ali naj raje rečem prežalostnem?) dvoboju ta trenutek, ko sam sklepam 9

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

modrovanje o zgodovini dežele. Po eni strani vstaja pred nami skupnost, ki bo ob koncu verjetno povezana bolj, kot je bila kadar koli v preteklosti. Po drugi strani kaže, da je do trenutka, ko bo lahko (če sploh) zadihala v svobodi, še nepredstavljivo veliko trpljenja. Za nas, ki ta levji boj spremljamo zgolj iz varnih naslanjačev, pa se bo porušila še kakšna dosedanja gotovost. Vse od 24. februarja 2022 si moram vsaj jaz namreč kar naprej zastavljati vprašanja, za katera sem mislil, da bodo ostala v kraljestvu visokoletečih modrovanj, nekdanjih šolskih esejev ali neobvezujočih repenčenj ob kavi in pivu. Naenkrat pa sem bil soočen s spoznanjem, da po več kot dveh desetletjih poučevanja zgodovine v bistvu ne vem, kaj sta vojna in mir, in da sem lahko zgolj hvaležen Bogu, ker so mi prihranjene vse tiste težke odločitve, pred katere so prav zdaj postavljeni državljanke in državljani največje evropske države. Zato je bilo ukvarjanje s knjigo o ukrajinski zgodovini zame tudi nekakšna terapija, način, kako si utvarjati, da ob vsem trpljenju in junaštvu drugih ne sedim zgolj križem rok. To za zgodovinarja najbrž ni najboljša popotnica. Kljub temu sem hvaležen Celjski Mohorjevi družbi, zlasti Tanji in Simonu, da sta prisluhnila moji želji in potrebi ter besedilo uvrstila v program založbe. Čeprav je med nastajanjem moje v slovenščini že izšla veliko temeljitejša ukrajinska zgodovina izpod peresa vodilnega ukrajinskega strokovnjaka, nekoliko samovšečno menim, da na naslednjih straneh ne bo šlo (samo) za nepotrebno podvajanje. Moje izhodišče je pač bilo, da o preteklosti vzhodne Evrope skušam pisati na podlagi izkušenj in védenja slovenskega prostora. Ali sem bil v tem vsaj malo uspešen, boste presodili seveda bralke in bralci. 10

Namesto predgovora ali moja pot v Ukrajino

Ko sem že pri izhodišču, moram pred začetkom opraviti še neko temeljno zgodovinarjevo spoved. Izpostaviti moram okoliščino, da sem do Ukrajine (in Belorusije) prišel po »poljski poti« ali kar po »poljski navezi«. Sklepam, da se da k tistemu delu vzhodne Evrope, kjer je bila v 20.  stoletju Sovjetska zveza, pristopati (v glavnem) iz dveh smeri. Ena se začne vzhodno, v Rusiji, druga zahodno, na Poljskem. Sam sem vsekakor ubiral slednjo. Zato sem do »ruske naveze« teh dežel veliko bolj zadržan (kaj šele, da bi jih štel za Rusijo) kot celo kak moj dober prijatelj, ki se jim je očitno približal iz druge smeri. Za moje zanimanje za Poljsko ali kar navezanost nanjo je verjetno več vzrokov. Če bi šel daleč nazaj, bi bil prvi morda ta, da je bil (še vedno) večino mojega življenja papež Poljak. Drugi vzrok so moja srečevanja s pisateljem Henrykom Sienkiewiczem, predvsem z njegovimi romani o poljski zgodovini 17. stoletja. Možakar je kriv, da so bili kraji, kot sta Kamjanec in Ivano-Frankivsk, v moji glavi najprej Poljska, preden so postali Ukrajina. Tretji, najpomembnejši razlog so moja kar številna potovanja v to veliko deželo. Ko sem bil leta 1998 tam prvič, sem jo sicer prekrižaril praktično po dolgem in počez, a sem bolj obupaval nad svojim popolnim pomanjkanjem orientacije kot užival v lepotah poljske pokrajine in zgodovine. Je pa res že takrat največji vtis name naredil Białystok čisto na severovzhodu države s svojim nepogrešljivim vzhodnoslovanskim koloritom, zlasti v pravoslavni cerkvi. Nekakšno razodetje o vzhodni Evropi je prineslo moje srečanje s Poljsko leta 2009. Z dijaki mariborske škofijske gimnazije smo šli na izmenjavo v Zduńsko Wolo, kjer se je rodil sv. Maksimilijan Kolbe. Celo mene 11

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

kot zgodovinarja je naravnost šokirala ljubezen Poljakinj in Poljakov do lastne zgodovine. Seveda so razliko med poljskim in slovenskim dojemanjem preteklosti takoj zaznali tudi dijakinje in dijaki. Še zlasti, ker za sitnega Slovenca ta razlika nima vedno prijetnih potez. Celo preprosti Poljaki bi namreč radi tujcu približali zgodovinski pomen vsakega najmanjšega kosa dediščine. Ker razlaga običajno lahko poteka samo v poljščini, se zaradi nujnega angleškega prevoda čas slednje podvoji ali še kaj več. In potem se hitro zalotiš, kako v muzeju v Zduński Woli ali v nekdanji tekstilni tovarni v Łódzu spiš spanje pravičnega, tvoji gostitelji pa bi dali vse, da bi ti približali svojo preteklost. Kot nekdo, ki ga vsaj po službeni dolžnosti zgodovina tudi zanima, sem skušal takratnemu 2. b pojasniti, zakaj imajo Poljaki tako radi vsak kamen in vsako figuro iz minulih stoletij. Pa nisem prepričan, da mi je uspelo. Ker še sam nisem čisto razumel. Ljubezen do skupne preteklosti se pri Poljakih, vsaj tistih, s katerimi sem se sam srečal, nekako samoumevno raztegne na vzhodno sosedstvo. Morda sem naiven, toda v njihovem odnosu do Belorusije, Ukrajine in Litve nisem zaznal vzvišenosti nekdanjih gospodarjev, temveč toplo naklonjenost. Vsaj meni se zdi, da je Poljake, ki se še v 20.  stoletju do Ukrajincev in Belorusov niso obnašali nič kaj prijateljsko, izučila bridka izkušnja življenja pod sovjetsko peto po drugi svetovni vojni. Da so dojeli, da je bolje imeti ob sebi prijateljsko razpoložene sosede kot nezadovoljne podanike. In tu je po mojem mnenju bistvena razlika med današnjima odnosoma Poljske in Rusije do vzhodne Evrope. Nisem še čisto opustil vsega upanja, da bi do tega spoznanja v zvezi z Ukrajino in Belorusijo vendarle prišel kak 12

Namesto predgovora ali moja pot v Ukrajino

prihodnji ruski voditelj. Sedanji je namreč povsem brez­ upen primer. Moj poljski prijatelj Zbigniew je bil kajpak navdušen, ko je videl, da je vsaj nekaj iskrene očaranosti nad Poljsko in njenim nekdanjim vzhodom tudi v meni. Joj, kako sem bil ponosen, ko je svoji ženi, profesorici zgodovine, povedal, glej, tu je en čudak iz Slovenije, ki kupuje knjige o Ukrajini in Belorusiji v poljščini (čeprav je ne zna, bi lahko dodal, a iz prijaznosti ni). Ob vsaki priložnosti mi je skušal ob srečanjih v naslednjih letih narediti veselje s kakšno knjigo ali filmom o poljski zgodovini. Tako sem od njega dobil Wajdov Katyn. Nazadnje sem eno tako knjigo, Sistem Belorusija o Lukašenki, uspel v poljščini celo bolj ali manj prebrati. Moja pot v Ukrajino preko Poljske se bo kajpak močno poznala na številnih straneh pričujoče knjige. Če bi jo lahko povzel zelo na kratko, je (zame) predvsem žalostna zgodba, kako je Poljska s svojim neprimernim odnosom do vzhodnega sosedstva v preteklosti slednje nekako potisnila v naročje »medveda« na vzhodu. Kdor je v deželo kozakov prišel iz vzhodne smeri, se bo marsikateremu mojemu sklepu morda čudil. A ne obžalujem ničesar, bom kljubovalno pribil že na začetku. Romanje v Ukrajino, ki pri meni zdaj traja že dobra tri desetletja, je bilo precej bolj duhovno kot stvarno potovanje, čeprav ostajajo moji obiski tam med najsijajnejšimi spomini v mojem življenju in molim, da mi bodo v prihodnje še dani. To duhovno cesto sem prehodil in jo še hodim v spremstvu mnogih dobrih ljudi. Ne morem našteti vseh, nekatere pa bi le rad. Začel bom s svojima zlatima staršema, mamo in žal že pokojnim očetom, ki sta vseskozi s toplo naklonjenostjo spremljala in podpirala 13

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

moje navdušenje nad evropskim vzhodom. Uroš že dovolj dolgo pozna mojo obsedenost, da ne odloži slušalke niti, kadar me odnese in začnem ob devetih zvečer med pogovorom o Zmajevi hiši predavati o Ukrajini. Luka je zame s svojo popolno predanostjo ukrajinskemu boju navdih celo v najmračnejših trenutkih, obenem pa mi že leta omogoča, da del svojih modrovanj o Ukrajini in Belorusiji delim s slovensko javnostjo v novogoriških Razpotjih. Marsikateri del iz njih je našel pot neposredno na strani te knjige. Nič manj pomembna niso druženja s Simonom M., ki mi je s svojo brezhibno orientacijo in neizmernim smislom za organizacijo prvi razkazal Kijev. Da sva kljub nestrinjanju o temeljnih izhodiščih v odnosu do vzhodne Evrope celo po deset tisočih žolčnih debatah še vedno prijatelja, pripisujem njegovi izjemni potrpežljivosti in srčni dobroti. Simon Z. me vselej razvedri s svojim optimizmom in je prvi sogovornik, ko se je treba razveseliti osvoboditve kakšne ukrajinske vasi na vzhodu države, za katero nisva prej še nikoli slišala. Renatu se zahvaljujem, ker je bil zlasti v prvih dneh vojne vedno pripravljen dvigniti telefon in me potolažiti s svojim vojaškim znanjem in z oceno stanja na fronti. Janja in Primož sta me zelo prijazno gostila v Lvivu in mi s svojimi prevodi odpirata vrata v ukrajinsko književnost. Hvaležen sem jima tudi, ker sta mi pokazala restavracijo Puzata Hata. Mislim, da bi tam lahko boršč jedel vsak dan. Marija in Andrej sta pripravljena biti z menoj zaradi Ukrajine žalostna ali vesela na vsaki jutranji kavi. S Tinom sva na nepozabnem kratkem potovanju v zelo zanimivi družbi skupaj odkrivala Belorusijo, kjer me je naučil za razumevanje postsovjetskega sveta neizogibno besedo ondulacija. Prav tako je njegovo iskreno navdušenje po vrnitvi iz 14

Namesto predgovora ali moja pot v Ukrajino

Kijeva januarja leta 2014 močno oblikovalo moj pogled na evromajdansko gibanje. Maryna in Inna me vsakič znova, ko hočem obupati na domačem kavču, opogumita s svojo borbenostjo in jasno besedo (pretežno na Facebooku). Ne morem niti mimo Davida, s katerim sva skupaj preživela grozljivo drugo popoldne po začetku ruske agresije na Ukrajino, ko je bilo svetlih znamenj zelo malo, in ki me je s svojo izkušnjo iz Budimpešte z »ukrajinomanijo« okužil že davnega leta 2004. Sodelavkam in sodelavcem s Filozofske fakultete, zlasti z zgodovinskega oddelka, dolgujem zahvalo za vse prijetne urice in spodbude pri delu. Naš študent Klemen me ob vsakem srečanju na hodniku razveseli s svojim temeljitim poznavanjem Ukrajine, ki že zdaj bistveno presega moje. Moj sodelavec Igor Žiberna s sosednjega oddelka pa je bil tako prijazen, da je izjemno hitro narisal res posrečen zemljevid, ki je za knjigo velika obogatitev. Seznam bi bil lahko še zelo dolg, vendar ga bom sklenil z globokim poklonom vsem, ki so bili del mojega duhovnega potovanja na evropski vzhod in jih nisem posebej omenil. Odločil sem se, da knjigo posvetim svojim dragim nečakinjam in nečakom, Zali Viti, Pii, Taji, Galu in Jaši. Po tihem si želim, da bi se kdo vsaj malo ogrel za tiste čudne dežele na vzhodu, ki mi toliko pomenijo. Obenem pa prihajam v leta, ko se začenjam zavedati, da so in bodo njihove življenjske izkušnje verjetno povsem drugačne od mojih. Nobene pravice jih nimam bremeniti z zgodovinskim nahrbtnikom, ki sem si ga naložil v svojih dosedanjih letih. Čeprav je to težko, se moram kot vsaka generacija sprijazniti s tistim, kar je povedal William Shakespeare v zaključku Kralja Leara v sicer ne čisto natančnem, vendar lepem starem slovenskem prevodu: Prenašaj čas, ki si postavljen vanj, / povej, kaj čutiš, in ne 15

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

več ne manj. / Tega, kar je doživel stari svet, / mladi ne bo – in ne njegovih let. Kot sem nakazal, je knjiga pred vami brez konca. Namesto njega bi rad na tem mestu ponovil opogumljajoče besede morda najbolj znanega živečega ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča, o katerih moram verjeti, da se bodo uresničile: Pomlad prihaja in Ukrajina bo. V Mariboru, na dan sv. Štefana, prvega mučenca, leta Gospodovega 2022 Aleš Maver

16

Beseda o zapisu ukrajinskih in beloruskih lastnih imen

Ni mogoče napisati knjige o zgodovini Ukrajine ali Belorusije, ne da bi se človek dotaknil zapletenega vprašanja, kako naj sloveni osebna in zemljepisna imena iz tega prostora. Povsem se strinjam s tistim, kar so zapisali v slovenskem prevodu knjige Vrata Evrope. Tam je rečeno, da se bodo oblike v prihodnje šele ustalile. Smer pa je kljub vsemu jasna. Skoraj ni dvoma, da se bodo v prihodnosti bolj uveljavljali ukrajinskim in beloruskim bližji zapisi. Pred kakšnim desetletjem bi slovenski mediji verjetno še vozili slalom med omembami Volodimirja in Vladimirja Zelenskega, danes na drugo navedeno obliko imena ne pomisli nihče. Tudi zapis Svjatlana Cihanovska počasi dobiva enakopravno mesto pod slovenskim soncem ob Svetlani Tihanovski. Ker takšna in podobna slovenjenja trenutno še niso splošno sprejeta, je povsem dosledno zapisovanje imen skoraj nemogoče zagotoviti, čeprav se mi zdi model, kakršnega v pričujoči knjigi zagovarjam sam, 17

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

dovolj smiseln. Pri iskanju rešitev sem se med drugim opiral na dobre praktične primere iz slovenskih prevodov ukrajinskih pisateljev Janje Vollmaier Lubej in Primoža Lubeja. Presenečeno sem hkrati ugotovil, da je ukrajinskim (in ne ruskim) bližje oblike osebnih in zemljepisnih imen v svojih prevodih Tarasa Ševčenka rabil že znani »apostol« ukrajinske kulture med Slovenci Josip Abram. Izhodiščna težava pri slovenjenju je sicer, da predlagana prečrkovanja, ki jih ponuja Ukrajina sama, izhajajo iz potreb zahodnoevropskih, ne slovanskih jezikov. Kot Slovenec sem seveda odraščal ob ruskih oblikah, ki so (bile) pri nas uveljavljene za praktično vsa poimenovanja v zvezi z evropskim vzhodom. Značilen primer je denimo Černobil, ki je v ukrajinščini pravzaprav Čornobil. Podobno je (bilo) s Kijevom, Lvovom, Grodnim, Vitebskom, Zaporožjem ali reko Dneper. Nekega poznoavgustovskega večera leta Gospodovega 1991 so me nato skoraj s stola vrgle besede takratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da bi se Ukrajinci počutili blazno suverene, če bi imeli dve uri pouka v ukrajinščini na teden. Zame je bilo, kot bi mi kdo rekel: Dobrodošli v svetu jezikovnih razmer v Sovjetski zvezi. Od takrat pa vse do letos sem pri razumevanju teh razmer napredoval pravzaprav zelo počasi. Že takoj v začetku srednje šole je ena mojih manjših strasti postalo odkrivanje jezikovnih posebnosti ukrajinščine in beloruščine. Moj prvi vodnik so bile Države sveta, kjer so se avtorji potrudili in dosledno navajali oblike krajevnih imen v teh jezikih. Prvič sem trčil ob oblike Lviv, Dnipropetrovsk, Harkiv ali Zaporižja. Nekaj mesecev pozneje so se mi oči zaiskrile, ko sem v nekem drugem priročniku našel tudi obliko Mensk za belorusko 18

Beseda o zapisu ukrajinskih in beloruskih lastnih imen

prestolnico. To me je še bolj podžgalo, da sem veliko petkovih popoldnevov prebil v mariborski univerzitet­ ni knjižnici, ob nekem obsežnem letnem almanahu v angleščini. Tam ni bilo zame le novih krajevnih imen, marveč tudi osebna. Tedaj sem ugotovil, da je Lukašenko Lukašenka in da mu (vsaj po belorusko) ni ime Aleksander, marveč Aljaksander. Ali pa, da je (J)elena v ukrajinščini Olena (in v beloruščini Alena, če smo že pri tem). Z drugačnimi očmi sem začel gledati športne prenose. Bodo na zaslonu ruske ali beloruske oziroma ukrajinske oblike? Bilanca je vse do danes precej mešana. Kar me ne ustavi, da ne bi sam na vsakem koraku govoril o Lvivu, Ivano-Frankivsku, Hrodni, Černivcih, Luhansku, reki Dnipro ali pa o Serhiju Bubki, Andriju Ševčenku, Veraniki Capkala in Zjanonu Paznjaku. Včasih ob pomanjkanju uporabnih zgledov nedvomno ustrelim mimo. Eden od zaščitnih znakov, ki druži oba manjša jezika, je h tam, kjer ima ruščina (in običajno tudi slovenščina) g. Med obiskom v Ukrajini sem sicer ugotovil, da je meja med g in h precej tanka. Pri obredih niti v Volodimirskem soboru pri najboljši volji nisem mogel slišati Hospodi, pomiluj. Prvi glas je bil zame bolj podoben g-ju. Beloruski nacionalni simbol se pa v beloruščini imenuje pahonja, v ruščini je pogonja. Najbolj prepoznavna razlika med beloruščino in ruščino, ki navadno omogoči razlikovanje že na prvi pogled, je v bistvu optična prevara. Gre za zapis glasu o, kadar ni naglašen. Tako v ruščini kot beloruščini se izgovarja bolj kot a, čemur se reče akanje, a samo v beloruščini se z a piše. Nekdanji dolgoletni sovjetski zunanji minister iz Belorusije, ki ga je svet poznal po imenu Andrej Gromiko, je v beloruščini Andrej Hramika. 19

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Glas o ločuje tudi ukrajinščino in ruščino. Medtem ko ukrajinščina pri zapisu nenaglašenega samoglasnika ravna enako kot ruščina, o v zaprtih zlogih postane i. Zato imamo Lviv, Zaporižja in Harkiv. V odvisnih sklonih ta i potem postane o, da je zmeda še večja. Enako velja tudi za samoglasnik e, kar je vidno pri imenu Andrej (v ukrajinščini Andrij) in v imenu glavnega mesta, ki je v ukrajinščini Kijiv (v anglosaškem svetu pospešeno prehajajo na to obliko, v slovenščini pa bom zaradi uveljavljenosti ruske oblike zadovoljen že, če nam bo uspelo v pravopis spraviti Lviv namesto Lvova). Vsakdo, ki se je vsaj pred nekaj desetletji šolal v Sloveniji, se je srečal s slovitim praslovanskim jatom. V knjižni slovenščini je iz njega nastal samoglasnik e, v nekaterih narečjih pa dvoglasniki. Trije vzhodnoslovanski bratranci imajo tu vsak svoj razvoj. Beloruščina ima ja (zato Svjatlana), ukrajinščina i (zato se reka imenuje Dnipro, Svetlana pa je Svitlana), ruščina pa v transkripciji e, ki se izgovarja kot je (Dneper, Svetlana). Ruščino in beloruščino zelo izrazito loči tudi razlika v razvoju izgovora glasov t in d. Za beloruščino sta značilni »cekanje« in »dzekanje«, zaradi česar je Vladimir Putin v beloruščini Uladzimir Pucin. Raba ukrajinskih in beloruskih oblik za kraje in osebe iz teh dežel se mi zdi navsezadnje stvar higiene. Rabiti Kamenec namesto Kamjanca ali Ivano-Frankovsk namesto Ivano-Frankivska v slovenščini je tako, kot če bi angleško pišoči avtor za Ljubljano rabil obliko Laibach, za Maribor Marburg ali za Kobarid Caporetto. V knjigi od truda za upoštevanje glasov manjših vzhodnoslovanskih jezikov odstopam samo v treh primerih, za katere se mi zdi, da so v slovenščini res močno zasidrani. Gre za že 20

Beseda o zapisu ukrajinskih in beloruskih lastnih imen

omenjeni Černobil in za ime ukrajinske prestolnice Kijev ter reke Dneper. Spodnja tabela je nekakšen uvod v svet zapisa zemljepisnih imen na naslednjih straneh. Ruska oblika

Ukrajinska ali beloruska oblika

Kijev

Kijiv (v knjigi Kijev)

Lvov

Lviv

Harkov

Harkiv

Zaporožje

Zaporižja

Lugansk

Luhansk

Rovno

Rivne

Nikolajev

Mikolajiv

Ivano-Frankovsk

Ivano-Frankivsk

Vitebsk

Vicebsk

Grodno

Hrodna

Dneper

Dnipro (v knjigi Dneper)

21

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

Kot bom skušal v pričujoči knjigi še pokazati, je ruski voditelj Vladimir Putin v odnosu do Ukrajine in Ukrajincev naredil veliko napak. Če ne bi imele tako tragičnih posledic, bi jim človek rekel začetniške. Eden stranskih učinkov lomastenja njegovega režima po sosednji državi pa je kljub vsemu tudi ta, da bo od februarja leta 2022 težko zamenjati Ukrajino z Rusijo in Ukrajince z Rusi. Pred tem se je omenjeno namreč še vedno dogajalo. Celo v Sloveniji. Zgolj pogled na zemljevid bi morda kazal v povsem drugo smer. Na njem namreč ugotovimo, da je Ukrajina po površini največja država, kar jih leži zgolj v Evropi. 23

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

V  svojih mednarodno priznanih mejah, ki jih skuša ruski režim na vse pretege spremeniti, se razteza na več kot 600 tisoč kvadratnih kilometrih. Na njih je pred začetkom vojne, ki je milijone Ukrajincev pognala v tujino, živelo spodobnih dobrih štirideset milijonov ljudi. Med njimi se jih je ob zadnjem popisu prebivalstva, ko so o narodni pripadnosti spraševali (sicer že leta 2001), velika večina, skoraj štiri petine, opredelila za Ukrajince. S tem Ukrajina ni samo največja evropska država, temveč so Ukrajinci hkrati eden največjih evropskih narodov. Zlasti če upoštevamo, da jih še nekaj milijonov živi zunaj matične države. Kako je torej mogoče, da je vsaj pred začetkom ruske agresije v začetku leta 2022 obstajala glede njihove istovetnosti in istovetnosti ukrajinske države takšna negotovost? Najpreprostejši razlog je moč videti v okoliščini, ki je Slovencem dobro znana. Ukrajina se je kot samostojna država na evropski in svetovni zemljevid vpisala sorazmerno pozno. Neodvisnost je istoimenska sovjetska republika namreč razglasila 24. avgusta leta 1991, skoraj natančno dva meseca za Slovenijo. Drugače kot Slovenija je Ukrajina, kot bomo videli na naslednjih straneh pričujoče knjige, sicer že nastopila kariero samostojne države ob koncu prve svetovne vojne. Toda ta poskus se ni posrečil. Seveda pa v Evropi obstajajo številne enako mlade države kot Ukrajina. Kljub temu se ne dogaja, da bi Hrvate, Litovce, Estonce ali celo Slovence množično tlačili v isti koš, recimo s Srbi, Poljaki, Finci ali Avstrijci. Največ, kar se lahko zgodi, je, da namesto slovenske ob uspehu kakšnega slovenskega športnika zaplapola slovaška zastava. Razlog, da so bili Ukrajinci za toliko ljudi še včeraj preprosto Rusi, se bo torej skrival še kje drugje. 24

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

Lahko rečemo, da Ukrajino močno zaznamuje njena zemljepisna lega. Že samo ime dežele naj bi po daleč najbolj razširjeni razlagi pomenilo pokrajina ob meji. Na moč podoben pomen ima slovenski pojem krajina. Poleg tega, da se skriva v imenu osrednje slovenske dežele Kranjske (kot Štajercu mi gre takšna oznaka sicer težko z jezika), smo si iz zgodovine najbolj zapomnili Vojno krajino ob meji z Osmani ali po domače Turki. V novejšem času so si žalostno slavo zagotovile še različne »krajine« kot posledica vojne na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Da je Ukrajina na meji, samo po sebi spet ni nič posebnega. V zadnjih desetletjih je postalo celo modno, da se različna okolja razglašajo za mejna in s tem za mos­ tove med različnimi zemljepisnimi območji in kulturami. Med Grčijo na jugu in Poljsko ter Ukrajino na severu praktično ni današnje države, ki se ne bi vsaj v kakšnem smislu razglašala za območja ob meji. Tudi o slovenski zgodovini radi govorimo kot o preteklosti »na stičišču svetov« ali o čem podobnem. V preteklosti je bil morda bolj v ospredju vidik, da dežela na meji »brani« določeno obliko kulture. Danes je kajpak prej trendovsko govoriti o povezovalni vlogi območij med dvema svetovoma. Tak mejni položaj Ukrajini ni dal samo njenega imena, marveč je v resnici ključno oblikoval njeno preteklost (in oblikuje sedanjost). Kot pravi v ZDA delujoči ukrajinski zgodovinar Serhii Plokhy, gre zlasti za lego na dveh mejah. Prva je povezana z naravnimi zemljepisnimi danostmi. Po današnji Ukrajini poteka meja med evrazijskimi stepami na jugu in vzhodnoevropskimi travnatimi in gozdnatimi območji na severu. Ista meja je dolgo pomenila tudi povezavo med nomadskim načinom življenja in prostorom, kjer so bili ljudje stalno naseljeni. Kozaki, 25

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

ki igrajo tako izrazito vlogo za zgodovinsko samozavest današnjih Ukrajincev, so se razmahnili ravno na tej meji. Tudi večina frontne črte v trenutni ruski vojni zoper Ukrajino poteka ob njej. Dolgo je pomenila stepa hkrati razmejitev med krščanstvom in islamom. V kulturnem smislu je osrednja danost ozemlja Ukrajine, da sta se tukaj stikala zahodna in vzhodna oblika krščanske vere. Večina prebivalcev ukrajinskih zgodovinskih dežel je sicer vseskozi pripadala vzhodnemu krščanstvu, vendar je bil vpliv katolištva zelo pomemben in se je kazal na različne načine. Za današnjo sorazmerno nevidnost Ukrajine in Ukrajincev pa je omenjena prehodnost vsaj od novega veka naprej zaslužna še v enem smislu. Ker je bila na kulturni meji, se je Ukrajina znašla v sendviču med dvema sosednjima silama, ki sta zastopali vsaka svojo stran ločnice. Katoliški ali zahodni vpliv v ukrajinski zgodovini najbolj predstavlja Poljska, pravoslavni ali vzhodni pa državne tvorbe na območju današ­ nje Rusije, ki so v zgodnjem novem veku »napredovale« v ruski imperij. V 20. in 21. stoletju se je, kot bo še veliko­ krat razvidno, rusko-ukrajinski odnos za Ukrajince razvil v temeljno vprašanje za njihovo samostojno prihodnost. Toda vse do konca druge svetovne vojne njihovo razmerje do Poljakov ni bilo manj napeto in polno protislovij. Tako so se pripadniki drugega največjega vzhodnoslovanskega naroda skoraj utopili med močnima sosedama. Ne Poljaki ne Rusi jim večino časa pač niso puščali prostora za samostojen narodni razvoj. Poljska politika si je zares premislila šele potem, ko so morali Poljaki sami skoraj pol stoletja preživeti pod sovjetsko peto po drugi svetovni vojni. Takrat so se zavedeli, da je v Ukrajincih 26

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

bolje imeti naklonjene sosede kot nezadovoljne podanike. Rusko politiko omenjeni premislek žal šele čaka. Predvsem zaradi ujetosti med dve mogočni sosedi se je lahko zgodilo, da sta velika Ukrajina in ne ravno majhen ukrajinski narod v očeh širše svetovne javnosti obtičala v senci ogromne Rusije in z zgodovino nabite Poljske. Zadeva se je lahko zelo počasi začela spreminjati šele, ko je Ukrajina leta 1991 postala neodvisna država. Večji pospešek pa je prepoznavnost dežele v belem svetu pridobila z demokratičnima revolucijama leta 2004 in leta 2013 ter 2014. Za največ reklame za od Rusije ločeno Ukrajino pa je, kot že v začetku omenjeno, poskrbel kar Vladimir Putin s svojim nasilnim stegovanjem rok po njej. Kot večina podobnih del bo pričujoča knjižica z zgodovino Ukrajine razumela preteklost ozemlja, na katerem se razteza dežela, ki je leta 1991 postala neodvisna. Govorci ukrajinščine vsega tega velikega območja niso poselili istočasno. Prav zaradi sorazmerno izrazite meje s stepo so se na današnjem jugu in vzhodu države v glavnem naselili bistveno pozneje kot severno od meje. Toda od začetka 19. stoletja so praktično na celotnem ozemlju današnje Ukrajine predstavljali večino prebivalstva. Izjema je zlasti polotok Krim, ki pa je posebna zgodba še v mnogih drugih ozirih. Čeprav bomo tu in tam omenjali tudi Ukrajince zunaj meja današnje Ukrajine, ti ne bodo v ospredju besedila. Res so se že v času ruskega imperija in še bolj v obdobju Sovjetske zveze raztepli po veliki večini sovjetskih republik, a so tam praviloma ohranili zavest o izvoru, ne pa ukrajinskega jezika. Danes v največji možni meri govorijo rusko. Zlasti velike skupnosti, ki se opredeljujejo kot Ukrajinci, najdemo sicer v sami Rusiji in Kazahstanu. Praviloma rusko govoreči so hkrati Ukrajinci v 27

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

nekdanji pokrajini Besarabiji, ki formalno pripada državi Moldaviji, a je na njenem ozemlju marionetna državna tvorba, imenovana Pridnestrje ali Transnistrija. Povsem drugačna zgodba kot Ukrajinci v nekdanji Sovjetski zvezi so tisti njihovi rojaki, ki so se podobno kot Slovenci s trebuhom za kruhom odpravili čez veliko lužo. Znane in pomembne skupnosti so predvsem tiste v Kanadi, Združenih državah Amerike ali v Argentini. Kanadčani ukrajinskega rodu tvorijo velik del prebivalstva v zahodni, prerijski Kanadi. Mnogi so ohranili močno ukrajinsko narodno zavest in so še danes velika opora matični državi. Značilen primer je iz priljubljene serije Vikingi znana kanadska igralka Katheryn Winnick, ki se je leta 1977 rodila ukrajinskima staršema v provinci Ontario in je do osmega leta govorila izključno ukrajinsko. Angleščino se je naučila šele pozneje. Na območju Ukrajine živijo pripadniki številnih neukrajinskih narodov. Žal je pisano podobo največje evropske države močno zredčilo krvavo dogajanje v 20.  stoletju. Tako so ob Ukrajincih zdaj številčno daleč najpomembnejši Rusi. Glede na zadnji popis prebivalstva iz leta 2001, kjer so o tem spraševali, je bil Rus vsak šesti prebivalec države, kar je pomenilo več kot sedem milijonov ljudi. O ruski navzočnosti in vplivu ruskega jezika bo več govora že v naslednjem razdelku. V zgodovini je bilo zlasti v zahodni in srednji Ukrajini vedno veliko Poljakov. V največjih mestih na zahodu današnje dežele, recimo v Lvivu, so bili celo v večini. Prav tako je bila poljščina več stoletij jezik glavnine plemiške elite. Po drugi svetovni vojni je morala velika večina Poljakov ozemlje sovjetske Ukrajine zapustiti. Uradno jih je ostalo morda nekaj sto tisoč. 28

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

Ob Ukrajincih, Rusih in Poljakih so bili četrta nepogrešljiva skupina v ukrajinski zgodovini Judje. Njihova navzočnost se je začela že zgodaj, razcvetela pa se je v času, ko je bilo območje današnje Ukrajine vključeno v litovsko veliko kneževino in pozneje v Poljsko. Sobivanje med Judi in večinskim ukrajinskim prebivalstvom je bilo resda vse prej kot lahko in so ga večkrat zaznamovali nasilni pogromi. Številna ukrajinska mesta so še daleč v 20. stoletje ohranila judovsko večino prebivalstva, Ukrajina pa je bila tudi eno okolij, v katerih je cvetela judovska kultura v jidišu, posebni judovski različici srednjeveške nemščine. Noben pogrom se kljub velikemu številu žrtev niti od daleč ni mogel primerjati s »končno rešitvijo«, ki je Jude doletela po nemški zasedbi ukrajinskih dežel med drugo svetovno vojno. Po nekaterih podatkih je bila v Ukrajini doma vsaka četrta od približno šestih milijonov žrtev šoe ali holokavsta. Po vojni je v deželi ostalo še precej Judov, ki pa v pogojih sovjetske oblasti seveda niso imeli pravih možnosti za gojenje lastnega kulturnega in zlasti verskega življenja. Zato je bila vseskozi velika želja po odhodu v Izrael ali kam drugam, predvsem v ZDA. Sovjetske oblasti so ta tok dolgo zavirale. V času razpadanja Sovjetske zveze in po njem pa je novo domovino poiskala ogromna večina preostalih ukrajinskih Judov. Če jih je bilo v Ukrajini ob koncu osemdesetih let prejš­njega stoletja še pol milijona, jih je sedaj uradno komaj kakih sto tisoč. O živosti skupnosti vendarle priča dejstvo, da iz nje prihaja sedanji ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Seznam znanih Judov, doma z območja Ukrajine, je sicer izjemno dolg. V zahodni Ukrajini se je rodil utemeljitelj med vzhodnoevropskimi Judi izjemno priljubljene hasidske različice judovstva Baal Šem Tov (1698–1760). Pisatelj 29

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Isaak Babelj (1894–1940) je izhajal iz Odese, komunistični revolucionar in Stalinov tekmec Lev Trocki, ki se je rodil kot Lev Bronštejn (1879–1940), iz južne Ukrajine, prva ženska premierka Izraela Golda Meir (1898–1978) pa iz Kijeva. Danes je – poleg Zelenskega – nemara najbolj znana Judinja iz Ukrajine igralka Mila Kunis, ki se je leta 1983 rodila v Černivcih v Bukovini. Med manjše zgodovinsko pomembne skupnosti na ozemlju države sodijo vsaj še Romuni, Bolgari, Armenci in Grki. Večina pripadnikov teh narodov živi na jugu države, na območju, ki si ga je Rusko carstvo pridobilo ob koncu 18. stoletja. Romuni živijo tudi v ukrajinskem delu pokrajine Bukovine na zahodu. Zgodovinsko pomembnejša je bila na zahodu, predvsem v Galiciji, sočasno vloga Armencev. Nekateri so ostali pripadniki Armenske apostolske cerkve, ki ne priznava papeža, zaradi oblasti katoliških vladarjev nad Galicijo pa jih je veliko sprejelo združitev s Katoliško cerkvijo in duhovno nadoblast rimskega škofa. Zgodovinska navzočnost grško govorečega življa sega že v čas ustanavljanja grških naselbin ob Črnem morju od 7.  stoletja pr. Kr. naprej. Pozneje so tudi Grki poseljevali območja na jugu in vzhodu Ukrajine. Največja skupnost se je skoraj do danes ohranila na širšem območju sedaj žal skoraj popolnoma uničenega Mariupolja, ki je trenutno pod rusko okupacijo. Pomemben pečat so dali Grki vsaj še ukrajinski metropoli Odesi in Krimu. Skoraj popolnoma pa je izginila nekdaj uspešna nemška skupnost v jugovzhodnih predelih. Tvorili so jo v prvi vrsti pripadniki menonitske verske skupnosti, o čemer bo še govor v nadaljevanju. Madžarov je v Ukrajini sicer tudi sorazmerno malo, a predstavljajo pomemben del prebivalstva 30

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

v pokrajini Zakarpatje na jugozahodu Ukrajine, kjer jih je več kot desetina. Nazadnje je treba omeniti tisto večinsko muslimansko skupnost, s katero so imeli Ukrajinci v preteklosti največ stikov. Gre za Tatare. Dolga stoletja so jih prebivalci današnje Ukrajine poznali kot sosede z onkraj stepske meje, s katerimi so se spopadali, a z njimi, kot v času kozaških uporov, tudi sodelovali. Njihovo glavno oporišče je bil polotok Krim. Ko je Rusko carstvo Osmanom iztrgalo današnji jugovzhod Ukrajine, so se Tatari znašli v isti državni tvorbi z Ukrajinci. Njihova navzočnost na Krimu je ostala znatna do leta 1944, ko jim je Stalinov sovjetski režim naprtil kolektivno kolaboracijo z Nemci in jih deportiral v srednjo Azijo. Na poti tja so mnogi umrli, ocene se gibljejo od petine do polovice. Ob razpadanju Sovjetske zveze so se začeli preživeli Tatari in njihovi potomci najprej ilegalno vračati na domači otok. Proces vračanja je dobil pospešek po ukrajinski osamosvojitvi in ob ruski zasedbi Krima leta 2014 je bil že vsak njegov osmi prebivalec krimski Tatar.

Ime dežele in ime ljudstva Po kratkem pregledu skupnosti, ki so dajale in dajejo pečat Ukrajini, se bom vrnil k imenu dežele in njenih ljudi. Nekateri narodi in ljudstva so dali ime pokrajinam, v katerih živijo. A nič manjša ni druga skupina, v kateri so narodi in ljudstva, ki so prevzeli ime dežele, kjer so se naselili. Slovenci in Madžari smo poskrbeli za to, da so bila območja, 31

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

na katerih smo si ustvarili ognjišča, »prekrščena«. Prejšnja imena posameznih zemljepisnih enot so se umaknila v ozadje. Zelo znana nasprotna zgleda sta Palestina s Palestinci in Makedonija z južnoslovanskimi Makedonci. Današnji Palestinci, ki so v bistvu v Palestini živeči Arabci, so svoje ime dobili po pokrajini svojega bivanja. Ta se je imenovala Palestina že davno pred njimi. »Krstili« so jo namreč Rimljani, ki so hoteli kaznovati uporne Jude, zaradi česar so dobesedno iz naftalina potegnili starodavno ljudstvo Filistejcev. Teh v rimskih časih že stoletja ni bilo nikjer več, so pa delali sive lase Samsonu in kraljema Savlu ter Davidu. Zaradi rabe imena Makedonija je bil, kot vemo, cel hudič. Pokrajini, ki je danes razdeljena med Severno Makedonijo, Grčijo in Bolgarijo, so ime dali stari Makedonci. Iz njihovih vrst je izšel Aleksander Veliki. Ko so to območje ob koncu antike začeli poseljevati Slovani, se je nanje prilepilo že obstoječe ime dežele. V primeru Ukrajine in Ukrajincev je tako, da je ime današnje države starejše od imena naroda, ki se je na njenem ozemlju razvil. Kot je bilo povedano, označuje poimenovanje po večinskem mnenju pokrajino ob meji. Za njegovo prvo omembo običajno štejejo kratek zapis iz leta 1187, da je »Ukrajina močno žalovala« za knezom Volodimirjem Hlibovičem, ki je vladal kneževini s sedežem v mestu Perejaslav, približno devetdeset kilometrov od Kijeva. Kot uveljavljeno ime za dobršen del današnje države ga srečujemo v zgodnjem novem veku. V 17. stoletju so ga uporabljali tudi že na zahodu. Kot ime prebivalcev se je pojem Ukrajinci uveljavil pozneje, v 19. stoletju, najprej med tistimi govorci ukrajinskega jezika, ki so živeli pod oblastjo ruskih carjev. Ukrajinski podaniki habsburškega cesarja so v uradni rabi postali 32

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

Ukrajinci šele ob koncu predprejšnjega stoletja. Uveljavljena raba poimenovanja Slovenci za živelj na območju naše države je torej starejša. Obe poimenovanji, Ukrajina in Ukrajinci, sta imeli sorazmerno močno konkurenco. Večinsko prebivalstvo območja današnje Ukrajine je dolgo spremljalo ime, izpeljano iz slavne srednjeveške tvorbe s težiščem v Kijevu. V slovenščini imamo z njim nemalo težav. Glasilo se je namreč Rus’. Ker ga je v našem jeziku skoraj nemogoče sklanjati, smo ga podaljšali in sočasno poenostavili v Rusija. A če starodavni skupnosti knezov Volodimirja in Jaroslava rečemo (Kijevska) Rusija, s tem posredno namignemo, da je njena prava (edina?) dedinja zgolj današnja Rusija. Zato v pomanjkanju boljših rešitev v pričujoči knjižici raje posegam po iz latinske oblike izpeljanem poimenovanju (Kijevska) Rutenija. Ljudstvo, ki je v njej živelo, pa so potemtakem Ruteni ali Rutenci. In res so se številni pripadniki elite v ukrajinskem in tudi beloruskem delu litovske in pozneje poljske državne tvorbe predstavljali z opredelitvijo, da so gente Ruthenus, natione Polonus, kar bi v slovenščino prevedli približno »po rodu Rutenec, po narodnosti (ali še bolje po pripadnosti državi) Poljak«. V nemščini ime Ruthenien za Ukrajino srečamo še v 20. stoletju. Morda še dlje se je v slovenskem jeziku obdržala poslovenjena oblika za Rutence Rusini. Njena uporaba pa danes ni priporočljiva niti za starejša zgodovinska obdobja. Razlog je v tem, da z Rusini označujemo del prebivalstva pokrajine Zakarpatje v Ukrajini in tako imenovane panonske Rusine na Slovaškem, Madžarskem, v Vojvodini ali na Hrvaškem. Nekateri jih štejejo za posebno etnično skupino, drugi za podvrsto Ukrajincev. V Vojvodini so recimo leta 2011 posebej na­šteli skoraj 14 tisoč Rusinov in dobrih štiri tisoč Ukrajincev. 33

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Druga oznaka za Ukrajino, ki je bila dolgo v obtoku, je Mala Rusija. Danes jo velika večina Ukrajincev seveda dojema kot žaljivo. Kaže namreč na to, da so Ukrajina in Ukrajinci zgolj privesek Rusije in Rusov in je vsaj na videz voda na mlin v Rusiji priljubljene predstave, da sta se od prvotne (veliko)ruske skupnosti odcepili maloruska oziroma ukrajinska in beloruska veja, ki ju morajo Rusi znova pripeljati nazaj k ruskemu izviru. Takšne predstave o zgodovini so žal tudi v temelju sedanjega Putinovega lomastenja po Ukrajini. Kljub temu je treba reči, da prvotno Mala Rusija s seboj ni nosila omalovažujoče prtljage. Verjetno se je najprej pojavila v cerkveni sferi kot poimenovanje za območje, nad katerim naj bi imel pristojnost tisti kijevski metropolit, ki je bil zadolžen za pravoslavne vernike v veliki kneževini Litvi. Več stoletij pozneje po besedah Malorusija in Malorusi niso posegale le ruske carske oblasti, marveč tudi tisti prebivalci današnje Ukrajine, ki so, če si sposodim pojme iz rajne Jugoslavije, Ukrajino nekako šteli za svojo ožjo, imperij carjev pa za širšo domovino. Izraz Malorusi v različnih izpeljankah se je ohranil zelo dolgo, v slovenski literaturi o Ukrajini nanj naletimo še pred nekaj desetletji.

Kaj dela Ukrajince za Ukrajince? Negotovost s poimenovanji je velikokrat posledica že na začetku navedenega dejstva, da je Ukrajina velika, a sorazmerno mlada država. Podobno kot Slovenci so Ukrajinci večino svoje zgodovine prebili kot »udje« različnih večjih 34

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

državnih tvorb, ki se niso imenovale Ukrajina. Čeprav se bomo k tej okoliščini na naslednjih straneh kar naprej vračali, naj nam za kažipot služi naslednja tabela, ki navaja omenjene državne tvorbe. Zgodovinska tvorba Kijevska Rutenija (9.–13. st.) Kneževina Galicija in Volinija (ok. 1199–1349)

Velika kneževina Litva (13. st.–1569/1795) Poljsko-litovska konfederacija (1569–1795) Rusko carstvo (od 1547) Kozaški Hetmanat (1648–1764/1781)

Nova (Južna) Rusija (od 1764)

Obseg Večina današnje Ukrajine, Belorusije in velik del Rusije. V glavnem današnja zahodna Ukrajina, deli jugovzhodne Poljske in zahodne Belorusije (od druge polovice 14. stoletja Galicija v sklopu Poljske, Volinija v sklopu Litve). Današnji Litva in Belorusija, večina današnje Ukrajine, deli zahodne Rusije. Večina današnje Ukrajine v sklopu poljskega dela (do 1667), potem Ukrajina na desnem bregu Dnepra. Deli današnje Ukrajine pridejo v sklop Ruskega carstva v 16. stoletju, večji del po letu 1667. Avtonomna tvorba kot posledica upora Bohdana Hmelnickega, obsega Ukrajino na levem bregu reke Dneper in Kijev. Gubernija na meji s stepo in na območju severno od Črnega morja, ki je bilo iztrgano Osmanom v 18. stoletju (največje mesto Odesa). 35

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Korenine svoje državnosti danes Ukrajinci (pa tudi Rusi in Belorusi) vidijo v veliki državni skupnosti, za katero bi bilo, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, najbolj prav, da ji rečemo Kijevska Rutenija. Tukaj moram skrušeno pri­ znati, da se takšne rešitve nisem domislil sam, marveč mi jo je prišepnil zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič. A sem jo z veseljem posvojil. Kot je razvidno iz preglednice, je bila Kijevska Rutenija precej večja od današnje Ukrajine. Večino časa je delovala bolj kot ohlapna zveza več kneževin. Ko so ji v 13. stoletju smrtni udarec zadali Mongoli z zavzetjem Kijeva, se je več omenjenih kneževin razvilo v prvo- ali vsaj drugoligaške politične igralce. Med njimi so Ukrajinci danes najbolj ponosni na kneževino Galicijo in Volinijo s težiščem na zahodu današnje Ukrajine. Eden njenih vladarjev si je pridobil celo kraljevski naslov. A na koncu so si »stečajno maso« ukrajinskega dela Kijevske Rutenije razdelili zahodni sosedje. Največji kos si je utrgala velika kneževina Litva, pomembnega kraljevina Poljska in zelo majhnega (v današnjem Zakarpatju) kraljevina Madžarska. Najpozneje na omenjeni točki je šla zgodovina prednikov današnjih Ukrajincev in Belorusov povsem drugačno pot od tiste prednikov današnjih Rusov, čeprav so nekoč živeli skupaj v obnebju Kijevske Rutenije. Ostala je zgolj duhovna povezava, ker so vsi še naprej črpali iz bazena izročil vzhodnega krščanstva. Vendar o tem več v naslednjih poglavjih. Obe največji tvorbi, v kateri so živeli predniki današnjih Ukrajincev, Litva in Poljska, sta se že ob koncu 14. stoletja povezali v sprva precej ohlapno zvezo, ki ji je pogosto, a ne vedno vladala ena in ista oseba. Leta 1569 je ta navezava zaradi nevarnosti iz smeri Moskve, kjer je prav tedaj vladal znameniti Ivan  IV. Grozni, postala 36

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

trdnejša, vloga Poljske pa se je povečala. Nastala je tako imenovana Republika dveh narodov, ki ji lahko rečemo poljsko-litovska konfederacija. Večina ukrajinskih zgodovinskih dežel je iz litovskega prešlo v poljski državni okvir. Na tej točki se je po večinskem mnenju razšla zgodovinska pot Ukrajincev in Belorusov, saj so slednji ostali pod litovskim delom konfederacije. Že v začetku 16.  stoletja so prvi deli današnje Ukrajine, predvsem širše območje severnoukrajinskega mesta Černihiv, vsaj začas­no pristali pod perutjo moskovskih velikih knezov. Za mogočni vstop državne tvorbe na območju današ­ nje Rusije, ki so ji od leta 1547 vladali carji, na sceno pa je bila zaslužna kriza poljsko-litovske konfederacije, v tistem času največje evropske države. Za eno »kriznih žarišč« so sredi 17. stoletja poskrbeli kozaki. Na številčno krepitev teh svobodnjakov ali svobodnih vojščakov sta vplivala vsaj dva dejavnika. Eden je bil nujnost obrambe že zgoraj prežvekovane stepske meje, ki je bila, kot rečeno, obenem meja z islamskim kulturnim krogom pod vplivom Osmanov (ali po domače Turkov). Drugi dejavnik je bil, da je krepitev Poljske na vzhodu Evrope s seboj potegnila povečani pritisk veleposestnikov na kmete na območju Ukrajine, ki je takrat postajala žitnica Evrope. Zato je marsikateri kmet rešitev poiskal v begu h kozakom na stepsko mejo ali čeznjo. Napetosti z osred­ njo oblastjo v Varšavi so dosegle vrhunec z uporom pod vodstvom kozaškega hetmana (vrhovnega poveljnika) Bohdana Hmelnickega leta 1648. Med drugim je kozake motilo tudi izrinjanje pravoslavne vere iz javnosti. Dosegli so več uspehov in bili na pragu tega, da vzpostavijo lastno državno tvorbo. A jim je zmanjkalo moči in po pomoč so se leta 1654 obrnili v Moskvo. Dogovor 37

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

z ruskim carjem je imel daljnosežne posledice. Leta 1667 je območje Ukrajine na levem (vzhodnem) bregu reke Dneper skupaj s Kijevom, ki še zdaj večinoma leži na desnem bregu, pripadlo carju. Ukrajina na zahodnem bregu Dnepra je ostala Poljski. Na ruskem bregu Dnepra so kozaki in s tem Ukrajina sprva uživali sorazmerno široko avtonomijo pod vodstvom lastnih hetmanov (zato tej tvorbi rečemo tudi hetmanat). Naslov hetmana je leta 1764 odpravila carica Katarina Velika, ki si je želela centralizirano državo. Le nekaj desetletij zatem je pod njeno žezlo prišla še velika večina preostale Ukrajine zahodno od Dnepra, kajti tri velike evropske sile so z zemljevida v celoti izbrisale poljsko-litovsko konfederacijo. Zahodni del Ukrajine, Galicijo, si je vzela Avstrija pod vodstvom Marije Terezije. Prav tako v času Katarine Velike, ob koncu 18. stolet­ ja, se je njen imperij močno razširil na jug od nekdanje stepske meje. Osmanom in njihovim zaveznikom je iztrgal velik del tistega, kar sta danes južna in vzhodna Ukrajina, ter polotok Krim. Novo osvojeno ozemlje so poimenovali Nova Rusija, kar je ime, ki še vedno pogosto odzvanja v sanjah načrtovalcev trenutne ruske agresije na Ukrajino. Na njem so v glavnem naselili ukrajinsko govoreče prebivalstvo. S propadom Poljske leta 1795 se je začelo obdobje dobrega stoletja, ko je velika večina Ukrajincev, dobrih 85 odstotkov, živela pod oblastjo ruskega carja. Manjšina jih je živela v deželah, ki so jim vladali Habsburžani. Razdeljenost je sicer boleče vplivala na potek ukrajinske zgodovine, a obenem so v manjšem zahodnem delu pod habsburško oblastjo obstajali pogoji za samostojen kulturni razvoj, ki jih v carski Rusiji ni bilo. V zadnjih 38

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

etapah prve svetovne vojne je Ukrajina začasno končno stopila na evropski in svetovni parket kot samostojna tvorba pod lastnim, ukrajinskim imenom. To ime je prevzela tudi leta 1922 oblikovana republika v okviru Sovjetske zveze. Ob koncu tega uvodnega modrovanja si je treba glede na vse doslej povedano zastaviti vprašanje, kaj je tisto, kar Ukrajince najbolj dela Ukrajince. Če si podobno vprašanje postavimo o Slovencih, verjetno sorazmerno hitro pridemo do ugotovitve, da je slovenski jezik najpomembnejši steber posebne slovenske istovetnosti. Jezik je kajpak pomemben tudi v ukrajinskem primeru. Ukrajince je namreč prav uporaba ukrajinskih narečij razlikovala od poljsko, rusko in še kako drugače govorečih sosedov. Če si ogledamo današnje ukrajinske bankovce, vidimo, da pripisujejo vodilnim predstavnikom književnosti v ukrajinščini enako izpostavljeno vlogo, kot jo imajo v slovenskem javnem prostoru. Bankovec za dvajset hrivn krasi podoba pisatelja Ivana Franka, ki ima v ukrajinskem leposlovju podobno mesto kot pri nas Ivan Cankar. Na stohrivnskem bankovcu je »ukrajinski Prešeren«, pesnik Taras Ševčenko. Še sto hrivn več je vreden bankovec s podobo Lesje Ukrajinke, pesnice in dramatičarke s preloma 19. v 20. stoletje. Toda dejstvo je, da je predvsem v teku 20. stoletja veliko Ukrajincev svoj jezik »izgubilo«. Zaradi izrinjanja ukrajinščine iz javnosti je za mnoge med njimi prvi ali celo edini jezik postala ruščina. Še pred nekaj leti jo je v Ukrajini bolj tekoče uporabljalo skoraj toliko ljudi kot ukrajinščino. Kot bomo natančneje videli že v naslednjem razdelku, v nekaterih delih države, predvsem na vzhodu, ruski jezik v vsakdanu v celoti prevladuje. Tako ukrajinščina, 39

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

čeprav je njen pomen v zadnjih treh desetletjih zrasel in bo tudi zaradi popolnoma zgrešene politike Putinovega režima v prihodnje še naraščal, ni najpomembnejše vezivo Ukrajincev. Medtem ko si Slovenci težko predstav­ ljamo, da bi se kdo imel za našega rojaka, pa ne bi znal slovensko, četudi takšni primeri obstajajo, najbolj med pripadniki slovenskih manjšin v slovenskem sosedstvu in med izseljenci slovenskega rodu, je zelo veliko gorečih Ukrajincev, ki v vsakdanjem življenju samoumevno rabijo ruščino (v izseljenstvu pa tudi druge jezike, se razume). S tem spet niso izjema. Poznamo kar nekaj narodnih skupnosti, ki so pod težo zgodovine v veliki meri opustile lastni jezik. Pomembna opora je bila za nekatere med njimi njihova verska istovetnost. Človek najprej pomisli na Irce. Njihova keltska irščina ni vzdržala pritiska angleščine in celo razglasitev irščine za prvi uradni jezik neodvisne irske države omenjenega ni mogla spremeniti. Toda kot katoličani so se Irci močno razlikovali od Angležev. Veliko vlogo pripadnost katolištvu recimo igra tudi za Hrvate, medtem ko Srbe močno opredeljuje pravoslavna veroizpoved. Bošnjaki se od Srbov in Hrvatov po jeziku ne ločijo (bistveno), ločnica je njihova islamska vera. Pri Ukrajincih pa vere podobno kot jezika ne moremo šteti za ključni steber samostojne istovetnosti. To seveda ne pomeni, da verska izročila v ukrajinski zgodovini niso imela močnega vpliva, kot so ga imela v slovenski, čeravno katolištvo ne določa Slovencev do te mere kot Hrvate ali Irce, ker so bili zgodovinsko gledano katoličani v večini tudi vsi naši sosedje. V ukrajinskem primeru so se, kot že omenjeno, prebivalci ukrajinskih zgodovinskih dežel v glavnem 40

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

napajali ob virih vzhodnega krščanstva. Zahodnemu krščanstvu ali katolištvu so običajno pripadali tisti, ki so se istovetili s poljsko kulturo in večinoma hkrati jezikom. Dolga stoletja so na območju Ukrajine živeli še Judje in muslimani. Kljub temu, da je bilo vzhodno krščanstvo vselej prevladujoče, pa njegova podoba ni bila enotna. Ob koncu 16. in v 17. stoletju so se namreč govorci ukrajinščine razdelili med vzhodne kristjane, ki so priznavali papeža, in take, ki ga niso. Vse do danes stoji v Ukrajini pravoslavni večini ob boku grkokatoliška ali uniatska manjšina. Pri tem so bili ravno grkokatoliki v zadnjih dvestotih letih najbolj zagnani Ukrajinci, grkokatoliški duhovniki v zahodnem delu današnje države pa osrednji nosilci narodnega gibanja. Tudi pravoslavci vsaj v zadnjem stoletju, predvsem pa po razglasitvi samostojnosti, v Ukrajini niso bili pod eno streho. V grobem so se delili na tiste, ki so vztrajali pod plaščem ruskega pravoslavja s sedežem v Moskvi, in na tiste, ki so navijali za samostojno oziroma avtokefalno ukrajinsko Cerkev. Tukaj je sicer treba opozoriti na tehtno mnenje, ki ga izraža Serhii Plokhy, češ da se je pravoslavje v Ukrajini zaradi življenja v kulturnem obnebju poljsko-litovske tvorbe precej razlikovalo od tistega v Rusiji (in tudi od razvoja na območju ekumenskega patriarhata s sedežem v Konstantinoplu, ki so ga od leta 1453 obvladovali Osmani) zaradi močnejših zahodnih, v konkretnem primeru katoliških vplivov. S tem lahko delitve med pravoslavci v Ukrajini pomaknemo precej stoletij nazaj. Spet pa je Putinova agresija na Ukrajino tista, ki je zbližala in očitno še bo zbliževala različne cerkvene skupnosti. Maja 2022 je namreč tudi dotlej Moskvi zvesta veja ukrajinskega pravoslavja prekinila 41

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

stike z moskovskim patriarhatom, čeprav obstaja o iskrenosti tega koraka kar nekaj dvomov. A kakor koli, kot jezik niti skupna verska pripadnost ne more služiti za trden temelj posebne ukrajinske istovetnosti. Ostane torej predvsem zavest o izvoru na zemljepisnem območju Ukrajine in o pripadnosti tam udomačenim izročilom in običajem. Morda bi lahko Ukrajince namesto z Irci primerjali s Škoti. Med njimi jih zelo malo govori škotski jezik, pa najsi gre za prvotno keltsko ali poznejšo germansko škotščino (Scots). Praviloma Škoti govorijo angleško. Tudi po veri si drugače od Ircev niso bili vedno blizu. Resda jih je večina od reformacije naprej pripadala prezbiterijanski obliki protestantizma, kjer ni škofov, a sta obstajali sorazmerno močni katoliška in episkopalna manjšina (pri slednji gre v bistvu za anglikance, ki imajo škofe). V Glasgowu sta najpomembnejša kluba nastala na verski podlagi, Rangersi kot protestantski, Celtic kot katoliški klub. Kljub vsemu se Škoti čutijo Škote in ne recimo Angleže, čeprav ne govorijo lastnega jezika in ne pripadajo skupni veri. Razlika med njimi in Irci, tudi med njimi in Ukrajinci, pa je, da so bili od vsega začetka dobro vključeni v elite skupne angleško-škotske države. Še več, skupni kralj Anglije in Škotske je ob združitvi kron leta 1603 z Jakobom I. (na Škotskem VI.) postal pripadnik škotske dinastije Stuart. Tudi ko je iz Anglije in Škotske leta 1707 nastala Velika Britanija, je na prestolu sedela zadnja kraljica iz te dinastije, Ana.

42

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

Ukrajina in njene zgodovinske pokrajine Posledica razgibane zgodovine ukrajinskih dežel in pripadnosti različnim državnim tvorbam je, da se posamezni deli države med seboj zelo razlikujejo po kulturnih, jezikovnih in verskih značilnostih. Ravno te razlike je skušal v preteklih dveh desetletjih izkoriščati ruski režim. Že v osnovi pa je verjetno spregledoval, da večina prebivalcev v vseh pokrajinah ne glede na razlike ceni pripadnost ukrajinski državi. Argument za to so vsaj izidi referenduma o neodvisnosti, ki so ga v Ukrajini izvedli 1. decembra 1991, skoraj natanko leto po plebiscitu pri nas. Za neodvisnost so glasovali v vseh okrožjih, tudi na Rusiji bolj naklonjenem vzhodu in celo na polotoku Krim. Povsod, razen na omenjenem polotoku, je bil delež zagovornikov neodvisnosti višji od osemdesetih odstotkov. Mogoče so zgodovinsko pogojene razlike največje med tistimi deli, ki so nekoč pripadali poljsko-litovskemu državnemu okviru ali Madžarski, in med tistimi, ki jih je ruski carski imperij iztrgal Osmanom šele ob koncu 18. stoletja in so ležali onkraj stepske meje. Sem sodi tudi Krim, ki ga je Rusija okupirala že leta 2014. Sicer pa se običajno srečujemo s tremi velikimi zgodovinskimi regijami. Prva je zahodna. Vanjo uvrščamo štiri med seboj precej različne pokrajine. Galicija z največjim mestom Lviv in Bukovina z največjim mestom Černivci sta od zadnje tretjine 18. stoletja spadali pod Habsburžane, kar je tam omogočilo razmah ukrajinskega jezika in kulture. Habsburžani so kot madžarski kralji več stoletij vladali tisti ukrajinski pokrajini, ki leži onkraj Karpatov in jo zato imenujemo Zakarpatje (gledano seveda iz 43

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

središča Ukrajine). Je nekakšno ukrajinsko Prekmurje, saj je bilo stoletja dolgo povezano z Madžarsko, v njem pa še zdaj živi velika madžarska manjšina. Vzhodno od Galicije je pokrajina Volinija. Njen zahodni del je med obema svetovnima vojnama enako kot Galicija ponovno pripadel Poljski, kar je vplivalo na boljšo ohranjenost ukrajinščine v vsakdanjem življenju kot drugod v Ukrajini. Vsa zahodna Ukrajina je bila do konca druge svetovne vojne tako le malo povezana z Rusijo in jo zaznamuje prevlada ukrajinskega jezika. V Galiciji in Zakarpatju znaten del prebivalstva pripada Grkokatoliški cerkvi, ki ima od leta 2005 sedež v Kijevu, a je njeno duhovno srce Lviv. Kot nacionalna Cerkev zahodnih Ukrajincev je preživela tudi skoraj pol stoletja življenja v ilegali. Osrednji del Ukrajine vsaj v političnem smislu obsega tista območja, ki se po delitvah Poljske niso nikdar več vrnila k nekdanji matici, se pravi prostor nekako med vzhodno Volinijo in Poltavo. V tem delu leži prestolnica Kijev z več kot tremi milijoni prebivalcev, ki je bila v 20.  stoletju poleg Galicije in Volinije osrednje žarišče ukrajinskega narodnega gibanja. Druga zgodovinsko pomembna mesta so med drugim Kamjanec, Vinica in Žitomir zahodno od Kijeva, vzhodno od njega pa recimo Poltava, z območja katere izvira osnova ukrajinskega knjižnega jezika, ali Černihiv visoko na severu. Ta del države vsaj po letu 1990 zaznamuje premoč samostojne ukrajinske pravoslavne Cerkve, ki jo je leta 2019 priznal tudi ekumenski patriarh v Konstantinoplu, in vsaj blaga prevlada ruščine v vsakdanjem življenju, ki je na zahodnem robu tega prostora še v manjšini, na vzhodnem pa že v znatni večini. Celo moji vrstniki tam kot prvi jezik govorijo rusko, čeprav so sicer goreči Ukrajinci. 44

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

V zadnjo zgodovinsko regijo uvrščamo jug in vzhod Ukrajine s polotokom Krimom. Le majhen del tega območja je kdaj pripadal poljsko-litovski konfederaciji. Večino ga je, kot že omenjeno, Rusko carstvo iztrgalo Osmanom ob koncu 18. stoletja in ga poselilo s precej mešanim prebivalstvom, med katerim pa so vendar prevladovali govorci ukrajinščine oziroma ukrajinskih narečij. Zaradi takšne predzgodovine je (bila) tam navezava na Rusijo daleč najmočnejša, v vsakdanjem življenju še sedaj skoraj povsem prevladuje ruščina. Jug in vzhod sta za Ukrajino gospodarsko izjemno pomembna. Na vzhodu, predvsem v Doneškem bazenu, ki je prizorišče spopadov že vse od leta 2014, je veliko rudnih bogastev, zlasti nahajališča premoga in železove rude, in največ težke industrije. Glavna središča Doneškega bazena so mesta Doneck, Luhansk in pristanišče Mariupolj, ki je zdaj skoraj povsem uničeno. K vzhodu Ukrajine štejemo še drugo največje mesto v državi Harkiv, ki pa ni bilo del Nove Rusije. Ker je bila v njem že leta 1805 ustanovljena univerza, velja za prestolnico ukrajinske znanosti. V prvem desetletju Sovjetske zveze je bil celo glavno mesto sovjetske Ukrajine. Omembe je vredno vsaj še mesto Dnipro (na skoraj vseh zemljevidih ga boste našli še kot Dnipropetrovsk) kot pomembno industrijsko središče, zaradi kozakov pa njihovo zgodovinsko središče Zaporižja (ime pomeni ’za brzicami’, mišljene so brzice Dnepra). Ko smo že pri imenih ukrajinskih mest, je treba povedati, da so mnoga doživela preimenovanja pod težo zgodovine. Zlasti radi so jih »prekrščevali« po sovjetskih velmožeh. Doneck je bil recimo ustanovljen kot Juzivka, s čimer so počastili za njegov vznik zaslužnega valižanskega podjetnika Johna 45

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Hughesa. Leta 1924 je dobil ime novega partijskega šefa in postal Stalin, vendar so že pet let pozneje dodali še eno črko (Stalino). Od leta 1961 nosi sedanje ime. Mariupolju, Marijinemu mestu, so po možakarjevi zgodnji smrti leta 1948 nadeli ime slovitega sovjetskega generala in usmerjevalca sovjetske kulture Andreja Ždanova. Luhansk je med letoma 1935 in 1958 in nato spet med letoma 1970 in 1990 nosil ime Vorošilovhrad po maršalu Klimentu Vorošilovu. Dnipro je bil najprej mesto carice Katarine, Katerinoslav. Leta 1926 so ga po komunističnem veljaku Hrihoriju Petrovskem imenovali Dnipropetrovsk. Devetdeset let pozneje se je Ukrajina pospešeno ločila od poimenovanj iz komunističnega obdobja in Petrovski je iz imena izpadel. Pomen juga Ukrajine podčrtuje njegova lega ob Črnem morju. Črnomorska metropola Odesa je bila dolgo največje in najbolj raznoliko mesto v deželi. Mesti Mikolajiv in Herson sta med glavnimi prizorišči ruske agresije na sosedo. Poseben je položaj Krima, tako zaradi tega, ker ga je ukrajinski sovjetski republiki šele leta 1954 podaril sovjetski voditelj Nikita Hruščov, kot zaradi tega, ker ima polotok edini v Ukrajini izrazito rusko večino, na njem pa, kot rečeno, domujejo tudi krimski Tatari. Najpomembnejše krimsko mesto je pristanišče Sevastopol. Na jugu enako kot na vzhodu v vsakdanu prevladuje ruščina, čeprav je ta prevlada manj izrazita kot v Doneškem bazenu. Verjetno največja je (če ne upoštevamo Krima) v Odesi, najmanjša pa v okrožju Herson. V verskem pogledu so verniki na jugu in vzhodu do letošnjega maja večinoma priznavali versko nadoblast moskovskega patriarha in njegovega najvišjega ukrajinskega predstavnika, kijevskega metropolita. 46

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

Podpora moskovskega patriarha Kirila ruski agresiji je tudi te Ukrajince prisilila, da so se od njega ločili. Pri tem je treba izpostaviti, da so bili ljudje na jugu in vzhodu Ukrajine najbolj navezani na Sovjetsko zvezo in sovjetsko industrijo. Slednjo so imeli za vir svojega blagostanja, po letu 1990 pa je skoraj v celoti propadla. Če bi se lahko sami opredelili, kaj so, bi bili sploh številni starejši najraje kar Sovjeti. Kljub temu, da govorijo skoraj izključno rusko, si jih je vedno samo manjšina želela priključitve Rusiji. In zdi se, da tega niti Putin ni razumel. Ko smo že na sprehodu po ukrajinskih pokrajinah, še beseda ali dve o današnji razdelitvi države. Ta je na najvišji stopnji razdeljena na sedemindvajset enot. Štiriindvajset med njimi jih nosi ime oblast, kar bom vsaj v pričujoči knjižici slovenil kot okrožje. Dvaindvajset okrožij nosi ime po svojem glavnem mestu. Izjemi sta le okrožje Volinija z glavnim mestom Luck na zahodu (ki pa ne pokriva celotne zgodovinske Volinije) in Zakarpatje na jugozahodu ob madžarski in slovaški meji z glavnim mestom Užhorod. Zaradi nedavnega preimenovanja po komunističnih funkcionarjih poimenovanih mest se imeni okrožja in prestolnice ne ujemata več niti v primeru okrožja Dnipropetrovsk (glavno mesto Dnipro) in Kirovohrad (glavno mesto se zadnja leta imenuje Kropivnicki). Poseben položaj imajo glavno mesto Kijev, polotok Krim, ki je uradno avtonomna republika, in mesto Sevastopol na njem. Tukaj je treba poudariti, da so meje okrožij začrtali že v sovjetskem obdobju, ko ni bilo posebnega posluha za zgodovinsko pogojene sorodnosti in razlike med deli države. Tako recimo v okrožju Ternopilj na zahodu »sobivajo« deli iz nekdaj avstrijske Galicije in taki iz Volinije, ki ni bila pod Habsburžani. 47

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Kar zadeva trenutni dejanski položaj, Rusija v celoti nadzira polotok Krim in mesto Sevastopol. Enako od julija leta 2022 velja za veliko večino okrožja Luhansk v Doneškem bazenu. Prav tako so pod rusko okupiracijo pomembni deli okrožij Doneck (že od leta 2014), Zaporižja in Herson. Med največja okupirana mesta sodijo Doneck, Luhansk, Mariupolj, Melitopolj in Berdjansk. Zelo pomemben je še ruski nadzor nad Enerhodarjem v bližini mesta Zaporižja, kjer je največja jedrska elektrarna v Evropi. Pod težo velikih uspehov ukrajinske protiofenziove jeseni leta 2022 je Ruska federacija uradno razglasila priključitev okrožij Herson, Zaporižja, Doneck in Luhansk. Gre seveda zgolj za papirnato odločitev, ki je resno ne jemlje praktično nihče.

Podobnosti in razlike med slovensko in ukrajinsko zgodovino Ker je knjiga, ki jo imate pred seboj, v prvi vrsti namenjena slovenskim bralkam in bralcem, bom skušal posamezna poglavja zgodovine Ukrajine predstavljati tako, da bo mogoča primerjava z zgodovino Slovenije. A nič ne bo narobe, če že na začetku orišem glavne podobnosti in razlike. Možnosti za primerjavo je veliko, čeprav ne gre podcenjevati niti razhajanj. Med velikimi razlikami je gotovo ta, da je Ukrajina od Slovenije neprimerno večja država z izjemnimi naravnimi bogastvi. Seveda je, kot že omenjeno, Ukrajincev hkrati precej več kot Slovencev. Pomembna 48

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

je tudi razlika, da se je v poznejših slovenskih deželah uveljavila zahodna, v ukrajinskih pa vzhodna različica krščanstva. Po drugi strani so bili ravno grkokatoliki, ki priznavajo duhovno vodstvo papeža, zelo pomembni za ukrajinsko nacionalno gibanje 19. in 20. stoletja, a kar se tiče obredja in običajev, oni prav tako črpajo iz izročil vzhodnega krščanstva. Pri iskanju korenin lastne državnosti so Ukrajinci v primerjavi s Slovenci verjetno v prednosti, kot je bilo že razvidno. V času prizadevanj za narodno uveljavitev se lahko navežejo na mesto Kijeva kot središča velike državne tvorbe v srednjem veku, ki to izročilo ohranja predvsem v cerkvenem, ne v političnem življenju. Drugo oporišče je zgodovinsko celo oprijemljivejše, ker se je moč opreti na privilegije in položaj kozakov od 16. do 18. stoletja. Bolj Slovence in Ukrajince druži, da nam kar nekaj sivih las povzroča umestitev pripadnikov družbenih elit v narodno zgodovino. Plemiče in v veliki meri meščane so tako ukrajinski kot slovenski zgodovinarji radi razumeli kot tujce, čeprav to pogosto ni upravičeno. Slovenija in Ukrajina sta kot večina evropskih držav nastali z zlitjem različnih zgodovinskih pokrajin. Pri tem so v ukrajinskem primeru regionalne razlike veliko bolj izražene, o čemer je že bil govor. V Sloveniji ni ostrega nasprotja med zahodom in vzhodom ali med severom in jugom, kvečjemu se razlike poznajo med osrednjimi deli Slovenije ter zahodnim in vzhodnim robom, ki sta bila zgodovinsko nacionalno bolj ogrožena. Velikega pomena za usodo obeh dežel je bilo, da sta bili dolgo del večjih državnih tvorb. Večina slovenskih dežel je bila sicer že v poznem srednjem veku združena pod oblastjo Habsburžanov, ki so od 16. stoletja vladali 49

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

tudi Madžarski, le majhen del je bil pod Beneško republiko (do leta 1797). Medtem ko je bilo Slovencem v prid, ker so bili večinoma pod enim žezlom, je bila za Ukrajince zelo neprijetna že omenjena dolga razdelitev na vzhodni del, ki je bil od konca 18. stoletja izrazito večji, in na zahodni del. S pripadnostjo večjim državnim tvorbam je povezan hud pritisk sosednjih jezikov na slovenščino in ukrajinščino. V slovenskem primeru je za večino slovenskega ozemlja odločilno slovensko-nemško nasprotje. Nemško govoreči v slovenskih deželah so velikokrat izražali stališče, da slovenščina ni zmožna opravljati vseh družbenih vlog in včasih celo, da to sploh ni nikakršen jezik. Slovenski intelektualci so v komunikaciji med seboj uporabljali nemščino še globoko v 19.  stoletje. Podobno je bilo z odnosom med italijanščino in slovenščino ter med madžarščino in slovenščino. Slovenščina se je precej počasi prebijala v urade in v izobraževanje. Nemško-slovensko dvojnost dobro in še v večji meri povzame rusko-ukrajinska, čeprav je bila prej glavna tekmica ukrajinščine poljščina. Poljaki in Rusi so ukrajinščino zaničevali kot »kmečki jezik« in v Ruskem carstvu so jo celo dejavno prepovedovali, česar v primeru slovenščine do italijanske fašistične politike v dvajsetih letih dvajsetega stoletja ni. Ruščina je bila tudi jezik višjih ukrajinskih slojev in je prevladovala v mestih, kot je bila nemščina vodilna v mestih na Štajerskem ali Koroškem (Maribor, Celje, Ptuj, Celovec, Velikovec). V javnosti je imela ukrajinščina možnost za uveljavljanje praktično samo tam, kjer so Ukrajinci od konca 18. stoletja živeli pod Habsburžani. Zato je bil njen položaj vsaj v 19. in 20. stoletju v glavnem slabši od položaja slovenščine. 50

Kaj je Ukrajina in kdo so Ukrajinci?

Iz omenjene okoliščine izvira pomembna razlika med Ukrajino in Slovenijo. V ukrajinskem primeru je ob koncu prve svetovne vojne najprej nastala kratkotrajna ukrajinska država. Šele njen nastanek je omogočil vzpostavitev širše kulturne infrastrukture v ukrajinščini, ki je prej obstajala praktično samo v habsburških pokrajinah Galiciji in v nekoliko manjši meri v Bukovini. Podobno se je po desetletjih sovjetske prevlade zgodilo po ukrajinski osamosvojitvi leta 1991. Slovenski primer je drugačen. Slovencem je uspelo zgraditi kulturno infrastrukturo tudi brez države, čeprav res ne v vseh delih slovenskega etničnega ozemlja enako uspešno. Samostojna država je nastala kot nekakšna češnja na vrhu torte. Precej vzporednic lahko končno najdemo v procesih demokratizacije in osamosvajanja obeh dežel od osemdesetih let 20.  stoletja. Seveda pa senca velike sosede Rusije Ukrajino bremeni bistveno močneje kot senca katere koli sosede Slovenijo, kar se v zadnjih letih izjemno močno kaže.

51

Od neandertalcev do Slovanov

Pregled zgodovine kake dežele lahko človek začne na zelo različnih vstopnih mestih. Prva možnost je, da kot »točko nič« izbere prve sledove govorcev jezika, ki daje pečat obravnavanemu ozemlju, ali morda nastanek prve pomembnejše državne tvorbe na njem. Druga možnost je, da začne pripoved s pojavom človeka na istem ozemlju sploh. Seveda se mora pri tem varovati skušnjave, da bi že v tako zgodnji etapi zgodovine vohljal za Ukrajinci v ukrajinskem oziroma Slovenci v slovenskem primeru. Predniki sodobnega človeka so na »sceno« Ukrajine otipljiveje stopili v podobi neandertalcev pred nekako 45 tisoč leti. V teh pionirskih časih človeštva so letnice 53

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

sicer dokaj izmuzljiva reč. Ne takrat ne dolgo pozneje prebivalci za seboj namreč niso zapuščali kakšnih zapisanih sporočil o sebi, kar je ostalo za njimi, pa kajpak ni opremljeno z zastavicami, na katerih bi našli podatke o njihovih imenih, pripadnosti ali natančnem obdobju njihovega življenja. Zato tem bolj izmuzljivim tisočletjem in stoletjem rečemo arheološka obdobja. Tisto, ko na območju prihodnje Ukrajine in tudi prihodnje Slovenije beležimo neandertalčevo navzočnost, imenujemo starejša kamena doba ali s po grščini navdihnjeno tujko paleolitik. Iz slovenskih krajev iz tega časa izvira znamenita domnevna najstarejša piščal na svetu, ki morda popravlja nekdaj ujčkano podobo neandertalca kot neomikanega brdavsa. Zaradi lege na zahodu evrazijske stepe pripada ukrajinskim deželam v arheoloških obdobjih kar izpostavljeno mesto, še bolj kot slovenskim. Nekateri zgodovinarji so omenjeno stepo krstili kar za staroveško »hitro cesto«, po kateri so se preganjali in se izmenjavali pripadniki različnih nomadskih ljudstev. V tisti etapi zgodovine, ko še ne poznamo njihovih imen, so žarometi v današnjo Ukrajino usmerjeni zlasti v zvezi z vprašanjem o pradomovini govorcev praindoevropskega jezika.

Pradomovina praindoevropščine? Nerodno je, da prvi govorci indoevropščine, ki jih imenujemo Indoevropejci ali Praindoevropejci ali 54

Od neandertalcev do Slovanov

Protoindoevropejci, niso za seboj zapustili niti črke, čeprav jezike, izvirajoče iz njihovega, danes žlobudra pol človeštva, med te jezike pa sodi tudi slovenščina. Da so jih znanstveniki sploh odkrili, je potemtakem resnična znanstvena mojstrovina. Kajpak je že zgodaj padlo v oči, kako podobni so si med seboj ne le številni evropski jeziki, marveč tudi sled­nji in indijski ter perzijski jeziki. Velika skušnjava in potencialna napaka teh zgodnjih opazovalcev sorodnosti med evropskimi in azijskimi jeziki je bila, da so skušali kot izhodiščni jezik za vse razglasiti katerega od še obstoječih. Še James Parsons, možakar, ki je, preden se je poskusil kot jezikoslovec, raziskoval človeški mehur in pojav hermafroditizma (obojespolništva), je leta 1767 razveselil strokovno javnost z domnevo o tem, da je Noetov sin Jafet kot legendarni predhodnik Evropejcev govoril – irsko. Jezik, za katerim ni ostalo niti črke, in njegove govorce so odkrili jezikoslovci. Arheologija se je pridružila šele pozneje, potem ko so se na podlagi skupnega besednjaka v jezikih indoevropske družine na plan že prišle tudi nekatere poteze kulture in vsakdanjega življenja uporabnikov (pra)indoevropščine. Izhodišče za razmislek o tem, da slednja sploh obstaja, in za rekonstrukcijo prvotnega skupnega jezika so, kot rečeno, dale nespregledljive podobnosti, segajoče vse od današnjega Afganistana na vzhodu do Irske na zahodu. Sam izraz »indoevropski« je leta 1813 pogruntal Anglež Thomas Young. Ker je iz praindoevropščine nastalo toliko jezikov, si človek zlahka naslika, kako eksplozivno je bilo in je v bistvu še dandanes vprašanje o tem, kje so njeni govorci najprej živeli in od kod so začeli svoj očitno zmagoviti 55

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

pohod po svetu. Še bolj je seveda ostrina tega spraševanja izstopala v času, ko je misel na to, da je bila njihova pradomovina denimo v Ukrajini, takoj spodbudila predstavo, da so bili prvi Indoevropejci takšni kot Ukrajinci (in Ukrajinke). Zlasti nemškim znanstvenikom se je pred stoletjem in več ob tej predstavi meglilo pred očmi. Žalostno je, da na vprašanje pravzaprav ni moč stoodstotno zanesljivo odgovoriti. Nad vsako teorijo ostaja in bo vedno ostala senca dvoma. Jedro težave je znova v tem, da je bila civilizacija, o kateri je tukaj govor, nepismena. Raziskovalcem njene preteklosti ne preostane nič drugega kot dobesedno vohanje za njenimi ostanki. Pri čemer lahko zadenejo. Ali pa tudi ne. Kajpak obstaja nekaj razpoznavnih znamenj, o katerih obstaja široko soglasje, da res odlikujejo zgodnje Indoevropejce. Med omenjena znamenja lahko štejemo konja in voz s kolesi, nekateri dodajajo še poseben način pokopavanja. Toda niti sledovi konja v sivi davnini niso vedno nujno indoevropski. Posledica vsega povedanega je množica bolj ali manj sprejemljivih hipotez, od kod je skrivnostno in prodorno ljudstvo izšlo. Še nedavno smo imeli celo lunatike, ki so ga pošiljali kar na Severni tečaj. Kljub precejšnjemu umiku Nemcev iz debate o pradomovini po debaklu zaradi tragičnih in krvavih zablod nacionalsocializma se še najdejo taki, ki iščejo izhodišče »zgodbe o uspehu« na severu Evrope, zlasti v severni Nemčiji. Drugim se podobno kot zgodnjim premišljevalcem o podobnostih med jeziki, ki so izhajali iz svetopisemske Noetove barke, kot najverjetnejša rešitev ponuja Armenija, kjer naj bi Noe nekoč pristal. V resni konkurenci za veliko nagrado ostajata dve hipotezi. Medsebojno se povsem izključujeta. Prva je nekaj 56

Od neandertalcev do Slovanov

desetletij starejša in je v prvi vrsti zasluga litovske, v ZDA delujoče arheologinje Marije Gimbutas. Po njej je bila pradomovina v Evropi, in sicer v pasu gozdne stepe in stepe na vzhod do doline rek Ural in Samara, pritoka Volge v Rusiji, na zahodu do Dnepra in do stičnega pasu med obdelano zemljo in pašniki na vzhodu Ukrajine, na jugu pa do predgorja Kavkaza. Ozemlje Ukrajine je po omenjeni hipotezi del indoevropske pradomovine, kjer naj bi se indoevropski prajezik pojavil pred kakšnimi sedem tisoč leti. Ker h glavnim značilnostim zgodnjih nomadov iz stepe sodijo t. i. kurgani, kar je tatarski izraz za gomilo, ki so jo omenjeni ljudje nasuli nad svojimi grobovi v kamrah pod zemljo, se teoriji reče tudi kurganska. Gimbutasova je bila mnenja, da so gomile nasipavali ravno zgodnji indo­evropsko govoreči nomadi. Druga, danes manj upoštevana hipoteza govori o pradomovini praindoevropščine v Mali Aziji, natančneje v turški Anatoliji. Izumil jo je predvsem britanski arheolog Colin Renfrew. V njenem jedru je trditev, da so od tam izšli indoevropski poljedelci in na svojih popotovanjih zanesli tehnologijo obdelovanja zemlje v Evropo, najprej na njen jugovzhod. S tem bi odpadla domneva o njihovi nomadskosti, kar pa je ena od šibkih točk hipoteze. Nemoteno nomadsko življenje zgodnjih Indoevropejcev naj bi se, ko so se pokazale čudovite prednosti in lastnosti udomačenega konja, ustalilo v domala idiličnih tirnicah. Morda bi srečno in zadovoljno živeli še dandanašnji in do konca svojih dni, če se ne bi nekje okrog leta 4000 pr. Kr. drastično in za precej časa skisalo vreme. Tako ni čudno, da se je dobesedno s trebuhom za kruhom v naslednjih petstotih letih (po letu 4100 pr. Kr.) odpravilo bistveno več Indoevropejcev kot prej. 57

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Ni jim bilo treba daleč na zahod, pa so že v južni Ukrajini trčili ob predstavnike tako imenovanih Staroevropejcev ali donavske civilizacije, ki zaradi drugačnih podnebnih razmer in drugih naravnih danosti iz lovcev in nabiralcev niso postali živinorejci in nomadi, temveč poljedelci in so se stalno naseljevali. O prvih stikih z Indoevropejci pričajo sledovi dogajanja na območju kulture Tripilja (rusko Tripolje) južno od ukrajinske prestolnice Kijeva. Če človek bere kakšen opis donavske civilizacije, pred njim vstane skoraj podoba Indije Koromandije. Škarje in platno so imele v rokah ženske, kar naj bi se videlo tudi po tem, da je bila na vrhu bogovske piramide boginja, ne bog. Ljudje naj bi bili spričo tega miroljubni in vladala naj bi družbena enakost. Pri Indoevropejcih je bilo vse postavljeno na glavo: hlače so lepo (vsaj na zunaj) nosili moški, kot pri vseh še današnjih nomadih je morala vladati stroga hierarhija, že prej opevana vloga konja pa je v povezavi s prej omenjenim pomenila tudi družbo s precejšnjim vojaškim potencialom in veseljem do bojevanja. Kakšen je bil izid, ko sta svetova tam nekje na prelomu iz 5. v 4. tisočletje trčila, ni skrivnost. Pripadniki stare tripiljske kulture so v neposrednem spopadu za pašnike pogoreli na celi črti. Arheološki ostanki pričajo, da je bil njihov odpor prišlecem z vzhoda kratkotrajen, a se sočasno homatije niso iztekle v izrinjanje stare kulture po svetopisemskem ges­ lu »niti eden ni preostal«. Še več, relativno maloštevilni indoevropski zmagovalci naj bi po sodobnih domnevah samo pojedli smetano s torte in upihnili svečko, se reče, zasedli vse pomembne funkcije, si pripeli častne naslove in se dali pokopati v imenitnih grobovih. Seveda so svojim novim podložnikom v daljšem časovnem obdobju 58

Od neandertalcev do Slovanov

kot krono podtaknili svoj indoevropski jezik, tako da je za jeziki donavske civilizacije ostalo le nekaj spominov v današnjem besednjaku. Kot vidimo, junakom tripiljske kulture še ne moremo prilepiti kakšne natančnejše oznake njihove pripadnosti, saj ne vemo, kako so se sami imenovali. Zato jih pač krasi oznaka, izpeljana iz imena najbolj znanega z njimi povezanega najdišča. Podobno velja za številne zgodnje prebivalce slovenskih pokrajin.

Nomadi in grške naselbine Stepska »hitra cesta« za nomadska ljudstva, ki je zbujala pozornost že opismenjenih sosedov iz bližnjevzhodnih vrst, je v ukrajinskem primeru zaslužna za to, da se plemena in ljudstva z znanimi imeni pojavijo bistveno prej kot na današnjem slovenskem ozemlju. Če lahko tam z gotovostjo poimenujemo šele keltske prebivalce v zadnjih stoletjih pred Kristusom, nam antični viri posredujejo ime ljudstva Kimerijcev kot naseljencev današnje ukrajinske stepe že za drugo polovico drugega tisočletja pred Kristusom. Omembo tega ljudstva najdemo tako v Homerjevih epih kot v Svetem pismu. Kot njihovi nasled­ niki (in morda tudi predhodniki) so Kimerijci že sodili med ljudstva, ki so govorila eno od podskupin, nastalih iz nekdanjega skupnega praindoevropskega jezika. Šlo je za skupino iranskih jezikov. Njihove predstavnike srečamo danes zlasti v zahodni in srednji Aziji. Tudi Kimerijce so 59

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

z območja Ukrajine okrog leta 700 pr. Kr. v Azijo pre­ gnali naslednji prodorni nomadi, ki so se posprehodili po evrazijski hitri cesti. Zaradi grških piscev jih danes poznamo kot Skite. O njih vemo več kot o Kimerijcih, ker jim je kar nekaj prostora v svojih Zgodbah posvetil »oče zgodovine« Herodot iz 5. stoletja pr. Kr. Zaradi tega ga mnogi razglašajo tudi za prvega zgodovinarja, ki se je ukvarjal s preteklostjo Ukrajine. Bistveni razlog, da se mu je zdelo vredno posvečati Skitom, je bil, da so glavna vsebina njegovega zgodovinarskega dela spopadi »njegovih« Grkov s perzijsko velesilo. V omenjeni zgodbi nastopijo Skiti kot tisti, ki so se uspešno zoperstavili perzijskemu »kralju kraljev« Dareju I. Leta 513 pr. Kr. se je ta namreč odločil za napad nanje severno od Črnega morja. A z veščim izogibanjem neposrednemu spopadu so ga konjeniški nomadi prisilili k umiku z dolgim nosom. Herodot nam je ohranil podatke o njihovem domnevnem izvoru in načinu življenja. Med sočne odlomke gotovo sodi tisti o pogrebnih običajih ob smrti kralja, ki ga navajam v nekoliko prilagojenem prevodu Antona Sovreta: Kralje pokopavajo v Gerosu, do koder je mogoče priti z ladjo po Boristenu [grško ime za Dneper, op. avt.]. /…/ Ko so obhodili z mrličem vsa plemena, dospejo naposled do Gerošanov na skrajni meji dežele, kjer ga nameravajo pokopati. Tam položijo truplo v grob na ležišče iz stelje, pozataknejo na vsako stran mrliča sulice v zemljo, razgrnejo dračje čezenj in ga pokrijejo z rogozino. V drugem delu prostornega groba zadavijo in pokopljejo eno kraljevih priležnic in točaja, kuharja, konjarja,

60

Od neandertalcev do Slovanov

osebnega slugo, komornika ter konje. Razen tega zmečejo v jamo daritvene prvence vseh različnih stvari in zlate čaše. Od srebra in brona ne žrtvujejo ničesar. Razen zadavljenih žensk in služabnikov so zlato in zlati grobni pridatki skitskih knezov najbolj burili domišljijo. Povezani so bili s poslovnimi partnerji Skitov z območja današnje Ukrajine, ki so bili po vsej verjetnosti tudi glavni Herodotov vir za pravkar navedene pikantne podrobnosti. Šlo je za prebivalce grških naselbin ob severni obali Črnega morja. Včasih smo tem naselbinam rekli kolonije, vendar se danes izrazu zaradi vzbujanja napačnih asociacij o podobnostih z evropskimi kolonijami iz zadnjih stoletij raje izogibamo. Prebivalci grških polis oziroma mestnih skupnosti iz matične Grčije in Male Azije so si nove domovine poiskali iz različnih razlogov, zaradi prenaseljenosti, političnih sporov ali tudi zaradi boljših možnosti za trgovanje. Pri poseljevanju črnomorske obale so bili posebej zavzeti Grki iz mesta Milet v današnji zahodni Turčiji in iz Megare v srednji Grčiji. Milečani so v 7. stoletju pr. Kr. recimo ustanovili naselbino Olbija na območju sodobne ukrajinske vasi Parutine v bližini iz poročil o vojni znanega južnoukrajinskega mesta Mikolajiv. Približno petdeset kilometrov od današnje Odese pa so v 6.  stoletju pr. Kr. prebivalci istega grškega mesta postavili temelje naselbini Tiras ob reki Dnester (ki so jo Grki poznali pod istim imenom kot mesto). Zelo pomembne naselbine so nastale še na polotoku Krim. Najuglednejša vloga med njimi verjetno pripada mestu Hersonez na širšem območju današnjega Sevastopola. Krim je bil znamenit tudi v grški mitologiji, saj naj bi tja, med ljudstvo Tavrijcev, jeznorita 61

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

boginja Artemida prestavila Ifigenijo, hčer vrhovnega poveljnika grške vojske pred Trojo Agamemnona, ki je mislil, da je dekle žrtvoval v zameno za ubito boginji posvečeno košuto. Mikenska princesa se je nekaj časa udinjala kot Artemidina svečenica na Krimu (ki se ga je še v 20. stolet­ ju držalo partizansko ime Tavrida), dokler je nista rešila ter odpeljala nazaj domov njen mlajši brat Orest in njegov prijatelj Pilad. Grška zemljepisna imena iz starega veka so postala vnovič priljubljena po ruski zmagi nad Osmani in osvojit­vi današnje južne in vzhodne Ukrajine ob koncu 18.  stoletja. Številna sodobna imena krajev so navdihnili grški predhodniki. Tako je postal starodavni Hersonez »boter« novoustanovljenega Hersona, po grškem poimenovanju za Dnester so krstili Tiraspol v današnji Moldaviji, medtem ko so po grški naselbini ravno tako poimenovali novo metropolo Odeso, le da so verjetno zgrešili, ker je najbolj znano grško mesto Odesos ležalo na območju sodobne Varne v Bolgariji. Vir blagostanja grških mest ob Črnem morju in na Krimu je bil izvoz izdelkov, po katerih je bilo v matični Grčiji veliko povpraševanje. Z žitom, posušenimi ribami, živalskimi kožami, medom ali sužnji najdemo med njimi izvozne artikle, ki so ostali v zvezi z Ukrajino predmet poželenja še v naslednjih obdobjih. Do njih so lahko naseljenci prišli le na podlagi dobrih odnosov z vsako­ kratnimi sosedi v stepi. V zameno za dragocene surovine in sužnje so jim iz matice dobavljali vino in različne luksuzne izdelke grških mojstrov, recimo nakit in oblačila. Verjetno so marsikateri izdelek po grškem zgledu, ki je pristal v bogatih knežjih grobnicah, izdelali celo že Skiti in njihovi nasledniki sami. Kot je razvidno iz arheoloških 62

Od neandertalcev do Slovanov

ostankov, je bila zlata doba grških naselbin kar v prvih stoletjih njihovega obstoja. Pozneje so si tja v obdobje vzhodnorimskega cesarstva sledili vzponi in padci, vendar nekdanje slave ni bilo mogoče zares ponoviti. Okoli leta 480 pr. Kr. se je več grških mest med Črnim in Azovskim morjem združilo v tako imenovano Bosporsko kraljestvo (imenovalo se ni po bolj znanem Bosporju na meji med Evropo in Azijo, marveč po Kerški ožini, ki so jo v antiki poznali kot Kimerijski Bospor). Njegova posebnost je bila, da so v njem sobivali Grki in Skiti, s čimer je državna tvorba postala nekakšna predhodnica poznejših helenističnih monarhij, nastalih iz »stečajne mase« imperija Aleksandra Velikega. Grška navzočnost na današnjem ukrajinskem ozemlju je bila glede na povedano precej izrazitejša kot na območ­ ju sedanje Slovenije. Pri nas s precejšnjo zavistjo gledamo v hrvaško sosedstvo. Grška poselitev jadranske obale ni dosegla slovenskega Primorja, je pa bila zaslužna za vznik nekaterih mest na dalmatinskih otokih, na Korčuli, Visu ali Hvaru. Pač pa naj bi bilo grškega izvora nekaj zemljepisnih imen na Slovenskem, recimo poimenovanje za Piran (v njem naj bi se skrivala grška beseda za ogenj).

Parada nomadov se nadaljuje Kar zadeva navzočnost Rimljanov, je bila zadeva obrnjena. Slovenske zgodovinske dežele so bile jedru imperija bistveno bliže kot črnomorska obala Ukrajine, ki je bila 63

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

zanj prejkone na koncu sveta. Zato imajo nekatera pomembna slovenska mesta zelo razvidne rimske korenine in so preživela tudi imena zanje. Takšna primera sta Ptuj in Celje. Na območju sedanje Ukrajine so Rimljani predvsem vzeli pod svoje okrilje že obstoječa grška mesta, Bosporsko kraljestvo pa je postalo njihova vazalna državna tvorba ali, kot običajno rečemo, klientelno kraljestvo. Enak status je (tudi na delu današnje Slovenije) nekaj časa imelo Noriško kraljestvo. Ozemlju Bosporskega kraljestva je dobra štiri desetlet­ ja ob koncu 2. in v prvi polovici 1. stoletja pr. Kr. vladal pontski kralj Mitridat VI. Evpator (132–63 pr. Kr.), eden najbolj znanih Nerimljanov iz rimske zgodovine. Slavo si je pridobil kot vztrajen in krvoločen rimski nasprotnik, s katerim se je ubadalo več uglednih rimskih vojskovodij in politikov. Toda ob Mitridatu ne smemo zapasti v skušnjavo, zaradi katere dandanašnji kdo ob svojem rohnenju proti ZDA kot »svetovnemu hegemonu« začuti potrebo po hvalnicah različnim bližnjevzhodnim ali latinskoameriškim diktatorjem. Čeprav je Mitridat res nagajal rimskemu imperiju, ni bil človek, s katerim bi si želeli na morje. Na grbi je imel kar precej dejanj, danes vrednih oznake zločin proti človečnosti. Skoraj bi pozabil omeniti, da v trenutku, ko je rimsko oko vsaj poškililo v ukrajinski zgodovinski prostor, glavni igralci v stepah severno od Črnega morja niso bili več Skiti. Že nekje v 3.  stoletju pr. Kr. so jih izrinili in verjetno v veliki meri podredili novi nomadski prišleki z vzhoda, ki so prav tako govorili narečja, pripadajoča iranski podskupini indoevropskih jezikov. Imenujemo jih Sarmati. Na tem mestu je treba poudariti še, da ljudstva ali plemenske zveze, ki so jih antični pisci poznali 64

Od neandertalcev do Slovanov

kot Kimerijce, Skite, Sarmate ali pozneje Gote, niso bila sestavljena iz govorcev zgolj enega jezika ali pripadnikov zgolj ene kulture, marveč so bila praviloma polietnična, se pravi kolaž ljudi različnih jezikov in kultur. Ime pa so res dobila po tisti komponenti, ki se je med njimi najbolj uveljavila. Skiti so se, ko so prevladali Sarmati, še več stoletij obdržali na Krimu. Naslednji nomadski uporabniki »hitre ceste« za spremembo niso prišli z vzhoda, marveč s severozahoda. Kot Goti, ki so govorili indoevropski germanski jezik, so močno vplivali na zadnja stoletja zgodovine Rimskega cesarstva na zahodu in bili med najpomembnejšimi akterji procesa, ki smo ga vsaj nekdaj suvereno imenovali »preseljevanje ljudstev«. Na območju današnje Ukrajine so se pojavili nekje v tretjem krščanskem stoletju in prevzeli nadzor celo nad priobalnimi grškimi mesti. Njihovo veseljačenje pa ni trajalo dolgo. Že v drugi polovici 4. stoletja so jih izrinili Huni. Slednji, ki so si pridobili kar nekaj zgodovinskega prestiža zaradi svojega najuspeš­nejšega vladarja Atile, »biča božjega«, so znova prišli globoko z vzhoda ter niso govorili indoevropskih jezikov kot njihovi predhodniki v zadnjem tisočletju in več, marveč jezike, sorodne turščini. Podobno je veljalo za njihove naslednike. »Parado nomadov« so po vrsti nadaljevali Bolgari, katerih del je dal ime sicer večinsko slovanski Bolgariji v jugovzhodni Evropi, iz zgodnjesred­ njeveške zgodovine slovenskih dežel znani Avari (ali nekoliko zastarelo Obri) in nazadnje Hazari. Njihov čas je napočil v 7. stoletju. Več kot dve stoletji so obvladovali območje severno od Črnega morja in Kavkaza in imeli precejšen vpliv na Slovane. Središče njihove državne tvorbe, ki je živela od izvažanja podobnih dobrin kot 65

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

nekoč grške naselbine, je bilo sicer na ozemlju sedanje Rusije. Nadzirali so pomembne trgovske poti med naslednikom rimskega imperija na vzhodu, ki mu pravimo Bizanc, severno Evropo in Bližnjim vzhodom. Za nameček so se uveljavili kot pomemben člen na svilni poti. Načeloma Hazari niso bili izbirčni glede verskih kultov, saj so bili pripadniki njihovih elit tako muslimani kot kristjani in judje, dokler se njihov šef po imenu kagan skupaj s svojimi plemenitaši ni odločil za judovstvo, kar dela Hazare še zdaj zanimive. Po drugi strani Ukrajince z njihovim imenom radi obkladajo tisti, ki jih ne marajo ravno. V slovanskem izročilu se njihovo ime pojavlja še v zvezi s svetima solunskima bratoma Cirilom in Metodom. Vsaj mlajši brat Konstantin (kot je bilo Cirilu ime do nekaj dni pred smrtjo) je namreč, preden ga je bizantinski cesar Mihael III. Pijanec poslal med Slovane, kot misijonar deloval med njimi. S Krima pa je v Rim papežu prinesel domnevne ostanke četrtega (ali po drugih poročilih drugega) rimskega škofa Klementa, s čimer si je v večnem mestu pridobil velik ugled.

Oh, ti Slovani Kot rečeno, se je hazarski vpliv raztezal tudi na slovanski živelj na območju današnje Ukrajine, takrat seveda še severno od stepske meje. Kdo so Slovani in od kod so se vzeli, je eno velikih nerešenih in verjetno nerešljivih vprašanj evropske zgodovine. Tudi v tej skromni knjižici 66

Od neandertalcev do Slovanov

mu ne bom prišel do dna. Je pa osnovna težava na moč podobna že zgoraj omenjeni z zgodnjimi govorci praindoevropščine. Zgodnji Slovani za seboj preprosto niso pustili nikakršnih zapisov o sebi, ki bi pomagali razlagati arheološke najdbe. Te same po sebi povedo sicer veliko, a je z njimi veliko laže pojasniti daljše procese kot posamezne dogodke. Za nameček je položaj ob Slovanih manj ugoden kot ob germanskih ljudstvih, ki so v Evropi nase opozorila nekaj stoletij prej. O njih so se latinsko in grško pišoči sodobniki kar precej razpisali. Ko se je začenjal vzpon Slovanov, je zlasti na zahodu nekdanjega rimskega imperija nekje med 7. in 9. stoletjem ravno vladala precejšnja kulturna suša, zato je zapisov manj. Če se že pojavijo, se enako kot omembe vzhodnorimskih piscev, ki so imeli sicer boljše izhodiščne pogoje, novim igralcem na sceni posvečajo obrobno, le v meri, v kateri zadevajo njihove domače razmere. Lahko bi rekli, da je s podobo Slovanov v zgodnjih pisnih virih tako, kot bi bilo s podobo Lionela Messija, če bi preživela le njegova biografija izpod peresa zagrizenega Realovega navijača. Zaradi iste okoliščine je recimo naneslo, da je ravno vladarska dinastija iz Karantanije sploh prva dinastija slovanskega porekla, za katero imamo izpričana imena več njenih članov. Slovani sami so lahko začeli kaj o sebi pisati šele potem, ko sta jim Ciril in Metod prinesla njihovemu jeziku primerno pisavo, kar je bilo v drugi polovici 9. stoletja. Prva zgodovinopisna besedila izpod slovanskih peres so kajpak še mlajša. V tistem času sta bila vzhodna in velik del srednje Evrope že prežeta s slovanskimi jeziki in kulturo. Kaj se je zgodilo od prve otipljive pojavitve Slovanov kot izoblikovane skupnosti v virih v 6. stoletju 67

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

do takrat, je v veliki meri neznano. Zato je vprašanje slovanske »pradomovine« skoraj tako žgoče kot vprašanje pradomovine prvih govorcev praindoevropščine. Precej verjetno je, da je zibelka oblikovanja Slovanov tekla znova (tudi) v Ukrajini. Veliko raziskovalcev jo je postavljalo v pokrajino Polesje ob reko Pripjat, nekako na tromeji med Belorusijo, Ukrajino in Poljsko. Ob tem obstajajo še drugi predlogi. Ukrajinski zgodovinar Omeljan Pritsak (1919–2006), ki je znanstveno kariero v glavnem prebil v Nemčiji in ZDA in s katerim se je o Ukrajini pogosto posvetoval papež Janez Pavel II., je šel verjetno kot prvi tako daleč, da pojma »Slovan« sploh ni razumel kot označevalca jezikovne ali kulturne pripad­ nosti. Beseda naj bi pomenila neke vrste najemniškega vojaka. Pritsaka imam osebno na sumu, da ga je k razvijanju takšnih tez vsaj malo pripeljala želja po ločitvi Ukrajincev od dušečega ruskega vpliva. In če Slovani v resnici izvorno niso bili jezikovna ali kulturna kategorija, odpade precej veziva med sosednjima (in v sovjetski in Putinovi latovščini uradno »bratskima«) narodoma. Po običajnejši razlagi so se govorci prvotno skupnega jezika postopoma razlezli po drugih delih Evrope. Danes je prevladujoča ocena, da je bilo število novih prišlekov na ozemlja, ki so jezikovno in kulturno postala slovanska med 6. in 8. stoletjem, sorazmerno obvladljivo in da se je veliko staroselcev iz različnih razlogov odločilo, da bodo Slovani postali. Kakor koli, prostorska odmaknjenost je, kot se v razvoju jezikov kar naprej dogaja, povzročila, da je enotna jezikovna osnova razpadla na več samostojnih jezikov. Razselitev Slovanov in oblikovanje njihovih jezikov na poenostavljen, a duhovit način predstavlja sorazmerno sveža hrvaška reklama za Ožujsko pivo (pa  niso 68

Od neandertalcev do Slovanov

pokrovitelji pričujoče knjižice). Tradicionalna delitev pozna, kot vemo, tri velike podskupine slovanskih jezikov. Slovenščina sodi skupaj s hrvaščino, srbščino ali makedonščino med južno-, ukrajinščina, ruščina in beloruščina pa so vzhodnoslovanski jeziki. In vzhodni Slovani so bili v zgodnjem srednjem veku večinsko prebivalstvo ozemlja današnje Ukrajine severno od stepske meje. Kar nekaj stoletij so prebili kot bolj ali manj opazni podaniki in »davkoplačevalci« tvorb pod vodstvom zgoraj omenjenih ljudstev in plemenskih skupnosti, zlasti Avarov in pozneje Hazarov. Nekje na prelomu iz 9. v 10.  stoletje pa se je pojavila državna tvorba, ki je prerasla v največjo v tedanji Evropi in v kateri so bili vzhodni Slovani praktično od začetka v središču pozornosti.

69

Igra prestolov v Kijevu

Veliki vzhodnoslovanski tvorbi, ki je med 10. in 13.  stolet­jem obsegala velike dele današnjih Ukrajine, Belorusije in Rusije, bom vsaj v pričujoči knjižici rekel Kijevska Rutenija, kakor sem že napovedal v uvodnem poglavju. Zavedam se, da ime ni uveljavljeno v slovenščini in da nikakor ni samoumevno. Po drugi strani se doslej uveljavljeno poimenovanje pri nas, Kijevska Rusija, preprosto ne zdi ustrezno. Zbuja namreč napačen vtis, da teče med nekdanjo »Rusijo« s sedežem v današnji ukrajinski pres­tolnici Kijev in med sedanjo državo Rusijo ravna črta. Kar pa z zgodovinskega vidika ne drži. Ravno tako je narobe današnjo Rusijo razglašati za 71

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

posebej privilegirano ali celo edino dedinjo srednjeveške vzhodnoslovanske tvorbe. V mnogih jezikih na neprimernost takšnega navezovanja namiguje že jezikovna raba. Skupnost pod vodstvom knezov Volodimirja (Vladimirja) in Jaroslava se je imenovala Rus’. V poljščini pa je beseda, ki pomeni Rusijo, Rosja (samoglasnik je drugačen). Enako se v ukrajinščini Rusiji reče Rosija. Celo v ruščini srednjeveški tvorbi rečejo Rus’, svoji današnji državi pa Rossija (pri čemer črko o zaradi pojava tako imenovanega akanja izgovarjajo bliže slovenskemu a-ju). A če v poljščini iz imena stare zveze kneževin s sedežem v Kijevu izpeljejo pridevnik ruski, iz imena sodobne Rusije pa pridevnik rosyjski, je v ruščini pridevnik iz obeh poimenovanj enak (russkij). To je morda vplivalo na slovensko rabo, kjer bi ravno tako morali ločiti pojma Rus’ in Rossija, a ju ne. V opravičilo dosedanjim slovenskim uporabnikom besede Rus’ seveda lahko povemo, da bi se nam v slovenščini precej lomili zobje, če bi jo skušali pregibati. Velike težave so recimo že pri vsaj približno pravilni rabi grškega samostalnika ženskega spola polis. Zato je bilo vsekakor priročno tudi iz starejše besede narediti preprosto Rusijo. Nekateri slovenski zgodovinarji in jezikoslovci so razliko med njo in njeno mlajšo domnevno dedinjo hvalevredno poudarjali tako, da so govorili (in govorijo) o »stari Rusiji« in o »staroruski« državni tvorbi. Kar je boljše kot nič, po mojem skromnem mnenju pa ne dovolj. Iz navedenih razlogov sem se odločil za oznako Rutenija, kar je polatinjena oblika za srednjeveško tvorbo Rus’. Niti ta rešitev ni idealna. Je nekoliko anahronistična, se pravi, uvožena v nekoliko prezgodnji čas, po drugi strani pa latinski besedi Ruthenia in Rutheni služita predvsem 72

Igra prestolov v Kijevu

kot poimenovanje vzhodnoslovanskih prebivalcev litovske in poljske državne tvorbe, pri čemer prebivalci Kijevske Rutenije seveda niso bili zgolj njihovi predniki, ampak tudi predniki prebivalcev kneževin na območju današnje Rusije. Vendar naj še enkrat več velja, da je ponujena možnost najmanj slaba od samih slabih, hkrati pa se jo da brez težav pregibati.

Kaj je bila Kijevska Rutenija? Nekoliko daljnovezen uvod, ki je marsikaterega bralca verjetno uspaval, je bil nujno potreben. Po njem lahko končno kratko povem, kaj je Kijevska Rutenija sploh bila. Šlo je za državno tvorbo, ki je bila organizirana kot nekakšna bolj ali manj ohlapna zveza več kneževin. Raztezala se je na velikanskem območju, tako da so bili v njenem okviru večina današnje Belorusije, večina ozemlja današnje Ukrajine severno od meje stepe in veliki kosi današnje Rusije. V njej so bili glede na delež prebivalstva prve violine vzhodni Slovani, med katerimi so se po vsej verjetnosti že v tem času pojavljale razlike, ki so pozneje pripeljale do nastanka treh ločenih jezikov, ruskega, ukrajinskega in beloruskega. Razen njih so mnogi podaniki kijevskih (velikih) knezov govorili jezike, ki pripadajo baltski, ugrofinski ali turški skupini jezikov. Vsaj v pionirskih obdobjih je bil nespregledljiv tudi prispevek elite, ki je imela severnoevropske germanske korenine. Določen delež življa so predstavljali še Grki in Judje. 73

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Kar zadeva zgodovinsko umestitev in zgodovinsko dediščino Kijevske Rutenije, se mnenja krešejo zlasti ob vprašanjih, kdo je glavni tvorec te državne tvorbe in kdo so njeni (edini ali najpomembnejši) dediči. Ob odgovarjanju na prvo vprašanje sta vsaj na robovih na voljo dva odgovora. Glede na poročilo v najpomembnejšem viru za zgodovino Kijevske Rutenije do začetka 12.  stoletja, v Pripovedi o minulih letih, ki je po enem od kronistov znana tudi kot Nestorjeva kronika in je nastala v eni od osrednjih verskih ustanov srednjeveške vzhodnoslovanske državne tvorbe, v samostanskem kompleksu kijevske pečerske lavre, ne more biti dvoma, da so k nastanku tvorbe odločilno prispevali prišleki iz Skandinavije, ki jih v Evropi najbolj poznamo kot Vikinge ali Normane (ljudi s severa), v vzhodnoslovanskem prostoru pa se je zanje udomačilo poimenovanje Varjagi. Zagovorniki tako imenovane normanistične teorije trdijo, da so šele Varjagi vzhodnoslovanska plemena združili v razvitejšo skupnost. Njihovi nasprotniki, tako imenovani antinormanisti, nasprotno sodijo, da so se Varjagi naslonili na že obstoječe vzhodnoslovanske tvorbe. Za potrebe te knjižice zadostuje, če se tukaj ustavimo. Po prevladujoči razlagi je sama oznaka Rus’ skandinavskega izvora in naj bi pomenila ’može, ki veslajo’. Prav tako naj bi se po­stopoma razširila z vladajočega skandinavskega sloja na celotno skupnost in državno tvorbo. Danes politično veliko bolj občutljivo je že zgoraj nakazano spraševanje o dedičih Kijevske Rutenije. Nobenega dvoma ni, da je za sodobne vzhodnoslovanske države, Rusijo, Ukrajino in Belorusijo, ta srednjeveška tvorba približno tisto, kar je za veliko Slovencev Karantanija. Razlika je predvsem v tem, da je bila Kijevska 74

Igra prestolov v Kijevu

Rutenija v svojih najboljših časih velika evropska sila in je za seboj pustila precej mogočnejše sledove kot Borutova, Gorazdova in Hotimirjeva kneževina. Ne le v Kijevu, tudi v drugih nekdanjih središčih lahko občudujemo mogočne cerkvene in posvetne stavbe iz njenega obdobja. Simbolno najmočnejši sta cerkev kijevske Svete Modrosti in kijevska Zlata vrata, ki so v svoji sedanji podobi sicer zgolj precej mlada rekonstrukcija. Po njiju so se s podobnimi gradbenimi podvigi zgledovali marsikje na nekdanjem ozemlju Kijevske Rutenije. Današnji Ukrajinci se tako najbolj opirajo na dediščino samega Kijeva in nekaterih drugih mest, kakršni sta bila Černihiv in Perejaslav. Tudi današnji ruski nacionalizem vidi v Kijevu »mater ruskih mest«, iz česar izpeljuje, da bi moral pripadati Rusiji, čeprav se velika večina sedanjih Kijevčanov nesporno šteje za Ukrajince. Zaradi osrednje vloge območja (srednje) Ukrajine v Kijevski Ruteniji bi lahko nekoliko nepietetno celo rekli, da ima celotna država v očeh ruskih nacionalistov podobno mesto, kakršno ima Kosovo za Srbe. Režim Vladimirja Putina je to obsedenost spretno izkoristil in še nadgradil. Rusi poleg tega izpostavljajo vlogo mest v sklopu nekdanje Kijevske Rutenije na sedanjem ruskem ozemlju, predvsem Novgoroda in Vladimirja. Na enak način se današnji Belorusi opirajo zlasti na bogato zgodovino mesta Polack na severovzhodu sedanje Belorusije, ki je imelo svojo cerkev Svete Modrosti.

75

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Začetki in razvoj Kijevske Rutenije Že omenjena Pripoved o minulih letih sorazmerno natančno navaja pomembne mejnike v razvoju Kijevske Rutenije od njenega vznika do prvih let 12. stoletja. Kot pogosto v podobnih primerih je največji križ ravno z njenimi koreninami, saj se v pripovedi o njih praktično do neprepoznavnosti mešata zgodovina in legenda, kakor se recimo mešata v zgodbah o prvih stoletjih Rima. Udarec na gong naj bi se zgodil leta 862. Tedaj naj bi slovanski živelj na območju poznejše Kijevske Rutenije najprej skušal odvreči jarem varjaških (skandinavskih) prišlekov in naj bi jih pregnal čez morje. Toda pozneje naj bi Slovani ugotovili, da si ne znajo vladati sami, zato so šli Varjage prosit, naj jim pridejo na pomoč. Po Pripovedi o minulih letih naj bi jim rekli: »Naša dežela je velika in obilna, a reda v njej ni. Pridite, bodite nam za kneze in nam vladajte.« In izbrali so tri brate z njihovimi rodovi in vzeli s seboj vse Ruse.1 Najstarejši, Rurik, je odšel v Ladogo, drugi, Sineus, v Beloozero, tretji, Truvor, pa v Izborsk. Po teh Varjagih je dobila ime ruska dežela. Čez dve leti sta umrla Sineus in njegov brat Truvor. Vso oblast je prevzel Rurik. Prišel je na jezero Ilmen, postavil mesto nad Volhovom, ga poimenoval Novgorod in tam zavladal kot knez. Celotno besedilo navajam v prevodu Aljaža Glaserja po izdaji Pripoved o minulih letih (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015). Pojem Rusi se v tem kontekstu nanaša na Varjage, ne na sodobne Ruse ali njihove prednike. Tudi naslednji navedki iz Pripovedi so povzeti po navedeni izdaji.

1

76

Igra prestolov v Kijevu

Zgodovinsko jedro poročila je, da so Varjagi odigrali ključno vlogo pri vzpostavitvi organizirane politične skupnosti med vzhodnimi Slovani. Podoba Rurika, ki je dal ime dinastiji, iz katere so izhajali tudi poznejši vladarji s sedežem v Moskvi vse do konca 16. stoletja, je precej manj jasna. Prav tako Novgorod po sodobnih ugotovitvah v 9. stoletju še ni bil ustanovljen. Kijev po isti kroniki na veliko sceno stopi dvajset let pozneje, leta 882. Izročilo, ki pa je znova legendarno, začetke mesta postavlja v precej zgodnejši čas. Že leta 482 naj bi ga namreč ustanovili bratje Kij, po katerem naj bi dobilo ime, Šček in Horiv. Tri brate pogosto najdemo v pravljicah in legendah. A avtorji zgodbe o začetkih mesta Kijev so očitno že mislili na upoštevanje ženskih kvot, saj so trojici ustanoviteljev dodali sestro Libid. Štiri stoletja pozneje je v mestu očitno prišlo do ravsa med različnimi skupinami skandinavskih prišlekov. V nekakšni prvi sezoni kijevske igre prestolov naj bi se v Kijevu v imenu Rurikove družine pojavil možakar s skandinavskim imenom Helgi, ki ga Rusi poznajo kot Olega, Ukrajinci pa kot Oleha. Ubil je dotedanja mestna »šerifa« Askolda in Dira in sam zavladal. Ta mejnik bi lahko veljal za nekak začetek Kijevske Rutenije. Olehu je sledil knez s skandinavskim imenom Ingvar, ki ga bolje poznamo kot Igorja oziroma Ihorja. Njegova žena je bila Skandinavka Helga (po rusko Olga in po ukrajinsko Olha). Po moževi smrti je vladala namesto svojega mladoletnega sina, ki je že nosil slovansko ime Svjatoslav. Olha je bila po eni strani precej krvoločna vladarka, saj se ni ustrašila niti množičnih pobojev nasprotnikov. Po drugi strani jo naši viri seveda slikajo v najlepših barvah, ker se je dala v Konstantinoplu leta 77

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

955 že krstiti. Bizantinski cesar naj bi si celo zaželel njene roke, a ga je pretentala, ko si ga je izbrala za krstnega botra, nakar mu je zabrusila, da se botru ne spodobi poroka s krščenko. Sin Svjatoslav ni delil materine gorečnosti in ni hotel slišati za krščanstvo. Kljub svojemu slovanskemu imenu se je vedel kot pravi vikinški oziroma varjaški vojščak. Menda je gojil celo zamisel, da bi glavno mesto svoje kneževine iz Kijeva premaknil na bregove reke Donave. A njegovo samostojno vladanje se je končalo že nekako pri starosti trideset let leta 972. Z zvijačo so ga ob verjetni asistenci Bizantincev, od katerih se je vračal, ubili Pečenegi, še eno od številnih ljudstev, ki so obvladovala stepsko sosedstvo Kijevske Rutenije. Morda še več vetra so kijevskim vladarjem dali njihovi nasledniki Kumani ali Polovci. Skoraj v nobenem pregledu ukrajinske zgodovine ne sme manjkati sočna podrobnost, da naj bi pečeneški poglavar dal iz Svjatoslavove lobanje narediti pivsko čašo.

Volodimir se odloči za krst Svjatoslavov sin in Olhin vnuk, ki ga Rusi poznajo kot Vladimirja, Ukrajinci pa kot Volodimirja, s čimer je dal ime obema trenutnima nasprotnikoma, Volodimirju Zelenskemu in Vladimirju Putinu, je eden najpomembnejših vladarjev Kijevske Rutenije. Z njim je stopila na pot notranje sorazmerno trdne državne tvorbe. Ključni korak v tej smeri je bil, kot že v primeru drugih slovanskih 78

Igra prestolov v Kijevu

knezov, njegov sprejem krščanstva. Le dvajset let pred njim se je za krst leta 966 recimo odločil poljski vojvoda Mješko I. Več kot dve stoletji prej so s sprejemom krsta na evropsko sceno stopili karantanski knezi. A če Poljaki, Ukrajinci, Rusi in Belorusi krst svojih vladarjev razumejo tudi kot pomemben korak h krepitvi srednjeveških državnih tvorb na svojem etničnem ozemlju, je pri Karantaniji zadeva bolj zapletena. Zelo se je na Slovenskem namreč prijela razlaga, ki jo je med ljudmi najbolj razširil France Prešeren s svojim Krstom pri Savici, češ da je sprejem krščanstva pomenil uveljavitev prevlade tujcev v alpskoslovanski kneževini. Da bi poudarili razsežnost Volodimirjeve spreobrnitve, kronisti v Pripovedi o minulih letih podčrtavajo nasprotje med še nekrščenim knezom in njegovo pobožno babico. Mladi Svjatoslavov naslednik naj bi bil namreč navdušen pogan: Volodimir je zavladal kot knez v Kijevu in postavil malike na hribu za utrjenim dvorom: lesenega Peruna s srebrno glavo in zlatimi brki, Horsa in Dažboga, Striboga, Simargla in Mokoš. In prinašali so jim darove, imenovali so jih bogovi in vodili tja svoje sinove. Tudi sama pripoved o odločitvi za vzhodno obliko krščanstva je zavita v precej romantičen celofan. Vladar Kijeva naj bi namreč natančno preučil vse možnosti, ki jih je imel na razpolago, pri čemer se nikakor ni omejil zgolj na konkurenčni različici vere v Kristusa. Prišli so Bolgari Mohamedove vere, rekoč: »Ti, knez, si moder in razumen, vendar ne poznaš zakona.

79

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Sprejmi naš zakon in se pokloni Mohamedu.« /…/ Volodimir jih je rad poslušal, toda obrezovanje in odrekanje svinjini mu nista bila ljuba; o pitju pa je sploh dejal: »Pitje je Rusom v veselje: brez tega nam ni živeti.« /…/ Volodimir je sklical svoje bojarje in jim rekel: »K meni so prišli Bolgari z besedami: ›Sprejmi naš zakon.‹ Nato so prišli Nemci in hvalili svoj zakon. Za vsemi temi so prišli Grki, ki so prezirali vse zakone, svojega pa hvalili. /…/ Kaj mi svetujete? Kako boste odgovorili? In bojarji in starešine so rekli: »Vedi, knez, da svojega nihče ne graja, temveč hvali. Če hočeš zares izvedeti vse, imaš vendar svoje može. Razpošlji jih, da poizvedo, kakšne obrede ima kdo in kako kdo služi Bogu.« /…/ In pripovedovali so: »Najprej smo šli v Bolgarijo in gledali, kako molijo v svetišču, ki ga imenujejo mošeja. /…/ Pri njih ni nobenega veselja, le žalost in velik smrad. Njihov zakon ni dober. Prišli smo tudi k Nemcem in videli njihov obred, toda videli nismo nobene lepote. Nato pa smo prišli v grško deželo in odpeljali so nas tja, kjer služijo svojemu Bogu: nismo vedeli, ali smo v nebesih ali na zemlji, kajti na zemlji ni moč videti takšnih stvari in takšne lepote, in ne vemo niti, kako naj to povemo.« Če človek premisli, se je Volodimir soočal z izbirami, s katerimi so se ukrajinski prostor in njegovi voditelji srečali še nekajkrat pozneje. Tudi kozaki so v 17. in zgodnjem 18. stoletju oklevali med pravoslavnim carjem na vzhodu, katoliškim kraljem na zahodu in muslimanskimi zavezniki v stepi. Celo Judje so bili od zgodnjega 80

Igra prestolov v Kijevu

novega veka ponovno pomembna stalnica ukrajinske zgodovine. Seveda je mogoče, da je poganskega kneza res navdušila lepota vzhodnega bogoslužja, kot ga je morda odbila odpoved alkoholu, ki bi jo od njega in od njegovih podanikov terjal sprejem islama. Vendar se danes večina zgodovinarjev nagiba k oceni, da je bila odločitev za »grško« vero čisto razumska. Stiki z grškim Bizantinskim cesarstvom, glavnim sponzorjem vzhodnega krščanstva, so bili z gospodarskega vidika za Kijevsko Rutenijo ključni. Njena vloga na trgovski poti od Varjagov na severu do Grkov v Konstantinoplu je elitam vzhodnoslovanske državne tvorbe, v kateri so Varjagi oziroma Vikingi sicer še igrali določeno vlogo, a je imela prevladujoč slovanski pečat, zagotavljala lepe dobičke in blagostanje. Kot izvoz­ niki dobrin, kakršne so z ukrajinskega prostora proti Sredozemlju romale že v antiki, zlasti žita, živalskih kož, medu, tudi voska in sužnjev, so si kajpak želeli dobrih odnosov z glavnimi odjemalci. Volodimirju je »pravilna« odločitev za nameček prinesla roko sestre ali neke druge sorodnice bizantinskega cesarja Bazileja II. (pozneje si je pridobil dvoumni vzdevek Ubijalec Bolgarov) in široko mednarodno uveljavitev. Niso izostali niti učinki znotraj Kijevske Rutenije. Nova vera je delovala kot močan pospeševalec poenotenja državne tvorbe. Zato je leto 988, leto Volodimirjevega krsta, gotovo eden najpomembnejših mejnikov v kulturni zgodovini vzhodnih Slovanov in skupna točka spomina za Ukrajince, Ruse in Beloruse. Nič čudnega, da je bilo leta 1988 prav praznovanje tisočletnice dogodka ena prvih priložnosti, ko so tudi sovjetski oblastniki javno obeleževali kak s Cerkvijo povezan jubilej. Precej opazen je na fotografijah kisel izraz na obrazu dolgoletnega sovjetskega zunanjega ministra 81

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Andreja Gromika (1909–1989), ki je pod Gorbačovom prevzel dokaj brezzobo funkcijo nominalnega šefa države, ob tedanjem ruskem patriarhu. Pod črto je treba seveda pripomniti, da vladarjev sprejem krščanstva, množični krst podanikov v reki Dneper in druge podobne akcije še zdaleč niso pomenili, da so krščanske vsebine in običaji takoj izrinili ukoreninjena poganska verovanja, marveč se je proces vlekel več stoletij. Še kar nekaj časa se je tudi dogajalo, da je razširjevalce nove »uradne« vere v odročnejših krajih Kijevske Rutenije lahko doletela smrt. Kijev je po drugi strani hitro dobil krščanski obraz. Že Volodimirjev mlajši sodobnik, škof Thietmar iz Merseburga v današnji srednji Nemčiji, je na začetku 11. stoletja postregel z verjetno pretiranim podatkom, da naj bi bilo v mestu, ki mu je še vedno pripisoval pretežno skandinavski značaj, štiristo cerkva. Knez se je kajpak ločil tudi od zgoraj omenjenih kipov Peruna in tovarišije. Ti so pristali v Dnepru. Uveljavitev vzhodnega krščanstva, po kateri se kulturna zgodovina vzhodnih Slovanov bistveno razlikuje od kulturne zgodovine slovenskih dežel, v katerih je vseskozi prevladovalo latinsko krščanstvo, je imela številne posledice za kulturno in družbeno življenje Kijevske Rutenije in njenih naslednic. Čeprav je bila večina cerkvenih poglavarjev, kijevskih metropolitov, grškega izvora, se je kot bogoslužni jezik in jezik višje kulture uveljavil tisti slovanski knjižni jezik, ki je že bil na razpolago in je v vzhodno Evropo prišel preko bolgarskega ovinka. Šlo je za cerkveno slovanščino, »izumljeno« na podlagi južnoslovanskih govorov dobro stoletje prej, medtem ko je večina prebivalcev Kijevske Rutenije govorila vzhodnoslovanska narečja. V cerkveno slovanščino so seveda 82

Igra prestolov v Kijevu

pronicali posamezni elementi govorjenega jezika, v njej pa je v Kijevski Ruteniji nastala vrsta prevodov (v prvi vrsti iz grščine) in izvirnih besedil. Poleg kronik pripada med njimi častno mesto teološkemu traktatu Beseda o postavi in milosti kijevskega metropolita Hilariona iz časa vladanja Jaroslava Modrega. Slovenski intelektualci so zlasti od druge polovice 19. stoletja radi cedili sline po »privilegiju« tistih Slovanov, ki so bili vzhodni kristjani in so imeli bogoslužje v »domačem«, se pravi (staro)cerkvenoslovanskem jeziku. Slednjega so radi postavljali za nasprotje »tuji« latinščini katoliškega obredja med Slovenci. Prezrli pa so, da je bila cerkvena slovanščina daleč od tega, da bi bila Slovanom poznejših stoletij povsem razumljiva, vrhu tega pa je v marsikaterem pravoslavnem okolju, denimo med Ukrajinci in Belorusi, pa tudi med Srbi, celo zavirala nastanek knjižnega jezika, temelječega na dejansko uporabljanem ljudskem govoru. Te težave slovenščina zaradi konkurence povsem »tuje« in sočasno »mrtve« latinščine v novem veku ni imela. Iz istega razloga se je beloruščina v vsakdanji rabi do danes v katoliških predelih ohranila bolje kot v pravoslavnih. Volodimirjeva verska izbira je pripeljala tudi do razmaha vzhodne oblike krščanskega meništva. Zlasti kijevski jamski samostan oziroma kijevska pečerska lavra se je razvil v osrednje kulturno središče vzhodnih Slovanov. V skladu z bizantinskimi vzorci pa je odnos med posvetno in cerkveno oblastjo zaznamovala tesna prepletenost z glavno besedo prve.

83

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Volodimirjevi nasledniki Po Volodimirjevi smrti se je razvnela nova sezona igre prestolov. V njej sta med drugim izgubila življenje poznejša priljubljena pravoslavna svetnika, princa Boris in Gleb (oziroma Hlib v ukrajinski različici). Ne povsem jasna je vloga, ki jo je pri njuni smrti odigral njun brat Jaroslav. A ne glede na sumljivo pot na tron in na to, da je kljub skupni veroizpovedi po zgledu varjaških prednikov nasilno potrkal na vrata Konstantinopla, je možakar v zgodovino vzhodnih Slovanov vstopil kot Jaroslav Modri (na oblasti med letoma 1019 in 1054). Njegov čas povezujejo z največjim kulturnim razcvetom Kijeva. Slednji je tedaj dobil svojo Sveto Modrost in se uveljavil kot kulturno središče. Jaroslav je z že omenjenim Hilarionom po­ stavil prvega metropolita vzhodnoslovanskega porekla, kar pozneje sicer ni postalo stalna praksa. Kijevski vladar se je izjemno uveljavil tudi v mednarodni areni. Pridobil je celo vzdevek »tast Evrope«. Sam je bil poročen s hčerjo švedskega kralja, njegova hči Anastazija se je omožila z madžarskim kraljem Andrejem I. Belim in našla zadnje počivališče v samostanu Admont na avstrijskem Štajerskem, njena sestra Elizabeta pa je postala žena norveškega kralja Haralda  III. Hardrade, znanega po tem, da je izgubil življenje v spopadu z angleškim kolegom enakega imena le dobra dva tedna, preden je njega ob življenje in krono spravil normanski vojvoda Viljem Osvajalec. Vir največjega ukrajinskega ponosa med potomci Jaroslava Modrega je sicer Ana, žena francoskega kralja Henrika I. Še pred nekaj leti so se morali Ukrajinci hudo mučiti pri prepričevanju Francozov, da kijevske princese Ane morda ni najbolje označevati kot Rusinje. 84

Igra prestolov v Kijevu

Učenega kijevskega vladarja so pokopali v njegovi kijevski cerkvi. Žal je do danes tam ostal le sarkofag, za njegovimi posmrtnimi ostanki pa se je med drugo svetovno vojno izgubila vsaka sled. Po vsej verjetnosti so jih hierarhi pod nemško okupacijo začasno oživljene samostojne ukrajinske pravoslavne Cerkve odnesli s seboj v izgnanstvo v ZDA. Za ukrajinska politična razmerja po osamosvojitvi je značilno, da se sodobni predstavniki ukrajinskega pravoslavja čez lužo doslej z ukrajinskimi uradnimi predstavniki v domovini niso želeli pogovarjati o tem, kje v resnici so. Njihov prastrah je očitno, da bi se, če bi jih predali nezanesljivim ukrajinskim politikom, Jaroslavovi ostanki nazadnje vendarle znašli v Moskvi, kjer bi jih razkazovali kot dokaz knezove vloge v ruski zgodovini. Jaroslavovi uspehi se niso prenesli na njegovo urejanje nasledstva. Za po Ruriku poimenovano dinastijo je bilo značilno, da je umrlemu vladarju sledil najstarejši še živeči sorodnik, ne prvorojeni sin, kot se je v glavnem uveljavilo na evropskem zahodu. Jaroslavova zamisel o nasledstvu na papirju niti ne deluje slabo. Med sorodnike je različne sestavne dele Kijevske Rutenije, se pravi posamezne kneževine, kakršne so bile Novgorod ali Smolensk v današnji Rusiji, že omenjeni Černihiv in Volinija v današnji Ukrajini ali Turav v današnji Belorusiji, razdelil tako, da naj bi po smrti starejših mlajši napredovali na prestižnejše mesto. Najstarejši dedič naj bi vedno vladal iz Kijeva kot veliki knez (na zahodu so ga imenovali celo rex, kralj). V praksi je ureditev seveda navdihovala stalne in krvave boje med posameznimi knezi, ki so igrali igro prestolov za glavno, kijevsko nagrado. Po drugi strani so se sčasoma nekateri knezi navezali na svoja prvotna središča in niso več nujno cedili slin po Kijevu. Značilen 85

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

primer je bil Andrej Bogoljubski, knez s sedežem v Vladimirju, dvesto kilometrov vzhodno od Moskve, ki mu je leta 1169, dobrih sto let po Jaroslavovi smrti, uspelo osvojiti in požgati Kijev. Kljub temu mu ni prišlo na misel, da bi namesto iz Vladimirja poslej vladal iz prestolnice svojih prednikov. Tudi sicer se je težišče Kijevske Rutenije z juga, iz današnje Ukrajine, postopoma pomikalo proti severu, v današnjo Rusijo. Tam se leta 1147 v zvezi z Andrejevim očetom Jurijem Dolgorokim prvič omenja Moskva. Ukrajinci se ne utrudijo pri ponavljanju, da je bil Kijev v času, ko današnjega ruskega glavnega mesta sploh še ni bilo, že zdavnaj evropska metropola. Kijevska Rutenija je kot vsaj približno enotna tvorba razpadla že veliko prej, preden je bil Kijevu zadan smrtni udarec od zunaj. Zadali so mu ga novi, izjemno uspešni nomadi. Danes jih poznamo kot Mongole in ob njihovi omembi najprej pomislimo na tvorca njihovega ogromnega imperija Džingiskana (ok. 1162–1227). Po mnenju številnih zgodovinarjev je bil mongolski imperij sploh največji v zgodovini. V vzhodnoevropskem prostoru so obdobje mongolske prevlade velikokrat imenovali »tatarski jarem«, po Tatarih, delu mongolske vojske, ki je govoril turščini soroden jezik in s katerim so imeli Ukrajinci in Rusi največ stikov. V zgodbi o Petru Klepcu Mongoli oziroma Tatari, pred katerimi je trepetal madžarski kralj Bela IV., nastopajo pod nič kaj ljubkovalnim imenom Psoglavci. Toda do njihovega prodora v vzhodno in srednjo Evropo ni prišlo pod Džingiskanom, marveč pod Batukanom, enem njegovih vnukov. Možakar je v iskanju novih ozemelj, nad katerimi bi gospodoval, leta 1238 osvojil Vladimir v sedanji Rusiji. Osvojitev je precej pripomogla, da se je težišče nekdanjega severovzhoda Kijevske 86

Igra prestolov v Kijevu

Rutenije premaknilo v Moskvo. Že dobri dve leti pozneje, decembra leta 1240, je padel tudi Kijev. Dolga stoletja je trajalo, preden se je povsem uničeno Volodimirjevo in Jaroslavovo mesto vsaj od daleč spet približalo nekdanji slavi. Ruski zgodovinarji so v 19. stoletju napletli sorazmerno vplivno teorijo, po kateri naj bi se preživelo prebivalstvo zahodnega dela Kijevske Rutenije po mongolskih uničevanjih množično zateklo proti severovzhodu, na območje sedanje evropske Rusije. S tem so hoteli okrepiti mesto Moskve in Rusije kot privilegirane ali celo edine naslednice Kijeva in Kijevske Rutenije. Odveč je pripomniti, da dobijo ukrajinski zgodovinarji ob takšni teoriji ošpice. Med drugim se upravičeno sklicujejo na primernost precej bližjih zatočišč na severu sedanje Ukrajine. Mongoli so za nekaj časa prevzeli nadzor nad skoraj celotnim območjem velike državne tvorbe s sedežem na območju današnje Ukrajine. Vendar je bila mongolska prevlada različno intenzivna in ni trajala enako dolgo. Na severovzhodu, v današnji Rusiji, je »tatarski jarem« trajal skoraj do konca 15. stoletja, čeprav so mongolski vladarji puščali podrejenim knezom precej notranje samostojnosti. Na zahodu, v današnji Ukrajini in Belorusiji, je bil mongolski vpliv manjši in se je končal že v 14. stoletju. Dediščino Kijevske Rutenije so tam prevzele različne državne tvorbe s središči zahodno od današnje Ukrajine. Razvoj vzhodnih Slovanov je potem stoletja potekal ločeno, kar nedvomno odmeva do danes. Največ skupnih točk je ostalo na duhovnem področju. Vzhodni Slovani, se pravi, bodoči Ukrajinci, Belorusi in Rusi, so v veliki večini še naprej pripadali skupni dediščini vzhodnega krščanstva (v tem času že lahko govorimo o pravoslavju). Njihov skupni duhovni poglavar je ostal metropolit 87

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

s sedežem v Kijevu. Leta 1299 se je preselil v že omenjeni Vladimir, leta 1325 pa v Moskvo. Pozneje so v veliki kneževini Litvi kot glavni dedinji Kijevske Rutenije na zahodu ustanovili lastno metropolijo. Ko se je papež Frančišek februarja leta 2016 v precej čudnem okolju Havane, kjer je bil glavni pokrovitelj srečanja Raúl Castro, mlajši brat bolj ravzpitega Fidela, srečal z moskovskim patriarhom Kirilom, sta obe strani govorili o srečanju, na katerega naj bi svet čakal kar tisoč let. To je bila precej za lase privlečena trditev, saj Moskve pred tisočletjem sploh še ni bilo, središče metropolita je postala v 14.  stoletju, sedež patriarha pa komaj leta 1589. Izročil Kijeva, ki je res imel metropolita že pred tisoč leti, si patriarh Kiril kajpak ne more pripisovati brez velikega ostanka.

88

Ko Litva še ni bila košarkarska velesila

Kot je bilo mimogrede omenjeno, se je Kijevska Rutenija v bistvu znašla v stečaju že pred mongolsko osvojitvijo Kijeva. V »stečajni masi« sta največji pomen pridobili kneževina Vladimir-Suzdalj v evropskem delu Rusije in kneževina Galicija in Volinija na jugozahodu (v glavnem se je njeno ozemlje ujemalo z današnjo zahodno Ukrajino, obsegalo pa je tudi dele vzhodne Poljske in Belorusije). Ukrajinci vidijo v slednji ključno predhodnico svoje države. Razen tega, da je imela na razpolago velike zaloge soli, si je prestiž v Evropi 13. stoletja pridobila tudi, ker se je njen knez Daniel ali Danilo (1201–1264) dolgo uspešno postavljal po robu Mongolom. V svojih prizadevanjih 89

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

je pogled usmeril na zahod, na Poljsko in Madžarsko, in se povezal z Rimom. Papež Inocenc IV. (1243–1254) mu je poslal kraljevsko krono in leta 1253 ga je njegov odposlanec kronal za kralja Rutenije (v latinščini je bil naslov rex Russiae, pri čemer se izraz Russia seveda nanaša na nekdanjo tvorbo s sedežem v Kijevu, ne na poznejšo in sodobno Rusijo). Ob Danilovi usmeritvi na zahod ni šlo brez težav, saj je papež pričakoval, da bodo njegovi podložniki sprejeli latinsko krščanstvo, do česar pa ni nikoli prišlo. V tem se je morda prvič pokazala težavnost lege ukrajinskih dežel na prepihu med vzhodno in zahodno Evropo, kar jih je teplo v naslednjih stoletjih. Kot Danilo ni izpolnil rimskih pričakovanj, ker se je doma soočal s prevelikim odporom, je hkrati izostala praktična pomoč z zahoda v boju proti Mongolom. Tako je Danilovo kraljestvo formalno ostalo pod nadoblastjo azijske velesile, vendar je do veljave prišlo staro reklo, češ daleč od oči je daleč od srca. Današnji Ukrajinci rutenskemu kralju vsekakor pripisujejo zasluge, da je bil mongolski vpliv precej manjši kot na ozemlju današnje Rusije. Kralj je leta 1256 ustanovil po svojem sinu in nasled­ niku Levu imenovano mesto Lviv, ki je predvsem v habsburškem obdobju postalo kulturno središče ukrajinstva in še danes simbolizira na zahod usmerjeni tok v ukrajinski kulturi. Nič čudnega torej, če so v Lvivu svoje sicer sorazmerno majhno letališče poimenovali po Danilu. Omembo si končno zasluži njegov sin Roman Danilovič (1230–ok. 1261), ker je zaradi vešče poročne kombinatorike svojega očeta postal »avstrijski zet« in tretji soprog avstrijske vojvodinje Gertrude, vdove Friderika Prepirljivca, zadnjega avstrijskega vojvode iz rodbine Babenberžanov. Ko poroka mlademu galicijskemu 90

Ko Litva še ni bila košarkarska velesila

princu ni prinesla oblasti nad Avstrijo, je ženo zapustil in se vrnil domov. Danilu je sicer sledilo še nekaj vladarjev z naslovom rutenskega kralja, vendar ni nihče dosegel njegovega pomena in moči. V drugi polovici 14. stoletja so si ozemlje njihove dežele razdelili sosedje. Poljski kralj Kazimir III. (vladal 1333–1370) si je vzel pokrajino Galicijo z Lvivom. Volinija je, kot večina ukrajinskih dežel severno od stepske meje, onkraj katere so gospodovali Mongoli in Tatari, pristala v sklopu precej skrivnostne nove igralke, velike kneževine Litve. Današnje ukrajinsko Zakarpatje, ki smo mu v uvodnem poglavju rekli ukrajinsko Prekmurje, je bilo takrat že dolgo v sklopu madžarskega kraljestva. Pokrajina Bukovina na današnji ukrajinsko-romunski meji je iz stečajne mase Kijevske Rutenije v 14.  stoletju prešla pod kneževino Moldavijo, eno od romunskih državnih tvorb.

Skrivnostna velika kneževina Ko danes rečemo Litva, si predstavljamo sorazmerno majhno evropsko državo (ki je je sicer še vedno za dobre tri Slovenije), znano predvsem po košarkarjih. V zlatih letih jugoslovanske košarke tik pred razpadom rajnke države sta njenim navijačem živce parala predvsem Arvidas Sabonis in Šarunas Marčulionis, le da takrat še nismo vedeli, da sta Litovca, marveč smo ju imeli za »Rusa«, ker sta igrala za Sovjetsko zvezo. Toda Litva je bila košarkarska velesila že v času samostojnosti pred drugo svetovno 91

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

vojno. Njena srednjeveška predhodnica je bila še marsikaj drugega. Litovci, govorci enega baltskih jezikov, podskupine indoevropskih jezikov, so pod vodstvom svojih velikih knezov z za evropska ušesa precej eksotičnimi imeni ustvarili občudovanja vredno državno tvorbo, ki so jo z območja današnje Litve postopoma širili proti vzhodu. Sočasno so skupaj s sosednjimi baltskimi ljudstvi uživali sloves zadnjih evropskih poganov. Zato je bila njihova dežela pogosta tarča križarskih pohodov mladih evropskih plemičev, ki so si hoteli poiskati bližji in manj nevaren cilj od Kristusove domovine. Nič čudnega, da je osrednji nasprotnik Litovcev postal v Sveti deželi nastali nemški red, ki pa je težišče svoje dejavnosti že sorazmerno kmalu po nastanku prestavil v Prusijo in ob Baltik. Ker je precejšnjo vlogo igral v današnji Sloveniji, predvsem v Prlekiji in Beli krajini, Slovenci njegove člane ljubkovalno obmetavamo z imenom križniki. Litovski veliki knez Mindaugas je hotel križarjem vzeti veter iz jader, zato se je – morda zgolj začasno – spre­obrnil v katolištvo in podobno kot pravoslavec Danilo leta 1253 dobil kraljevsko krono. Pod njegovimi poganskimi nasledniki, med katerimi Litovci danes najbolj cenijo možaka po imenih Gediminas in Algirdas, je litovsko nadoblast v strahu pred Mongoli priznavalo vse več vzhodnih Slovanov. Gediminas je leta 1321 zavzel Kijev in leta 1323 ustanovil sedanje litovsko glavno mesto Vilnius. Algirdas je leta 1362 ali 1363 v bitki pri Sinih (Modrih) vodah v današnji srednji Ukrajini končno namahal vojsko mongolske tvorbe, imenovane Zlata horda. S tem so litovski veliki knezi dokončno postali glavni nasledniki svojih starejših kolegov iz Kijeva. Velika kneževina Litva je bila 92

Ko Litva še ni bila košarkarska velesila

tedaj največja državna tvorba v Evropi, ki je zajemala poleg Litve praktično vso sedanjo Belorusijo, velike dele Ukrajine in celo kose zahodne Rusije s središčem v mestu Smolensk. Kot sem nakazal v uvodnem poglavju, je meja med tistimi predeli Ukrajine, ki so kdaj pripadali Litvi (in Poljski), in tistimi, ki niso, morda najpomembnejša v ukrajinski zgodovini. Na življenje v okviru litovske državne tvorbe današnji Ukrajinci in predvsem Belorusi gledajo s precej naklonjenosti. Zaznamovala jo je namreč zanimiva dvojnost. Šefi na vrhu družbene piramide so bili res baltski in poganski Litovci, vendar so večino njihovih podanikov tvorili vzhodni Slovani. Njihova narečja so najpozneje v zgodnjem obdobju litovske prevlade pridobila poteze poznejših ukrajinščine in beloruščine (na severovzhodu pod mongolsko prevlado pa seveda ruščine), čeprav ukrajinski in beloruski zgodovinarji in jezikoslovci radi iščejo te elemente že v časih Kijevske Rutenije. Ker Litovci kljub vojaški moči in kljub temu, da so bili gospodarji velikega ozemlja, v srednjem veku niso ustvarili knjižnega jezika, sta v javni rabi prevladovali cerkvena slovanščina z vse očitnejšimi vzhodnoslovanskimi elementi in tako imenovana pisarniška rutenščina, ki je napredovala v nekak uradni jezik velike kneževine. Nekaj zmede lahko povzroči njeno poimenovanje rus’ka mova, a je treba še enkrat več povedati, da se pridevnik ne nanaša na Rusijo, marveč na srednjeveško državno tvorbo s sedežem v Kijevu. Belorusi jezik imenujejo stara beloruščina, saj je dejansko imel več elementov poznejše beloruščine, med drugim razširjene v okolici Vilniusa. Pisarniška rutenščina je v Litvi prevladovala do 17. stoletja, ko jo je v uradni rabi izrinila poljščina. V njej je bil med drugim napisan 93

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

v več izdajah objavljeni Litovski statut, zakonik velike kneževine. Zaradi svoje številčne moči so pravoslavni vzhodnoslovanski plemiči znotraj Litve obdržali močan položaj, kar pa se je začelo spreminjati z litovskim zbliževanjem s Poljsko. To zbližanje je sovpadalo s slovesom litovskih vladarjev od poganstva. Veliko pregledov zgodovine poganstva v Evropi se zaključuje z letom 1386. Tedaj, skoraj štiristo let po Volodimirju Svetem, je bil po katoliškem obredu v stolnici v poljskem Krakovu krščen veliki knez Jogaila in dobil krstno ime Vladislav. Kar morda čudi, je, da se Jogaila ni odločil sprejeti pravoslavne vero­izpovedi večine svojih podanikov, kar bi litovski državni tvorbi pozneje morda prihranilo težavo ali dve. Vendar je bil njegov glavni cilj odvrniti s svojega vratu nadležne nemške viteze, ki so poganstvo Litovcev, kot rečeno, izrabljali kot izgovor za stalne križarske pohode. Kot katoličan bi imel proti njim precej boljše karte. Poleg tega so imeli vzhodni kristjani v Litvi svoje neposredno duhovno vodstvo na ozemlju tuje dežele, v Moskvi pod formalno mongolsko suverenostjo, kjer je imel takrat sedež (še vedno tako imenovani) kijevski metropolit. S tem pa bi Jogaila zlahka prišel z dežja pod kap. Zavezništvo s katoliško Poljsko se je kazalo kot veliko boljša možnost. Tudi zaradi tega, ker je izjemno uspešnega poljskega, madžarskega in hrvaškega kralja Ludvika  I. iz dinastije Anžuvincev (Poljski je vladal med letoma 1370 in 1382) na prestolu v Krakovu nasledila njegova mlajša, komaj leta 1374 rojena hči Hedvika. Magnati so jo po pogajanjih sicer sprejeli kot kralja (ne kraljico) Poljske, vendar so verjetno trpeli pod žensko vlado in si želeli njene 94

Ko Litva še ni bila košarkarska velesila

čimprejšnje poroke. In tu je vskočil Jogaila z obetavno vzhodnoevropsko doto. Pogodbo o zvezi Litve in Poljske so leta 1385 podpisali na gradu Kreva v današnji zahodni Belorusiji. Tri dni po krstu se je približno petintrideset let stari veliki knez poročil z dvanajstletno Hedviko in postal njen sovladar na mestu poljskega kralja. V bistvu je imel odtlej glavno besedo v kraljestvu on. Nekateri prikazi so celo radi poudarjali veliko nasprotje med nežno, lepo, za umetnost nadarjeno kraljico in njenim neotesanim možem, kar naj bi mladenko navdajalo z veliko žalostjo. Vsekakor je leta 1399 kraljica pri komaj petindvajsetih letih umrla, njen precej starejši soprog pa je Poljski vladal še petintrideset let. In se vmes še trikrat poročil. Po Hedvikini smrti je postal celo nekak Trump pred Trumpom, ker je za ženo vzel Ano Celjsko (1386–1416), hčer celjskega grofa Viljema, bratranca bolj znanega Hermana II. Kot je razvidno iz navedenih letnic, je tudi celjsko soprogo precej preživel. Jogailovi potomci so kot jagelonska dinastija sedeli na poljskem (in vmes še na češkem, madžarskem in hrvaškem prestolu) vse do leta 1572. Jogaila si je prislužil veličasten nagrobni spomenik v krakovski stolnici, kjer je bil krščen. Eden bistvenih razlogov je v njegovi zmagi nad nemškimi vitezi. Julija leta 1410 so jih namreč združene poljske in litovske čete premagale v bitki pri kraju na severovzhodu današnje Poljske in jih izločili kot resnega igralca v vzhodnoevropski zgodovini. Poljaki govorijo o bitki pri Grunwaldu, Nemci običajno o bitki pri Tannenbergu, paradoksno pa nam je celo v Sloveniji najbolj domača litovska oznaka vasi, Žalgiris (kar enako kot Grunwald pomeni ’zeleni gozd’). Litovci so, podobno kot Poljaki, Belorusi in Ukrajinci, na uspeh proti vsiljivcem iz nemškega prostora 95

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

tako ponosni, da so po Jogailovem spopadu poimenovali svoje najboljše športne klube. Žalgiris iz drugega največjega litovskega mesta Kaunas je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja glavni tekmec zagrebške Cibone z Draženom Petrovićem na čelu. Sprva je bila navezava Litve in Poljske precej ohlapna. V glavnem je pomenila, da sta imeli deželi istega vladarja, pa še to ne vedno. Poljski plemiči so imeli bistveno več privilegijev kot njihovi litovski kolegi, kar se je med drugim kazalo v tem, da je bil položaj navadnega vzhodnoslovanskega življa, se reče, kmetov, tam, kjer so jim, kot v Galiciji, gospodovali poljski velikaši, slabši kot v Litvi. Tudi vzhodnoslovanski plemiči iz Litve pa so seveda cedili sline po pravicah poljskih. A te so sprva dobili samo katoličani med njimi, saj so na Poljskem načelo verske enotnosti dežele jemali veliko resneje kot pri sosedih. Tudi sicer so se morali pravoslavni pripadniki elite kar naprej boriti za ohranjanje svojega položaja, in tesnejša kot je bila povezava med veliko kneževino in kraljevino, slabši je slednji postajal. Zato je bilo za plemiče prestopanje iz pravoslavja v katolištvo vse bolj vabljivo. Začelo se je dogajanje, ob katerem ukrajinskim in beloruskim zgodovinarjem rade pritečejo solze. Tožijo nad tem, da se je vzhodnoslovansko plemstvo, ki ga lahko od tega časa naprej že imenujemo rutensko (in običajno s tem mislimo na prednike Belorusov in Ukrajincev), s sprejemanjem katolištva odmaknilo od svoje istovetnosti in se potujčilo, kar je v konkretnem primeru navadno pomenilo, da se je poloniziralo (po domače, rutenski plemiči so postali Poljaki). Zato v 19. stoletju, ko so se oblikovali narodi v sodobni podobi, ukrajinsko in belorusko narodno gibanje na »svoje« plemstvo nista mogla računati. In 96

Ko Litva še ni bila košarkarska velesila

sta se lahko oprli praktično izključno na kmečki živelj. Podobno težavo srečamo v slovenski zgodovini, kjer plemiške rodbine na slovenskem ozemlju kljub stoletjem njihovega življenja na Slovenskem še vedno pretežno vidimo kot tujce (ali celo tujke). Litva s svojim razmeroma širokogrudnim odnosom do verskih manjšin je postajala že pred sklenitvijo tesnejše zveze s Poljsko v drugi polovici 16. stoletja priljubljeno pribežališče za judovsko prebivalstvo. Vse do brutalnega nacističnega poskusa »končne rešitve« judovskega prebivalstva v šoi oziroma holokavstu je bilo območje nekdanje velike kneževine (če k njemu štejemo poleg Belorusije tudi večino Ukrajine) tisto v Evropi, kjer je živelo največ Judov. Med njimi so prevladali tako imenovani Aškenazi ali nemški Judje, imenovani po hebrejski oznaki za Nemčijo, saj so na ozemlje Litve in Poljske v glavnem prišli z območja nemških dežel, kjer je bil njihov položaj nedorečen in odvisen od spreminjajočega se trenutnega razpoloženja lokalnih šerifov. Vilniusa se je prijel celo vzdevek »severni Jeruzalem«. Na vse večje zbliževanje poljskih in litovskih dežel, pri čemer je Poljska pridobivala vedno večjo moč, so vplivale težave, s katerimi se je litovska velika kneževina soočala na svojih mejah. Na jugu so ji živce parali islamski sosedje z druge strani stepske meje. Na Krimu so se namreč ugnezdili krimski Tatari, potomci glavnine nekdanjih bojevnikov v mongolskih vojskah. Leta 1441 so na polotoku vzpostavili državno tvorbo pod vodstvom kana in priznavali nadoblast osmanskega (po domače turškega) sultana v Konstantinoplu. Nerodno je bilo, da so kot pomembno gospodarsko panogo imeli trgovino s sužnji. Zanjo pa so seveda potrebovali ujetnike obeh spolov, ki 97

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

so jih iskali med kristjani severno od stepske meje. Z njimi so se v prvi vrsti pečali rutenski lokalni upravitelji na območju današnje srednje Ukrajine. Drugi velik nasprotnik je bila moskovska velika kneževina na severovzhodu. Ta se je leta 1480 dokončno otresla »tatarskega jarma«, ki jo je dotlej vsaj po mnenju ukrajinskih zgodovinarjev že pošteno potisnil v azijsko smer razvoja, medtem ko so bile ukrajinske in beloruske dežele zaradi navezave na Poljsko in Litvo precej zasidrane v zahodnih kulturnih tokovih. Prav tako so moskov­ ski vladarji izločili vso omembe vredno konkurenco na vzhodnem krilu nekdanje Kijevske Rutenije, vsaj, ko so si v zadnji tretjini 15.  stoletja podredili slavno mesto Novgorod. Zato so lahko začeli lomastiti po zahodni soseščini. In prva je to občutila Litva, ki je v času vladanja moskovskega velikega kneza Ivana  III. (na oblasti med letoma 1462 in 1505) leta 1503 že izgubila območje Smolenska v današnji zahodni Rusiji in Černihiva v današnji severni Ukrajini. S tem so se prvi kosi sodobne Ukrajine po več stoletjih spet znašli pod skupno streho z deli sodobne Rusije. Litovci so rešitev na koncu poiskali v tesnejšem, skoraj zadušljivem poljskem objemu.

98

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

Zbliževanje Poljske in Litve se je začelo ob koncu 14. stoletja s pravo poroko. Politična poroka med veliko kneževino in kraljevino se je pod težo neposredne grožnje vzhodnih sosedov iz Moskve, kjer je tedaj vladal sloviti Ivan IV. Grozni (na oblasti praktično ves čas med letoma 1533 in 1584), ki je leta 1547 uradno dobil carski naslov, zgodila leta 1569. Tega leta na današnjem vzhodu Poljske sklenjena Lublinska unija je eden najpomembnejših dokumentov za zgodovino vzhodne Evrope. Če sta bili dotlej Poljska in Litva povezani predvsem z vladarjevo osebo, lahko odtlej govorimo o tako imenovani realni (dejanski) uniji ali v sodobnem političnem jeziku kar 99

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

o konfederaciji med njima. Nanjo kaže tudi poljsko poimenovanje Rzeczpospolita Obojga Narodów, kar bi za prvo silo poslovenili kot Republika obeh narodov, čeprav ne republike ne narodov ne smemo razumeti čisto v danes običajnem pomenu. Za ukrajinske dežele ta poroka ni pomenila samo, da se je moč Poljske povečala, marveč tudi, da je bil ukrajinski del zveze izpod okrilja Litve premeščen v poljski del. Naslednjih sto let je tako velika večina ukrajinsko govorečih živela v okviru Poljske. Že pred unijo v Lublinu so bili v istem okviru prebivalci Galicije. Nemalo raziskovalcev je izrazilo mnenje, da je omenjena premestitev zaslužna za ločitev ukrajinskega in beloruskega naroda, saj so beloruski deli ostali v litov­ ski polovici konfederacije. Če unije ne bi bilo, bi morda danes oboji pripadali enotnemu, iz rutenskega oblikovanemu narodu. A če bi čebula če ne imela, bi bila … Visoko plemstvo v veliki kneževini Litvi je tesni zvezi s Poljsko v precejšnji meri nasprotovalo, medtem ko so jo srednji in nižji plemiči v Ukrajini odobravali. Menili so namreč, da se bo, če bodo ukrajinske pokrajine del njene in ne več litovske domene, sedaj poljska gospoda končno zmenila za njihove težave ob meji stepe, kjer so se že dolgo in kar naprej ukvarjali s tatarskimi vsiljivci, ki so uničevali in lovili sužnje. Prav iz desetletij pred sklenitvijo unije izhaja zgodba najslavnejšega, iz Ukrajine k Osmanom odpeljanega dekleta. Menda se je kot hči pravoslavnega duhovnika okoli leta 1503 rodilo v mestu Rohatin na zahodu današnje Ukrajine. Zaradi svojega porekla je znano tudi kot Roksolana (dekle iz Rutenije), v Konstantinoplu, kamor so jo prodali njeni tatarski ugrabitelji, pa je postala razvpita kot sultanka Hürrem. Do smrti leta 1558 je bila najljubša žena sultana Sulejmana 100

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

Veličastnega (vladal 1520–1566). Da bi zagotovila prestol svojemu potomcu, naj bi Sulejmana celo spodbudila k usmrtitvi starejšega sina Mustafe. Pred leti je lik Hürrem v turški zgodovinski nadaljevanki o znamenitem sultanu iz 16.  stoletja ob zaslone prikoval slovensko občinstvo. Seveda pa ne smemo sklepati, da so imeli vsi sužnji njej podobno idilično usodo in doživeli družbeni vzpon.

»Poljski dejavnik« Kakor koli, z vstopom v poljski državni okvir je na sceno ukrajinske zgodovine po eni strani stopilo samo ime Ukrajina za deželo, po drugi strani pa Poljska (in Poljaki) kot odločilen dejavnik ukrajinske zgodovine. To je ostala do danes, razmerje Ukrajincev do nje pa lahko v najboljšem primeru označimo za dvoumno. Še v prvi polovici 20. stoletja se je, kot sem že navedel v začetku, velikokrat zdelo, da je Poljska (in ne Rusija) osrednji »negativec« v ukrajinski preteklosti in sedanjosti. Bistveno spremembo je prinesla šele (skupna) izkušnja življenja pod sovjetsko peto, kar so Poljaki izkusili po drugi svetovni vojni. Zato Ukrajinci v približno dveh stoletjih, ko so bile ukrajinske dežele najprej skoraj v celoti, nato pa v veliki meri podrejene Krakovu (in od leta 1596 novi prestolnici Varšavi), vidijo vsaj toliko črnih kot svetlih pik. Včasih so več poudarka deležne prve, včasih druge. Osrednjo svetlo točko povezanosti s Poljsko vidijo običajno v tem, da jih je navezala na kulturne tokove na zahodu, česar v 101

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Rusiji ni bilo. Pod poljskim vplivom so v ukrajinskih deželah cvetela mesta. Ravno tako sta se Ukrajine dotaknila humanizem in renesansa. Reformacijska gibanja so sicer bolj odmevala na ozemlju današnje Belorusije, vendar je katoliška obnova kot odgovor na reformacijo močno vplivala na pravoslavni kulturni preporod, kot bomo še videli v nadaljevanju. Pečat razvoja v osrednjih poljskih pokrajinah ima nemara najbolj prepoznaven umetnostni slog v današnjem Kijevu in marsikje drugod po Ukrajini, tako imenovani kozaški barok. Med negativnimi vidiki poljske prevlade je morda treba na prvem mestu izpostaviti, da je bilo v novem veku nastalo poljsko-ukrajinsko nasprotje na eni točki skoraj do konca izrazitejše od pozneje in danes gotovo usodnejšega rusko-ukrajinskega. Ni šlo samo za razliko v jeziku in verski pripadnosti, ampak predvsem za razliko v družbenem položaju. Stereotipni Poljak je bil magnat, plemič, veleposestnik, stereotipni Ukrajinec je bil njegov podložnik, tlačan, kmet. To razmerje se ni spremenilo niti po vključitvi večine ukrajinskih dežel v ruski imperij, saj so poljski plemiči ostali v Ukrajini družbeno vodilni sloj vsaj do prve, če ne do druge vstaje proti ruski prevladi na ozemlju nekdanje poljsko-litovske konfederacije. Odnos Poljakov do Ukrajincev je zato še do nedavnega spominjal na angleški odnos do Ircev, medtem ko med Ukrajinci in Rusi tako splošne stanovske napetosti ni bilo vsaj do zadnjih desetletij Sovjetske zveze. Oblikovanje težavnega razmerja je bilo povezano z (vnovičnim) odkritjem Ukrajine kot evropske žitnice v 16. stoletju. Načeloma je ta njena vloga prinašala veliko blagostanje, vendar slednje kot še velikokrat v zgodovini ni bilo niti malo enakomerno porazdeljeno. Magnati, 102

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

ki so imeli velikokrat v lasti cele pokrajine, so si seveda prizadevali za čim več pridelka za izvoz, kar so najlaže dosegli, če so kmete čim bolj privezali na zemljo in jih čim bolj obremenili z dajatvami. V tem smislu je prehod pod Poljsko, kjer je bil prepad med plemstvom in ostalimi stanovi veliko večji kot v Litvi, za povprečnega prebivalca Ukrajine verjetno pomenil kar precejšen korak nazaj, že prej omenjena nepremostljiva razlika med lastnikom zemlje in njegovimi podložniki pa se je še poglobila. Za nameček so magnati za upravnike svojih ogromnih posesti radi nastavljali Jude, kar je vodilo do velikih napetosti med slednjimi in kmečkim življem in v času uporov privedlo do krvavih obračunov. Plemiška elita je v času Lublinske unije še vedno vključevala precejšen delež vzhodnoslovanskih članov. Toda v naslednjih desetletjih se je okrepil pritisk po jezikovni in kulturni (beri verski) integraciji v poljsko in katoliško večino. Le malo plemičev mu ni podleglo. Značilna sta primera plemiških rodbin Višneveckih in Ostroških. Demetrij (Dmitro) Višnevecki (umrl 1563) je bil pravoslavni junak ukrajinskih ljudskih pesmi in je znan kot organizator zaporoških kozakov, o čemer bo govor v nadaljevanju. Nečak njegovega nečaka Jeremija (1612–1651), najmogočnejši magnat kraljestva v svojem času, je v odraslosti prestopil v katolištvo in si pridobil dvoumni vzdevek »kladivo kozakov«. Poljaki ga štejejo za junaka, Ukrajinci pogosto za izdajalca in mesarja. Na podlagi njegovih zaslug v bojih s kozaki je bil njegov sin Mihael leta 1669 izvoljen za poljskega kralja, vendar se na položaju ni preveč izkazal. Knez Konstantin (ukrajinsko Kostjantin) Ostroški (1526–1608) je veljal za nekakšnega nekronanega kralja Ukrajine v prvih desetletjih pripadnosti Poljski. 103

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Ostal je goreč pravoslavec in nasprotnik unije v Brestu, ki bo omenjena spodaj. Poskrbel je za natis prvega celovitega prevoda Svetega pisma v staro cerkveno slovanščino, ki je izšel leta 1580 in nato še 1581. Na sedežu svoje rodbine v Ostrohu v zahodnoukrajinski Voliniji je ustanovil pravoslavno teološko akademijo, s čimer si je pridobil zasluge za preživetje pravoslavja v poljsko-litovski konfederaciji po začasni odpravi pravoslavne hierarhije. A glej ga zlomka, njegov sin Januš (1554–1620) je podobno kot Jeremija Višnevecki že v času najbolj mrzlične očetove dejavnosti vzhodni obliki krščanstva v prid prestopil v katolištvo. Da bi bila mera polna, je teološko akademijo v Ostrohu izročil jezuitom, ki so bili dojemani kot najbolj fanatični borci za katoliško stvar. Ob tem človek nehote pomisli na Joahima I. Nestorja, volilnega kneza iz Brandenburga v vzhodni Nemčiji, ki je kakšnega pol stoletja prej od svojega sina na smrtni postelji zahteval prisego, da se ne bo pridružil protestantski reformaciji, marveč bo v Brandenburgu ohranil katolištvo. Sin je seveda prisegel in le nekaj let pozneje uvedel luteranstvo, resda v precej konservativni obliki. Če so rutenski pravoslavni plemiči počasi sprejemali poljski jezik in katoliško vero, se v mestih ukrajinsko govorečemu življu ni godilo nič bolje. Mestno samoupravo večina zgodovin Ukrajine sicer, kot že omenjeno, izpostavlja kot pozitivno posledico poljskih in zahodnih vplivov. A hkrati navaja, da so bili poljski in nemški meščani v mestnih naselbinah privilegirani, kar je znova vabilo njihove ukrajinsko govoreče kolege k odpovedi jeziku in veri. Že prva desetletja poljske prevlade v Ukrajini so dala bistven pospešek prizadevanjem za versko poenotenje prebivalstva, kar je bilo prej v litovskem okviru precej v 104

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

ozadju. Vsi seveda niso nameravali slediti zgledu mlajšega (in zadnjega) kneza Ostroškega, pač pa so videli drugačno pot, ki bi jih popeljala do tega, da v državi poljskega kralja ne bi bili več drugorazredni državljani. Omenjena pot je bila verska unija oziroma sprejetje papeževe duhovne nadoblasti. Do takšnih unij je že prihajalo pred tem, še več jih je bilo sklenjenih pozneje. Velikokrat so, podobno kot unija v poljsko-litovski konfederaciji, imele politična ozadja. Vsaj navzven so bili pobudniki sklenitve unije s Katoliško cerkvijo nekateri pravoslavni škofje iz konfederacije, ki so si od nje obetali izboljšanje svojega položaja. Imenujemo jo unija v Brestu, saj je bila potrjena na sinodi v mestu Brest v današnji jugozahodni Belorusiji oktobra leta 1596. Novo nastala uniatska Cerkev, ki se je je pozneje prijelo ime Grkokatoliška cerkev (danes pa sta njeni dedinji Ukrajinska in Beloruska katoliška cerkev), je priznavala duhovno nadoblast rimskega škofa in hkrati obdržala vzhodni (bizantinski) obred. Njeni duhovniki so se smeli še naprej poročati, čeprav so se v poznejših stoletjih pojavljale težnje po uveljavitvi obveznega celibata. Papež je skušal duhovščini in vernikom sprejem združitve z Rimom olajšati tako, da v nicejsko-konstantinopelsko veroizpoved med bogoslužjem ni bilo treba dodajati za pravoslavce spornih besedic Filioque, ki izrecno govorita o izhajanju Svetega Duha tudi iz Sina, ne le iz Očeta. Hkrati je lahko bogoslužni koledar še naprej sledil julijanskemu in ga ni bilo treba prilagoditi nekaj let prej uvedenemu gregorijanskemu koledarju. Z unijo v Brestu je bila pravoslavna Cerkev na območju Poljske in Litve formalno odpravljena. Pravoslavni verniki so bili naslednji dve desetletji brez lastnih škofov. 105

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Unijo je sprejela večina višje duhovščine, na velike težave pa je njeno sprejemanje naletelo pri nižji duhovščini, delu rutenskega plemstva in pravoslavnih meščanih ter kmetih, ki so v pravoslavnem krščanstvu videli steber svoje istovetnosti. Nezadovoljstvo je še večalo spoznanje, da združitev s Katoliško cerkvijo nekdanjim pravoslavcem dejansko ni prinesla enakopravnosti v družbi, saj so pripadniki latinskega katolištva ostali privilegirani. Vse skupaj je privedlo do številnih izbruhov nasilja, tako da poljski vladarji z unijo niso dosegli zastavljenega cilja. Značilen primer spopadov o uniji v Brestu je v današnji Katoliški cerkvi kot mučenec čaščeni in pod enim od oltarjev cerkve svetega Petra v Rimu pokopani sveti Jozafat Kunčevič (ok. 1580–1623). Kot zagret podpornik unije je postal nadškof v Polacku v današnji severovzhodni Belorusiji. Spori z nasprotniki unije so se zaostrili po letu 1620, ko so pravoslavci spet dobili svoje škofe. Nepopustljivosti ob vprašanju uporabe cerkva in pokopališč je Kunčeviča stala življenja. Ubila ga je pobesnela množica in njegovo truplo vrgla v reko Zahodno Dvino. Nadaljnja usoda unije je pravzaprav nenavadna. Leta 1632 je poljski kralj na neki način priznal neuspeh in ponovno tudi uradno dovolil vzpostavitev ločene pravoslavne hierarhije. Uniatska Cerkev je ostala prevladujoča veroizpoved beloruskega prebivalstva vse do leta 1839, ko je bila unija odpravljena pod pritiskom ruskih carskih oblasti. Toda pri oblikovanju beloruskega naroda ni imelo uniatstvo praktično nobene vloge in ga v Belorusiji danes skoraj ni. Povsem drugače je bilo v Ukrajini, kjer je bil odpor proti uniji močnejši. Poljske oblasti so jih sicer še naprej podpirale, toda uniati so dolgoročno preživeli v tistem delu dežele, ki je leta 1772 prišel pod oblast 106

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

Habsburžanov. Tam je uniatska ali grkokatoliška duhovščina postala steber ukrajinskega narodnega gibanja in na ta način odločilno prispevala h krepitvi in ohranjanju ukrajinske narodne zavesti. Predvsem za Ukrajince v zahodnem delu države pomeni unija v Brestu bistven dokument njihove zgodovine. Kmalu po sklenitvi dogovora o združitvi je kazalo precej drugače. Tudi v zahodni Ukrajini je bilo nezadovoljstvo z zbližanjem z Rimom veliko. Poseben pospešek pa je dobilo, ker so se odporu z velikim zanosom pridružili kozaki.

Kozaški rebus Mnogi Ukrajinci imajo kozake za največje junake svoje zgodovine. V njih še bolj kot v obdobju Kijevske Rutenije gledajo pionirje oblikovanja države na ozemlju Ukrajine. Kar je še lepše, je, da se lahko z njimi poistovetijo v vseh delih dežele. Težišče njihovega delovanja je bilo namreč blizu stepske meje ali včasih čez njo, se pravi precej na jugovzhodu, kot »prave Ukrajince« pa jih lahko cenijo tudi na zahodu. Vendar je sorazmerno lahko našteti tista dejanja in mejnike, zaradi katerih nosijo mnoge ulice in trgi po Ukrajini imena kozaških velmož. Veliko teže je na kratko in prepričljivo pojasniti, kdo ali kaj sploh so kozaki in kdaj so se na območju Ukrajine pojavili. Za začetek je morda primerno reči, da izvira sam pojem kozak očitno 107

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

iz tatarskega jezika, kjer je pomenil nekaj takega kot ’svobodni vojščak’ ali preprosto ’svobodnjak’. Drugič je treba opozoriti, da kljub občasno drugačni praksi besedo pišemo z malo začetnico. Nikakor namreč ne pomeni pripadnosti narodni ali državni skupnosti, temveč prej označuje ukvarjanje z določeno dejavnostjo ali v širšem smislu določen način življenja. V slovenski in balkanski zgodovini bi lahko kaj podobnega zapisali o uskokih ali vlahih iz približno istega obdobja, čeravno je tam raba male začetnice trenutno še manj pogosta. Prvi znani kozaki že tam v 15. stoletju tako zelo verjetno niso bili vzhodnoslovanskega, temveč tatarskega porekla, ne glede na to, da so si ukrajinski kozaki največ začetne slave pridobili kot borci proti islamskim Tatarom (ki pa so jih včasih uporabili kot zaveznike). Ravno tako skupine, ki se še v 20. in 21. stoletju sklicujejo na kozaštvo, večinoma nimajo ukrajinske, marveč rusko narodno zavest. Osrednje poslanstvo kozakov je bilo povezano z življenjem in delovanjem ob meji evrazijske stepe, ki je bila, kot rečeno, dolgo sočasno kulturna meja med stalnim in nomadskim načinom življenja in med krščanstvom ter islamom. Kozak je bil torej nekakšen obmejni »policist«, ki pa je pogosto iskal plen in s tem vir preživetja tudi na nasprotni strani meje. Za vzpon kozakov je bila zaslužna okoliščina, ki v zgodovini Ukrajine kot dežele ob meji nastopa skoraj kot stalnica. Po eni strani je bilo v taki deželi tiste ljudi, ki so živeli čisto na obrobju, iz vsakokrat­ nega središča teže učinkovito nadzirati kot prebivalstvo osrednjih pokrajin, po drugi strani so bile njihove usluge v funkciji vzdrževalcev in branilcev obmejnega pasu nepogrešljive. Iz obeh razlogov so si lahko kozaki privoščili marsikaj, po čemer so lahko njihovi sodeželani bliže 108

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

središču zlasti pod oblastjo poljskih kraljev zgolj cedili sline. Zato ni čudno, da so sodobni opazovalci in še bolj občudovalci iz poznejših obdobij na veliko opevali demokratično ureditev kozaških skupnosti, med drugim dejstvo, da je odločitve sprejemala skupnost kozakov kot celota in da je imela pravico volitev poveljnikov, med katerimi so najvišjega po poljskem zgledu imenovali hetman. So se pa očitno sorazmerno zgodaj vseeno pojavile razlike med oficirskim vodstvenim kadrom in navadnimi kozaki. Opazno je še, da je bil njihov prvotni življenjski prostor vezan na reke, kar se vidi iz poimenovanj najbolj znanih skupin kozakov, na območju Ukrajine dneprskih in na območju Rusije donskih. In kot opozarja švicarski strokovnjak za ukrajinsko zgodovino Andreas Kappeler, so literarne in filmske upodobitve kozakov, med katerimi si omembo zasluži vsaj povest Taras Bulba ruskega pisatelja ukrajinskega rodu Nikolaja Gogolja (1809–1852) s filmsko različico z v Vladivostoku rojenim igralcem Yulom Brynnerjem v glavni vlogi, sicer uveljavile podobo kozaka na konju. Vendar je bilo vsaj od začetka zanje osnovno prevozno sredstvo čoln, ker na konjih niso bili konkurenčni precej spretnejšim Tatarom. Simbolno središče kozaštva v Ukrajini je predstav­ljala tako imenovana Zaporoška Sič na širšem območju mesta Zaporižja, na otokih za dneprskimi brzicami. Izraz ’sič’ naj bi se nanašal na leseno (»nasekano«) palisado, ki je varovala tabor. Temelje ji je postavil že navedeni Dmitro Višnevecki, ko je dal na Horticji, največjem otoku na reki Dneper, že leta 1554 zgraditi prvo utrdbo. Uničenje Siči, ki ga je leta 1775 ukazala carica Katarina Velika, je zapečatilo usodo ukrajinskega kozaštva in ukrajinske avtonomije v okviru ruskega imperija. 109

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Kot sem nakazal, so bili kozaki za litovske in poljske oblasti hkrati blagoslov in prekletstvo. Blagoslov, ker so ščitili mejo, prekletstvo pa, ker jih je bilo praktično nemogoče nadzirati. S tem so povzročali zunanje- in notranjepolitične težave. Kozaki se namreč niso ustavljali pri praskah s tatarskimi sosedi tik ob meji, pač pa so plen iskali tudi daleč na ozemlju pod oblastjo Tatarov in njihovih vrhovnih gospodarjev. Hkrati pogosto niso prizanašali niti sodeželanom, ki bi jih morali pravzaprav ščititi pred nasilnimi vpadi sosedov. Res so nekatere rešili suženjstva ali iz suženjstva, a skoraj enako verjetno je bilo, da si bodo skušali življenjski standard dvigniti na njihov račun. Njihov svobodnjaški način življenja je za nameček privabljal vse več kmetov iz ukrajinskih dežel, ki so vse teže prenašali magnatski jarem, o čemer je že bil govor. Prebivalstvo kozaških območij ob stepski meji in onkraj nje je torej naraščalo. Zdravilo naj bi pomenila oblastna vzpostavitev kozaškega registra ob koncu 16. stoletja. Z njim so osrednje poljske oblasti manjše število kozakov nekako vzele v »državno službo« in jih, poenostavljeno povedano, po­ stavile za oficirje vojske konfederacije. Značilno je, da je med njihova dela in naloge poleg obrambe meje in boja proti zunanjim nasprotnikom, med katerimi je takrat že prednjačila ruska soseda na severovzhodu, od vsega začetka sodila zaščita prebivalstva pred neregistriranimi kozaki. Tudi sicer se register ni izkazal za preveč posrečeno potezo. Poglobil je nasprotja med kozaki samimi (kar je bil morda njegov namen), ker so registrirani kozaki kot elita prebivali v ustaljenih mestih in naseljih, drugi pa so si želeli njihovih privilegijev. Zato je prerekanje o povečanju števila registriranih kozakov zaznamovalo 110

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

odnos kozakov in poljske krone vse do konca 17. stoletja ter postalo motor številnih vstaj. Hkrati so kozaki kot srčiko svoje istovetnosti razumeli pravoslavno veroizpoved. Po sklenitvi unije v Brestu leta 1596 so postali goreči zagovorniki formalno odpravljene pravoslavne Cerkve v konfederaciji in ostri nasprotniki uniatskih ali rimokatoliških duhovnikov, ustanov in sodeželanov. V prizadevanjih za »vero očetov« so svoje moči združili z drugimi podporniki pravoslavja. Te so našli v ukrajinskih prebivalcih mest, kot je bil Lviv, ki so se organizirali v pravoslavne bratovščine, in v z unijo nezadovoljnem delu nekdaj pravoslavne duhovščine. Toda kozaki so postali udarna pest odpora zoper unijo. Na roko jim je šlo, da je poljsko-litovska država krvavo potrebovala njihove vojaške usluge. Sedemnajsto stoletje je namreč v zgodovini konfederacije tisto, kjer sta triumf in polom najbliže skupaj. Začetek stoletja je bil obetaven. Sosednje Rusko carstvo, ki je v prejšnjem stoletju Litovcem in Poljakom vztrajno dihalo za ovratnik in jih pravzaprav prisililo k združitvi, se je po izumrtju starodavne, po Ruriku poimenovane dinastije in smrti carja Borisa Godunova (vladal 1598–1605) znašlo v razsulu. Zato so zahodni sosedje zabeležili velike uspehe in pridobili nazaj obsežna v 16. stoletju izgubljena območja, med drugim območje ukrajinskega Černihiva in celo danes ruskega Smolenska, tako da iz Moskve spet niso nadzorovali nobenega tedaj z Ukrajinci poseljenega ozemlja. Med letoma 1610 in 1612 je vojska konfederacije obvladovala samo rusko prestolnico. Nazadnje je carski prestol pripadel mlademu Mihaelu I., prvemu carju iz naslednjih tristo let vladajoče rodbine Romanovih (vladal med letoma 1613 in 1645). 111

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

V zadnjem poljskem poskusu, da bi na oblast pri sosedih spravili svojega kandidata, je leta 1618 pomembno vlogo odigrala kozaška vojska pod poveljstvom hetmana Petra Konaševiča-Sahajdačnega (ok. 1582–1622). Moskve ji sicer ni uspelo ponovno zavzeti, a je dosegla nekaj lepih zmag nad vojsko carstva. Še bolj se je Sahajdačni javnosti v Republiki dveh narodov prikupil, ko je leta 1621 sodeloval v dolgotrajni bitki pri Hotinu v zahodni Ukrajini, na območju, nad katerim sta si nadzor izmenjavali konfederacija in kneževina Moldavija pod osmanskim pokroviteljstvom, in naslednje leto umrl za posledicami ran v bitki. Svojo in kozaško priljubljenost je hetman med drugim izkoristil za ponovno vzpostavitev pravoslavne hierarhije na območju današnjih Ukrajine in Belorusije. Pravoslavni verniki, ki so odklanjali unijo, so bili namreč zadnjih dvajset let brez svojih škofov. Sahajdačni je leta 1620 prepričal pravoslavnega jeruzalemskega patriarha (do danes vedno grškega porekla), ki se je vračal iz Moskve, da je posvetil šest pravoslavnih škofov. Mož po imenu Job Borecki je postal kijevski metropolit. Zelo je odmevalo še, da so zaporoški kozaki kolektivno vstopili v kijevsko pravoslavno bratovščino. Zaradi hetmanove nepogrešljivosti je osrednja oblast načeloma ilegalno postavitev nove hierarhije tiho sprejela, čeprav je do vnovičnega uradnega priznanja pravoslavne Cerkve v konfederaciji prišlo šele leta 1632. Spričo njegovih zaslug ukrajinski pravoslavci častijo hetmana Sahajdačnega kot svetnika. Metropolit Epifanij ga je po začetku ruske agresije na Ukrajino razglasil celo za zavetnika ukrajinskih oboroženih sil. Da v Rusiji kot zvest vojak Republike dveh narodov ne uživa simpatij, se je pokazalo, ko so leta 2014, 112

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

po ruski okupaciji Krima, odstranili njegov spomenik v Sevastopolu. Predali so ga mestu Harkiv v Ukrajini, kjer so ga naslednje leto vnovič odkrili. Možnosti zaradi obnovljenega javnega pravoslavnega življenja na območju Ukrajine je verjetno najbolje izkoristil kijevski metropolit moldavskega rodu Petro Mohila (1596–1647), ki je bil prej arhimandrit (v katoliškem jeziku bi mu rekli opat) kijevskega jamskega samostana. Navdušil se je nad modelom izobraževanja, kakršnega so za potrebe katoliške obnove na Poljskem razvili jezuiti. Posnemal jih je z ustanovitvijo kijevskega Mohilovega kolegija, ki je leta 1658 postal akademija. Kljub stereotip­ nim, tudi na Slovenskem gojenim predstavam o rabi jezika med slovanskimi pravoslavci je večji del pouka na akademiji potekal v latinščini. Postala je steber »zahodne« usmeritve pravoslavja v Ukrajini, s čimer se je to, kot rečeno v uvodnem poglavju, razlikovalo od ruskega pravoslavja, medtem ko so po drugi strani zahodni vplivi preko njega v času Petra Velikega dosegli tudi Rusijo. Mohilovo delo je seveda utrdilo vlogo pravoslavja kot osrednje točke rutenske istovetnosti v takratni Ukrajini. Poljski pa nazadnje ni uspelo razrešiti kozaškega rebusa.

Bohdan Hmelnicki in pot v Perejaslav Leta 1648 je namreč izbruhnil največji kozaški upor proti osrednji oblasti. S svojimi posledicami je pomenil uvod v obdobje, ki ga razen poljskih tudi ukrajinski zgodovinarji 113

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

označujejo s pojmom propad (ruina). Poljsko-litovski konfederaciji so po obstoju zaporedoma stregli Rusija (skupaj s kozaki), Švedska in Osmani. Rodovi bralcev na Slovenskem so takratno dogajanje sorazmerno dobro poznali iz prikazov poljskega Nobelovega nagrajenca Henryka Sienkiewicza (1846–1916). V romanu Z ognjem in mečem je opisal kozaški upor pod vodstvom Bohdana Hmelnickega, v romanu Potop vojno s Švedi in v zadnjem delu trilogije z naslovom Mali vitez vojno z Osmani. Poljski režiser Jerzy Hoffman (rojen 1932) je trilogijo prenesel na filmsko platno. Vendar je značilno, da prvega dela, ki (kajpak s poljskega vidika) prikazuje poljsko-ukrajinski konflikt, ni mogel posneti v času socializma, ko so bili Poljaki in Ukrajinci uradno »bratje« znotraj socialistične skupnosti. Roman Z ognjem in mečem je tako film dočakal šele leta 1999. Ogenj in meč sta odločilno besedo v zgodovini poljsko-litoske konfederacije dobila z omenjenim začetkom kozaškega upora leta 1648. Na njegovem čelu je bil plemič Bohdan Hmelnicki (ok. 1595–1657), ki je bil registrirani kozak in je dolgo zvesto služil poljskemu kralju in konfederaciji. Šele dolgotrajen spor s poljskim magnatom, v katerem mu ni mogel ali hotel pomagati niti poljski kralj, obenem pa sta moža tekmovala za naklonjenost iste ženske, ki se je je kot žene Hmelnickega prijel vzdevek »Helena iz stepe«, ga je prignal na čelo kozakov. Kot njihov hetman je sklenil koalicijo s krimskimi Tatari na drugi strani stepske meje, proti katerim naj bi se kozaki pravzaprav bojevali. Pridružili so se mu tudi številni kmetje v Ukrajini, siti lakomnih magnatov in njihovih judovskih upraviteljev. Tako nastala pisana druščina je namahala vojsko konfederacije v dveh velikih 114

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

bitkah pri krajih Žovti Vodi in Korsun v današnji srednji Ukrajini. Prvi spopad se je vlekel dobra dva tedna. Veliko več škode kot vojaška poraza je Republiki dveh narodov povzročilo nasilje nad civilnim prebivalstvom, ki je spremljalo kozaške uspehe. Kozaki in kmetje so se namreč spravljali na poljski in judovski živelj, medtem ko čete konfederacije niso ostale dolžne ukrajinskemu kmečkemu prebivalstvu. Zato imata Hmelnicki in njegov osrednji nasprotnik v prvi fazi upora, že omenjeni knez Jeremija Višnevecki, med Poljaki in Ukrajinci povsem nasproten naslov. Za Ukrajince je junak Hmelnicki, Višnevecki pa narodni odpadnik in mesar, za Poljake je junak Višnevecki, medtem ko je mesar Hmelnicki. V bistvu je šlo za tragično državljansko vojno, ki je z današnjega vidika močno škodila vsem in bila voda na mlin ruskega soseda. Po nekaterih ocenah naj bi konfederacija v obdobju »propada« izgubila kar tretjino prebivalstva. Še slabši sloves kot med Poljaki je Hmelnicki užival med Judi. Množični protijudoski pogromi iz časa njegovega upora naj bi življenja stali več deset tisoč Judov (ocene se gibljejo med 16 tisoč in sto tisoč žrtev) in izbrisali cele skupnosti. V poznejših stoletjih so služili kot argument tistim, ki so skušali ukrajinska prizadevanja za samostojnost črniti s sklicevanjem na domnevno »prirojeni« antisemitizem Ukrajincev. Bohdan Hmelnicki je vrhunec kariere verjetno dosegel, ko je za božič leta 1648 slovesno vkorakal v z zgodovino obloženi Kijev. Imel se je za »edinega samodržca Rutenije«, kot območje svoje oblasti je opisoval pokrajine Ukrajino, Podolje in Volinijo, njegova moč pa naj bi se raztezala vse do Lviva, Holma in Galicije. Svoje poslanstvo je hetman pojasnjeval takole: 115

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Poljskega jarma bom osvobodil vse rutensko ljudstvo. Prej sem se bojeval zaradi žalitev in krivic, ki so jih storili meni, zdaj se bom boril za našo pravoslavno vero. In vse ljudstvo mi bo na tej poti pomagalo vse do Lublina in Krakova, in ne bom se odmaknil od njega, ker je naša desna roka. Na tej točki je bila osrednja oblast pripravljena popuščati, hkrati pa je krepila pritisk na vstajnike. V Zborivu v zahodni Ukrajini so potekala pogajanja, ki so privedla do sklenitve sporazuma. Po njem naj bi tri osrednja vojvodstva v Ukrajini dobila avtonomijo in v njih ne bi smelo biti poljske vojske in Judov. Pravoslavna Cerkev naj bi v tem delu konfederacije uživala privilegiran položaj, število registriranih kozakov pa naj bi se povečalo na 40 tisoč. Poskus uveljavljanja sporazuma je pokazal neprožnost poljske strani, ki ji je tudi sicer preprečevala reševanje kozaškega rebusa. Leta 1651 je bil po poljskih vojaških uspehih podpisan nov sporazum, ki je avtonomijo skrčil na kijevsko vojvodstvo in prepolovil število registriranih kozakov. Poljakom je šlo na roko, da so krimski Tatari svoje kozaške zaveznike večkrat pustili na cedilu, saj jim ni bilo do oblikovanja zares močne kozaške ukrajinske tvorbe. Hmelnicki se je torej začel ozirati po novih zaveznikih. Na islamske Tatare in Osmane se ni mogel zares zanesti. Dotedanji katoliški poljski gospodarji so imeli pri reševanju vprašanja svojih ukrajinskih pokrajin prav tako vedno figo v žepu in si kozakov niso znali predstav­ ljati kot enakovrednih partnerjev v Republiki, čeprav so mnogi kozaški voditelji celo še po Hmelnickem računali z možnostjo njenega preoblikovanja v enakopravno 116

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

zvezo, kjer bi bil kozaški hetmanat tretji sestavni del. A v petdesetih letih 17. stoletja je bila zlasti vabljiva naveza na pravoslavnega carja na severovzhodu. Hmelnicki se je odločil zanjo. S tem je lahko Rusija postala odločilen dejavnik v ukrajinski zgodovini, kar prej ni bila. 18. januarja 1654 je svet kozaških voditeljev pod vodstvom Hmelnickega sklenil sporazum s predstavniki ruskega carja Alekseja I. (vladal med 1645 in 1676) v mestu Perejaslav južno od Kijeva. Predvideval je, da se bo dejansko avtonomna kozaška tvorba na ozemlju Ukrajine, ki se je je prijelo ime Hetmanat po vrhovnem voditelju kozakov, postavila pod carjevo varstvo. Vse od tistega trenutka se razlage pomena dogovora močno razlikujejo. Kozaki so verjetno menili, da sklepajo zavezništvo, ki ga bodo lahko kdaj v prihodnosti tudi razveljavili. Oblasti v Moskvi so nasprotno menile, da je območje Ukrajine s tem postalo del ruske državne tvorbe. V Sovjetski zvezi je za uradno veljala zgodba o sporazumu v Perejaslavu kot »vnovični združitvi Rusije in Ukrajine« (oziroma njunih bratskih narodov). Da je razvoj obeh območij v zadnjih stoletjih tekel precej vsaksebi, da celo duhovna vez skupne pripadnosti vzhodni obliki krščanstva ni bila brez razlik in da o združenosti obeh dežel, posebej na način, v katerem bi glavna vloga pripadala ruskim pokrajinam na severovzhodu, kadar koli pred Perejaslavom ni mogoče govoriti, so v sovjetskih časih seveda pozabljali. Zato so tristoletnico sporazuma leta 1954 v največji državi na svetu proslavili na moč pompozno. Bilo je veliko zaklinjanja o večnem bratstvu Rusov in Ukrajincev, pri čemer pa je bilo bolj ali manj jasno, kdo naj bi bil brat vod­nik. Kot poroštvo bratstva je sovjetski partijski voditelj in Stalinov naslednik Nikita Hruščov (1894–1971), Rus s 117

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

sorazmerno dolgo kariero šefa ukrajinske partije, kar je bil, ko je še pridno ubogal Stalina, z ruske federalne enote na ukrajinsko prenesel polotok Krim, katerega povezava z Ukrajino je predvsem zemljepisna. Ni treba izgubljati besed, da je omenjeni predmet skupnega ruskega in ukrajinskega poželenja bolj kot poroštvo prijateljstva (p) ostal jabolko spora. Bohdan Hmelnicki se vsaj danes številnim Ukrajincem kaže kot ena bolj dvoumnih figur njihove zgodovine. Po eni strani v njem še vedno vidijo nekakšnega »ukrajinskega Mojzesa«, kot so ga videli rojaki ob vkorakanju v Kijev. Priznavajo mu, da je bil ključna oseba poskusa oblikovanja prve samostojne ukrajinske državne tvorbe, ki je kljub svojemu končnemu zatonu ostala navdih za mnogo poznejše graditelje ukrajinske države. Po drugi strani se sprašujejo, ali ni zaradi njegove strategije »poljskega jarma« samo zamenjal ruski, s čimer je ukrajinsko zgodovino odločilno usmeril proti vzhodu, potem ko je vse od visokega srednjega veka gledala na zahod. Seveda je Hmelnicki to zelo verjetno storil nehote. Ruski car mu je bil najbrž simpatičen kot mogočen branilec pravoslavja, vendar si skoraj gotovo ni predstavljal, da se zavezništva z njim ne bi dalo spremeniti. Hetman je umrl, preden bi lahko videl prve otipljive sadove svoje odločitve v razdelitvi ukrajinskih dežel. In njegovi kozaški nasledniki so dejansko kmalu spet poskušali igrati na »poljsko« karto. Hmelnickemu v opravičilo je treba vnovič opozoriti tudi na neprožnost poljskih oblasti v odnosu do Ukrajine, kar je ostalo stalnica vse do druge svetovne vojne.

118

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

Na levem bregu Neposredna posledica dogovora v Perejaslavu je bil ruski poseg kozakom v prid, ki je pripeljal do rusko-poljske vojne. Po trinajstih letih spopadov je bil leta 1667 sklenjen začasni dogovor o razmejitvi, ki je ruskemu carju prinesel Ukrajino na levem (vzhodnem) bregu Dnepra in Kijev, medtem ko je Ukrajina na desnem (zahodnem) bregu ostala v sklopu konfederacije. Razlika med Ukrajino na desnem in levem bregu njene najpomembnejše reke je ostala bistvena vse do zadnjih desetletij. Čeprav je bilo sprva predvideno, da naj bi Rusija upravljala Kijev le dve leti, je ostal v njenem sklopu naslednji dve stoletji in pol. Razmejitev je leta 1686 potrdil tako imenovani »večni mir«. Istega leta je najuglednejši cerkveni dostojanstvenik v pravoslavnem svetu, konstantinopelski patriarh, ki v senci osmanskega sultana ni imel veliko političnega manevrskega prostora, pod pritiskom Moskve moskovskemu patriarhu (slednji je ta naslov tedaj nosil približno stoletje) prepustil imenovanje kijevskega pravoslavnega metropolita. Začela se je odvisnost pravoslavja v Ukrajini od Rusije, ki je trajala več kot tristo let. Šele leta 2018 je konstantinopelski patriarh Bartolomej I. preklical odločitev svojega predhodnika, s čimer se je odprla pot za uradno priznanje samostojnosti (ki se v cerkvenem jeziku imenuje avtokefalnost) Pravoslavne cerkve v Ukrajini. Medtem ko je do »večnega miru« velika večina ukrajinsko govorečih živela znotraj ene same državne tvorbe, se je po letu 1667 oziroma dokončno po letu 1686 to spremenilo. Začela se je dolgotrajna izkušnja razdeljenosti, pri čemer je mejo, kot že zgoraj omenjeno, predstav­ljala reka Dneper. Ukrajinske dežele na desnem bregu so sicer 119

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

še predstavljale večji del vseh, toda Hetmanat na levem bregu je bil vsaj v prvih desetletjih ruske prevlade njihova živahnejša komponenta. Zgodilo se je tisto, kar se je še enkrat skoraj natančno ponovilo v sovjetskem obdobju. Prehod pod novega gospodarja v Moskvi je za ukrajinsko tvorbo pod vodstvom kozakov in njihovega hetmana pomenil pravo romanco. Ruski car je svojim novim podanikom zagotovil vse tiste pravice, ki jim jih poljska krona v prejšnjih desetletjih ni mogla ali ni hotela dati. Hetmanat je užival resnično avtonomijo, vodilni kozaki pa so napredovali v pravo elito na levem dneprskem bregu. Kijev je doživljal skoraj ponovitev zlatih Jaroslavovih časov, saj je po dolgih stoletjih postal res pomembno središče. Že v prejšnjih desetletjih vzpostavljene izobraževalne ustanove, zlasti kijevska Mohilova akademija, so hkrati omogočile, da so izobraženci iz Ukrajine nadpovprečno vplivali na sočasno družbo in politiko v Ruskem carstvu. Močno so bili zastopani tudi med višjo pravoslavno duhovščino, ki je sooblikovala velike spremembe v Cerkvi in državi za časa vladavine najbolj znanega ruskega carja in pravega tvorca ruskega imperija Petra I. Velikega (vladal med letoma 1682 in 1725, samo­ stojno pa od leta 1696). Po eni strani je strah pred tem, da bi mesto Kijev po dveh letih izpod oblasti pravoslavnega carja ponovno prišlo pod peto katoliškega kralja, kot so se prvotno dogovorili leta 1667, menihom v kijevski pečerski lavri narekoval ustvarjalno uporabo zgodovine. Oni so bili tisti, ki so mobilizirali staro Kijevsko Rutenijo iz srednjega veka za potrebe ruskih carjev. Kot je pokazal zgodovinar Serhii Plokhy, je celo ime Rusija za njihovo državno tvorbo šele po njihovi zaslugi izrinilo starejše poimenovanje po Moskvi. Da bi upravičili 120

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

rusko posedovanje Kijeva, so, nekoliko poenostavljeno povedano, razglasili carja in njegovo (veliko)rusko deželo za poglavitno dedinjo Kijevske Rutenije, ki naj bi se ji zato priključili tudi »odpadli« manjši veji, Mala in Bela Rusija. Čeprav je pojem Mala Rusija ali Mala Rutenija obstajal, kot sem mimogrede omenil v uvodnem poglavju, že prej, je svoj zmagoviti pohod začel iz Kijeva v poznem 17. stoletju in se udomačil. Zamisel o tem, da je zablodelo malorusko čredo treba pripeljati nazaj v moskovski hlev, pa je postala mantra ruskega nacionalizma in jo je ob začetku ruske agresije na Ukrajino ponavljal tudi ruski patriarh Kiril. Eden zagovornikov te zamisli je bil v Kijevu rojeni novgorodski nadškof Feofan Prokopovič (1681–1736). Značilno je, da je po šolanju v rojstnem mestu študiral v Rimu in se pripravljal na širjenje katolištva na vzhodu Evrope. Po odhodu iz večnega mesta se je v severni Evropi seznanil še s protestantizmom. Obe izkušnji, katoliška in protestantska, sta močno vplivali na naravo njegovih predlogov Petru o preoblikovanju ruskega pravoslavja. Po vrnitvi v Rusijo se je tudi odrekel uniatstvu in postal pravoslavni menih. Za osrednjo točko njegovega programa velja ukinitev moskovskega patriarhata in njegova zamenjava s tako imenovano sveto sinodo po protestantskem zgledu, v kateri so bili zastopani pravoslavni duhovniki in laiki. Patriarhat je bil obnovljen šele leta 1917. Kozaki so težko sprejeli razdelitev Ukrajine med dve državi, kar je za seboj potegnilo, da je vsaka stran Dnepra dobila svojega lastnega vrhovnega poveljnika oziroma hetmana. Hetman poljskega dela Petro Dorošenko (1627–1698) se je, da bi dosegel vnovično združitev, po vzoru Boh­dana Hmelnickega povezal z osmansko vojsko, ki je leta 1672 napadla Poljsko. Med drugim je prišlo do 121

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

zavzetja današnjega mesta Kamjanec-Podiljski v jugozahodni Ukrajini. Njegova usoda ni pustila ravnodušnega nikogar, ki je prebral Sienkiewiczevega Malega viteza. Mesto je ostalo pod Osmani skoraj trideset let, nasilje njegovih zaveznikov pa je Dorošenka stalo priljubljenosti pri prebivalstvu. Načrt o združitvi Ukrajine ni uspel, hetman je umrl v ruski službi daleč od domovine. Kljub problematičnim potezam njegove kariere so po njem v sodobni Ukrajini poimenovane številne ulice. Vrhunec in hkrati začetek zatona Hetmanata pod carji pa je bilo dolgo, enaindvajsetletno vodenje kozakov Ivana Mazepe (1639–1709). Njegov čas predstavlja vrhunec kozaškega baroka, ko je svojo sedanjo baročno zunanjo podobo med drugim dobil kijevski cerkveni kompleks Svete Modrosti. V marsičem Mazepovo delovanje spominja na tisto njegovega predhodnika Hmelnickega, le da v ruski službi. Dolga leta je bil zvest sopotnik ruskega carja Petra Velikega, potem se je na neki točki od njega ločil. Ruski obroč okoli Ukrajine na levem bregu Dnepra je dojemal kot pretirano utesnjujoč, zato je skušal ponovno najti boljšega sponzorja kozakov. Njegovi predniki so že poskusili s Poljaki, Rusi in Osmani, medtem ko je Mazepa preizkusil še četrto možnost, španovijo s protestantsko Švedsko. Ta je bila pod vodstvom mladega kralja Karla XII. (vladal med 1697 in 1718), ki sta se ga zaradi njegovih vojaških avantur prijela med seboj ne ravno združljiva vzdevka Aleksander s severa in Norec s severa, z Ruskim carstvom zapletena v tako imenovano veliko severno vojno. Med vojno se je začelo kazati, da je kozakom kot udarni vojaški sili že potekel rok trajanja, zato za Petra niso bili več dragoceni kot prej in je lahko začel razmišljati o rezanju njihove avtonomije. Hetman se je sredi bojev odločil prestopiti na švedsko stran, 122

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

toda sledila mu ni niti večina kozakov. Nova koalicija je v bitki pri Poltavi v srednji Ukrajini julija 1709 doživela poraz. Po Petrovem ukazu je bila že prej razdejana Mazepova rezidenca Baturin blizu mesta Černihiv na severu Ukrajine. Pri tem so mesto zravnali z zemljo in pobili na tisoče prebivalcev. Mazepi, ki je kmalu po bitki pri Poltavi umrl v Pridnestrju na ozemlju pod osmansko nadoblastjo, je evropsko slavo zagotovil predvsem angleški pesnik George Byron (1788–1824), saj ga je naredil za osrednji lik svoje istoimenske pesnitve. V Sovjetski zvezi so ga kot domnevnega rušitelja rusko-ukrajinskega »bratstva« obravnavali kot negativca, v samostojni Ukrajini je vrednost njegovih delnic poskočila. Njegova podoba krasi bankovec za deset hrivn (Hmelnicki je na petaku). Mazepov poker s Švedi je zaključil fazo ukrajinske romance s pravoslavnim ruskim vladarjem. Po prekinitvi je bil sicer položaj hetmana na levem bregu spet zaseden, toda ruski nadzor nad avtonomnim ukrajinskim območjem se je vse bolj krepil. Ker je Peter Veliki kot skoraj vsi prenoviteljski vladarji iz novega veka verjel izključno v moč uvajanja sprememb od zgoraj navzdol in povsod na enak način, so mu šle kajpak krajevne posebnosti na živce. Prišlo je tudi do postopnega odpravljanja uniatske Cerkve, čeprav se je proces v Belorusiji zaključil šele leta 1839, v delu Volinije pa celo šele leta 1875, in do omejevanja rabe ukrajinščine. Da bo zvezda Hetmanata morda še enkrat vzšla, je zadnjič kazalo nekje na polovici 18. stoletja. Zadnji je leta 1750 hetmanski položaj zasedel Kirilo Rozumovski (1728–1803). Da je bil ob imenovanju star 22 let in da je bil že štiri leta prej, pri osemnajstih, imenovan za predsednika ruske akademije znanosti, bi morda komu narekovalo njegovo razglasitev za čudežnega dečka ukrajinske zgodovine. 123

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

A če kdo, je bil na neki način čudežni deček Kirilov starejši brat Oleksij (rusko Aleksej), ki je očaral rusko carico Elizabeto (vladala 1741–1762) in se menda na skrivaj celo poročil z njo. Bliskovit vzpon mlajšega Rozumovskega je bil zgolj nekakšen stranski produkt. Čeprav je ostal priljubljen pod žezlom še pomembnejše vladarice, Katarine II. Velike (vladala 1762–1796), to ni moglo ustaviti njene obsedenosti s centralizacijo države. Ob njej prostora za napol samostojno tvorbo v Ukrajini na levem bregu Dnepra ni bilo več. Položaj hetmana je bil leta 1764 odpravljen za zmeraj (ali za dobrih sto petdeset let, če smo natančni). Upravo njegove nekdanje domene je začasno prevzel tako imenovani Maloruski kolegij pri osrednji vladi, dobrih petnajst let pozneje pa je izginila še ta sled ukrajinske posebnosti. Potem ko so se kozaki udeležili znanega upora pod vodstvom Jemeljana Pugačova, je bila leta 1775 uničena še Zaporoška Sič, že zgoraj omenjeno simbolno središče ukrajinskega kozaštva. Kozaški eliti sicer ni bilo hudega. Podobno kot njihovi prapradedje iz časov zlate dobe poljsko-litovske konfederacije so se sorazmerno zlahka vključili med rusko plemstvo. Vsaj nekateri so tako imenovano Malo Rusijo vseskozi šteli vsaj za svojo ožjo domovino.

Na desnem bregu Da se je odločitev hetmana Hmelnickega za sporazum z ruskim carjem dolgo zdela pravilna in boljša izbira, je bila zasluga razmer v poljsko-litovski konfederaciji. Na moč 124

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

podobna zgodba se je ponovila po prvi svetovni vojni. Za Poljsko je ukrajinski rebus ostajal prezahteven. Vsekakor je prispeval svoj kamenček v mozaik nenavadnega izbrisa nekdaj največje države v Evropi z zemljevida. Na desnem bregu Dnepra je potekal zaton kozaške avtonomije, kolikor je je pač bilo, še hitreje kot pri vzhodnih sosedih. Nerešen je ostal tudi rebus verskih razmerij v vzhodnih predelih Poljske. Po izgubi pravoslavnih podanikov na levem bregu velike reke so poskušale poljske oblasti njihove tovariše v veri, ki so jim še preostali, čim temeljiteje spraviti pod streho z Rimom združene uniatske Cerkve, četudi jim znova ni prišlo na misel, da bi jim za nagrado morda podelili enak status kot »bolj pravim« katoličanom latinskega obreda. »Pravoslavni problem« v Republiki dveh narodov je v zadnjih desetletjih njenega obstoja postal mednaroden. Ruski imperij kot sorazmerno nova velesila in kot zaščitnik vseh pravoslavcev je dom­nevno ali dejansko preganjanje sovernikov pri sosedih učinkovito obešal na velik zvon, kot so njegovi dediči znali druge domnevne krivice učinkovito uporabljati dobri dve stoletji pozneje. Tudi brez zagat z Ukrajino je konfederaciji trda predla. Najpogosteje za njen propad krivijo načelo, znano pod imenom liberum veto (po domače prosti veto), ki je pomenilo, da morajo biti v poljskem stanovskem parlamentu, sejmu, vse odločitve sprejete soglasno. Kar je bila misija nemogoče. Prepirljivost poljskih plemičev, sedečih v sejmu, je bila drugod po stari celini hkrati strašilen zgled, kam privede »demokracija«. Tudi tu bi našli kakšno vzporednico s sodobnim dogajanjem, ko Putinova Rusija ni brez občudovalcev med nad demokratično prepirljivostjo razočaranimi zahodnjaki. Kakor 125

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

koli, če je Republika dveh narodov v začetku 17. stoletja za kratek čas lahko nastavila svojega človeka za vladarja v Moskvi, je bila v 18. stoletju samo še igrača drugih sil in je šlo v glavnem za to, katera bo imela glavno besedo. V drugi polovici istega stoletja je odpadlo celo to vprašanje. Nekdaj mogočna konfederacija se je spremenila v vazala Ruskega carstva, ki brez blagoslova iz Sankt Peterburga ni mogla veliko narediti. Ampak sprva se je zdela prihodnost vseeno zagotovljena, saj je prestol v Varšavi leta 1764 zasedel Stanislav II. Avgust iz rodbine Poniatowski (1764–1795), intimni prijatelj carice Katarine Velike. Poljske zagate z Ukrajino niso bile čisto nedolžne pri tem, da se je vendarle zasukalo drugače. V veliki meri je bil kriv že omenjeni skoraj nepremostljivi družbeni prepad med poljskimi katoliškimi magnati in njihovimi ukrajinskimi podložniki, ki so v veliki meri ostali pravoslavci. Izkoriščanje je sodu izbilo dno leta 1768. Izbruhnil je velik upor pod vodstvom kozaka z desnega brega Dnepra Maksima Zaliznjaka in bivšega poljskega oficirja Ivana Gonte. Pravimo mu upor hajdamakov (beseda izvira iz turščine, kjer pomeni razbojnika). Ti so v mnogočem ponovili vajo iz časov Hmelnickega in po tekočem traku obračunavali z vsemi nasprotniki po desnem dneprskem bregu. Med njimi niso bili samo poljski plemiči, ampak ponovno tudi njihovi judovski upravitelji, za nameček še katoliški duhovniki, zlasti jezuiti, in uniati. Seveda jim poljske enote niso ostajale dolžne, tako da je prihajalo do množičnih žrtev na obeh straneh. Uspehi hajdamaškega gibanja so vznemirili poljske »pokrovitelje« v Rusiji in ruska vojska je pomagala krvavo zatreti vstajo. Le štiri leta pozneje, leta 1772, je prišlo do prvega »prijateljskega« trganja ozemlja konfederacije, ki je danes 126

Kozaški rebus je za Poljsko prezahteven

znano kot »prva delitev Poljske«. Piskrček so pristavili trije skrbni sosedje, Rusija pod Katarino Veliko, Prusija pod zmagovitim Friderikom  II. in Avstrija pod Marijo Terezijo. Največ ljudi je pridobila Avstrija, ki jo je bilo treba pomiriti, saj je bila ljubosumna na ruske uspehe proti Osmanom. Za nadaljnjo zgodovino Ukrajine je bilo bistvenega pomena, da so ji dodelili velik del današnje zahodne Ukrajine. Marija Terezija je pridobitev, ki ni bila ravno skladna niti s takratnim mednarodnim pravom, opravičevala s kratkotrajno oblastjo madžarskega kraljestva (katerega kraljica je bila) v srednjem veku nad Galicijo. Zato so avstrijske oblasti izumile bolj ali manj fiktivno kraljestvo Galicija in Lodomerija s sedežem v mestu Lviv. Prusija si je postregla s kosi današnje severne Poljske, Rusija pa z današnjo vzhodno Belorusijo in pokrajino Latgalija na vzhodu današnje Latvije. Sejmu ni preostalo drugega, kot da je pritrdil obrezovanju svoje države. Toda lomastenje sosedov je poljskega kralja in vsaj del elite le streznilo in 3. maja leta 1791 je dobila Republika dveh narodov ustavo, po mnenju nekaterih sploh prvo (po mnenju drugih pa drugo) svoje vrste v Evropi. Poljaki so nanjo vsekakor še dandanes izjemno ponosni. V njej je bilo praktično odpravljeno nesrečno načelo liberum veto, uveljavljena sta bila načelo delitve oblasti in sorazmerno široka verska svoboda, čeprav je katoliška vera ostala državna. A če so tvorci ustave menili, da so državo z njo rešili, so se bridko motili. Vpliv francoskega razsvetljenstva na ustavna določila so v času francoske revolucije okoliški monarhi razumeli zgolj kot nevarno širjenje pošasti iz Francije v srednjo in vzhodno Evropo. Že leta 1793 je prišlo do druge delitve Poljske. Pri njej sta sodelovali samo Rusija in Prusija. Prva je 127

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

med drugim prišla do jugozahodne Ukrajine z mestoma Kamjanec in Žitomir. Novo skrčenje je povzročilo v konfederaciji upor pod vodstvom legendarnega generala in udeleženca ameriške vojne za neodvisnost, v današnji Belorusiji rojenega Tadeusza Kościuszka (1746–1817). Mož si je sicer pridobil položaj narodnega junaka na Poljskem in v Belorusiji, deloma tudi v Litvi in Ukrajini. Po njem se imenuje celo najvišji vrh Avstralije. Toda neposredni izid njegovega poraza je bila še zadnja, tretja delitev Poljske, ki je Republiko dveh narodov poslala na smetišče zgodovine. Z ozemljem so se vnovič mastile tri sosede. Avstrijci so pobrali tako imenovano Malo Poljsko in jo priključili Galiciji kot njen zahodni del. Prusi so začasno prišli celo do Varšave. Rusi so med drugim dobili še vse, kar je ostalo od ukrajinskih dežel, in sicer pokrajino Volinijo, po kateri so sline cedili tudi Habsburžani. Popolnega izginotja velike evropske države pretežno po mirni poti ni lahko pojasniti. Očitno je, da je vsaj del poljskih magnatov oblast absolutističnih sosednjih monarhov vsaj sprva sprejel skoraj z olajšanjem. Kar nekaj njihovih predstavnikov je v naslednjih letih zasedalo pomembne položaje zlasti v vodstveni ekipi Ruskega carstva. Šele pozneje je večina ugotovila, da si je kljub vsemu zabila sekiro v nogo. Kar se tiče Ukrajine, tam v poznejših desetletjih nostalgija po pokojni konfederaciji verjetno ni bila tako močna kot na območju današnje Belorusije. A vendar se zdi, da je enako kot po letu 1939, ko se je prej osovražena Poljska marsikateremu Ukrajincu in tudi Belorusu nenadoma zazdela boljša alternativa od »bratske« Sovjetske zveze, pri kar nekaj ljudeh nastopil otožen spomin na čase, ko je ukrajinska zgodovina gledala proti zahodu. 128

Povest o dveh cesarstvih

Slovo poljsko-litovske konfederacije z evropskega zem­ ljevida je prineslo vnovično združitev večine ukrajinskih zgodovinskih dežel pod enim žezlom. Tokrat to ni bilo poljsko, ampak rusko carsko. Začelo se je obdobje skoraj sto petdesetih let v ukrajinski zgodovini, ko je pod njim živelo nekako 85 odstotkov ljudi, ki so govorili ukrajinska narečja. Preostalih petnajst je zaradi bogatega avstrijskega izplena ob prvi delitvi Poljske pristalo pod žezlom habsburških vladarjev, pod katerim je bilo do zadnje tretjine 18. stoletja v sklopu dežel krone sv. Štefana samo malo Zakarpatje. Čeprav je razdeljenost pustila precej negativnih posledic skoraj še na današnji 129

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Ukrajini, je bila kljub vsemu koristna. To se pokaže, ko usodo Ukrajincev in ukrajinščine primerjamo s tisto Belorusov in beloruščine. Kljub temu, da so so beloruske dežele v celoti ostale skupaj, v okviru ruskega imperija, je omenjeno hkrati pomenilo slabše izhodišče za beloruščino v prihodnosti. Pod Habsburžani je Galicija (ki je v povečani po­ krajini po končanih delitvah Poljske postala samo njen vzhodni del) napredovala v trdnjavo ukrajinskega jezika in kulture, kot je že bilo in kdaj še bo povedano. Glede na križe in težave prejšnjih dveh stoletij je pri tem ključno vlogo nepričakovano odigrala uniatska duhovščina. Na ruski strani meje tovrstnih možnosti ni bilo. Uspehi ruskih armad so prinesli nekaj drugega, nesluteno razširitev naselitvenega prostora govorcev ukrajinščine. Veliko izraziteje kot v Galiciji je od druge polovice 19. stoletja naprej napredovalo tudi širjenje industrije, kar je za seboj vleklo nove priložnosti in težave.

Babici gresta na jug Tako Katarina Velika, ki je babica postala leta 1777, kot njena avstrijska kolegica Marija Terezija, ki se je ob trinajstih doraslih otrocih vnukov naravnost otepala, sta kmalu po prvem rezu v poljsko torto razširili svoje lovke tudi na jug, na ozemlje pod suverenostjo Osmanskega imperija. Katarina je bila nesporno bolj velikopotezna in uspešnejša. Osmanom je predvsem od začetka osmansko-ruske 130

Povest o dveh cesarstvih

vojne leta 1768, zgolj ene v vrsti vojaških spopadov med velesilama, trgala kos za kosom ozemlja južno od stepske meje in severno od Črnega morja, kar sta danes južna in vzhodna Ukrajina. Z mirovnim sporazumom leta 1774 v kraju Küçük Kaynarca v današnji Bolgariji si je Rusko carstvo zagotovilo nadzor nad Kerško ožino, ki povezuje Črno in Azovsko morje, polotok Krim pa je formalno postal neodvisen od Osmanov, kar je nekaj let pozneje omogočilo Rusom, da so si ga povsem priključili. Novo ozemlje carstva so v glavnem vključili v gubernijo (in poznejšo krovno upravno enoto, pod katero so bile tri gubernije) po imenu Nova Rusija, ustanovljeno že leta 1764. V začetku 19. stoletja si je carstvo od Osmanov pridobilo še tako imenovano Besarabijo, vzhodni del osmanske vazalke Moldavije. Danes ta pokrajina vsaj na papirju večinoma sodi k državi Moldaviji, le manjši del spada k Ukrajini. Pač pa tvorijo sicer skoraj izključno rusko govoreči Ukrajinci dobršen del prebivalstva. Na podlagi istega mirovnega sporazuma si je Habsburška monarhija pridobila po bukvah imenovano pokrajino Bukovino, ki je danes razdeljena med Ukrajino in Romunijo. Babici sta morali svoj pohod na jug okronati še s poselitvijo novih pokrajin. Dotlej je bila gostota prebivalstva nizka. Prišlekom, ki bi bili pripravljeni pljuniti v roke in obdelovati zemljo v stepi, sta obljubili velikodušne pogoje, o kakršnih so lahko njuni starejši podaniki v glavnem samo sanjali. Več svobode je bilo magnet za priseljence. Zaradi tega sta jugovzhodna Ukrajina in Bukovina (podobno kot nekdanja jugoslovanska avtonomna pokrajina Vojvodina) pristali med jezikovno, kulturno in versko najbolj pisanimi deli Evrope. V Bukovini so največje skupine prebivalstva predstavljali Ukrajinci, Romuni 131

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

in Nemci. Že bistveno manj je bilo Poljakov. Hkrati je postala pokrajina znana po številčni in kulturno močni judovski skupnosti. Iz nje je izšel veliki v nemščini pišoči judovski pesnik Paul Celan (1920–1970). V današnji južni in jugovzhodni Ukrajini je absolutna večina prebivalstva sicer govorila ukrajinsko. Toda tej večini so družbo delale številne druge skupnosti. Poleg Rusov je treba omeniti vsaj še Romune, Tatare (zlasti na Krimu), Grke in Nemce. Slednji so se v največji meri naselili na območju leta 1775 uničene Zaporoške Siči. Po veri je bilo največ menonitov, pripadnikov skupnosti, izvirajoče iz tistega toka reformacije v 16. stoletju, ki mu rečemo prekrščevalci (ker niso sprejemali krsta otrok). Tudi na novih ruskih ozemljih je bila močno opazna navzočnost Judov. Kar zadeva slednje, je Katarino Veliko popadel strah, da bi se utegnili razlesti po vsem njenem carstvu. Zato je leta 1791 določila mejo njihove naselitve. Ta je razen dela zahodne Rusije izključevala skoraj celotno jedrno območje države. Judje so smeli bivati na območju bivše poljsko-litovske konfederacije, na jugu in vzhodu današ­nje Ukrajine, na Krimu in v Besarabiji. Posledica je bila, da so imela številna ukrajinska (in beloruska) mesta judovsko večino prebivalstva še v začetku 20. stoletja. Pridobitev obširnega nekdaj osmanskega območja je poleg naseljevanja prebivalstva različnega izvora spodbujala ustanavljanje mest. Veliko jih je dobilo imena grškega izvora, saj so na Katarininem dvoru sanjali, da je obnova pravoslavnega cesarstva s sedežem v Konstantinoplu pred vrati, ti novi kraji pa naj bi bili njegov del. Najpomembnejše mesto južne Ukrajine je postala leta 1794 ustanovljena pristaniška metropola Odesa, ki je bila precej časa največje mesto v Ukrajini, hkrati pa 132

Povest o dveh cesarstvih

tisto z najnižjim deležem ukrajinsko govorečega življa. Ton so ji dajali predvsem Rusi, Judje in Grki. Mnogo Odesinih vrstnic v imenu še danes nosi pripono -pol, povzeto po grški besedi za mesto. Med njimi so obmor­ ski nesrečni Mariupolj v Doneškem bazenu, Sevastopol in Simferopolj na Krimu, Melitopolj (mesto čebel) in Tiraspol v Besarabiji. Skoraj vsa našteta mesta so, ko to pišem, pod rusko okupacijo. Izjema je Tiraspol, ki pa je glavno mesto ruske marionetne tvorbe Pridnestrja (oziroma Trans­nistrije). Grško ime je dobilo še mesto Herson.

Vznik ukrajinske književnosti Razgibana zadnja leta 18.  stoletja so ukrajinsko zgodovino obogatila še z eno novostjo. Nastalo je delo, ki velja za začetek ukrajinske književnosti. Napisal ga je potomec kozakov Ivan Kotljarevski (1769–1838) iz Poltave v srednji Ukrajini, se pravi pod oblastjo ruskega carja. Pri leta 1798 napisanem besedilu je šlo za travestijo (komično predelavo) enega najpomembnejših epov v zahodni književnosti, Vergilijeve Eneide, ki jo je Kotljarevski prestavil med ukrajinske kozake. Skoraj sočasno, leta 1806, je Valentin Vodnik izdal Pesmi za pokušino, po večinskem mnenju prvo slovensko pesniško zbirko (nekateri to čast priznavajo Štirim parom kratkočasnih pesmi Pavla Knobla že iz leta 1801). Ukrajinci imajo sorazmerno visoko v časti tudi ljubezensko komedijo Kotljarevskega z 133

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

naslovom Natalka iz Poltave, prvič uprizorjeno v Harkivu leta 1821. Postala je podlaga prve ukrajinske operete izpod peresa skladatelja Mikole Lisenka (1842–1912). Tukaj smo Slovenci v prednosti, ker je bila prva komedija Županova Micka Antona Tomaža Linharta postavljena na oder že leta 1789. Vzporednice lahko najdemo še pri kakšnem mejniku kulturne zgodovine. Leta 1818 je Oleksij Pavlovski (ok. 1773–1822) v Sankt Peterburgu v ruščini objavil Slovnico maloruskega narečja, prvo slovnico sodobne ukrajinščine. Prvo slovnico slovenskega jezika je sicer že leta 1584 izdal Adam Bohorič, vendar lahko z delom Pavlovskega primerjamo nemško pisano slovnico Jerneja Kopitarja iz leta 1809. Leta 1832 je Hrihorij Kvitka-Osnovjanenko (1778–1843) postal začetnik proze v ukrajinščini, ko je dal na svetlo novelo Marusja. Le štiri leta pozneje je prvo slovensko povest, Sreča v nesreči, priobčil duhovnik Janez Cigler. Tudi svojo različico Franceta Prešerna so Ukrajinci dočakali še v prvi polovici 19. stoletja. Vsakdo, ki je obiskoval slovensko osnovno ali srednjo šolo, je kdaj potočil vsaj kakšno solzo zaradi nemile usode, s katero se je moral boriti pesnik iz Vrbe. Vendar so bile tegobe sorazmerno spoštovanega pravnika »mala malica« v primerjavi s težkim življenjem njegovega ukrajinskega kolega. Taras Ševčenko (1814–1861) je bil nekoliko mlajši od Prešerna in se je rodil kot tlačan v kraju Morinci v srednji Ukrajini. Njegov slikarski talent mu je prinesel osebno osvoboditev in že leta 1840, nekaj let pred Prešernovimi Poezijami, je izšla njegova prva pesniška zbirka z naslovom Kobzar (kar v ukrajinščini pomeni nekaj takega kot ljudski pevec). Za Ševčenkovo nadaljnjo kariero je bilo usodno sodelovanje v sicer le malo časa obstoječi Bratovščini 134

Povest o dveh cesarstvih

sv. Cirila in Metoda v Kijevu. »Blagovestnika Slovanov« sta približno v istem času, predvsem po zaslugi Antona Martina Slomška, pridobivala večjo priljubljenost tudi na Slovenskem. Lavantinski škof je ustanovil po njiju poimenovano molitveno bratovščino za krščansko edinost. V kijevski bratovščini pa so mladi intelektualci razmišljali, kako priti do več svoboščin znotraj Ruskega carstva, ki naj bi postalo nekakšna zveza slovanskih skupnosti, med njimi seveda tudi ukrajinske. Njihovo skrivno delovanje je bilo kmalu razkrito. Najhujša usoda je doletela prav Ševčenka. Za deset let je moral kot vojak globoko v Azijo. Za nameček mu je bilo daleč od doma prepovedano kar koli pisati ali slikati. Ko je bil leta 1857 izpuščen, se ni smel vrniti v Ukrajino, marveč je do zgodnje smrti živel kot občudovana osebnost v carski prestolnici. V domovino se je vrnilo šele njegovo truplo. Da se je car Nikolaj I. na Ševčenka spravil temeljiteje kot na njegove somišljenike iz bratovščine, je bilo verjetno posledica več vzrokov. Eden je bil, da je bil mladi slikar in pesnik najnižjega rodu. Ravno tako je drugače kot njegovi predhodniki, ki so skušali uskladiti svojo »malorusko« ukrajinskost z zvestobo Ruskemu carstvu, odločno nastopil proti tistemu, kar je razumel kot rusko (in prej poljsko) tlačenje Ukrajincev. Car naj bi mu najbolj zameril njegovo pesem Sanje, zlasti to, da se je v njej neusmiljeno posmehnil carici. Verjetno najbolj znana Ševčenkova pesem pa je Zapoved. V njej je izrazil željo, da bi ga pokopali na bregu Dnepra: Ko umrjem, pokopljite / mene na gomili, / sredi stepe neizmerne / v Ukrajini mili: / da bo vzreti širno polje, / Dniper in skalovje, / da bo čuti, /

135

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

kak deroče / mu bobni valovje! /…/ Pokopljite me, vstanite, / in vezi razbijte, / in s hudobno vražjo krvjo / prostost okropite! / Mene pa v družini novi, / prosti in veliki, / ne zabite se spomniti / z nezlim tihim slovom! Ševčenko si je sloves književnika, ki je ukrajinsko književnost dvignil na evropsko raven, utrdil tudi z epsko pesnitvijo Hajdamaki iz leta 1841, posvečeno upornikom proti poljskim magnatom leta 1768. Nekateri jo primerjajo z nekaj let prej objavljenim Krstom pri Savici. Prijatelji so izpolnili pesnikovo željo in ga pokopali nad Dneprom v bližini mesta Kaniv v srednji Ukrajini. Treba je poudariti, da je med Slovenci precejšnjo priljub­ljenost užival že na prelomu iz 19. in 20. stoletje. Takrat jih je za ukrajinsko kulturo med drugim navduševal Janez Evangelist Krek. Pesniško obliko dume, pogoste v Ševčenkovem delu, je recimo za svojo morda najbolj znano pesnitev izbral Oton Župančič. Obsežen izbor besedil ukrajinskega književnika samega pa je že leta 1906 v slovenščino prestavil iz Štanjela izvirajoči duhovnik Josip Abram (1875–1938). Njegovo dobro poznavanje ukrajinske književnosti Ukrajince navdušuje še danes; njegov je hkrati prevod zgodnjega odlomka iz Zapovedi. Ševčenkova mučeniška usoda in njegovo besedno mojstrstvo v Ukrajini danes veljata za steber ukrajinske kulture. Tako rekoč ni ukrajinskega mesta, kjer po »kob­ zarju« poimenovana ulica ali avenija ne bi imela enega osrednjih mest. Drugače je z dojemanjem njegovega v Sloveniji precej bolj znanega in v domače branje sprejetega rojaka Nikolaja Gogolja (1809–1852). Možakar se je rodil v bližini Poltave in je vsaj na začetku kaj napisal 136

Povest o dveh cesarstvih

v ukrajinščini, vendar velja danes za predstavnika ruske književnosti. To sem med drugim ugotovil ob srečanju z enim prvih Ukrajincev v svojem življenju. Da bi navezal pogovor, sem omenil edina dva iz Ukrajine izvirajoča književnika, ki sem ju takrat poznal. Medtem ko se je Ševčenkovega imena razveselil, se je ob Gogoljevem namrdnil in me opozoril, da ne sodi med ukrajinske pisatelje. Kam dati mojstre (in mojstrice) peresa, ki so se rodili na ozemlju Slovenije, vendar niso uporabljali slovenskega jezika, je mučno vprašanje tudi za Slovence. Prešernov pesniški opus v nemščini ni nepomemben, a je v našem prostoru seveda povsem v senci tistega v slovenščini. Linhart je pred komedijo o županovi Micki napisal nemško dramo Jenny Love, za katero skoraj živ krst ne ve. Nekaj slave si je med nemško pišočimi avtorji iz naših logov morda prihranila samo Anna Wambrechtsamer, predvsem zato, ker je njen roman o grofih Celjskih izjemno berljiv. Nazadnje je treba opozoriti na kar precejšnjo razliko med ukrajinsko in slovensko kulturo. Kot človeka, ki si kruh služi s poučevanjem zgodovine, me zelo žalosti. Zgodovinopisje ima pri oblikovanju sodobnega ukrajinskega naroda izjemno vlogo, česar v slovenskem primeru ne moremo trditi. Kajti ravno knjige o zgodovini Kijevske Rutenije so močno vplivale na povečevanje narodne samozavesti Ukrajincev. Zato ima recimo zgodovinar Mihajlo Hruševski (1866–1934) marsikje mogočen spomenik, s kakršnim se ne more pohvaliti noben njegov slovenski kolega. Na predstave povprečnega Slovenca o zgodnejših obdobjih preteklosti slovenskega prostora je France Prešeren verjetno vplival bolj kot Bogo Grafenauer (oziroma je verjetno vplival celo na Grafenauerja). 137

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Nekoliko drugače kot pod ruskim carskim žezlom je tekel razvoj v ukrajinskih deželah pod habsburško oblastjo. Tam je prva desetletja zaznamoval predvsem vzpon uniatske Cerkve, ki so jo od leta 1774 v Avstriji imenovali Grkokatoliška cerkev, v osrednjo ustanovo ukrajinskih prebivalcev Galicije. Reforme cesarice Marije Terezije in Jožefa II. so v novo pridobljene ukrajinske zgodovinske dežele podobno kot v slovenske prinesle še šolsko obvezo, čeprav se je Galicije in Bukovine, ki je postala samostojna enota šele leta 1849, dvomljiv sloves »dežele nepismenih« držal vse do konca podonavske monarhije (najbolj slovenska dežela Kranjska je za njima osvojila spet ne preveč laskavo bronasto medaljo v avstrijski polovici monarhije, vendar je bil delež z okrog tridesetimi odstotki zgolj slaba polovica tistega iz Galicije). Odločilno pa je bilo, da je nova oblast že leta 1775, komaj tri leta po vzpostavitvi kraljevine Galicije in Lodomerije, ustanovila semenišče za izobraževanje grkokatoliških duhovnikov. V skladu s tedanjimi pred­ stavami o nujnosti uvajanja sprememb iz središča je bil njegov sedež na Dunaju. A že devet let pozneje so ga nadomestili z večjim semeniščem v prestolnici Galicije, v Lvivu (ki so mu po nemško rekli Lemberg). Istega leta, 1784, je mesto dobilo celo univerzo. Jezika predavanj sta bila prvotno latinščina in nemščina, pozneje je ta visokošolska ustanova postala poljska. Vendar je prvih dvajset let kot nekakšna pripravnica nanjo obstajal ločen rutenski kolegij za ukrajinsko govoreče kandidate za študij, ki še niso obvladali učnega jezika. Leta 1807 so Avstrijci svojim podanikom na vzhodu dali še v naslednjem stoletju in pol ključnega cerkvenega in političnega funkcionarja, grkokatoliškega metropolita v Lvivu. 138

Povest o dveh cesarstvih

V prvih desetletjih avstrijske uprave je galicijskega guvernerja med obiskom na Reki navdušil tam službujoči mladi Gorenjec Matija Čop. Leta 1822 se mu je zato odprlo mesto profesorja latinščine in grščine na gimnziji v Lvivu. Tri leta pozneje se je začel udinjati še kot suplent (profesorski pripravnik) na tamkajšnji univerzi. A ker ga služba ni zadovoljila, se je Čop po petih letih bivanja med Ukrajinci in Poljaki vrnil v Ljubljano. Za slovensko kulturno zgodovino je šlo verjetno za srečno okoliščino, za Čopa osebno pa morda niti ne. Tukaj je treba vnovič ponoviti že v uvodnem poglavju povedano. Ime Ukrajinci se je najprej pojavilo v Ukrajini pod rusko oblastjo. V manjšem avstrijskem delu se je ne glede na ugodnejše kulturno ozračje ohranjalo ime rusyni, kar v pričujoči publikaciji navajamo v latinizirani obliki Rutenci (nemško Ruthenen). Ime Ukrajinci se je uveljavilo ob koncu 19. stoletja, medtem ko sploh v zgodovinski literaturi o obdobju Habsburške monarhije v slovenščini praviloma srečujemo obliko Rusini. Če se je v Ruskem carstvu literarno ustvarjanje v ukrajinščini začelo že na prelomu iz 18. v 19. stoletje, je v avstrijski domeni »zamujalo«. V ozadju je bilo mučno spraševanje, kateri jezik naj nastajajoči sloj ukrajinskih (oziroma rutenskih) intelektualcev uporablja. Kotljarevski se je v podobni dilemi na neki točki odločil za literarno obliko svojega ukrajinskega narečja. Ni pa omenjeno vprašanje zaposlovalo samo mladih Ukrajincev. Niti pri Slovencih odločitev za dvig govorjenega jezika v jezik višjih književnih sfer ni bila čisto samoumevna. Kot vemo, so se nekateri, recimo Stanko Vraz, poigravali z mislijo o prevzemu širšega južnoslovanskega jezika, ki bi bil vsaj za govorce iz osrednjih slovenskih pokrajin težko 139

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

razumljiv. Željam rojakov, zlasti s slovenskega vzhoda, se je zato Prešeren grenko posmehoval. Pri narodih in jezikih, vpetih v izročila vzhodnega krščanstva, je bil položaj celo nekoliko bolj zapleten. Če so se Slovenci v cerkvi kot z nekakšno »tekmico« slovenščine srečevali z latinščino, v tako imenovani višji kulturi pa z nemščino in italijanščino, kar so za naravnega govorca slovenskih narečij v začetku nerazumljivi jeziki, je bilo pri pravoslavnih in uniatskih kristjanih drugače. Na voljo so imeli dolgo izročilo cerkvene in ponekod posvetne rabe jezika, ki mu od neke točke naprej rekamo stara cerkvena slovanščina (pred to točko pa cerkvena slovanščina). Omenjeni jezik je bil južnim in vzhodnim Slovanom vsaj v osnovi razumljiv, še posebej, ker so sčasoma vanj v vsakem okolju pronicale prvine govorjenih narečij. Toda po drugi strani je bil daleč od tega, da bi bil zares domač. Se je bilo pa teže odločiti za ustvarjanje novega jezikovnega standarda. Tudi zato so se galicijski Ukrajinci lovili še v 19. stoletju. Dodatno težavo je predstavljala raba cirilice kot pisave, saj so Poljaki in Nemci, zdaj merodajni sosedje, pisali v latinici. Ponujale so se torej predvsem tri možnosti. S svojo cirilico se je ponujala ruščina, ki je bila sočasno glavni stični jezik Ukrajincev onkraj mejne reke Zbruč med Galicijo in Ruskim carstvom. Dodati je treba, da je ruski knjižni jezik zaradi že omenjene dolge sence stare cerkvene slovanščine ravno tako nastal kakšno stoletje in pol za slovenskim. V celoti gledano najvplivnejši jezik v ukrajinski okolici je bila še vedno v latinici pisana in na zahodno krščansko izročilo navezana poljščina s svojim bogatim naborom besedil najrazličnejših žanrov. Tretja možnost je bil dvig govorjenega ukrajinskega jezika na raven knjižnega. Nazadnje je bila ta zmagovita, 140

Povest o dveh cesarstvih

kljub občasnemu trudu avstrijskih oblasti pa ni bilo obstojnejših poskusov kot pri sosednji beloruščini, da bi ukrajinščino zapisovali v latinici. V zvezi s tem so imeli Ukrajinci svojo »abecedno vojno«, podobno slovenski iz Čopovih in Prešernovih časov. V tem smislu je v tridesetih letih 19.  stoletja nastal almanah z naslovom Dnestrska rusalka. Njegovi avtorji so bili trije študentje grkokatoliškega semenišča v Lvivu. Ker je domnevno spotakljiva vsebina nekaterih pesmi zmotila cerkvene cenzorje v Galiciji, je knjiga leta 1836, nekaj let po nastanku, izšla v madžarskem Budimu. Je mešanica lastnih del urednikov, ljudskega blaga in prevodov besedil iz drugih slovanskih književnosti, recimo odlomkov takrat slavnega, v resnici pa ponarejenega češkega Kraljedvorskega rokopisa. Projektu študentov grkokatoliške teologije, ki se jih je prijelo poimenovanje »Rutenska trojica«, bi lahko ob bok postavili dobrega pol stoletja starejši slovenski pesniški almanah Pisanice ali sočasno, danes verjetno bolj znano Kranjsko čbelico. Značilno za negotovost ukrajinskega narodnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja o tem, kam se obrniti, je, da so trije prijatelji ubirali različne kulturnopolitične poti. Markijan Šaškevič, ki je leta 1843 umrl že pri dvaintridesetih let, je danes pri Ukrajincih v čislih kot začetnik ukrajinske književnosti v Galiciji, ker si pozneje ni premislil (ali je umrl vsaj prezgodaj, da bi si). Jakiv Holovacki je sicer postal prvi profesor ukrajinščine (imenovane še rutenščina) na lvivski univerzi, vendar se je pozneje opredelil za rusko smer in umrl v Ruskem carstvu. Ivan Vahilevič je kariero končal v Poljakom naklonjenem taboru.

141

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Spet ti Poljaki Pa smo spet pri Poljakih. Na preteklih straneh sem že veliko črnila prelil oziroma precej poškodoval tipkovnico, ko sem razpredal o labirintih zapletenega ukrajinsko-poljskega razmerja v zgodovini. V 19. stoletju in v času življenja velike večine Ukrajincev pod dvema cesarstvoma ni bilo nič drugače. Že omenjani »poljski dejavnik« je zelo odmeval. Pravzaprav je odločilno določal položaj ukrajinskega življa tako v Rusiji kot v Avstriji. Na najosnovnejši ravni seveda zato, ker se je ohranilo neenakopravno razmerje med poljskimi plemiči kot lastniki velikih posesti in ukrajinskimi kmeti kot njihovimi podaniki, najsibo v okviru formaliziranega tlačanstva, ki se je v Avstriji končalo z letom 1848, v Ruskem carstvu pa trinajst let pozneje, najsibo brez njega. Ta odnos se v Galiciji ni spremenil do konca črno-žolte monarhije, medtem ko se je v Rusiji vsaj na desnem bregu Dnepra ohranil nekako do druge protiruske vstaje v šestdesetih letih 19. stoletja. Poljščina je bila do tedaj še vedno močno zastopan jezik javnega življenja, kar je v Galiciji ostala do druge svetovne vojne. Na globlji ravni je razmerje središč obeh cesarstev do Poljakov narekovalo tudi njihov odnos do Ukrajincev. Zanje tragičen paradoks je bil, da so ruske oblasti v njih gledale zaveznike velikega zahodnoslovanskega naroda in so jih zato večino časa gledale postrani, Poljaki pa so jih po drugi strani videli kot možne zaveznike svojih ruskih zatiralcev. Tudi v Avstriji so bili Ukrajinci ujeti v rusko-poljski sendvič, kot sem že nakazal zgoraj. Velikokrat so si nakopali sum, da so »ruski agenti«, kar je posebej tragično odmevalo ob začetku prve svetovne vojne. 142

Povest o dveh cesarstvih

A kot sem navedel, je bil sprva odnos vsaj nekaterih poljskih magnatov do vključitve nekdaj neodvisne poljske države v tri sosednje monarhije precej dvoumen. Mnogi so se zlahka vključili v ruski oblastni aparat. Tudi carske oblasti so si sprva prizadevale za dober odnos s poljsko elito in so ji pustile precej manevrskega prostora. In ravno v tem časovnem oknu se je začela ukrajinska književnost. Prva univerza v Ukrajini na levem bregu Dnepra, ki je zaživela leta 1805 v Harkivu, je dobila poljsko vodstvo. Njeno izročilo je Harkivu omogočilo, da je kot drugo največje ukrajinsko mesto vse do danes obdržalo vodilno vlogo na znanstvenem področju. Toda poljsko plemstvo se je sčasoma odmaknilo od carja. Še zlasti, ko je postalo jasno, da v Sankt Peterburgu nimajo resnega namena upoštevati na papirju izjemno liberalne ureditve v tako imenovani Kongresni Poljski, nastali po dunajskem kongresu v letih 1814 in 1815. Vanjo ukrajinske dežele sicer niso sodile. Nezadovoljstvo je porodilo dve vstaji s poljskimi plemiči v glavni vlogi, prvo leta 1830 in drugo leta 1863. Obe je ruska carska vojska nazadnje krvavo zatrla in po obeh je prišlo do ukrepov, ki niso prizadeli samo poljskega plemstva in Poljakov (ki so sicer množično zapuščali Rusko carstvo), marveč tudi vzhodnoslovanske in litovske podanike nekdanje poljsko-litovske konfederacije. Posledica prve vstaje je bila med drugim skoraj popolno zatrtje uniatstva (katoličanov vzhodnega obreda) pod oblastjo carja. Leta 1839 so se uniati povsod razen v delu pokrajine Volinije v zahodni Ukrajini »združili« z »matično« pravoslavno Cerkvijo. Ukrep je bolj prizadel beloruske kot ukrajinske dežele, saj je bilo v slednjih že prej manj uniatov. Razen tega so zaprli poljsko univerzo v Vilniusu v Litvi kot »zibelko« 143

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

poljskih nacionalistov in namesto nje leta 1834 odprli novo univerzo v Kijevu, a kot izrazito rusko ustanovo, na kateri je bila poljščina prepovedana. Poljski plemiči so ugotovili, da jih med protirusko vstajo v zgodnjih tridesetih letih vzhodnoslovanski kmet­ je ukrajinskega in beloruskega jezika skoraj niso podprli. Zato so se začeli vsaj nekateri bolj zanimati zanje in so se jim skušali približati. Tu in tam je kdo celo odkril svoje domnevno ukrajinske korenine in se poukrajinil. Verjetno najbolj znani primer je plemič Włodzimierz Antonowicz, ki je v mladih letih postal Volodimir Antonovič (1834–1908). Njegov sin je bil minister v vladi ukrajinske države ob koncu prve svetovne vojne. Druga protiruska vstaja v šestdesetih letih 19. stoletja je dejansko imela več odmeva med nižjimi sloji. Eden njenih voditeljev je bil plemič Kanstancin Kalinovski (1838–1864), ki je objavljal svoje pozive kmečkemu življu v beloruskem jeziku. Potem ko so ga po usmrtitvi na skrivaj pokopali, so njegove ostanke odkrili šele pred nekaj leti in jih slovesno pokopali v litovskem Vilniusu. Carski ukrepi so zaradi suma, da so Ukrajinci, Belorusi in Litovci »kolaboranti« Poljakov, močno prizadeli kulturno sceno teh narodov. Ruski notranji minister Pjotr Valujev je poleti leta 1863 izdal okrožnico, s katero je prepovedal veliko večino publikacij v ukrajinščini (oziroma maloruščini, kot so ji uradno rekli). Izjema je bilo leposlovje. Cilj je bil preprečiti izobraževanje v drugem največjem vzhodnoslovanskem jeziku, ki ga sicer na uradni ravni v Ruskem carstvu tako ali tako ni bilo in je potekalo zgolj v okviru nedeljskih šol. Nekoliko protislovno je bilo zatrjevanje Valujeva, da »ni in ne more biti posebnega maloruskega jezika«, saj se je človek samoumevno vprašal, zakaj 144

Povest o dveh cesarstvih

bi prepovedovali nekaj, česar ni. Zaostritev okrožnice je pomenil ukaz iz Emsa. Ukrajinofili, kot so oblasti rekle v glavnem na intelektualne kroge omejenim navdušencem nad ukrajinskim jezikom in kulturo, ki so jih seveda šteli za zakrknjene podrepnike zahrbtnih Poljakov, carju Aleksandru  II. (vladal 1855–1881) leta 1876 niso dali miru niti na zasluženem oddihu v letoviškem kraju Bad Ems v zahodni Nemčiji. Zato je tam izdal ukaz, s katerim je prejšnjim prepovedim dodal prepoved izdajanja leposlovnih besedil v ukrajinščini. Ta je bila prepovedana tudi na gledališkem odru. Čeprav so pozneje odredbo delno omilili, je morala večina besedil v ukrajinskem jeziku v naslednjih treh desetletjih izhajati v avstrijski Galiciji (in v veliko manjši meri v Bukovini). Šele ruska revolucija leta 1905 je prinesla spremembe. Prej ni bilo misliti na rabo ukrajinščine ne v uradih ne v šolah ne v časopisju. Seveda so ob veliki večini podeželskega prebivalstva, ki je tako imenovano maloruščino v njenih narečnih različicah govorila kot praktično edino sredstvo sporazumevanja, obstajali trmasti ljudje, ki so jo rabili tudi v drugih govornih položajih in v njej pisali kljub prepovedim. Iz take trdne družine je izšla najbolj znana ženska v ukrajinski književnosti, Larisa Kosač z umetniškim imenom Lesja Ukrajinka (1871–1913). Sodobnica Ivana Cankarja iz pokrajine Volinije je pisala predvsem liriko, epsko poezijo in drame. Že mlada je podobno kot njen starejši sodobnik Josip Jurčič umrla za tuberkulozo v Gruziji. Njena dela so najprej natisnili na avstrijskem ozemlju. Njen stric pa je bil zgodovinar in filozof Mihajlo Drahomanov (1841–1895), ki je postal eden najvplivnejših ukrajinskih političnih mislecev. Razvil je posebej za Ukrajince v Ruskem carstvu značilno dvojnost med 145

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

željo po večji samostojnosti ukrajinskega naroda in po preureditvi družbenih odnosov v socialis­tični smeri, saj jih je posebej žulilo vprašanje lastništva zemlje, ki je bila v glavnem v rokah veleposestnikov. V Galiciji se je vpliv Poljakov na položaj Ukrajincev kazal malenkost drugače. Kar nekajkrat so se avstrijske oblasti zbale prevelike moči poljskih magnatov, zato so dovolile večji razmah ukrajinščine. Za ključno se je izkazalo, da je bila vzpostavljena delujoča mreža ljudskih (osnovnih) in srednjih šol, kjer se je bilo mogoče izobraževati v ukrajinščini. Univerze v ukrajinskem jeziku enako kot v slovenskem do konca monarhije ni bilo, je pa na univerzi v Lvivu obstajala katedra za rutenski (oziroma pozneje ukrajinski) jezik in od leta 1894 za ukrajinsko zgodovino. Prvi profesor je postal iz vzhodne (ruske) Ukrajine uvoženi že omenjeni Mihajlo Hruševski. S svojo obsežno Zgodovino Rutenije  – Ukrajine je odločilno zaznamoval predstave rojakov o preteklosti lastne dežele. Medeni tedni med Dunajem in galicijskimi Ukrajinci so se najbolj pokazali v času marčne revolucije leta 1848 in po njej. Takrat je bil največji tudi strah pred tem, da bi se Poljakom porodila kakšna neumna zamisel o poskusu osamosvojitve izpod habsburške pete. Guverner Galicije, Franz grof Stadion, je videl priložnost v sodelovanju z manjšinsko skupino prebivalstva. Podprl je ustanovitev Vrhovnega rutenskega sveta, kar je bila nekakšna ukrajinska različica poznejših narodnih svetov pri Slovencih v letih 1918 in 1941. Značilno za izjemno vlogo duhovščine v takratnih razmerah v Galiciji je bilo, da je postal voditelj sveta škof v danes poljskem mestu Przemysl Hrihorij Jakimovič (zadnja tri leta življenja je preživel kot lvivski metropolit). Program sveta je spominjal na nekaj 146

Povest o dveh cesarstvih

tednov prej objavljeni slovenski program, ki se je zavzemal za zedinjeno oziroma združeno Slovenijo. Vrhovni rutenski svet je namreč terjal združitev vseh z Ukrajinci naseljenih območij v Galiciji, Bukovini in Zakarpatju v eno enoto, kjer bi bila ukrajinščina uradni jezik. V ta namen naj bi Galicijo razdelili na večinsko poljski zahodni in večinsko ukrajinski vzhodni del. To je ostala neizpolnjena ukrajinska želja vse do konca črno-žolte monarhije, kakor so Slovenci na Štajerskem neuspešno navijali za razdelitev svoje kronske dežele v severni nemški in južni slovenski del. Iz časa delovanja sveta izhaja razširitev rabe modre in rumene barve kot ukrajinskih narodnih barv, pri čemer so se lahko ukrajinski voditelji v Galiciji naslanjali na barve grba mesta Lviv. Velik uspeh je bilo za Ukrajince v revolucionarnem obdobju sodelovanje v dunajskem parlamentu, ki se je sicer leta 1849 preselil v moravski Kromeriž. Galicijo je v njem predstavljalo petindvajset ukrajinskih poslancev, Bukovino pa pet. Po vnovični vzpostavitvi absolutizma in po postopnem vračanju k določenim oblikam ustavnosti v Habs­ burški monarhiji je dunajski dvor sklenil kupčijo s poljsko elito v Galiciji. Ker je bilo v tej deželi izjemno malo nemško govorečih, drugače kot recimo na Češkem, Moravskem in Šleziji, prepustitev dejanske moči tam Poljakom ni bila boleča. Boleča pa je bila za Ukrajince, ki so v vzhodnem delu dežele pomenili veliko večino prebivalstva, saj ni samo utrdila družbene premoči Poljakov kot naroda gospodarjev, ampak je bistveno zmanjšala njihove možnosti za dostojno sodelovanje v političnem življenju v Galiciji. Ukrajinsko govoreči so predstavljali dve petini prebivalstva ali več, v deželnem zboru pa bi 147

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

lahko v najboljšem primeru dosegli petnajst odstotkov sedežev. To ni bilo daleč od razmer na Štajerskem, kjer je več kot trideset odstotkov slovensko govorečih zastopala dobra osmina poslancev v graškem deželnem zboru. Pri tem je treba povedati, da so pri avstrijskih popisih prebivalstva spraševali po tako imenovanem občevalnem jeziku (ki naj bi ga človek uporabljal v javnosti), kar je bila voda na mlin vplivnejšim narodom, v slovenskih deželah Nemcem, v Galiciji Poljakom. Tudi velik del galicijskih Judov, ki jih je bila več kot desetina življa, je kot občevalni jezik navajal poljščino. Oblastno podpiranje Poljakov je marsikaterega Ukrajinca nagnilo k temu, da se je oziral po alternativah. Najbolj logična je bila seveda onkraj reke Zbruč, v vzhodni Ukrajini oziroma v Ruskem carstvu. Tako se je v zadnji tretjini 19.  stoletja razmahnilo rusofilsko gibanje, ki je rešitev videlo v zbliževanju s pravoslavno velesilo in v sprejemanju ruskega jezika. A nekje do leta 1890 je vseeno prevladal tok, ki je poudarjal ukrajinsko samobitnost. Približno takrat je tudi v uradni rabi izraz Rutenci za vzhodnoslovansko prebivalstvo Galicije zamenjal izraz Ukrajinci. Na področju kulturnega življenja so bili namreč avstrijski Ukrajinci v neprimerno boljšem položaju od rojakov na vzhodu. K temu je prispevala leta 1868 ustanovljena organizacija Prosvita (Prosveta), ki jo je moč imeti za nekakšno mešanico slovenskih Družbe sv. Mohorja (s koreninami v letu1851) in Družbe svetega Cirila in Metoda (ustanovljena leta 1885 za ustanavljanje slovenskih šol). Njeno poslanstvo je bilo v izdajanju ukrajinskih knjig in učbenikov, v ustanavljanju zasebnih šol in vzpostavljanju čitalnic. Do leta 1914 je nastalo skoraj tri tisoč čitalnic v treh četrtinah ukrajinskih krajev 148

Povest o dveh cesarstvih

v Galiciji. Kot pravega velikana ukrajinskega narodnega gibanja pa Ukrajinci danes razumejo dolgoletnega lvivskega metropolita Andreja Šeptickega (1865–1944). Na lvivski metropolitski sedež je prišel že leta 1900 in na njem ostal do smrti. Ko je nastopil, so se Ukrajinci bali, da bo vlekel s Poljaki. Njegov brat se je v resnici imel za Poljaka in je po prvi svetovni vojni služboval v poljski vojski. Toda Šepticki, ki je govoril, da je v življenju preživel sedem različnih režimov, se je razvil v pravega »etnarha« ali narodnega voditelja. To je ostal tudi pod poljsko, sovjetsko in nacistično oblastjo nad Galicijo. Med slovenskimi cerkvenimi osebnostmi ga še najlaže primerjamo z nekoliko starejšim sodobnikom, ljubljanskim knezoškofom Antonom Bonaventuro Jegličem. Slednji je prav tako razvil mrzlično dejavnost na različnih področjih slovenskega družbenega in kulturnega življenja. Napetosti med Poljaki in Ukrajinci so se vlekle do konca monarhije in pravzaprav eksplodirale po njenem koncu. Da je zadeva resna, so se na dvoru na Dunaju zavedeli vsaj, ko je leta 1908 ukrajinski študent Miroslav Sičinski s šestimi streli iz pištole ustrelil galicijskega namestnika, poljskega grofa Andrzeja Potockega, očeta devetih otrok. Na pritisk osrednjih oblasti, ki se niso kaj veliko vznemirjale niti, ko je Sičinski ušel iz zapora, saj očitno niso želele iz njega narediti ukrajinskega mučenca (možakar je umrl šele leta 1979 v ZDA), je bila po šestih letih sklenjena tako imenovana »galicijska poravnava«. Z njo naj bi Ukrajinci dosegli večjo enakopravnost v Galiciji, med drugim skoraj trideset odstotkov sedežev v deželnem zboru. Žal ni dogovor nikoli začel delovati, ker je že nekaj mesecev po njegovi sklenitvi izbruhnila prva svetovna vojna. 149

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Že prej se je z uvedbo splošne moške volilne pravice za volitve v državni zbor na Dunaju bistveno povečalo število ukrajinskih »zveznih« parlamentarcev (podobno je bilo s slovenskimi). Leta 1897 so imeli enajst od 425 poslancev v poslanski zbornici, po zadnjih volitvah v avstrijski polovici monarhije leta 1911 pa že 31 od 516 članov zbornice (na istih volitvah je bilo izvoljenih 24 Slovencev). Samo dva ukrajinska poslanca sta takrat še bila rusofila, se pravi zagovornika uporabe ruskega jezika. Ukrajinski in slovenski poslanci so v državnem zboru pogosto sodelovali. V manjši Bukovini so bile razmere nekoliko drugačne kot v Galiciji. Ker je bila pokrajina do leta 1774 del pravoslavne kneževine Moldavije, tam niso praktično nobene vloge igrali uniati. Pravoslavni metropolit v bukovinskem glavnem mestu Černivci je bil precej časa sploh najvišji pravoslavni duhovnik v avstrijski polovici monarhije. Najpomembnejše skupine prebivalstva v deželi, Romuni, Ukrajinci, Nemci in Judje, so že leta 1910 dosegli »poravnavo«, podobno neudejanjeni v Galiciji. To je bila druga v avstrijski polovici, prvo so dosegli Čehi in Nemci na Moravskem. Ukrajinci so si z njo zagotovili 17 od 63 sedežev v deželnem zboru (bila jih je nekako tretjina prebivalstva). Ob stoletnici pripadnosti Bukovine Habsburški monarhiji so Černivci leta 1875 dobili univerzo z nemškim jezikom predavanj. Na njej je kot profesor od leta 1907 deloval znani slovenski matematik Josip Plemelj. Iz Bukovine je izvirala prijateljica Lesje Ukrajinke, pisateljica in ena prvih ukrajinskih bork za ženske pravice Olha Kobiljanska (1863–1942), starejša sodobnica Slovenke Zofke Kveder.

150

Povest o dveh cesarstvih

»Rojstvo« Donbasa V gospodarskem oziru se Galicija in Bukovina do propada Habsburške monarhije nista mogli znebiti nalepke, da sta njena »ubožnica«. Začetek črpanja nafte v drugi polovici 19.  stoletja je sicer obetal, vendar splošne slike zaostale pokrajine, kjer je bil delež kmečkega prebivalstva še bistveno višji kot v državnem povprečju, ni mogel spremeniti. Je pa Avstro-Ogrska (skoraj izključno v Galiciji) leta 1912 načrpala skoraj tri milijone ton nafte, kar jo je uvrščalo na tretje mesto med svetovnimi proizvajalci, za ZDA in Rusijo. Zaradi revščine je bila pokrajina tudi bistveno izhodišče ukrajinskega (in poljskega) izseljevanja čez lužo. V vzhodni Ukrajini pod rusko peto so bile razmere deloma drugačne. Možnosti za kulturni razvoj so Ukrajinci imeli sicer bistveno manj, zato pa so se območja južno od nekdanje stepske meje, v današnji južni in vzhodni Ukrajini, razvila v najperspektivnejše dele carstva. Precej privlačnosti Doneškega bazena, zaradi katere je trenutno tak predmet ruskega poželenja, izvira iz druge polovice 19.  stoletja. Takrat je pokrajina doživela gospodarski razcvet s sicer zapoznelo industrializacijo, kar je iz nje naredilo gospodarsko najrazvitejši del Ukrajine. Seveda pa se je, kot praktično ob vseh podobnih gospodarskih razcvetih, zastavilo vprašanje, kako je bilo s porazdelitvijo sadov vzpona in ali je bila pretirana osredotočenost na eno ali zgolj nekaj gospodarskih panog dolgoročno dobra. Potrebe po (poceni) delovni sili so hkrati poskrbele za precej pisano sestavo prebivalstva na območju bazena, kar tudi odmeva vse do danes. Kot drugod je bil prvi korak h gospodarski modernizaciji gradnja železnice. Rusko carstvo je zamujalo, tudi 151

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

v primerjavi s Habsburško monarhijo in slovenskimi deželami. Maribor je železnica dosegla in iz njega naredila najpomembnejše mesto južne Štajerske leta 1846. Petnajst let pozneje je vlak prisopihal v galicijski Lviv. Na območju carstva so prvo železnico zgradili Britanci med eno največjih vojaških polomij v ruski zgodovini, med krimsko vojno. V njej so se med letoma 1853 in 1856 Britanci in Francozi borili proti carju v španoviji z Osmani. V današnji Belorusiji rojeni poljski nacionalni pesnik Adam Mickiewicz je celo umrl v Konstantinoplu, kjer je novačil prostovoljce za osmansko stran proti Rusiji. Vojna je bila sicer znana po velikih žrtvah na obeh straneh, za Ruse najbolj boleč pa je bil padec Sevastopola septembra leta 1855. Po drugi strani je junaška obramba v času obleganja ustvarila mit o mestu kot junaškem kraju ruske zgodovine, kar navdihuje Putinovo današnjo obsedenost z njim. Kakor koli, do mesta so Britanci zgradili železnico iz Balaklave, ki je danes že znotraj meja Sevastopola. Leta 1865 je železnica končno povezala pristanišče Odeso in dvesto kilometrov oddaljeno mesto Balta. S tem so želele ruske oblasti olajšati prevoz in izvoz ukrajinskega žita iz srednje Ukrajine, ki je bilo v časih pred industrijo in črpanjem nafte daleč najpomembnejši izvozni artikel carstva. Do konca stoletja se je železniška mreža v ruskem delu Ukrajine močno zgostila. Njen kronski dragulj je bila proga med Moskvo in »mučeniškim« Sevastopolom, dokončana leta 1875. Drugo so postorila odkritje bogatih nahajališč premoga v Doneškem bazenu in železove rude na območju Krivega Riha zahodno od njega. Do leta 1900 je delež v Donbasu izkopanega premoga dosegel že dve tretjini vsega ruskega izkopa, območje Krivega Riha in Katerinoslava (današnjega mesta 152

Povest o dveh cesarstvih

Dnipra) pa je postalo središče metalurške industrije. Na pragu 20. stoletja so tam proizvedli več kot polovico ruskega železa in jekla. Veliki kompleksi težke industrije so razen v Donbasu in na območju Katerinoslava nastali še v Harkivu na severovzhodu Ukrajine. Največ finančnega vložka za razvoj industrije v južni in vzhodni Ukrajini je seveda prišlo iz tujine, med drugim iz Velike Britanije, Francije in Belgije. Zgodba o vzponu Doneškega bazena je denimo povezana z mimogrede že omenjenim Valižanom Johnom Jamesom Hughesom (1814–1889). Posloval je z rusko vlado in se je pri petinpetdesetih letih odločil celo za preselitev v Ukrajino. Tam je kupil kos zemlje severno od Azovskega morja in začel z gradnjo železarne, ki so se ji pozneje pridružili drugi obrati. Zraven je zraslo naselje za delavce, ki se ga je prijelo ime Juzivka (oziroma rusko Juzovka), po vzhodnoslovanski izgovarjavi njegovega priimka. Ob koncu stoletja je imelo mesto že 70 tisoč prebivalcev in se mu danes reče Doneck. Močno je zraslo tudi prebivalstvo drugih mest na jugu in vzhodu ter drugod v ruski Ukrajini. Proti koncu Ruskega carstva je bilo največje mesto v Ukrajini Odesa, tesno na drugem mestu je bil Kijev. Lviv v Galiciji je s četrt milijona prebivalcev dosegal komaj dobro tretjino števila njunih prebivalcev. Popis prebivalstva v Ruskem carstvu leta 1897 je hkrati naštel več kot 21 milijonov govorcev maloruskega (ukrajinskega) jezika. S tem je bil skoraj vsak peti prebivalec carstva ukrajinsko govoreč. Toda v mestih je bil položaj precej drugačen. Tam je maloruski materni jezik navedlo samo dobrih sedem odstotkov življa. Z enako težavo so se na večini svojega etničnega ozemlja soočali Slovenci. Podeželje je bilo jezikovno skoraj povsod slovensko, mesta so imela pogosto 153

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

nemški (ali na zahodu italijanski) jezikovni in kulturni videz. Medtem ko se je na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja to spremenilo, je prehajanje slovenskega prebivalstva v mesta zlasti na Štajerskem in Koroškem še vedno pomenilo zamenjavo jezika. Znani ptujski župan Josef Ornig je menda, ko je kot pekovski vajenec prišel iz Hrastovca na Ptuj, znal komaj kaj nemško, pa je postal steber nemštva v slovenskem delu Štajerske. S popolnoma enakim ali še nekoliko bolj zaostrenim položajem so se soočali Ukrajinci, ki niso imeli praktično nobene možnosti za izobraževanje v maternem jeziku, zato je bil prehod na ruščino ob prihodu v mesta še toliko hitrejši. Jezikovno in narodnostno sestavo prebivalstva je spreminjalo tudi dejstvo, da večina delavcev v industriji ni prihajala s kmetijskih območij v Ukrajini, kjer so bili pogoji za preživetje zaradi rodovitne zemlje vendarle nekoliko boljši, marveč iz Rusije. Kijev se je tako v drugi polovici 19. stoletja iz večinsko ukrajinsko govorečega mesta spremenil v mesto z izrazito večino rusko govorečih, v Odesi je bil pomen ukrajinščine še manjši. V skoraj vseh mestih so veliko vlogo igrali Judje, ki pa so ravno tako veliko bolj uporabljali ruščino kot ukrajinščino. Velik razkorak med mestom in podeželjem v Ukrajini se je pokazal, ko je leta 1905 po revoluciji v Rusiji prišlo do zelo boječega uvajanja parlamentarnega življenja v carstvu. Pri volitvah v vrsto zaporednih parlamentov oziroma dum so lahko ukrajinske stranke računale na uspeh na podeželju, v mestih so prevladovale rusko usmerjene skupine. Aktivisti ukrajinskega porekla so nadalje sicer igrali precejšnjo vlogo pri vzpostavljanju različnih delav­ skih strank, toda v glavnem so se že pred tem porusili. 154

Povest o dveh cesarstvih

Slovenskih fantov grob Ko je kazalo, da se bo poljsko-ukrajinski odnos v Galiciji s »poravnavo« pomaknil v mirnejše vode, in ko se je po ukinitvi prepovedi izdajanja publikacij v ukrajinščini po letu 1905 odprlo nekaj (legalnih) možnosti za izboljšanje javne vloge ukrajinščine tudi na drugi strani reke Zbruč, je Evropo prizadela katastrofa, ki ji danes mnogi zgodovinarji pravijo »prakatastrofa«. Véliki ali prvi svetovni vojni, ki je izbruhnila poleti leta 1914, je kot njen podaljšek namreč sledila druga z vsemi negativnimi posledicami. Za ukrajinske dežele je bila katastrofa še nekoliko otipljivejša kot za nekatere druge predele v vojno vključenih držav. Ležale so na meji med dvema vojskujočima se državama, Avstro-Ogrsko in Ruskim carstvom. Zato so se znašle neposredno na frontni črti. Ker so se Ukrajinci v velikem številu bojevali v obeh armadah, je imela vojna zanje pogosto celo bratomoren značaj. Dodaten zaplet je bil, da so postali sumljivi kot morebitni »agenti« nasprot­ ne strani. Sprva se je to pokazalo na avstrijski strani, v Galiciji in Bukovini. Ukrajince, od leta 1848 znane kot »Tirolce z vzhoda«, se pravi ljudi, ki so habsburškemu cesarju zlasti zvesti, so nenadoma začeli množično sumiti, da jim srce v tej vojni v bistvu bije za pravoslavno Rusijo. Poljskim oblastem v Galiciji to ni bilo čisto neljubo. Razumljivo se je začelo navdušenje ukrajinskega življa nad cesarjem zaradi oblastnega šikaniranja, zapiranja in celo nekaterih usmrtitev taliti. S podobnimi negativnimi izkušnjami so se v začetku prve svetovne vojne srečevali Slovenci predvsem na Koroškem in Štajerskem. Nemško usmerjene deželne in lokalne oblasti so izbruh spopadov s slovansko Srbijo izkoristile za poravnavo računov iz 155

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

prejšnjih desetletij. Slovenske izobražence, v prvi vrsti duhovnike, ki so jim bili najhujši trn v peti, so tako rekoč kolektivno obtožili naklonjenosti sovražni državi. Prišlo je do številnih javnih sramotenj in aretacij. Prvotni val preganjanja se je čez nekaj časa sicer pomiril, a je pustil rano in verjetno prispeval k začetku razmislekov o slovenskem slovesu od monarhije. Kot prizorišče vojaških spopadov so ukrajinske dežele, predvsem Galicija, nenadoma postale znane številnim Slovencem, ki tja sicer ne bi nikoli zašli. Tako pa so se v suknjah avstrijske armade množično odpravili na vzhod. Velika večina med njimi se je od začetka spopadov do italijanskega vstopa v vojno in odprtja soške fronte leta 1915 borila tam. Z današnjo zahodno Ukrajino je povezanih nekaj najbridkejših avstrijskih porazov v vojni. Ruska vojska je do prihoda nemške pomoči leta 1915 žela velike uspehe, tlakovane sicer z ogromnimi žrtvami, tudi slovenskih vojakov. Posebej krvavi sta bili bitki pri kraju Horodok, ki je bolj znan pod poljskim imenom Grodek, tudi zaradi istoimenske protivojne pesmi avstrijskega pesnika Georga Trakla, napisane tik pred njegovim samomorom po bitki, in pri Ravi Ruski na širšem območju Lviva septembra leta 1914. Vzhodna Galicija je z njima med drugim postala grob slovenskih fantov. Ogromno jih je končalo v ruskem vojnem ujetništvu. Že septembra je Rusom uspelo Lviv zasesti. Z njihovimi uspehi se je začelo preganjanje zavednih Ukrajincev in vsiljevanje ruščine, kar je malo spominjalo na dogodke sto let pozneje. Spomladi in poleti leta 1915 je nemško-avstrijska protiofenziva končala rusko zasedbo glavnega mesta Galicije in povzročila ruski umik iz pokrajine. Protiofenziva se je nato nadaljevala 156

Povest o dveh cesarstvih

globoko na območje Ruskega carstva in pripeljala do osvojitve Varšave in Vilniusa. General Aleksej Brusilov je leta 1916 izvedel novo rusko ofenzivo in prodrl na območje Galicije in Bukovine, vendar so ogromno izgube ruske vojske kljub začetnim izjemnim uspehom prej prispevale k padcu carskega režima v Rusiji kot kaj drugega. Če Lviva ruska vojska po poletju leta 1915 ni mogla več zavzeti, so Černivci v Bukovini trikrat doživeli rusko zasedbo in pod njo preživeli skupno devetnajst mesecev. Dokončno so bili osvobojeni šele avgusta leta 1917. Intenzivne vojaške operacije so v beg seveda pognale reke poljskih, ukrajinskih in judovskih beguncev iz Galicije proti drugim delom monarhije. Z njimi so se med drugim srečali v slovenskih deželah, kar je pomenilo tudi srečanje z njihovim grkokatoliškim bogoslužjem, ki je, denimo, v Mariboru zanje nekaj časa potekalo v frančiškanski cerkvi. Od pomladi leta 1915 pa so številni ukrajinski vojaki sodelovali v bojih na soški fronti na slovenskem ozemlju. Prav zaradi bližine te fronte je bilo dogajanje na (severo)vzhodni fronti, tudi na ukrajinskem etničnem ozemlju, v slovenski javnosti do nedavnega deležno manjše pozornosti, kot bi si verjetno zaslužilo. V zadnjem času se omenjeno spreminja in Galicija kot »grob slovenskih fantov« stopa bolj v ospredje. V Gorlicah na Poljskem in v Lvivu v Ukrajini je slovenska država leta 2018 postavila spomenika slovenskim žrtvam tamkajšnjih bojev med prvo svetovno vojno. Obeležje v Lvivu je odkrila takratna slovenska obrambna ministrica Andreja Katič. Neodgovorna odločitev za vstop v vseevropsko morijo je po nekaj letih bojevanja zamajala kar nekaj dotlej 157

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

vsaj navidezno trdnih evropskih monarhij. Rusko carstvo se je sesedlo prej kot Avstro-Ogrska. S tem se je odprlo okno za prej utopičen razmislek o ukrajinski državi.

158

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

Povedati zgodbo o tem, kako so Ukrajinci prvič (zares) delali svojo državo, je morda najtežja naloga pri vsem modrovanju o ukrajinski zgodovini. Nametati nekaj let­ nic in imen se že da, a storiti omenjeno tako, da se bralec in pisec na poti ne bi čisto zapletla in se izgubila v gozdu podatkov, je umetnost. Drobna podrobnost, da je Kijev v času med letoma 1917 in 1920 vsaj devetkrat zamenjal gospodarje, je dovolj zgovorna. A če skušam za začetek navesti bistvene poudarke, je slika taka. Ukrajinci so se nekje v letu 1917 odločili, da bi morda tudi oni imeli samostojno državo, in so jo ustanovili. Dobro, malo so pomagale zunanje okoliščine. 159

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Ta država je nastopala vsaj v dveh pojavnih oblikah. Ker pa so bili Ukrajinci razdeljeni med dve cesarstvi, je lahko na začetku obsegala samo Ukrajince iz že propadlega Ruskega carstva (ki jih je bila sicer velika večina). Ko je šlo rakom žvižgat še drugo, avstrijsko cesarstvo, so se še njegovi Ukrajinci odločili za državo. Najpozneje tedaj so bili romantiki šteti dnevi. Kajti Ukrajince na zahodu so za vrat držali njihovi stari intimni nasprotniki Poljaki, na vzhodu pa novi igralci, ki so izkoristili gnečo v kazenskem prostoru ruske revolucije, boljševiki. Ko sta se zahodna in vzhodna ukrajinska država januarja leta 1919 končno združili, je bilo v bistvu že vsega konec. Ukrajina si je lahko nekam vtaknila celo mednarodno priznanje kar nekaj pomembnih držav, med njimi boljševiške Rusije same. Sicer je minilo še kakšno leto, preden je po­stalo neizpodbitno jasno, da ne bo nič niti z zmanjšano varianto vzhodnoukrajinske države, za kar so navijali nekateri bolj prosvetljeni ljudje na Poljskem. A ker se je Ukrajina rodila prezgodaj, ni za njo samostojen ostal niti kamen na kamnu. Večina Ukrajincev se je znašla v komunistični Sovjetski zvezi pod rusko taktirko, kjer so se medeni tedni sprevrgli v nočno moro. Ostali so bili razdeljeni med tri države, med katerimi se je ukrajinski rebus za Poljsko še enkrat več izkazal za nerešljivega. Po krvavi drugi svetovni vojni pa so ukrajinske dežele doživele dvoumno združitev znotraj sovjetskega imperija. Spotoma so Ukrajinci skoraj izgubili svoj jezik.

160

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

Razpadanje sproži akcijo Zdi se mi, da je ta hiter prelet še kar razumljiv, zato ga ne bi rad čisto pokvaril s točo podrobnosti. Na začetku moram vnovič poudariti bistveno razliko med razvojem v slovenskih in ukrajinskih deželah. V obojih je misel na spremembe spodbudila naveličanost vojne in pomanjkanja, ki jo je spremljalo. Ampak Slovenci v letih 1917 in 1918 praktično niso razmišljali, da bi skušali vzpostaviti neodvisno skupnost brez drugih. Ukrajinski prehod od ideje o nekakšni avtonomiji znotraj velike Rusije, kar je bila prej čista utopija, do razglasitve neodvisnosti je tekel bliskovito. Zadeva je presenetljiva zaradi tega, ker so Slovenci v Habsburški monarhiji že imeli na razpolago svoje šole, politične organizacije, založbe, medije, slovenščina pa je marsikje že desetletja živela kot uradni jezik. Ukrajinci v Ruskem carstvu niso do leta 1905 imeli skoraj nič od tega, pozneje pa v zelo skromnem obsegu. A kot kaže, je Slovence ustavil strah, da bi obtičali v Avstriji sami ob premočnih Nemcih in brez drugih južnih Slovanov. Zato so se opredelili za široko južnoslovansko povezavo, ne le s Hrvati, ampak celo s pravoslavnimi Srbi, in to ne zgolj s tistimi iz Habsburške monarhije. Verjetno je svoje naredilo še, da do sredine leta 1918 ni nič kazalo, da države Habsburžanov že novembra ne bo več, medtem ko se je prej na zunaj močna monarhija Romanovih sesula kot hišica iz kart dobesedno v nekaj dneh. Ko je izbruhnilo tisto, čemur danes običajno še vedno rečemo februarska revolucija (po našem koledarju se je ob njenem začetku sicer pisal 8. marec leta 1917, v Rusiji pa je še bil februar zaradi uporabe julijanskega koledarja), še ni bilo razvidno, da bodo Romanovi puško 161

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

v koruzo vrgli tako hitro. Ampak teden dni pozneje se je car Nikolaj  II. (vladal 1894–1918) v svojem in sinovem imenu že odrekel prestolu, in ker je krono odklonil še njegov brat, je bilo nekdaj mogočne monarhije konec. Nekdanje carstvo je stopilo v obdobje največje svobode, kar je je Rusija videla prej ali slej. V takšnem vzdušju so bili storjeni prvi koraki k ukrajinski državi. 17. (oziroma po takrat veljavnem koledarju 4.) marca leta 1917 je zaživel nekakšen ukrajinski parlament, imenovan Centralna rada (osrednji svet) po nekdanjih kozaških radah. Po kozakih so se njegovi člani zgledovali tudi v tem, da so svoje razglase imenovali univerzali, kakor so se imenovali razglasi kozaških hetmanov. Prvi univerzal je junija leta 1917 razglasil avtonomijo ukrajinskih ozemelj, tretji novembra že suvereno Ukrajinsko ljudsko republiko, ki pa naj bi še ohranila zvezo z »veliko sestro« Rusijo. S tem so Ukrajinci v tako rekoč rekordnem času prehodili pot od razmer, v katerih niso imeli kot skupnost praktično nobenih pravic, do praga lastne države. Ukrajinska ljudska republika je popolno neodvisnost potem razglasila 12. (po današnjem koledarju 25.) januarja leta 1918. To je bilo med drugim potrebno, da bi se lahko pogajala z Nemci o mirovnem sporazumu ob izstopu Rusije iz prve svetovne vojne. Nemci (in njihovi zavezniki Avstrijci) pa niso bili edini igralci, s katerimi je morala nova država računati. Upoštevati je morala še dogajanje v središču nekdanjega cesarstva. Tam so sorazmerno demokratično začasno vlado že v začetku novembra po sedanjem koledarju oziroma konec oktobra leta 1917 po takrat veljavnem julijanskem koledarju z državnim udarom zrušili komunis­ tični boljševiki. Začela se je druga faza ruske revolucije, 162

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

imenovana oktobrska revolucija, ki je obdobje največje svobode v ruski zgodovini kmalu spremenila v surovo diktaturo, ob kateri bi se čudila celo carja Nikolaj  I. in Nikolaj II. (slednji celo v živo, če ga ne bi boljševiki julija leta 1918 pokončali skupaj s celotno družino). Boljševiki so seveda cedili sline po nadzoru nad Ukrajino, saj je bila zanje ključna kot vir hrane za mesta, v katerih so imeli največ podpore. Boljševiški prevzem oblasti v prestolnici, ki se je tedaj imenovala Petrograd, saj je staro ime Sankt Peterburg zvenelo preveč nemško, je na plan priklical tudi zagovornike stare monarhije in njene ureditve. Predvsem po zaslugi poimenovanja pri njihovih nasprotnikih boljševikih jih pogosto imenujemo »beli«. Pojem bele garde so slovenski komunisti med drugo svetovno vojno uspešno presadili na slovenska tla in z njim »počastili« svoje nasprotnike v državljanski vojni. Strah pred boljševizmom pa je zahodnim državam, predvsem Veliki Britaniji in Franciji, narekoval, da so materialno in vojaško podpirale »bele«. Neizkušeno vodstvo nove ukrajinske države se je v tako zapletenih razmerjih seveda slabo znašlo. Nikoli ni uspelo vzpostaviti dejanske oblasti nad celotnim ozemljem, ki naj bi ga država obsegala. Kljub precejšnjemu začetnemu navdušenju med ljudmi ni bilo vojaško kos velikim izzivom obdobja vojne in revolucije. Drugače kot pod žezlom Habsburžanov si Ukrajinci pod oblastjo Romanovih niso mogli nabrati nobenih izkušenj pri samostojnem upravljanju svojih zadev, saj nikakršne avtonomije ni bilo. Morda najpomembneje je bilo, da so se množice ukrajinsko govorečih kmetov sicer veselile možnosti uporabe svojega jezika na uradnih mestih, še bolj pa so si želele razdelitve zemlje in rešitve svojega 163

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

težavnega socialnega položaja. Nove ukrajinske oblasti jim niso mogle ustreči, ukrajinski voditelji pa so bili sočasno neenotni ob vprašanju, čemu, gradnji države ali reševanju problema razdelitve zemlje, naj dajo prednost. Večina jih je resda prihajala iz socialdemokratskih vrst, se pravi, da so po običajni politični razdelitvi sodili na levo. Toda pisatelj in prvi ukrajinski premier Volodimir Viničenko (1880–1951) se je nagibal k stališču, da bi morala ukrajinska republika boljševike z agrarno reformo po levi celo prehiteti. Njegov sodelavec in poznejši tekmec, sposobni vojaški poveljnik Simon Petljura (1879–1926), je nasprotno dajal prednost vzpostavljanju ukrajinske državnosti. Že štirinajst dni po razglasitvi ukrajinske neodvis­ nosti je republika izgubila nadzor nad svojim glavnim mestom Kijevom. Prvič so ga osvojili boljševiki. Med tem sta se tako sovjetska Rusija kot Ukrajina pogajali s predstavniki centralnih sil, štirih zaveznic med prvo svetovno vojno, med katerimi sta bila vodilni Nemčija in Habsburška monarhija. Pogajanja so potekala v mestu Brest-Litovsk (danes samo Brest) na današnji beloruski strani belorusko-poljske meje. Nemci in Avstrijci ukrajinske neodvisnosti tam niso podpirali iz kakšne ljubezni do zatiranega vzhodnoslovanskega naroda, marveč iz podobnih razlogov, kot so hoteli nadzor nad Ukrajino boljševiki. Obetali so si, da bodo z bajnim bogastvom »žitnice Evrope« nahranili že dolgo stradajoče domače prebivalstvo in s tem dvignili moralo za nadaljevanje vojne. Skoraj sočasno, ko so boljševiki zasedli Kijev, je bil v omenjenem duhu podpisan tako imenovani »krušni mir«. Ukrajina naj bi do 31. julija leta 1918 centralne sile med drugim oskrbela s skoraj milijonom ton žita, 164

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

štiristotimi milijoni jajc in petdeset tisoč tonami žive teže govedi. Nemška in avstrijska vojska sta sicer sorazmerno zlahka pregnali boljševike, toda neodvisna država se je dejansko znašla pod novo zasedbo. Njeni oblastniki so se znašli pred kvadraturo kroga. Z brezobzirnim zaseganjem kmetijskih pridelkov, o količini katerih so imeli prišleki z zahoda precej nerealne predstave, bi si (in so si odtujili) kmete, na katere so morali računati. Razen tega so bile zasedbene sile nezadovoljne s hitrostjo pridobivanja nujno potrebnih živil. Zato so aprila leta 1918 spodbudile državni prevrat, s katerim je Ukrajinsko ljudsko republiko zamenjala Ukrajinska država. Na njenem čelu se je znašel Pavlo Skoropadski (1873–1945), ki se ni imenoval predsednik, marveč hetman. Za ukrajinsko zgodovino zadnjih stoletij je bil prejkone značilna figura. Eden njegovih prednikov je že bil kozaški hetman, toda Pavlo je kariero naredil v ruski carski vojski. Njegova ukrajinščina je bila milo rečeno pomanjkljiva, njegov odnos do samostojne ukrajinske države pa precej mlačen. Zelo verjetno je, da je bila njegova »intimna opcija« Ukrajina kot del velikega ruskega carstva, iz katerega bi izginili boljševiki. Njegovo priljub­ ljenost med ukrajinskimi kmeti sta skoraj popolnoma izničila njegovo zanašanje na veleposestnike in odprava že izvedene agrarne reforme. Povrh so ga šteli za mari­ oneto Nemcev, ki so jim pobirali živež. Po drugi strani je ravno kratkotrajni državi Skoropadskega uspelo močno razširiti vlogo ukrajinskega jezika na vseh izobraževalnih stopnjah, celo na univerzi. Ustanovljena je bila ukrajinska akademija znanosti, nastajala je diplomatska mreža nove države. Priznalo jo je namreč kar nekaj pomembnih evropskih in svetovnih držav. Nemci so to priznanje ob 165

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

sklenitvi mirovnega sporazuma v Brest-Litovsku 3. marca leta 1918 izsilili tudi od ruskih boljševikov. Slednji so nanj pristali, ker je bil izstop iz vojne ena njihovih glavnih obljub, hkrati pa jim je omogočil osredotočenje na obračun z »notranjimi sovražniki«. Dolgoročno država Skoropadskega ni mogla obstati. Sesula se je skupaj z nadzorom svojih nemških zaveznikov nad Ukrajino. Hetman se je nazadnje tudi umaknil v Nemčijo, kjer ga je ob koncu druge svetovne vojne blizu Regensburga smrtno ranila bomba.

Neuresničene sanje o združitvi Konservativni hetmanov režim je v Ukrajini ob koncu leta 1918 znova zamenjala bolj socialistično usmerjena ljudska republika. Vodil jo je organ, ki se je z imenom direktorij zgledoval pri Napoleonovi zgodnji fazi iz časa po francoski revoluciji. Njegovi osrednji osebnosti sta bila že omenjena Viničenko in Petljura, ki pa sta se kmalu razšla. Boljševiki so bili že čez nekaj tednov znova pred Kijevom. Nemško in avstrijsko dogovarjanje z Ukrajino je v Brest-Litovsku predvidelo tudi avtonomni položaj za Ukrajince v Habsburški monarhiji. Izpolnila naj bi se njihova dolgoletna želja po razdelitvi Galicije na ukrajinski in poljski del. Avstrijske oblasti tega niso nikoli izpolnile. So bili pa galicijski Ukrajinci edini med avstrijskimi narodi, ki so sprejeli pozno in premalo velikodušno ponudbo zadnjega avstrijskega cesarja Karla  I. (vladal 166

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

1916–1918) o preoblikovanju države v Združene države Avstrije. Razglasili so ukrajinsko samostojnost znotraj Avstrije. Po hitrem razpadu monarhije in Karlovi odpovedi oblasti je 13. novembra leta 1918 na nekdanjih habsburških območjih, kjer so živeli Ukrajinci, vzklila Zahodnoukrajinska ljudska republika. Ukrajinski podaniki habsburških vladarjev so imeli precej boljše izhodišče od kolegov na vzhodu. Že desetletja so imeli svoje organizacije, svoje šole in izkušnje v upravljanju skupnih zadev. Na voljo so jim bili prekaljeni oficirji avstrijske vojske. Tudi nasprotje med reševanjem nacionalnega in socialnega vprašanja ni bilo tako močno kot v nekdanjem Ruskem carstvu, čeprav so si seveda galicijski kmetje ravno tako želeli zemljo. Kljub ugodnim obetom se država zahodnih Ukrajincev ni obdržala. Na pot ji je, kot že velikokrat v zgodovini ukrajinskih dežel, stopil poljski dejavnik. Poljska je ob koncu prve svetovne vojne namreč kot ptič feniks vstala iz pepela, v katerem je več kot stoletje ni bilo na evropskem zemljevidu. Poljaki iz črno-žolte monarhije so za svojo šteli celotno deželo Galicijo. V vojaškem spopadu, ki se je najprej razplamtel za nadzor nad njenim glavnim mestom Lvivom, pozneje pa še nad ostalimi deli vzhodnega dela kronovine, so bili nazadnje uspešnejši. Do poletja leta 1919 so čete zahodnih Ukrajincev pregnali čez Zbruč, nekdanjo mejno reko med avstrijskim in ruskim cesarstvom. Že prej, 22. januarja, so se sicer zgolj na papirju uresničile sanje ukrajinskih voditeljev o združitvi Ukrajincev v eni državi. V Kijevu sta se združili Ukrajinska ljudska republika in Zahodnoukrajinska ljudska repub­lika. Nova tvorba je bila prejkone privid. Že dobra dva tedna pozneje so boljševiki drugič zasedli Kijev, Poljaki pa so pridobivali 167

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

premoč v Galiciji. V tistem času so si pokrajino Bukovino že podredili Romuni, Ukrajinci v Zakarpatju pa so bili nekaj kasneje vključeni v novo češkoslovaško državo. Na pariški mirovni konferenci je Poljski uspelo zahodne zaveznike prepričati, da so vsi Ukrajinci vsaj potencialni komunisti, zato so jim podelili nadzor nad celotno Galicijo, čeprav je imel vzhodni del izrazito ukrajinsko večino. Najbolj tragično je verjetno bilo, da so se vzhodni in zahodni Ukrajinci razlikovali v izbiri zaveznikov. Vzhodni Ukrajinci iz Ukrajinske ljudske republike, ki jih je vodil Simon Petljura, so menili, da bi jim lahko Poljaki pomagali v boju z boljševiki. Pri tem so se lahko celo res naslanjali na tisti del poljskih voditeljev, ki Poljske niso videli zgolj kot države pripadnikov poljskega naroda, marveč dedinje nekdanje poljsko-litovske unije, v kateri so skupaj živeli Poljaki, Litovci in vzhodni Slovani. Predstavnik te usmeritve je bil »oče obnovljene Poljske«, maršal Józef Piłsudski. Ta je računal, da bo vzhodna Ukrajina kot tamponska dežela ščitila Poljsko pred sovjetskimi boljševiki, ki so postali gospodarji Rusije. Seveda ni hotel nič slišati o vključitvi (vzhodne) Galicije v takšno ukrajinsko državo. Zato je bil sprejemljiv za Petljuro, za nekdanje habsburške Ukrajince pa niti malo. Slednji so se bolj ogrevali za sodelovanje z »belimi«, z nasprotniki boljševikov v državljanski vojni, ki je divjala v Rusiji. Blizu jim je bila njihova konservativna usmeritev. Toda njihov cilj je bil obnova ruskega carstva v vsem njegovem sijaju, z vsemi njegovimi ozemlji in predvsem s prevlado ruskega jezika in ruske kulture v vseh porah. Za ukrajinsko avtonomijo, kaj šele samostojnost, ni bilo pri njih nobenega prostora. Svojevrstna ironija zgodovine je bila, da so enote zahodnih 168

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

Ukrajincev leta 1919 začasno zasedle Kijev v španoviji s protiboljševiškimi Rusi, skoraj leto pozneje, maja leta 1920, pa so Petljurove enote vajo ponovile skupaj s Poljaki. Nobena osvojitev se ni izkazala za trajno, boljševiki so se vsakič vrnili. Poljsko-sovjetska vojna je doživela celo popoln preobrat, ko boljševiki Poljakov in Ukrajincev niso samo vrgli iz Kijeva, marveč so se poleti znašli pred vrati Varšave. Poljsko je pred usodo, ki jo je doživela ob začetku druge svetovne vojne, rešil znameniti »čudež pri Varšavi« okoli praznika Marijinega vnebovzetja. Toda ob sklepanju mirovnega sporazuma med Poljaki in Sovjeti, ki so ga zapečatili leta 1921 v latvijski prestolnici Rigi, ni bilo več govora o tamponski ukrajinski državi. Levji delež si je vzela sovjetska Rusija, Poljaki pa so že pridobljeni Galiciji dodali zahodni del pokrajine Volinije, ki je pred prvo svetovno vojno sodila v Rusko carstvo. Z istim sporazumom je Poljska pridobila skoraj polovico današnje Belorusije. Poskusa vzpostavitve samostojne ukrajinske države je bilo konec. Ob koncu je treba povedati, da je ob številnih žrtvah in uničenju, ki so ga povzročila leta spopadov, močno trpela tudi judovska skupnost v Ukrajini, podobno kot pred stoletji v času vstaje Hmelnickega. Nasilje je prispevalo k utrditvi slovesa Ukrajincev kot naroda, ki se posebej rad spravlja na Jude, še zlasti, ker so največ judovskih žrtev povzročili enote in privrženci samostojne ukrajinske države. Vendar ni mogoče trditi, da so bili Simon Petljura in njegovi zagrizeni antisemiti. Nasilja nad Judi jim zgolj ni uspelo obvladati. So pa pokole nad eno najpomembnejših manjšin v Ukrajini izvajale praktično vse v spopade vpletene strani, od »belih« do boljševikov. Ko je Jud Samuel Schwarzbard 169

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

leta 1926 v Parizu ubil Petljuro, je sodišče verjelo njegovi obrambi, češ da se je ukrajinskemu voditelju maščeval zaradi njegove vloge v protijudovskih pogromih, in ga oprostilo. Krvavo dogajanje v Ukrajini med letoma 1917 in 1920 je navdihnilo številne prikaze v književnosti in filmu. V Kijevu rojeni rusko pišoči pisatelj Mihail Bulgakov (1891–1940), ki je najbolj znan po mojstrskem romanu Mojster in Margareta, je tako že prej napisal Belo gardo. Z njo se v eni svojih najbolj znanih novel, Smrti pri Mariji Snežni, ki govori o usodi ruskega begunca pred boljševiki v Slovenskih goricah, »poigrava« pisatelj Drago Jančar. Na boljševiški strani se je državljanske vojne udeležil Jud iz Odese Isaak Babelj (1894–1940). Svoja doživetja je neprizanesljivo opisal predvsem v tudi v slovenščino prevedeni Rdeči konjenici. Privrženost boljševikom judovskega književnika ni rešila smrti med Stalinovimi čistkami. Ukrajinci so ponosni še na režiserja Oleksandra Dovženka (1894–1956), sicer značilnega predstavnika sovjetske kinematografije. Vendar naj bi bil njegov film Arzenal iz leta 1929 o uporu delavcev proti ukrajinski osrednji radi leta 1918 manj ideološko obložen od del režiserskih sodobnikov. Epilog zmage boljševikov v državljanski vojni in tudi v Ukrajini je bila reka beguncev, ki so preplavili Evropo. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila eden njihovih pomembnih ciljev. Bežali so tudi Ukrajinci. Voditelj zahodnih Ukrajincev Jevhen Petruševič se je zatekel na Dunaj, Petljura je, kot omenjeno, pristal v Parizu. Nekaj ukrajinskih znanstvenikov je odigralo pomembno vlogo v pionirskih letih slovenske univerze v Ljubljani, ki je bila ustanovljena leta 1919. Iz izrazito ukrajinske Volinije je 170

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

izhajal Jevhen Spektorski (1875–1951), ki je od leta 1930 do 1945 na ljubljanski pravni fakulteti predaval pravno filozofijo in med drugim močno vplival na slovenskega filozofa Milana Komarja. Spektorski je bil med pestrim dogajanjem po ruski revoluciji kratek čas rektor kijevske univerze. Po drugi svetovni vojni je odšel v ZDA, kjer pa ni deloval v vrstah ukrajinske, marveč ruske emigracije. Njegov rojak iz Volinije je bil ekonomist Oleksander Bilimovič (1876–1963). Kot profesor politične ekonomije na pravni fakulteti je bil dvakrat celo dekan fakultete. Tudi on po komunističnem prevzemu oblasti ni ostal v Sloveniji, temveč se je po bivanjih v Avstriji in Nemčiji ustalil v ZDA. Prvi profesor klasične filologije na ljubljanski univerzi pa je prišel iz Odese. Šlo je sicer za Čeha Jana (Ivana) Luňáka (1847–1935).

Pravljica se konča s katastrofo Boj za dediščino komaj in prezgodaj rojene ukrajinske države so torej dobili boljševiki. Skrivnost njihovega uspeha je bil poleg neuspešnega slaloma voditeljev nove države med reševanjem nacionalnih in socialnih problemov predvsem v njihovi organiziranosti, brezobzirnosti in seveda v tem, da se je zdela njihova ponudba nazadnje najbolj sprejemljiva množicam ukrajinskih kmetov. Ti so si želeli predvsem zemlje in v boljševikih so videli poroštvo, da jo bodo res dobili. Ne Petljurova Ukrajinska ljudska republika ne Ukrajinska država Skoropadskega 171

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

izziva nista zmogli rešiti, protiboljševiški »beli« in Poljaki pa so predstavljali družbene igralce, ki so jih ukrajinski kmetje šteli za nasprotnike svojih teženj. Z boljševiki je zato vsaj v delu svoje pestre kariere sodeloval tudi najbolj znani ljudski tribun ukrajinskih kmetov, anarhist Nestor Mahno iz južne Ukrajine. Končni izplen boljševikov je bil, da so pod svojim nadzorom združili približno štiri petine sedanje Ukrajine, kjer je živelo približno trideset milijonov ljudi. Ukrajinska socialistična sovjetska republika oziroma poznejša Ukrajinska sovjetska socialistična republika je postala decembra leta 1922 ena ustanovnih članic Zveze sovjetskih socialističnih republik oziroma Sovjetske zveze. Njeno prvo glavno mesto je bilo mesto Harkiv na severovzhodu, saj se je Kijev zdel novim gospodarjem preveč okužen z nacionalistično predzgodovino. Tja so sedež republike prenesli šele po veliki lakoti in prvem valu čistk leta 1934. Življenje Ukrajincev v novi komunistični tvorbi do druge svetovne vojne razpade v dva med seboj popolnoma različna dela. Če lahko prvemu rečemo medeni tedni, je bil drugi čista groza. Nepazljivi opazovalec bi se lahko temu razkoraku čudil in si ne bi znal razložiti, kako je bilo oboje mogoče znotraj iste državne tvorbe. A navidezna romanca in križev pot, ki ji je sledil, sta logična posledica sovjetskega družbenega modela. Zanj je bilo značilno, da nikoli ni postavljal pod vprašaj predvsem dveh izhodišč. Prvo je bilo ohranjanje absolutne oblasti vladajoče komunistične partije za vsako ceno, drugo je bila gradnja skupne sovjetske istovetnosti na temeljih prevlade ruskega jezika in izročil ruskega nacionalizma ter imperializma. Takšna utemeljitev pojasni navidezno 172

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

težko razložljiva nihanja v sovjetski politiki, ko je občasno prišlo do obrata za sto osemdeset stopinj v zelo kratkem času. A če se zdi vztrajanje pri prvem izhodišču nesporno, ni z drugim na dolgi rok nič drugače. Ukrajinci so bili razumljeni kot vir težav v obeh ozirih. Prevlado komunističnih oblastnikov bi lahko vsaj v njihovi paranoični fantaziji ogrožalo izročilo nacionalnega gibanja in kratkotrajne državne samostojnosti skupaj z močno navezanostjo kmetov na komaj pridobljeno zemljo, ki je bila večja kot med Rusi. Privid domnevno prirojenega ukrajinskega »fašizma« se je pojavil že zdavnaj pred Putinom, že v zgodnjih desetletjih Sovjetske zveze. Po drugi strani so Ukrajinci ob začetku Sovjetske zveze pomenili več kot petino prebivalstva ali 45 odstotkov vseh Nerusov v državi, kar jih je delalo posebej nevarne ruski prevladi v socialistični federaciji in ustvarjalo potrebo po stalnem discipliniranju. A sovjetska zgodba Ukrajine se je vendarle začela s taktičnim popuščanjem. Grozotam triletnih neprekinjenih spopadov, ki so predvojno industrijsko proizvodnjo v Ukrajini osušili na desetino, se je najprej pridružil še tako imenovani vojni komunizem, brezobzirno zaseganje kmetijskih pridelkov, da bi boljševiki nahranili mesta. Zato je bilo mogoče opustošenje odpraviti zgolj z večjo prožnostjo na gospodarskem in kulturnem področ­ju. Nova ekonomska politika, kot so rekli gospodarskim ukrepom od začetka dvajsetih let 20.  stoletja naprej, je puščala več svobodne gospodarske pobude in omogočala kmetom razpolaganje z viški pridelkov. Rezultati niso izostali, saj je Ukrajina že leta 1926 na industrijskem področju dosegla 95 odstotkov predvojne proizvodnje. Industrijski kompleksi v Doneškem bazenu in na območju 173

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Dnipropetrovska (nekdanjega Katerinoslava) in Krivega Riha so še naprej dajali levje deleže premoga, železa in jekla v naslednici nekdanje države carjev. Hkrati so bila dvajseta leta zlata leta ukrajinske kulture. Sovjetske oblasti so se namreč odločile za obsežen projekt tako imenovane korenizacije, spodbujanja razvoja domačih, neruskih jezikov in kultur v posameznih delih Sovjetske zveze. V ukrajinski socialistični republiki je imela korenizacija podobo ukrajinizacije, vpeljevanja ukrajinščine v vse pore družbenega življenja. Splošno geslo je bilo, naj bo sovjetska kultura nacionalna po obliki, po vsebini pa socialistična. To je jasno nakazovalo, kaj ima prednost, vendar so si vladajoči boljševiki vsaj kratkoročno prizadevali pridobiti večjo podporo med neruskimi narodi, kjer so bili bistveno šibkejši kot med Rusi, in morda spotoma še razgraditi zase škodljive elemente starega carističnega sistema. Očitno so bili uspešni. V začetku dvajsetih let je bil komaj vsak peti član komunis­tične partije v Ukrajini Ukrajinec. Do sredine tridesetih let je delež večinskega naroda že presegel dve tretjini. Vendar je treba pristaviti, da je bil odstotek Ukrajincev na najvišjih partijskih položajih precej nižji, nadpovprečno pa so bili tam zastopani Rusi in deloma tudi Judje. Na omenjeni točki so bile razmere v Ukrajini še po drugi svetovni vojni malce podobne tistim na Hrvaškem v jugoslovanskem obdobju. V drugi največji jugoslovanski republiki so imeli Srbi v partijskih vrstah precej višji delež od zastopanosti med vsem prebivalstvom. Ukrajinščina, ki je dotlej imela uradni položaj zgolj v Habsburški monarhiji, je v dvajsetih letih napredovala v prevladujoči jezik v republiki. Ob precej negodovanja so se je morali naučiti partijski funkcionarji, med 174

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

katerimi je bilo izjemno veliko maternih govorcev ruščine, in državni uradniki. Prevladala je v osnovnih in srednjih šolah ter se nekoliko počasneje uveljavljala na univerzitetni ravni. V začetku tridesetih let je pouk v njej obiskoval celo višji odstotek učencev, kot je bil odstotek Ukrajincev med vsemi prebivalci (teh so bile štiri petine). Učenci, katerih materni jezik je bil ruski, poljski, nemški ali jidiš, so se v časih korenizacije sicer ravno tako večinoma šolali v svojih jezikih. Medtem ko je bilo pred revolucijo v ukrajinščini natisnjenih le malo knjig, jih je bila ob koncu dvajsetih let v Ukrajini že velika večina. Upoštevati je sicer treba, da so po dobri sovjetski maniri v času, ko je bilo trendovsko spodbujati ukrajinsko kulturo, večino številk popravili navzgor v prid drugega največjega vzhodnoslovanskega jezika. Posebno velikodušnost so boljševiki sprva izkazali celo na cerkvenem področju. Leta 1921 so dovolili vzpostavitev od Moskve neodvisne Ukrajinske avtokefalne pravoslavne cerkve. Vendar so si tukaj najhitreje premislili in jo začeli preganjati ter jo kmalu odpravili, s čimer so bili pravoslavni verniki vnovič podrejeni moskovskemu patriarhatu, ki je sicer zlasti v tridesetih letih tudi preživljal zelo težke čase. Samostojna ukrajinska Cerkev (pod pokroviteljstvom patriarhata v Konstantinoplu) je po kratki javni obuditvi v obdobju nacistične okupacije demokratične spremembe ob koncu 20. stoletja pričakala v tujini. Nazadnje je treba dodati, da je do ukrajinske kulture naklonjena politika v Sovjetski zvezi vsaj nekoliko skušala navdušiti Ukrajince zunaj meja socialistične federacije. Tisti na Poljskem in v Romuniji naj bi si zaželeli skupnega življenja z »brati« pod Stalinovo oblastjo. 175

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Prav Josif Visarionovič Džugašvili oziroma Stalin je bil v dvajsetih letih zaslužen za izvajanje korenizacije. A že ob koncu dvajsetih let si je temeljito premislil. Dotedanjo Novo ekonomsko politiko s tržnimi elementi je zamenjal z idejo revolucije od zgoraj. Zdaj naj bi v centrali predpisali, kaj se bo dogajalo na terenu. Osrednji gesli, ki so jih kot papagaji ponavljali partijski aparatčiki na nižjih ravneh, sta bili bliskovita industrializacija in »podružbljenje« ali kolektivizacija kmetijstva. Oba ukrepa sta imela globok vpliv na v Sovjetski zvezi in tudi v Ukrajini izrazito prevladujoči kmečki živelj. Industrializacija je kmete preusmerjala v delo v tovarnah v mestih, kolektivizacija pa jim je jemala iz rok upravljanje šele sorazmerno nedavno pridobljenih posestev in jih prenašala na velike kolektivne farme, razvpite kolhoze. Industrializacija je bila dejansko zaslužna za velike notranje premike prebivalstva. Zlasti mesta na jugu Ukrajine so se naravnost napihnila. Prebivalstvo današnjega Donecka, ki se je takrat času primerno imenoval Stalino, je poskočilo s sto tisoč na skoraj pol milijona duš, medtem ko se je mesto Zaporižja z dobrih petdeset tisoč razširilo na skoraj tristo tisoč prebivalcev. Obenem je povsod v mestih naraščal delež Ukrajincev, ki so prihajali s kmetov. Čeprav so bili Rusi in Judje med meščani še zmeraj nadpovprečno zastopani, so relativno ali celo absolutno večino sedaj pridobili pripadniki večinskega naroda v republiki. Kolektivizacija kmetijstva se je v Ukrajini in v mnogih drugih delih Sovjetske zveze sprevrgla v čisto katastrofo, njene posledice pa marsikje odmevajo do danes. Kljub svojemu položaju »žitnice Evrope« je Ukrajina v sovjetskem obdobju doživela vsaj štiri velike lakote. Pri treh so 176

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

ne glede na zgrešeno kmetijsko politiko osrednjo vlogo odigrali naravni razlogi in z njimi povezane slabe letine. Pri najbolj uničujoči množični lakoti je bila glavni krivec politika. Zaradi uničujočih posledic se je je v ukrajinščini prijelo ime holodomor, po naše približno pomor z lakoto. Korenine holodomora so v že omenjeni Stalinovi odločitvi, da spravi sovjetske kmete pod streho kolektivnih farm. Temu so se Ukrajinci, ponosni na svojo zemljo, upirali bolj kot recimo Rusi. Zato je moral Stalin leta 1930 začasno celo popustiti. Takrat je bilo v Ukrajini v omenjene farme vključenih že več kot šestdeset odstotkov kmetov. A ko je osrednja oblast pri vsiljevanju kolektivizacije nekoliko popustila, je približno tretjina kmetov v kratkem času izstopila. Seveda je bil odlog samo začasen in seveda je dolgoročno moralo biti po Stalinovo. Ampak v drugem valu ustvarjanja skupinskih farm je šlo še bolj zares. Oblasti so razglasile vsesplošni lov na večje in srednje kmete, ki so jim po rusko rekli kulaki, po ukrajinsko pa kurkuli. Ker so jugoslovanski komunisti zvesto posnemali sovjetske zglede, se je po drugi svetovni vojni izraz kulak na veliko uporabljal tudi na Slovenskem. Po zaslugi Toneta Partljiča in filma, posnetega po njegovi drami, je ostal splošno znan. Tako v sovjetskem kot v slovenskem primeru kmalu ni več pomenil samo večjega kmeta, marveč vsakogar, ki se je zoperstavljal kolektivizaciji kmetijstva ali nasploh socialistični politiki do kmetov. Ki v veliki večini ni bila prijazna. V Ukrajini je bil odpor »kulakov« seveda znaten. V znak protesta proti izgubi lastnega razpolaganja z zemljo so požigali zaloge pridelkov in celo kmetijska poslopja. Življenje je izgubilo kar nekaj partijskih uradnikov, ki so poskušali na terenu uveljavljati papirnate zamisli 177

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

»genialnega voditelja« iz Moskve. Povračilo je bilo praviloma povsem nesorazmerno. Na desettisoče »kulakov« je bilo pobitih ali pregnanih v vzhodne predele Sovjetske zveze, kamor pa mnogi sploh niso prispeli. Najhujša kazen so bile pretirane zahteve po oddaji kmetijskih pridelkov, ki so bile zaslužne že za izbruh lakote v času »vojnega komunizma« ob začetku sovjetskega obdobja. Še zlasti, ker so te zahteve sovpadle z dvema zaporednima katastrofalnima letinama v letih 1931 in 1932. Oblasti so neusmiljeno pobrale vse, tudi setvi namenjeno žito, morebitne dejanske ali domnevne »skrite zaloge« pa celo sežigale. Da bi bila tragedija še večja, je Sovjetska zveza v času katastrofalne lakote nemoteno nadaljevala z izvozom žita, saj je dohodke od njega potrebovala za financiranje megalomanske industrializacije. Zunanjo pomoč je dosledno zavračala, ker je njeni propagandi v veliki meri uspelo prepričati zahodno javnost, da so »pravljice o veliki lakoti« delo razrednih sovražnikov in že takrat tudi »ukrajinskih fašistov«. To ni bil ne prvi ne zadnji tak primer. Zahodnjaško lahkovernost v odnosu do Sovjetske zveze v obdobju holodomora je recimo mojstrsko opisal srbski pisatelj judovskega rodu Danilo Kiš v enem od poglavij svoje Grobnice za Borisa Davidoviča z naslovom Mehanični levi. V sicer izmišljeni zgodbi pripoveduje o obisku znanega francoskega politika in zagovornika Sovjetske zveze iz obdobja med obema vojnama Edouarda Herriota v Kijevu. Tam ga naplahtajo, da v prvi deželi socializma ni preganjanja vere in duhovnikov. Močan argument v prid podmeni, da je bila velika lakota v tolikšnem obsegu umetno povzročena in še posebej usmerjena proti Ukrajincem, je tudi dejstvo, da so v času najhujšega pomanjkanja zaprli mejo med ukrajinsko in rusko republiko. 178

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

O številu žrtev holodomora v letih 1932 in 1933 v Ukrajini kot v mnogih podobnih primerih ni enotnega mnenja. Najverodostojnejše ocene se gibljejo med tri in pol ter petimi milijoni žrtev, nekateri govorijo celo o desetih milijonih mrtvih. Veliko ocen sicer vključuje tudi dolgoročnejše demografske posledice v podobi otrok, ki se zaradi množičnega umiranja niso rodili. Vsekakor so leta 1939 pri sovjetskem popisu našteli tri milijone Ukrajincev manj kot leta 1926, pri čemer je treba resda upoštevati, da se je pod vplivom spremenjenih trendov marsikdo, ki se je prej opredelil kot pripadnik manjšega vzhodnoslovanskega naroda, pri novem popisu verjet­ no opredelil za Rusa. Nedvomno je velika lakota hudo vplivala na narodnostno podobo velikih delov današnje Ukrajine. Umrlo prebivalstvo so velikokrat zamenjali prišleki iz drugih delov Sovjetske zveze, ti pa v večini niso sprejeli ukrajinskega, marveč ruski jezik. V Ukrajini in še nekaterih drugih državah je holodomor priznan kot genocid nad ukrajinskim narodom. Nedavno ga je kot genocid priznal tudi Evropski parlament. Nasprotniki take opredelitve poudarjajo, da je kolektivizacija v povezavi z veliko lakoto kot posledico naravnih razlogov sočasno prizadela druge predele Sovjetske zveze in da med žrtvami med drugim najdemo veliko Rusov v žitorodnih pokrajinah. Toda dejstvo je, da so imeli samo Kazahi v osrednji Aziji, ki jih je sovjetska oblast takrat prisilila k opustitvi nomadskega načina življenja in k stalni naselitvi, v relativnih številkah primerljive ali celo večje izgube kot Ukrajinci. Da naravni razlogi niso bili temeljni razlog za stradanje, priča še okoliščina, da drugače kot pri treh preostalih velikih lakotah iz sovjetskega obdobja nadpovprečnih izgub niso imela najbolj 179

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

od pridelave žita odvisna območja na jugu Ukrajine, marveč pokrajine višje na severu, kjer je bila ukrajinska narodna zavest najmočnejša. Lahko torej rečemo, da je bil cilj Stalinovega dvora dejansko ošibitev in kaznovanje nepredvidljivih in neposlušnih manjših ruskih vzhodnoslovanskih »bratov«. Zato holodomor zelo obremenjuje odnos med Rusi in Ukrajinci. Slovenski bralci so se že pred drugo svetovno vojno lahko z njim seznanili v knjigi Ukrajina joka nekdanjega pravoslavnega duhovnika in poznejšega grkokatolika Oleksija Pelipenka. Slovenski prevod je izšel leta 1940. Kolektivizacija je bila na papirju sicer uspeh, saj samostojnih kmetov v Ukrajini do leta 1936 praktično ni bilo več. Dolgoročno pa je ukrajinsko in sovjetsko kmetijstvo seveda opustošila. Za nameček se je Stalin takoj po veliki lakoti ali že ob njenem koncu lotil še obračuna z ukrajinsko kulturno elito. Partijski veljaki, ki so se v dvajsetih letih nejevoljno učili ukrajinsko, so zdaj namreč nastopali kot branilci ukrajinske kulture. Že v prvem valu čistk jih je večina pristala za rešetkami ali pred strelskim vodom. Nekateri so se bridki usodi izognili s samomorom. Že leta 1937 pa so se začele »velike čistke« kot del vsesovjetskega Stalinovega projekta prečiščevanja politične, kulturne in družbene scene. Komaj oblikovana ukrajinska politična in kulturna smetana je bila v obeh valovih praktično fizično iztrebljena (enako velja za belorusko in za smetane drugih narodov v sovjetskem imperiju). Za približno predstavo naj zadostuje suh podatek, da so bili od sto dveh članov politbiroja ukrajinske partije, ki so na položajih vedrili in oblačili od začetka sovjetske Ukrajine, leta 1939 na prostosti samo trije. Komaj kaj več kot trije dodatni so bili istočasno 180

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

še živi. Kar se je z vzponom ukrajinskega jezika začelo kot pravljica, se je pred drugo svetovno vojno končalo kot čista grozljivka. V njenem zadnjem obdobju je bil za spravljanje Ukrajincev v red že zadolžen morda najbolj znani šef ukrajinske partije, neki Rus iz bližine mesta Kursk po imenu Nikita Hruščov. Takrat ni še nič kazalo, da bo kdaj postal Stalinov kritik.

Ukrajinci delijo slovensko izkušnjo V dvajsetih letih 20. stoletja so se Ukrajinci v sosednih državah, kot so sovjetske oblasti računale, nevoščljivo ozirali proti Sovjetski zvezi. V tridesetih letih za nevošč­ljive poglede ni bilo več pravega razloga. Žal je bilo verjet­no tudi marsikomu, ki se je iz begunstva po ruski revoluciji vrnil v sovjetsko Ukrajino, recimo proslavljenemu zgodovinarju in nekdanjemu predsedniku osrednje rade Mihajlu Hruševskemu. Leta 1931 so ga iz Ukrajine pregnali v Moskvo, kjer je pod ostrim očesom sovjetske tajne službe umrl tri leta pozneje. Ključni razlog, da so bili nevoščljivi pogledi sploh potrebni, je bila okoliščina, da je bil položaj Ukrajincev po prvi svetovni vojni podoben položaju Slovencev. Kot sem že povedal, se jih je večina znašla v Sovjetski zvezi, kjer so lahko nekaj let uresničevali sanje o uveljavitvi svojega jezika in kulture. Podobno se je večina Slovencev znašla v večnarodni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino 181

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Jugoslavijo. Po eni strani sta nova država in španovija s Hrvati in Srbi pomenili izboljšanje slovenskega položaja na kulturnem področju predvsem v robnih pokrajinah, recimo na Štajerskem in v Prekmurju. Ustanovljena je bila tudi slovenska univerza v Ljubljani. Po drugi strani lahko rečem, da se ni nadaljeval razvoj demokratičnih političnih struktur in demokratične kulture, ki je na večini slovenskega narodnega ozemlja močno napredoval v zadnjih desetletjih Habsburške monarhije. V zadnjih letih vladanja kralja Aleksandra I., v času njegove diktature, so se močno okrepili pritiski v smeri zlitja Slovencev, Hrvatov in Srbov v enoten jugoslovanski narod. Slovenci, ki so v kraljevino Karadjordjevićev vstopili kot narod z razvito infrastrukturo, so uradno že takoj postali »pleme« jugoslovanskega naroda. Vendar drugače kot v Sovjetski zvezi to ni pomenilo vsiljevanja skupnega jezika in vodilna vloga slovenščine v slovenskem delu države ni bila ogrožena. Takoj po združitvi je sicer del kulturne elite navijal za jezikovno zlitje, kar pa ni nikdar doseglo omembe vredne podpore med ljudmi. Zunaj Sovjetske zveze je ostala približno petina vseh Ukrajincev, še veliko več Slovencev je ostalo zunaj južnoslovanske državne tvorbe. Razdeljeni so bili med Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Pri tem je pod Italijo pristal morda najživahnejši in gospodarsko najuspešnejši del, posebej če pomislimo na prodorne tržaške Slovence. Zanje so se hude omejitve začele takoj, načrtno uničevanje slovenske kulture in njene javne navzočnosti pa s fašističnim prevzemom oblasti leta 1922. Narodno najzavednejši Ukrajinci so pristali v okviru tako imenovane druge poljske republike. Ta je leta 1923 uradno dobila nadzor nad Galicijo za četrt stoletja. Poljaki se niti tokrat 182

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

pri opravljanju »ukrajinskega izpita« niso izkazali. Sicer odnos oblasti do Ukrajincev ni bil nikoli tako zatiralski kot odnos Mussolinijevega režima do Slovencev, vendar skoraj ni dvoma, da so si želeli svoje vzhodnoslovanske državljane na dolgi rok spremeniti v Poljake. Število šol z ukrajinskim učnim jezikom se je v skoraj dveh desetlet­jih poljske oblasti drastično zmanjšalo, ukrajinščina je bila izgnana z univerze v Lvivu, na kateri si je določeno mesto priborila v avstrijskih časih, omejitve so nalagali sicer uradno priznani Grkokatoliški cerkvi. V njej so imeli Ukrajinci v Galiciji še vedno močno oporo, tudi zaradi ugleda dolgoletnega metropolita Šeptickega. Ukrajinski poslanci so sedeli v poljskem parlamentu, vendar je nasploh slab položaj ukrajinskega življa, ki ga je za nameček mučila gospodarska zaostalost vzhodnega dela nove poljske države, spodbujal iskanje korenitih rešitev. Mnogi so jih seveda, zlasti v dvajsetih letih, iskali v sovjetski Ukrajini. Obenem ni čudno, da je ravno med narodno močno zavednimi Ukrajinci v Galiciji nastala radikalna Organizacija ukrajinskih nacionalistov (OUN), kot je v brezizhodnem položaju za primorske Slovence v Italiji nastala organizacija TIGR. OUN si je prizadevala za ukrajinsko neodvisnost in ji niso bile tuje nasilne metode. Ubila je več politikov med rojaki, ki jih je sumila do Poljakov preveč naklonjenega odnosa. Njena najbolj znana žrtev pa je leta 1934 postal poljski notranji minis­ ter Bronisław Pieracki. Svojo kariero je v njenih vrstah v medvojnem obdobju med drugim začel njen poznejši najbolj znani voditelj Stepan Bandera (1909–1959) in si od poljskih oblasti prislužil dolgoletno zaporno kazen. Obenem so ukrajinski nacionalisti vse več upov stavili v nacistično Nemčijo in v preurejanje Evrope, ki so jo 183

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

pričakovali od nje. V prepričanju, da lahko nova vojna reši njihove težave, sicer med evropskimi manjšinami niso bili osamljeni. Mnenje o vojni kot zdravilu za ne­ vzdržne razmere, v katerih so živeli, srečamo v tem času tudi med Slovenci (zunaj jugoslovanskega okvira). Čeprav je poljska država načeloma gledala na svoje pravoslavne državljane bolj sumničavo kot na grkokatoliške, so imeli Ukrajinci v Voliniji, ki so bili v veliki večini pravoslavne vere, boljši položaj od rojakov v Galiciji. Po eni strani tam ni bilo tako močnega izročila poljsko-ukrajinskih prerivanj, stalnice že iz avstrijskih časov, po drugi strani narodna zavest zaradi življenja pod carji v Voliniji ni bila močno razvita. Poljaki so po tihem upali, da bodo Ukrajinci v Voliniji postali zgled za pripadnike istega naroda onkraj sovjetske meje. S tem pa so nehote dosegli, da se je tudi Volinija spremenila v pokrajino z močno poudarjeno ukrajinsko zavestjo, kar je ostala vse do danes. Kar zadeva pravoslavce na Poljskem, je treba povedati, da je njihovo veliko število v povojni državi po prvi svetovni vojni zaslužno za podelitev avtokefalnosti (samostojnosti) Poljski pravoslavni cerkvi leta 1924. Danes ima v mejah Poljske sicer le še malo vernikov, a avtokefalna je še vedno. Nekako 800 tisoč Ukrajincev je po prvi svetovni vojni ostalo v močno povečani romunski državi v pokrajinah Bukovini in Besarabiji. Kljub vmesni kratkotrajni odjugi kot skupnost niso imeli praktično nobenih pravic. Razglašali so jih za »Romune, ki so pozabili materni jezik«. V primerjavi z razmerami v avstrijski dobi, ko je bilav Bukovini uveljavljena »bukovinska poravnava« med Ukrajinci, Romuni in Nemci, je šlo za strahoten korak nazaj. 184

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

Daleč najbolje se je godilo ukrajinski manjšini (med katero so se mnogi označevali za Rusine) v po prvi svetovni vojni nastali češkoslovaški državi, kjer je štela pri­ bližno pol milijona. Češkoslovaška je kot nekakšen podaljšek Slovaške dobila današnje ukrajinsko Zakarpatje, ki je bilo prej stoletja dolgo del madžarskega kraljestva, kakor je bilo že povedano. Pod madžarsko oblastjo so imeli Ukrajinci v zadnjih desetletjih nekaj možnosti za uporabo svojega jezika zgolj pri bogoslužju, pravzaprav podobno kot prekmurski Slovenci. Češkoslovaška jim je priznala avtonomijo. Vendar so bili vzhodnoslovanski prebivalci Zakarpatja razdeljeni med pravoslavce, ki so bili v glavnem rusofilsko usmerjeni, in grkokatolike, ki so bili prej pod močnim madžarskim vplivom, v novih razmerah pa so začeli bolj poudarjati ukrajinsko istovetnost. Najbolj znana osebnost iz Zakarpatja je postal njihov voditelj, grkokatoliški duhovnik Avhustin Vološin. V zadnjih mesecih obstoja samostojne Češkoslovaške so pokrajino iz Podkarpatske Rutenije celo preimenovali v Podkarpatsko Ukrajino. Ker so si Madžari tedaj že pri­ ključili prejšnjo zakarpatsko prestolnico Užhorod, je bil sedež avtonomnih organov v mestu Hust blizu sotočja rek Tise in Rike. Ko je Češkoslovaški zaradi nemške zasedbe marca 1939 bila zadnja ura, so v Zakarpatju 14. marca razglasili samostojnost. Nastala je »država za en dan«, saj so Madžari že 15. marca pobrali še preostalo ozemlje pokrajine.

185

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

V krvavi deželi S hitrim koncem Podkarpatske Ukrajine se je že napovedoval krvavi ples, ki je ukrajinske zgodovinske dežele dosegel šest mesecev pozneje. Vodilni ameriški strokovnjak za vzhodnoevropsko zgodovino Timothy Snyder Ukrajino upravičeno prišteva h »krvavim deželam«, ki so med drugo svetovno vojno in zaradi nje najbolj trpele. Če isti zgodovinar upravičeno izraža mnenje, da je bila v tem obdobju današnja Belorusija najnevarnejši prostor na svetu, njena južna soseda ni veliko zaostajala. Ogromnim izgubam zaradi holodomora in Stalinovih čistk se je pridružilo še med šest in devet milijonov mrtvih med vojno in po njej. Tako je bilo tudi zato, ker je bila Ukrajina kot žitnica in z rudami bogata dežela ena »glavnih nagrad« in ker je bila nepopravljivo ujeta med Stalinov in Hitlerjev totalitarizem. Na zahodu, kjer so v glavnem poznali le nacionalsocialistični in deloma še Mussolinijev fašistični totalitarizem, je lahko nerazumevanje te usodne ujetosti še danes voda na mlin za propagandne zgodbe, ki jih o Ukrajini in Ukrajincih razširja Putinov režim. Druga svetovna vojna je najprej dosegla zahodne Ukrajince, državljane Poljske. Sovjeti so namreč na podlagi sporazuma s Hitlerjevo Nemčijo 17. septembra 1939, šestnajst dni za Nemci, napadli »svoj« vzhodni del zahodne sosede. V kratkem času so zasedli današnji zahodno Ukrajino in zahodno Belorusijo. Zasedbo so uradno prikazali kot združitev Ukrajincev in Belorusov z brati onkraj sovjetske meje. Če so Poljaki na zasedenih ozemljih z množičnimi aretacijami in usmrtitvami 186

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

takoj občutili težo sovjetske okupacije, se je položaj pripadnikov vzhodnoslovanskih narodov najprej izboljšal. Ukrajinščina je v Galiciji in Voliniji pridobila precej večjo veljavo. Toda nove razmere so kmalu pokazale zobe. Uvajanje kolektivizacije ni dišalo niti zahodnim Ukrajincem, za poljskimi so začeli izginjati tudi njihovi voditelji in pripadniki ukrajinske elite v Galiciji in Voliniji. Mnogi so po sovjetski maniri končali kot deportiranci na vzhodu Sovjetske zveze. Bistveno oteženo je bilo tudi delovanje Grkokatoliške cerkve kot osrednje ukrajinske ustanove v Galiciji. Navdušenje nad »združitvijo« pod srpom in kladivom se je v nekaj manj kot dveh letih torej močno ohladilo. Ker je Stalinov začasni prijatelj Hitler zvil roko še enim svojim prijateljem, Romunom, so ti Sovjetom leta 1940 odstopili Bukovino in Besarabijo, kjer so Ukrajinci prebivali v južnem delu. Slednjo so združili s prej avtonomno moldavsko enoto znotraj ukrajinske republike v novo Moldavsko sovjetsko socialistično republiko, današnjo neodvisno državo Moldavijo. Tam še danes obstaja napetost med večinskim romunsko govorečim prebivalstvom in vzhodnoslovanskim delom, v katerem prevladujejo Ukrajinci, ki so svoj jezik skoraj v celoti zamenjali z ruščino. Na njem je nastala značilna sovjetoidna marionetna tvorba pod ruskim patronatom, imenovana Transnistrija ali Pridnestrje. Ni treba posebej poudarjati, da so Sovjeti po drugi svetovni vojni obdržali vse ozemeljske pridobitve, ki jih je njihov modri voditelj dosegel v španoviji s Hitlerjem. Ko je Hitler 22. junija leta 1941 napadel zaveznika Stalina, glede na izkušnje dveletne »slavne« sovjetske vladavine ni bilo posebej čudno, da so številni Ukrajinci 187

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

v današnji zahodni Ukrajini pričakali nove, nemške okupatorje kot osvoboditelje. Nekatere vojaške enote, ki so jih sestavljali pripadniki Organizacije ukrajinskih nacionalistov, so skupaj z Nemci celo vkorakale na območje Ukrajine. Najbolj znana je bila enota, imenovana Slavec (Nachtigall). Še vedno pa je živa razprava o tem, kakšna je bila vloga enote pri pogromih zoper Jude in Poljake v Lvivu od konca junija naprej. Vsekakor je ukrajinsko sodelovanje pri protijudovskem nasilju še danes močno orožje v ruskem slikanju Ukrajincev kot k fašizmu in antisemitizmu posebej nagnjenih ljudi. Podobno velja za sodelovanje ukrajinskih policijskih enot pri pokolih Judov v vzhodnejših delih Ukrajine. V judovski kolektivni spomin se je najbolj vtisnil množični pomor v soteski Babin Jar na območju Kijeva 29. in 30. septembra leta 1941, ko je bilo ubitih več kot 30 tisoč Judov. Nemška okupacija Ukrajine je na tragičen in krvav način končala večstolet­ no navzočnost Judov na ukrajinskem ozemlju kot poglavitnih prebivalcev mest in posrednikov med podeželjem in mestom. Kot je bilo omenjeno že v uvodnem poglavju, je bila morda vsaka četrta od približno šestih milijonov žrtev nacističnega iztrebljanja izvoljenega ljudstva doma na območju Ukrajine. Ni mogoče prezreti, da imajo med Judi nasploh in v Izraelu Ukrajinci pretežno slab sloves, podobno kot med nekdanjimi jugoslovanskimi narodi Hrvati. Treba pa je dodati, da je veliko Ukrajincev tvegalo in celo izgubilo življenje pri zaščiti in reševanju Judov. Mnogim so v Izraelu priznali naslov pravičnika med narodi, ki ga med Slovenci med drugimi nosijo Uroš Žun, Zora Pičulin ali lazarist Andrej Tumpej. Na tem seznamu pa ni lvivskega grkokatoliškega metropolita Šeptickega. Čeprav je obsojal protijudovske pogrome in storil vse, 188

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

kar je bilo v njegovi moči za konkretno reševanje Judov, mu zamerijo po dveh letih sovjetske okupacije razumljivo stališče iz leta 1941, da je nemška zasedba vendarle boljša od sovjetske. Nemci so si do novembra leta 1941 podredili skoraj celotno Ukrajino. Praktično vso predvojno ukrajinsko sovjetsko republiko so spremenili v »rajhovski komisariat« Ukrajina. Hitlerjeva zaveznica Romunija je po napadu na Sovjetsko zvezo vzela nazaj komaj prejšnje leto izgubljena ozemlja v Bukovini in Besarabiji. V nadaljevanju vojne je začasno zasedla tudi dele jugozahodne Ukrajine. Glavno nagrado, mesto Odesa, so v čast takratnemu romunskemu samodržcu Ionu Antonescuju preimenovali v Antonescu. Zahodne dele, ki si jih je Sovjetska zveza priključila šele leta 1939, ko jih je iztrgala Poljski, so Nemci pridružili svoji upravi tistih delov Poljske, ki jih niso neposredno vključili v Tretji rajh. Novo tvorbo so poimenovali z v slovenščino težko prevedljivim izrazom Generalgouvernement. Še najboljši približek bi bil Generalno gubernatorstvo. Znotraj njega so Ukrajincem sicer dajali več pravic kot Poljakom. Nekateri ukrajinski nacionalistični aktivisti iz Galicije so se v nemški službi udinjali tudi v rajhovskem komisariatu. V obeh delih pod nemško okupacijo je bilo nekaj možnosti za izdajanje ukrajinskih glasil in pouk v ukrajinščini. Prav tako so Nemci omogočili obnovo red­nega verskega življenja in avtokefalne ukrajinske pravoslavne Cerkve, ki je začasno vstala od mrtvih. Na veliko razočaranje Ukrajincev pa jim ni prišlo na misel, da bi odpravili kolektivne farme. Nadeli so jim drugačno ime, vendar so v njih videli dobrodošlo orodje učinkovitega pridobivanja kmetijskih pridelkov, ki so jih potrebovali za oskrbo prebivalstva. 189

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

To še zdaleč ni bilo edina streznitev, ki so jo ob trku z nacisti doživeli narodno zavedni Ukrajinci. Vse od leta 1941 so se morali soočati s spoznanjem, da »sovražnik mojega sovražnika«, v tem primeru Rusov in Poljakov, pač ni nujno »moj prijatelj«. Bistveno so podcenili nacis­tično rasistično ideologijo, ki ni puščala skoraj nič prostora za samostojno življenje (ali sploh življenje) Slovanov. Pri tem je bila nemška okupacija delov Sovjetske zveze bistveno drugačna od okupacije na zahodu Evrope, kjer so bile žrtve bistveno manjše, če pomislimo samo na Norveško ali Dansko. Nemški odnos do Ukrajincev, Belorusov, Rusov in Poljakov kot »rasno manjvrednih« narodov je bil še za kakšno stopnjo slabši od zaničljivega odnosa do Slovencev in njihove kulture na zasedenih območjih Štajerske, Koroške in Gorenjske. Kakšno mesto naj bi imeli Ukrajinci v Hitlerjevem »novem redu«, je jasno povedal komisar rajhovskega komisariata Ukrajina Erich Koch avgusta leta 1942: Svobodne Ukrajine ni. Cilj našega dela mora biti, da Ukrajinci delajo za Nemčijo, ne pa da osrečujemo tukajšnje ljudstvo. Ukrajina mora priskrbeti tisto, kar Nemčiji manjka. To nalogo moramo izvajati ne oziraje se na izgube. /…/ Za Nemce v rajhovskem komisariatu je merodajno stališče, da imamo opraviti z ljudstvom, ki je v vsakem pogledu manjvredno. /…/ Sicer pa moramo storiti vse, da uničimo rodnost tega prostora. Firer je za to predvidel posebne ukrepe. Vodstvo Organizacije ukrajinskih nacionalistov je posledice takšnih izhodišč občutilo že kmalu. Sama organizacija se je sicer kmalu potem, ko je sovjetski tajni službi uspelo 190

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

leta 1938 ubiti njenega vodjo Jevhena Konovalca, razdelila na dve krili. Polkovnik Andrij Melnik je vodil krilo, ki se je v glavnem opiralo na emigrante, krilo pod vodstvom danes veliko bolj znanega Bandere pa je imelo jedro privržencev v nekoč poljski Galiciji. Bandero je sodelovanje z Nemci navdihnilo celo za pogubno iluzijo, da je pod nemškim patronatom možna ustanovitev ukrajinske države. In jo je 30. junija leta 1941 v Lvivu tudi razglasil. Kot je bilo razvidno že zgoraj, pa takšne države zemljevidi protislovansko usmerjenih nacionalsocialistov seveda niso predvidevali, kot so recimo predvidevali marionetni hrvaško in slovaško tvorbo. Ukrajina je bila s svojim bogastvom preprosto preveč dragocena, da bi jo pripadniki »gosposkega ljudstva« zaupali v upravo »manjvrednim« Slovanom. Bandera je kmalu pristal v nemškem taborišču Sachsenhausen v vzhodnonemškem mestu Oranienburg. Od tam je prišel šele proti koncu leta 1944. Za njegovo posmrtno usodo gre za srečno okoliščino, saj je bil v času najhujšega protijudovskega in protipoljskega divjanja nekaterih svojih privržencev zaprt. Nemci so dosledno izpolnjevali še druge točke Kochovega »programa«. Izčrpavanju Ukrajine, zlasti njenega žita, mleka in mesa, je služila že omenjena ohranitev sistema kolektivnih farm, da bi Ukrajinci delali za Nemčijo, pa so jih približno dva milijona odpeljali na prisilno delo v jedrno deželo rajha kot »delavce z vzhoda«. Podobno usodo si je z njimi delilo veliko Slovencev. Ko je postalo jasno, da sodelovanje z Nemci ne more prinesti ničesar, se je okrepil tudi ukrajinski odpor zoper okupacijo. Nasploh je treba za Timothyjem Snyderjem ponoviti, da je veliko več Ukrajincev padlo v boju proti okupatorjem kot v sodelovanju z njimi. Po eni strani so 191

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Ukrajinci tvorili pomemben del enot sovjetske Rdeče armade. Veliko jih je že na začetku vojne končalo v nemškem vojnem ujetništvu, kjer so bile življenjske razmere nevzdržne. Čeprav natančnih podatkov še ni, so bili zagotovo močno zastopani med žrtvami taborišča za sovjetske vojne ujetnike, tako imenovanega »štalaga« (kratica je narejena iz nemške besede Stammlager, kar pomeni nekaj takega kot jedrno taborišče) v Melju v Mariboru, kjer je bila smrtnost vojnih ujetnikov z vzhoda pošastno visoka. Približno tri milijone Ukrajincev je bilo ob umiku sovjetske vojske pred Nemci leta 1941 evakuiranih v notranjost države. V času vojne se je v Ukrajini podobno kot v Belorusiji razmahnilo močno partizansko gibanje. Odgovor nanj so bile še hujše nemške represalije. Leta 1942 je nastala Ukrajinska vstajniška vojska (s  kratico UPA), v kateri so glavno besedo kmalu pridobili pripadniki Organizacije ukrajinskih nacionalistov. Borila se je proti Sovjetom in partizanom, proti predvojnim gospodarjem Galicije in Volinije Poljakom in tudi proti nemškim okupatorjem. Najbolj problematični del njenega delovanja so pokoli poljskega civilnega prebivalstva v Voliniji in deloma tudi v Galiciji leta 1943. Takrat naj bi povzročila med 60 in 80 tisoč žrtev. Poljska odporniška vojska v domovini se je za to maščevala ukrajinskemu civilnemu prebivalstvu, zaradi česar je bilo med Ukrajinci na zahodu današnje države od deset do 15 tisoč mrtvih. Nasilje ukrajinskih enot še danes močno obremenjuje odnos Ukrajine s Poljsko, posebej ob slavljenju, ki ga je zlasti na zahodu Ukrajine deležen poveljnik vstajniške vojske Roman Šuhevič (1907–1950). Bandera je bil, kot rečeno, ves čas dogajanja v taborišču. Dodatno je čustva razvnel film Volinija, ki prikazuje dogodke leta 192

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

1943 s poljskega zornega kota in je na Poljskem doživel premiero leta 2016. Ukrajinci so slednjič tvorili del enot pod vodstvom Antona Vlasova, najbolj znanega voditelja pronemških enot med Rusi. Omembo si zasluži še 14. grenadirska divizija (oziroma pozneje ukrajinska divizija št. 1) v sklopu Waffen-SS, znana pod imenom Galicija. V njej so prevladovali ukrajinski prostovoljci z zahoda dežele. Med njimi je bilo veliko privržencev Melnikovega krila Organizacije ukrajinskih nacionalistov, medtem ko je konkurenčno Banderovo krilo ustanovitev divizije zavračalo. Na Slovenskem je krvave sledove pustilo zlasti sodelovanje njenih pripadnikov v bojih na Štajerskem in Koroškem od februarja leta 1945, med drugim na planini Menini. Rdeča armada je Nemce iz srednje in vzhodne Ukrajine pregnala že leta 1943. V Kijev je vkorakala novembra tega leta. Slabo leto dni pozneje je v celoti dobila pod nadzor tudi današnjo zahodno Ukrajino, ki je imela pred tem le malo zgodovinskih izkušenj z življenjem pod rusko oziroma sovjetsko oblastjo. Tam je Ukrajinska vstajniška vojska odpor proti sovjetski zasedbi nadaljevala še globoko v petdeseta leta. Podoben odpor je bil značilen za baltske države, ki jih je Sovjetska zveza zasedla že leta 1940 na podlagi barantanja s Hitlerjem, po večletni nemški zasedbi pa je nad njimi ponovno vzpostavila svojo oblast, ki je zahodne države uradno sicer niso nikoli priznale. V zahodni Ukrajini so Sovjeti odločilni udarec odporu zadali leta 1950, ko jim je uspelo ubiti njegovega vodjo Romana Šuheviča. Druga svetovna vojna je v ukrajinskih zgodovinskih deželah poleg ogromnih človeških žrtev in uničenja judovske skupnosti nazadnje povzročila še velike prisilne selit­ ve prebivalstva. Zaradi premika meja Poljske na zahod, za 193

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

katerega so se dogovorili »veliki trije«, ameriški predsednik Roosevelt, britanski premier Churchill in sovjetski »striček Joe«, je moralo zahodno Ukrajino zapustiti približno 800 tisoč Poljakov. Lviv je postal večinsko ukrajinsko mesto. Poljaki so v zadnjem velikem izbruhu protiukrajinskega sentimenta v dosedanji zgodovini, verjetno tudi z mislijo na svoje žrtve iz Volinije, leta 1947 v okviru operacije s tajnim imenom Visla nasilno preselili 150 tisoč Ukrajincev z jugovzhoda države v novih mejah na sever, na območja, ki jih je Poljska nedavno dobila od Nemčije. Spet veliko izseljenih selitve ni preživelo. Obdobje med letoma 1939 in 1945 in po vojni obremenjuje ukrajinski zgodovinski spomin podobno, kot dogajanje med drugo svetovno morijo in po njej obremenjuje slovenskega. Po eni strani Ukrajinci z beloruskimi in ruskimi sosedi delijo pojmovanje nemške okupacije kot obdobja nepredstavljivega nasilja in trpljenja, hkrati pa odpora zoper njo kot slavnega poglavja zgodovine. Po drugi strani je to pojmovanje v Ukrajini bolj deljeno kot v Belorusiji in Rusiji. V zahodnih delih države, ki pred vojno niso poznali sovjetskega režima in njegovega terorja, so največjih časti deležni nosilci odpora zoper ta režim in njegovo vojsko, se pravi, ukrajinski nacionalisti in zlasti Stepan Bandera. Tam Rdeča armada in partizanski odpor niti približno nista razumljena tako pozitivno kot v drugih delih države in pri vzhodnoslovanskih sosedih. Že v sovjetskem obdobju in tudi v času ukrajinske neodvisnosti je del ukrajinskih političnih voditeljev brezobzirno izrabljal različne medvojne izkušnje ukrajinskega prostora, da je netil predstavo o zahodnih Ukrajincih kot »fašistih«. Treba pa je povedati, da je povsem zgrešena Putinova politika do Ukrajine po letu 2004, 194

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

ko je enostransko vse stavil zgolj na podporo politikom z vzhoda države, prispevala k postopnemu premikanju zgodovinskega soglasja. Izkušnja zahodnih Ukrajincev je postajala nekako »privlačnejša« v srednji Ukrajini, ki je sicer pozitivno vrednotila medvojno partizansko zgodbo. Velik del odgovornosti za to spet nosijo trendi v Rusiji, saj si je Putinov režim brezsramno prisvajal (in si prisvaja) vse ogromne sovjetske žrtve v protinemškem boju iz časa med drugo svetovno vojno. Z njimi je celo opravičeval (in opravičuje) svojo domnevno pravico do obvladovanja Ukrajine, Belorusije in tako rekoč vsega postsovjetskega prostora. Ravno tako je začela njegova propaganda vse, ki so se zavzemali za večjo ukrajinsko neodvisnost od Rusije, razglašati za »banderovce«, kar je zgodovinsko gledano popolna neumnost. Seveda je kot odziv na to ponekod v Ukrajini prišlo do pretiravanja v odnosu do Stepana Bandere in njegovih somišljenikov, čeprav lahko njihov odnos do Judov, Poljakov in tudi do totalitarnih družbenih modelov mirno imenujemo problematičen. Raba simbolike iz obdobja sodelovanja ukrajinskih nacionalistov z Nemci je sočasno vedno voda na mlin propagande Putinovega režima in njegovih očitkov o prirojeni fašistoidnosti Ukrajincev.

Združeni, a v ječi S koncem druge svetovne vojne se je velika večina Ukrajincev, seveda z izjemo tistih, ki so se izselili v zahodno 195

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Evropo ali čez lužo, znašla združena v Sovjetski zvezi, podobno kot je Ljudska (pozneje Socialistična) republika Slovenija znotraj Jugoslavije povezala veliko več Slovencev kot predvojna Dravska banovina. Ukrajinska sovjetska socialistična republika se je razširila na skoraj vse ozemlje današnje ukrajinske države v mednarodno priznanih mejah z izjemo Krima. Še enkrat je treba poudariti, da je bil za zahodne Ukrajince to tako rekoč prvi stik z življenjem pod rusko peto. Zakarpatje, ki ga je Sovjetska zveza izsilila in dobila od svoje nove zaveznice Češkoslovaške, ni bilo do leta 1945 nikoli del ruske državne tvorbe. Galicija in Bukovina sta bili del Sovjetske zveze kratek čas pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo. Te dele je bilo treba v sovjetsko resničnost vključiti povsem na novo. Čas, ko so se novi sovjetski gospodarji zahoda pri kazanju svojih mišic zadrževali, je bil kratek. Jeseni leta 1944 so sicer še dovolili slovesni pokop dolgoletnega metropolita in narodnega voditelja Šeptickega v pravkar osvojenem Lvivu, toda že leta 1946 so Grkokatoliški cerkvi zadali po svojem mnenju dokončni udarec. Ob ne ravno častnem sodelovanju Ruske pravoslavne cerkve, ki pa je bila povsem odvisna od komunističnih oblasti, so izpeljali »združitev« Cerkve z domnevno matično pravoslavno. Seveda si tako rekoč noben grkokatolik česa takega ni želel. Praktično vsi škofje in veliko duhovnikov ter laikov uradno ukinjene skupnosti so bili že prej poslani v zapore in v taborišča, od koder se mnogi niso vrnili. Simbol trpljenja ukrajinskih grkokatolikov je bil naslednik Šeptickega Josif Slipi (1892–1984), ki je v sovjetskih taboriščih preživel osemnajst let. Med drugim vatikanskim cerkvenim zborom je smel oditi v Rim, kjer je v izgnanstvu umrl. Avstralskega pisatelja Morrisa Westa 196

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

je njegova zgodba skupaj z zgodbo v taborišču umrlega škofa Hrihorija Lakote navdihnila za lik ukrajinskega škofa Cirila (Kirila) Lakote. Slednji je bil v Westovem romanu Ribičevi čevlji na koncu izvoljen za papeža. Zgodovinskega Lakoto je papež Janez Pavel  II. med svojim obiskom Lviva junija leta 2001 razglasil za blaženega. Podobno usodo kot grkokatoliki v Galiciji so njihovi soverniki v Zakarpatju doživeli leta 1949. Že leta 1947 je bil ubit škof v Mukačevem Teodor Romža. Tudi njega je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega. Sovjeti so na novo pridoljenih ozemljih izvedli popolno kolektivizacijo kmetijstva. Ukrajinščini pa so ne glede na vse morali ves čas pustiti v javnosti več prostora kot v drugih delih Ukrajine. Tu je sicer najprej kazalo dobro po vsej republiki, saj takoj po vojni ni bila obnovljena politika rusifikacije, in to celo ne glede na to, da se je Stalinov bes na Ukrajince, ki ga je pokazal med holodomorom, zaradi dogajanja med drugo svetovno vojno samo še povečal. Menda se je poigraval kar z mislijo, da bi jih po vzoru nekaterih drugih ljudstev iz Sovjetske zveze, denimo krimskih Tatarov, kolektivno preselil iz Ukrajine v notranjost države. Celo on je moral spoznati neizvedljivost takšne operacije. Niti Judom, ki so preživeli nacistično »končno rešitev« in so leta 1959 predstavljali dva odstotka prebivalstva Ukrajine, ni bilo lahko, saj so Stalina proti koncu življenja popadali močni antisemitski popadki. Sovjetske oblasti so tudi preprečevale izseljevanje »svojih« Judov v leta 1948 ustanovljeno judovsko državo Izrael. Po smrti dolgoletnega sovjetskega diktatorja leta 1953 je vodstvo sovjetske partije in države prevzel nekdanji šef ukrajinske partije Nikita Hruščov. Ta je na presenečenje mnogih sorazmerno ostro prelomil s stalinistično 197

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

dediščino, čeprav je bil prej sorazmerno neopazen izvrševalec direktiv z vrha in ima njegova kariera veliko temnih plati, kakršna je zatrtje madžarskega poskusa, da bi ubežali jeklenemu sovjetskemu objemu, leta 1956. Že pred dvajsetim kongresom sovjetske partije istega leta, na katerem je obračunal s Stalinom, pa je Hruščov leta 1954 sprejel za Ukrajino pomembno in dvoumno odločitev. Z ruske na ukrajinsko sovjetsko republiko je prenesel polotok Krim. Prenos je sovpadel s praznovanjem tristoletnice sporazuma v Perejaslavu med Bohdanom Hmelnickim in predstavniki ruskega carja, kar je bilo uradno predstavljeno kot ponovna združitev ruskih in ukrajinskih dežel. Ob tej priložnosti je sovjetska partija izdala teze, s katerimi je Ukrajince med drugim tako rekoč uradno razglasila za »mlajše brate« Rusov, o čemer je že bil govor. Priključitev Krima, ki ga je za svoje ozemlje sicer štela že ukrajinska država ob koncu prve svetovne vojne, je bila dvorezen meč. Težavna okoliščina je bila zlasti, da so Rusi predstavljali več kot 70 odstotkov prebivalstva, Ukrajincev je bilo na polotoku le dobra petina. Stalin je leta 1944 s Krima v srednjo Azijo, zlasti v Uzbekistan, ukazal deportirati krimske Tatare, dolgo časa vodilno skupino prebivalstva na polotoku. Med deportacijo jih je vsaj petina (morda pa več kot dve petini) izgubila življenje. Nepredvidljivost sovjetskega družbenega modela in njegovih vodilnih predstavnikov se je pokazala že ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let. Hruščova je popadla izjemna proticerkvena vnema in zaprli so dobršen del že tako maloštevilnih odprtih cerkva v državi. Za grkokatolike se ni veliko spremenilo, saj je njihova Cerkev že več kot desetletje živela v katakombah. Kljub temu je 198

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

bila med prebivalstvom dovolj zakoreninjena, da je Sovjetom uničiti. V Ukrajini se je tudi Hruščovu prikazoval fantom ukrajinskega nacionalizma. Leta 1961 je bil prvotno na smrt in pozneje na petnajst let zapora obsojen Levko Lukjanenko (1928–2018). Po svoji biografiji je nekoliko podoben svojemu slovenskemu sodobniku Jožetu Pučniku. Bil je član komunistične partije, vendar se je pozneje od nje odmaknil. Smrtno obsodbo si je prislužil zaradi zagovarjanja ukrajinske pravice do odcepitve od Sovjetske zveze, kar je bilo po ustavi iz leta 1936 teoretično možno. Ko so ga po petnajstih letih izpustili, je bil eden od ustanoviteljev Ukrajinskega helsinškega odbora, organizacije za varstvo človekovih pravic. To ga je skoraj takoj spet spravilo v zapor, iz katerega je prišel šele leta 1988, že v Gorbačovovem času. Pozneje je sestavil deklaracijo o neodvisnosti Ukrajine, ki jo je ukrajinski parlament sprejel 24. avgusta leta 1991. V času Hruščova je leta 1959 prišlo tudi do pomembnega poslabšanja položaja ukrajinskega jezika, ki je odprlo pot ostri rusifikaciji v zadnjih desetletjih Sovjetske zveze. Dotlej je bilo pravilo, da so se učenci z ukrajinskim maternim jezikom šolali v ukrajinščini, drugi jezik v šoli je bila običajno ruščina. Od omenjenega leta je bila možna prosta izbira učnega jezika. Okrepil se je pritisk na starše, naj se odločijo za ruščino. Nekateri so bili tudi mnenja, da bodo otrokom s tem zagotovili boljšo prihod­ nost v državi, kjer je ruščina odpirala vsa vrata. Skoraj sočasno so na avstrijskem Koroškem izvotlili povojno ureditev dvojezičnega šolstva na območju, kjer so živeli Slovenci. Koroške oblasti so na velikodušno ureditev, po kateri so se dvojezično šolali vsi učenci na dvojezičnem območju, pristale v času, ko je bila Avstrija uradno še 199

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

pod zavezniško upravo. Po podpisu državne pogodbe leta 1955 so kmalu obrnili ploščo in ob koncu petdesetih let začeli pritiskati na starše, naj svoje otroke odjavijo od dvojezičnega pouka. Obvezno dvojezično šolstvo je bilo odpravljeno in kar nekaj časa so samo najzavednejši slovenski starši svoje otroke pošiljali k pouku slovenščine. Leta 1963 je postal šef ukrajinske republiške partije Petro Šelest (1908–1996). Lahko ga imamo za ukrajinsko različico Slovenca Staneta Kavčiča, saj je do neke mere podpiral uveljavljanje ukrajinskih posebnosti v javnosti in večjo vlogo ukrajinskega jezika. V njegovem času je pisatelj in pozneje kulturni minister samostojne Ukrajine Ivan Dzjuba (1932–2022) v Londonu objavil knjigo Internacionalizem ali rusifikacija?, v kateri je protestiral proti vsiljevanju ruskega jezika v Ukrajini. Zaradi knjige, ki se je v domovini širila kot tako imenovani samizdat (s skrivnim razmnoževanjem), je po Šelestovem padcu pristal v zaporu. Za slednjega naj bi bila kriva pod Šelestovim imenom izdana knjiga z na videz čisto neškodljivim naslovom Ukrajina, naša sovjetska domovina. Izšla je leta 1970. Sovjetski partijski vrh, na katerem je bil od leta 1964 Leonid Brežnjev (1906–1982), podobno kot Hruščov dolgoletni komunistični funkcionar v Ukrajini, je zmotilo predvsem preveč pozitivno prikazovanje starejše ukrajinske zgodovine, recimo kozaškega obdobja. Nekdanji gospodar Ukrajine je kariero neslavno sklenil kot direktor podjetja blizu Moskve. Svojo republiko je smel ponovno obiskati šele po demokratizaciji. Da Šelestove »liberalnosti« (enako kot Kavčičeve) ne smemo razumeti preširoko ali preveč dobesedno, dokazuje dejstvo, da je bil osrednji zagovornik trdega ukrepanja proti Češkoslovaški v času praške pomladi leta 1968. 200

Kaj je zraslo iz prezgodaj rojene države?

V Kijevu ga je kot prvi sekretar ukrajinskih komunistov leta 1972 zamenjal Volodimir Ščerbicki (1917–1989). Novi voditelj je kot tipični partijski aparatčik nekoliko spominjal na Franceta Popita, ki je sočasno zamenjal Kavčiča v Sloveniji. Ščerbicki se je v ukrajinsko zgodovino zapisal predvsem kot uresničevalec brezobzirnega vsiljevanja ruščine na vsa področja družbenega življenja in nasploh kot ukrajinska različica brezbarvnega Brež­ njeva. V njegov čas je padla jedrska nesreča v Černobilu (ukrajinsko Čornobil) v severni Ukrajini 26. aprila leta 1986. Sovjeti so jo poskušali nekaj dni prikriti, kar je skupaj s siceršnjo nebogljenostjo oblasti močno omajalo še preostalo zaupanje v sovjetski sistem. Po eni strani je dogodek s svojim epilogom dal pospešek Gorbačovovim reformam, po drugi strani pa je bil močna spodbuda za začetek gibanja za demokratizacijo v Ukrajini. Kljub svoji siceršnji togosti je skušal Ščerbicki moskovsko centralo in Gorbačova pregovoriti, naj opustita tradicionalno prvomajsko parado po ulicah Kijeva, ki je izjemno blizu Černobila. Gorbačov je ostal neomajen. Pristal je zgolj na skrajšanje parade s štirih na dve uri.

201

Pot iz medvedove sence

Pot Ukrajincev proti demokratični ureditvi in samostojnosti je bila in v bistvu še je tesno povezana z umikom iz sence ruskega medveda. Pri tem kaže dogajanje v Ukrajini od začetka osemdesetih do začetka devetdesetih let 20. stoletja precej vzporednic z dogajanjem v Sloveniji. Kot Slovenci so se morali Ukrajinci ločiti od večnarodne federacije, pogosto pa so se morali prav tako odločati, ali želijo več demokracije ali več samostojnosti. Osrednja razlika je bila seveda v tem, da je bil pritisk ruskega jezika bistveno močnejši in izhodišče ukrajinskega gibanja za narodno uveljavitev zaradi tega precej šibkejše. Medtem ko je bilo za slovenske otroke 203

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

samoumevno, da se izobražujejo v materinščini, je bila ob koncu Sovjetske zveze te možnosti deležna komaj polovica ukrajinskih otrok. Na zahodu jih je bilo bistveno več, v velikih mestih, na jugu in vzhodu republike pa bistveno manj. Zato je bil, kot že večkrat omenjeno, samoumevni jezik sporazumevanja še za mnoge Ukrajince iz moje generacije ruski. Razširjena je bila tudi uporaba mešanega rusko-ukrajinskega jezika, ki mu v Ukrajini pravijo suržik, kar pomeni mešanico različnih žit ali kruh iz take mešanice.

Od Černobila do osamosvojitve Zaradi opisanih okoliščin ni presenetljivo, da so bili v prvih vrstah gibanja za demokracijo v sovjetski Ukrajini pisatelji, kar je gotovo stična točka s Slovenijo. Poseben pomen je treba pripisati tudi zamenjavi na sovjetskem partijskem vrhu po smrti generalnega sekretarja sovjetske komunistične partije Konstantina Černenka 10. marca 1985. Njegov naslednik Mihail Gorbačov, ki je še leta 1986 vztrajal pri prvomajski paradi v Kijevu kljub bližini Černobila, je z zagonom obsežnega reformnega programa, znanega predvsem po geslih perestrojka in glasnost, sprožil spremembe, katerih končni izid je bil nedvomno drugačen od načrtovanega. Novi generalni sekretar pač ni računal, da Sovjetske zveze že šest let pozneje ne bo več. Obenem je treba biti previden pri pripisovanju teženj po demokraciji Gorbačovu kot takih, saj je iz več 204

Pot iz medvedove sence

njegovih nastopov jasno, da vsaj večstrankarskega pluralizma nikakor ni imel v mislih. Ravnanje sovjetskega vodstva ob černobilski jedrski katastrofi je hkrati pokazalo na nepredušno zaprtost sistema vsaj na nižjih ravneh, s čimer je po svoje dalo poznejšim tektonskim premikom pomemben pospešek, zlasti v Ukrajini in v tej fazi tudi še v Belorusiji. Že kmalu je postalo jasno, da bodo imeli v pisani sovjetski federaciji nacionalni problemi in njihovo reševanje ali zapletanje velikokrat prednost pred prizadevanji za demokratizacijo družbenega življenja, kar sem omenil že zgoraj in kar se je v času po letu 2010 še dodatno potrdilo. Omenjena težava, ki se je pokazala že kmalu, vsaj ob nemirih v prestolnici Kazahstana Alma-Ati konec leta 1986, zelo določno pa v Armeniji v letu pred katastrofalnim potresom decembra 1987 in še bolj po njem, je tako odločilno zaznamovala poti in stranpoti osamosvojitvenih in demokratizacijskih procesov v številnih postsovjetskih družbah. Močno je določala razumevanje procesov na zahodu Evrope in v ZDA, kjer je imela domnevna stabilnost, ki naj bi jo pogosto zagotavljali politični »trdorokci«, skoraj vedno prednost pred uveljav­ ljanjem liberalne demokracije. Prve vsaj deloma svobodne volitve so v Sovjetski zvezi in Ukrajini izvedli celo prej kot v Sloveniji. Že na zveznih volitvah marca leta 1989 se je namreč v sovjetski parlament prebilo kar nekaj kandidatov opozicije. Skoraj natančno leto dni pozneje, februarja in marca leta 1990, mesec dni pred podobnim odločanjem na Slovenskem, pa so vsaj napol demokratično izvolili še republiške parlamente. Osnovni toni so bili enaki. V Ukrajini sicer ni prišlo do tega, da bi nekomunistični ali vsaj izrazito 205

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

nacionalno usmerjeni kandidati (ki so lahko v mnogih okoljih, tudi v nekaterih baltskih, še ohranjali članstvo v vladajoči stranki) pridobili odločilen vpliv, kot se omenjeno ni zgodilo samo v treh baltskih republikah, ampak še v Armeniji in Gruziji ter v Moldaviji. Toda za razliko od srednjeazijskega pasu, kjer je ostal primat stare partijske nomenklature docela nesporen, pa tudi od sosednjih Belorusije in Rusije, kjer je demokratični tabor beležil razmeroma skromne uspehe, se je v ukrajinski sovjetski republiki že marca 1989, še posebej pa marca 1990 opozicijski tabor vzpostavil kot upoštevanja vredna sila. Pod okriljem Demokratičnega bloka in poznejšega Ljudskega sveta se je znašla skoraj četrtina poslancev zadnje predosamosvojitvene rade (kot pravijo Ukrajinci svoji različici državnega zbora), ki je ostala delujoči ukrajinski parlament vse do leta 1994. V Sloveniji smo prvi poosamosvojitveni državni zbor dobili že decembra leta 1992. Znotraj ukrajinske opozicije je prednjačilo široko zasnovano nacionalno gibanje Ruh (tudi ime samo pomeni preprosto gibanje), ki je bilo ustanovljeno že leta 1988. V stranko se je preoblikovalo šele 1992 in je na tej točki podobno mnogim srednje- in vzhodnoevropskim gibanjem, deloma gotovo tudi prvi fazi v razvoju Hrvaške demokratične skupnosti. Bistvena razlika s stanjem v 21. stoletju je bila, da sta lahko Ruh in Demokratični blok na resno zastopstvo in politično večino računala samo v petih ali šestih zahodnih okrožjih (oblasteh) in v prestolnici Kijev, ne pa še drugod v srednjem delu države. Seveda celotnega razvoja Ukrajine po letu 1989 ne moremo razglašati za kakšno zgodbo o uspehu, niti na področju soočanja z ostalinami sovjetskega totalitarizma niti kje drugje. Morda dolgo časa sploh ne bi opazili 206

Pot iz medvedove sence

bistvene razlike med dogajanjem v največjih vzhodnoslovanskih republikah. Tretja, Belorusija, je že zelo hitro, leta 1994, zaplula v smer korenite resovjetizacije in Lukašenka je ustvaril mussolinijevski zgled za Putina. Da razlike sprva niso bile velike, ni presenetljivo. V obeh primerih je namreč manjkala prava sprememba, prava revolucija. V Ukrajini so bili njen najboljši približek velike študentske demonstracije jeseni leta 1990, ki so odnesle vlado starega aparatčika Vitalija Masola, v Rusiji pa dogajanje ob neuspelem puču proti Gorbačovu avgusta leta 1991. Prav ta puč je velik del partijske nomenklature v obeh republikah in še kje v Sovjetski zvezi prepričal, da je tako rekoč čez noč zamenjal ploščo. Praviloma sorazmerno šibka nekomunistična demokratična gibanja so se obrata razveselila in oklenila ter stare partijske veljake opremila z nujno potrebno legitimnostjo in »pehoto«. V zameno so dobila predvsem »bombončke« na simbolnem področju. V Ukrajini so bili vidni v razglasitvi ukrajinščine za edini uradni jezik in v uveljavitvi državnih simbolov, modro-rumene zastave ter trizoba v grbu. Kljub temu so bile demokratične sile v izraziti manjšini v primerjavi s partijskimi strukturami, čeprav je podobno kot v Pribaltiku prišlo do razcepa na bolj in manj pravoverne komuniste. Toda celo Leonid Kravčuk (1934–2022), nekakšen »ukrajinski Kučan«, ki so ga kot manj pravovernega izvolili za predsednika parlamenta in s tem za šefa republike, saj je dobro znal ukrajinsko, je ob puču starih sil proti Gorbačovu previdno čakal, če že ni po tihem stiskal pesti za Gorbačovove nasprotnike. To je bilo 19. avgusta 1991. Za Ukrajino je neuspeh puča po dveh dneh pomenil nov presenetljiv zasuk in politični beg dotedanje elite, 207

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

saj je vrhovna rada na vrat na nos prepovedala dotlej vsemogočno komunistično stranko, politično domovino večine svojih članov, in zapovedala podržavljenje njenega znatnega premoženja. Obenem je druga najpomembnejša sovjetska republika 24. avgusta 1991 razglasila svojo samostojnost, ki so jo sprva priznale zgolj druge v slabih dveh letih pred tem nastale države, med njimi Slovenija. Toda za razliko od Belorusije, ki je vajo ponovila dan kasneje, je Ukrajina pri tem vsaj deloma plesala po lastnih, ne le po vsiljenih zunanjih notah. Rastočo priljub­ljenost misli o državni suverenosti zgodovinarji največkrat pripisujejo v tem času uspešnemu sodelovanju med Ruhom, idejnim središčem premisleka o neodvisnosti, in krogom predsed­ nika parlamenta Kravčuka, ki je uspel idejo pripadnosti ukrajinskemu narodu na etnični in jezikovni podlagi speljati v mirnejše vode pripadnosti na podlagi državljanstva, ne da bi odbil za samostojnost najbolj navdušeni zahod države. Začela se je prva »dekomunizacija« ali slovo od komunizma, ki je bilo izrazito od zgoraj narekovani proces. Predstavljati si moramo ostarele aparatčike na vseh ravneh, deležne zgolj »dobre sovjetske patriotične vzgoje«, kakor se je njega dni izrazil Vladimir Putin, kako morajo nenadoma vzklikati na hitro priučene demokratične parole. In se, med drugim, naučiti križanje po ne čisto lahkem pravoslavnem običaju. Če na omenjeni točki leta 1991 ni bilo velike razlike med Rusijo in Ukrajino, je kljub vsemu obstajal bistven razloček. V Ukrajini je relativno majhen del ozemlja od vsega začetka ubiral svoja pota. Šlo je za zahodni rob, nekdanjo vzhodno Galicijo in nekoliko pozneje še Volinijo, kjer je bil ruski vpliv zgodovinsko manjši kot drugod in kjer so stanje vsaj po letu 1944 še najbolj občutili kot 208

Pot iz medvedove sence

sovjetsko okupacijo, podobno kot na Poljskem. Dodatno je protisovjetska čustva razvnemalo še brutalno zatrtje v Galiciji večinske Grkokatoliške cerkve, pri čemer je, kot rečeno, vlogo ključnega statista odigral moskovski patriarhat. Cerkev je v podzemlju preživela in po letu 1989 impresivno vstala od mrtvih tudi javno. Pot na svetlo ji je nazadnje tlakoval obisk sovjetskega voditelja Gorbačova pri papežu Janezu Pavlu II. decembra leta 1989. Cerkev si je seveda morala od pravoslavnih »bratov« pridobiti nazaj svoje cerkvene stavbe, na čelu z osrednjo, stolnico sv. Jurija v Lvivu. Značilno razliko med sosedama Ukrajino in Belorusijo ponazarja potrditev ukrajinske osamosvojitve na referendumu 1. decembra 1991, skoraj natančno leto dni po plebiscitu v Sloveniji. Dogovor o izvedbi glasovanja je marsikateremu dovčerajšnjemu komunističnemu poslancu v radi olajšalo glas za samostojnost avgusta. Medtem ko referenduma v Belorusiji ni zahtevala niti opozicija, saj na nobeni točki ni bilo gotovo, da bi uspel, je v Ukrajini ob visoki udeležbi neodvisnost podprlo več kot 90 odstotkov volivcev. Pri tem z izjemo Krima (na polotoku brez Sevastopola se je za samostojno pot ogrelo skromnih 54 odstotkov) razlike med poznejšima zemljepisnima blokoma niso bile bistvene. Res je v zahodnih Ruhovih trdnjavah neodvisnost pridobila skoraj enodušno, do 98-odstotno podporo, a tudi v izrazito rusko govoreči Odesi je bilo njenih nasprotnikov manj kot petnajst odstotkov. Enako velja za Doneški bazen. Kam pes taco moli, so razločno pokazale na isti dan izvedene volitve prvega predsednika nove republike. Dotedanji šef države Leonid Kravčuk je s svojim konceptom širokogrudnega ukrajinstva in razmeroma 209

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

odločno podporo suverenosti postal edini pred Petrom Porošenkom na valu navdušenja nad uspehom evromajdanskega gibanja leta 2014, ki mu je uspelo zmagati že v prvem krogu. Zanj so se odločile dobre tri petine volivcev. Ruhov kandidat Vjačeslav Čornovil jih je prepričal manj kot četrtino, od ostale četverice nihče ni pobral niti petih odstotkov. Za te volitve je bilo značilno, da je izrazito nacionalni kandidat Čornovil slavil le v treh galicijskih okrožjih in bil blizu uspeha še v Černivcih ob romunski meji, medtem ko je povsod drugod zmagoval Kravčuk. Značilna je bila tudi odsotnost močnega, Rusiji naklonjenega kandidata, kar bi se slabo prilegalo evforičnemu vzdušju v znamenju suverenosti Ukrajine. Prepričljiva odločitev na referendumu je dobesedno pokopala Sovjetsko zvezo. Večini je bilo jasno, da je brez druge najpomembnejše republike ne bo mogoče spet postaviti na noge. Sedem dni po referendumu so se voditelji treh vzhodnoslovanskih enot federacije, Rusije, Ukrajine in Belorusije, zbrali v Belaveški pušči na belorusko-poljski meji (menda zato, da bi lahko na hitro pobegnili na Poljsko, če bi se Gorbačov odločil posredovati). Ustanovili so Skupnost neodvisnih držav kot oslabljeno naslednico klinično mrtve Sovjetske zveze. Na božič istega leta je Gorbačov odstopil kot njen predsednik. Socialističnega imperija ni bilo več. Ukrajinska »izdaja« 1. decembra je bistveno spremenila tudi razvoj v Rusiji. Če je največja sovjetska republika skupaj s svojim reformam naklonjenim predsednikom Borisom Jelcinom do takrat precej dobrohotno gledala na demokratične in osamosvojitvene težnje v sosedstvu in je precej simpatij kazala tudi do slovenske neodvisnosti, se je to po ukrajinskem referendumu spremenilo. Izpad Ukrajine kot ključnega kolesca imperija je preoblikoval 210

Pot iz medvedove sence

osrednji tok ruske politike v nekakšno tekanje za vozom obnove izgubljene veličine. Tragični vrh je ta tok dosegel v Putinovi agresiji na sosedo. Povsem drugače se je na osamosvojitev Ukrajine odzvala Poljska, ki je v razmerju do vzhodnih sosedov v zgodovini naredila toliko napak. A tokrat je naredila prav. Poljaki so takoj priznali Ukrajino in bili pozneje trideset let njeni glavni odvetniki v Evropi.

Med ukrajinščino in oligarhi Ključni vidik ukrajinskega prehoda iz sovjetskega sistema v demokracijo je bila skoraj popolna odsotnost zamenjave stare sovjetske elite s »svežimi močmi«. Tega niti galicijske posebnosti niso mogle uravnotežiti. Celoten državni aparat je ostal tam, kjer je bil, celo novo ukrajinsko vojsko so tvorili nekdanji sovjetski vojaki, ki jih je bilo v republiki ob osamosvojitvi kar 800 tisoč. »Svežo kri« so pripuščali zelo zmerno, kar se je dobro videlo predvsem ob evromajdanskem gibanju ob koncu leta 2013 in 2014, ko je bilo po skoraj štirih letih »umne« kadrovske politike predsednika Viktorja Janukoviča po Putinovih notah v policijskem in vojaškem aparatu precej več trdorokcev kot deset let prej. Simbol slabo opravljene tranzicije je bila zlasti specialna enota Berkut, ki je niti po oranžni revoluciji niso razpustili. A če sprememb ni bilo v državnem aparatu in če je ni bilo niti v gospodarstvu, kjer so vsaj v zgodnjih 211

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

devetdesetih letih krmilo prevzeli nekdanji in tudi iz Slovenije dobro znani »rdeči direktorji«, je padec življenja večine Ukrajincev tako rekoč na raven naturalne menjave dobrin v prvih letih samostojnosti vsaj nekaterim strumnim predstavnikom nomenklature narekoval, da postanejo vsaj prepričani Ukrajinci in se s tem ponekod prikupijo bolj lačnim kot sitim državljanom. Pozitivni vidik obrata je bil, kot omenjeno, predvsem uvedba ukrajinščine kot edinega uradnega jezika in ustoličenje trizoba ter modro-rumene barvne kombinacije iz časa prve samostojne ukrajinske države ob koncu prve svetovne vojne kot uradnih državnih simbolov. Zadostna moč trdno ukrajinskih območij na zahodu je poskrbela, da se vloge ukrajinščine ni dalo zamajati niti pozneje. Podobno je »ukrajinizacijo« manj ljudi kot v Belorusiji uvajanje beloruščine v javno življenje povezovalo z bedo v devetdesetih letih, ki je v Belorusiji po eni strani naplavila Aljaksandra Lukašenko, po drugi strani pa narekovala predsedniku Kravčuku, da se je ob pomanjkanju gospodarskih uspehov in v položaju, ko se je več kot polovica prebivalcev borila za vsakdanji kruh, oprl na poudarjanje ukrajinske neodvisnosti v razmerju do Rusije. Prvi resnejši preizkus je prišel že leta 1992, ko sta se nekdanji »bratski republiki« sprli zaradi položaja Krima in nekdanje sovjetske črnomorske flote. Sporazum so dosegli brez prelivanja krvi, čeprav so nekateri jastrebi v Rusiji Jelcinu menda že takrat svetovali zasedbo celotne sosede. Pri tem je treba poudariti, da je bila Ukrajina ob razpadu Sovjetske zveze nadpovprečno prizadeta. Predvsem njen kompleks vojaške industrije, osredinjen okoli mesta Dnipropetrovsk (današnji Dnipro), ter zastareli rudniki 212

Pot iz medvedove sence

in jeklarska industrija v Doneškem bazenu (Donbasu) so izgubili smisel obstoja. To je močno vplivalo na regionalno različne izbire in odnos do »ukrajinizacije« družbe, vendar so »beloruske razmere« ostale omejene na vzhod (in jug). V navedenih delih države je v prvi fazi samostojnosti izrazito prevladovala obnovljena komunis­ tična partija, medtem ko je nekdanji vodilni komunist Oleksander Moroz s svojo uveljavljanju ukrajinstva bolj naklonjeno držo in s socialističnim programom vodil novo Socialistično stranko Ukrajine, ki je imela največ podpore v srednjem delu države. Tam so ljudje v glavnem govorili rusko, a so se imeli za Ukrajince. (Na vzhodu, kjer je ruščina povsem prevladovala, jim je bila verjetno sovjetska istovetnost bližja od ruske.) Ravno tako so v srednji Ukrajini strahovi pred razgradnjo sistema kolektiviziranega kmetijstva in prehodom zemlje v zasebne roke še zasenčevali prizadevanja za večjo uveljavitev ukrajinske istovetnosti. Sklepamo lahko, da je bila prav pisana pahljača nacionalno trdnega zahoda, zaradi posledic razpada Sovjetske zveze najbolj »ponižanega in razžaljenega« vzhoda in med socializmom in ukrajinstvom nihajočega srednjega dela, kjer se je nekako ponavljala zgodba iz časov neuspešnega vzpostavljanja ukrajinske države med letoma 1917 in 1920, zagotovilo ohranitve pluralnosti družbe. Ta je bila v Belorusiji razgrajena že vsaj po letu 1996, v Rusiji pa v prvi Putinovi »petletki« po letu 2000. V Ukrajini noben blok ni mogel prevladati, medtem ko se je zadosten del nomenklature v odločilnih trenutkih večkrat oklenil nacionalnega programa in bil pripravljen v različnih obdobjih podeliti kakšen »bombonček« šibkemu demokratičnemu taboru, kar je na koncu razrahljalo 213

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

monolitnost samega aparata. Vedno so se obdržala regionalna središča izrazito ukrajinske in zahodu naklonjene usmeritve, avtonomne politične stranke, vsaj del opozicijskih medijev in sorazmerno močna civilna družba. Tudi Grkokatoliška cerkev in znotraj pravoslavja sicer nepriznani kijevski patriarhat sta prispevala svoj delež k ohranjanju javne pluralnosti. Manj sreče je imela Ukrajina na gospodarskem področju. Kljub izjemnemu naravnemu bogastvu ali prav zaradi njega je ostala razdeljena med fevde oligarhov. Ti so bili dveh vrst, »rdečim direktorjem« z začetka devetdesetih let so se pridružili njihovi mlajši varovanci, denimo Rinat Ahmetov v Donecku, dolgo časa vodilni sponzor Viktorja Janukoviča. Iz kroga oligarhov iz Dnipropetrov­ ska okoli predsednika Leonida Kučme je končno izšla tudi poznejša junakinja demokratičnega tabora v Ukrajini Julija Timošenko. Med manjše oligarhe je sodil še nekdanji predsednik Petro Porošenko iz Vinice v bližini Kijeva, »čokoladni kralj«. Tabela prikazuje najpomembnejše ukrajinske oligarhe. Oligarh Rinat Ahmetov (* 1966)

Ihor Kolomojski (* 1963)

214

Področje delovanja System Capital Management (100 podjetij; zlasti jeklarska industrija, premogovništvo; nogometni klub Šahtar Doneck) Skupina Privat (PrivatBank, jeklarska, naftna, kemična, prehrambena industrija; klub Dnipro; medijska hiša 1 + 1)

Pot iz medvedove sence

Dmitro Firtaš (* 1965)

Skupina DF (kemična industrija, energetika, nepremičnine, sedem televizijskih kanalov)

Petro Porošenko (* 1965)

Rošen (tovarna sladkarij), televizijski kanal 5 kanal

Viktor Pinčuk (* 1960)

EastOne Group LLC, Interpipe Group, štirje televizijski kanali, tabloid Fakti i Komentarii

V čas najhujše gospodarske krize v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja sodi končno podpis dokumenta, ki so ga v zadnjih mesecih številni imeli v ustih. Gre za memorandum iz Budimpešte, podpisan na zasedanju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) 5. decembra leta 1994. Z njim so ZDA, Ruska federacija in Združeno kraljestvo (v ločenih dokumentih pa do neke mere še Kitajska in Francija) jamčili suverenost in nedotakljivost meja nekdanjih sovjetskih republik Ukrajine, Belorusije in Kazahstana. Slednje so se namreč pred tem odrekle jedrskemu orožju, nameščenemu na svojem ozemlju. Ukrajina je o zadevi januarja leta 1994 podpisala tristranski sporazum z Rusijo in ZDA ter poslala jedrske konice iz Ukrajine na uničenje v Rusijo. Pomembno vlogo pri odločitvi Ukrajincev je poleg strahu pred mednarodno osamitvijo, če sporazuma ne bi podpisali, odigrala ameriška finančna spodbuda, ki je takrat obubožani državi prišla zelo prav. Danes se v Ukrajini seveda zastavlja vprašanje, ali se niso njeni politiki s pristopom k sporazumu prenaglili, predvsem pa, ali niso poroštva iz Budimpešte ničvreden papir, če ena od držav, ki bi morale jamčiti ukrajinsko suverenost, veselo lomasti po sosedi. 215

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Raznolikost Ukrajine je razumljivo narekovala previdnost pri slovesu od sovjetske dediščine. Simbolna ukrajinizacija ni zajemala odprave sovjetskih poimenovanj in spomenikov v dobršnem delu države, razen na zahodu. Osrednja avenija v Kijevu, ki povezuje glavno železniško postajo z mestnim središčem, je skoraj dvajset let po osamosvojitvi še nosila ime po Kominterni (danes se imenuje po voditelju ukrajinske države po prvi svetovni vojni Simonu Petljuri). Tu niti oranžna revolucija slike ni bistveno spremenila, po tesni zmagi na predsed­niških volitvah si oranžni revolucionarji niso drznili drezati v čustva rojakov na vzhodu, med katerimi niso imeli skoraj nič podpore. Zahod je kajpak ubiral svoja pota, tam se že v devetdesetih niso branili spomenikov ikone ukrajinskega nacionalizma Stepana Bandere ali ulic, poimenovanih po Jelcinovem nasprotniku, Čečenu Džoharju Dudajevu. Na vzhodu in jugu je veliko večjo težo ohranjal spomin na junaško »veliko domovinsko vojno« v času nacistične okupacije, medtem ko so na Bandero in Ukrajinsko vstajniško vojsko gledali kot na zakrknjene nemške sodelavce. Kljub temu razlike med različnimi regijami Ukrajine niso bile tako velike, da bi same, brez »pomoči« iz Rusije, prerasle v odkrit konflikt ali celo v vojno med deli države. Bistveno se je pogled na Rusijo in na sovjetsko dediščino skoraj po vsej Ukrajini spremenil šele po krvavem epilogu evromajdanskega gibanja, ruski aneksiji Krima marca leta 2014 in zakriti ruski agresiji na Doneški bazen. Šele takrat je v Ukrajini prevladalo spoznanje, da narodne samobitnosti ni mogoče potrditi brez korenitejšega rezanja sovjetskih izrastkov. Sočasno je bil bolj ali manj zaključen razvoj ukrajinske nacije oziroma njena razmejitev v odnosu do Rusov in Rusije. Treba 216

Pot iz medvedove sence

je vedeti, da je bil večino zgodovine in celo še takoj po drugi svetovni vojni za Ukrajince verjetno pomembnejši ukrajinsko-poljski odnos, ne ukrajinsko-ruski. Kot del istega sveta vsakdanjega življenja, porojenega v sovjetskih časih, so Ukrajinci z izjemo zahodnih pokrajin na Rusijo še po osamosvojitvi gledali precej naklonjeno. V Vladimirju Putinu so vse do njegove precej nerazumne odločitve, da na predsedniških volitvah leta 2004 z vso silo podpre kandidata vzhodnih Ukrajincev Viktorja Janukoviča, gledali predvsem učinkovitega borca proti ruskim oligarhom, kakršnega bi si želeli doma. Ruski odnos do Ukrajine se je po drugi strani, kakor sem že nakazal, na dolgi rok odločilno zaostril verjetno že ob koncu leta 1991, ko je po referendumski potrditvi neodvisnosti postalo jasno, da se bo druga najpomembnejša sovjetska republika res osamosvojila, ne samo od Sovjetske zveze, ampak tudi od Rusije. Koraki v smer Evropske unije so nejevoljo velikega soseda še povečali. Leto 2004 je bilo sočasno prelomnica zato, ker je tedaj zrasel Putinov strah pred Ukrajino. Ni bila moteča samo kot samostojna država, ki bi po mnenju ruskih nacionalistov morala biti del Rusije, ampak še bolj kot vzor demokratične družbe tik ob Rusiji, kar je Putin štel kot nevarno za svoj režim. Padec predsednika Viktorja Janukoviča 22. februarja 2014 je strah spremenil v paranojo. Nič čudnega ni, da je v noči z 21. na 22. februar osem let pozneje prišlo do priznanja separatističnih »republik« Doneck in Luhansk. Če je v Putinovi Rusiji naraščal strah pred demokratično Ukrajino, se je v slednji počasi zaključeval proces izgradnje nacije, kot že zgoraj omenjeno. V srednji Ukrajini (z veliko izjemo Kijeva, kjer je bilo nacionalno gibanje 217

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

vseskozi močno, kar je bilo izjemnega pomena) je bilo v devetdesetih letih sicer še precej opotekanja zaradi že navedenega spogledovanja s socialistično uredit­vijo kmetijstva, je nacionalna usmeritev prevladala po letu 2002. Vmes je Ukrajino kot naslednik Leonida Kravčuka vodil nekdanji »rdeči direktor« iz Dnipropetrovska (današnjega Dnipra) Leonid Kučma (rojen 1938). Njegovo več kot desetletno predsedovanje med letoma 1994 in 2005 je na Ukrajino močno vplivalo, ker se je takrat v polnosti razvila ukrajinska različica »pajdaškega kapitalizma«. Kučma je vozil slalom med različnimi oligarhi in tudi med različnimi političnimi tabori. Najprej je nastopal kot veliki zagovornik tesne naslonitve na Rusijo, kar mu je prinašalo podporo na vzhodu, jugu in na Krimu. Zlasti po svoji drugi volilni zmagi leta 1999 pa se je nekaj časa močno naslanjal na konservativnejše in nacionalno usmerjene politike. Takrat se je zgodil vnovični poskus širše »ukrajinizacije« na krilih razsodbe ustavnega sodišča decembra 1999, da sme biti ukrajinščina edini uradni jezik v državi. Obraza te etape Kučmovega mandata sta bila njegov novi ministrski predsednik Viktor Juščenko (rojen 1954) in varovanka ter sodelavka nekdanjega premierja Pavla Lazarenka Julija Timošenko, ki je, potem ko si je v devetdesetih letih v Kučmovi orbiti nabrala veliko premoženje kot »plinska princesa«, postala Juščenkova namestnica. S  povezavo učinkovitih gospodarskih reform in po­udarjanja ukrajinstva je premier kmalu postal junak ljudi zlasti na zahodu države. Ker je reformni zagon začel ogrožati Kučmov krog oligarhov, so poskrbeli najprej za odstavitev in celo za prvo aretacijo Timošenkove, nato pa je njihov parlamentarni blok v zavezništvu s komunisti maja leta 2001 izglasoval 218

Pot iz medvedove sence

nezaupnico Juščenku. S tem mu je bila po drugi strani odprta pot k vodenju opozicije, posebej še, ker je njegova nekdanja namestnica Timošenkova še v času, ko je bil na položaju, uspešno organizirala gibanje »Za Ukrajino brez Kučme«. Juščenko je sicer govoril ukrajinsko, vendar ni izhajal iz osrednjih oporišč ukrajinskega nacionalizma na zahodu, pač pa iz okrožja Sumi na severu Ukrajine, tik ob ruski meji. Vrhu tega v ospredje ni postavljal »ukrajinizacije« družbe, marveč je kot ministrski predsednik gojil imidž liberalnega reformista. Timošenkova do nastopa vloge podpredsednice vlade menda sploh ni znala ukrajinsko in je bila značilen otrok Kučmovega oligarhičnega sistema; njena politično-gospodarska zibelka je bil klan iz Dnipropetrovska (današnjega Dnipra). Opremljen s takšnimi izhodišči in ob pomoči vse bolj toneče Kučmove barke je Juščenko postavil na noge volilni blok Našo Ukrajino. Ta je bila po dvanajstih letih ukrajinskega parlamentarizma nekakšna kopija srednjein vzhodnoevropskih volilnih koalicij z začetka devetdesetih letih, kakršen je bil navsezadnje slovenski Demos. Nacionalno gibanje Ruh je bilo resda del Juščenkove združbe, a v njej ni imelo glavne besede. Na volilni dan leta 2002 je Naša Ukrajina s 24,5 odstotka glasov v proporcionalnem delu porazila prej dvakrat suvereno prve komuniste, ki so nekoliko izgubili in pristali pri manj kot enaindvajsetih odstotkih. Predsedniški blok Za enotno Ukrajino pod vodstvom Juščenkovega naslednika na premierskem stolčku Anatolija Kinaha je na tretjem mestu precej zaostal z dobrimi dvanajstimi odstotki volilne podpore. Ključ do uspeha Naše Ukrajine je bila osvojitev 219

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

srednje Ukrajine. Tam, kjer je v devetdesetih letih zmagovala komunistična ali socialistična stranka, je zdaj slavil iz srednje Ukrajine izvirajoči Juščenko. Ta temeljna preusmeritev volivcev se je poglobila med predsedniškimi volitvami dve leti in pol pozneje.

Od oranžne revolucije do okupacije Krima Zmaga v proporcionalnem delu Juščenku sicer ni povrnila vloge premierja. Ker se je predsednikovim podpornikom pridružil velik del poslancev, ki so bili izvoljeni kot neodvisni, so si tudi v novi radi zagotovili prevladujoč položaj. A dolgo je kazalo, da niti to ne bo moglo Juščenku preprečiti zmage na predsedniških volitvah. Na vnovično predsednikovo kandidaturo, čeprav so po beloruskem in še kakšnem zgledu njegovi svetovalci razmišljali tudi o tem, zaradi njegove izjemne nepriljubljenosti ni bilo misliti. Končno je Kučma sklenil svojo ohranitev vsaj blizu oblasti zacementirati z naslonitvijo na doneški klan z vzhoda, ki je bil vse dotlej v senci konkurence iz Dnipropetrovska in Kijeva. Izbiro tamkajšnjega guvernerja Viktorja Janukoviča za ministrskega predsednika lahko vsekakor označimo za Kučmovo veliko napako, saj je s tem posredno zaostril delitve v ukrajinski družbi. Potem ko se Juščenka ni dalo zaustaviti niti z zastrupit­ vijo, je namreč Janukovič iz omare potegnil širok nabor velikih političnih tem, predvsem vprašanji položaja ruskega jezika in navezave na Rusijo namesto na Evropsko 220

Pot iz medvedove sence

unijo in Nato, kar je bila srčika Kučmove politike še leta 2003. To je med drugim razvidno iz dejstva, da je prispevala Ukrajina četrti najštevilčnejši kontingent za operacije v Iraku. Nenadna prizadevanja za vključitev države v skupni gospodarski prostor z Rusijo, Belorusijo in Kazahstanom so kajpak spravila v paniko Rusiji nenaklonjeni zahod, pa tudi Kijev, in vtisnila spopadu med Janukovičem in Juščenkom izrazito ideološki pečat. V prvem krogu predsedniških volitev jeseni 2004 sta si Juščenko in Janukovič zagotovila po približno štirideset odstotkov glasov. Diametralna nasprotja stališč ne samo med kandidatoma, ampak tudi med volivci, so kazali izidi po posameznih regijah. Juščenka je v zahodnem okrožju Ivano-Frankivsk že v prvo volilo 89 odstotkov udeležencev volitev, Janukoviča pa v vzhodnem okrožju Doneck 87 odstotkov. Drugi krog je delitev potrdil, a je oblast izide – predvsem na skrajnem vzhodu – ponaredila v zadostni meri, da je bil na semaforju za zmagovalca s 50,3 odstotka glasov razglašen Janukovič (Juščenko je pristal pri 47,4 odstotka). V Donecku naj bi tokrat za premierja glasovalo kar 96,2 odstotka, za Juščenka zgolj dva. Poskus volilne prevare je sprožil dogajanje, znano pod imenom »oranžna revolucija«. Za njen uspeh ni bilo brez pomena, da je v prestolnici Kijev Juščenko užival nedeljeno naklonjenost, svoje je seveda naredila karizma Timošenkove. Parlament, v katerem je bila navezanost večine poslancev na strankarske skupine razmeroma šibka, je kmalu začel nakazovati menjavo strani. Ko je poskušal Janukovič v obupu rožljati z demonom nevarnosti odcepitve vzhodnih Rusiji naklonjenih okrožij, se mu je Kučma v bistvu odrekel in ga kot premierja poslal na dopust. To je pomagalo odpreti pot h kompromisu. 221

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Kučmov tabor se je odrekel zahtevi po ponovitvi obeh krogov volitev, Juščenko je pristal na ustavne spremembe v smeri parlamentarne republike, kjer bi se predsednik republike in vlade gledala iz oči v oči. Ponovljeni drugi krog je kljub Janukovičevemu daljšemu upiranju postregel z razmeroma prepričljivim uspehom izzivalca. Kandidat Naše Ukrajine je zbral (brez neveljavnih glasovnic) 52,8 odstotka glasov, za Janukoviča se jih je odločilo 44,9 odstotka. Regionalne razlike se niso ublažile niti za milimeter. Prvo pravo menjavo oblasti v zgodovini ukrajinske države je pospremila nova velikanska selitev politikov in oligarhov v tabor zmagovalcev. Vlado pod vodstvom premierke Timošenkove, ki jo je po svoji inavguraciji 23. januarja 2005 predlagal predsednik Juščenko, so podprle več kot štiri petine članov rade. Nedvomno je nova oblast veliko storila za demokratizacijo družbe, toda ob številnih otroških boleznih jo je mučil temeljni problem, kako se lotiti težavne Kučmove dediščine. Poplačati je namreč morala oligarhe, ki so ji s svojo naklonjenostjo ali vsaj s pravočasnim prestopom sploh omogočili uspeh. To je pomenilo, da ni mogla učinkovito razgraditi sistema pajdaškega kapitalizma prejšnjega predsednika. Spor med osrednjim »Juščenkovim oligarhom, čokoladnim kraljem« in poznejšim predsednikom Petrom Porošenkom, ki je postal sekretar sveta za nacionalno varnost, in premierko Timošenkovo je nazadnje celo pripeljal do razkola v oranžnem taboru. Drugo Juščenkovo vlado pod vodstvom Jurija Jehanurova so pomagali izvoliti poslanci Janukovičeve Stranke regij. Ko je prišel čas novih predsedniških volitev, ni imel junak oranžne revolucije Juščenko nikakršnih možnosti 222

Pot iz medvedove sence

za ponovno izvolitev, saj so mu Ukrajinci zamerili, da ni dovolj storil za dvig njihovega življenjskega standarda. Nacionalno usmerjeni tabor se je v glavnem zgrnil za Timošenkovo, ki se je ob nespornem favoritu vzhodnih Ukrajincev Janukoviču prebila v drugi krog. Juščenko je s samo 5,5 odstotka podpore podrl neslavni rekord Slovaka Rudolfa Schusterja kot aktualni predsednik z najslabšim izplenom na volitvah. Drugi krog volitev februarja leta 2010 je v glavnem pokazal enako sliko kot epski spopad Juščenka in Janukoviča. A so bili premiki ravno dovolj veliki, da je imel izid drugačen predznak: kandidat Stranke regij je s slabimi 49 odstotki zmagal, kandidatka razbite »oranžne« koalicije je s 3,5 odstotne točke manj podpore izgubila. Mednarodna javnost je Janukovičevo izvolitev sprejela z blago naklonjenostjo, kar je bilo deloma v precejšnjem nasprotju z odzivi jeseni 2004. Toda novi predsednik se ni bistveno spremenil. Kljub počasnejšemu tempu je bilo jasno, da je njegov cilj premik v smeri Lukašenkove Belorusije in Putinove Rusije. Edina razlika je bila, da je njegova stranka začela vsaj v besedah zagovarjati vključitev države v Evropsko unijo, a je v odločilnem trenutku skupaj s predsednikom zamenjala ploščo. Ko je Janukovič postal predsednik, so bile kmalu razveljavljene ustavne spremembe, ki so leta 2004 okrepile moč parlamenta. Toda v Ukrajini to – kljub aretaciji Julije Timošenko in nekdanjega notranjega ministra Jurija Lucenka – ni pomenilo razpada opozicije proti Janukoviču in njegovi Rusiji naklonjeni politiki, ki se je vse bolj zatekala tudi k (post)sovjetski ikonografiji. Počilo pa je jeseni leta 2013, ko je predsednik prelomil obljubo glede prizadevanja za vključitev v evropske integracije. V Bruslju so 223

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Janukoviču celo gledali skozi prste, tako da se je Ukrajina pod njegovim vodstvom novembra omenjenega leta znašla tik pred podpisom pridružitvenega sporazuma. Pred predvideno slovesnostjo v litovskem glavnem mestu Vilniusu pa sta predsednik in njegov ministrski predsed­ nik Mikola Azarov sporočila, da od namere odstopata. Menda naj bi od Putinove Rusije dobila ponudbo, ki je nista mogla zavrniti in ni bila združljiva s pridružitvijo sosede Evropski uniji. Janukovičevi zagovorniki še danes odgovornost za odklonitev podpisa v zadnji minuti valijo zgolj na Putina. Vendar se mi zdi veliko verjetneje, da niti Janukovičev režim sam svojega postopnega prehajanja v Lukašenkovi in Putinovi podobno ureditev ni želel po nepotrebnem zapletati s kakšnim nadzorom iz Bruslja. Odgovor Ukrajincev vsaj v zahodni in srednji Ukrajini je bil nedvoumen. Največ razočaranja se je nabralo med mladimi in izobraženimi ljudmi, ki so si od naslanjanja na Evropsko unijo obetali ravno več nadzora nad domačimi potentati, omejitev vsesplošno razširjene korupcije in boljši življenjski standard. Vsaj zadnja točka je navdušenje nad evropskimi povezami v srednje- in vzhodnoevropskih državah hranila že med »jesenjo narodov« po padcu Berlinskega zidu. Zato so bili vsaj v prvi etapi protestov, ki so se začeli v Kijevu in se razširili v druge dele države, vsekakor v ospredju liberalno usmerjeni in velikokrat rusko govoreči mladi. Izrazito naci­onalno usmerjeni so se pridružili pozneje, delež skrajno desnih gibanj, kakršno je bil Desni sektor, ki jih je ruski režim poskušal prikazati kot odločilna, pa je bil v celoti gledano skromen. Po osrednjem kijevskem trgu, Majdanu (trgu) neodvisnosti, se je gibanja prijelo ime evromajdansko. Del protestnikov je namreč na omenjenem trgu vzdrževal šotorsko 224

Pot iz medvedove sence

naselje, kot že v času oranžne revolucije. Omeniti je treba, da različen odnos Ukrajincev do približevanja Evropski uniji ni bil pogojen samo z življenjem v različnih regijah z različnimi zgodovinskimi izkušnjami, marveč je bil v veliki meri posledica prepada med generacijami. Tudi mladi na vzhodu in jugu, denimo navijači nogometnih klubov Šahtar iz Donecka ali Metalist iz Harkiva, so bili naklonjeni »evropski prihod­nosti« države. Oblasti so naredile veliko napak. Tako so proteste, ko so že zamirali, po približno desetih dneh vnovič poživile, ko so nad protestnike poslale zloglasno službo Berkut, ki je neusmiljeno premlatila demonstrante. 8. decembra leta 2013, prav na katoliški praznik Brezmadežne, so v Kijevu končno podrli Leninov spomenik, potem ko je oranžno revolucijo še preživel. Enaka usoda je doletela Leninove spomenike drugod v srednji in celo ponekod v južni in vzhodni Ukrajini. Januarja leta 2014 je Janukovič menil, da je prišel čas za obračun z nasprotniki. Skozi parlament je spravil po ruskem zgledu napisano proti­protestniško zakonodajo, ki je denimo prepovedovala trobljenje v podporo protestnikom ali skupno vožnjo več kot petih vozil. To je bil uvod v zadnjo, najbolj nasilno etapo evromajdanske revolucije. Protestniki so pospešeno zasedali stavbe s sedeži regionalnih in državnih ustanov. Proti koncu januarja so padle prve smrtne žrtve. Takrat je Janukovičev režim vsaj navidezno popustil. Parlament je odstavil vlado Mikole Azarova in osovraženega notranjega ministra Vitalija Zaharčenka, vendar se Janukoviču ni nič mudilo z imenovanjem naslednikov. Voditelji opozicije so zavrnili njegovo ponudbo o nekakšni »delitvi oblasti«, po kateri bi v vlado vstopila nekdanji zunanji minister in poznejši ministrski predsed­nik Arsenij Jacenjuk in 225

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

slavni boksarski šampion Vitalij Kličko, sedanji kijevski župan. Prav tako režim ni pristal na zahteve opozicije in protestnikov, naj ponovno uveljavi ustavo s spremembami iz leta 2004. Evromajdansko gibanje je bilo deležno močne podpore ZDA in Evropske unije. Protestniki so posebej cenili obisk ameriškega senatorja in nekdanjega republikanskega predsedniškega kandidata Johna McCaina. Kot nekakšen most med Janukovičem in opozicijo je s svojim vzdrževanjem stikov s predsednikom služil takratni ameriški podpredsednik in sedanji predsednik Joseph Biden. 18. februarja leta 2014 je Janukovič po poskusu napada protestnikov na stavbo parlamenta, ki ni hotel raz­ pravljati o uveljavitvi razveljavljenega ustavnega besedila, ukazal »očiščenje« Majdana. Spopadi so dosegli dotedanji vrhunec, vendar »očiščenje« ni uspelo. Predsednik je v odločilni noči zavračal telefonske klice nemške kanclerke Angele Merkel in se povsem zanesel na nasvete iz Moskve. V Kijev so potem pripotovali posredniki Evropske unije, ki jim je družbo delal tudi ruski odposlanec. Vmes je 20. februarja prišlo do najhujše zaostritve konflikta, saj so enote varnostne službe in notranjega ministrstva streljale na demonstrante in ubile skoraj sto ljudi, tako imenovano »nebeško stoterico«. V času evromajdanskega gibanja je sicer umrlo tudi šestnajst policistov. Evropski posredniki so imeli pred očmi razmere v celotni Ukrajini. Strah jih je bilo, da bi takojšnja odstavitev Janukoviča, kar je bila že zdavnaj osnovna zahteva protestnikov, povzročila nemire na vzhodu in jugu, kjer so predsednika imeli za zagovornika svojih interesov. Zato je sporazum ob vnovični vzpostavitvi ustavnega besedila iz leta 2004 določal, da 226

Pot iz medvedove sence

bo Janukovič predsednik še devet mesecev. Čeprav so uradni predstavniki opozicije z Jacenjukom in Kličkom na to pristali, se je zdela protestnikom na Majdanu rešitev žaljiva in so jo zavrnili. Ponoči z 21. na 22. februar je predsednik, ki se v Kijevu ni več počutil varnega, pobegnil najprej na vzhod države in nato v Rusijo. Naslednji dan mu je rada z dvotretjinsko večino izglasovala nezaupnico, zaprto Julijo Timošenko pa so izpustili iz zapora. A ko je hotela zmagoslavno nastopiti pred protestniki, se je pokazalo, da je njen zenit že mimo. Začasni šef države je postal novi predsednik parlamenta Oleksander Turčinov iz stranke Timošenkove. Glede na to, da je ruski režim vse nosilce nove oblasti označeval za »fašiste« in skrajne nacionaliste, je dobro povedati, da je tudi prvi jezik Turčinova ruščina.

Vojna in širjenje ukrajinstva Spremembo oblasti v Kijevu je Putin izkoristil za zasedbo Krima in pridobitev pristanišča Sevastopol, o katerih so v Rusiji vsaj nekateri že dolgo sanjali. Najprej so Ukrajini naklonjenega predsednika vlade na polotoku zamenjali s primernejšim. Odpora praktično ni bilo in zasedba je potekala skoraj brez prelivanja krvi. Že marca leta 2014 so nove ruske oblasti izpeljale referendum o priključitvi Rusiji. Čeprav bi glasovanje zaradi sestave prebivalstva, med katerim so bili Ukrajini najbolj naklonjeni krimski Tatari, ki so se smeli vračati v svojo nekdanjo domovino 227

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

šele po demokratizaciji, verjetno prineslo večino za Rusijo tudi sicer, si Putinov režim seveda ni mogel pomagati in je prikazal kar 97-odstotno podporo. 18. marca 2014 je Ruska federacija uradno sprejela nekdanjo ukrajinsko avtonomno republiko v svojo sestavo. Priključitve ni priznala nobena pomembnejša država. Naslednja postaja ruskega lomastenja so bila okrožja na vzhodu in jugu Ukrajine. Dolgoročno uspešen je bil poskus destabilizacije države v vzhodnih okrožjih Doneck in Luhansk. Tam sta bili razglašeni separatistični »ljudski republiki« Doneck in Luhansk, kjer so prav tako izpeljali referenduma o »samostojnosti«, ki sta seveda sijajno uspela. Vendar Ruska federacija teh »držav« uradno ni priznala do leta 2022. Putinov režim pa lahko mirno označimo za njunega glavnega pobudnika in botra njunega nastanka, saj napetosti med samimi Ukrajinci nikakor niso bile tolikšne, da bi same po sebi privedle do odcepitve dela ukrajinskega ozemlja. Marionetnima tvorbama je uspelo pridobiti nadzor nad glavnima mestoma, vendar nikakor ne nad celotnim ozemljem obeh okrožij. Poleti leta 2014 je bila ukrajinska vojska celo blizu tega, da bi pridobila nazaj Doneck in Luhansk, a se je bolj ali manj odkrito vmešala Rusija. Vojna je doživela »zamrznitev« z dvema sporazumoma, podpisanima v beloruski prestolnici Minsk. Drugi je bil podpisan leta 2015. Občasni spopadi so se nadaljevali celih sedem let, do Putinovega napada na celotno Ukrajino leta 2022. Drugi sporazum iz Minska ni bil uresničen, ker se strani nista mogli dogovoriti o načinu uveljavitve avtonomije obeh območij. Ukrajina se je vsekakor upravičeno bala, da bosta okrožji postali stalni ruski »trojanski konj« v državi in zavora za razvoj. 228

Pot iz medvedove sence

Na preostalih območjih vzhoda in juga Ukrajine poskusi vzpostavitve »avtonomnih območij« pod ruskim patronatom niso uspeli. Tam je bila podpora združitvi z Rusijo prej še veliko nižja kot v okrožjih Doneck in Luhansk, kjer tudi ni bila večinska. Putinov režim je cedil sline predvsem po okrožjih Odesa na jugu in Dnipropetrovsk ter Harkiv na vzhodu. Najnevarnejšo zaostritev so pomenili dogodki v Odesi 2. maja leta 2014. Že v spopadih med Rusiji naklonjenimi demonstranti in njihovimi proukrajinskimi protestniki so bile štiri žrtve. Pripadniki prve skupine so se nato zatekli v stavbo sindikatov. Podporniki Ukrajine so vanjo metali molotovke, zaradi katerih se je vnela. V požaru je življenje izgubilo več kot štirideset ljudi. To tragedijo je Putinov režim odtlej vseskozi navajal kot dokaz »genocidnosti« ukrajinskih nacionalistov in domnevnega genocida nad Rusi v Ukrajini. S požarom v Odesi je rusko agresijo na Ukrajino osem let pozneje v spletnem pogovoru s papežem Frančiškom opravičeval celo ruski patriarh Kiril. V času intenzivnih spopadov na vzhodu Ukrajine leta 2014 so začele nastajati številne prostovoljske enote, ki so jih pogosto financirali posamezniki. Precej so pomagale pri obrambi in osvobajanju ozemlja na vzhodu Ukrajine. Po drugi strani sta nasilno vedenje nekaterih njihovih pripadnikov in raba na nacistično spominjajoče simbolike predstavljala težave za mednarodni ugled države, ker ruska propaganda ni nikoli nehala opozarjati na te primere. Daleč najbolj razvpit je postal bataljon z imenom Azov po Azovskem morju, ki je sodeloval pri obrambi Mariupolja že leta 2014. Približno tri tedne po tragediji v črnomorski metropoli so potekale predsedniške volitve. Na njih je že v prvem 229

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

krogu zmagal »čokoladni kralj« Petro Porošenko (rojen 1965). Nekoliko presenetljivo so v deželi, za katero je bila prevlada oligarhov eden glavnih problemov, tudi po evromajdanskem gibanju najbolj zaupali enemu izmed njih. Zanj je govorilo predvsem to, da se je drugače kot njegovi kolegi hitro postavil na stran protestnikov in jim dal na razpolago svoj televizijski kanal. Volitve so skupaj s parlamentarnimi nekaj mesecev zatem hkrati pokazale nova politična razmerja. Soočenje z rusko grožnjo od leta 2014 je mejo ukrajinske nacije z jasno opredeljeno ukrajinsko narodno zavestjo, pa tudi z naraščajočo rabo ukrajinščine v vsakdanu premaknilo precej proti vzhodu. Putinov agresivni pristop je dosegel, da se je Rusiji naklonjeni tabor, ki je z Janukovičem leta 2010 na demokratičnih volitvah še dosegel 49 odstotkov glasov, krčil že dve leti pozneje, do danes pa se je njegova podpora vsaj prepolovila. Značilno je, da je meje nacije zaznamovalo padanje Leninovih spomenikov kot domin. Druga faza dekomunizacije, ki jo je parlament uzakonil leta 2016, je bila temeljita. Ni se ustavila pri spomenikih, ampak je korenito posegla po imenih ulic in celo krajev. Stalinov komunistični tekmec in žrtev Sergej Kirov je izgubil Kirovohrad in celo Dnipropetrovsk je postal Dnipro, ker je v imenu nosil komunista Hrihorija Petrovskega. Ljudje od Porošenka seveda niso pričakovali samo večjega uveljavljanja ukrajinščine in dekomunizacije. Pričakovali so dvig življenjskega standarda. Ker so bili z njim na tem področju nezadovoljni, so mu na naslednjih predsedniških volitvah leta 2019 izrekli nezaupnico. Predsednik je postal Volodimir Zelenski (rojen 1978), doma iz Krivega Riha na industrijskem območju na 230

Pot iz medvedove sence

jugovzhodu Ukrajine, se pravi z območja, kjer je izrazito prevladovala ruščina. Tako je postal Zelenski četrti od šestih ukrajinskih predsednikov z ruščino kot prvim jezikom. V ruščini je kot igralec odigral veliko večino svojih vlog, tudi najbolj znano, vlogo predsednika v komični seriji Služabnik ljudstva. Isto ime je dobila stranka, ki je Zelenskega podprla na volitvah. S svojim profilom se je Zelenski pridružil drugim komikom s politično kariero v Evropi, med drugim Italijanu Beppeju Grillu in Slovencu Marjanu Šarcu. Mnogi so mnenja, da mu je izvolitev omogočila podpora oligarha iz Dnipropetrovska Ihorja Kolomojskega, ki je sodeloval s Porošenkom, a se je z njim kmalu razšel. Zelenski je bil prvi predsednik z izjemo morda Leonida Kravčuka, ki je zmagoval po vsej Ukrajini. Porošenko je v drugem krogu dobil večino samo v enem okrožju v Galiciji. Stranka Služabnik ljudstva je na parlamentarnih volitvah za nameček kot prva in doslej edina osvojila absolutno večino v parlamentu. Zelenski, ki prihaja iz Rusiji tradicionalno bolj naklonjenega dela Ukrajine kot Porošenko, je najprej ubiral do Putina spravljivejše tone od predhodnika. Računal je, da se bo možno z ruskim kolegom dogovoriti o mirni vnovični vključitvi okupiranih ali »odcepljenih« delov Ukrajine v matično državo. Vendar je moral kmalu spoznati, da se zaletava v beton neizmerne želje po podreditvi Ukrajine in obnovi Sovjetske zveze. Menim, da je ta izkušnja močno vplivala na povsem drugačno ravnanje ukrajinskega predsednika po začetku Putinovega lomastenja po vsej državi.

231

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

V labirintih ukrajinskega pravoslavja Nemara je (bilo) od vseh zahtevnih vprašanj, povezanih z dokončnim osamosvajanjem Ukrajine, ki je dobilo odločilni pospešek v poznem letu 2013, cerkveno vprašanje najbolj zamotano. Seveda je tesno povezano z med seboj močno raznolikimi temelji zgodovinskega in skupnostnega spomina v različnih delih države, o katerih smo doslej toliko govorili. Tako je ukrajinski verski rebus nastal v tesni spregi z zapleteno ukrajinsko zgodovino. V grobem so meje postavljene enako kot v politiki. Najjasnejši je položaj na zahodu države, kjer prevladuje grkokatoliška vera. Do leta 1875 so vsaj formalno vsi Ukrajinci v Ruskem carstvu pristali v naročju ruskega pravoslavja. Čeprav so kijevski metropoliti, ki so se v ruski orbiti znašli že dobro desetletje po uporu Hmelnickega v zadnji tretjini 17.  stoletja, precej časa ohranjali samostojen profil, se je slednji do začetka 20.  stoletja povsem raztopil. Od pravoslavnih hierarhov in duhovnikov Ukrajinci pod oblastjo carjev končno niso mogli pričakovati nobenih teženj v smeri spodbujanja samobitnosti. Znameniti Filaret Denisenko, ki je akter še v sedanji ukrajinski pravoslavni zgodbi, je leta 1966 postal prvi Ukrajinec na mestu kijevskega metropolita v dolgih desetletjih. Ker je bila po prvi svetovni vojni vzpostavljena samostojna ukrajinska pravoslavna Cerkev kmalu onemogočena, je Ukrajina v verskem smislu vse do leta 1990 ostala podrejena Moskvi in njenim z oblastjo bolj ali manj kompatibilnim patriarhom, ki so seveda tudi pridno sodelovali pri zatiranju uniatstva na zahodu republike. 232

Pot iz medvedove sence

V Moskvi so se v času perestrojke zavedeli, da čisto po starem ne bo več šlo, in so bili pripravljeni podeliti nekaterim delom svoje pravoslavne orbite avtonomijo. Toda številni hierarhi v Ukrajini so menili, da je to premalo. Vprašanje je sicer, kako natanko bi se zgodba po letu 1990 odvijala, če že omenjeni kijevski metropolit Filaret ne bi opravljal le vloge varuha prestola po smrti ruskega patriarha Pimna, marveč bi bil izvoljen za njegovega naslednika, kar je potem postal Aleksej II. Ker je v Moskvi izvisel, je hitro postal gonilna sila ukrajinskega cerkvenega osamosvajanja. Nastala je Ukrajinska pravoslavna cerkev kijevskega patriarhata, Filaret pa je bil od leta 1995 njen patriarh. Nove združbe ni uradno priznala nobena kanonična pravoslavna cerkev, vendar je ne glede na to postala vodilna verska skupnost med pravoslavnimi verniki na zahodu in v osrednjem delu Ukrajine, tudi v Kijevu. Precej manjši vpliv je imela obnovljena Ukrajinska avtokefalna pravoslavna cerkev, ki se ni razglasila za patriarhat, marveč je ostala pod patronatom ekumenskega patriarha v Konstantinoplu. Vsaj nominalno je največ vernih Ukrajincev vsaj do decembra leta 2018 sodilo pod moskovski patriarhat. Ta je sicer vzpostavil avtonomno telo, imenovano Ukrajinska pravoslavna cerkev, a ne ruski patriarh ne njeni lokalni hierarhi do leta 2022 niso zadovoljivo pojasnili, kako daleč res sega njena avtonomija in ali bi se nekoč morda res lahko iztekla v samostojnost oziroma avtokefalnost. V obdobju po letu 2014 je prišlo vsaj do dodeljevanja večje vloge ukrajinskemu jeziku v bogoslužju, medtem ko je kijevski metropolit postal iz Bukovine, kjer v vsakdanjem življenju prevladuje ukrajinski jezik, izvirajoči Onufrij. Moskovski patriarhat je iz časov, ko je bil edini, seveda 233

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

podedoval najboljšo infrastrukturo, zato je navzoč po vsej državi. Prevladujoč položaj je ohranil na vzhodu in jugu. Iz doslej povedanega je morda že mogoče razbrati zapletenost položaja. To bi bilo nemara moč preseči, če bi bila omejena samo na vprašanje priznanja samostojnosti ukrajinskega pravoslavja v okviru pravoslavnega sveta. A še zahtevnejša je prepletenost različnih skupnosti na terenu. Končno je tu vprašanje razmer v Kijevu, kjer imajo vse konkurenčne Cerkve svoj sedež. Pri umeščanju ukrajinskega pravoslavja v širši pravoslavni svet se vsaj zunanjemu, neudeleženemu opazovalcu takoj zastavi vprašanje, kako, da je sporna samostojnost v primeru Ukrajine, ko pa imajo avtokefalnost bistveno manjše cerkve, denimo albanska, češkoslovaška ali cipr­ska. Zakaj ne bi bila samostojna cerkev, ki ji pripadajo milijoni vernikov? Ključa do odgovora sta pojem kanonično ozemlje in politična razsežnost ukrajinskega cerkvenega vprašanja, ki se veže na temeljno zagato organiziranja pravoslavnih Cerkva. V pravoslavnem svetu je vsaj po večinski razlagi norma, da vsako posamično ozemlje pokriva zgolj ena pravoslavna skupnost. Tako je denimo celotna Slovenija kanonično ozemlje Srbske pravoslavne cerkve, v okviru katere sodi pod zagrebško-ljubljansko metropolijo. Do leta 2018 so praktično vsi pravoslavci zunaj dežele Ukrajino kot celoto priznavali za kanonično ozemlje moskovskega patriarhata. To se kajpak ni ujemalo z razmerami na terenu, saj velika večina ukrajinskih vernikov na zahodu in v osrednjem delu države ne samo ni priznavala duhovne nadoblasti moskovskega patriarha, marveč ga je zaradi njegovih Putinu izrazito naklonjenih stališč izrecno zavračala. Vsaj od 234

Pot iz medvedove sence

leta 2014 si denimo ni bilo moč predstavljati, da bi lahko patriarh Kiril vodil bogoslužje v Kijevu, recimo ob vsakoletnem praznovanju krsta Kijevske Rutenije, ki se ga je prej pogosto udeleževal. Po drugi strani je, kot rečeno, patriarhat ohranil veliko privržencev v bolj rusificiranih delih države. Pripadnost ruskemu pravoslavju je tam sovpadalo z Rusiji bolj naklonjenimi stališči prebivalstva, tako da se je okrepilo celo v pregovorno sekulariziranem Doneškem bazenu, kjer so verske razmere najbolj podobne tistim v Rusiji. Leta 2018 je po večletnih pogajanjih stališče do verskih razmer v Ukrajini spremenil ekumenski patriarhat v Konstantinoplu. Ta je sicer z begom Grkov iz Turčije in nazadnje še iz Istanbula ostal skoraj povsem brez lastne baze (vprašanje je tudi, ali bo po smrti sedanjega patriarha Bartolomeja  I. sploh mogoče zasesti patriarški prestol), toda med pravoslavnimi Cerkvami še zmeraj ohranja častno prvenstvo. Zato je gibanje za samostojno pravoslavno Cerkev v Ukrajini doseglo odločilen preboj, ko je ekumenski patriarh odstopil od zamisli o celotni Ukrajini kot o kanoničnem ozemlju ruske Cerkve. Pri tem je iz naftalina potegnil zgoraj že omenjeni dokument iz leta 1686, s katerim je eden njegovih predhodnikov pravico do imenovanja kijevskega metropolita začasno prenesel na moskovskega patriarha (ki si je, mimogrede, ta naslov leta 1589 podelil bolj ali manj sam, že leta 1721 pa je Peter Veliki patriarhat ukinil). Bartolomej I. je sedaj polnomočje preklical, ga ponovno prevzel osebno in na tej podlagi januarja 2019 izdal tako imenovani tomos, dokument o vzpostavitvi avtokefalne cerkve z imenom Pravoslavna cerkev v Ukrajini. Vanjo so se decembra leta 2018 združile eparhije (škofije) dotedanjega nepriznanega kijevskega patriarhata, ki 235

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

ga je vodil patriarh Filaret, in Konstantinoplu podrejene Ukrajinske avtokefalne cerkve. Pridružila sta se jim tudi dva škofa izpod okrilja moskovskega patriarhata, čeprav sta Filaret in patriarh Bartolomej računala na precej več. Vsaj za zdaj nova Cerkev nima patriarha. Za njenega predstojnika je bil izvoljen nekdanji Filaretov tajnik, komaj štiridesetletni metropolit Epifanij. In čeprav je bila njegova izvolitev razumljena kot zagotovilo, da bo dejansko stvari še naprej vodil devetdesetletni kijevski patriarh, se to ni zgodilo. Filaret je užaljeno celo zapustil novoustanovljeno Cerkev in na papirju obnovil kijevski patriarhat, kar pa doslej ni imelo večjega odmeva. Za pravilno se je izkazala odločitev, da mu pustijo kijevsko cerkev sv. Volodimirja, kjer je stoloval kot patriarh, medtem ko se je nova Cerkev uradno naselila v za časa Sovjetov razstreljeni in po letu 1990 znova zgrajeni cerkvi sv. Mihaela. Ruska pravoslavna cerkev spremembe stališča patriarha Bartolomeja kajpak ni mogla požreti. Že, ko se je dokončna odločitev zgolj nakazovala, je z njim prekinila evharistično občestvo. Zato je zanjo pomenilo hud udarec, ko so jeseni leta 2019 avtokefalnost Pravoslavne cerkve v Ukrajini začele priznavati še druge cerkve, doslej zlasti grška in aleksandrijska. Tako imamo trenutno položaj, ko za del pravoslavnega sveta celotna Ukrajina pripada moskovskemu patriarhatu, za drugi del pa avtokefalni domači Cerkvi. Ruska pravoslavna cerkev dokaj neprepričljivo pre­ pričuje svet o tem, da je njen koncept nadnacionalen, medtem ko naj bi Ukrajinci neupravičeno mešali versko in politično raven. Rusi, skratka, trdijo, da dejstvo samostojne ukrajinske države ne potegne nujno za seboj 236

Pot iz medvedove sence

avtokefalnosti tamkajšnje pravoslavne skupnosti. Zgodovina jih prejkone postavlja na laž. Saj je prav dokument iz leta 1686, na podlagi katerega izpeljujejo svoje pravice do Ukrajine, sledil »večnemu miru« med poljsko-litovsko državo in Rusijo, ki je Ukrajino na levem bregu Dnepra in Kijev dodelil slednji. Avtokefalnost Srbske pravoslavne cerkve je bila priznana leta 1879, takoj po Berlinskem kongresu, poljska jo je dobila leta 1924, ko je postalo jasno, da je onkraj sovjetsko-poljske meje ostalo veliko število pravoslavnih vernikov, prej podrejenih ruski Cerkvi. Moskovski patriarhat bi se moral prej vprašati, koliko je z zagovarjanjem ozko ruskega nacionalnega programa ravno prispeval k temu, da je postala misel na zvezo z njim tolikim Ukrajincem povsem neznosna. To se je po začetku Putinove vojne proti Ukrajini še okrepilo in maja leta 2022 je zvezo s patriarhom Kirilom prekinila celo dotedanja podružnica njegovega patriarhata v Ukrajini, čeprav o naravi te prekinitve obstajajo dvomi. Ob koncu je treba opozoriti še na eno stvar. Zagovorniki ukrajinske avtokefalnosti med ukrajinsko pravoslavno duhovščino so se za dosego cilja iz razumljivih razlogov zelo močno naslonili na državno oblast, predvsem na predsednika Petra Porošenka (določeno vlogo pa je odigral celo turški predsednik Erdogan). S tem so se znašli pred nevarnostjo, da bi tudi ukrajinsko pravoslavje, ki ima, kot kaže, sicer globlje duhovne temelje, podobno kot rusko naredili za povsem odvisno od vremena v vrhovih politike. Vojna niti pri razreševanju tega dela rebusa ni v pomoč.

237

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

Nekje med pisanjem knjige sem se odločil, da vam v njenem sklopu podtaknem še nekaj drobcev o zgodovini ukrajinske sosede Belorusije, ker ni verjetno, da bi ta kdaj dobila svojo knjigo. Malce prostora pod soncem pa si zasluži vsaj zato, ker je v senci velike sestre Rusije še veliko bolj kot Ukrajina. Čeprav ni bila deležna neposredne ruske agresije, je njena prihodnost samostojne države bolj negotova kot ukrajinska. Zato naj mi bo oproščeno, da sem jo skozi stranska vrata pritihotapil v besedilo o sosednji državi. Pri Belorusiji že njeno ime napeljuje na misel, da gre v bistvu za Rusijo ali njen del. A drugi del poimenovanja 239

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

spet ne izvira od današnje Rusije, ampak od srednjeveške tvorbe z imenom Rus’, kar v tej knjigi običajno navajam v polatinjeni obliki Rutenija. Belorusiji bi torej lahko rekli Bela Rutenija ali Belorutenija. V nekaterih jezikih so v zadnjem času dejansko spremenili doslej običajno oznako države, da bi poudarili razliko med Rutenijo in Rusijo. Dober zgled je nemščina, kjer se je vsaj v Nemčiji (manj v Avstriji) uveljavila oblika Belarus, ki je nadomestila prejšnjo Weißrussland, kar dobesedno pomeni Bela Rusija. Bela Rutenija je v začetku označevala samo srednji in vzhodni del današnje države. Ni čisto jasno, ali prvi del sploh izvira iz pridevnika s pomenom bel. Prav tako obstaja več razlag, na kaj naj bi se ta pridevnik v imenu dežele nanašal. Po eni od njih naj bi v Beli Ruteniji ob priključitvi veliki kneževini Litvi že živelo krščansko prebivalstvo, medtem ko naj bi Črno (s težiščem v današnji zahodni Belorusiji) do pokristjanjenja litovske elite še naseljevali pogani. Podobno kot ukrajinske so bile beloruske zgodovinske dežele v preteklosti izrazito večjezične in večkulturne. Ob (pretežno rusko govorečih) Belorusih v Belorusiji še danes živijo Rusi, ki jih je uradno približno desetina prebivalstva, Poljaki, ki jih je še dobre tri odstotke, zlasti na severozahodu, in Ukrajinci, ki v glavnem živijo v pokrajini Polesje na jugozahodu. Meja med ukrajinskim in beloruskim jezikom na območju Polesja sicer ni zelo ostra. Že iz časov litovske velike kneževine živijo na ozemlju Belorusije tudi tako imenovani litovski Tatari. Iz njihovih vrst je med drugim izšel eden Lukašenkovih zunanjih ministrov Ural Latipav. Ena najpomembnejših manjšin v Belorusiji so bili zgodovinsko Judje, ki so še na začetku 20. stoletja tvorili 240

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

relativno ali celo absolutno večino v večjih mestih. Večina jih je izginila v času nacistične »končne rešitve« oziroma holokavsta. A še ob koncu Sovjetske zveze jih je bilo v najmanjši vzhodnoslovanski republiki več kot sto tisoč ali odstotek prebivalstva. Do danes je številka uradno padla na približno desetino, saj se je večina beloruskih Judov izselila v Izrael ali kam na zahod. Tako je izraelski državljan postal eden najboljših šahistov z začetka 21.  stoletja Boris Gelfand. Verjetno najbolj znani Jud, doma iz Belorusije, pa je slikar Marc Chagall iz bližine Vicebska. Iz današnje Belorusije so izvirali tudi kar trije izraelski predsedniki vlade, Menahem Begin, Jicak Šamir in Šimon Peres. Dva med njimi sta dobila Nobelovo na­ grado za mir. Prav tako so se v deželi rodili starši igralca Kirka Douglasa (s pravim imenom Issur Danielovitch) in televizijskega voditelja Larryja Kinga.

Belorusija in Slovenija Najočitnejša podobnost med Slovenijo, Belorusijo in Ukrajino je, da imajo vse tri države kar nekaj težav s prepoznavnostjo. Belorusija je sicer manjša od Ukrajine, a še vedno precej velika, saj je je za deset Slovenij in je menda celo največja zgolj celinska država v Evropi. A njena smola je enako kot za Ukrajino mogočna soseda Rusija in je bila v zgodovini to mogočna Poljska. S Slovenijo je Belorusiji nadalje skupno, da za njeno prepoznavnost največ naredijo športnice in športniki. 241

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

V mojih mladih letih je bil glavni beloruski športni adut gimnastičar Vitalij Šerbo (belorusko Vitalij Šerba). Danes sta med najbolj znanimi Belorusi po svetu tenisačica Viktorija Azarenka in (nekdanja) biatlonka Darja Domračava. Tudi najbolj znani Belorusi v Sloveniji so športniki. Med njimi prednjači nekdanji rokometaš in veliki Lukašenkov podpornik Sergej Rutenka, v Mariboru pa smo dobro poznali plavalnega trenerja Dimitrija Manceviča. Svojo neprepoznavnost Belorusija dolguje še dejstvu, da je – kot Slovenija in Ukrajina – »mlada« država. Kot nekakšen nemški protektorat je ob koncu prve svetovne vojne sicer za kratek čas zaživela marca 1918, čemur je sledilo približno sedemdesetletno sovjetsko obdobje v okviru Beloruske sovjetske socialistične republike. Tej so Sovjeti po okupaciji vzhodne Poljske leta 1939 pri­ ključili še prej Poljski pripadajočo zahodno Belorusijo. Neodvisnost je sovjetska republika nekoliko obotavljivo razglasila 25. avgusta leta 1991, natančno dva meseca za Slovenijo. Slovenija in Belorusija sta se kmalu zatem medsebojno priznali. Druga svetovna vojna je Belorusijo zaznamovala še bolj kot Slovenijo, saj je bila po že omenjenem poimenovanju Timothyja Snyderja skupaj z Ukrajino ena od »krvavih dežel«. Zaradi ujetosti v sendvič med Hitlerja in Stalina je bila po mnenju istega zgodovinarja celo najnevarnejši prostor na planetu. Tudi zaradi tega si Slovenija in Belorusija delita značilnost, da je skupni zgodovinski spomin v glavnem osredinjen na dogajanju zadnjih sedemdesetih, osemdesetih let, starejša obdobja in osebnosti iz njih pa se pojavljajo zgolj kot nekakšni osamelci. Pravzaprav omenjeno tako v Sloveniji kot v Belorusiji privede do tega, da zna biti 242

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

zgodovinski spomin deljen, vendar smer, osredotočena na čas druge svetovne vojne in po njej, v obeh primerih prevladuje. Beloruse, Slovence in Ukrajince druži še dolga pripad­ nost večjim državnim tvorbam. V beloruskem primeru so bile to velika kneževina Litva, poljsko-litovska konfederacija, Rusko carstvo, Sovjetska zveza in medvojna Poljska. Navedeno je pomenilo močan pritisk večjih sosednjih jezikov na slovenščino in beloruščino. Slednja je bila enako kot bližnja ukrajinščina predvsem v senci poljščine in ruščine, ki jo je v 20. stoletju skoraj povsem izrinila. Podobno kot v slovenskih deželah je tudi v Belorusiji obstajala velika razlika v prevladujoči rabi jezika med mesti in podeželjem. Zaradi doslej povedanega v obeh okoljih glavnino narodnih »junakov« namesto politikov in vojskovodij predstavljajo kulturniki, zlasti pisatelji. Večina beloruskih prihaja sicer šele iz 20. stoletja. Je pa v zgodnejših fazah razvoja beloruskega jezika tudi v Belorusiji veliko vlogo odigralo reformacijsko gibanje. Nekakšen beloruski »Trubar« je Simon Budni (ok. 1533–1593), ki je katekizem izdal leta 1562. V skladu z razvojem reformacije na Poljskem in v veliki kneževini Litvi je izšel iz reformirane (kalvinistične) tradicije, a je pozneje postal unitarec (se pravi, odrekel se je veri v Sveto Trojico). Kot pri Trubarju so bili njegovi ključni sponzorji plemiči, zlasti plemiška rodbina Radzivil (litovsko Radvila). Nekaj razlik med Slovenijo in Belorusijo je očitnih. Belorusija je v primerjavi s Slovenijo izrazito ravninska dežela, saj je najvišji vrh visok vsega 345 metrov. Za stanje uradnega zgodovinskega spomina v Belorusiji je značilno, da se (še vedno) imenuje Džjardžinskaja Hara, »Gora 243

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Dzeržinskega«. Dolga  stoletja se je imenovala Svjataja Hara, »Sveta gora«, vendar so jo leta 1958 preimenovali v čast morda najbolj razvpitemu beloruskemu sinu Feliksu Dzeržinskemu. Druga očitna razlika je, da v Belorusiji kot v Ukrajini za zapis obeh uradnih jezikov (beloruščine in ruščine) uporabljajo cirilico. Pri tem je treba pristaviti, da je beloruščina med vzhodnoslovanskimi jeziki posebnost, ker so jo precej pisali tudi v latinici. Zapleteno zgodovino Belorusije v 20. stoletju nakazuje hkrati dejstvo, da obstajata dva pravopisna standarda (in posledično dve različici beloruske Wikipedije). Eden se imenuje po beloruskem jezikoslovcu Branislavu Taraškeviču, ki ga je razvil (taraškevica). Drugi (in večinski) je standard, ki so ga razvili v sovjetski Belorusiji leta 1933. Razliko med obema lahko ponazorimo z imenom beloruske prestolnice. V prevladujoči rabi se imenuje Minsk, v taraškevici pa Mensk. Sovjetska različica je kajpak bližja ruščini. Tretjič je na kulturno podobo obeh držav vplivalo krščanstvo, vendar v Sloveniji njegova zahodna, v Belorusija pa vzhodna različica, saj je bila današnja Belorusija kot ves vzhodnoslovanski prostor pokristjanjena pod taktirko Konstantinopla. Toda v Belorusiji je pozneje veliko večjo vlogo kot v Ukrajini (kaj šele Rusiji) odigralo zahodno krščanstvo v podobi (rimskega) katolištva. O močni navzočnosti katolištva v Belorusiji priča dejstvo, da je bilo veliko osrednjih danes pravoslavnih cerkva zgrajenih za katoliško bogoslužje. To velja že za glavno belorusko pravoslavno cerkev sv. Duha v Minsku. Večina prebivalcev Belorusije je bila torej pravoslavcev, po letu 1596 pa so priznavali duhovno nadoblast rimskega škofa (papeža). Drugače kot v Ukrajini, kjer se je velik del 244

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

vernikov kmalu vrnil v pravoslavje, so bili do leta 1839 Belorusi večinoma grkokatoliki. Potem je bila po že omenjeni poljski vstaji proti Rusom uniatska (Grkokatoliška) cerkev na beloruskih tleh praktično popolnoma izločena in spet drugače kot v Ukrajini ne igra danes skoraj nobene vloge. Večina Belorusov je grkokatoliško spet zamenjala za pravoslavno veroizpoved, seveda v okviru Ruske pravoslavne cerkve (po letu 1924 deloma tudi v okviru Poljske pravoslavne cerkve). Nazadnje je treba enako kot v z zvezi z Ukrajino omeniti tisto razliko, ki je za slovensko pamet najteže umljiva. Biti Slovenec je razen v redkih primerih kot riba s petkom povezano z uporabo slovenskega jezika. Kot že omenjeno, si pri nas težko predstavljamo, da bi kdo govoril madžarsko, ne znal slovenščine ter se imel za Slovenca. V vsakem primeru bi bila (je) to izjema. V Belorusiji je takšno stanje še bolj kot v Ukrajini standard. Tudi večina tistih prebivalcev Belorusije, ki se ne čutijo zgolj pripadniki beloruske države, marveč hkrati beloruskega naroda, v vsakdanjem življenju samoumevno govori rusko. Po podatkih izpred nekaj let se za Beloruse po narodnostni pripadnosti opredeljuje pet od šestih prebivalcev Belorusije. Toda samo vsak četrti v vsakdanjem življenju najpogosteje uporablja beloruščino. Skoraj trije od štirih uporabljajo ruščino. Pisati, govoriti in brati belorusko zna trideset odstotkov prebivalcev države. In še ena zanimivost: najvišjega odstotka uporabnikov beloruščine ne najdemo med ljudmi, ki se opredeljujejo za Beloruse, marveč med tistimi, ki se opredeljujejo za Poljake. To je v zvezi z zgoraj že povedanim. Vsekakor pa velja za Slovenca ne zlahka prebavljiva ugotovitev, da govori večina narodnozavednih Belorusov rusko. 245

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Kot zadnjo razliko med Slovenijo in Belorusijo bi izpostavil, da je bila v Belorusiji želja po neodvisnosti ob dogodkih od leta 1989 naprej precej manjša kot v Sloveniji. Sovjetska republika je sicer leta 1990 kot njene kolegice razglasila suverenost v smislu, da imajo republiški zakoni prednost pred zveznimi, in vzpostavila beloruščino kot edini uradni jezik, toda samostojnost so potem razglasili pod vtisom poraza puča proti Gorbačovu v Moskvi avgusta 1991. Nikoli niso izpeljali referenduma o neodvisnosti (kot v Sloveniji, Ukrajini, baltskih državah, Armeniji ali Gruziji) in je tudi veliko vprašanje, kakšen bi bil rezultat. Dilemo, kaj naj državljani sploh počnejo z državo Belorusijo, je začasno rešil Aljaksander Lukašenka (rojen 1954), ki jo je potreboval kot svoj fevd, na katerem bi bil absolutni gospodar.

Drobci iz starejše zgodovine beloruskih dežel Zapisal sem že, da je za večino prebivalcev Belorusije osrednja točka zgodovinskega spomina druga svetovna vojna. Poleg nje imata izpostavljeno mesto še dve državni tvorbi, kneževina Polack in velika kneževina Litva (in vloga beloruskih dežel v njej). Kneževino Polack s središčem v istoimenskem mestu v bližini Vicebska na vzhodu današnje Belorusije bi lahko po njenem mestu v zgodovinskem spominu Belorusijo vsaj od daleč primerjali s Karantanijo, ko gre za Slovence. Njeni začetki in njen odnos do drugih državnih 246

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

tvorb na vzhodnoslovanskem območju, zlasti do tistih s sedežem v Kijevu in Novgorodu, so velikokrat zaviti v tančico skrivnosti. Prvo omembo Polacka postavljajo že v leto 862. Najbolj pikantna zgodba iz njegove zgodovine je ovita v legendarne barve. Prvi po imenu znani polaški knez, ki mu Belorusi pravijo Rahvalod, iz 10. stoletja je imel hčer Rahnedo. Vanjo se je zagledal in jo zasnubil poznejši »apostolom enaki« kijevski knez Volodimir, seveda še v svoji poganski fazi. Ker mu je očka ni hotel dati, se je silno razhudil. Rahnedo je pred starši posilil, vse njene sorodnike pobil in jo odpeljal s seboj. To naj bi bilo okoli leta 980. Pri drastičnosti omenjene zgodbe je potrebno upoštevati, da so skušali krščanski avtorji Volodimirja pred krstom praviloma prikazati kot popolnega divjaka, da bi tako bolj izstopilo, kako dobro mu je del sprejem krščanstva. Otipljivejši je bil vzpon kneževine Polack pod vladavino kneza Uzjaslava. Ta je bil na položaju vso drugo polovico 11. stoletja. Tedaj je kneževina poleg današnjih srednje in severne Belorusije obsegala še kos današnje Latvije. Leta 1067 je bil kot del kneževine prvič omenjen Minsk. Iz Polacka izvira tudi nekakšna beloruska varianta svete Heme Krške, sveta Evfrozina (1104–1167), Uzjaslavova vnukinja in beloruska narodna svetnica. Po zatonu Kijevske Rutenije in z njo povezanih kneževin je ozemlje današnje Belorusije v celoti pristalo v okviru velike kneževine Litve, o kateri je bilo v pričujoči knjigi že veliko govora. Razlog, da veliko narodno najzavednejših Belorusov ravno obdobje velike kneževine vidi kot najpomembnejše obdobje zgodovine, je v naravi te državne tvorbe. Litovci niso poseljevali bistveno večjega ozemlja kot danes in njihov jezik je bil v državi kot celoti 247

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

izrazito manjšinski, kar sem že omenil. Večina podanikov velikega kneza je bila vzhodnih Slovanov, ki so bili po veri vzhodni kristjani. Litva je od Jogaile do danes ena najbolj katoliških držav v Evropi, česar niti sovjetska politika ni mogla spremeniti. Vendar je bila celo okolica glavnega mesta Vilnius slovanska. Zato v deželi jezik uradov ni bila litovščina, marveč že omenjena pisarniška rutenščina, ki jo imajo Belorusi za svoj najstarejši knjižni jezik. Pomembno je, da je današnja Belorusija ostala v sklopu Litve tudi po okrepitvi zveze med Litvo in Poljsko v Lublinu leta 1569. Pravoslavni plemiči z beloruskega območja so začeli enako kot tisti z ukrajinskega svoj vzhodnoslovanski jezik zamenjevati z bolj modnim poljskim, pravoslavno vero pa po protestantskem ovinku, ki ga v Ukrajini v glavnem ni bilo, v reformirani podobi z rimskim katolištvom. Morda najbolj znani tovrstni rodbini iz današnje Belorusije so bežno že omenjeni Radzivili in Sapehe. Iz zadnje rodbine je bil kardinal Adam Sapieha, ki velja za mentorja papeža Janeza Pavla II. Na tem mestu moram še enkrat poudariti, da je na območju Litve in Poljske poglavitna ločnica seveda obstajala med bajno bogatimi magnati, ki so imeli v lasti ogromna posestva, in med njihovimi podložniki, ne med Poljaki in Belorusi (ali Ukrajinci). Z obdobjem velike kneževine Litve je povezan tudi eden najpomembnejših kulturnih vrhuncev, ki ga Belorusi štejejo za svojega. Med letoma 1517 in 1519 je znova iz Polacka izvirajoči humanist in tiskar Francisk Skarina (ok. 1470–1552) v Pragi izdal prevod Stare zaveze Svetega pisma. Ta ni bil v ljudskem jeziku z območja Belorusije, marveč v stari cerkveni slovanščini z nekaterimi beloruskimi vzhodnoslovanskimi značilnostmi. 248

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

Po osamosvojitvi Belorusije so osrednjo avenijo v Minsku poimenovali po Skarini, vendar je za belorusko kulturo nezainteresirani Lukašenka tiskarja leta 2005 prestavil v manj pomembno ulico, njegovo bivšo avenijo pa je preimenoval v Avenijo neodvisnosti. Pri tem Lukašenka seveda nima v mislih beloruske neodvisnosti, ampak zmago nad Nemci leta 1944. Za nekak vojaški vrhunec bivanja svojih prednikov v Veliki kneževini Litvi štejejo narodno najzavednejši Belorusi zmago vojske Litve in Poljske nad premočno vojsko moskovske velike kneževine leta 1514 v bitki pri Orši v bližini Vicebska. Za nas je zanimiv podatek, da je glavni vir za potek bitke v današnji Sloveniji rojeni baron Žiga Herberstein s svojimi Moskovskimi zapiski. Sicer pa Belorusi proti vzhodnim sosedom niso zabeležili ravno veliko uspehov.

Zgodovinske razlike med Belorusijo in Ukrajino Ko govorimo o Belorusiji, se skoraj na nobeni točki ni mogoče izogniti primerjavam z Ukrajino. Ne le, da je zgodovina večjega dela obeh omenjenih prostorov nekako do sklenitve Lublinske unije med Litvo in Poljsko tekla bolj ali manj vzporedno. Tudi vsi ključni izzivi, s katerimi se soočata še danes, so (bili) enaki. To velja za pripadnost večjim državnim tvorbam, za življenje ali včasih životarjenje beloruskega in ukrajinskega jezika najprej v senci poljščine in nato v senci ruščine, za 249

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

težavno spraševanje, na kaj naj se postavi skupna istovetnost, če dobršen del skupnosti ne obvlada matičnega jezika in če enotnosti ni niti na verskem področju, ali tudi za že omenjeno načrtno brisanje navedene mukotrpno vzpostavljene istovetnosti v velikem delu 20. stoletja. Za obe okolji velja hkrati domiselna oznaka beloruskega pesnika Valjancina Akudoviča, da Rusija ni vzhodno od Belorusije (in Ukrajine), marveč je vzhod Belorusije (in Ukrajine), da torej »ruski problem« ni samo vprašanje odnosov z najmočnejšim sosedom, temveč hkrati odnosov med Belorusi (in Ukrajinci) samimi. V zadnjih dveh letih je bila kar nekajkrat izrečena podobna ocena, da je celotna Belorusija v enakem položaju kot vzhod Ukrajine. In dejansko ne bomo zelo zgrešili, če proces, ki se je v severnejši republiki začel ob predsedniških volitvah leta 2020, primerjamo s procesi, ki jih je na vzhodu Ukrajine sprožila ruska okupacija Krima in de facto velikega dela Doneškega bazena leta 2014. Seveda lahko v obeh primerih govorimo o katastrofalnih in dolgoročno neproduktivnih izbirah Putinovega režima. Toda sočasno danes ni moč z gotovostjo reči, da ne bo njegovo sedanje gašenje požara, ki ga je sam povzročil, z bencinom vsaj začasno uspelo. Če se to zgodi, pa bo prihodnost Belorusije ogrožena bolj kot prihodnost Ukrajine. Na prvi pogled bi se lahko zdelo drugače, predvsem kar zadeva zgodovinske danosti. (Bodoči) Belorusi so večino preteklosti drugače kot (bodoči) Ukrajinci preživeli v okviru istih državnih tvorb. Že v visokem srednjem veku so vsi pristali v okviru velike kneževine Litve, medtem ko so bili sosedje na jugu, kot je bilo orisano, že takrat razdeljeni vsaj med Litvo, Poljsko in Madžarsko. Sprva majhen košček si je že v 16. stoletju vzela moskovska velika 250

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

kneževina. Razdeljenost na eni in življenje v isti državni tvorbi na drugi strani sta se nadaljevala tudi pozneje. Od konca 18. stoletja so bili praktično vsi Ukrajinci podlož­ niki bodisi ruskega carja bodisi habsburškega cesarja. Prvi je bil od istega časa vladar skoraj vseh Belorusov. Vendar se je pokazalo, da je ravno ta razdeljenost vsaj delu Ukrajincev dala več možnosti za samostojen kulturni razvoj. Galicija in v manjši meri Bukovina sta lahko od­ igrali vlogo, ki je ni mogel v beloruskem primeru noben del beloruskega etničnega ozemlja. Belorusi so sicer živeli pod skupnim dežnikom, toda nikjer pod njim niso imeli priložnosti za javno izražanje v beloruščini. Po drugi strani je bila Galicija sicer domovina sorazmerno nizkega odstotka vseh Ukrajincev, vendar so bili stiki med zahodnim in vzhodnim krilom »ukrajinskih pljuč« sorazmerno intenzivni. Kot smo videli, je »vzhodnjak« Mihajlo Hruševski postal profesor v galicijskem Lvivu, dela Lesje Ukrajinke pa so izhajala v vzhodni avstrijski deželi.

»Cerkveni Poljaki« Na belorusko narodno gibanje nista pozitivno vplivali niti dve drugi, vsaj na prvi pogled ugodni okoliščini. Beloruska narečja so močno vplivala na oblikovanje tako imenovane ruske move, uradnega jezika v veliki kneževini Litvi, v katerem je med drugim napisan vplivni zakonik kneževine. Toda ta knjižni standard po izgonu iz uradne uporabe pod težo poljščine ob koncu 17. stoletja ni 251

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

postal podlaga za beloruski knjižni jezik. Prav tako med Belorusi dolgoročno sledi ni zapustila uniatska Cerkev, čeprav so ji, kot že povedano, drugače kot Ukrajinci med 17. stoletjem in letom 1839 pripadali praktično vsi beloruski nižji sloji. Ko je bila pod pritiskom ruskega carskega režima v odgovor na poljski upor pridružena Ruski pravoslavni cerkvi, ni postala osnova za kakšno samostojno belorusko istovetnost. Danes je v Belorusiji skoraj ni. Je pa med vzhodnimi Slovani med Belorusi daleč najvišji delež katoličanov latinskega obreda, ki ga je mogoče oceniti vsaj na petnajst odstotkov. Na severozahodu dežele, v škofiji Hrodna, so katoličani v večini. Sicer ni nobenega dvoma, da je katoliška manjšina nadpovprečno zastopana v beloruski kulturi in da se je beloruski jezik na katoliških območjih ohranil veliko bolje kot na pravoslavnih. Tudi prvaki sodobnega beloruskega nacionalnega gibanja na čelu z arheologom Zjanonom Paznjakom so katoličani. Katoličan je bil hkrati nedavno preminuli prvi šef beloruske države po razglasitvi neodvisnosti Stanislav Šuškevič (ki je bil predsednik parlamenta, ne republike). Toda za beloruske katoličane je značilen še en težko razložljiv paradoks. Gre za pojav »cerkvenih Poljakov«, ljudi, ki obiskujejo cerkvene obrede v poljskem jeziku, doma pa govorijo belorusko (in tudi oni vedno v večji meri rusko). Že omenjena posledica je, da najdemo najvišji delež prebivalcev dežele, ki kot svoj pogovorni jezik navajajo beloruščino, med Poljaki (približno polovica), ne med Belorusi (samo dobra četrtina). Poljščino jih med njimi celo kot materni jezik navaja manj kot desetina. A drugače kot Poljaki v Litvi, ki tesno sodelujejo z rusko manjšino in so v času sovjetskega posredovanja v Vilni­ usu januarja 1991 večinsko podprli sovjetski 252

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

režim, njihov sedanji politični voditelj pa je kot edini pomembnejši litovski politik podprl Lukašenko po predsedniških volitvah leta 2020, so »cerkveni Poljaki« v Belorusiji v prvih vrstah demokratičnega gibanja. V času po njegovem izbruhu je hkrati zrasel ugled Katoliške cerkve, ravnanje njenega tedanjega, sedaj na podlagi kupčije papeža Frančiška z Lukašenko že upokojenega nadškofa Tadevuša Kandruseviča pa je bilo bistveno drugačno od tistega pravoslavnega beloruskega eksarha Benjamina, ki je svojo usodo povsem povezal z Lukašenkovo.

Kratkotrajni medeni tedni Nazadnje se je za odločilno izkazala vključenost celotnega beloruskega ozemlja v ruski imperij. Tam pa pred začetkom 20. stoletja ni bilo skoraj nikakršnih možnosti za javno uveljavljanje beloruščine. Zato je neke vrste »beloruski Prešeren« Francišak Bahuševič (1840–1900) dobro generacijo mlajši od svojega slovenskega kolega, pa tudi od Ukrajinca Tarasa Ševčenka. Kot pravi začetek beloruskega narodnega gibanja sicer danes pogosto velja šele začetek izdajanja prvega časopisa v beloruščini, Naše nive, leta 1906. Po letu 1990 so jo v Belorusiji obnovili, a je že skoraj tri desetletja na udaru Lukašenkovega režima. Podobno kot pri Ukrajincih je beloruska država na­ stala, preden je bil beloruski narod v polnosti oblikovan ali so bile zaokrožene njegove meje. Vendar je pod nemškim pokroviteljstvom v zadnji fazi prve svetovne vojne 253

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

leta 1918 porojena Beloruska ljudska republika pustila znova bistveno manj sledi kot nazadnje ravno tako ne­ uspešni poskusi uveljavitve ukrajinske državnosti v istem času. Brez sledu prva beloruska država kljub vsemu ni ostala. K njeni dediščini sodijo vse do danes obstoječa beloruska vlada v izgnanstvu in simboli, zlasti belo-rdeče-bela zastava in litovski vitez, pahonja, kot del skupnega litovsko-beloruskega blaga. Po prvi svetovni vojni so beloruske zgodovinske dežele doživele skoraj edino pomembnejšo razdelitev od novega veka naprej. Približno polovica današnje Belorusije je pripadla Poljski, nekoliko večji del Sovjetski zvezi. Tam so podobno kot za Ukrajince na kulturnem področju najprej nastopili medeni tedni. Beloruščina je postala prevladujoč jezik beloruske sovjetske republike in z velikimi koraki stopila v šole, urade in medije. Začela je nastajati ključna nacionalna infrastruktura, ki je pod carji ni moglo biti. Seveda so bili medeni tedni kratki in po vnovičnem valu rusifikacije je večino nove beloruske kulturne elite ob koncu tridesetih let 20. stoletja doletelo dobesedno iztrebljenje. Simbol zanj je lokacija množičnih grobišč v Kurapatih na obrobju Minska. Znamenje posebne moskovske »skrbi« za Beloruse je bila že omenjena obsežna reforma knjižnega jezika v prvi polovici tridesetih let, ki naj bi beloruščino še bolj približala ruščini. Ob vseh homatijah s svojim položajem ima beloruski jezik danes še to težavo, da obstajata dva knjižna standarda. Predsovjetsko taraškevico zagovarjajo in uporabljajo Belorusi zunaj Belorusije in jedro nacionalnega gibanja, sovjetska narkamavka je uradna različica v Belorusiji. Pod Poljsko so se možnosti za belorusko kulturno življenje s časom ravno tako ožale. Za nameček so bile velike 254

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

razlike med večinsko katoliškimi Belorusi na območju današnjih okrožij Hrodna in Minsk in med večinsko pravoslavnimi zlasti na območju okrožja Brest, kjer je bila narodna zavest še do te mere neizoblikovana, da so se ljudje zlasti ob popisu leta 1931 opredeljevali preprosto kot »tukajšnji«. Začetek druge svetovne vojne je Belorusom enako kot Ukrajincem prinesel na moč dvoumno »združitev« pod sovjetskim okriljem. V nadaljevanju vojne je Belorusija pod nemško okupacijo postala »najnevarnejši kraj na svetu«, obenem pa je partizansko gibanje vtisnilo ključni pečat sodobni beloruski identiteti, ki se med drugim kaže v tem, da se nanj sklicujejo tako Lukašenkov režim kot njegovi nasprotniki. Po vojni je bila beloruska sovjetska republika znana kot »partizanska republika«.

Osamosvojitev v senci Kurapatov Znana je bila hkrati kot moskovski sredici najbolj poslušen evropski del Sovjetske zveze. In spet trčimo ob paradoks. Belorusi praktično vseh barv in usmeritev izjemno cenijo lik in delo dolgoletnega republiškega partijskega šefa Pjotra Mašerava (1918–1980). Označili bi ga lahko za nekakšno mešanico Staneta Kavčiča in Franceta Popita. Čeprav je bil njegov čas res obdobje močne urbanizacije, je hkrati izrival beloruščino iz skoraj vseh por družbenega življenja. Pod njegovo taktirko se je dogajal tretji, bržkone za sedanje stanje najzaslužnejši val 255

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

rusifikacije. Razmere so bile enako kot v Ukrajini precej podobne kot v skoraj istih letih na dvojezičnem območju avstrijske Koroške. Oblasti so pritiskale na starše, naj za svoje otroke zahtevajo šolanje v ruščini. Beloruski jezik je izgubil svoj pomen domala na vseh ravneh, razen v leposlovju, in se začel počasi umikati celo na podeželju, kjer je dotlej suvereno prevladoval. Minsk in druga večja mesta so osamosvojitev seveda pričakala skoraj v celoti rusificirana. Kar nekaj ljudi je uporabljalo trasjanko, rusko-belorusko mešanico, poimenovano po slabi krmi za živino. Odločilno vlogo v procesu začasne demokratizacije Belorusije, ki jo je spremljal nov val nacionalnega gibanja, je poleg Gorbačovove perestrojke in nezadovoljstva zaradi uničujočih posledic černobilske katastrofe nato odigralo odkritje množičnih grobišč v Kurapatih leta 1988. Med drugim je bilo spodbuda za ustanovitev Beloruske ljudske fronte pod vodstvom arheologa Paznjaka, ki je vodil izkopavanja v Kurapatih. V resnici je nenavadno, da je ljudska fronta, od daleč podobna slovenskemu Demosu, dosegla večino svojih ključnih ciljev, čeprav je imela v leta 1990 izvoljenem republiškem parlamentu samo 26 od 360 sedežev ob še približno štiridesetih somišljenikih. Za to sta bila bistvenega pomena zmedenost in strah pripadnikov lokalne partijske nomenklature. Vajeni izpolnjevati navodila centra se pač niso znašli, ko so od Gorbačova začeli prihajati »čudaški« signali, da je prišel čas za demokracijo. Paznjak je sočasno uspešno mobiliziral javnost in vodil nekaj največjih množičnih protestov v zgodovini Belorusije pred letom 2020. Beloruski republiški parlament je že leta 1990, kot navedeno, razglasil beloruščino za uradni jezik v republiki in prednost republiških zakonov pred zveznimi. Potem ko se je 256

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

zdelo, da bo avgustovski puč leta 1991 »odrešil« nomenklaturo, pa je poraz pučistov vsaj navidezno zapečatil njeno usodo. V paniki so nekoliko polovičarsko razglasili še neodvisnost in kot uradne simbole nove države uzakonili tiste njene predhodnice iz leta 1918. Pravzaprav je za himno že zmanjkalo soglasja.

Lukašenkov dolgi pohod Zakaj je beloruskemu nacionalnemu gibanju po teh dosežkih, ki niso zelo zaostajali za tistimi ukrajinskih kolegov, tako očitno spodletelo? Gotovo je treba poglavitni razlog iskati v zelo tanki plasti podpornikov, na katero bi se lahko naslonilo. Pomanjkanje beloruske »Galicije« se je znova izkazalo za ključno. Res so imeli beloruski domoljubi Paznjakovega kova nadpovprečno veliko privržencev v zahodnem okrožju Hrodna in v mestu Minsk, kar je spominjalo na zemljepisno razporeditev v Ukrajini, toda celo na teh dveh območjih je bila večina prebivalstva bolj zazrta v sovjetski včeraj kot v slavne dni Belorusov v veliki kneževini Litvi. V skladu s takimi izhodišči je sicer določen del nomenklature nekako »prestopil« v nacionalni tabor, toda šlo je za bistveno manjši delež funkcionarjev kot v Ukrajini, da ne govorimo o baltskih republikah. Končno vsaj nekateri nekdanji sopotniki za Lukašenkov vzpon obtožujejo kar Zjanona Paznjaka osebno. Predvsem naj ne bi razumel tistega, kar je očitno razumel Lukašenka, da so zamisli Beloruske 257

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

ljudske fronte sicer odlične, vendar bi zanje potrebovala kakšno drugo ljudstvo. Dolgotrajna zatiranost beloruščine in beloruske kulture je sočasno povzročila številna pretiravanja. Jezikovno vprašanje so Paznjak in njegovi vseskozi rinili v ospredje tudi v pogojih gospodarskega kaosa in eksistenčnih stisk večine prebivalstva v zgodnjih devetdesetih letih. Vrhu vsega je bila zanje prava oblika beloruščine arhaična taraškevica. Sledil je vzpon Aljaksandra Lukašenke. Čeprav lahko podobno kot pri Vladimirju Putinu brez slabe vesti rečemo, da česa takega, kot je njegov svetovni nazor, ni, se je njegova vladavina v celoti gledano sprevrgla v katastrofo za belorusko samobitnost. Na ključnih točkah je njegovo obnavljanje sovjetskih razmer v Belorusiji namreč sovpadlo z uničevanjem beloruske jezikovne in kulturne infrastrukture. Že v zelo zgodnji fazi svojega predsedovanja je deželo, ki jo vodi, hkrati spremenil v državo na preklic, ko jo je vključil v na moč dvoumno unijo z Rusijo in s tem omogočil Borisu Jelcinu, da deloma izbriše madež sodelovanja pri ukinitvi Sovjetski zveze v Belaveški pušči. Približno prvih petnajst let Lukašenkove oblasti je tako prineslo nov val rusifikacije. Tudi odjuga po Putinovi okupaciji Krima, ko je leta 2019 pri popisu kot svoj materni jezik celo navedel beloruščino, čeprav v njej ni znal izpolniti popisnega obrazca, ni bila sad idejnega razvoja, marveč političnega pragmatizma. Po predsedniških volitvah leta 2020 je doseglo uničevanje beloruske kulture nove vrhunce. Nekdo je zelo posrečeno ugotovil, da Putin v vlogi svojega gubernatorja v Minsku ne bi mogel najti nobenega Belorusa, ki bi s tako vnemo žagal lastno belorusko vejo, na kateri sedi, kot to počne Lukašenka. 258

Kratka zastranitev o zgodovini Belorusije

Seveda Lukašenkov politični življenjepis kaže, da je edina stalnica njegove »ideologije« neizčrpna želja po krepitvi in ohranjanju absolutne oblasti. V tem smislu je belorusko nacionalno gibanje njegova priljubljena tarča predvsem zato, ker se mu je v devetdesetih letih besno postavljalo po robu. Iz odpora izvirajoče zamere so značilne za formo mentis sovjetoidnega uradnika iz druge ali tretje vrste, kar opažamo spet tudi pri Putinu. Poleg tega so napake Paznjaka in njegovih zaslužne, da je bilo mogoče prizadevanje za večjo uveljavitev beloruskih posebnosti dolgo povezovati z bedo prvih let samostojnosti, rusifikacijska prizadevanja pod Lukašenko pa z gospodarskim okrevanjem. Kot tretji razlog za patološko sovražen odnos do predsovjetske beloruske kulture lahko navedemo za sovjetoidnega uradnika znova značilno pomanjkanje samozavesti, saj se prvi in edini beloruski predsednik ni nikoli dobro naučil domnevnega maternega jezika (ruščine po mnenju svojih nasprotnikov sicer tudi ne). Odpor proti Lukašenki leta 2020 ni v prvi vrsti izšel iz logov njegovih nasprotnikov iz nacionalnega tabora. Ti so bili po porazih v devetdesetih in v zgodnjem 21. stoletju potisnjeni precej na obrobje. Nosilci novega vala so bili mladi, ki so pod Lukašenkovim žezlom živeli že kot najstniki, njihov samoumevni prvi (in pogosto edini) jezik je ruščina. To velja za vse tri ženske voditeljice demokratičnega gibanja, predsedniško kandidatko Svjatlano Cihanovsko, zdaj zaprto glasbenico Marijo Kalesnikavo in menedžerko Veraniko Capkala. Ko so drugače kot Paznjakovi zagotavljale, da njihova revolucija ni usmerjena proti Rusiji, so nedvomno mislile resno. Šlo je predvsem za to, da je postal za mlajše Beloruse oklep 259

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Lukašenkovega družbenega in gospodarskega modela z vso svojo ozkostjo pretesen. Zagovorniki narodne samobitnosti so bili močno v ozadju. Seveda pa se je, dlje kot je demokratično gibanje trajalo, pokazalo, da ima samo nacionalni tabor vsaj nekaj malega od Lukašenke neodvisne infrastrukture, čeprav v glavnem v emigraciji. Zato je eno od vprašanj, ali bo na koncu prevladala v začetku gotovo vodilna liberalna ali nacionalna smer gibanja. Značilno je, da se je Cihanovska šele v izgnanstvu v Vilniusu solidno naučila belorusko. A to so dileme, znane tudi iz Ukrajine. Lukašenko je nepričakovani izbruh nezadovoljstva pahnil povsem v ruski objem. Prihodnost Belorusije je zato na žive in mrtve zvezana z usodo Ukrajine oziroma z razpletom ruske agresije na južno sosedo. A če je Belorusija res podobna vzhodni Ukrajini, potem se marsikje tudi tam odvija tihi odmik od Rusije.

260

Ukrajina še ni umrla

Leto 2022 se bo v zgodovino vpisalo tudi po tem, da se je zgodilo tisto, kar je večina opazovalcev ne glede na to, da je sicer deloma »zamrznjena« vojna v Ukrajini v bistvu trajala že osem let, štela za nemogoče. Skoraj dobesedno se je začelo uresničevati besedilo ukrajinske himne, ki govori, da Ukrajina še ni umrla in da se bo Ukrajincem znova nasmehnila usoda, ko bodo njihovi sovražniki izginili kot rosa na soncu. Na dan sv. Matije, 24. februarja, zgodaj zjutraj je Putinov ruski režim neizzvano napadel neodvisno in suvereno sosednjo državo v celoti. V skladu z načinom delovanja režima v Moskvi tam govorijo o tako imenovani 261

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

»posebni operaciji«, ne vojni. Kljub takšnim poskusom laganja in zavajanja ni nobenega dvoma, da je cilj Vladimirja Putina podreditev celotne Ukrajine, ob tem pa je zelo verjetno, da bi v primeru uspeha šlo zgolj za prvo etapo spreminjanja Evrope in sveta. Kot je novodobni ruski samodržec precej jasno povedal v svojem govoru ruski javnosti 21. februarja 2022, naj bi na koncu te krvave politične fantazije vstala nova Sovjetska zveza, ki naj bi jo po Putinovo njegovi neodgovorni predhodniki zapravili v trenutku slabosti.

Neobetavne zgodovinske vzporednice Rusko lomastenje po Ukrajini je seveda zbudilo številne spomine predvsem na drugo svetovno vojno. Ne gre le za to, da lahko iščemo vzporednice med Putinovim napadom na Ukrajino ter med Hitlerjevim (in Stalinovim) napadom na Poljsko leta 1939. Tudi pot do februarske agresije je nevarno podobna poti do (četrte) delitve Poljske. Svet in predvsem evropske države so sorazmerno zlahka požrle ruski napad na Gruzijo leta 2008 in dejansko odtrganje petine gruzijskega ozemlja, čeprav v podobi grotesknih, povsem nesamostojnih »držav« Abhazije in Južne Osetije, ki imata vzporednici kvečjemu v marionetnih tvorbah iz časa druge svetovne vojne, kakršni sta bili Slovaška in Hrvaška. Odgovor na okupacijo Krima leta 2014 je bil podobno medel kot odgovor na nemško priključitev Avstrije. Slednjo so pač večinoma 262

Ukrajina še ni umrla

šteli za nemško ozemlje in se dali prepričati argumentaciji, da je Krim Rusija. Ko je Rusija neposredno posegla v Doneški bazen in odločilno spodbudila nastanek še bolj smešnih tvorb, ki slišita na ime Doneška in Luhanska ljudska republika, kar celo človeka brez domišljije takoj prestavi na začetek devetdesetih, ko so enako smešne tvorbe rasle na območ­ ju Hrvaške, spet ni bilo ustreznega odziva. Nekako se je evropska javnost sprijaznila s tem, da si v Doneškem bazenu ljudje tako ali tako želijo združitve z »matjuško« Rusijo in da gre pri spopadu, ki je bil že takrat in vseh osem let potem rusko-ukrajinski, za nekakšno državljansko vojno med Ukrajinci samimi. Nasploh pa je prevladovalo mnenje, da lahko kljub vsem morebitnim »manjšim motnjam« mirno vzdržujemo politične in gospodarske stike z ruskim režimom. Ta naj bi bil navsezadnje vendarle povsem racionalen in naj bi samo sledil racionalnim ciljem, ki naj ne bi bili v bistvu nič drugačni kot cilji drugih svetovnih sil. Mnoge evropske države, med njimi Nemčija, so v letih, ko je na vzhodu Ukrajine že divjala vojna, celo precej povečale svojo odvisnost od ruskih surovin, zlasti nafte in plina.

Spregledano bistvo režima Tako je bilo med drugim zaradi tega, ker je večini ušla morda najosupljivejša podobnost med položajem pred drugo svetovno vojno in pred Putinovim napadom na 263

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Ukrajino. Nemčija po prvi svetovni vojni, ki je postala gojišče za Hitlerja, in Rusija po koncu hladne vojne ob koncu osemdesetih let, ki je postala valilnica za Putina, si delita neko pomembno izhodišče. V obeh primerih je bila širša javnost globoko razočarana zaradi ponižanja, ki ga je prinesel razvoj zadnjih let. Nemci so po prvi svetovni vojni izgubili del ozemlja na vzhodu in naložene so jim bile reparacije. Rusi so s Sovjetsko zvezo izgubili imperij in svoj sistem satelitov v vzhodni Evropi. Med njimi je do začetka 21. stoletja večina vstopila v evro­atlantske integracije. Tukaj je treba takoj povedati, da razširjena mantra, češ da je širitev Nata na vzhod povzročila rusko agresijo na Ukrajino, ne pije vode. Bistvo obrata na zahod je, da Putinova Rusija svojim sosedom, kakršni so Ukrajinci, ni ponujala praktično ničesar, zanje pa v predstavah Putinovega režima niti ni nikakršnega samostojnega prostora za obstoj. A ne glede na to je veliko Rusov izgubo vpliva dojemalo in še dojema kot krivico, kakor so Nemci izgubo vpliva za krivico šteli po prvi svetovni vojni. V obeh primerih sta nacionalni travmi izkoristili kliki za vodenje držav povsem neprimernih ljudi, ki v običajnih razmerah verjetno ne bi mogli voditi niti krajevne skupnosti. V Nemčiji je šlo za rasistične fanatike okrog Adolfa Hitlerja, v Rusiji za četo razočaranih kagebejevcev iz tretje vrste okoli Vladimirja Putina. Slednjega je za vse življenje zaznamovalo doživljanje razpada vzhodnoevropske socialistične diktature pod sovjetskim patronatom v rajnki Nemški demokratični republiki. Oba režima sta svojim »podanikom« obljubljala obnovo veličine. V nemškem primeru se je končalo s strahotnim porazom v drugi svetovni vojni in z razdelitvijo Nemčije, v ruskem že zdaj s hudo izgubo 264

Ukrajina še ni umrla

prestiža in ogromnimi človeškimi žrtvami. V obeh primerih sta se veliki nacionalni kulturi, nemška in ruska, znašli v vlogi talk režimov, ki v resnici nista spoštovala nobene kulture. Kdor te vzporednice ne vidi in ne razume, bo težko v polnosti dojel jedro problema Putin. Manj prijetna vzporednica za demokratične države je, da so zelo dolgo tolerirale in včasih celo nagrajevale drsenje tako predvojne Nemčije kot Putinove Rusije v diktaturo. Hitlerjevi so si verodostojnost pridobivali kot domnevni borci proti boljševizmu, Putinovi se legitimirajo kot borci zoper pokvarjenost zahodnega sveta in ameriško hegemonijo. Sodelovanje z režimoma je lajšal tudi varljiv občutek, da imamo opraviti z razumnimi voditelji, ki jim je mar vsaj za osnovne interese svojih držav. Vendar Hitler ni bil Bismarck in Putin ni Peter Veliki. Enako sovražna kot do sosedov ali še bolj sta bila do svojih lastnih ljudi, ker ju je na koncu zanimala samo ohranitev in okrepitev lastne neomejene oblasti in obvladovanja družbe. V bistvu je bila Nemčija s svojo bogato kulturo in razvito družbo prva Hitlerjeva žrtev, nad katero se je izživljal z glajhšaltungo, podreditvijo vsega in vsakogar nacistični blaznosti. In prva Putinova žrtev je bila Rusija, le da je zahod dvajset let celo z nekakšnim mazohističnim zadovoljstvom gledal, kako diktator uničuje središča dejanske ali domnevne opozicije. Mnogi so to šteli za izraz zdrave moči, ki naj bi zahodnim demokratičnim voditeljem manjkala. Končno lahko dodam še eno, bolj »slovensko« vzpored­nico. Vojna, ki trenutno poteka v Ukrajini, je po mojem mnenju ukrajinska osamosvojitvena vojna, kot je bila vojna leta 1991 osamosvojitvena za Slovence. Takšna trditev zlahka zveni paradoksno, ko je vendar 265

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

znano, da je sodobna Ukrajina neodvisna skoraj toliko časa kot naša podalpska republika. Da je vojaška grožnja njeni državnosti in samemu obstoju dosegla strahovite razsežnosti šele leta 2022 ali vsaj leta 2014, je povezano z obrnjenim razmerjem med gradnjo države in nacije, če jo primerjamo s slovensko. O tem sem v pričujoči knjigi že veliko govoril. Zato je ločevanje Ukrajine od Rusije potekalo dalj časa. Ko je postalo jasno, da je nepovratno (in takšno je v veliki meri postalo zaradi povsem zgrešene Putinove politike do Ukrajine), je prišlo do ruskega vojaškega posega. Nazadnje si moramo zastaviti še vprašanje, zakaj je spet na udaru ravno Ukrajina, zakaj je najbolj občutila Putinovo divjanje. Po svoje je nepojmljivo, da si država, ki je je za trideset Slovenij in je po površini največja med samo v Evropi ležečimi, ne more zagotoviti mirnega prostorčka pod soncem. Putinova tarča so Ukrajinci postali iz več razlogov. Najprej si ne smemo delati utvar, da bi bila Ukrajina v katastrofalnem primeru uspeha ruske invazije zadnja postaja, kot to ni bila Poljska pred več kot osmimi desetletji. Končni cilj Putinovega globoko v sovjetsko (niti ne rusko) preteklost zazrtega režima je gotovo obnova razmerij, kakršna so na stari celini vladala pred začetkom reform nedavno umrlega Mihaila Gorbačova. Toda Ukrajina, »dežela ob meji«, ima za Putinove še drugačno vrednost. Je bajno bogata z žitom in surovinami. To deloma pojasni osredotočenost ruskih operacij na posebej obdarjena jug in vzhod države. A Kijev v fantaziji Putinovih podpornikov velja hkrati za »mater ruskih mest«, ki jo je treba iztrgati Ukrajincem. Tam naj bi namreč v skladu z zgodovinskim mitom, ki so ga 266

Ukrajina še ni umrla

v Rusijo v novem veku zanesli zlasti menihi iz Kijeva, potem ko je to mesto v zadnji tretjini 17. stoletja prvič prišlo pod oblast carjev, tekla zibelka najstarejši »ruski« državi. Za Putina samega verjetno odločilno pa je, da se je Ukrajina najmočneje (in glasno) uprla njegovim poskusom vnovične vzpostavitve nekdanjega sovjetskega nedemokratičnega družbenega modela v Rusiji in njenem sosedstvu. V Belorusiji in Rusiji je projekt v veliki meri uspel, v Ukrajini pač ne. Ukrajinci so se, kot je bilo razvidno, leta 2004 uprli volilni prevari, leta 2013 in 2014 pa so z oblasti vrgli Putinu pretirano naklonjenega avtokratskega predsednika, kar je za njegovega ruskega kolega seveda huda nočna mora. Dejansko se je zato ruska invazija na Ukrajino začela že februarja 2014, po uspešnem evromajdanskem gibanju.

Kronika neke vojne Kot rečeno, zunaj Ukrajine nekako nismo dojeli, da je bila največja evropska država v vojni že osem let. Geslo odnosov do Ruske federacije je bilo večino časa business as usual. To se je spremenilo šele 24. februarja leta 2022 zjutraj. Zahodne tajne službe so dolgo opozarjale na kopičenje ruskih čet ob mejah Ukrajine. Uradna ruska politika je po drugi strani še teden dni pred napadom zatrjevala, da nima nikakršnega namena napasti sosede. Za povod za vojno so posegli po starem dobrem Hitlerjevem učbeniku 267

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

iz leta 1939. Začeli so z obstreljevanjem položajev na zamrznjeni frontni črti v Doneškem bazenu in krivdo za napade naprtili ukrajinski vojski. Sledilo je teatralno priznanje »republik« na vzhodu Ukrajine, uokvirjeno z dolgoveznim Putinovim predavanjem o zgodovini. Slabe tri dni pozneje se je začel frontalni ruski napad na Ukrajino. Za uradno razglašanima ciljema »denacifikacije« in »demilitarizacije« sosednje države, ki sta gradila na dolga leta ujčkanih mitih v Putinovi Rusiji o Ukrajini kot gnezdu neonacistov in krvavookih nacionalistov in kot o služabnici »gnilega« zahoda, zlasti zveze Nato, čeprav je paradoksno šele Putin s svojo okupacijo Krima zagotovil omembe vredno in pozneje večinsko podporo ukrajinske javnosti včlanitvi v Severnoatlantsko zavezništvo, se je skrivala želja po podreditvi celotne velike države. To bi bilo mogoče po mnenju Putinovih doseči bodisi z ustoličenjem marionetnega režima vsaj po zgledu Aljaksandra Lukašenke v sosednji Belorusiji bodisi s popolno vojaško okupacijo. Ravno velikopoteznost ruskih načrtov, ki so računali s hitro zmago, je najbolj spodbudila odločen odgovor zahodnih držav, celo tistih ljudi, ki so še tedne pred tem govorili o Putinu kot genialnem geopolitičnem strategu. Sorazmerno odločen in enoten nastop članic Evropske unije, ZDA, Kanade in še nekaterih drugih igralcev je bil prva stvar, ki je Putinu prekrižala račune. Tudi Nemčija in Francija, ki sta ruski režim najdlje hoteli »razumeti«, sta pristali na ostre sankcije in sorazmerno velikodušno pošiljanje orožja v ogroženo deželo. Toda odločilen je bil ukrajinski odpor. Prvi vtis je sicer bil, da bo ta šibak. Nekateri smo zaradi nepoznavanja razmerij prve dni agresije vlekli celo primerjave s kolapsom predaprilske Jugoslavije. Prvi 268

Ukrajina še ni umrla

vikend vojne se je padec Kijeva mnogim zdel verjeten. Nekdanji avtokratski predsednik Viktor Janukovič se je menda že pripravljal, da kot ruski vazal spet prevzame oblast. Za pomembno se je v takih razmerah izkazala odločitev ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega in ukrajinske vlade, da ostaneta v Ukrajini, čeprav jima je bila ponujena evakuacija. Zelenski je postal simbol ukrajinske volje po preživetju samostojne države. V prvih tednih vojne so najhujši boji divjali na jugu države, v Doneškem bazenu in okoli prestolnice Kijev. Hitro napredovanje proti glavnemu mestu je omogočila zlasti odločitev od Vladimirja Putina povsem odvisnega beloruskega diktatorja Lukašenke, da da ruski armadi na razpolago svoje ozemlje kot izhodišče za napad. Napadalcem je uspel veliki met predvsem z osvojitvijo okrožja Herson na jugu ob meji s Krimom in območja največje jedrske elektrarne v Evropi Enerhodar v okolici mesta Zaporižja na jugovzhodu. Začasno so pridobili nadzor tudi nad območjem znane jedrske elektrarne Černobil (ukrajinsko Čornobil) in nad okolico Kijeva. A ko so se Ukrajinci postavili na noge, je ruska invazija v srednjem delu države kmalu obtičala. Po približno mesecu dni vojne so ruske sile morale opustiti načrte o zavzetju Kijeva. Žal so za njimi ostali uničeni kraji, smrtne žrtve in številni hudi vojni zločini. Najbolj jih povezujemo z mestom Buča, ki je bilo pred vojno nekakšno spalno naselje Kijeva. Drugi veliki cilj začetnih ruskih operacij je bilo mesto Mariupolj na jugovzhodu kot ključ do povezave med Doneškim bazenom in Krimom pod rusko okupacijo. Pristaniško mesto je padlo po junaškem odporu in ga skoraj 269

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

ni več. S svojim mučeništvom je ovrglo tudi »legendo« o tem, da služi ruska agresija zaščiti rusko govorečega prebivalstva v Ukrajini. Mariupolj je bil namreč vseskozi eno najbolj rusko govorečih mest v državi. Po ruskem umiku izpred Kijeva so se vojaške operacije osredotočile na vzhod in Doneški bazen. Rusom je sicer uspelo zasesti praktično celotno okrožje Luhansk, a potem se je njihovo napredovanje v sosednjem okrožju Doneck dejansko ustavilo. Zelo daleč so hkrati od osvojitve še enega simbolno pomembnega mesta, Odese ob Črnem morju. So pa prizadejali Ukrajini in svetu hud udarec z blokado ukrajinskih pristanišč, zlasti odeškega. A pod črto trenutno velike ruske izgube, ki že zdaj precej presegajo izgube v času sovjetske okupacije Afganistana med letoma 1979 in 1988, niso v nobenem sorazmerju z doseženimi vojaškimi uspehi ali bolje neuspehi. Tak vtis se je še povečal septembra, ko je začela ukrajinska protiofenziva dajati sadove. Ruska vojska je bila povsem pregnana iz severovzhodnega okrožja Harkiv, Ukrajinci so napredovali tudi na jugu v okrožju Herson in na vzhodu v okrožju Luhansk. Njihovi uspehi so razen razglasitve tako imenovane delne mobilizacije v Rusiji spodbudili še eno neracionalno odločitev Putinovega režima, da izvede »referendume« o priključitvi deloma zasedenih ukrajinskih okrožij Herson, Zaporižja, Doneck in Luhansk Ruski federaciji. Referendumi, ki imajo glede na način izvedbe manj legitimnosti ali legalnosti kot referendum o priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu leta 1938 ali »volitve« pod sovjetskim patronatom v treh zasedenih baltskih državah leta 1940, so kajpak uspeli in Putin je razglasil priključitev ozemelj svoji državi, ne da bi jih njegova vojska sploh v celoti 270

Ukrajina še ni umrla

nadzirala. Dodaten velik udarec je prestiž ruskega samodržca doživel v začetku oktobra, ko je prišlo do eks­ plozije na mostu, ki povezuje Rusijo s polotokom Krim in je na neki način simbol ruske okupacije tega območ­ ja. Ruski odgovor so bili raketni napadi in bombardiranje po vsej Ukrajini. S taktiko uničevanja ukrajinske infrastrukture nadaljujejo okupatorji vse do danes. Simbolno doslej morda največji uspeh pa so Ukrajinci dosegli z osvoboditvijo mesta Herson na martinovo leta 2022. Šlo je za edino središče kakega okrožja, ki so ga Rusi začasno zasedli po začetku agresije na celotno Ukrajino. Del hersonskega okrožja na vzhodnem bregu reke Dneper trenutno ostaja pod rusko okupacijo.

Miru ni na vidiku Človeška cena vojne je za Ukrajince, ker se vojna dogaja na njihovem ozemlju, kajpak bistveno višja kot za Ruse. Poleg uničenih življenj in infrastrukture ter ločenih družin je zlasti boleče, da je po najvišjih ocenah vsaj začasno državo zapustilo do deset milijonov od dobrih štiridesetih milijonov predvojnih prebivalcev. Vmes se jih je veliko že vrnilo domov. Na milijone je notranje razseljenih oseb. V zgodovino bo šlo, da je slovenski premier Janez Janša skupaj s poljskim in češkim kolegom obiskal Kijev že 15. marca 2022, ko je bilo mesto še v ruskem obroču, in s tem precej spodbudil odločnejši odziv Evropske unije na invazijo. 271

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost

Miru v Ukrajini, ko to pišem, ni nikjer na vidiku. Ukrajincem je sicer z izdatno pomočjo zahodnih držav uspelo vzpostaviti ravnotežje na bojišču in večjih ozemeljskih pridobitev ruske vojske ni več. Nadaljujejo pa se nesmiselna obstreljevanja, raketni napadi na številne kraje v Ukrajini in v zadnjih mesecih predvsem načrtno uničevanje energetske in druge nujne infrastrukture. Brutalni ruski napad na sosedo je v prvih mesecih hkrati poenotil evropsko javnost v podpori Ukrajini. Bolj ko se oglašajo posledice že dolgotrajne vojne, zlasti težave s preskrbo s plinom in draginja, bolj se seveda ta enotnost krha. A pred nami sočasno vstaja velik evropski narod. Če je Vladimirju Putinu kaj uspelo, mu je predvsem to, da je »zlepil« ukrajinske regije z zelo različnimi zgodovinskimi izkušnjami med seboj. In da je odločilno pomagal dokončno vzpostaviti veliko narodno skupnost Ukrajincev, ki jo je ravno hotel uničiti. Cena je žal pošastna.

272

Izbrana bibliografija

Akudowitsch, Valentin. Der Abwesenheitscode: Versuch, Weißrussland zu verstehen. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 2013. Brown, Peter. The Rise of Western Christendom: Triumph & Diversity 200–1000. London: Wiley-Blackwell, 2003. Cunliffe, Barry. Europe between the Oceans: 9000 BC–1000 AD. New Haven; Yale University Press, 2008. Curta, Florin. The Making of the Slavs: History and Archaeology of the Lower Danube Region, c. 500–700 A. D. Cambridge: Cambridge University Press, 2001. Drnovšek, Nejc. »Selitev metropolije iz Kijeva v Moskvo.« Bogoslovni vestnik 78 (2018)/1. 135–146. Heather, Peter. Empires and Barbarians: Migration, Development and the Birth of Europe. London: Macmillan, 2009. Herodot. Zgodbe. Ljubljana: Slovenska matica, 2006. Jobst, Kerstin Susanne. Geschichte der Ukraine. Stuttgart: Reclam, 2015.2 Kappeler, Andreas. Kleine Geschichte der Ukraine. München: C. H. Beck, 2019.5 Kappeler, Andreas. Rußland als Vielvölkerreich: Entstehung, Geschichte, Verfall. München: C. H. Beck, 2008.2

273

Ukrajina od igre prestolov do vojne za samostojnost Kappeler, Andreas. Ungleiche Brüder  – Russen und Ukrainer vom Mittelalter bis zur Gegenwart. München: C. H. Beck, 2017. Magocsi, Paul Robert. Ukraine: An Illustrated History. Toronto: Toronto University Press, 2014. Malmenvall, Simon. »Kijevska Rusija in Pripoved o minulih letih.« V: Pripoved o minulih letih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. 175–239. Malmenvall, Simon. Kultura Kijevske Rusije in krščanska zgodovinska zavest. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2019. Malmenvall, Simon. »V iskanju predpogojev za uspeh boljševiške oktobrske revolucije.« Bogoslovni vestnik 77 (2017)/3-4. 671–686. Malšina, Katerina, Benedejčič, Andrej, Slisarenko, Oleksandr, in Volobuiev, Vladyslav. »Kaj so Slovenci leta 1905 vedeli o Ukrajini? Ukrajinsko vprašanje in njegov avtor – slovenski ›kazak‹ Bajda.« Prispevki za novejšo zgodovino 61 (2021)/1. 32–60. Maver, Aleš, Friš, Darko, in Bajc, Gorazd. »Med begom pred sovjetsko preteklostjo in vračanjem vanjo: Stranke in volitve v Ukrajini in Belorusiji med leti 1989 in 2013.« Studia Historica Slovenica 19 (2019)/1. 181–216. Mironowicz, Eugeniusz. Białoruś. Warszawa (Varšava): Trio, 2007. Mühle, Eduard. Die Slawen im Mittelalter zwischen Idee und Wirklichkeit. Köln, Weimar in Wien (Dunaj): Böhlau, 2020. Perovšek, Jurij. Slovenci in slovanski svet: Politične slike od včeraj in danes. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2019. Plokhy, Serhii. The Frontline: Essays on Ukraine’s Past and Present. Cambridge, Mass.: Harvard Ukrainian Research Institute, 2021. Plokhy, Serhii. The Gates of Europe: A History of Ukraine. New York: Basic Books, 2021.2 Plokhy, Serhii. The Last Empire: The Final Days of the Soviet Union. New York: Basic Books, 2014.

274

Bibliografija Plokhy, Serhii. The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus. Cambridge in New York: Cambridge University Press, 2006. Poczobut, Andrzej. System Białoruś. Warszawa (Varšav): Editio, 2013. Pripoved o minulih letih. Prevedel Aljaž Glaser. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. Silitski, Vitali, in Zaprudnik, Jan. The A to Z of Belarus. Lanham in Plymouth: Rowman & Littlefield, 2007. Snyder, Timothy. Black Earth: The Holocaust as History and Warning. London: Penguin, 2015. Snyder, Timothy. Bloodlands: Europe between Hitler and Stalin. New York: Basic Books, 2010. Snyder, Timothy. The Reconstruction of Nations: Poland, Ukraine, Lithuania, Belarus 1569–1999. New Haven: Yale University Press, 2004. Stein-Hölkeskamp, Elke. Das archaische Griechenland: Die Stadt und das Meer. München: C. H. Beck, 2019.2 Subtelny, Orest. Ukraine: A History. Toronto: University of Toronto Press, 2009.4 Ševčenko, Taras Grigor’evič. Kobzar: Faksimile Abramovih prevodov pesnika, pisatelja in slikarja Tarasa Ševčenka. Ljubljana: Družina, 2007. Wilson, Andrew. Belarus: The Last European Dictatorship. New Haven: Yale University Press, 2021.2 Wilson, Andrew. Ukraine Crisis: What it Means for the West. New Haven: Yale University Press, 2014. Yekelchyk, Serhy. Ukraine: Birth of a Modern Nation. Oxford in New York: Oxford University Press, 2007.

275

DEO GRATIAS

Aleš Maver UKRAJINA OD IGRE PRESTOLOV DO VOJNE ZA SAMOSTOJNOST Drugi natis Urednica: Saška Ocvirk Oblikovanje in prelom: Sara Pančur Izdelava zemljevida: dr. Igor Žiberna Grafike: Shutterstock Izdala in založila: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o. Za založbo: Predsednik Lojze Kozar in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ulica 23, SI-3000 Celje www.mohorjeva.org Natisnila tiskarna Dravski tisk v 300 izvodih Celje 2023