Pisma prijatelju Luciliju 9612410054

Skoraj štirideset let je, odkar je z naslovom Pisma prijatelju na Slovenskem izšlo najpomembnejše delo rimskega filozofa

162 87 151MB

Slovenian Pages 608 Year 2004

Report DMCA / Copyright

DOWNLOAD FILE

Polecaj historie

Pisma prijatelju Luciliju
 9612410054

Citation preview

Luci j

A nej

S e n e k a

PI SMA PRIJATELJU LUCILIJU

L u c ij A n e j S en ek a

PISMA PRIJATELJU LUCILIJU Naslov izvirnika:

L. Annaei Senecae ad Lucilium epistulae morales Prevedel

Fran Bradač Spremno besedo napisal

Jože Kastelic Uredila, opombe in imensko kazalo napisala

Bronislava Aubelj Oprema in oblikovanje

Mojca Dariš Računalniški prelom

Dušan Obštetar Izdala in založila Modrijan založba, d. o. o. Za založbo

Branimir Nešovič Natisnila

Tiskarna Ljubljana, d. d. Ljubljana 2004 Prva izdaja © Založba Modrijan. V skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah je brez pisnega dovoljenja založbe prepovedano kakršnokoli razmnoževanje te knjige oz. njenih delov. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 17(37) 1 Seneca L. A. 821.124'02-4 SENECA, Lucius Annaeus, ok. 4 pr.n.št.-65 n.št., mlajši Pisma prijatelju Luciliju / Lucij Anej Seneka; [prevedel Fran Bradač ; spremno besedo napisal Jože Kastelic ; uredila, opombe in imensko kazalo napisala Bronislava Aubelj]. -1 . izd. - Ljubljana : Modrijan, 2004 Prevod dela: L. Annaei Senecae ad Lucilium epistulae morales ISBN 961-241-005-4 216492544

L u c i j

A

n e j

S

e n e k a

P I S MA PRI J ATELJ U LUCILIJU

Modrijan 2004

K PRENOVLJENI IZDAJI SENEKOVIH PISEM Skoraj štirideset let je, odkar je prvi; v slovenščini izšlo najob­ sežnejše in tudi najpomembnejše delo rimskega filozofa Lucija Aneja Seneke Moralna pisma Luciliju. Prevod je pod naslovom Pisma prijatelju ob 1900-letnici filozofove smrti pripravil slovenski klasični filolog ter prevajalec iz grškega in latinskega jezika dr. Fran Bradač (1885-1970), izšel pa je v imenitni zbirki Jz antičnega sveta mariborske založbe Ob­ zorja, ki je bila več desetletij tako rekoč edina založba, ki je slovenski knjižni trg redno bogatila s prevodi antičnih književnih del. Pisma so bila dolgo edino Senekovo delo v slovenskem prevodu. Mlajši slovenski bralci so ga dobili priložnost spoznati pred tremi leti, ko je izšel prevod razprav O srečnem življenju in O prostem času ter odlomkov iz Tolažbe za Marcijo in O kratkosti življenja, ki ga je pripravil Brane Senegačnik vknjigi O srečnem življenju in druge razprave (Ljub­ ljana 2001). Pri založbi smo zato sklenili vnovič izdati tudi Senekova pisma - nekatera temeljna dela grških in rimskih piscev, predvsem Homerja, Aristotela, Vergilija, Horacija in grških tragedov, so bila nam­ reč že ponatisnjena, nekatera pa izdana v posodobljenem ali celo no­ vem prevodu - skupaj s spremno besedo takratnega urednika dr. Jo­ žeta Kastelica (1913-2003), in jih naslovili Pisma prijatelju Luciliju. Bradačev prevod je mestoma posodobljen in dopolnjen (v izdaji iz leta 1966 je bilo nekaj odlomkov izpuščenih), ponavljanje začetne in končne formule Seneka svojemu Luciliju pozdrav (Seneca Lucilio suo salutem) in Pozdravljen (Vale) pa smo, po zgledu podobnih izdaj Se­ nekovih pisem na tujem, izpustili. Besedilo dopolnjujejo tudi opombe,

5

ki jih v prvotni izdaji ni bilo, in imensko kazalo s kratkimi opisi. Na­ vedki iz del drugih rimskih avtorjev so povzeti po obstoječih prevodih, kakor je navedeno v opombi ob citiranju; če tega podatka ni, je prevod delo prevajalca ali urednice. B.A.

6

PRVA

KNJ I GA

I.

Pismo Tako stori, moj Lucilij, reši se zase ter zbiraj in varuj čas, ki se ti je doslej bodisi kradel bodisi izmikal ali pa ti je tudi sam uhajal. Bodi prepričan, da je tako, kakor ti pišem: nekaj časa se nam krade, nekaj se ga neopaženo izmika, nekaj pa se nam ga kar izmuzne. Toda najbolj sramotna je tista izguba, ki nastane iz malomarnosti. In če vse to natančneje opazuješ, boš videl, da največji del življenja zapravijo tisti, ki delajo zlo, velik del tisti, ki nič ne delajo, vse življenje pa tisti, ki delajo vse drugo, le tistega ne, kar bi morali. Koga mi boš imenoval, ki pripisuje času kako vrednost, ki ceni dan, ki se zaveda, da vsak dan umi­ ra? V tem se namreč motimo, ko opazujemo smrt: velik del nje je že minil, kolikor je življenja že za nami, to ima smrt. Delaj torej tako, moj Lucilij, kakor mi pišeš, da delaš, vsake ure se poprimi. Tako boš manj odvisen od jutrišnjega dneva, če današ­ njega dobro izrabiš. Medtem ko v življenju odlašamo, življenje beži. Vse drugo, moj Lucilij, je tuja last, edino čas je naš: edino to bežno in spolzko posest nam je dala narava, a vsak, kdor

7

P i s ma p r i j a t e l j u L u c i l i j u

hoče, nam jo lahko ugrabi. In neumnost smrtnikov je takšna, da cenijo vse, kar je najmanj vredno in se da nadomestiti, nihče pa ne misli, da greši, če izgubi čas, ki je vendar edino, kar je dobil, česar ne more vrniti, čeprav je za to hvaležen. Morda me boš vprašal, kaj delam jaz, ki ti dajem takele nauke. Odkrito ti bom priznal. Pri meni je tako kakor pri tistem, ki razkošno živi, a skrbno vodi račune; moji računi izdatkov so v redu. Ne morem reči, da ničesar ne izgubljam, toda kaj izgub­ ljam, zakaj in kako, to ti lahko povem; vzroke svojega siromaštva ti bom pojasnil. Ampak meni se godi tako kakor večini tistih, ki so obubožali, pa ne po svoji krivdi: vsi jim prizanašajo, nihče pa jim ne pomaga. Kaj naj rečem? Nimam za revnega tistega, ki mu je zadosti to, kolikor mu je še ostalo. Tebi svetujem: hrani to, kar imaš, in začni varčevati, ko je še čas. Kajti, kakor so naši stari mislili: »prepozno je varčevati, ko si enkrat pri dnu«;1 kajti na dnu ne ostane le tisto, kar je majhno, ampak tudi tisto, kar je najslabše.

II. Pi s m o Iz tega, kar mi pišeš, in iz tega, kar slišim, sklepam, da se lahko od tebe nadejam le dobrega: ne letaš sem in tja, pa tudi menjava krajev te ne vznemirja. Tisto nemirno pohajanje je znak bolnega duha. Prvo znamenje urejenega uma je po mojem mnenju 1

Heziod, Dela in dnevi, 369.

8

P R V A

K N J I G A

to, da more človek ostati na mestu in se ukvarjati sam s seboj. Glej pa, da to tvoje branje mnogih pisateljev in vsakršnih knjig ne bo nestalno in površno. Pomuditi se moraš pri genialnih pisateljih in tako rekoč črpati hrano iz njih, če si želiš pridobiti nekaj, kar ti bo za zmeraj ostalo v duši. Nikjer ni, kdor je povsod. Tistim, ki vse življenje potujejo, se navadno dogaja, da imajo mnogo gostoljubnih pobratimov, toda nobenega pravega pri­ jatelja. Enako se godi - in se mora goditi - tistim, ki se nobenega duhovitega moža ne oklenejo zaupno in iskreno, ampak kar skokoma hitijo prek vsega. Nobena jed ne koristi in ne preide v telo, če se takoj po zaužitju zopet izloči. Nič ne zadržuje ozdrav­ ljenja tako kakor pogosto menjavanje zdravil. Rana se ne zara­ ste, če se na njej preizkušajo razna zdravila; rastlina se ne ojači, če se večkrat presaja; nič ne more koristiti, za kar se le mimo­ grede zmeniš. Množica knjig človeka samo raztrese. Ker jih torej ne moreš brati toliko, kolikor bi jih hotel imeti, jih imej le toliko, kolikor jih moreš brati. »Ampak,« boš rekel, »zdaj želim prebrati to in potlej še ono.« Pokvarjen želodec si marsikaj želi, ampak ker so to različne jedi, ga samo umažejo, ne pa redijo. Zato beri zmerom priznane pisatelje, in če se ti bo kdaj zahotelo, da bi se k drugim zatekel, se vselej vrni k prvim. Vsak dan si pridobi nekaj, kar ti lahko pomaga zoper uboštvo, zoper smrt, pa tudi zoper vsa druga zla; in ko boš v mislih preletel mnogo tega, izberi le eno stran in tisto ta dan prebavi. Tako delam tudi jaz. Iz množice tega, kar sem prebral, si nekaj osvojim. Današnje je to, kar sem našel pri Epikuru (vajen sem namreč zaiti tudi v sovražnikov tabor, ne kot prebežnik, ampak kot raziskovalec). »Častno je,« pravi, »veselo uboštvo.« Toda to ni uboštvo, če je

9

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

veselo: ubog ni tisti, ki ima premalo, ampak tisti, ki si več želi. Je sploh pomembno, koliko ima kdo v svoji skrinji, koliko žita mu leži v kaščah, koliko ima čred in kolikšen je njegov kapital, če pa sam hrepeni po tujem in ne šteje tega, kar si je pridobil, temveč to, kar naj si še pridobi? Vprašaš me, kakšna je mera pri bogastvu. Prvič, da imaš, kar potrebuješ, potem pa, kolikor za­ dostuje.

III. Pi s m o Kakor pišeš, si izročil prijatelju pisma, naj mi jih prinese; potem pa me svariš, naj mu, kar se tebe tiče, ne dam vsega vedeti, češ da niti sam tega ne delaš. Tako si z istim pismom povedal, da je tvoj prijatelj, pa tudi, da ni. Potemtakem si besedo prijatelj uporabil v vsakdanjem smislu ter si ga imenoval pri­ jatelja, kakor imenujemo »vrle može« vse kandidate, ki se po­ tegujejo za imenitne službe, kakor pozdravljamo tiste, ki jih srečamo, z besedo »gospod«, če ne vemo za njihovo ime. Pa to naj še bo. Ampak če imaš koga, ki mu ne zaupaš prav toliko kakor sebi, za prijatelja, se hudo motiš in ne poznaš dovolj bistva pravega prijateljstva. O vsem se posvetuj s prijateljem, toda še prej o njem samem: ko enkrat sklenemo prijateljstvo, moramo zaupati, soditi pa, preden ga sklenemo. Napak razvrščajo dol­ žnosti tisti, ki - proti Teofrastovemu nauku - najprej ljubijo, potem presojajo, in ne ljubijo šele potem, ko so presodili. Dolgo premišljaj, ali je kdo vreden, da ga sprejmeš med svoje prijatelje.

10

P R VA

K N | I G A

Brž ko se ti zdi, da je prav, če to storiš, pa ga sprejmi z vsem srcem in govori z njim tako iskreno kakor sam s seboj. Živi pa tako, da ne boš zaupal sebi ničesar, česar ne bi mogel zaupati tudi svojemu sovražniku; toda ker se dogajajo stvari, ki jih na­ vada naredi skrivnostne, s prijateljem podeli vse svoje skrbi in vse svoje misli. Če boš menil, da ti je zvest, glej, da ti bo tudi zares. Kajti marsikdo te uči varati, ker se boji, da bi sam bil varan, drugi pa ti spet daje s sumničenjem pravico, da smeš grešiti. Zakaj naj pred svojim prijateljem zadržujem besede? Zakaj naj ne mislim, kadar sem z njim, da sem sam? So ljudje, ki pripovedujejo vsakomur, kogar srečajo, take reči, ki bi jih smeli zaupati samo prijateljem, in v katerakoli ušesa šušljajo prav vse, kar jim teži srce. Drugi se pa spet bojijo, da ne bi vedeli za to tudi njihovi najdražji; sami sebi tega ne bi zaupali, ko bi le mo­ gli. Zato obdržijo vsako skrivnost samo zase. Ne eno ne drugo se ne sme delati, oboje je napačno: zaupati vsem in nikomur, le da je prvo, rekel bi, bolj častno, drugo pa bolj varno. Zato grajaj oboje, tako tiste, ki so vedno nemirni, kakor tiste, ki zmerom mirujejo. Kajti veseliti se hrupa ni prizadevna dejavnost, ampak beganje nemirnega duha; spet pa ni pravi mir, če je človeku vsako gibanje nadležno, temveč je to oslabelost in lenoba. Zato si zapomnimo, kar sem bral pri Pomponiju:2 »Eni se tako globo­ ko zarijejo v skrivališče, da mislijo, da je v kalnem tisto, kar je na svetlem.« Oboje je treba združiti: kdor počiva, naj dela, in kdor dela, naj počiva. Posvetuj se z naravo, povedala ti bo, da je delala podnevi in ponoči. 2

Verjetno pri Pomponiju Sekundu.

11

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

IV. Pi s mo Vztrajaj pri tem, kar si začel, in hiti, kolikor moreš, da boš lahko tem dlje užival boljšega in umirjenega duha. Uživaš pa že medtem, ko ga izboljšuješ in umirjaš, vendar pa je nekaj čisto drugega tista radost, ki jo užiješ, ko gledaš duha, ki je brez vsakega madeža in sijajen. Gotovo se še spominjaš, kolikšno radost si občutil, ko si odložil deško togo in se ogrnil z moško ter so te peljali na forum. Se večje veselje te čaka, ko boš odložil deškega duha in te bo modrost zapisala med zrele može. Kajti dotlej obstaja v nas ne otroštvo, pač pa, kar je pomembnejše, otroška miselnost. In to je še bolj žalostno, ker imamo ugled starcev pa napake dečkov, in ne samo dečkov, temveč otrok, prvi se bojijo malenkosti, drugi vsega, kar si domišljajo, mi pa obojega. Ti pa le korakaj naprej in spoznal boš, da se je treba marsičesa manj bati prav zato, ker nam povzroča veliko strahu. Nič ni strašno, kar je poslednje. Smrt pride k tebi; bati bi se je moral, če bi mogla ostati pri tebi, toda ali sploh ne sme priti ali pa mora takoj spet oditi. »Težko je,« praviš, »pripraviti duha do tega, da se ne bi bal za življenje.« Mar ne vidiš, kako se prezira življenje iz ničevih vzrokov? Eden se je obesil pred vra­ ti svoje ljubice, drugi se je vrgel s strehe, da mu ne bilo več treba poslušati gospodarjevega rentačenja, tretji se je z mečem zabodel v trebuh, da ga ne bi zgrabili na begu in ga prignali nazaj. Ne misliš, da bi hrabrost lahko dosegla tisto, kar doseže prevelika bojazen? Nihče ne more brezskrbno živeti, če preveč

12

P R VA

K N J I G A

misli na to, kako bi si podaljšal življenje, če prišteva dolga leta k največjim dobrinam. Vsak dan premišljuj vse to, da se boš lahko ravnodušno poslovil od življenja, ki se ga nekateri tako oklepa­ jo, kakor se oprijemajo grmovja in skal tisti, ki jih odnaša deroč hudournik. Največ jih žalostno životari v strahu pred smrtjo in v bridkostih življenja; živeti nočejo, umreti ne znajo. Zato si ust­ vari prijetno življenje s tem, da se zanj ne boš nič bal. Nobena dobrina nikomur ne koristi, če ni zmerom pripravljen na to, da jo utegne izgubiti. Ničesar pa ni laže izgubiti kot tisto, česar človek niti ne pogreša, potem ko to izgubi. Ohrabri in utrdi se torej proti vsemu, kar more doleteti tudi mogočnike. Nad Pompejevo glavo sta izrekla sodbo nedoletnik in skopljenec, nad Krasom krut in objesten Part, Gaj Cezar je ukazal, da Lepid svoj tilnik ponudi tribunu Dekstru, sam pa je svojega nastavil Hajreji.3 Nobenega ni usoda povzdignila tako visoko, da mu ne bi grozila s tem, kar je sam dopustil. Nikar ne zaupaj sedanji tišini. Vsak hip se razburka morje in pogoltne plovila, ki so se malo prej še igrala na njem. Pomisli, da ti lahko nastavi meč na grlo tako ropar kakor sovražnik; še več: vsak suženj ima oblast nad tvojim življenjem in smrtjo. Takole ti rečem: kdorkoli pre3

O Pompejevi usodi sta med drugimi odločala mladi Ptolemaj, brat slovi­ te Kleopatre, ki mu je bilo tedaj komaj 15 let, in skopljenec Potejnos; Pompej je bil leta 48 pr. n. št. umorjen v Egiptu (Plutarh, Pompej, 77). Krasa so leta 53 pr. n. št. v bitki pri Karah porazili Parti, ga ujeli in pozneje umorili; njegovo glavo in roko so prinesli partskemu kralju Orodu na poročno slavje njegovega sina Pakora (Plutarh, Kras, 33). Lepid je bil mož Kaligulove sestre Družile; po njeni smrti je Kaligula (Gaj Cezar) dal Lepida usmrtiti (Kasij Dion, LIX, 22). Kaligulo je ubil Gaj Kasij Hajreja (Svetonij, Kaligula, 57-58).

13

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

žira svoje življenje, je tvojega življenja gospodar. Spomni se le tistih, ki so poginili zaradi zasede domačih ljudi, bodisi da so jih ubili z odkrito silo ali pa z zvijačo; videl boš, da ni nič manj takih, ki jih je usmrtila jeza sužnjev, kakor takih, ki so padli zaradi jeze kraljev. Kaj ti je torej mar, kako mogočen je tisti, ki se ga bojiš, ko lahko vsakdo stori to, zaradi česar se bojiš? In če padeš v roke sovražnikom, te bo zmagovalec dal odvesti v smrt. Zakaj varaš sam sebe in šele zdaj spoznavaš to, kar si že zdavnaj vedel in preizkušal? Pravim ti: že od rojstva si zapisan smrti. Na take in podobne stvari moramo vedno misliti, če želi­ mo mirno čakati na tisto zadnjo uro, ki straši in vznemirja vse druge. Toda naj končam svoje pismo; poslušaj, kaj mi je danes po­ sebno ugajalo; tudi to imam s tujih vrtov. »Veliko bogastvo je po zakonu narave urejeno uboštvo.« Veš pa, kakšne meje nam postavlja ta zakon. Ne stradati, ne žeje trpeti, ne zmrzovati! Da si potolažiš lakoto in pogasiš žejo, ti ni treba postavati na pragu ošabne gospode, prenašati prevzetne poglede in morda celo še žaljivo vljudnost; ni se ti treba odpravljati na morje ali pa v vojaški tabor. Zlahka se dobi in pred nami leži, kar narava za­ hteva. Za vse, kar je odveč, se je treba znojiti. In to je tisto, kar nam trga obleko, kar nas sili, da se staramo pod šotori vojaškega tabora, kar nas zaganja na tuje obale. Kar zadostuje, imamo pri roki. Kdor se pogodi z uboštvom, je bogat.

14

P R VA

K N J I G A

V.

Pismo Odobravam in veseli me, da vztrajno študiraš in se ne meniš za nič drugega kakor edino za to, da bi bil vsak dan boljši. Ne samo, da te bodrim, naj tako nadaljuješ, ampak te celo prosim za to. Opozarjam pa te, da ne delaj nič takega, da bi tvoja obleka ali način tvojega življenja vzbujala pozornost; to delajo tisti, ki ne želijo napredovati, ampak se hočejo samo kazati. Ne nosi grde obleke, neostrižene glave in zanemarjene brade, izogiblji se so­ vraštvu, ki ga povzroča denar, pa tudi ležišču na tleh in vsemu drugemu, kar je posledica sprevržene častihlepnosti. Že ime filozof je osovraženo, tudi če nastopaš skromno. Kaj bi šele bilo, če bi se začeli docela odtegovati navadam ljudi? V svoji notranjosti bodimo povsem drugačni, naša zunanjost pa naj ustreza ljudstvu. Naša obleka naj ne bo sijajna, pa tudi ne umazana; ne imejmo srebrne posode z vrezanimi okraski iz čistega zlata, toda nikar ne mislimo, da dokazujemo skromnost, če smo brez zlata in srebra. Glejmo, da bomo živeli tako, da bo naše življenje lepše in boljše kakor življenje vsakdanje drhali, ne pa nasprotno, sicer bomo tiste, ki jih želimo poboljšati, odgnali in docela odvrnili od sebe. Obenem bomo s tem dosegli, da nas ne bodo hoteli v niče­ mer posnemati, ker se bodo bali, da nas morajo posnemati v vsem. Prvo, kar obeta filozofija, so zdrava človeška pamet, člo­ vekoljubnost in družabnost. Glejmo, da to, s čimer si želimo pridobiti občudovanje, ne bo smešno in zoprno. Saj je vsekakor naš namen živeti naravno, nenaravno pa je, če svoje telo mučimo,

15

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

če sovražimo čisto zunanjost, ki nas pravzaprav nič ne stane, ter ljubimo umazanost in uživamo jedi, ki niso le slabe, ampak tudi grde in gnusne. Kakor je želeti si samo slaščic pretirana razkoš­ nost, tako je izogibati se navadni hrani, ki se lahko poceni pripravi, neumnost. Filozofija zahteva zmernost, ne kazen; tudi v zmer­ nosti in skromnosti se lahko lepo in prijetno živi. Takle način živ­ ljenja se mi zdi pravilen: držati se je treba srednje poti, ustrezati strogim, dobrim načelom in hkrati vsakdanjim navadam; vsi naj imajo naše življenje v čislih, a naj se tudi znajdejo v njem. »Torej kaj? Ali naj delamo enako kakor drugi? Ali naj ne bo razlike med nami in njimi?« - O, še prav velika! Kdor nas pogleda bliže, naj spozna, da smo drugačni kakor vsakdanji prostaki. Kdor stopi v našo hišo, naj bolj občuduje nas kot naše pohištvo. Velik je tisti, ki uporablja lončeno posodo tako kakor drugi srebrno, pa nič manjši ni tisti, ki uporablja srebrno tako kot lončeno. Ubog je na duhu, kdor ne more trpeti bogastva. Vendar želim deliti s teboj še majhen dobiček današnjega dne. Pri našem Hekatonu sem našel, da spada med zdravila zoper strah tudi to, da se odpovemo strastem in željam. »Nič več se ne boš bal,« pravi, »če boš prenehal upati.« Rekel boš: »Kako pa gresta skupaj dve tako različni stvari?« Tako je, moj Lucilij; čeprav se zdita različni, sta vendar povezani med seboj. Kakor veže ista veriga jetnika in vojaka, ki ga straži, tako je tudi vse tisto, kar se zdi povsem različno, povezano med seboj. Strah spremlja upanje. In ne čudim se, da je tako; oboje je ne­ gotovo občutje, oboje človeka vznemirja, ker v bodočnosti nekaj pričakuje. Glavni vzrok obojega pa je to, da se ne prilagodimo sedanjosti, ampak pošiljamo svoje misli daleč naprej v bodoč-

16

P R V A

K N J I G A

nost. Zato je previdnost postala človeku zlo. Divje živali bežijo pred nevarnostjo, ki jo vidijo pred seboj; ko se ji izognejo, so brez skrbi, mi pa se mučimo s tem, kar bo in kar je že minilo. Mnoge naše vrline nam škodijo: naš spomin nam vrača muke strahu, naše predvidevanje in slutnja nam jih pripravljata že vnaprej. Nihče ni beden samo zaradi sedanjosti.

VI. Pismo Spoznavam, Lucilij, da se ne le boljšam, ampak kar pre­ oblikujem, ne morem pa obljubljati in ne smem upati, da ne bo ostalo v meni nič takega, kar bi se moralo še spremeniti. Kako ne bi imel na sebi mnogočesa, kar je treba ojačiti, kar je treba oslabiti, kar je treba dvigniti? In prav to je znak poboljšanega človeka, da vidi svoje napake, ki jih doslej ni poznal. Nekaterim bolnikom čestitamo, ko sami začutijo, da so bolni. Zato bi ti rad zaupal svojo naglo spremembo; potem bi lahko zanesljiveje zaupal najinemu prijateljstvu, resničnemu prijateljstvu, ki ga ne morejo razdreti ne upanje ne strah ne sebičnost, tistemu pri­ jateljstvu, s katerim ljudje umirajo, za katero umirajo. Naštel ti bom mnogo takih, ki jim ni manjkalo prijatelja, pač pa prija­ teljstva. To se ne more zgoditi, kadar združujeta prijatelje enaka volja in želja. Kako tudi ne, saj vedo, da jim je vse skupno, zlasti pa to, kar je zoprno. Ne moreš si misliti, kakšen dobiček mi prinaša vsak dan. »Pošlji še meni,« boš rekel, »tisto, kar si izkusil, da je tako

17

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

učinkovito!« Da, jaz sam si želim, da bi vse to prelil vate, in zato se z veseljem učim, da bi mogel učiti. Nič me ne more veseliti, pa naj je še tako izvrstno in koristno, če naj to vem edinole jaz. Če bi se mi modrost ponujala s takim pogojem, da jo moram držati zaprto in je nikomur izdati, bi jo odklonil: nobena posest ni prijetna brez družabnika. Poslal ti bom torej knjige same, in da se ti ne bo treba preveč truditi, ko boš iskal, kar je raztreseno v njih koristnega, ti bom napravil znamenja, tako da boš brž našel tisto, kar jaz odobravam in občudujem. Vendar pa ti bosta živa beseda in skupno življenje z menoj bolj koristila kakor moji dopisi. Zato pridi k meni osebno, prvič, ker ljudje bolj verjamejo očem kakor ušesom, potem, ker je s predpisi dolga pot, kratka in uspešna pa z zgledi. Kleant ne bi bil Zenona nikdar tako posnel, ko bi ga bil samo slišal. Živel je z njim, pregledal njegove skrivnosti ter se opazoval, ali živi po njegovem nauku. Platon in Aristotel in vsi modrijani, ki so se od njiju oddaljili, so se več naučili iz Sokratovega ravnanja kakor iz njegovih besed. Metrodora, Hermarha in Poliena ni naredila velike Epikurova šola, ampak druženje z njim. Poleg tega te pozivam, da se uči, tudi zato, da mi boš koristil, kajti tako bova storila drug drugemu veliko dobrega. Ker pa ti dolgujem tvoj mali dnevni zaslužek, ti povem, kateri stavek me je danes pri Hekatonu posebno razveselil. »Sprašuješ,« pravi, »česa sem se naučil? Postal sem prijatelj sa­ memu sebi.« Veliko se je naučil; nikoli ne bo več sam. Vedi, da je tak prijatelj vsem prijatelj.

18

P R VA

K N J I G A

VII. Pismo Sprašuješ me, česa naj se predvsem izogiblješ. Množice. Ne moreš se ji še varno prepustiti. Jaz vsaj ti priznam svojo slabost: nikdar se ne vrnem domov tak, kakršen sem odšel. Marsikaj od tega, kar sem si v duhu uredil, se tam skali, marsikaj, kar sem odgnal od sebe, se zopet povrne. Kakor bolnikom, ki jih je dolgotrajna bolehnost tako oslabila, da se ne morejo nikamor več ganiti brez škode, tako se godi nam, ki nam duh okreva po dolgi bolezni. Sovražno, škodljivo je občevanje z množico. Ni­ kogar ni, ki nam ne bi priporočal kake napake ali se nam ne bi neopazno prislinil. Več ko je ljudi, med katere se mešamo, večja je tudi nevarnost. Nič pa ni za dobre nravi tako škodljivo, kakor da gledajo kako gledališko igro, kajti pri zabavi smo laže do­ stopni za razne pregrehe. Kaj misliš, da hočem s tem reči? Vra­ čam se bolj pohlepen, bolj častiželjen in pohoten, da, celo bolj krut in nečloveški, ker sem bil med ljudmi. Po naključju sem opoldne zašel v gledališče, pričakujoč šale in dovtipe in kakšno razvedrilo, kjer bi se mi oči odpočile od gledanja človeške krvi. Doživel sem nasprotno. Prejšnji boji so bili še usmiljeni, zdaj pa je konec zabave, vidiš samo še uboje in umore. Ničesar nimajo, kar bi jih pokrivalo, s celim telesom so izpostavljeni udarcu, nikoli ne zamahne roka zaman. Večina ljudi gleda to rajši kakor redne pare borilcev in take, ki se borijo na zahtevo ljudstva. Kako ne? Tu ne odbijata meča ne čelada ne ščit. Čemu obramba? Čemu borilna spretnost? Vse to le zadržuje smrt. Zjutraj mečejo

19

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i j u

ljudi pred leve in medvede, opoldne pa pred svoje gledalce. Tiste, ki so morili, ukazujejo vreči pred tiste, ki bodo morili, in zmagovalca prihranijo za tretji umor; konec borilcev je smrt; z ognjem in mečem se bojuje boj. Tako se to nadaljuje, dokler se bojišče ne izprazni. »Toda človek je kriv razbojništva, ubil je človeka.« Kaj z njim? Ker je ubijal, zasluži, da ga zadene enaka usoda. Ampak kaj si zaslužil ti, ničvrednež, ki to gledaš? »Udari ga, bičaj, žgi in ubijaj! Zakaj tako bojazljivo hiti proti meču? Zakaj ta premalo drzno udarja? Zakaj oni tako nerad umira?« Zdaj je igra prekinjena; medtem se koljejo ljudje, da bi se vendarle nekaj dogajalo. - »Ali še nočete razumeti, da slabi zgledi vplivajo nazaj na tiste, ki jih dajejo? Bodite hvaležni nesmrtnim bogovom, da učite krutosti tistega, ki se je sam ne more učiti.« Nežno bitje, ki še ni utrjeno v dobrem, je treba umakniti pred ljudstvom. Sokrata, Katona in Lelija bi bila lahko množica drugače mislečih zapeljala na napačna pota: tudi nihče od nas, čeprav si prizadevamo, da bi se pravilno usmerili, ne more vzdr­ žati navala pregreh, ki pritiskajo na nas s tolikim spremstvom. En sam zgled razkošja ali lakomnosti povzroči veliko zla: meh­ kužen razvajenec, s katerim živimo, nas polagoma oslabi in pomehkuži, bogat sosed nam zbuja pohlep po denarju, zloben spremljevalec prenese nekaj svoje pokvarjenosti tudi na bolj poštenega in preprostega tovariša. Kaj misliš, kako je z nravmi tistih, na katere so naperjeni napadi vsega ljudstva? Ne moreš se izogniti, posnemati moraš ali sovražiti. Obojemu se moraš izogibati: ne prizadevaj si postati podoben slabim, ker jih je preveč, pa tudi ne sovražnik množici, ker ti ni podobna. Zamisli se sam pri sebi, kolikor moreš; občuj s tistimi, ki te lahko izbolj-

20

P R V A

K N ) I G A

šajo, in pusti, da se ti pridružijo tisti, ki jih lahko ti izboljšaš. Tako vplivamo vzajemno drug na drugega in ljudje se učijo ob tem, ko učijo. Zato naj te slavohlepje ne zapeljuje v javnost, da bi pokazal svoj talent, da bi predaval ljudem ali razpravljal z njimi. Jaz sam bi hotel, da bi ti to delal, ko bi imel kaj takega blaga, ki bi ga ta drhal lahko rabila. Ampak nikogar ni, ki bi te mogel razumeti. Morda bi bil še kdo, eden ali drug, toda tudi tega boš moral šele izobraževati in učiti, da te bo razumel. »Za koga sem se torej naučil vsega tega?« boš rekel. Ne boj se, tvoj trud ni bil zaman: zase si se učil. Toda da se ne bi danes učil samo zase, ti bom sporočil tri odlične izreke nekako enakega pomena, na katere sem danes naletel: z enim izmed njih se ti bo tole pismo oddolžilo, druga dva pa sprejmi kot plačilo vnaprej. Demokrit pravi: »Eden mi velja za vse in vsi za enega.« Tako je dobro odgovoril tudi tisti, naj bo že kdorkoli - kdo je bil, se ne ve, - ki je na vprašanje, zakaj se s toliko vnemo ukvarja z umetnostjo, ki se je bo oprijelo le prav malo ljudi, odgovoril: »Meni jih je že malo dovolj, dovolj mi je eden, dovolj tudi nobeden.« Odličen je tudi tale tretji stavek, ki ga je napisal Epikur enemu od svojih znanstvenih prijateljev: »To ni za mnoge, ampak zate, kajti mi smo drug drugemu zadosti veliko občinstvo.« To si moraš zapomniti, moj Lucilij, da boš preziral veselje, ki izvira iz odobravanja in po­ hvale, ki ti ju daje množica. Mnogi te hvalijo. Ali boš zadovoljen sam s seboj, če si mož, ki ga mnogi razumejo? V sebi išči svoje odlike!

21

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u

VIII. Pi s mo »Hočeš,« praviš, »naj se izogibljem vrvenju množice, naj lju­ bim samoto in se zadovoljim z dobro vestjo. Pa kje so tisti vaši nauki, ki ukazujejo, da moramo biti delavni do smrti?« Mar misliš, da posedam v brezdelju? Zato sem se skril in zaklenil svoja vrata, da bi lahko mnogim koristil. Noben dan mi ne mine v brezdelju. Del noči posvečam študiju; spati ne utegnem, če me spanec ne premaga; oči, ki so utrujene zaradi bedenja in se mi že zapirajo, zadržujem pri delu. Nisem se umaknil samo ljudem, temveč tudi nevšečnim zadevam, zlasti pa svojim. Delam za potomce. Zanje pišem nekaj, kar bi jim utegnilo koristiti. Zdravilne opomine, tako rekoč recepte za koristna zdravila predajam papirju; da so učinko­ viti, sem izkusil sam na svojih tvorih, ki sicer še niso docela ozdravljeni, vendar pa so se prenehali širiti. Pravilno pot, ki sem jo šele pozno spoznal, potem ko sem jo že truden od iskanja našel, kažem drugim. Kličem: »Ogibajte se vsega, kar ugaja drhali, vse­ ga, kar prinese naključje; pri vsaki naključni dobrini bodite ne­ zaupljivi in plašni. Tudi divjo žival in ribo preslepi kaka privlačna vaba. Mislite, da so to darovi sreče? Kdor izmed vas hoče imeti varno življenje, naj se izogiblje, kolikor se more, tistim lepljivim dobrotam, ki nas tako hudo varajo: menimo, da jih imamo, pa so one nas ujele. Ta pot nas vodi v brezno in konec takega življenja je padec. Ne moremo se več upirati, kadar nas sreča začne goniti na napačna pota; ali gremo še malo naprej po začrtani poti ali pa hitro propademo. Toda usoda ne prevrne ladje naenkrat, temveč

22

P R VA

K N J I G A

jo vrtinči in jo potlej trešči ob čeri. Zato se ravnajte po temle zdravem in modrem življenjskem pravilu: privoščite telesu le toliko, kolikor je za zdravje potrebno. Precej trdo je treba ravnati z njim, da ne odreče pokorščine duhu: hrana naj teši lakoto, pijača naj gasi žejo, obleka naj ga varuje pred mrazom, hiša naj mu bo zavetje proti vsemu, kar ga ogroža. Ali je ta hiša zgrajena iz ruš ali iz različnih vrst kamna iz tuje dežele, ni pomembno; vedite, da slamnata streha krije prav tako dobro kakor zlata. Prezirajte vse, kar vam napravlja odvečno delo, kot okras in lišp. Pomislite, da zasluži občudovanje edinole duh, nič drugega; če je ta velik, mu ni nič veliko.« če takole govorim s seboj in s potomci, mar se ti ne zdi, da bolj koristim, kakor če bi kot odvetnik hodil pred sodišče ali pritiskal svoj pečatni prstan na oporočne listine ali v senatu dajal kandidatom roko in glas? Meni verjemi: tisti, o ka­ terih se zdi, da nič ne delajo, delajo pogosto pomembne stvari, ukvarjajo se s tem, kar je človeško in kar je božje. Toda moram že končati in ti za to pismo, kakor je moja na­ vada, nekaj plačati, ampak ne iz svojega, kajti še zmerom listam po Epikuru, pri katerem sem danes bral tale stavek: »če hočeš doseči resnično svobodo, moraš služiti filozofiji.« Kdor se ji po­ sveti in se ji preda, ne čaka iz dneva v dan, ampak je takoj svo­ boden, kajti že služiti filozofiji je svoboda. Morda me boš vprašal, zakaj navajam toliko lepih izrekov rajši iz Epikura kakor iz naših. Toda zakaj bi mislil, da so taki izreki samo Epikurova last in ne splošni? Koliko pesnikov pravi, kar so filozofi že rekli ali bi mo­ rali reči! Ne bom se dotaknil tragikov niti naših narodnih iger, v katerih nastopajo Rimljani v togi, kajti tudi v teh je nekaj stroge resnosti, tako da stojijo v sredi med komedijami in tragedijami.

23

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u



Koliko zgovornih verzov je raztresenih po mirnih! Koliko ima naš mimik Pub lilij takega, kar bi se bolje slišalo v tragedijah kakor v komedijah! Navedel ti bom njegov verz, ki se tiče filozofije, in sicer prav predmeta, ki sem se ga pravkar lotil; v njem nas svari, da ne smemo imeti nečesa, kar je naključno, za svoje: Tuje ostane ti vse, karkoli dosežeš z željami. Spominjam se, da si ti to misel izrazil nekoliko bolje in primerneje: Tvoje nikakor ni to, kar je sreča storila za tvoje. Tudi tegale tvojega boljšega izreka ne bom zamolčal: Kar se more ti dati, se more ti tudi spet vzeti. Tega ne bom vračunal kot svoje plačilo: dajem ti iz tvojega.

IX. Pismo Ti bi rad vedel, ali Epikur v nekem pismu po pravici graja ti­ ste, ki pravijo, da je modrijan zadovoljen sam s seboj in zato ne potrebuje prijatelja. Ta Epikurova graja velja Stilbonu in tistim,4 ki se jim zdi, da je največje dobro neobčutljiva duša. Neizogibno 4

Filozofom kiniške šole.

24

PRVA

KNJ I GA

zaidemo v dvoumnost, če besedo apatheia kar na kratko pojasni­ mo po naše kot impatientia.5Kajti s to besedo se lahko misli ravno nasprotno od tistega, kar želimo izraziti. Hočemo namreč po­ vedati, da se kdo ne meni za to, če pretrpi kaj zlega; razumeti pa bo, da kdo ne more prenašati nobenega zla. Glej torej, ali ni pri­ merneje govoriti o neranljivi duši, o duši, ki je vzvišena nad vsa­ kim trpljenjem. To je razlika med nami in njimi: naš modrijan si­ cer premaga vsako nezgodo, vendar jo čuti, njihov pa je niti ne občuti. Nam in njim je skupno to, da je modrijan zadovoljen sam s seboj, toda četudi sam sebi zadostuje, hoče vendarle imeti pri­ jatelja, soseda in tovariša. Glej, kako je sam s seboj zadovoljen: včasih je zadovoljen že z delom sebe. Če je zaradi bolezni ali boja ob roko, če morda v kaki nezgodi izgubi eno ali obe očesi, mu zadostuje to, kar mu je ostalo, in je pri poškodovanem in pohab­ ljenem telesu tako dobre volje, kakor je bil, ko mu je bilo telo nedotaknjeno. Sicer rajši vidi, da mu nič ne manjka, toda če mu kaj manjka, tega ne pogreša. Toliko je modrijan sam sebi dovolj: ne da bi hotel biti brez prijatelja, ampak da more biti brez njega; pravim, da more biti, kajti če prijatelja izgubi, prenese to rav­ nodušno. Sicer pa ne bo brez prijatelja nikoli: dovolj ima moči, da ga brž nadomesti z drugim. Kakor bo Fidija, če se mu kip pokva­ ri, takoj ustvaril drugega, tako bo tudi on, umetnik v sklepanju prijateljstva, takoj postavil na mesto izgubljenega prijatelja dru­ gega. Hočeš vedeti, kako si lahko tako hitro pridobiš prijatelja? Povedal ti bom, če ti je prav, da ti takoj plačam, kar ti dolgujem, in poravnam račun za tole pismo. Hekaton pravi: »Pokazal ti bom 5

Grška beseda apatheia pomeni neobčutljivost in ji torej ne ustreza la­ tinska impatientia, ki pomeni nepotrpežljivost, nestrpnost.

25

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ljubezensko sredstvo brez napoja, brez čarovnih zelišč in besed: če hočeš biti ljubljen, ljubi!« Toda ne uživaš veliko radosti samo v starem prijateljstvu, ampak tudi v tem, ko si pridobivaš in sklepaš novo. To je tako kakor pri kmetu, ki žanje, in pri kmetu, ki seje; prvi sije že pridobil prijatelja, drugi pa si ga šele pridobiva. Filozof Atal je imel navado reči, da si je prijetneje pridobivati prijatelja kakor ga že imeti; »tako kot umetnik veliko bolj uživa, ko slika, kakor potem, ko podobo konča.« Takrat, ko je zaposlen s svojim umetniškim delom, je vesel in uživa prav zato, ker ustvarja in dela. Tisti, ki je že odmaknil roko od dovršenega dela, pa se ne veseli enako, kajti tedaj uživa le plod svoje umetnosti, umetnost samo pa je užival, ko je slikal. Plodnejša je mladost naših otrok, toda ljubkejše je njihovo otroštvo. Vrnimo se zdaj k predmetu. Modrijan, čeprav je sam sebi zadosten, hoče imeti prijatelja, če ne zaradi česa drugega, pa zato, da goji prijateljstvo, da tako lepa krepost ne bi zakrnela. Ne zato, kakor pravi Epikur v omenjenem pismu, »da bi imel nekoga, ki bi sedel pri njem, če bi bil bolan, ali bi mu prišel na pomoč, če bi bil pahnjen v ječo ali v bedo«, temveč da bi on imel nekoga, da bi sam sedel ob njegovi bolniški postelji, da bi ga sam rešil, če bi ga obkolile sovražne straže. Kdor gleda le nase in sklepa prijateljstvo samo zavoljo sebe, misli napak. Pridobil si je prijatelja, ki naj bi ga ščitil proti okovom: kakor hitro bo zarožljala veriga, pa bo odšel. To so prijateljstva, ki jih ljudstvo imenuje »prijateljstva od danes do jutri«. Kogar sprejmemo za prijatelja zavoljo koristi, nam bo ugajal samo tako dolgo, dokler bo koristen. Zato obdaja tiste, ki so mogočni in srečni, cela truma prijateljev, okrog nesrečnih pa je prava puščoba; prijatelji bežijo od tam, kjer jih čaka preizkušnja.

26

P R VA

K N J I G A

Zato imamo toliko gnusnih zgledov ljudi, ki iz strahu pustijo prijatelja na cedilu ali ga iz strahu izdajo. Kdor začne biti prijatelj, ker mu je to v korist, bo tudi prenehal tako, kakor je začel; če ceni v prijateljstvu kaj drugega, ne prijateljstvo samo, bo za to ceno celo proti njemu. »Čemu si iščeš prijatelja?« Da bi imel nekoga, za kogar moreš umreti, da bi imel nekoga, ki ga boš spremil v pregnanstvo in dal tudi življenje zanj, če bo treba, da ga rešiš smrti; to, kar ti opisuješ, ni prijateljstvo, ampak kupčija, ki išče dobiček in računa, kaj bi se dalo še dobiti. Nedvomno je tudi čustvo ljubezni pri zaljubljencih nekaj podobnega; lahko bi ga imenovali blazno, nezdravo prijateljstvo. Mar kdo ljubi zavoljo dobička ali iz častihlepnosti? Ljubezen sama na sebi se ne meni za vse drugo in vžiga v srcih hrepenenje po lepi postavi, ne brez upanja na vzajemno ljubezen. Torej? Ali nastane iz plemenitega vzroka grdo čustvo? »Ne gre,« praviš, »za to, ali je prijateljstvo zaželeno samo zaradi sebe ali zaradi česa drugega.« Če je samo zaradi sebe, potem more sklepati prijateljstvo tudi tisti, ki sam sebi zadostuje. »Kako se mu torej približa?« Kakor vsemu, kar je zelo lepo, brez dobičkaželjnosti in tudi brez strahu pred spre­ menljivo usodo. Prijateljstvo oropa njegovega dostojanstva, kdor ga sklene samo na dobro srečo. »Modrijan je zadovoljen s seboj.« To, moj Lucilij, večina ljudi napačno tolmači: modrijana povsod odrivajo in ga silijo, naj se skrije pod svojo kožo. Toda razločevati je treba, kaj nam ta stavek pove in kako daleč sega njegova veljavnost. Modrijan sam sebi zadostuje za srečno življenje, ne za življenje. Kajti za to potrebuje še mnogo drugih reči, za srečno življenje pa samo zdravega in čilega duha, ki se ne meni za spremenljivo usodo. Opozoriti te

27

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

želim še na to, kako to razlikuje Hrizip. Pravi, da modrijanu nič ne manjka in vendar mu je potrebnih mnogo reči: »Nasprotno pa bedak ničesar ne potrebuje (kajti ničesar ne zna uporabljati), ampak mu vsega manjka.« Modrijan potrebuje roke, oči in mno­ go drugega, kar je potrebno za vsakdanjo rabo, vendar mu nič ne manjka; kajti o pomanjkanju govorimo, če je kaj nujno potreb­ no, modrijanu pa ni nič nujno potrebno. Čeprav je torej sam sebi zadosten, potrebuje prijatelje; želi si jih imeti čim več, a ne zato, da bi srečno živel, srečno bo živel tudi brez prijateljev. Najvišje dobro ne rabi zunanjih pomagal, doma moramo skrbeti zanj, dobro obstoji samo v sebi. Usodi postane podvržen, kdor išče del samega sebe zunaj. »Vendar pa, kakšno bo modrijanovo življenje, če bo zapuščen od prijateljev ležal v ječi ali živel osam­ ljen pri kakem tujem ljudstvu ali bo zadržan na dolgotrajni plovbi in vržen na samotno obalo?« Takšno kakor Jupitrovo, če razpade svet in se vsi bogovi stopijo v eno, on pa se medtem, ko se narava odpočiva, predaja svojim mislim. Nekaj takega dela mo­ drijan: skrije se sam vase, sam je s seboj. Dokler mu je namreč dano, da ureja svoje zadeve po lastni volji, je zadovoljen s seboj in sam sebi zadostuje: oženi se in vzgaja otroke; sam sebi zado­ stuje, vendar pa ne bi hotel živeti, če bi moral živeti brez sočlo­ veka. V prijateljstvo ga ne sili lastna korist, ampak naravni na­ gon. Kajti kakor nam je prirojeno sladko hrepenenje po drugih stvareh, tako nam je prirojena tudi želja po prijateljstvu. Kakor nam je samota zoprna in si želimo družbe, kakor narava druži človeka s človekom, tako je v nas tudi nagon, ki nas sili, da si želimo prijateljstva. Kljub temu pa bo tisti, ki iskreno ljubi svoje prijatelje in jih ceni više kakor samega sebe, vendarle omejil vse

28

P R V A

K N J I G A

dobro nase in rekel, kar je nekoč dejal Stilbon, tisti Stilbon, ki ga graja Epikurovo pismo. Ko je bilo njegovo rodno mesto v naskoku zavzeto, ko je izgubil otroke in ženo, je sam in vendar kar srečen ušel iz velikega požara. In ko ga je Demetrij, ki so mu zaradi pustošenja mest dali priimek Poliorket,6 vprašal, ali je kaj izgubil, mu je odgovoril: »Vse svoje imetje nosim s seboj.« Glej hrabrega in vrlega moža! Premagal je zmago svojega sovraž­ nika. »Nič nisem izgubil,« je odvrnil; tako ga je prisilil, da je podvomil, ali je zmagal. »Jaz imam vse svoje s seboj: pravičnost, hrabrost, modrost in to, da ne štejem za svoje nič takega, kar se mi more vzeti.« čudimo se nekaterim živalim, ki gredo skozi ogenj, ne da bi se poškodovale: koliko bolj zasluži občudovanje mož, ki je brez škode ušel skozi orožje, ruševine in plamene! Ali vidiš, koliko laže je premagati cel narod kakor enega moža? Te besede ga delajo podobnega stoiku: tudi ta nosi svoje imetje nedotaknjeno skozi požgana mesta. Sam sebi zadostuje in s tem označuje svojo srečo in blaženost. Ne misli, da govorimo tako plemenito samo mi stoiki: celo Stilbonov grajalec Epikur se je izrazil podobno: »Če se komu zdi, da to, kar ima, ni najboljše in najlepše, je nesrečen, pa tudi če je gospodar vsega sveta.« Ali če misliš, da bi ti jaz to še bolje povedal (kajti midva se drživa misli, ne besed): »Nesrečen je, kdor se nima za najbolj srečnega, tudi če ukazuje svetu.« In da boš vedel, da so te misli vsesplošne, da jih narekuje zdrav razum, boš našel pri komiku tele besede: Ni srečen, kdor sam ne misli, da je srečen.7 6 7

Dogodek opisuje Plutarh (Demetrij, 9). Neznani avtor.

29

P i s m a p r i i a t e l i u L u c i li j u

Kaj ti namreč pomaga vedeti, kakšno je tvoje stanje, če sam misliš, da je slabo? »Kaj pa,« boš rekel, »tisti, ki je sramotno obogatel in je mnogim gospodar, a številnejšim suženj, in pravi, da je srečen; je srečen zato, ker tako misli?« Ni pomembno, kaj govori, ampak kaj čuti, pa ne le, kaj čuti en dan, ampak nepre­ stano. Nikar pa se ne boj, da bo dosegel nekaj tako velikega tisti, ki tega ni vreden. Razen modrijanu ni nikomur všeč to, kar ima. Vsak bedak trpi, ker je naveličan samega sebe.

X. Pismo Tako je, vztrajam pri svojem mnenju: izogibaj se množici, izogibaj se majhnim družbam, izogibaj se celo enemu samemu človeku. Nikogar nimam, v čigar družbi bi te hotel videti. In glej, kakšno mnenje imam o tebi: zaupati te želim tebi. Krates, kakor pravijo, učenec prav tistega Stilbona, ki sem ga omenil v svojem prejšnjem pismu, je vprašal nekega mladeniča, ki se je sprehajal sam, kaj dela tako sam. »S seboj govorim,« je odgovo­ ril mladenič. Krates mu je rekel: »Prosim te, varuj se in pazi, da ne boš govoril s slabim človekom.« Žalostne in boječe ljudi ima­ mo navado svariti, naj ne zlorabljajo samote. Nikogar ni med nespametnimi, ki bi se smel prepustiti samemu sebi: zdaj snujejo zle naklepe, zdaj pripravljajo drugim in sami sebi nevarnosti za bodočnost, potem se vdajajo svojim nepoštenim poželenjem; srce jim odkriva, kar je skrival strah ali sram, predrznost jim raste, zbujata se pohota in jeza. Slednjič se bedaku izmuzne še tista

30

P R VA

K N ) I G A

edina korist, ki jo še ima zanj samota, namreč, da nikomur nič ne zaupa in se ne boji ovaduha: sam se izda. Glej torej, kaj upam glede tebe, da, kaj si obljubljam (kajti upanje je ime za negotovo dobrino): nikogar ne najdem, s ko­ mer bi te rajši videl skupaj kakor s teboj samim. Spominjam se še, kako velikodušno in krepko si izrekel neke besede. Takoj sem si čestital in si rekel: »Takšne besede ne padejo kar tako z ustnic; to so tehtne besede; ta človek ni iz prostaškega ljud­ stva, on teži k blaginji in sreči.« Tako govori, tako živi; glej, da te nič duševno ne zbije. Spreglej bogovom svoje stare želje, želi si nanovo nekaj drugega: prosi za dobro pamet, za dobro duševno zdravje, potem pa še za telesno. Zakaj takih želja ne bi izrekal pogosto? Smelo prosi boga, saj ga nočeš prositi ni­ česar tujega. Ampak da ti po svoji navadi pošljem s tem pismom še maj­ hno darilce, ti pravim, kako je resnično, kar sem našel pri Atenodoru: »Vedi, da si rešen vseh strasti šele tedaj, ko si prišel tako daleč, da ne prosiš boga ničesar takega, česar ne bi mogel prositi pred vsem svetom.« Kolika je človeška neumnost! Najsramotnejše želje šepetajo bogovom: če bi kdo prisluškoval, bi utihnili; to, za kar nočejo, da bi vedeli ljudje, pripovedujejo bogu. Zato se ravnaj po temle koristnem nauku: živi z ljudmi tako, kakor da te gleda bog, z bogom pa govori tako, kakor da te poslušajo ljudje.

31

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

XI. Pismo Govoril je z menoj tvoj prijatelj dobre nravi. Že prvi pogovor je pokazal odlike njegovega srca in duha in tudi, kako je napre­ doval. Ni govoril z menoj pripravljen, temveč sem ga nenadoma presenetil. Ko se je nekoliko zbral, ga je bilo malce sram - dobro znamenje za mladega človeka - oblila ga je rdečica. Ta rdečica ga bo, tako vsaj slutim, spremljala še kot modrijana, ko se bo že utrdil in se otresel vseh svojih napak. Nobena modrost ne more odpraviti naravnih napak telesa ali duha. Karkoli je tako rekoč vtisnjeno v nas in nam prirojeno, se da umetno omiliti, ne pa docela premagati. So možje, ki so krepki in neomahljivi, pa jih pred ljudstvom oblije pot, kakor bi bili utrujeni in razgreti od vročine; nekaterim se tresejo kolena, kadar naj bi javno govorili, drugi spet šklepečejo z zobmi, jecljajo in ustnice jim trepečejo. Tega ne moreta preprečiti niti nauk niti vaja, narava hoče po­ kazati svojo moč in opominja tudi najmočnejše, naj se zavedajo svojih slabosti. Vem, da spada semkaj tudi rdečica, ki nenadoma oblije celo najbolj značajne in trdne može. Bolj se kajpak pojavlja na licih mladih ljudi, ki imajo še več življenjske toplote in ne­ žnejše čelo, vendar pa nastopa tudi pri starih in izkušenih mo­ žeh. So ljudje, ki se jih nikoli ni treba bati bolj kakor takrat, kadar zardijo, kakor da so s tem odvrgli vso sramežljivost. Sula je bil najkrutejši takrat, kadar mu je šinila kri v obraz. Ni bilo milejšega obraza od Pompejevega; vselej je zardel, kadar je imel mnogo ljudi pred seboj, tudi na zborovanjih. Spominjam se, da

32

PRVA

KNJ I GA

je Fabijan zardel, ko so ga privedli v senat kot pričo, in ta rdečica mu je čudovito pristajala. Tega ni povzročila slabost duha, mar­ več je zardel zato, ker je bilo to zanj nekaj novega. Vsaka taka novost razgiblje ljudi, ki je niso vajeni, četudi jih ne razburi, če jim je pač telo že po naravi nagnjeno k temu, kajti kakor imajo nekateri dobro kri, tako imajo kri, ki naglo vzkipi in se jim požene v obraz. Tega ne more preprečiti, kakor sem rekel, no­ bena modrost, drugače bi imela naravo samo v oblasti, ko bi mogla iztrebiti vse hibe. Vse, kar nam je prirojeno, naš tem­ perament in vse drugo, se bo človeka zmerom držalo, pa naj se duh še toliko trudi, da bi vse to lepo uredil. Ničemur se ne moremo izogniti, nič drugega si ne moremo prilastiti. Gledališki umetniki, ki posnemajo čustva, ki izražajo strah in trepet, ki prikazujejo žalost, skušajo zaigrati sramežljivost tako, da pove­ šajo obraz, da govorijo tiše in upirajo oči v tla, samo rdečice si ne morejo izsiliti. Ta se ne da niti zadržati niti privabiti. Zoper to modrost nič ne nudi, nič ne koristi. Vse to ima svoja pravila, prihaja neukazano in zopet neukazano odhaja. Moje pismo že hoče, da ga končam. Poslušaj, zahteva, da ti dam nazadnje koristen in zdrav nauk, ki si ga vtisni globoko v srce: »Izbrati si moramo kakega dobrega moža in ga imeti vedno pred očmi, da bomo živeli, kakor da nas on gleda, in delali, ka­ kor da on vidi in opazuje naša dejanja.« To je Epikurov nauk, moj Lucilij; on nam daje varuha, daje nam vzgojitelja, in ne po nemarnem. Veliko naših grehov nam prizanaša, če imamo zanje pričo ob sebi. Človek naj ima nekoga, ki ga spoštuje in s čigar ugledom lahko naredi svetejšo tudi svojo notranjost. Srečen ti­ sti, ki koga poboljšuje ne le s svojo navzočnostjo, ampak že s tem,

33

P i s m a p r i ) a t e l |u Lu c i l i j u

ko ta misli nanj! Srečen tisti, ki more koga tako spoštovati, da se že ob spominu nanj pomiri in notranje uredi. Kdor more koga tako spoštovati, bo tudi sam prav kmalu vreden spoštovanja. Izberi si torej Katona; če se ti zdi preveč strog, si izberi popust­ ljivejšega moža, na primer Lelija. Izberi si tistega, čigar življenje in govor sta ti ugajala, tistega, ki mu je na obrazu odsevala nje­ gova lepa duša; tega imej vedno pred očmi kot varuha ali kot vzor. Pravim ti, da moramo imeti nekoga, po katerem se naš značaj oblikuje; brez vodila ne boš popravil svojih napak.

XII. Pi s m o Kamorkoli se obrnem, vidim dokaze svoje starosti. Oni dan sem prišel na svoje posestvo in tožil nad stroški zaradi razpa­ dajočega poslopja. Upravitelj je trdil, da tega ni kriva njegova nemarnost, da stori, kar more, ampak pristava da je že stara. Ta pristava je zrasla pod mojimi rokami, je dejal; kaj morem za to, če je zidovje, ki je staro toliko kakor jaz, že vse razrahljano? Razjezil sem se in uporabil prvo priložnost, da bi obračunal z njim. »Jasno je,« sem dejal, »da so tele platane zanemarjene, saj so brez listja; kako so veje grčave in suhe! Kako zakrnela in skoraj usahla so debla! To ne bi bilo tako, če bi te platane kdo okopaval in rahljal zemljo, če bi jih kdo zalival.« Prisegal je pri mojem duhu zaščitniku, da stori vse, kar more, da njegova skrb­ nost ne popušča, toda drevesa so stara. Med nami povedano, jaz sem jih zasadil, jaz sem videl njihove prve liste. Obrnil sem

34

PRVA

KNJ I GA

se k vratom in vprašal: »Kdo je tale starec? Po pravici ste ga postavili k vratom, že gleda ven in čaka, kdaj ga bodo odnesli, tako je izmozgan in shiran. Od kod ga imaš? Kako te je moglo veseliti, da si vzel drugemu mrliča?« Oni pa mi je rekel: »Ali me ne poznaš več? Jaz sem Felicion, ki si mu nekoč nosil sličice;8jaz sem Filozitov sin, tvoj ljubljenček.« »Ta človek je prismojen,« sem dejal. »Ko je postal moj ljubljenček, je bil še majhen deček. Pa je že mogoče, saj mu izpadajo zobje.« Svoji pristavi sem dolžan zahvalo, da sem videl svojo starost povsod, kamorkoli sem se ozrl. Objemimo to starost in jo ljubi­ mo: polna je sladkih užitkov, če jo znaš pravilno živeti. Najslajše je sadje, kadar že mineva; največji čar otroštva je na njegovem koncu; tistim, ki so vdani vinu, je najljubši zadnji požirek, ki jih podre na tla in jim dovrši pijanost. To, kar je najprijetnejše, odla­ ša, da bi se izkazalo na koncu. Najprijetnejša je tista življenjska starost, ki se že nagiba navzdol, pa vendar še ne prenaglo, in tudi tista, ki stoji že na zadnji stopnici, nam nudi, vsaj mislim, svoje radosti in prijetne užitke ali pa namesto užitkov to, da jih več ne potrebujemo. Kako dobro de človeku, če se odreče strastem in pohotnim željam, ker je že utrujen od njih! »Mučno je,« praviš, »imeti smrt pred očmi.« Prvič jo mora imeti pred očmi tako starec kakor mladenič (kajti kadar nas pokliče, nikoli ne gre za to, koliko smo stari). Potem ni nihče tako star, da bi se mu štelo v greh, če upa, da bo še en dan živel. En dan pa je korak v življenje. Vsa življenjska doba sestoji iz delov in krogov, od katerih večji ob­ krožajo manjše. Je neki krog, ki oklepa vse druge (ta se vleče od 8

Darilca, ki so jih navadno podarjali ob prazniku saturnalij.

35

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

rojstva do poslednjega dneva). Drugi izključuje leta mladosti, tretji obkroža vsa otroška leta. Nato sledi krog, ki obsega vse letne čase, ki pomnoženi sestavljajo naše življenje. Mesec ima še ožji krog, dan pa najožjega, toda tudi ta se vleče od začetka do konca, od vzhoda do zahoda. Zato pravi Heraklit, ki mu je vzdevek9nadela temačnost njegovega govora: »En dan je vsem drugim enak.« To je ta razumel tako in drugi zopet drugače. Prvi je namreč rekel, da je dan enak vsem drugim po številu ur, in je govoril resnico, kajti če je dan doba štiriindvajsetih ur, morajo biti vsi dnevi med seboj enaki, ker ima noč to, kar je dan izgubil. Nekdo drug pravi, da je dan enak vsem drugim, ker jim je podoben, kajti tudi najdaljše časovno obdobje nima ničesar, česar ne bi našel tudi v enem dnevu, namreč luči in noči; zdaj je daljši, zdaj krajši, kakor je noč krajša ali daljša in vse izravna. Zato si je treba vsak dan urediti tako, kakor da končuje vso vrsto in s tem izpolnjuje vsoto dni našega življenja. Pakuvij, ki se je navadil na običaje v Siriji, se je dal, kadar je pri vinu in tistih pogrebnih pojedinah opravil tako rekoč svojo mrtvaško daritev, nositi v spalnico naravnost od mize tako, da se je med ploskanjem tovarišev razlegalo petje: bebiotai, bebiotail10In tako se je dal vsak dan pokopati. To, kar je delal on, ki je imel slabo vest, delajmo mi, ki nam je vest čista, in ko gremo spat, bodimo dobre volje in veselo govorimo: Živel sem, vse sem izpolnil, kar mi je dala usoda.11 g

Mračni, gr. Skoteinos.

10

Živel je, živel je!

11

V Vergilijevi Eneidi (IV, 653) besede kraljice Didone, preden se zabode z mečem.

36

PRVA

K N ) I G A

Če nam bog prida še jutrišnji dan, ga z veseljem sprejmimo. Najbolj srečen in brezskrben posestnik je tisti, ki brez bojazni pričakuje jutrišnji dan. Kdor lahko reče »živel sem«, temu je vsak dan v dobiček. Toda že moram pismo končati. »In tako,« praviš, »bo prišlo do mene brez vsakega darila?« Ne boj se, nosi nekaj s seboj. Pa kaj bi govoril nekaj? Veliko ti prinaša. Kaj bi namreč lahko bilo odličnejše kakor besede, ki jih z njim pošiljam zate? »Hudo mi je živeti v bedi, toda ni treba, da bi živeli v bedi.« In zakaj ni treba? Od vseh strani vodijo poti k svobodi, veliko jih je in so kratke ter lahke. Bodimo hvaležni bogu, da nikogar ni mogoče zadrževati v življenju, bedo lahko poteptamo. »Epikur,« boš odgovoril, »je dejal: kaj ti je mar, kar je tuje?« Kar je resnično, je moje: vedno ti bom navajal Epikura, da bodo tisti, ki prisegajo na besede drugih in ne vprašajo, kaj kdo reče, ampak le kdo, vedeli, da je to, kar je najboljše, vsem skupno.

37

DRUGA

KNJ I GA

XIII. Pi s m o Vem, da si zelo pogumen, kajti še preden sem ti dajal zdra­ vilne in vse težave premagujoče nauke, si bil zadovoljen sam s seboj, pred usodo in potlej še bolj, ko si se spustil z usodo v boj in preizkusil svoje moči, na katere se ni mogoče zanesti, dokler se ne pojavijo neštete težave od tod in tam ter nas ne zadenejo zares prav od blizu. Tako se obnese tisti resnični pogum, ki se ne bo nikoli vdal tuji samovolji; to je njegov preskusni kamen. Atlet, ki ni še nikoli odnesel iz boja modric na telesu, ne more stopiti z velikim zanosom na borišče. Tisti pa, ki je že videl svojo kri, ki so mu šklepetali zobje od udarcev, tisti, ki je ležal poražen na tleh in nosil na sebi težo svojega nasprotnika, pa mu ni upadel pogum, čeprav je sam padel, in ki se je tolikokrat zopet dvignil, še bolj trdovraten, kolikorkrat je padel, tisti gre v boj z velikim upanjem v srcu. Da ostanem torej pri tej prispodobi: že večkrat te je usoda težila, pa se ji vendar nisi vdal, ampak si skočil pokonci in se ji še odločneje uprl. Kajti hrabrost je čedalje večja, čim bolj jo kdo draži.

38

DRUGA

KNJ I GA

Vendar pa, če se ti zdi prav, sprejmi od mene pripomočke, s katerimi se lahko zavaruješ. Tistega, kar nas straši, Lucilij, je več kakor tistega, kar nas teži. In pogosteje trpimo zato, ker si domišljamo, kakor zato, ker v resnici trpimo. Ne govorim s teboj v stoičnem jeziku, marveč takole bolj po domače. Mi nam­ reč pravimo, da je vse to, kar nas sili, da vzdihujemo in tarnamo, nepomembno in da se za to ne smemo meniti. Toda pustiva te visoke besede, čeprav so - pri bogovih! - resnične. Samo tale nauk ti dajem: ne bodi nesrečen prezgodaj, kajti to, česar se zdaj bojiš, ne bo morda nikoli prišlo, gotovo pa se še ni zgodilo. Marsikaj nas bolj plaši in muči, kakor bi nas moralo; marsikaj nas muči prej, kakor bi nas moralo, marsikaj pa še takega, kar nas sploh ne bi smelo strašiti in mučiti. Sami si večamo bolečino, sami si jo izmišljamo ali jo celo vnaprej privabljamo. Prvo za zdaj odloživa, ker je še sporno. Kajti kar štejem jaz za nepomembno, je po tvojem zelo pomembno. Poznam nekate­ re, ki se smejijo pod bičem, in druge, ki stokajo že pri prvem udarcu s pestjo. Pozneje bova videla, ali je temu vzrok sila udar­ cev ali pa naša slabost. Obljubi mi to, da boš, kadarkoli te bodo ljudje obstopili in te hoteli prepričati, da si nesrečen, mislil na to, kaj čutiš, ne na to, kaj slišiš, in boš potrpežljivo preudarjal in vprašal samega sebe, ki se najbolj poznaš: »Zakaj ti ljudje jočejo nad menoj, zakaj se tako tresejo, da se me še dotakniti ne upajo, kot da bi moja nesreča utegnila preskočiti nanje?« Vprašaj se, ali ni to bolj nekaj sramotnega kakor nekaj zlega. Ali se morda ne mučim in žalostim brez vzroka ter smatram za zlo to, kar ni? Rekel boš: »Kako naj spoznam, ali je vse to, kar me tako vzne­ mirja in plaši, ničevo ali resnično?« Poslušaj tole pravilo: muči

39

P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i j u

nas bodisi to, kar je, bodisi to, kar bo, ali pa oboje. O tem, kar je, prav lahko sodimo: če je tvoje telo svobodno in zdravo, te ne boli nobena krivica. Bomo videli, kaj bo prišlo, za danes mi bolečine ni mar. »Toda nekaj bo le prišlo.« Najprej premisli, ali imaš zanesljiva znamenja za to, da bo zlo nastopilo, kajti največ­ krat imamo opraviti z domnevami in z nami se igra zlagana go­ vorica, ki odloča o vojnah, še pogosteje pa o posameznikih. Tako je, moj Lucilij: prehitro se vdamo domnevi, ne premislimo in ne preiščemo, kaj nam naganja strah v kosti, ampak samo trepetamo in se poženemo v beg kakor tisti, ki jih prežene iz taborišča oblak prahu, ki ga dvigne bežeča čreda, ali tisti, ki jih prestraši kaka govorica, ki se raznese, ne da bi bila utemeljena. Ne vem, kako da nas to, kar je brez podlage, bolj vznemirja, kajti to, kar je res­ nično, ima svojo mero; karkoli pa pride iz nezanesljivega vira, je prepuščeno domnevam in samovoljnosti bojazljivega duha. Zato ni noben strah tako poguben kakor strah bolnih možganov; vsak drug je namreč nespameten, ta pa je bedast. Preiščiva to­ rej vso stvar natančneje. Verjetno je, da bo nastalo nekaj zlega, ampak gotovo še ni. Koliko nepričakovanega se je že primerilo! Koliko pričakovanega se ni nikoli zgodilo! Tudi če je pričakovati, da nekaj bo, kaj pomaga, če greš svoji bolečini naproti? Dovolj zgodaj jo boš občutil, ko bo prišla: medtem si obetaj kaj boljšega. »Kaj si s tem pridobiš?« čas. Medtem se utegne zgoditi marsikaj, zaradi česar se bo nevarnost, ki ti preti ali ti je že skoraj za pe­ tami, ustavila ali prenehala ali pa preskočila na drugo glavo; po­ žar pogosto odpre rešilni izhod; že marsikoga so ruševine na­ lahno podrle na tla; včasih se je meč že s samega tilnika nazaj potegnil; marsikdo je preživel svojega rablja. Tudi nesreča je

40

DRUGA

KNJ I GA

opoteča. Morda bo prišla, morda tudi ne: za zdaj je še ni. Zato se nadejaj boljšega! Večkrat si človek ustvarja napačne podobe, čeprav ni nobenih znamenj, ki bi napovedovala kaj hudega: bo­ disi da kaka beseda dvomljivega pomena zapelje človeka na črnoglede misli, tako da se mu žalitev, ki jo je storil, zdi večja, kot je v resnici, in se ne vpraša, kako razsrjen je prizadeti človek, marveč kaj vse je dovoljeno tistemu, ki je jezen. Toda človek nima nič od življenja, njegove bede ni konec, če se boji vsega, česar se le more bati. Tu naj pomagata razum in modrost; s silo duha preziraj tudi še tako očiten strah, če ne, pa odganjaj napako z napako in brzdaj svoj strah z upanjem. Od vsega, česar se bojimo, ni nič tako gotovo, da ne bi bilo še bolj gotovo, da lahko to, česar se bojimo, izostane in nas to, na kar upamo, prevara. Torej dobro premisli, na kaj upaš in česa se bojiš, in kadar bo vse negotovo, bodi sebi naklonjen in verjemi, kar ti je ljubše. Četudi bo več gla­ sov za strah, glasuj vendar za to in se ne vznemirjaj več. Potem pa pomisli, da se največ ljudi razburja in vznemirja, ne da bi jih stiskalo kako gorje ali ne da bi ga z gotovostjo pričakovali. Kajti nihče ne miruje, kadar ga kaj priganja, in ne pripisuje svojega strahu temu, kar je resnično. Nihče ne pravi: »Poročevalec ni verodostojen; sam si je to izmislil ali pa se je dal nalagati.« Verja­ memo, kar se nam pripoveduje, pred tem, kar je dvomljivo, nas obide strah, kot da je gotovo in resnično; v ničemer ne poznamo mere, vsaka malenkost je povod, da se takoj bojimo. Toda sram me je tako govoriti s teboj in ti dajati tako cenena zdravila, da bi te okrepil. Kdo drug naj reče: »Morda pa se vendar ne bo zgodilo!« Ti pa mu odvrni: »In kaj potem, če se bo? Bomo videli, kdo bo zmagal; morebiti bo poraz meni v prid in me čaka

41

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

smrt, ki bo mojemu življenju v čast.« Čaša trobelikovca je na­ pravila Sokrata velikega. Iztrgaj Katonu meč, ki mu je bil varuh svobode, in vzel mu boš velik del njegove slave. Predolgo te spodbujam, ko ti je bolj potrebno, da te le spomnim na nekaj, ne pa da te bodrim. Pot, ki ti jo kažem, ni drugačna od tiste, po kateri te vodi tvoja narava. Kar govorim, ustreza temu, za kar si rojen. Toda zdaj bom pismo končal in ga zapečatil; z njim ti bom poslal odličen izrek: »Med vsemi drugimi zli pozna neumnost še to, da začenja vsak dan nanovo živeti.« Pomisli, od vseh mož mi najdražji Lucilij, kaj pomeni ta izrek. Spoznal boš, kako sramotna je lahkomiselnost ljudi, ki vsak dan postavljajo nove temelje za svoje življenje in začnejo nanovo upati celo pred smrtjo. Ozri se okrog sebe: videl boš starce, ki se pripravljajo na to, da bi se potegovali za visoke službe, da bi potovali v tujino, da bi trgovali na debelo. Kaj je gršega kakor starec, ki začenja živeti? Ne bi dodal še lastnika tega izreka, ko to ne bi bil sam Epikur, čigar izreke sicer prav rad navajam in je med njimi tudi ta, ki si ga upam hvaliti in ga sprejemam.

XIV. Pi s mo Priznavam, da nam je ljubezen do lastnega telesa prirojena; priznavam, da moramo skrbeti zanj. Ne zanikam, da mu mora­ mo streči, trdim pa, da mu ne smemo biti sužnji. Kajti suženj mnogih je, kdor je suženj svojega telesa, kdor se zanj preveč boji, kdor pri vsem misli samo nanj. Ne smemo ravnati tako,

42

D R U G A

K N J I G A

kakor da moramo živeti zavoljo telesa, ampak kakor da brez njega ne moremo živeti. Pretirana ljubezen do telesa nas navdaja s strahom, nas vznemirja, nam dela skrbi in povzroča, da nas ljudje sramotijo. Malo je za čast tistemu, ki mu je telo preveč drago. Vestno je treba skrbeti zanj, vendar tako, da ga pošljemo v ogenj, če to zahtevajo razum, čast in zvesta ljubezen. Vendar pa se moramo izogibati nadlogam, ne le nevarnostim, kolikor moremo, in se umakniti na varno, misleč na to, kako bi odvrnili od sebe vse tisto, česar se moramo bati. Tega pa je, če se ne motim, troje vrst: bojimo se pomanjkanja, bojimo se bolezni, bojimo se nasilja mogočnikov. Pri vsem tem pa nas nič ne straši bolj kakor tisto, s čimer nas ogroža tuja sila, kajti ta prihaja z velikim hruščem in truščem. Naravna zla, ki sem jih omenil, pomanjkanje in bolezni se prikradejo tiho, ne da bi količkaj prestrašili oči in ušesa, strašen pa je nastop tistega tretjega zla, nasilja mogočnikov. Okrog njega so železno orožje in ogenj, verige in trop divjih zveri, ki jih ščuva na človeško drobovje. Pomisli še na ječo, na križanje, na mučila, na spone, na kol, ki ga porinejo skozi človeka in ki mu zopet izstopi pri ustih, na ude, ki jih mesarijo drveči vozovi, na obleko, ki jo zgrabijo plameni, in na vse, kar si je še izmislila kruta besnost. Ni torej čudno, če se najbolj bojimo tega, kar je mnogovrstno in nas na razne načine straši. Kajti kakor mučitelj opravi tem več, čim več mučil pokaže - kajti pogled nanje premaga tudi tiste, ki bi se uprli resničnim mukam - , tako je od tega, kar nam pobija dušo, najučinkovitejše tisto, kar nam lahko pokaže, kaj zmore. One druge nadloge, mislim lakoto in žejo, notranje tvore in vročino, ki nam izsušuje drobovje, so sicer prav tako hude, toda ker so skrite, nimajo

43

P i s ma p ri j at e l j u Lu c i l i j u

ničesar, s čimer bi nam grozile, saj jih ne vidimo; to zlo pa zmaguje kakor velike vojne že s samim videzom. Zato si prizadevajmo, da ne bomo nikogar žalili. Včasih je ljudstvo to, ki se ga moramo bati, včasih, če je državna ustava taka, da se vse odloča v senatu, so to vplivni možje, večkrat pa tudi posamezniki, ki jim je dana ljudska oblast in še oblast nad ljudstvom. Težko bi bilo imeti vse te za prijatelje, dovolj je, če nam niso sovražniki. Zato ne bo modrijan nikoli izzival jeze mogočnikov, temveč se ji bo izogibal kakor viharju na morju. Ko si potoval na Sicilijo, si moral prek morske ožine. Nepremiš­ ljen in predrzen krmar se ne meni za grožnje južnega vetra (ta namreč vzburja sicilsko vodovje in ga poganja v vrtince); ne drži se levega brega, ampak tistega, ob katerem Haribda vrtinči morje. Previdnejši mornar pa sprašuje ljudi, ki dobro poznajo kraj, kje morje najbolj divja in kaj napovedujejo oblaki, potem pa plove daleč od takih krajev, ki so razvpiti zaradi morskih vrtincev. Prav tako ravna modrijan: izogiblje se mogočniku, ki bi mu lahko škodoval, vendar tako, da ni videti, da se mu izo­ giblje. Kajti nekaj varnosti si pridobimo tudi s tem, da ne poka­ žemo, da si prizadevamo zanjo in da imamo za zlo, čemur se izogibljemo. Zato moramo gledati, kako bi se mogli zavarovati pred ljudsko maso. Prvič si ne smemo želeti istega kot ona, kajti med tekmeci je zmerom prepir, potem ne smemo imeti ničesar, na kar preži že kdo drug in kar se nam lahko ugrabi v njegovo veliko korist. Na sebi imej čim manj takega, kar bi utegnilo po­ stati plen drugih. Le malo ljudi hrepeni po človeški krvi zavoljo nje same, več je tistih, ki računajo s svojim dobičkom, kakor tistih, ki sovražijo. Nagega pusti razbojnik mimo; tudi po cesti,

44

DRUGA

K N ) I G A

kjer mrgoli roparjev, revež kar mirno koraka. Dalje so tri stvari, ki se jih moramo po starem pravilu izogibati: sovraštvo, zavist in prezir. Kako je to mogoče, pokaže edinole modrost; težko se je namreč držati srednje poti in paziti moramo, da nas strah pred zavistjo ne zapelje v prezir in da se ne zazdi, kakor da lahko teptajo ljudje nas, ker mi nočemo nikogar teptati. Marsikdo se je že moral bati samo zato, ker je kazal, da se more bati. Nikjer ne tiščimo naprej; zaničevanje ne škoduje manj ka­ kor sumničenje. Zatecimo se torej k filozofiji: ta učinkuje tako kakor svečeniška preveza ne le pri dobrih, temveč tudi pri tistih, ki so le napol slabi. Kajti javno govorništvo in vse drugo, kar razgiba ljudstvo, ima svoje nasprotnike; filozofije pa, ki je mirna in se ukvarja le s samo seboj, ne more nihče zaničevati; od vseh znanosti je filozofija najbolj v čislih celo pri najslabših ljudeh. Nikoli se ne bo malopridnost tako okrepila, nikoli se ne bo tako zarotila proti krepostim, da ime filozof ne bi ostalo častitljivo in sveto. Sicer pa mora biti filozofija sama mirna in skromna. »Ampak kako?« boš rekel; »ali se ti zdi, da Mark Katon skromno filozofira, ko s svojim glasom zavira državljansko vojno? Ko se vrže med orožje besnečih glavarjev? Ko napada oboje, tiste, ki so zoper Pompeja, in tiste, ki so zoper Cezarja?« Morda bi uteg­ nil kdo ugovarjati, češ ali bi se moral modrijan takrat mešati v tiste prepire. Kaj hočeš, Mark Katon? Saj ne gre več za svobodo, ta je že zdavnaj propadla. Vprašanje je le, ali naj upravlja republiko Cezar ali Pompej. Kaj ti je mar ta prepir? Nobena stranka ni tvoja: gre za to, kdo bo gospodar. Kaj ti je mar, kateri bo zmagal? Lahko da bo zmagal boljši, ne more pa biti slabši ta, ki bo zmagal. Dotak­ nil sem se poslednje Katonove vloge; toda tudi prejšnja leta niso

45

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bila taka, da bi dovoljevala modrijanu, da bi se zanimal za upravo države, ki je že padla v roke roparjev. Kaj je storil Katon drugega, kakor da je povzdignil svoj glas in izrekel prazne besede, ko ga je ljudstvo zdaj nosilo na rokah, potem ga popljuvalo in ga odneslo s foruma, na koncu pa ga odvleklo iz senata v ječo? Toda pozneje bova videla, ali se modrijanu splača truditi zaman; za zdaj te opozarjam na tiste stoike, ki so se odtegnili javnim poslom, da bi preučevali življenje in postavili človeškemu rodu zakone, ne da bi užalili koga izmed mogočnikov. Modrijan ne bo motil obče veljavnih običajev in z novim načinom življenja zbujal pozornosti ljudstva. Pa boš rekel: »Kaj torej, mar bo tisti, ki se bo ravnal po tem nauku, zanesljivo varen?« Tega ti ne morem kar tako obljubiti, kakor ne morem obljubiti zmernemu človeku, da bo zdrav, pa je vendar zmernost pogoj za dobro zdravje. Tudi v pristanišču se potopi marsikatera ladja, toda kaj vse se lahko zgodi na odprtem morju? Ali ne misliš, da je tako? Koliko več nevarnosti preti tistemu, ki je na vse strani zaposlen in se marsičesa loteva, tako da še takrat, kadar počiva, ni varen? Včasih zgubijo življenje nedolžni; kdo bi tajil? Vendar pa pogosteje taki, ki so sami krivi. Borilec ostane umetnik v borjenju, tudi če ga nasprotnik prebode. In slednjič gleda modrijan povsod na namen, ne na to, kako se bo kaj izteklo. Začetek je v naši moči, o izidu pa odloča usoda, ki pa se ji jaz ne uklanjam. »Toda prinese mi muke in marsikako ne­ ugodnost.« Razbojnika ne zadene kazen takoj, če koga ubije. Zdaj mi že moliš roko, da bi prejel vsakdanje darilo. Zlato darilo ti bom dal. In ker že govorim o zlatu, poslušaj, kako ga boš lahko uporabil v svojo korist. »Najbolj uživa bogastvo tisti, ki ga najmanj potrebuje.« Praviš, naj ti povem avtorja tega izreka. Da

46

DRUGA

KNJ I GA

boš vedel, kako sem ti naklonjen, sem sklenil, da bom pohvalil nekaj tujega. To so besede Epikura ali Metrodora ali od koga iz tiste delavnice.12 Toda kaj nam je mar, kdo je to izrekel? Vsem je povedal. Kdor potrebuje bogastvo, se zanj boji, nihče pa ne uživa dobrine, če je zanjo v skrbeh, zmeraj si želi še več. In medtem ko razmišlja, kako bi to, kar ima, še pomnožil, pozablja svoje imetje uporabljati. Daje si izstavljati račune, leta po forumu, lista po dolžniški knjigi in postane iz gospoda navaden oskrbnik.

XV. Pi s mo Stara navada, ki še do danes velja, je, da začenjamo pismo z besedami: »Če si zdrav in se dobro počutiš, je prav, jaz sem zdrav.« Po pravici pravim tudi jaz: »Če filozofiraš, je prav.« Kajti šele to se pravi biti zdrav in se dobro počutiti. Brez tega boleha duša; in tudi telo je, naj je še tako krepko, zdravo le toliko kakor telo blaznega ali duševno bolnega. Zato skrbi zlasti za to zdrav­ je, potem pa tudi za ono drugo, kar te ne bo veliko veljalo, če ti je le do tega, da bi bil zdrav. Kajti vaditi lahti, natezati tilnik in krepiti prsi, moj Lucilij, je neumno in za učenega moža prav nič primerno opravilo. Če se boš še tako pital in se ti bodo mišice še tako napele, nikoli ne boš dosegel moči in teže debelega vola. Pomisli še, da prevelika teža telesa slabi duha, tako da je manj gibčen. Zato zoži, kolikor moreš, obseg telesa in razširi meje 12

Epikurejske šole.

47

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

duhu. Mnogo težav ima tisti, ki skrbi samo za krepitev telesa. Prvič težke telesne vaje izčrpajo duha, da ni več sposoben vztraj­ no in natanko študirati, potem pa obilna hrana ubija tudi tanko­ čutnost. Dalje so tisti, ki jih vzame človek za učitelje, sužnji naj­ slabše vrste, ki imajo opravka le z oljem in vinom ter so dan preživeli tako, kakor so si želeli, če so se močno prepotili in v nadomestilo za izločene sokove obilno zalili izsušeno grlo z vi­ nom. Pitje in potenje pa je življenje tistega, ki je bolan na želodcu. Toda poznamo tudi vaje, lahke in kratke, ki telo takoj prijetno utrudijo in varčujejo s časom, kar je treba tudi upoštevati: tek, gibanje rok s kako utežjo, skok v višino ali v daljino ali, da tako rečem, salijski skok,13 ali pa, da rečem bolj nespodobno, skok valjavcev. Izberi si, katerega hočeš, z vajo ti bo vsak lahak. Kar­ koli boš delal, vselej se hitro povrni od telesa k duhu; njega uri dan in noč, zmerni napor ga krepi. Takih vaj ne ovirata niti mraz niti vročina, da, niti starost. Skrbi za duhovno dobrino, ki postaja s časom čedalje boljša. Ne zahtevam od tebe, da bi večno tičal v knjigah ali sedel pri svojih papirjih. Tudi duhu je treba privoščiti oddih, vendar toliko, da ne otopi, ampak da si odpočije in oddahne. Nošnja in vožnja razgibljeta telo, študiju pa ni v oviro: lahko bereš, lahko narekuješ, lahko govoriš, vse to lahko delaš celo na sprehodu. Tudi se ne boj napenjati glasu, toda ne smeš ga prisiljeno zviševati, potem pa spet naenkrat zniževati. Če se hočeš naučiti, kako naj se sprehajaš, se obrni na tiste, ki jih je lakota naučila novih umetnosti: našel boš koga, ki 13

Salijci so bili Marsovi svečeniki; določene praznike so obhajali z zaple­ tenimi obrednimi plesi in starodavnimi pesmimi.

48

DRUGA

KNJ I GA

bo uravnal tvoje korake in te nadziral pri jedi in pri tem vztrajal, dokler boš potrpežljivo in lahkoverno prenašal njegovo drznost. Ali naj torej takoj začnemo vpiti in napenjati glas? Naravno je, da postane človek polagoma živahen; tudi tisti, ki se pravdajo, govorijo najprej docela mirno, potem pa začno kričati; nihče ne kliče takoj glasno Kviritov na pomoč. Kadarkoli te bo tvoj duh priganjal k besedi, grajaj napake, zdaj s silnejšim glasom, zdaj spet govori prav mirno. Tvoj glas naj se počasi umirja, ne sme pa docela upasti; vedno mora kazati treznost tistega, ki govori, in ne sme postati surov in kmečko neotesan. Kajti ne gre nam za to, da bi urili glas, ampak da bi z njim urili sami sebe. S tem sem ti bil nemalo nadležen; za to dobiš majhno plačilo in grški izrek. Glej ta znameniti nauk: »Nespametno življenje je neprijetno, polno strahu in skrbi, docela odvisno od tega, kaj bo prišlo.« »Kdo pravi to?« boš rekel. Isti Epikur, ki sem ga že prej omenil. Kakšno življenje je nespametno? Morda življenje Babe in Isiona?14 Ne, življenje nas vseh, ki nas slepa sla vleče k temu, kar je škodljivo in nas gotovo nikdar ne nasiti tako, da bi nam zadostovalo toliko, kolikor nam more zadostovati, in ki ne pomislimo, kako prijetno je nič želeti, kako pomembno je, če smo z vsem zadovoljni in nismo odvisni od sreče. Zato, Lucilij, misli večkrat na to, kaj vse si že dosegel. In če boš videl, koliko jih je že bilo pred teboj, pomisli, koliko jih bo prišlo še za tabo. Če hočeš biti hvaležen bogovom in svojemu življenju, misli na to, koliko ljudi si že prekosil. Postavi si mejo, ki je ne moreš prekoračiti, tudi če bi jo hotel; nekoč ti bodo ušle vse dobrine, 14

Norčka oziroma klovna.

49

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ki jih tisti, ki je upal nanje, više ceni kakor tisti, ki jih je dosegel. Ko bi bilo na njih kaj trajnega, bi človeka tudi nasitile, tako pa nas žejajo, ko jih zlivamo vase. Opustimo blišč in sijaj. Zakaj bi to, kar mi nezanesljiva usoda obeta v prihodnosti, zahteval od nje namesto od sebe? Čemu bi sploh zahteval? Naj pozabim na človeško nebogljenost in si kopičim stvari? Čemu ves napor? Glej, tale dan je zadnji; in če ni, je vsaj blizu zadnjemu.

XVI. Pismo Vem, Lucilij, da ti je jasno, da ne more nihče živeti srečno, še znosno ne, če ne študira filozofije, in da srečno življenje te­ melji na dovršenem ukvarjanju s filozofijo, znosno življenje pa že na tem, da se začnemo z njo ukvarjati. Vendar je treba to, kar je že jasno, utrditi in si z vsakdanjim razmišljanjem vtisniti še globlje. Toda težje je vztrajati pri dobrem načelu, kakor si ga šele postaviti. Treba pa je vztrajati in se z neprestanim priza­ devanjem krepiti, dokler ne postane iz dobre volje trdna zavest. Pri tebi mi ni treba izgubljati mnogo besed, da bi te prepri­ čal: vidim, da si že zelo napredoval. Vem, od kod je to, kar pišeš: ni izmišljeno, ni okrašeno. Pa ti bom vendar povedal, kaj mislim: kar se tebe tiče, že imam nekaj upanja, ne pa še zaupanja. Želim, da tudi ti storiš enako: ne smeš tako hitro in lahko ver­ jeti. Poglobi se vase ter se preiskuj in opazuj na razne načine, predvsem pa glej, ali si napredoval v filozofiji ali že tudi v tem, kako naj živiš po njenih naukih. Filozofija ni umetnost, s katero

50

D R U G A

K N J I G A

naj bi se ponašal pred ljudstvom; filozofija ni v besedah, ampak v dejanjih. Tudi se ne uporablja za to, da bi nam minevali dnevi v prijetni zabavi, da bi nam preganjala dolgčas; duha vzgaja in oblikuje, ureja življenje in naša dejanja, kaže, kaj je treba delati in kaj opuščati, ob krmilu sedi ter vodi ladjo skozi valove in kleči. Brez nje ne more nihče neustrašno, brezskrbno živeti. Vsa­ ko uro se dogaja nešteto stvari, ki zahtevajo dobrega sveta, ki ga moramo iskati samo pri njej. Pa bo kdo rekel: »Kaj mi koristi filozofija, če obstaja neizbežna usoda? Kaj mi koristi, če svetu vlada bog? Kaj mi koristi, če ukazuje naključje? Kajti tega, kar je gotovo, ni mogoče spremeniti, proti negotovosti pa se ne da nič ukreniti, če me je bog prehitel pri mojih sklepih in sklenil, kaj naj storim, ali pa je usoda mojemu sklepu nasprotna.« Naj velja to ali ono, Lucilij, ali pa oboje hkrati - vselej se moramo zateči k filozofiji. Bodisi da nas usoda pesti z neizprosnim zako­ nom, bodisi da bog po svoji volji vlada vesoljnemu svetu ali pa naključje brez reda razgibava človeške zadeve in ravna z njimi, kakor hoče, filozofija nas mora varovati in ščititi. Bodrila nas bo, naj se radi pokoravamo bogu, usodi pa se trdovratno upira­ mo; učila nas bo slediti bogu in prenašati, kar nam naprti usoda. Toda ne smeva se zdaj spustiti v razpravo o tem, kakšne pravice imamo, če je na oblasti previdnost, ali če nas ima usoda na ve­ rigi, ali če gospoduje slepo naključje; vračam se zopet nazaj, da bi te opomnil in spodbudil: nikar ne pusti, da bi ti pogum upadel in da bi se ohladilo goreče stremljenje tvojega duha. Imej ga v oblasti in stori, da mu bo stremljenje prešlo v stalno lastnost. Če te prav poznam, se boš že kar v začetku ozrl po temle pismu, da bi videl, kakšno darilce ti je prineslo. Razgrni ga, pa

51

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i j u

ga boš našel. Ni vzroka, da bi se čudil moji radodarnosti; še zme­ rom sem radodaren na tuje stroške. Pa zakaj pravim na tuje stro­ ške? Karkoli je kdo rekel dobrega, je moje. Tako tudi to, kar je dejal Epikur: »Če boš živel po naravi, ne boš nikoli reven; če pa boš živel po svoji domišljiji, ne boš nikoli bogat.« Narava za­ hteva le malo, domišljija neizmerno veliko. Recimo, da se pri tebi nakopiči vse, kar so imeli mnogi bogataši, da te sreča dvigne nad razmere najbolj premožnega državljana, da te obleče v zlato in škrlat ter ti nakloni toliko zakladov in bogastva, da bi lahko pokril zemljo z marmornatimi stavbami in da bi bogastvo ne le imel, ampak ga tudi teptal z nogami, da bi imel kipe in slike in vse drugo, kar je umetnost ustvarila za razkošje - vendar te bo vse to naučilo želeti še kaj več. Naravne potrebe in želje imajo svoje meje, to pa, kar se rodi iz blodnih misli, ne ve, kje naj se konča, kajti ne pozna nobenih meja. Kdor gre po cesti, najde svoj cilj, blodnja pa je brezkončna. Zato se umakni vsemu, kar je puhlo in prazno, in če boš hotel vedeti, ali je to, kar iščeš, pred­ met naravne ali pa slepe želje, premisli, ali ima kjerkoli svoj cilj. Če še kaj ostane, ko nadaljuješ pot, vedi, da to ni nič naravnega.

XVII. Pi s mo Odvrzi vse to, če si moder ali če hočeš to šele postati, ter pohiti v naglem teku in na vso moč, da boš dosegel zdravo pa­ met. Če te pri tem karkoli zadržuje, se izmotaj iz tega ali pa pre­ reži oviro. »Napoto mi dela,« boš rekel, »moje gospodarstvo;

52

DRUGA

KNJ I GA

želim ga urediti tako, da bom imel, kar potrebujem, tudi če ne bom nič delal; moja revščina naj ne bo meni, jaz pa nikomur dru­ gemu v nadlego.« Ko tako govoriš, se mi zdi, da ne poznaš po­ mena in moči dobrine, na katero misliš; sicer spoznavaš, v celoti gledano, koliko koristi filozofija, posamič pa se še nisi prepričal o vsem in ne veš, koliko nam povsod, da rabim Ciceronove bese­ de, pomaga ne le v najpomembnejših zadevah, ampak celo v malenkostih. Verjemi mi in jo pokliči na posvet: svetovala ti bo, naj ne sediš nad svojimi računi. Kajti kar iščeš in hočeš doseči z odlogom plačila, je to, da se ti ne bo treba bati revščine. Kaj pa, če bi bila zaželena? Že mnogim je bilo bogastvo v napoto, ko so se hoteli ukvarjati s filozofijo; revež pa je svoboden in je brez skrbi. Kadar zatrobi bojna trobenta, ve, da ne velja njemu; kadar za­ ženejo krik, da se je razdivjala povodenj, išče, kako bi se rešil, ne, kaj bi odnesel. Kadar je treba na morje, ni v pristanišču hrumenja in vznemirjenja na obali; okrog njega ni trume sužnjev, ki bi jim bilo treba priskrbeti hrano v rodovitnih čezmorskih deželah. Lahko je hraniti malo dobro privajenih trebuhov, ki ne zahtevajo nič drugega, kakor da bi se napolnili: malo stane lakota, veliko pa izbirčnost. Revščina je zadovoljna, če more zadostiti trenutnim potrebam; zakaj se ji torej upiraš in se nočeš sprijazniti z njo, ko celo razumni bogataši živijo po njenem zgledu? Če se hočeš po­ svečati duhu, moraš biti ali reven ali pa revnemu podoben. Tvoje stremljenje ne more biti uspešno, če nisi zmeren, zmernost pa je prostovoljno uboštvo. Zato se nikar ne opravičuj: »Nimam še, kolikor bi zadostovalo; ko se bom povzpel tako visoko, se bom docela posvetil filozofiji.« Toda prav to, s čimer odlašaš, je tisto, kar bi moral storiti pred vsem drugim; s tem bi moral začeti.

53

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

»Pravim, da si želim priskrbeti imetje, od katerega bi živel.« Hkrati se nauči priskrbeti tudi to. Če ti kaj prepoveduje dobro živeti, ti nič ne prepoveduje lepo umreti. Revščina naj nas ne odvrača od filozofije, niti stiska in beda. Kajti kdor hiti k temu cilju, mora prenašati tudi lakoto, kakor so jo mnogi prenašali pri obleganju. In kaj je bilo njim plačilo za trpljenje, če ne to, da niso hoteli priti v roke zmagovalcu? Koliko večje plačilo pa se obeta nam tukaj: da bomo vedno svobodni, da se ne bomo bali nikogar, ne človeka ne boga. To naj skuša doseči tudi tisti, ki je lačen. Vojske so prestale pomanjkanje vsega, živele so od korenin zelišč in si tešile lakoto s stvarmi, ki jih je grdo omenjati. Vse to so pretrpele (da se boš še bolj čudil) za tuje gospostvo. In zdaj se bo kdo še pomišljal trpeti uboštvo, da bi svojega duha osvobodil norosti? Ne gre za to, da bi si hotel prej kdove kaj pridobiti, tudi brez potnine se lahko pride k filozofiji. Ali ni tako? Ali boš šele takrat, ko boš že vse drugo imel, hotel imeti tudi še modrost? Ta ti bo zadnja od vsega, kar ti je treba v življenju, in tako rekoč samo nekakšen dodatek. Ne, bodisi da že nekaj imaš ali nimaš, filozofiraj. Kajti ne veš, ali nimaš že preveč. Če nimaš nič, se zateci prej k filozofiji kakor k čemu drugemu. »Toda manjkalo mi bo, kar je nujno potrebno.« Ni mogoče, da bi ti manjkalo, kajti nara­ va zahteva kar najmanj, modrijan pa se prilagaja naravi. Če pa bi mu grozili skrajna stiska in beda, bo že zdavnaj odšel iz življenja in ne bo več sam sebi nadležen. Če pa mu bo ostalo le kaj malega in pičlega, s čimer bi mogel še dalje životariti, se bo zadovoljil s tem in bo brez skrbi za to, kar je odveč, dajal svojemu telesu primerno hrano in obleko ter se veselo smejal bogatašem, ki so tako zaposleni z vsem, kar prinaša dobiček, in tistim, ki se ženejo

54

DRUGA

K N ) 1G A

za bogastvom. Rekel boš: »Zakaj tako dolgo odlašaš? Ali čakaš na obresti od naloženega kapitala ali na ugodne trgovske pri­ ložnosti ali pa morda na oporoko bogatega strica, ko moreš ven­ dar takoj postati bogat? Modrost je več kot zakladi, ona jih da tistemu, ki so mu odveč.« Ampak to velja za druge: ti si bližji premožnim. Prestavi se v drugo dobo, pa boš imel še preveč. Toda v vsaki dobi je tistega, kolikor zadostuje, enako mnogo. Tu bi mogel končati svoje pismo, ko te ne bi bil razvadil. Pred partske kralje niso pustili nikogar, če ni prinesel daril: od tebe se ne smem posloviti, ne da bi ti dal darilce. In kaj bo to? Izposodil si bom pri Epikuru: »Mnogim, ki so pridobili bogastvo, to ni bil konec njihove bede, ampak samo sprememba.« In ne čudim se temu, kajti napaka ni v stvareh, temveč v človeku sa­ mem. Kar povzroči, da težko prenašamo uboštvo, to nam oteži tudi bogastvo. Kakor je vseeno, ali položiš bolnika na leseno posteljo ali pa na zlato, kamor bo vzel s seboj svojo bolezen, tako je vseeno tudi, ali bolna duša boleha v bogastvu ali v uboš­ tvu, povsod jo spremlja njeno zlo.

XVIII. Pismo December je mesec, ko je mesto najbolj razgibano. Vsak ima pravico, da se preda razkošju. Vse hrumi od velikanskih priprav, kakor da je razlika med saturnalijami15 in delavniki. In vendar 15

Rimski praznik, ki se je začel 17. decembra.

55

P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i j u

je razlika tako majhna, da se po mojem mnenju ni motil tisti, ki je dejal, da je bil december nekoč mesec, zdaj pa je leto. Ko bi te imel pri sebi, bi se rad pogovoril s teboj o tem, kaj nam je storiti: ali naj vsakdanjih navad ne spremenimo ali pa naj se še mi veselo gostimo in slečemo togo, da se ne bo zdelo, da nasprotujemo vsesplošnemu običaju. Kajti kar se ni dogajalo nikoli razen v vojni stiski ali kadar je bilo mesto žalostno, to se zdaj dogaja zaradi veselega praznovanja - ljudje se drugače oblečejo. Če te dobro poznam, bi ti, če bi razsojal, razsodil tako, da ne smemo biti docela podobni drhali, ki nosi klobučevinasto čepico na glavi kot znak osamosvojitve in razbrzdane pohote, pa tudi ne popol­ noma drugačni od nje. Ampak ali se ne ukazuje človeku ravno v teh dneh, da se mora prav on vzdržati naslad in razuzdanosti, ko se jim ves svet vdaja? Človek neizpodbitno dokaže trdnost značaja in mišljenja, če se ne da zapeljati temu, kar je mikavno in ga zavaja v razkošje. Veliko poguma je treba za to, da ostaneš trezen in pameten sredi ljudstva, ki je pijano in bljuva, ker se je preveč nažrlo; toda zmernejši je tisti, ki se ne meni za to in ne zahaja med take ljudi, dela pa enako, vendar ne na enak način. Kajti praznični dan se lahko obhaja tudi brez obilnih gostij. Sicer pa bi rad preizkusil trdnost tvojega duha in ti po na­ svetu velikih mož priporočil: nekaj dni se zadovolji z najprepro­ stejšo in najcenejšo hrano in bodi oblečen v raskavo obleko, in si nato reci: »To je torej, česar sem se bal?« Dokler je srce brez skrbi, naj se pripravlja na težave in se krepi zoper krivice usode že takrat, ko mu je ta dobrohotna. Vojak koraka tedaj, ko je mir, okope gradi tedaj, ko nima sovražnika, z nepotrebnimi napori se trudi, da bi bil pripravljen tedaj, ko bo treba. Če hočeš, da se

56

DRUGA

KNJ I GA

človek ne bo tresel pri svojem opravilu, ga moraš prej privaditi na to. Tako so delali tisti,16 ki so mesece pred pomanjkanjem po­ snemali uboštvo, da jih ne bi kdaj prestrašilo to, kar so že zdav­ naj spoznali. Sicer pa ne misli, da govorim o Timonovih obedih in o revnih kočah in kar je še drugega, ob čemer se kratkočasijo bogataši. Ne, vojaška postelja, plašč ter črn, trd in umazan kruh naj ti zadostujejo. To vzdrži tri ali štiri dni, včasih pa tudi dlje, da ne bo to le igra, ampak resnična preizkušnja. Potem, Lucilij, boš - verjemi mi - vesel, da si se tako poceni nasitil, in boš spo­ znal, da človek ne potrebuje sreče, da bi brezskrbno živel, kajti to, kar je nujno potrebno, mu bo dala usoda, tudi če mu ne bo naklonjena. Vendar zato ne misli, da je to, kar delaš, nekaj veli­ kega (delal boš namreč tisto, kar delajo mnogi tisoči sužnjev, mnogi tisoči revežev); predstavljaj si, da delaš to brez prisile in da boš mogel to prenašati tako zlahka, kakor da si že kdaj izku­ sil. Urimo se kakor vojaki in uboštvo naj nam postane zaupen prijatelj, da nas usoda ne zadene nepripravljene. Bolj brezskrb­ no bomo bogateli, če bomo vedeli, kako ni prav nič težko biti revež. Epikur, učitelj naslad, je imel določene dneve, ko si je prav siromašno tešil lakoto, da bi videl, ali mu še kaj manjka do po­ polne naslade in koliko in ali je to, kar še manjka, vredno ve­ likega truda. Tako vsaj pravi sam v pismih, ki jih je v času, ko je bil Harin arhont, pisal Polienu. In sicer se hvali, da ne potrebuje za hrano niti celega asa, Metrodor pa da potrebuje celega, ker še ni toliko napredoval. In pri taki hrani misliš, da je človek sit? Še več, naslado uživa; pa ne tiste lahke, bežne naslade, ki jo je 16

Epikurejci.

57

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i li j u

treba zmeraj znova poživiti, ampak stalno in zanesljivo. Sicer ni prijetno, če se hraniš z vodo, kašo in ječmenovim kruhom, ampak največji užitek je v tem, da najdeš tudi v tej hrani naslado in da si prišel tako daleč, da ti usoda tega ne more ugrabiti, naj je še tako nenaklonjena. Več izbire je v jetniški hrani; tistim, ki čakajo na smrtno kazen, krvnik ne daje tako borne hrane. Kako velikodušno je, če prostovoljno storiš nekaj, česar se ni treba bati niti tistim, ki so določeni za najhujšo kazen! To se pravi vzeti usodi orožje iz rok. Zato, moj Lucilij, skleni, da se boš ravnal po navadi teh mož, in določi nekaj dni, ko ne boš več mislil na svojo posest in se boš sprijaznil s čim manjšim, skleni zavezo z uboštvom: Gost moj, pogumno preziraj bogastvo, da tudi še ti boš vreden boga ,..17 Boga je vreden le tisti, ki prezira bogastvo. Ne prepovedujem ti imeti bogastva, želim pa, da bi ga imel brez skrbi. In to boš dosegel le, če se boš prepričal, da lahko živiš srečno tudi brez njega, in boš gledal nanj kot na nekaj, kar je minljivo. Toda že moram zganiti svoje pismo. »Prej pa mi moraš pla­ čati svoj dolg,« mi praviš. Napotil te bom na Epikura; ta ti bo dal nakazati izplačilo. »Prehuda jeza se sprevrže v besnost.« Da je to res, moraš vedeti, če si kdaj imel sužnja in sovražnika. To čustvo se vname v vseh ljudeh; rodi se tako iz ljubezni kakor iz sovraštva, nič manj v resnobi kakor v šali in igri. In ne gre za 17

Vergilij, Eneida, VIII, 364-65.

58

DRUGA

KNJ I GA

to, kako velik je vzrok, ampak za duha, ki vse to sprejema. Kakor pri ognju, ko ne gre za to, kako močno gori, ampak kako daleč sega plamen; najhujši ogenj namreč ne zajame tistega, kar je čvrsto, suho in vnetljivo pa se vname že zaradi iskre in se razširi v požar. Tako je, moj Lucilij, na koncu velike jeze je bes­ nost. Torej se je treba jezi izogibati, in to ne zaradi zmernosti, ampak zaradi zdravja.

XIX. Pi s mo Vselej kar skačem od veselja, kadar prejmem tvoja pisma; vli­ jejo mi namreč dobre upe in mi ne le obetajo vse dobro od tebe, ampak mi jamčijo za to. Tako delaj, te prosim in rotim - kajti za kaj boljšega bi lahko prosil svojega prijatelja, kakor je to, za kar ga prosim njemu v prid. Če moreš, se odtegni tistim službenim poslom, če ne, se jim pa kar iztrgaj. Dovolj časa smo že zapravili, zdaj v starosti začnimo misliti na umik. Ali nam bodo to zame­ rili? Živeli smo na morju, umreti želimo v pristanu. Ne bi ti pa svetoval, da si poskušaj z umikom v mirno življenje pridobiti sla­ vo; s tem se ne smeš ponašati, pa tudi skrivati tega ne smeš. Če­ tudi obsojam nesmiselno divjanje človeškega rodu, vendar ne bi hotel, da se zatečeš kam v zakotje in živiš v pozabi; ravnaj tako, da se bo tvoje brezdelje videlo, da pa ne bo zbujalo pozornosti. Kdor se še ni odločil, ampak se šele mora, ta naj premišlja, ali hoče živeti v temi; tebi ta izbira ni več dana na voljo. Čilost tvo­ jega duha, tvoji elegantni spisi in odlična prijateljstva so te že

59

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pokazali svetu, postal si slovit; tudi če bi odšel še tako daleč in se tam skril, bi ljudi opozarjalo nate tvoje prejšnje življenje. V temnem zatišju ne moreš več živeti; kamorkoli boš zbežal, pojde za tabo luč tvojih nekdanjih vrlin. Mir in pokoj si moreš ustvariti, ne da te pekla vest, ne da bi si kdove kaj želel ali da bi te kdo so­ vražil. Kaj boš namreč pustil za seboj takega, da bi se nerad za­ vedal, da si to zapustil? Kliente? Nobeden od njih ne gre za teboj zaradi tebe, ampak le zato, da bi od tebe kaj imel. Prijatelje? V starih časih so ljudje iskali prijateljstvo, dandanes pa iščejo plen in dobiček. Starci, ki se čutijo zapuščene, bodo spremenili svoje oporoke, tisti, ki so ti prihajali voščit dobro jutro, bodo zdaj stali na pragu drugje. Velika stvar ne more biti poceni: premisli, ali hočeš rajši pustiti sebe ali pa nekaj od svojega. O da bi ti bilo dano starati se v razmerah svojih rojstnih let in da te ne bi bila usoda dvignila tako visoko! Toda daleč od zdravega življenja te je odmaknila tvoja nagla sreča - provinca, prokuratura in vse drugo, kar obetajo takele častne službe. Druga za drugo te čaka­ jo čedalje višje dolžnosti in službe. Kakšen bo konec? Kaj še čakaš, da boš prenehal želeti, kar želiš? Ta čas ne bo prišel nikoli. Kakor pravimo, da je cela veriga vzrokov, iz katerih se plete usoda, tako je tudi z željami: nova nastane, kjer je prejšnje konec. Vržen si v takšno življenje, ki ti ne bo nikoli samo od sebe omejilo tvojih nadlog in tvojega hlapčevstva. Potegni svoj ožuljeni vrat iz jarma, bolje bo, če ga enkrat odsekajo, kakor da bi ga jarem neprenehoma žulil. Če se umakneš v zasebno življenje, bo sicer vsega manj, a tebi bo vendar več kot zadostovalo, zdaj pa te ne zadovoljuje obilje, ki se od vseh strani steka k tebi. Kaj imaš rajši: biti sit od malega ali stradati v izobilju? Sreča je lakomna in izpo-

60

DRUGA

KNJ I GA

stavljena lakomnosti drugih. Dokler ni tebi nič dovolj, tudi ti ne boš drugim. »Ampak kako naj se umaknem v zasebno življenje?« praviš. Kakorkoli: pomisli, kolikokrat si že poskusil marsikaj drznega, da bi prišel do denarja, koliko si se trudil, da bi dose­ gel čast; nekaj moraš tvegati tudi za mirno življenje ali pa boš sivel v nemirnih prokuraturah in potem v mestnih službah, sredi večnega hrupa in vedno novih zagonov valov, ki jim ne moreš uiti, tudi če si še tako skromen in miren. Kaj namreč pomaga, da hočeš biti miren? Tvoj položaj in tvoje razmere tega nočejo. In čim više se boš vzpenjal na svojem položaju, tem slabše zate, kajti vsak korak navzgor je korak v strah. Tu ti želim navesti izrek Mecenata, ki je povedal resnico, ker je tudi njega težilo visoko dostojanstvo: »Višina sama grmi v vrhove.« Če se sprašuješ, v kateri knjigi je to rekel, vedi, da v tisti, ki nosi naslov Prometej. Hotel je reči to, da so visoki vrhovi izpostavljeni gromu in streli. Mecenat je bil duhovit mož, ki bi bil dal sijajen zgled rimske zgo­ vornosti, če ga sreča ne bi živčno oslabila in ga tako rekoč sko­ pila. Takšen konec čaka tudi tebe, če ne boš spel jader in skušal stopiti na zemljo; to je hotel tudi on, toda prepozno. S to duhovito Mecenatovo mislijo bi ti mogel poravnati ra­ čun, ampak ti bi mi ugovarjal, če te prav poznam, in bi hotel spre­ jeti moj dolg samo v trdni veljavi. Kakor kaže, si jo moram iz­ posoditi pri Epikuru, ki pravi: »Prej si je treba ogledati, s kom ješ in piješ, kakor kaj ješ in piješ: kajti brez prijatelja je jed kakor žrtje, življenje pa kot življenje leva in volka.« Prijatelja pa ne boš imel, dokler se ne umakneš v mirno zasebno življenje, drugače boš imel samo goste, ki ti jih bo izbral tvoj suženj iz drhali, ki te pride pozdravljat. Moti pa se, kdor išče prijatelja v sprejemnici

61

P i s m a p r i j a t e l j u L uc i li j u

in ga preskuša pri mizi. Ni večjega zla za moža, ki je zelo zapo­ slen in ima vsega v izobilju, kakor če ima za svoje prijatelje tiste, ki jim sam ni prijatelj, in meni, da njegove dobrote kaj pomagajo pri pridobivanju prijateljev, saj so ljudje, ki tem bolj sovražijo, čim več so dolžni. Majhno posojilo dela dolžnika, veliko pa so­ vražnika. »Torej dobrote ne pridobivajo prijateljev?« Pridobivajo že, če lahko izbereš tiste, ki bodo dobrote sprejeli, in če so dobrote dobro naložene, ne raztresene. Zato se ravnaj, medtem ko začenjaš biti sam svoj gospodar, po nasvetu modrijanov, nam­ reč, da naj ti bo pomembnejše, komu daš, kakor, kaj daš.

XX. Pismo Če si zdrav in se imaš za vrednega, da postaneš nekoč sam svoj, me veseli. Kajti to bo moja slava, če te bom potegnil iz teh valov, na katerih se premetavaš brez upanja, da bi se rešil. Pro­ sim te pa, moj Lucilij, in te spodbujam, vzljubi filozofijo z vsem srcem in ne preizkušaj svojega napredka na svojih govorih in spisih, ampak na trdnosti duha, na zmanjšanju želja: izpričaj be­ sede z dejanji. Tvoja naloga ni naloga deklamatorja in govor­ nika, ki lovi odobravanje poslušalcev, ali človeka, ki zabava ušesa mladih in brezdelnih ljudi z raznimi spretno izbranimi pogovori: filozofija uči delati, ne govoriti. Filozofija zahteva, da vsakdo živi po svojih načelih, da življenje ni v nasprotju z besedami ali v nasprotju s samim seboj in da so vsa dejanja tako rekoč ene barve. Največja naloga modrosti, obenem pa dokaz zanjo je to,

62

D R U G A

K N ) ! G A

da se človekova dejanja ujemajo z besedami in da je vsakdo povsod enak sebi in vedno isti. Kdo bo to zmogel? Malokdo, pa nekateri vendarle. Težko je: tudi ne rečem, da bo hodil mo­ drijan vedno z enakim korakom, toda hodil bo po isti poti. Opazuj se torej, ali je tvoja obleka v nasprotju s stanovanjem, ali si do samega sebe radodaren, do svojih bližnjih ljudi pa skop, ali varčno in zmerno obeduješ, pa zapravljivo gradiš. Enkrat za vselej vzemi v roke vodilo, po katerem moraš živeti, in uravna­ vaj po njem vse svoje življenje. Mnogi se doma utesnjujejo, zunaj pa se razširjajo in raztegujejo. To navzkrižje je velika napaka in znamenje omahljivega duha, ki se še ni ustalil. Zdaj pa ti želim povedati še, od kod ta nestanovitnost in ta razlika v dejanjih in odločitvah: nihče se ne odloči, kaj hoče, pa tudi če se je odločil, pri tem ne vztraja, marveč skoči prek tega. Ne samo da spremeni svoj sklep, ampak se povrne k tistemu, ki ga je opustil in zavrgel. Da torej odpravim stare definicije, kaj je modrost, in povzamem pravilo, po katerem se ceni človeško življenje, se lahko zado­ voljim s temle: kaj je modrost? Vedno isto hoteti in istega ne hoteti. Pri tem ti ni treba navajati pogoja, da mora biti to, kar hočeš, pravo. Kajti nemogoče je, da bi komu ugajalo vedno isto, če ni pravo. Za zmerom se še nihče ni odločil, kaj hoče in česa noče. Vsak dan se menjajo misli in sklepi se obrnejo v drugo smer; večina ljudi preživlja življenje igraje. Ti pa nadaljuj, kakor si začel; in morda boš prišel bodisi na vrh bodisi do tiste točke, za katero sam misliš, da še ni najvišja. »Ampak,« me vprašuješ, »kaj pa bo z množico mojih služab­ nikov, ki so brez vsakega imetja?« Ti se bodo znali že sami pa­ sti, ko jih ti ne boš več. Tisti, ki vedo, da zaradi tvoje dobrote

63

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

niso bili ubogi, ti bodo ostali zvesti in zanesljivi prijatelji; tisti, ki niso držali s teboj, bodo odšli. Ali ni uboštvo že zaradi tega vredno ljubezni, ker ti pokaže, kdo te ima rad? O, kdaj bo napočil dan, ko nihče ne bo lagal tebi v čast! V to usmeri vse svoje misli, za to skrbi in to si želi - da bi bil zadovoljen sam s seboj in z dobrinami, ki izvirajo iz tebe; vse druge želje prepusti bogu. Katera sreča ti more biti bližja? Omeji se na tisto malo, česar ne moreš kar tako izgubiti; in da boš tako ravnal še rajši, naj te spodbudi tole moje pismo, s katerim ti plačujem svoj davek. Kar glej me postrani, ampak tudi tokrat bo Epikur rad pla­ čal zame. »Tvoje besede se bodo zdele sijajnejše, verjemi, na slamnati postelji in v siromašni obleki: kajti tam se ne bodo le govorile, ampak tudi potrjevale.« Jaz vsaj čisto drugače slišim, kar pravi naš Demetrij, ko ga vidim ležati napol nagega ne na slami, temveč na tleh; ni mi le učitelj resnice, ampak priča. »Kako? Ali ne smemo prezirati bogastva, ki ga imamo v naročju?« Zakaj ne? Tudi tisti je mož velikega duha, ki se obdan od bogastva smeje in se močno in dolgo čudi temu, da je obogatel, in bolj sliši praviti druge, da je vse to njegovo, kakor da bi to sam ob­ čutil. Veliko pomeni, če ima kdo bogastvo v hiši, pa ga to ne spri­ di. Velik je, kdor je pri svojem bogastvu reven. »Ne vem,« boš rekel, »kako bi ta človek prenašal uboštvo, če bi zares zašel vanj.« In jaz prav tako ne vem, Epikur, ali bi ta revež preziral bogastvo, če bi se znašel v njem. Zato je treba misliti na prvega in drugega ter raziskati, ali bi se oni vdal uboštvu, ta pa ne bo­ gastvu. Sploh pa slamnato ležišče ali siromašna obleka ne bi bila dokaz za dobro voljo, če ne bi bilo jasno, da človek tega ne trpi zato, ker mora, ampak ker si je to sam izvolil. Drugače pa mož

64

D R U G A

K N J I G A

velikega duha ne stremi k temu, ker bi bilo boljše, ampak se na to pripravlja, ker je lažje. In je lažje, moj Lucilij; če pa se na to pripraviš mnogo prej, tudi prijetno, kajti v tem je nekaj, brez česar ni nič prijetno - brezskrbnost. Zdi se mi torej potrebno kakor sem ti že pisal, veliki možje pogosto tako ravnajo - , da si vzamemo nekaj dni za utrjevanje v namišljeni revščini, kakor da bi bila resnična. In to je treba narediti toliko bolj zato, ker smo se nasitili prijetnih stvari in se nam vse dozdeva trdo in težavno. Duha je treba prebuditi iz sna, ga zbosti in opomniti, da nam je narava namenila prav malo. Nihče se ne rodi bogat; kdor za­ gleda luč sonca, mora biti zadovoljen z mlekom in skromno ple­ nico; takega začetka nam ne vzame nobeno kraljestvo.

XXI. Pi s mo Ljudje, o katerih si mi pisal, ti dajo, kot misliš, veliko opra­ viti; ne, največ imaš opraviti s seboj, sebi si nadležen. Ne veš, kaj hočeš; kar je pošteno in dobro, znaš bolj hvaliti, kakor se po tem ravnati. Vidiš, kje biva sreča, pa si ne upaš k nji. Povedal ti bom, kaj je tisto, kar te zadržuje, ker se sam tega premalo zave­ daš. Pomembno se ti zdi to, kar nameravaš zapustiti; in ko si si postavil za cilj brezskrbno in mirno življenje, te zadržuje sijaj tega življenja, iz katerega se misliš umakniti, kakor da boš odslej živel v nizkotnosti in temi. Motiš se, Lucilij; iz tega življenja v ono gre pot navzgor. Kakor je razlika med sijajem in lučjo, ker ima luč svoj izvir v sami sebi, sijaj pa sije od nečesa tujega, kar

65

P i s ma p r i i a t e l i u L uc i li j u

dobi od luči, takšna razlika je tudi med tem in onim življenjem. To življenje zadevajo žarki, ki prihajajo od zunaj, in kdor se postavi predenj, meče gosto senco nanj, ono življenje pa je raz­ svetljeno od lastne luči. Tvoje znanstveno prizadevanje ti bo prineslo veljavo in slavo. Za zgled ti bom zopet navedel Epikura. Ko je pisal Idomeneju, takrat služabniku stroge oblasti, ki je imel pomembne zadeve v rokah, in ga skušal zvabiti od njego­ vega sijajnega življenja k trajni in zanesljivi slavi, je dejal: »Če si želiš slave, vedi, da te bodo moja pisma bolj proslavila kakor vse tisto, kar ceniš in zaradi česar te cenijo drugi.« Mar ni govoril resnice? Kdo bi poznal Idomeneja, če Epikur njegovega imena ne bi omenil v svojih pismih? Vsi tisti velikaši in satrapi pa še kraj sam, ki je Idomeneju podelil toliko častnih naslovov, ležijo pokopani v globoki pozabi. Ciceronova pisma ne pustijo, da bi Atikovo ime zašlo v pozabo: nič mu ne bi pomagalo, da je imel Agripa njegovo hčer, Tiberij pa njegovo vnukinjo za ženo in da je bil Druz Cezar njegov pravnuk;18 med tako velikimi imeni bi bilo njegovo zamolčano, ko si ga ne bi prisvojil Cicero. Visoki valovi časa gredo prek nas, le malo genijev bo dvignilo glavo iz njih in se upiralo pozabi. Kar je mogel Epikur obljubiti svojemu prijatelju, to jaz obljubljam tebi, Lucilij. Pri potomcih bom pri­ ljubljen, zato moram vzeti s seboj imena, ki bodo še dolgo slo­ vela z menoj. Naš Vergilij je obljubil večni spomin dvema in je obljubo tudi izpolnil:19 18

Agripa je bil poročen z Atikovo hčerjo Atiko, s katero je imel hčer Agripino, poznejšo Tiberijevo ženo in Druzovo mater.

19

Nizusu in Evrialu, katerih prijateljstvo je postalo sinonim nesebičnosti in zvestobe.

66

DRUGA

K N ] I G A

Blagor, prijatelja, vama! Če pesmi kaj zmorejo moje, dan ne bo vaju noben odtujil spominu potomcev, dokler Enejev prebival bo rod okrog Kapitola, večnega griča, in dokler bo rimski imperij obstajal.20 Kogar je sreča dvignila v sredo javnega življenja, kdor je bil član in deležnik tuje oblasti, je užival velik ugled in njegova hiša je bila zelo obiskovana, dokler je živel, za njim pa je hitro zamrl vsak spomin. Duhoviti možje pa so čedalje bolj cenjeni; ne le da se čast izkazuje njim samim, ampak se izkazuje tudi vsemu, kar ljudi nanje spominja. Da pa Idomenej ne bo zastonj prišel v moje pismo, naj plača zanj iz svojega. Njemu je Epikur zapisal tisti odlični izrek, s katerim mu svetuje, naj ne napravi Pitokla premožnega na tisti navadni način, ki je tudi precej dvomljiv. »Če hočeš,« pravi, »napraviti Pitokla bogatega, ni treba, da bi mu povečal zalogo denarja, ampak mu moraš zmanjšati poželenja.« Ta izrek je tako jasen, da ga ni treba razlagati, tako zgovoren, da mu ni treba ničesar dodati. Samo nekaj ti moram pripomniti, namreč, da ne smeš misliti, da je to rečeno samo o bogastvu: izrek velja, kjerkoli ga uporabiš. Če hočeš storiti iz Pitokla poštenega moža, ni treba, da bi še pomnoževal njegova dostojanstva, ampak moraš zmanj­ šati njegova poželenja. Če hočeš, da bo Pitokles živel v stalnih nasladah, mu teh naslad ne smeš množiti, ampak spet krotiti njegove želje; če hočeš iz Pitokla napraviti starca in storiti, da se mu izpolnijo leta, mu ne pridajaj življenjske dobe, ampak mu 20

Eneida, IX, 446-49.

67

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

zmanjšaj želje in strasti. Ne misli, da so to le Epikurove besede, ne, splošno so veljavne. Kar se navadno dela v senatu, to, mi­ slim, je treba delati tudi v filozofiji: če kdo pove svoje mnenje, ki mi je deloma všeč, zahtevam, da se glasuje o njem, in sledim temu, kar odobravam. Tako rad navajam izvrstne Epikurove izreke, da bi tistim, ki se zatekajo k njegovi filozofiji v napačnem mnenju, da bodo našli tam opravičilo za svoje pohote, pokazal, da morajo nravno lepo živeti, kamorkoli pridejo. Če stopiš na Epikurov vrt, kjer je nad vhodom zapisano: »Tujec, tukaj je dobro biti, najvišje dobro je tu radost,« bo takoj pristopil prijazen in gostoljuben oskrbnik tega prebivališča, te pogostil z ječmenovo kašo in ti prinesel tudi dovolj vode, rekoč: »Ali sem te lepo sprejel? Na tem vrtu se ješčnost ne draži, ampak teši; tukaj si človek s pitjem ne zbuja še večje žeje, temveč jo gasi z naravnimi sredstvi, ki so zastonj. V tej nasladi sem postal star.« S teboj govorim o teh željah, ki se ne dajo potešiti, ki jim moramo nekaj dati, da bi ponehale. Glede tistih izrednih, pri katerih lahko odlašamo z zadovoljitvijo, ki jih lahko krotimo in celo zadušimo, te želim opozoriti samo na nekaj: prve želje so naravne, potrebne. Dru­ gim ničesar ne dolguješ; če jim ustrežeš, storiš to prostovoljno. Želodec ne posluša ukazov: zahteva in poziva. Vendar pa ni nadležen upnik: zadovoljen je z malim, samo če mu daš, kar si mu dolžan, in ne, kolikor moreš.

68

TRETJA

KNJ I GA

XXII. Pi s m o Sprevidel si že, da se moraš rešiti teh svojih na videz sicer imenitnih, a v resnici nesrečnih javnih poslov, sprašuješ pa, kako naj to dosežeš. Marsikaj se lahko pokaže le na kraju samem. Zdravnik ne more pisno določiti časa, kdaj naj jemo ali kdaj naj se kopljemo: potipati mora žilo. Star pregovor pravi, da se bo­ rilec odloči šele na borišču. Ko zre nasprotniku v obraz, ko gleda gibe njegovih rok in kretnje njegovega telesa, ve, kaj mu je sto­ riti. Nasploh se sicer da navesti in zapisati, kaj se navadno dela in kaj se mora delati; takih nasvetov ne dajemo le odsotnim, am­ pak celo zanamcem. Toda tega, kdaj in kako se mora kaj delati, ne bo mogel nihče svetovati od daleč: poznati je treba okoliščine. In ne le navzočnost na kraju samem, ampak tudi budnost je potrebna, da opaziš priložnost, ki se kaj rada izmakne. Zato se ozri po njej, in če jo zagledaš, jo zgrabi. Z vso resnostjo in z vsemi močmi delaj za to, da bi se otresel teh svojih dolžnosti. In poslu­ šaj, kakšno je moje mnenje. Menim, da moraš bodisi oditi iz tega svojega življenja ali pa sploh iz življenja. Mislim pa tudi to, da je

69

P i s m a p r i j a t e l j u Luc i li j u

treba iti počasi; kar si zapletel, rajši razpleti, kakor raztrgaj. Samo če se razplesti ne da, potem šele raztrgaj. Nihče ni tako bojazljiv, da bi raje vedno visel, kakor enkrat padel. Medtem pa, kar je poglavitno, se nikar še bolj ne zapletaj; zadovoljen bodi s posli, v katere si se spustil, ali če se ti zdi lepše, v katere si padel. Ni vzroka, da bi se poganjal še više, kajti tako boš zgubil vsako opravičilo in pokazalo se bo, da nisi proti volji padel v to svoje poslovanje. Zlagano je namreč, kar se ponavadi govori: »Nisem mogel drugače. Kaj bi pomagalo, ko ne bi hotel? Moral sem.« Nikomur ni treba letati za srečo. Tudi to je nekaj, da človek, če se že upira, vsaj mirno stoji, kadar ga hoče sreča odnesti. Mar mi boš zameril, če ne pridem sam k tebi, da bi ti sveto­ val, ampak povabim še druge, in sicer pametnejše od sebe, tiste, na katere se navadno obračam, kadar kaj premišljujem? Beri Epikurovo pismo, ki spada sem in ki ga je pisal Idomeneju; v njem ga prosi, naj beži in hiti, kolikor more, preden poseže vmes kaka večja sila in mu prepreči, da bi se umaknil. Vendar pa isti Epi­ kur še dodaja, naj ne poskuša ničesar, dokler ne bo mogel tega storiti spretno in času primerno; ko pa pride ta tako dolgo pri­ čakovani trenutek, naj kar skoči v svobodo, pravi. Tistemu, ki misli na beg, prepoveduje dremati in upa na srečno rešitev celo iz najhujših težav, če ne hitimo prezgodaj, a se tudi ne obotav­ ljamo, kadar je čas. Mislim, da bi zdaj rad slišal tudi kako du­ hovito stoično misel. Menda ti stoikov ni še nihče opravljal, češ da so nepremišljeni: bolj so oprezni kakor hrabri in nasilni. Mor­ da pričakuješ, da ti bodo rekli: »Sramotno seje izmikati bremenu: bori se z dolžnostjo, ki si jo enkrat prevzel. Hraber in vrl ni tisti, ki se otepa dela, marveč tisti, kateremu raste pogum prav sredi

70

T R E T J A

K N J I G A

težav.« Tako ti bodo govorili, če se bo vztrajnost splačala, če ne bo treba narediti ali pretrpeti česa, kar ni vredno poštenega moža. Drugače pa se ne bo bavil z umazanim in sramotnim opra­ vilom ter se spuščal v posle zaradi poslov samih. Prav tako ne bo delal tega, kar misliš ti, da bo delal, namreč da se bo zapleten v zadeve, ki prijajo njegovi častilakomnosti, dal premetavati na njihovih valovih; toda ko bo opazil plitvine, nevarne kleči, med katerimi se premetava, ne bo takoj obrnil hrbta, ampak bo skušal polagoma stopiti na varna tla. Toda ne bo se težko umakniti pred nadležnimi posli, moj Lucilij, če boš preziral, kar pri tem zaslužiš; prav ta zaslužek nas zadržuje in ovira. »No, in kaj? Mar naj pu­ stim, da mi tako veliki upi splavajo po vodi? Mar naj odidem tik pred žetvijo? Naj mi nihče ne hodi ob strani, naj bodo moja nosila brez spremstva in moja sprejemnica prazna?« To je tisto, od česar se ljudje tako neradi ločijo. Radi imajo zaslužek, ki jim ga daje njihova beda, bedo samo pa preklinjajo. Častilakomnost obtožujejo kakor hotnico. Če pa jim dobro pogledaš v srce, ne sovražijo ne bede ne častilakomnosti, in vendar so vedno z obe­ ma v sporu. Preskusi tiste, ki jočejo nad tistim, kar so si želeli, in govorijo, kako se je treba izogibati temu, brez česar ne morejo biti; videl boš, da so radi v tem, o čemer pravijo, da to težko prenašajo. Tako je, Lucilij; le malo ljudi ima suženjstvo v oblasti, največ jih kar sili v sužnost. Toda če resno misliš, da bi se rad rešil te svoje sužnosti, in se odkrito veseliš svobode ter si samo zato želiš nekoliko odloga, da bi lahko to storil, ne da bi se moral nenehoma razburjati, zakaj ti pri tem ne bi pomagala vsa četa stoikov? Vsi Zenoni in Hrizipi ti bodo svetovali to, kar je zmer­ no, pametno in pošteno. Če pa se boš izvijal in se oziral naokrog,

71

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

koliko smeš vzeti s seboj in koliko denarja boš potreboval, ko boš živel v pokoju, ne boš nikoli našel izhoda; nihče ne izplava s prtljago. Reši se v boljše življenje tako, da ti bodo bogovi naklo­ njeni, ampak ne tako, kakor so naklonjeni tistim, katerim so bila prijazno in dobrohotno dopuščena veličastna zla in jim je opra­ vičilo to, da so tisto, kar žge in muči, dobili na svojo željo. Ze sem pečatil tole pismo, pa ga moram spet odpreti, da bi prišlo k tebi z majhnim darilcem kakor po navadi ter prineslo s seboj kak imeniten izrek; in glej, zdajci sem se spomnil enega, o katerem ne vem, ali je bolj resničen ali bolj dobro povedan. »Či­ gav?« praviš. Epikurov, kajti še zmerom si polnim žepe s tujim blagom. »Vsakdo odhaja iz življenja tako, kakor da je pravkar stopil vanj.« Vzemi kogar koli, mladeniča, starca ali moža sred­ njih let, pa boš videl, da se vsakdo boji smrti, nobeden pa ne pozna življenja. Nihče ni ničesar dovršil, kajti zmeraj odlagamo v bodočnost, kar bi morali storiti že zdaj. In kar mi je pri tem izreku posebno všeč, je to, da se starcem očita otroštvo. »Nihče ne odhaja iz življenja drugače, kakor se je rodil.« To je napačno. Slabši smo, ko umiramo, kakor smo bili, ko smo se rodili. In to ni hiba narave, ampak naša. Narava bi se morala pritoževati in reči: »Kaj je to? Jaz sem vas rodila brez poželenj, brez strahu, brez praznoverja, brez hinavščine in brez vseh drugih napak: odidite torej takšni, kakršni ste vstopili.« Modrost je pravilno dojel tisti, ki umira tako brezskrbno, kakor se je rodil. Mi pa se tresemo, če nam preti nevarnost; pogum nam upade, vsa barva nam zgine z obraza, prelivamo solze, ki nam ne bodo nič po­ magale. Kaj je sramotnejše, kakor če smo prav na pragu varnosti in svobode v strahu in skrbeh. Vzrok pa je ta: nobenih dobrin

72

T R E T J A

K N J I G A

nimamo več, zato se tem bolj borimo za izgubljeno življenje. Kajti nič nam ne ostane, vse je minilo, vse se je razbilo. Nihče se ne trudi, da bi živel dobro, pač pa dolgo, pa čeprav je vsem dano, da dobro živijo, nikomur pa, da bi dolgo živel.

XXIII. P i s mo Ali meniš, da ti bom pisal, kako ljubeznivo je ravnala z nami letošnja zima, ki je bila blaga in kratka, kako zlobna je pomlad, kako nepravočasen je tale mraz, no, in še druge prismojenosti, ki jih pišejo ljudje, samo da bi napolnili svoja pisma? Napisal bom nekaj, kar bi utegnilo meni in tebi koristiti. In kaj bo to drugega, kakor da te bom spodbujal k vedrini duha? Kaj je temelj take vedrine, me vprašuješ? Ne veseli se nečimrnosti! Rekel sem, da je to temelj, ne, višek je. Kajti najviše se je povzpel, kdor ve, česa se veseli, kdor svoje sreče ni podredil tuji sili. Vznemirjen je in samemu sebi ne zaupa, kogar še mika kakšno upanje, tudi če mu je to, na kar upa, skoraj pri roki. Predvsem, moj Lucilij, delaj takole: uči se veseliti. Mar misliš, da ti jemljem veliko užitkov, če zavračam vse, kar prinese naključje, če hočem, da se izogiblji upom, tem sladkim mamilom? Nasprotno, želim, da ti nikoli ne bi manjkalo veselja. Želim, da bi se veselje in radost rodila v tvoji hiši; in tako bo, samo če boš ti sam vesel. Vse druge zabave ne razveseljujejo srca, samo čelo gladijo ljudem, bežne so; nikar ne misli, da je vesel, kdor se smeji; duša mora biti vesela in vzvi­ šena nad vsem. Verjemi mi, da je resnično veselje nekaj resnega.

73

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Ali morda misliš, da bo kdo z jasnim obrazom in, kakor govorijo tisti pohotneži, z veselimi očmi preziral smrt, odpiral vrata uboštvu, držal svojo pohoto na uzdi in mislil na to, kako bi hrabro prenašal bolečine? Kdor to zmore, živi v velikem veselju, toda to veselje ni laskavo. V onem notranjem veselju bi te rad videl, videti te želim v posesti one skrite radosti; nikoli ti je ne bo manjkalo, brž ko boš spoznal, kje naj jo iščeš. Jalove rude se pridobivajo na površju; najboljše so tiste, katerih žile so globoko zajedene in dajejo kopaču največ dela. To, kar razveseljuje ljud­ ske množice, rodi le neznatno in površno radost; in karkoli je tuje, nedomače, je brez temelja. To, o čemer govorim in k čemur te poskušam pripeljati, je temeljito in sega globlje v srce. Delaj, te prosim, dragi Lucilij, to, kar te edino more narediti srečnega: razmeči in poteptaj, kar se sveti od zunaj, kar ti zdaj ta ali oni obljublja, ter glej na to, kar je resnično dobro, in se veseli tega, kar je tvoje. Kaj pa je tvoje? Ti sam in najboljši del tebe. Tudi to ubogo telo, čeprav brez njega ni mogoče nič narediti, imej bolj za potrebno kakor za veliko: telo priskrbuje ničeve, kratke užit­ ke, ki se jih človek brž kesa in ki se sprevržejo v nasprotje, če jih ne brzdaš z veliko zmernostjo. Tako ti pravim: naslada stoji na strmini in se nagiblje k bolečini, če ni zmerna. Težko pa je biti zmeren v tem, kar smatraš za dobro; kdor hrepeni po resnični dobrini, je zavarovan. Kaj je to, me sprašuješ, in iz česa nam nastaja? Povedal ti bom: iz čiste vesti, plemenite volje in poštenih dejanj, iz preziranja vseh naključij ter iz mirnega in stanovitnega življenja, ki hodi zmerom isto pot. Kajti kako bi mogli tisti, ki preskakujejo z ene namere na drugo ali niti ne preskakujejo, ampak se predajajo usodi, da jih vrže tja, imeti kaj gotovega in

74

T R E T |A

K N J I G A

trajnega, saj so sami vedno v dvomih in omahujejo? Malo je takih, ki uravnavajo sebe in svoje po premišljenem načrtu. Vsi drugi so kakor da plavajo po rekah: ne hodijo, ampak jih tok življenja nosi. Nekatere izmed njih nese miren in pohleven val, nekatere zgrabi silovitejši, druge spet odloži utrujeno vodovje na najbližji breg, nekatere pa vrže jezen hudournik v morje. Zato moramo določiti, kaj hočemo, in pri tem vztrajati. Tukaj ti moram plačati svoj dolg. Lahko ti namreč vrnem besedo tvojega Epikura in z njo odkupim tole pismo. »Zoprno je vedno znova začenjati življenje;« ali če se misel bolje izrazi: »Slabo živi, kdor vedno začenja živeti.« »Zakaj?« praviš; te besede namreč zahtevajo pojasnilo. Ker je takšno življenje zmeraj nedokončano. Človek ne more biti pripravljen za smrt, če šele začenja živeti. Za to moramo delati, da bomo lahko rekli, da smo živeli dovolj. Tega pa ne misli nihče, kdor šele začenja živeti. Nikar ne misli, da je takih malo: taki so skoraj vsi. Nekateri začnejo živeti šele takrat, ko bi morali prenehati. Če se ti zdi to čudno, bom dodal nekaj, čemur se boš čudil: nekateri so prene­ hali živeti, še preden so začeli.

XXIV. Pismo Pišeš, da si v skrbeh, kako se bo iztekla pravda, s katero ti grozi tvoj besni sovražnik; misliš, da ti bom svetoval, da si predstavljaj najboljše in se pomiri ob laskavem upu. Čemu nam je namreč treba pripravljati zlo in že vnaprej čutiti to, kar bomo

75

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

morali dovolj zgodaj pretrpeti, ko bo prišlo, ter ubijati čas s strahom pred odločnostjo? Brez dvoma je neumno biti že zdaj nesrečen zaradi tega, kar te morda čaka v bodočnosti. Toda k duševnemu miru te želim privesti po drugi poti. Če se hočeš otresti vseh skrbi, si predstavljaj, da se bo tisto, za kar se bojiš, da se bo zgodilo, zares zgodilo. Izmeri sam pri sebi velikost tistega zla, pa naj bo kakršnokoli, in pretehtaj svoj strah. Gotovo boš spoznal, da to, česar se bojiš, ni pomembno niti dolgotrajno; tudi ti ne bo treba dolgo iskati primerov in zgledov, ki te bodo ohrabrili: v vsaki dobi jih najdeš. Kamorkoli v domačo ali tujo zgodovino seže tvoj spomin, povsod boš srečal duhovite može, ki so veliko dosegli z umom ali s silnim prizadevanjem. Mar te lahko, če te obsodijo, zadene kaj hujšega, kakor da te pošljejo v pregnanstvo ali odpeljejo v ječo? Kaj je sicer še takega, česar bi se moral človek bati, razen tega, da ga bodo sežgali, da bo po­ ginil? Predoči si vse to kar po vrsti in se spomni tistih, ki so to prezirali: ne bo ti jih treba iskati, ampak samo izbirati. Rutilij je prenesel svojo obsodbo, kot da mu pri tem ni nič drugega ne­ prijetno kakor to, da so mu slabo sodili. Metel je šel pogumno v pregnanstvo, Rutilij celo rad. Oni se je na ljubo republiki vrnil, ta pa je svoj povratek odklonil celo Suli, komur se takrat ni nič odklanjalo. Sokrat je razpravljal in učil še v ječi, in čeprav so mu obljubljali, da se lahko reši z begom, ni hotel zapustiti ječe in je ostal, da bi ljudem odvzel strah pred dvema najhujšima dogod­ koma, pred smrtjo in jetništvom. Mucij je iztegnil roko v ogenj. Hudo boli, če te žgejo: koliko huje še, če sam pustiš, da te žgejo! Poglej človeka, ki ni učen ne oborožen proti smrti ali bolečini s filozofskimi nauki, ampak samo z vojaškim pogumom, kako sam

76

T R E T J A

K N J I G A

zase izterja kazen zaradi neuspešne bitke; stoji in gleda, kako mu kaplja kri z desnice v sovražnikovo žerjavico, pa roke, raz­ topljene do golih kosti, ne odtegne, dokler sovražnik sam ne umakne ognja. V tistem taborišču bi bil lahko storil kaj srečnej­ šega, toda nič pogumnejšega. Glej, koliko drznejši je vrli mož, ki se spoprime z nevarnostjo, kakor kruti, ki jo pripravlja: laže je Porsena odpustil Muciju, da ga je ta hotel umoriti, kakor Mucij sebi, da ga ni umoril. »To so pravljice,« boš rekel, »kijih premlevajo po vseh šolah; gotovo mi boš, ko bo pogovor nanesel na preziranje smrti, pripo­ vedoval tudi o Katonu.« Kako ne bi pripovedoval, da je tisto zadnjo noč z mečem ob glavi bral Platonovega Fajdona? To dvoje, meč in Fajdona, si je priskrbel: prvo, da bi hotel umreti, drugo, da bi mogel. Ko je uredil vse svoje zadeve, kolikor se je v zadnjih trenutkih dalo, je mislil, da mora poskrbeti, da Katona nihče ne bo mogel ubiti, pa tudi ne rešiti. In potegnil je meč, ki ga je vse do tistega trenutka ohranil neoskrunjenega, ter rekel: »Ničesar nisi dosegla, usoda, ko si nasprotovala vsemu mojemu početju. Doslej se nisem boril za lastno svobodo, ampak za svobodo domovine. V boju nisem vztrajal zato, da bi bil svoboden, marveč da bi živel med svobodnimi. Zdaj, ko je vse izgubljeno, naj odide Katon na varno!« Tedaj si je vsekal v telo smrtno rano in zdravniki so ga obvezali, a kri se je cedila čedalje bolj in telesne moči so mu pešale; ostal pa je pogumen, kakor je bil; ni se jezil samo na Cezarja, ampak tudi nase ter si z golo roko raztrgal rano in izdihnil ple­ menito dušo, ki je kljubovala sleherni človeški oblasti. Ne zbiram teh primerov in zgledov zato, da bi uril razum, ampak da bi te opogumil zoper to, kar velja za najstrašnejše.

77

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Laže pa te bom hrabril, če bom pokazal, da trenutka, ko je treba izdihniti, niso prezirali le pogumni in hrabri možje, ampak da so tudi nekateri ljudje, ki so bili drugače bojazljivi, pokazali v tem pogledu največji pogum. Tako se je na primer Pompejev tast Scipion, ko ga je nasprotni veter zanesel nazaj v Afriko in je videl, da so se sovražniki polastili njegove ladje, prebodel z mečem; in ko so ga vprašali, kje je poveljnik, je dejal: »Poveljniku je dobro.« Ta beseda ga je napravila enakega prednikom in ni pustila, da bi se usodna slava Scipionov v Afriki prekinila. Nekaj velikega je bilo premagati Kartagino, ampak še večje je prema­ gati smrt. »Poveljniku,« je rekel, »je dobro«: mar je smel povelj­ nik, in sicer Katonov, umreti drugače? Toda nočem te voditi nazaj v zgodovino in tudi ne zbiram iz vseh dob take, ki so prezirali smrt in jih je mnogo; poglej samo tele naše čase, nad katerimi se pritožujemo zaradi otopelosti in uživaštva; srečal boš ljudi vseh stanov, bogate in revne, stare in mlade, ki so se svojega trpljenja rešili s smrtjo. Verjemi, Lucilij, da se smrti ne smemo tako zelo bati; njena dobrota je v tem, da se nam sploh ni treba bati ničesar. Poslušaj torej sovražnikove grožnje brez skrbi in strahu. In čeprav ti dobra vest vliva zaupanje, vendar upaj na pravičnost in se hkrati pripravljaj na največjo krivico, kajti marsikaj ima moč, četudi je zunaj tvojega primera. Pred­ vsem pa ne pozabi, da se ne smeš meniti za hrupno kričanje; glej, kaj je na vsaki strani bistveno. Prepričal se boš, da edinole strah sam dela vse stvari strašne. Kar se dogaja dečkom, se dogaja tudi nam, nekoliko večjim dečkom. Dečki se ljudi, ki jih ljubijo, se igrajo z njimi in so nanje navajeni, prestrašijo, če jih zagledajo zakrinkane; ne samo ljudem, ampak tudi stvarem je

78

T R E T |A

K N | I G A

treba sneti krinko in jim dati njihovo pravo obličje. Kaj mi kažeš ogenj in meč in trumo rabljev, ki besnijo okrog tebe? Proč s to maškarado, pod katero se skrivaš in strašiš bedake! Smrt si, ki jo je nedavno preziral moj suženj, ki jo je prezirala moja dekla. Kaj mi znova opisuješ biče in natezalnice ter ves svoj mučilni aparat? Zakaj mi kažeš za vsak ud poseben stroj, ki naj ga izvije, pa še tisoč drugih priprav, ki naj raztrgajo človeka na koščke? Proč z vsem, kar nas navdaja z grozo; ukaži, naj umolknejo vzdihi in vzkliki med mučenjem! Saj si samo bolečina, ki jo prezira, kdor boleha za protinom, ki jo želodčni bolnik prenese celo sredi bogate pojedine, ki jo prenese dekle pri prvem porodu. Lahka si, če te morem prenašati, kratka, če te ne morem. Razmišljaj o tem, kar si že pogosto slišal in rekel. Toda ali si prav slišal, ali si prav rekel, pokaži z dejanjem. Najsramotnejše, kar se nam navadno očita, je namreč to, da se ukvarjamo s filo­ zofijo samo v besedah, ne pa v dejanjih. Mar si šele zdaj zvedel, da ti grozijo smrt, pregnanstvo in trpljenje? Za to si se rodil: vse, karkoli se lahko zgodi, si moramo misliti kot nekaj, kar nas čaka v bodočnosti. Vendar pa vem, da si ti gotovo že storil vse, k čemur te spodbujam. Zdaj ti samo še svetujem, da ne pogrezaj duha v skrbi, kajti otopel bo in ne bo imel toliko moči, da bi se dvignil, ko bo treba. Spelji ga stran od svojih zasebnih zadev k skupnosti; reci mu, da imaš umrljivo in krhko telo, kateremu ne grozi bolečina samo od krivice ali nasilja mogotcev, temveč se mu celo naslade sprevračajo v muke. Pojedine pokva­ rijo želodec, pijančevanje slabi živce, da se ti tresejo roke, pohot­ nost počasi hromi noge, roke in vse ude. Postanem naj reven: veliko tovarišev bom imel. V pregnanstvo naj grem: mislil si

79

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bom, da sem se rodil tam, kamor me pošiljajo. Naj umrem? S tem, praviš, bom prenehal biti bolan, bom prenehal umirati. Nisem tako neumen, da bi tukaj spet zapel staro Epikurovo pesem in ti rekel, da so vsa strašila v podzemlju nična, da se noben Iksion ne vrti na kolesu in da noben Sizif ne trklja s svo­ jimi rameni skale navkreber, da ni mogoče, da bi se drobovje kakega človeka vsak dan razkljuvalo in bi zopet naraslo.21 Nihče ni tako otročji, da bi se bal Kerberja in temine in pošastnih okost­ njakov. Smrt nas ali uniči ali pa osvobodi. Tistim, ki jih osvobodi, ostane le to, kar je boljše, nič več jih ne teži; kogar pa uniči, temu nič ne ostane, smrt nam vzame vse dobro in slabo. Tu mi dovoli, da navedem tvoj verz; že vnaprej pa te opozarjam na tvoje besede, češ da ga nisi napisal samo za druge, ampak tudi zase. Ni lepo, če človek drugače govori kakor misli, še grše pa je drugače pisati in drugače misliti. Spominjam se, da si nekoč razpravljal o tem, da ne pademo v smrt nenadoma, ampak da se ji polagoma bližamo. Vsak dan umiramo; vsak dan se nam namreč vzame košček življenja; in celo takrat, ko rastemo, naše življenje upada. Otroška leta so že mimo, nato tudi deška in slednjič gredo mimo nas mladeniška leta. Vse do današnjega dne je minilo. In tudi še ta dan si delimo s smrtjo. Kakor vodno uro ne izprazni zadnja kaplja, ampak vse, kar je izteklo iz nje, tako tudi zadnja ura, ko že nehavamo biti, ne udari kar na lepem, ampak se ji dolgo, dolgo bližamo. Ko si mi vse to opisal, kakor znaš samo ti, si rekel: 21

Prometeju, ki je bil priklenjen na skalo, je orel vsak dan izkljuval jetra, a so ponoči ponovno zrasla.

80

T R E T J A

K N J I G A

Smrt ni le ena; a zadnja smrt je ta, ki nas vzame. Rajši bi videl, da bi ti bral sebe in ne mojega pisma. Potem bi ti bilo jasno, da je smrt, ki se je bojimo, samo zadnja, ne pa edina. Vidim, kam meriš. Sprašuješ me, kaj sem dodal temu pismu, kakšno iskro besedo nekoga, kak poučen in koristen izrek. Poši­ ljam ti nekaj, kar se tiče prav predmeta, s katerim se ukvarjava. Epikur nič manj ne graja tistih, ki si smrti želijo, kakor tistih, ki se je bojijo, in pravi: »Smešno je, če hitiš v smrt, ker si se naveli­ čal življenja, če si živel tako, da moraš hiteti v smrt.« In na dru­ gem mestu govori: »Kaj je bolj smešno kakor hrepeneti po smrti, ko si si sam ustvaril nemirno življenje, ker si se bal smrti?« K temu lahko dodaš še tele besede, ki pomenijo isto in pravijo, da je nespamet, in še več, neumnost ljudi tolikšna, da iz strahu pred smrtjo silijo v smrt. Kateregakoli izmed teh izrekov boš dobro preudaril, ob vsakem boš vztrajal tako proti strahu pred smrtjo kakor proti naveličanosti nad življenjem. Zoper oboje se moramo zavarovati in se okrepiti, tako da ne bomo življenja niti preveč ljubili niti ga preveč sovražili. Tudi če nam pamet svetuje, naj ga končamo, ne smemo kar tako drveti v smrt. Hraber in moder mož ne sme bežati iz življenja, marveč počasi oditi. Predvsem pa se moramo izogibati tistemu razpoloženju, v katerem najdejo mnogi pravo naslado, če je treba umreti. Kajti, moj Lucilij, kakor k vsemu drugemu, tako se duša brez preudarka nagiba tudi k smrti, in to se pogosto zgodi tako plemenitim in odločnim mo­ žem kakor strahopetnim in lenim; oni življenje prezirajo, ti se ga branijo. Nekateri se nasitijo početja in gledanja vedno istih stvari ter jih obide ne sovraštvo, temveč stud do življenja. Vanj

81

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i j u

zdrsnemo pod vplivom filozofije, dokler ne rečemo: »Kako dol­ go še? Gotovo se bom še prebujal in spal, jedel in trpel lakoto, trpel mraz in vročino. Nobena stvar nima konca, noč prežene dan in dan zbeži pred nočjo, poletje se konča z jesenjo in za jese­ njo pride zima, ki jo zaduši pomlad; vse mine, da se spet povr­ ne. Nič novega ne storim, nič novega ne vidim: nekoč se ti tudi to zagnusi.« Mnogim se zdi, da živeti ni bridko, temveč odveč.

XXV. Pi s mo Kar se tiče najinih dveh prijateljev, je treba ubrati dve raz­ lični poti. Napake prvega je treba popraviti, napake drugega pa zlomiti. Odkrit bom: onega prvega ne ljubim, če ga ne prizade­ nem. »Kako?« praviš. »Štiridesetletnega varovanca misliš imeti pod svojim nadzorstvom? Le poglej njegova leta, utrjena so in jih ne moreš več premagati; ne da se več preoblikovati, kar je nežno, takšno tudi ostane.« Ali bom kaj opravil, ne vem; rajši pa bi videl, da nimam uspeha, kakor da bi mi manjkala dobra in zvesta volja. Ne obupaj, da je tudi kronične bolnike mogoče ozdraviti, če se le odločno upreš njihovi nezmernosti, če jih pri­ siliš, da zoper svojo voljo marsikaj naredijo in pretrpijo. Pa tudi drugemu ne zaupam preveč, razen če izvzamem to, da še vedno zardi od sramu, če kaj zagreši. To sramežljivost je treba hraniti in gojiti, kajti dokler je v njegovem srcu, je še zmerom na mestu dobro upanje. Z onim veteranom pa moramo biti, mislim, priza­ nesljivejši, da ne bi obupal nad seboj. Nikoli pa se mu ne bi

82

T R E T J A

K N J I G A

mogli približati laže kakor zdaj, ko je docela miren in podoben človeku, ki se je poboljšal. Druge je ta njegov odmor prevaral, jaz pa se ne dam preslepiti, ampak čakam, da se bodo njegove pregrehe z obrestmi vrnile, kajti vem, da še niso za zmeraj odšle. Tej stvari bom posvetil nekaj dni in poskusil, ali se da kaj storiti ali ne. Ti pa pokaži trdno voljo in se pripravi za pot. Nič od tega, kar imamo, ni nujno potrebno. Vrnimo se k zakonu narave. Bogastvo je pripravljeno; kar potrebujemo, lahko dobimo zastonj ali prav poceni. Narava zahteva kruh in vodo. V tem pogledu ni nihče reven. Kdor si želi le kruha in vode, lahko tekmuje v blaženosti s samim Jupitrom, kakor pravi Epikur, od katerega bom priložil temu pismu še drugo misel. »Delaj vse tako,« pravi, »kakor da te gleda Epikur.« Brez dvoma je koristno, če si sam postaviš paznika in imaš nekoga, na katerega se oziraš in o ka­ terem si prepričan, da se zanima za tvoje misli. Najlepše je seveda živeti tako, kakor da si vedno pred očmi poštenega moža, ki je neprenehoma navzoč. Vendar pa sem zadovoljen že s tem, če delaš tako, kakor da te sploh kdo gleda. Samota nam svetuje le slaba dejanja. Ko boš že toliko napredoval, da boš spoštoval tudi sebe, potem boš lahko odpustil svojega vzgojitelja, medtem pa naj bedi nad tabo ugled kogarkoli drugega, pa naj bo to Katon ali Scipion ali Lelij ali sploh kdo, v čigar navzočnosti bi tudi izprijeni ljudje hoteli prikriti svoje napake. Ko boš začel spoštovati samega sebe, si bom tudi jaz upal dovoliti nekaj, kar prav tako svetuje Epikur: »Zlasti takrat se umakni sam vase, kadar si prisiljen živeti v množici.« Drugačen moraš biti od te množice. Oziraj se naokoli po posameznikih; nikogar ni, ki bi

83

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i i u

bil s komerkoli rajši kakor s seboj. »Zlasti takrat se umakni sam vase, kadar si prisiljen živeti v množici« - če si dober, miren mož, ki obvlada samega sebe. Drugače bi se moral umakniti od sebe med množico, da se ne bi zdelo, da si zloben človek.

XXVI. Pi s m o Nedavno sem ti pravil, da imam svoja stara leta pred očmi; zdaj pa se bojim, da sem pustil starost že za seboj. Tem mojim letom, gotovo pa vsaj stanju mojega telesa, gre drugačna beseda, kajti starost je ime za izčrpano, toda ne docela zlomljeno življe­ njsko dobo. Štej me med tiste, ki so se izživeli in stojijo z eno nogo že v grobu. Vendar pa si lahko še čestitam, kajti slabosti, ki jo čutim v telesu, na duhu ne čutim. Postarale so se samo moje napake in njihovi pomočniki. Duh mi je čil in vesel, da nima več dosti opravka s telesom. Velik del svojega bremena je odložil. Od veselja vriska in se prepira z menoj glede starosti, češ da je šele zdaj nastal njegov razcvet in razmah. Verjemimo mu: naj bo srečen po svoje. Veleva mi, naj premišljujem, da bom spoznal, koliko dolgujem za svoj dušni mir in naravno poštenost filozofiji in koliko svoji starosti; skrbno naj preiskujem, česa vsega ne morem več delati, česa pa tudi nočem, čeprav bi mogel. In če nečesa nočem, sem vesel, da tega tudi ne morem. Kajti kako naj bi tožil, da me je zadela nesreča, če mi je ušlo nekaj, kar je moralo prenehati? »Naj večja nesreča je,« praviš, »če človek usiha, če poginja in se tako rekoč raztaplja. Kajti nismo uničeni in poteptani kar na mah, ampak nas trga kos za

84

T R E T | A

K N J I G A

kosom, vsak dan nam vzame nekaj moči.« Kje je boljši izhod, ka­ kor da nas narava počasi razkraja. Ne morda zato, ker bi bil nagel odhod iz življenja zlo, ampak ker je bolje, če človek izgine počasi in neopazno. Jaz vsaj se opazujem in takole govorim samemu sebi, ko da se bliža skušnja in je prišel tisti dan, ki bo sodil vsa moja leta: »Kar sem doslej pokazal z dejanji ali z besedami, to še ni nič. Vse to so le nepomembne in varljive zastave duha, povite z izu­ metničenim lišpom. Kaj sem zares storil dobrega, to naj izpriča šele moja smrt. Zato se brez strahu pripravljam na tisti dan, ko bom brez lokavosti in hinavščine sodil o sebi, ali sem močan in hraber samo v besedah ali tudi v dejanjih, ali je bilo to, ko sem se postavil proti usodi z uporno besedo, le hlinjenje in burka. Ne sklicuj se na sodbo ljudi, ker je vedno dvomljiva in se nagiba zdaj na to, zdaj na drugo stran. Ne sklicuj se na to, da si vse življenje študiral: smrt bo razglasila sodbo o tebi. Tole ti rečem: razprave in učeni razgovori in vse tiste besede, zbrane iz naukov modrija­ nov, in omikan govor ne dokazujejo resnične sile duha, kajti tudi največji bojazljivci govorijo večkrat zelo drzno. Kaj si delal in storil, se bo pokazalo, ko boš v zadnjih vzdihljajih. Sprejmem dogovor, ne bojim se sodbe.« Tako govorim sam s seboj, toda misli si, da sem tudi s teboj tako govoril. Nič zato, če si mlajši. Leta se ne štejejo. Negotovo je, kje te čaka smrt, zato jo čakaj povsod. Že sem hotel končati in roka se je že pripravljala, da bi zapi­ sala pozdrav, toda dolg je treba izpolniti in temu pismu dodati potnino. Ne bom ti povedal, od koga si jo bom izposodil, saj veš, v čigavo blagajno posegam. Le še malce počakaj, pa ti bom prinesel plačilo od doma; medtem pa mi bo posodil Epikur, ki pravi: »Pripravljaj se na smrt.« Ali pa laže pride do nas tale

85

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

stavek: »Lepo je, če se učimo umirati.« Tebi se zdi morda odveč, da bi se učil tega, kar potrebuješ samo enkrat. Toda prav to je vzrok, zakaj se moramo pripravljati na to: vedno se moramo učiti tega, o čemer se ne moremo prepričati, ali to tudi razume­ mo. »Pripravljaj se na smrt!« Kdor to pravi, nam veli, naj se pripravljamo na svobodo. Kdor se je naučil umreti, se je naučil, kako ne biti suženj: on je nad vsako oblastjo, gotovo pa zunaj nje. Kaj so mu mar ječa, zapor in zapahi na vratih? Izhod mu je prost. Samo ena veriga nas drži v sponah - ljubezen do življenja. Te nam ni treba kar odvreči, pač pa jo moramo toliko zmanjšati, da nas tedaj, ko bodo okoliščine zahtevale, ne bo zadrževala in ovirala pri tem, da bi bili pripravljeni takoj storiti, kar je treba storiti prej ali slej.

XXVII. Pi s mo »Ti me opominjaš?« praviš. »Ali si opomnil tudi že sam sebe in se poboljšal? Zato hočeš poboljševati druge?« Nisem tako do­ mišljav, da bi hotel biti zdravnik, ko sem sam bolnik, ampak bi rad ležal v isti bolniški sobi s teboj, se pogovarjal o najinih skup­ nih težavah in ti povedal, kako bi se jih dalo odpraviti. Poslušaj me torej tako, kakor da govorim s seboj. Sam sebi kličem: »štej svoja leta in sram te bo, da hočeš delati isto, kar si hotel takrat, ko si bil še deček. Vsaj to dobroto izkaži sam sebi in pusti, da tvoje napake in pregrehe umrejo pred teboj. Opusti tiste kalne naslade, ki jih je treba tako drago plačati: ne samo da škoduje-

86

T R E T J A

K N J I G A

jo, preden pridejo, ampak še potem, ko jih že ni več. Kakor se po zločinu, čeprav ga takrat, ko se je zgodil, niso raziskali, skrb dolgo ne razblini, tako grde naslade še dolgo spremlja kesanje. Take naslade niso zanesljive, niso zveste; in čeprav ne škodujejo, so vendar zmuzljive. Rajši se oglej po kaki trajni dobrini. Take dobrine pa ni, razen če jo srce najde samo v sebi. Samo krepost daje trajno, stalno veselje; tudi če ji je kaj v napoto, je to zanjo le oblak, ki odplava in ne moti dnevne svetlobe.« Ampak kdaj mi bo dano, da pridem do tega veselja? In ne sme se odlašati, treba je pohiteti. Še veliko dela je ostalo, za kar moraš sam biti buden, za kar se moraš sam potruditi, če hočeš kaj doseči; ta stvar ne mara posredovanja. V vseh drugih vedah si lahko priskrbiš po­ močnika. Spominjam se še Kalvizija Sabina, ki je bil bogat in se je po imetju in umu primerjal z osvobojenci. Nikoli nisem videl človeka, ki bi se bil pri svoji blaginji tako nedostojno vedel. Imel pa je tako slab spomin, da je pozabil zdaj Odisejevo, zdaj Ahilo­ vo, zdaj Priamovo ime, ki bi jih moral poznati tako, kakor po­ znamo mi svoje vzgojitelje. Še noben star napovedovalec imen, ki imena ne samo kliče, ampak jih tudi daje, ni tako napačno pozdravljal ljudstvo kakor tale Trojance in Ahajce. Nič manj pa ni hotel izgledati učen. Zato si je izmislil tole rešitev: za drag denar je kupil sužnje, enega, ki je obvladal Homerja, drugega, ki je poznal Hezioda; drugih devet je določil lirikom.22 Da jih je kupil drago, ni čudno, kajti ni jih našel kar tako, ampak se je moral še pogajati. Potem ko si je priskrbel te sužnje, je začel vznemirjati svoje goste. Od sužnjev, ki jih je imel pred nogami, 22

Devet grških lirikov: Alkaj, Sapfo, Stezihor, Ibik, Bakhilid, Simonid, Alkman, Anakreont in Pindar.

87

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

je zahteval verze, da bi jih potem povedal na pamet, vendar se mu je pogosto kar sredi besede zataknilo. Satelij Kvadrat, ki je rad skubil neumne bogataše, se jim potlej posmehoval in se, kar gre z obojim, iz njih norčeval, mu je svetoval, naj si nabavi še jezikoslovce, da bodo pobirali besede, ki bodo njemu izpadle. In ko je Sabin povedal, da ga že vsak suženj stane sto tisoč sestercijev, je Satelij odvrnil: »Ceneje bi bil kupil prav toliko knjižnih omar.« Oni pa si je domišljal, da tudi sam ve vse, kar ve kdorkoli v njegovi hiši. Isti Satelij ga je začel spodbujati, naj se poskusi v rokoborbi, on, bolehen, bled, šibak človek! Ko mu je Kalvizij odgovoril: »Kako bi mogel, saj komaj živim,« gaje Satelij zavrnil: »Prosim te, nikar tako ne govori! Mar ne vidiš, koliko krepkih sužnjev imaš?« Pametne misli si ne moreš niti sposoditi niti ku­ piti, in menim, da ne bi našla kupca, če bi bila naprodaj, neumno misel pa lahko kupiš vsak dan. Ampak sprejmi, kar ti dolgujem, in pozdravljen! »Po zakonu narave urejeno uboštvo je bogastvo.« To pravi Epikur več kot enkrat in vselej drugače; toda nikoli ni mogoče prevečkrat reči nečesa, česar se nikoli ne da zadosti naučiti. Enim je treba zdra­ vilo samo pokazati, drugim pa ga moraš vsiliti.

XXVIII. Pi s mo Misliš, da se je to pripetilo samo tebi, in se čudiš kakor nečemu novemu, da kljub tako dolgemu potovanju in kljub temu, da si menjal toliko raznih krajev, nisi mogel razpršiti svoje

88

TRETJ A

KNJ I GA

žalosti in otožnosti? Svojega duha moraš spremeniti, ne pod­ nebje. Četudi prebrodiš neizmerno morje, četudi, kakor pravi naš Vergilij, daleč bežijo dežele in mesta,23 vendar gredo tvoji grehi za teboj, kamorkoli se obrneš. Ko je nekdo prav tako tožil, mu je nekoč rekel Sokrat: »Kaj se čudiš, da ti tvoja potovanja nič ne koristijo, ko nosiš samega sebe po svetu? Prav to, kar te je pognalo v svet, te tam teži. Kaj ti pomaga, če vidiš nove dežele, nova mesta ali nove pokrajine? Vsa tvoja blodnja je brez uspeha. Če hočeš vedeti, zakaj ti to nič ne koristi, ti pravim, da zato, ker vse beži s teboj. Kar ti stiska dušo, moraš odložiti, prej ti ne bo noben kraj všeč.« Predstavljaj si zdaj položaj, v kakršnem je bil naš Vergilij, ko nam slika prerokinjo, ki je bila vsa razburjena in razdražena, polna duha, ki ni bil njen; takole pravi: Toda prerokinja ni se še vdala Apolonu, v špilji kakor bakhantka besni, da boga bi iz prsi pregnala.24 Hodiš sem, hodiš tja, da bi se znebil bremena, ki te teži; ampak to breme postaja prav s hojo čedalje nadležnejše, kakor je na la­ dji manj čutiti težo mirno ležečih tovorov, če pa se neenakomer­ no premetavajo, hitreje potopijo tisto stran, na katero se zavalijo. 23

Eneida, III, 72.

24

Eneida, VI, 78-79.

89

P i s m a p r i j a t e l j u L uc i li j u

Karkoli delaš, delaš sebi v izgubo, z gibanjem samim si škoduješ, bolnika treseš. Če pa se boš tega zla rešil, ti bo postala vsaka sprememba kraja prijetna; tudi če boš pregnan v zelo daljne kraje, če boš zašel v kdove kakšno zakotje barbarske dežele, povsod boš našel gostoljubno bivališče. Pomembnejše je, kakšen prideš, kakor kam prideš. Zato se ne smemo na noben kraj nave­ zati, ampak moramo živeti v temle prepričanju: »Nisem rojen samo za en kraj, ves svet je moja domovina.« Ko bi ti bilo to jasno, se ne bi čudil, da ti nič ne pomaga menjavati bivališča, ko se zmeraj naveličaš enega kraja in potuješ drugam. Vsak kraj bi ti bil namreč všeč, če bi ga imel za svojega. Tako pa ne potuješ, ampak blodiš in se potepaš iz kraja v kraj, čeprav lahko povsod najdeš to, kar iščeš, namreč srečno življenje. Mar je lahko kje še bolj nemirno in hrupno kakor na forumu? Pa vendar zmore člo­ vek tudi tam živeti mirno, če mora. Če pa bi bil sam svoj gospod, ne bi maral gledati na trg in bi se izogibal njegovi soseščini. Kajti kakor nezdravi kraji škodujejo še tako zdravemu telesu, prav tako so premnogi kraji škodljivi dobremu, a še ne utrjenemu in popolnemu človeku. Ne strinjam se s tistimi, ki gredo kar v sredo valov in se vsak dan velikodušno borijo z največjimi teža­ vami. Modrijan jih bo prenašal, toda ne bo jih iskal, rajši bo živel v miru kakor v boju. Kajti ne zaleže dosti, če odvržeš lastne na­ pake, potlej pa se moraš boriti s tujimi. »Trideset tiranov,« pra­ vi, »je stalo okrog Sokrata, pa mu niso mogli zlomiti poguma.« Nič ne pomeni, koliko je teh gospodov. Sužnost je samo ena. Kdor jo prezira, je v še tako veliki množici mogotcev svoboden. Čas je, da neham, a prej moram plačati potnino. »Začetek zdravja je zavest o grehu.« Zdi se mi, da je Epikur to odlično

90

T R E T |A

K N J I G A

povedal: kajti kdor ne ve, da greši, se noče poboljšati. Sam se moraš zalotiti, da si grešil, preden se hočeš poboljšati. Marsikdo se baha s svojimi napakami. In misliš, da bi se radi poboljšali tisti, ki imajo svoje pregrehe za čednost? Torej odkrivaj samega sebe, kolikor moreš, preišči se; najprej prevzemi vlogo tožilca, zatem sodnika, nazadnje zagovornika; včasih bodi neusmiljen do sebe.

XXIX. Pi s mo O našem Mar celinu povprašuješ in hočeš vedeti, kaj dela. Redkokdaj pride k meni, in to samo zato, ker se boji slišati res­ nico. Ampak v tem pogledu je že zunaj nevarnosti, kajti resnico moramo povedati le tistemu, ki jo je pripravljen slišati. Zato se navadno dvomi, ali so Diogen in nič manj drugi kiniki, ki so prostodušno opominjali brez razlike vsakogar, kdor jim je prišel na pot, smeli tako delati. Kaj namreč pomaga, če kdo zmerja gluhe ali neme od rojstva ali zaradi bolezni? »Pa zakaj,« praviš, »bi varčeval z besedami? Saj nič ne stanejo. Ne morem vedeti, ali bom koristil tistemu, ki ga opominjam; vem pa, da bom ko­ ristil vsaj nekomu, če bom opominjal mnoge. Treba je sejati seme s polno roko. Ne more se zgoditi, da tistemu, ki mnogo poskuša, ne bi uspelo vsaj nekaj.« Ne verjamem, moj Lucilij, da sme tako delati velik mož: tako se manjša njegov ugled in nima več dovolj veljave pri tistih, ki bi jih, če ne bi bil obrabljen, lahko popravil. Strelcu ni treba vsakokrat zadeti, marveč lahko včasih ustreli

91

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

tudi mimo. Umetnost, ki doseže svoj namen le po naključju, pa ni umetnost. Modrost je umetnost: ima naj svoj cilj ter naj izbira ljudi, pri katerih se da kaj doseči; pri tistih, od katerih ni mogoče nič pričakovati, pa naj odneha. Vendar pa teh ne sme kar naglo zapustiti, ampak naj, čeprav je že skoraj brezupno, poskusi še s skrajnimi sredstvi. Nad našim Marcelinom še nisem obupal; še ga lahko rešimo, če mu hitro ponudimo roko. Sicer je nevarnost, da bo potegnil tistega, ki mu bo ponudil roko, za seboj, kajti v njem je velika sila naravnega daru, ampak že se nagiblje k slabemu. Kljub temu pa bom tvegal to nevarnost in se bom drznil pokazati mu njegove slabosti. Storil bo, kakor je navajen: na pomoč bo poklical tiste norčije in dovtipe, ki lahko tudi žalostnega spravijo v smeh; najprej bo zbijal šale na svoj račun, potem pa še na našega. Vse besede, ki mu jih mislim povedati, mi bo vzel že iz ust. Pregledal bo naše šole in očital filozofom sprejemanje darov, ljubice in požrešnost. Kazal mi bo enega v prešuštvu, drugega v krčmi, tretjega na vladarskem dvoru; pokazal mi bo tistega šegavega filozofa Aristona, ki je predaval z nosil na sprevodu, kajti to je bil čas, ki si ga je pridržal za svojo filozofsko dejavnost. O njem je Skavrus na vprašanje, kateri filozofski šoli pripada, dejal: »Peripatetik zagotovo ni.« Ko so o tem, kaj misli o njem, po­ vprašali odličnega Julija Grecina, je odvrnil: »Nič ne morem reči, kajti ne vem, kaj je počel med hojo.« Kakor da bi ga spraševali o borilcu z vozom. Takele kričače mi bo postavil pred oči, ki bi bili storili bolje, ko se sploh ne bi menili za filozofijo, ne pa, da jo prodajajo. Vendar sem sklenil, da bom tudi takšen posmeh prenesel. Naj me le spravi v smeh, jaz ga bom pa morda v jok;

92

T R E T J A

K N J I G A

če pa se bo še naprej smejal, bom vesel, kakor da mu je v nesreči uspelo doseči nekakšno veselo zvrst norosti. Ampak taka vesela norost ne traja dolgo; opazuj takšne ljudi in videl boš, da se v kratkih premorih zdaj strašno smejejo, zdaj spet grozovito bes­ nijo. Odločil sem se, da se bom spravil nadenj in mu pokazal, koliko več bi bil vreden, če bi se zdel množici manj vreden. Zadrževal bom njegove napake, če jih že ne morem zatreti. Ne bodo se docela končale, bodo pa ponehavale; morda se bodo celo končale, če se bodo navadile ponehavati. Tega ne smemo kar tako zavračati, kajti pri hudo bolnih je tudi dobra prekinitev bolezni že nekakšno zdravje. Medtem ko se jaz pripravljam zanj, bodi ti, ki si zdrav, ki se zavedaš, iz kakšnega zla si se rešil, in po tem lahko sklepaš, kako se boš moral še dalje otepati, pogumen in se pogumno postavi proti temu, česar si se bal. Nikakor ne upoštevaj tistih, ki ti naganjajo strah v kosti. Mar ni neumen, kdor se boji mno­ žice na mestu, kjer je prehod le za posameznike? Prav tako do tvoje smrti mnogi nimajo dostopa, čeprav ti mnogi z njo pretijo. Tako je uredila narava: življenje ti lahko vzame samo eden, ka­ kor ti ga je samo eden dal. Ko bi bil skromen, bi mi tole zadnje plačilo spregledal, am­ pak tudi jaz glede plačila svojega dolga ne bom tako umazan in ti bom plačal, kar ti dolgujem. Poslušaj: »Nikoli nisem hotel ugajati ljudstvu, kajti tega, kar znam in morem, ljudstvo ne odobrava, tega, kar ljudstvo odobrava, pa ne zmorem.« »Kdo je to rekel?« vprašuješ, ko da ne veš, kdo mi je na voljo: Epikur. Ampak enako ti bodo klicali vsi, iz vseh šol, peripatetiki, aka­ demiki, stoiki in kiniki. Kajti kako bi mogel ljudstvu ugajati

93

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

človek, ki mu ugaja krepost? Naklonjenost ljudstva si pridobi le malopridnež; takim moraš postati podoben; česar ne bodo pripoznali za svoje, ne bodo hvalili. Mnogo pa je odvisno tudi od tega, kakšen se zdiš sam sebi, ne pa, kakšen se zdiš drugim. Ljubezen nesramnih ljudi si lahko pridobiš samo tako, da si sam nesramen. »Kaj bo torej storila in dosegla tale poveličevana filozofija?« Storila bo, da boš rajši ugajal sebi kakor ljudstvu, da boš sodbe tehtal, ne štel, da boš živel brez strahu pred bogovi in ljudmi, da boš premagal ali pa končal to, kar je slabo. Sicer pa - če vidim, kako ti množica izkazuje naklonjenost z vzkli­ kanjem, kako vriska in ploska ter kako ti po vsem mestu ženske in otroci pojejo hvalo, mar te naj pomilujem, ko vendar vem, katera pot pelje k takšni priljubljenosti?

94

ČETRTA

KNJ I GA

XXX. Pi s mo Videl sem Avfidija Basa, vrlega moža, kako se ves onemogel bori s svojo starostjo. Ampak ta ga že preveč tlači, ne more se več vzravnati. Z vso težo leži starost na njem. Veš, da je bil zme­ rom slaboten, kakor da v njegovem telesu ni življenjskih sokov. Dolgo se je držal, dolgo je svoje telo tako rekoč krpal, a naenkrat je onemogel. Kakor se na ladji, ki je polna umazane vode, lahko zadela tu in tam kaka špranja, če pa pušča vodo na več mestih, ji ni več mogoče pomagati, ker že razpada, tako je mogoče tudi pri starem telesu nekaj časa vzdržati slabost in jo krepiti. Kadar pa staro, že trhlo poslopje razpada, moraš gledati, kako se boš rešil iz njega. Naš Bas je čil na duhu. To je vpliv filozofije; ona mu daje pogum, da veselo gleda smrti v obličje, da ne obupa, četudi mu pešajo moči. Velik krmar plove tudi z raztrganim ja­ drom, in če se mu zlomi jambor, vendarle skuša spraviti ladjo, kolikor mu je je še ostalo, v tek. Tako dela naš Bas: na svoj ko­ nec gleda tako ravnodušno in s takim obrazom, da bi človek mislil, da je preveč brezbrižen, če bi tako gledal na konec koga

95

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

drugega. To je nekaj velikega, moj Lucilij, ravnodušno oditi odtod in umreti, ko se približa tista neizbežna ura. Pri drugih vrstah umiranja človek še zmeraj lahko upa: bolezen preide, požar se pogasi; če se poslopje podira, ostanejo tisti, ki so bili v nevarnosti, da jih razvaline zasujejo, vendarle pogosto živi, mor­ je vrže marsikoga na kopno z enako silo, kot ga je pogoltnilo, vojak je že večkrat odtegnil meč s tilnika tistega, ki ga je hotel usmrtiti - ampak nič več ne more upati tisti, ki ga starost pelje v smrt. Temu edinemu ni več pomoči. Nobeno drugo umiranje ni milejše, pa tudi ne daljše. Zdelo se mi je, kakor da gre naš Bas sam za svojim pogrebom in se pokopava ter sam sebe preživlja in modro prenaša izgubo samega sebe. Kajti veliko govori o smrti in si vneto prizadeva, da bi nas prepričal, da je, če je pri tem kaj neprijetnega ali groznega, kriv tisti, ki umira, ne pa smrt sama, in da človek v smrti sami ne trpi nič bolj kakor po smrti. Kdor se boji tega, česar ne bo pretrpel, je tako nespameten kakor tisti, ki se boji tega, česar ne bo čutil. Mar si more kdo domišljati, da bo čutil nekaj, kar se čutiti ne da več? »Tako je torej,« je dodal, »smrt je tako zelo zunaj vsakega zla, da se je sploh ni treba bati.« Vem, da je bilo to že večkrat povedano in se mora še večkrat povedati, toda ni mi koristilo, ko sem to bral ali ko sem slišal govoriti ljudi, ki so zanikali, da bi se bilo treba bati nečesa, kar je daleč od nas. Bas pa je napravil name močan vtis, ko je govoril o bližnji smrti. Povedal ti bom namreč svoje mnenje; mislim, da je človek takrat, ko umira, pogumnejši kot takrat, ko se šele bliža smrti. Smrt da namreč tudi neveščemu pogum, da se skuša izog­ niti temu, kar je neizogibno. Tako ponudi borilec, ki je bil med bojem ves čas zelo bojazljiv, slednjič svoje grlo nasprotniku ter

96

ČETRTA

KNJ I GA

njegov meč usmeri tako, da zablodi drugam. Toda bližajoča se smrt, ki bo gotovo prišla, zahteva vztrajnejši pogum; ta pa je redkejši in se najde samo pri modrijanu. Zato sem zelo rad poslu­ šal Basa, ko je govoril o smrti in mi jo opisoval, kakor da jo gle­ da od blizu. Mislim, da bi pri tebi našel več vere, kdor bi vstal od mrtvih in ti iz lastne izkušnje pripovedoval, da smrt ni nič hudega. Kako človeka vznemirja bližajoča se smrt, ti bodo najbo­ lje povedali tisti, ki so ji bili že blizu ter so jo videli, kako se je bližala, in jo že tudi sprejeli. Mednje lahko šteješ Basa, ki ni ho­ tel, da bi se mi motili. Pravi, da je tisti, ki se boji smrti, prav tako nespameten, kakor tisti, ki se boji starosti. Kajti kakor pride za mladostjo starost, tako pride za starostjo smrt. Živeti ni ho­ tel, kdor noče umreti. Kajti življenje nam je dano s pogojem, da bo sledila smrt, pot vodi k njej. Zato je neumno, če se bojimo smrti, kajti pričakujemo tisto, kar je gotovo, bojimo pa se tega, kar je nezanesljivo. V smrti je pravična in nepremagljiva nujnost. Kdo se more pritoževati, da je njegovo stanje takšno, v kakr­ šnem ni nihče drug? Prvi zakon pravičnosti pa je enakost. Toda odveč bi se bilo pravdati z naravo, ki hoče, da velja zanjo isti zakon kakor za nas: kar zveže, zopet razveže, in kar razveže, zopet zveže. In če se komu posreči, da ga iz življenja ne iztrga sila, ampak da ga starost polagoma izmika iz njega, mar tak ne bo hvaležen vsem bogovom, ker bo prišel življenja sit v tisti mir, ki ga vsakdo potrebuje ter je utrujenemu mil in prijeten? Vidiš, kako si nekateri želijo smrti, in sicer bolj, kot ponavadi prosijo za življenje. Ne vem, katere naj imam za pogumnejše, ali tiste, ki si želijo smrti, ali tiste, ki jo veselo in mirno pričakujejo. Prvi delajo tako, ker so obupani in trenutno vznemirjeni, drugi pa si

97

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

želijo smrti z mirnim premislekom. Nekdo hiti v smrt, čeprav jo sovraži; kadar pa smrt prihaja, je nihče ne sprejme vesel, morda le tisti, ki se je nanjo dolgo pripravljal. Zato moram priznati, da sem tega tako dragega moža iz več kakor enega razloga pogosto obiskal, da bi vedel, ali ga bom našel vedno enakega ali pa bo z njegovimi telesnimi močmi ope­ šala tudi njegova duševna čilost. Bil pa je čedalje bolj bister in čil, kakor voznik, čigar veselje pri tekmah se stopnjuje, ko se približa zmagovitemu cilju. Rekel mi je, ravnaje se po Epikurovih naukih, da upa, da v tistih zadnjih vzdihljajih ni nobene bolečine; če pa vendarle je, da je nekaj tolažbe vsaj v njeni kratkosti; kajti nobena bolečina ni dolga, če je velika. Sicer pa mu bo, ko se duša loči od telesa, tudi če se to zgodi boleče, prišla na pomoč misel, da po tej bolečini ne bo več trpel. Ne dvomi pa, da je njegova stara duša že prav na ustnicah in da se komaj še drži telesa. »Ogenj, ki objame snov, ki ga hrani, se da pogasiti le z vodo, včasih pa ugasne tudi kar sam od sebe.« Take besede rad slišim, ne zato, ker so nove, ampak zato, ker se mi uresničijo pred očmi. Toda kaj? Mar nisem videl že mnogo takih, ki so si sami pretrgali nit življenja? Da, že veliko takih sem videl, ampak več veljajo pri meni tisti, ki se bližajo smrti, ne da bi sovražili življenje, in jo pustijo priti k sebi, ne da bi jo sami privabili. »Tiste muke,« je večkrat rekel, »smo sami krivi, ker se tresemo, ko mislimo, da smrt ni daleč od nas. Toda komu smrt ne bi bila blizu, saj čaka pripravljena na vseh krajih in v vsakem trenutku? Pomislimo vendar,« je dejal, »če se nam zdi, da vidimo kak bližnji vzrok, da bo treba umreti, koliko bliže so nam še drugi vzroki, ki pa se jih ne bojimo.« Nekomu je grozil s smrtjo sovražnik, pa ga je prehitel pokvarjen želodec. Če bi hoteli

98

ČETRTA

KNJ I GA

razpoznati vzroke svojega strahu, bi ugotovili, da so nekateri resnični, drugi pa le dozdevni. Ne bojimo se smrti, marveč le misli na smrt, od smrti same smo vedno enako daleč. Torej, če se je treba smrti bati, se je moramo bati zmeraj, kajti nikoli nismo varni pred njo. Ampak moram se bati, da tako dolga pisma sovražiš bolj kakor smrt. Zato končam, ti pa vedno misli na smrt, da se je ne boš nikoli bal.

XXXI. Pismo Zdaj spoznavam svojega Lucilija: začenja se kazati takega, kakor je obljubil. Ubogaj tisti nagon svojega duha, s katerim si teptal vse tisto, kar velja drhali za dobro, in se poganjal za tem, kar je v resnici lepo in krepostno. Ne želim in ne zahtevam, da bi postal večji in boljši, kakor si si prizadeval, da bi bil. Tvoji temelji so se zelo razširili. Izpelji, kar si začel, in uresniči, kar si nosil v duši. Skratka - postal boš modrijan, če zakleneš svoja ušesa. Ampak ni dovolj, da jih zamašiš z voskom; potrebuješ gostejše tesnilo od tistega, ki ga je menda uporabil Odisej pri svojih tovariših.25 Glas, ki so se ga bali, je bil mil in vabljiv, a je bil samo eden; ta, ki se ga moraš bati ti, pa ne prihaja samo z ene čeri, ampak odmeva z vseh koncev sveta. Zato ne boš krma­ ril le mimo enega kraja, ki te sumljivo vabi, marveč mimo vseh 25

Odisej je svojim tovarišem ušesa zamašil z voskom, da ne bi mogli sli­ šati čarobnega petja Siren, ko so pluli mimo njiju (Odiseja, XII, 173-77).

99

P i s m a p r i j a t e l i u Lu c i l i j u

takih mest. Delaj se gluhega tudi pred tistimi, ki te najbolj ljubijo. Kajti čeprav so ti na videz naklonjeni, ti vendar želijo zlo. In če hočeš biti srečen, prosi bogove, da te ne bi doletelo nič takega, kar ti želijo. Niso dobrine to, česar ti oni želijo v zvrhani meri, ampak edino dobro je to, kar je vzrok in trdna opora srečnega življenja - to je zaupanje v samega sebe. Tega pa ne dosežeš, če ne preziraš napora in ga ne šteješ med tiste stvari, ki niso ne dobre ne slabe, kajti ni mogoče, da bi bila ista stvar zdaj slaba, zdaj dobra, zdaj lahka in znosna, zdaj taka, da se je mora človek ustrašiti. Delo ni dobrina. In kaj je potemtakem dobrina? Prezi­ ranje dela. Zato bom grajal tiste, ki se trudijo za prazen nič; te, ki si prizadevajo za plemenito življenje, kolikor bolj se trudijo in kolikor manj si dopuščajo poraz in počitek, pa bom občudoval in jim klical: »Le urno na delo! Zadihaj in se povzpni na tale vrh, če moreš, kar v enem dihu!« Plemenite duše hrani delo. Torej ni nobenega razloga, da bi si tisto, kar si želiš, da ti odmeri usoda, izbral v skladu s tistimi starimi željami svojih staršev, ali za to prosil bogove; poleg tega je za moža, ki se je že visoko povzpel, nizkotno se še kar naprej zaobljubljati pri bogovih. Čemu zaobljube? Sam se osreči! Osrečil pa se boš, če boš spoznal, da je dobro le to, kar je krepostno, sramotno pa vse, kar je povezano z grehoto. Kakor se nič ne sveti brez luči, kakor nič ni črno razen tega, kar je v temi, kakor ni vročine brez ognja in ni mraza brez zraka, tako krepost in pregreha vzajemno ustvar­ jata to, kar je plemenito in kar je sramotno. Kaj je torej dobro? Pravilno spoznanje. Kaj je slabo? Nevednost. Razumen in moder je človek, ki stvari zavrača in izbira v skladu z okoliščinami. Toda ne boji se tega, kar zavrne, in ne občuduje tistega, kar

100

ČETRTA

KNJ I GA

izbere, če je v njem velik in nepremagljiv duh. Ne smeš se uklo­ niti. Ni dovolj, da se ne braniš dela: zahtevaj ga še! »Toda,« praviš, »mar ničevo in odvečno delo ter takšno, ki ga zahtevajo človeški nagibi, ni nekaj slabega?« Nič slabše od tistega, ki na­ stane zaradi lepih stvari, kajti vztrajnost duha je tisto, kar spod­ buja k trdemu in težavnemu delu in govori: »Kaj se obotavljaš? Ni moško, če se bojiš napora.« Temu se morata pridružiti še enakomernost in skladen način življenja, da bo vrlina popolna. To pa je nemogoče brez pravega spoznanja in tiste umetnosti, s katero spoznamo človeško in božansko. To je najvišja dobrina; če se je polastiš, začenjaš biti tovariš bogov, ne njihov prošnjik. »Ampak kako priti do tega?« sprašuješ. Ne čez Apenine in Alpe, ne skozi pustinje Kandavije; tudi ni treba jadrati mimo Sirt ter Skile in Haribde, pa vendar si vse to prehodil, samo da bi postal neznaten prokuratorček. Zanesljiva in prijetna je pot, za katero te je narava oskrbela z vsem potrebnim. Narava ti je dala vse, da lahko postaneš podoben bogu, samo če njenih darov ne puš­ čaš vnemar. Bogu podobnega pa te ne bo naredil denar: bog nima ničesar; ne s škrlatom obrobljena toga: bog je nag; ne sla­ va ne bahanje ne med ljudstvom sloveče ime: boga ne pozna nihče, mnogi slabo mislijo o njem, in to brez kazni; ne truma sužnjev, ki te nosijo na nosilih po mestu in po deželi: najvišji in najmogočnejši bog nosi vse sam. Tudi telesna lepota in moč te ne moreta osrečiti: nič od tega ne vzdrži staranja. Treba je torej iskati to, kar se ne slabša iz dneva v dan, čemur se človek ne more postaviti v bran. »In kaj je to?« To je duh, ampak tisti dobri, veliki duh, ki je v človeškem telesu, kakor da prenočuje v njem. Ta duh je lahko prav tako v sužnju kakor v osvobojencu.

101

P i s m a p r i j a t e l j u L u c i li j u

Kajti kaj je rimski vitez ali osvobojenec ali suženj? To so imena, ki so nastala iz častihlepnosti ali iz krivičnosti. Tudi iz skritega kota se je mogoče dvigniti v nebo: dvigni se zdaj, da tudi še ti boš vreden boga.26 Tega pa ne boš dosegel z zlatom ali srebrom; iz te snovi se ne more skovati nič takega, kar bi bilo podobno bogu. Pomisli, da so bili ti tedaj, ko so bili ljudem naklonjeni, obli­ kovani iz gline.

XXXII. Pismo Poizvedujem o tebi in sprašujem vse, ki prihajajo iz tvojega kraja, kaj delaš, kje in s kom se družiš. Ne moreš me varati: pri tebi sem. Živi tako, kot da poslušam, kaj delaš, še več, ko da vidim, kaj delaš. Ali veš, kaj me najbolj veseli od vsega, kar slišim o tebi? To, da ničesar ne slišim; da večina tistih, ki jih sprašujem, ne ve, kaj delaš. Zdravo je, če človek ne občuje z drugačnimi od sebe in takimi, ki imajo drugačne želje. Trdno upam, da te nič ne more speljati vstran in da boš ostal zvest svojim načelom, tudi če te bo obkrožala truma zapeljivcev. Kaj je torej tisto, česar se bojim? Ne bojim se, da bi te spremenili, ampak da bi te ovirali. Kajti tudi tisto, kar nas zadržuje, zelo škoduje, zlasti ker je življenje tako kratko in si ga še sami kraj­ šamo z nestanovitnostjo in nedoslednostjo, ko začenjamo vedno znova in delamo zdaj to, zdaj zopet kaj drugega. Tako ga raztr26

Vergilij, Eneida, VIII, 364-65.

102

ČETRTA

K N I I G A

gamo na kose in razmesarimo. Zato hiti, dragi Lucilij, in misli, kako bi pospešil korake, če bi ti bil za petami sovražnik, če bi slutil, da se bližajo konjeniki in te zasledujejo na begu. In res je tako: zasledujejo te. Pospeši korake in uidi, zbeži na varno in premišljuj, kako je lepo, če človek dovrši svoje življenje še pred smrtjo, potem pa brez skrbi počaka na preostanek svojega časa v srečnem življenju, ki ne postane srečnejše, če se podaljša. O, kdaj boš zagledal tisti čas, ko boš vedel, da se te življenje sploh ne tiče, ko boš miren in tih ter se ne boš menil za to, kaj bo jutri, ko boš zadovoljen sam s seboj! Ali hočeš vedeti, kaj je tisto, kar dela ljudi tako radovedne, kaj bo prinesla prihodnost? Nihče ni sam svoj. Želim ti nekaj čisto drugega, kakor so ti nekoč želeli tvoji starši, namreč, da bi preziral vse tisto, kar so ti starši želeli v izobilju. Starši s svojimi željami okradejo mnoge, da bi tebe obogatili, kajti karkoli naklanjajo tebi, je treba komu drugemu odvzeti. Želim ti, da bi se tvoj duh, ki se ukvarja z nestalnimi načrti, slednjič umiril in ustalil, da si, ko boš spoznal resnične dobrine, ne boš več želel daljšega življenja. Samo tisti je preko­ račil to, kar je neizogibno, in je odslužil ter je zdaj prost, kdor živi, potem ko je dovršil svoje življenje.

XXXIII. Pi s mo Želiš, da bi tudi temu pismu dodal nekaj izrekov naših od­ ličnih stoikov, kakor sem to storil v prejšnjih. Njihovi spisi niso bili polni okrasja: vse, kar so pisali, je moško in jedrnato. Če

103

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

posameznost ne zbuja pozornosti, vedi, da je to tako, kakor ne občudujemo le enega drevesa, kadar je ves gozd enako visok. S takimi izreki so napolnjene pesmi in zgodovinske povesti. Zato nisem hotel, da bi ti mislil, da so tisti izreki Epikurovi: obči so in prav naši. Toda pri njem so bolj vidni, ker so redkejši; ker niso pričakovani, kajti čudno se nam zdi, da kaj takega tako pogumno govori mož, ki zagovarja naslado. Tako namreč sodi večina, po mojem mnenju pa je Epikur vrl in hraber mož, čeprav nosi dolge rokave kot ženske. Hrabrost, odločnost in bojevitost najdemo pri Perzijcih prav tako kakor pri rimskih vojakih, ki so visoko spodrecani. Zato ne zahtevaj od mene, da bi ti izpisoval jedrnate izreke iz spisov stoikov in ti jih ponavljal; kar se pri drugih izbira, je pri naših že v celoti izbrano. Mi ne vabimo kupca in ga ne varamo, da potem, ko vstopi, ne bi našel ničesar razen tega, kar je razobešeno spredaj pred vrati. Njemu samemu pustimo, da si izbira, kjer hoče. Recimo, da bi hoteli izbrati iz množice posamezne misli: komu naj jih pripišemo? Zenonu ali Kleantu ali Hrizipu ali Panajtiju ali Pozejdoniju? Nismo pod kraljevo oblastjo: vsak je sam svoja last. Karkoli je rekel Hermarh, karkoli je rekel Metrodor, vse se pripisuje le enemu.27 Vse, kar je kdo govoril v tej družbi, je bilo rečeno pod vodstvom njega edinega. Četudi bi poskusili, pravim, ne bi mogli ničesar izvleči iz tolike obilice enako lepih izrekov: le revež naj prešteva svoje ovce.28 27

Epikuru.

28

Ovidij, Metamorfoze, XIII, 824.

104

ČETRTA

KNJ I GA

Kamor boš pogledal, povsod boš naletel na kaj, kar bi lahko izstopalo, ko se ne bi bralo med enakimi. Zato nikar ne upaj, da boš mogel na kratko in površno zajeti duha največjih mož; vse­ ga moraš pregledati, vsega raziskati. Vsaka zgradba se dela po načrtu in tako tudi vsako duševno delo, iz katerega se ne sme nič izvleči, sicer bi se vse podrlo. Nisem zoper to, da si ogledu­ ješ posamezne ude, če so le vsi na istem človeku. Ni lepa tista ženska, pri kateri hvalijo noge ali pa lakti, marveč tista, ki zbuja občudovanje zaradi cele postave, vsakega dela svojega telesa. Če pa vendar že hočeš, ne bom ravnal s teboj tako beraško, ampak ti bom dal vse iz polne roke. Takih izrekov je več kot preveč; povsod jih je polno, treba jih je le pobrati, ne zbirati. Kajti ti izreki ne odpadajo posamič, ampak tečejo nepretrgoma in so med seboj povezani. Ne dvomim, da lahko veliko koristi­ jo tistim, ki so še nevešči in neizkušeni, in tistim, ki še pri­ sluškujejo zunaj pred vrati. Kajti laže si človek zapomni to, kar je povedano na kratko in se zaključi kakor pesem. Zato dajemo otrokom modrosti in izreke, ki jim Grki pravijo chrtiai,29 da se jih naučijo na pamet, ker jih otroška duša, ki še ni sposobna razumeti kaj več, laže osvoji. Sramotno pa je, da bi takšne cvet­ ke nabiral mož, ki si je začrtal pot k uspehu, se opiral na splo­ šno znane, maloštevilne izreke ter se zanašal samo na svoj spo­ min: nase se naj opira. Govori naj sam, ne pa da ponavlja za drugimi. Kajti za starca in tistega, ki vidi starost pred seboj, je sramotno, če črpa modrost samo iz učbenikov. »To je rekel Ze­ non« - in kaj praviš ti? »To je dejal Kleant« - ti pa kaj? Kako 29

Koristi, uporabne stvari.

105

P i s ma p r i j a t e l j u L u c i l i j u

dolgo se boš dal voditi drugemu? Sam ukazuj in povej, kar naj se izroči spominu, pokaži tudi kaj svojega! Vsi tisti, ki nikoli ne dajo ničesar od sebe, ampak so zmeraj le razlagalci tujih misli in se skrivajo pod tujo senco, po mojem mnenju niso plemeniti in vredni časti; nikoli si ne upajo storiti, česar so se dolgo učili. Svoj spomin so urili na tujih snoveh. Eno je spominjati se, vse kaj drugega je vedeti. Spominjati se pomeni hraniti, kar je bilo zaupano spominu, vedeti pa pomeni, da si sleherno stvar osvo­ jimo ter nismo odvisni od predpisa in se ne sklicujemo nepre­ nehoma na učitelja, govoreč: »To je rekel Zenon, to Kleant.« Nekaj razlike mora biti med teboj in knjigo. Kako dolgo se boš še učil? Tudi ti že uči! Zakaj naj poslušam od tebe, kar lahko berem? Pravijo: »Živi glas mnogo doseže.« Vendar ne tisti, ki se posoja tujim besedam in opravlja službo prepisovalca. Dalje pomisli še to, da se tisti, ki nikoli ne postanejo polnoletni, prvič sklicujejo na svoje predhodnike tudi v tem, kar je že vsak pri svojem predhodniku tudi zavrgel, drugič, da jim sledijo v tem, kar se še zmerom išče, a se ne bo nikoli našlo, če bomo zado­ voljni s tem, kar se je že našlo. Sicer pa, kdor hodi za drugim, ne najde ničesar, da, niti ne išče. - »Kako? Ali naj torej ne hodim po sledi predhodnikov?« Jaz bom hodil po stari poti; če pa bom našel bližjo in bolj ravno, bom krenil po njej. Ti, ki so že pred nami tako delali, niso naši gospodarji, marveč naši vodniki. Pot k resnici je vsem odprta, nihče je še ni zasedel. Marsikaj od nje je ostalo še za bodoče rodove.

106

ČETRTA

K N | I G A

XXXIV. Pi smo Rastem in vriskam od veselja, moja starost izginja in čutim mladostno svežino, ko spoznavam iz tega, kar delaš in pišeš, kako si že prekosil samega sebe, kajti drhal si že zdavnaj zapustil. Če kmeta veseli drevo, ki že rodi sadje, če ima pastir veselje s prirastkom v svoji čredi, če se vsak, kdor je vzgojil rejenca, spet čuti mladega, kaj po tvojem mnenju občutijo tisti, ki so vzgojili duha, če vidijo, da je že dozorelo, kar so oblikovali, ko je bilo še mlado in nežno? Jaz si prisvajam tebe, moje delo si. Ko sem videl tvoj naravni dar, sem te začel vzgajati, spodbujal sem te, bodril in nisem pustil, da bi hodil počasi in leno, ampak sem te včasih še priganjal; in to delam še zdaj, ampak spodbujam te, ko že tečeš in me tudi ti spodbujaš. »Kaj še hočeš od mene?« sprašuješ. »Imam voljo!« V tem je največ, tako, kakor pravi pregovor: Začetek je že polovica vsega dela.30 Tako je tudi z dušo; velik del dobrega je v tem, da si želiš postati dober. Ali veš, komu pravim dober človek? Popolnemu, dovršenemu, tistemu, ki ga ne more nobena sila, nobena nujnost narediti slabega. Že te vidim takega, če boš le vztrajal in si prizadeval, da bi bilo vse, kar storiš in rečeš, skladno in ujemajoče in bi nosilo isti pečat. Duh moža, čigar dejanja si nasprotujejo, ni na pravem tiru. 10

Principia totius operiš dimidium occupant. Podobno npr. pri Horaciju (Pi­ sma, 1,2,40): Dimidium facti cjui coepit, habet.

107

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

XXXV. Pi s mo Ko te tako zelo prosim, da bi se izpopolnjeval v študiju filozofije, delam to zaradi sebe; želim imeti prijatelja; tega pa ne morem doseči, če se ne boš še naprej izobraževal tako, kakor si začel. Zdaj me imaš namreč rad, nisi pa moj prijatelj. »Kako da ne! Mar se to dvoje ne sklada?« Seveda ne, razlika je prav velika. Kdor je prijatelj, ljubi; kdor ljubi, pa zato še ni prijatelj. Prijateljstvo vedno koristi, ljubezen pa včasih tudi škoduje. Izpopolnjuj se že zaradi tega, da se naučiš ljubiti. Pohiti torej, da se tega ne boš naučil za koga drugega, medtem ko pomagaš meni. Že zdaj uživam ob misli, kako bova nekoč en duh in kako se mi bo žar, ki so ga izgubila moja leta, povrnil iz tvojih, čeprav nisi dosti mlajši; pa vendar se radostim že ob sami stvari. Sicer nam tisti, ki jih ljubimo, tudi v odsotnosti pripravljajo veselje, ampak to veselje je majhno in samo začasno. Šele takrat, ko jih vidimo, ko občujemo z njimi, čutimo pravo, živo radost, zlasti če ne vidimo pred seboj zgolj tistega, ki si ga želimo, ampak tudi takšnega, kakršnega si želimo. Prinesi mi torej najlepši dar, sebe samega, in da se boš še bolj podvizal, pomisli, da si umrljiv, jaz pa starec. Pohiti k meni, še prej pa k sebi. Izpopolnjuj se, predvsem pa skrbi, da boš vedno dosleden. Kadarkoli boš ho­ tel preizkusiti, ali je kaj storjeno, se opazuj, ali hočeš še danes tisto, kar si hotel včeraj. Sprememba volje kaže, da plavaš na nestalnih valovih in se obračaš po vetru. Kar je trdno in ute­ meljeno, ne blodi naokoli. Srečen je samo modrijan, nekoliko

108

ČETRTA

K N |I G A

pa tudi tisti, ki postaja moder in napreduje v modrosti. Razlika je samo v tem, da je ta šele v poletu in omahuje, oni pa ne več.

XXXVI. Pi smo Spodbujaj svojega prijatelja, naj velikodušno prezira tiste, ki mu očitajo, da je iskal samoto in brezdelje, da je zapustil svoj sijajni položaj in više cenil mir kakor vse drugo, čeprav bi lahko še marsikaj dosegel. Naj jim vsak dan dokaže, kako modro je ravnal sebi v korist. Tisti, katerim ljudje zdaj zavidajo, se ne bodo nehali spreminjati: eni bodo spodrinjeni, drugi bodo sami padli. Sreča je opoteča in različno bega možgane: enega spod­ buja k temu, drugega k onemu; tega hujska, naj se poganja za oblastjo, onega, naj razkošno živi; nekatere napihuje, nekatere pomehkuži in nazadnje docela uniči. »Toda ta ali oni jo vendar dobro prenaša.« Tako kakor vino. Zato ni tako, kakor te prepri­ čujejo, da je srečen tisti, ki ga obkroža veliko ljudi. K njemu hitijo od vsepovsod kakor k studencu, in tisti, ki pijejo iz njega, ga tudi skalijo. »Tvojemu prijatelju pravijo, da je bedak in naiv­ než.« Ti pa veš, da nekateri ljudje govorijo tako narobe, da moraš sprejeti njihove besede prav v nasprotnem smislu. Imenovali so ga srečnega. Ali je bil zaradi tega res srečen? Prav tako mi ni mar za to, da se je zdel nekaterim ljudem surov in neprijazen. Ariston je imel navado reči, da ima rajši resnega mladeniča kakor tistega, ki je zmerom dobre volje in priljubljen pri množici; kajti mlado vino, ki se zdi spočetka rezno in kislo, postane

109

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

sčasoma dobro, tisto pa, ki je prijetno, ko priteče iz stiskalnice, ne vzdrži dolgo. Pusti, naj ga imenujejo čemernega in sovražne­ ga do lastnega napredka; sčasoma bo ta čemernost prenehala, če bo le vztrajal in ostal vrl in kreposten, če bo sprejemal vase plemenito in trdno znanje, ne tistega, ki zadošča že, če se le dotakne kakega vprašanja. Zdaj je zanj čas učenja. »Kakor da je še kak čas, ko se ni treba učiti?« Ampak kakor se spodobi, da se človek v vsaki starosti uči, tako ni prav, da se damo v vsaki starosti poučevati. Smešno je in sramotno, če se starec uči abe­ cede; mladenič mora pripravljati, starec pa mora to uporabljati. Storil boš torej nekaj, kar bo tebi samemu koristilo, če boš napravil prijatelja tako dobrega, kakor le moreš. Pravijo, da je take dobrote prav tako koristno deliti kakor jih sprejemati. Sicer pa on ne more več izbirati: dal je besedo. Manj grdo pa je varati upnika kakor dobro upanje. Če hoče trgovec plačati svoj dolg, potrebuje ugodno plovbo, poljedelec pa potrebuje rodovitnost zemlje, ki jo obdeluje, in da sta mu zemlja in nebo naklonjena; onemu pa zadostuje za poravnavo dolga že samo dobra volja. Kar pa se tiče značaja, je sreča brez moči. Človeški duh naj se mirno tako izpopolni, da ne bo čutil niti izgube niti dobička; pa naj se zgodi karkoli, bo ostal enak in se ne bo ponižal, tudi če mu naključje vse iztrga. Ko bi se rodil v deželi Partov, bi znal že kot otrok napenjati lok;31 če bi se rodil v Germaniji, bi že kot deček vihtel lahko kopje; ko bi živel v časih naših pradedov, bi se naučil jahati in od blizu prebadati sovražnika. Vse to priporoča in ukazuje vsa31

Parti so sloveli kot izvrstni lokostrelci.

110

ČETRTA

KNJ I GA

komur vzgoja njegovega ljudstva. Ampak na kaj naj misli tvoj prijatelj? Na to, kar učinkuje proti vsemu orožju, proti vsakršnim sovražnikom, na to, da mora prezirati smrt, ki je sama po sebi nekaj strašnega in o kateri nihče ne dvomi, da je našemu sa­ moljubju sovražna. Nihče se ne uči, da bi, če bi bilo treba, ležal na rožicah, ampak se utrjuje zato, da tudi med mučenjem ne bi opustil upanja, in da bi, če bi bilo treba, nekoč celo ranjen stra­ žil pred okopi in se ne bi niti naslonil na kopje; kajti tisti, ki se naslanjajo na kako oporo, radi utonejo v spanje. Smrt ni nič hu­ dega, kajti nekaj hudega more biti le za tistega, komur je smrt nesreča. Če pa tako zelo hrepeniš po daljšem življenju, pomisli, da se nič od tega, kar se izmakne tvojim očem in se vrne v naročje narave, od koder je izšlo in bo kmalu zopet izšlo, ne uniči, ampak le preneha, ne pogine. Smrt, ki se je tako bojimo in se ji upiramo, nam samo prekine življenje, a ga ne ugrabi. Prišel bo dan, ki nas bo postavil spet nazaj v dnevno luč. Tega dneva bi se mnogi branili, ko jih ne bi peljal nazaj v življenje, na katero so že pozabili. Toda kdaj pozneje ti bom pokazal, da se vse, kar navidez pogine, v resnici samo spreminja. Mirno lahko odide, kdor ve, da se bo vrnil. Opazuj, kako stvari krožijo in se spet vračajo vase, pa boš videl, da se na tem svetu nobena stvar ne uniči, ampak da vse izjemoma pojema in raste. Poletje odide, a drugo leto ga zopet pripelje; zima mine, toda njeni meseci jo prinesejo nazaj; noč zakrije sonce, ampak njo samo bo že skoraj prepodil dan. Potovanje zvezd samo ponavlja to, kar je pre­ teklo, in neprenehoma se polovica neba dviga, druga polovica pa pada.

111

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Čas je že, da končam, dodajam pa samo še to, da se niti otroci niti slaboumni ne bojijo smrti in da bi bila največja sra­ mota, če nam razum ne bi dal tiste neustrašenosti, ki jo daje nespamet.

XXXVII. Pismo Obljubil si in se z vojaško prisego zavezal, da boš vrl, dober mož; največja obveznost je ta, da moraš težiti za poštenostjo in pravičnostjo. Kdor ti bo rekel, da je to lahka vojaška služba, se norčuje; nočem, da se slepiš. Iste besede se rabijo za to tako častno obveznost kakor za ono sramotno obvezo gladiatorjev: »Daj se žgati, vklepati in z mečem pobiti.« Od teh, ki dajejo svoje roke v službo amfiteatru ter jedo in pijejo, kar morajo povrniti s krvjo, naj se zahteva, da vse to trpijo, četudi ne svo­ jevoljno; od tebe se zahteva, da trpiš rad in prostovoljno. Njim je dovoljeno, da odložijo orožje in poskusijo, ali ima ljudstvo usmiljenje z njimi, ti pa ne boš ne odložil orožja ne prosil za svoje življenje; pokončen in nepremagan moraš umreti. Kaj bi imel od tega, če bi si tako izprosil nekaj malega dni ali let? Saj se rodimo zato, da bomo umrli. »Kako pa se bom rešil?« mi praviš. Nujnosti ne moreš uteči, lahko pa jo premagaš. Pot premagaj s silo,32 32

Vergilij, Eneida, II, 494.

112

ČETRTA

KNJ I GA

kako, ti bo pokazala filozofija. K njej se zateci, če hočeš biti brez skrbi, srečen, če hočeš biti svoboden, kar je najvišje dobro. Nihče drug ne more tega doseči. Neumnost je nekaj nizkega, prezirlji­ vega, grdega, suženjskega in podvrženega mnogim strastem. Vseh teh trdih zapovednikov, ki ukazujejo včasih izmenoma, včasih pa vsi hkrati, te reši filozofija, ki edina vodi k modrosti in svobodi. Samo ena pot pelje k njej, in sicer ravna: ne moreš zabloditi. Naravnost korakaj. Če si hočeš vse podvreči, se podvrzi razumu. Mnogim boš vladal, če bo tebi vladal razum. Razum te bo učil, kaj in kako moraš ravnati, da se ne boš kje spotaknil. Nikogar mi ne boš mogel imenovati, ki bi vedel, kako je začel hoteti, kar hoče. Človek se ne da vselej voditi preudarku, ampak nagonu. Prav tako pogosto srečuje sreča nas kakor mi njo. Sramotno je, če ne hodimo, ampak se damo nositi, naenkrat pa zaidemo v vrtinec dogodkov pa se čudimo in sprašujemo: »Kako sem prišel semkaj?«

XXXVIII. Pi smo Po pravici me siliš, naj bo tole najino dopisovanje pogostno. Najkoristnejši je pogovor, ki le polagoma posega v dušo; pri­ pravljeni, skrbno izdelani govori, ki jih posluša ljudstvo, so bolj hrupni kakor pa iskreni in zaupni. Filozofija je dober nasvet; dobrih nasvetov pa nihče ne daje kriče. Kdaj pa kdaj moramo uporabiti tudi tiste, da tako rečem, ljudstvo razvnemajoče go­ vore, ki naj spodbadajo dvomljivce. Kjer pa ne gre za to, ali se

113

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

hoče kdo učiti, ampak da se res uči, moramo govoriti mirneje. To je laže dojemati in se bolje zapomni, kajti ni treba velikih besed, pač pa takih, ki nekaj veljajo. Sejati jih moramo kakor semensko zrnje; čeprav je še tako drobno, vendar razvija svoje moči, če najde primerno zemljo, in iz njega poženejo največje rastline. Enako ravna razumna dejavnost, ki se ti zdi morda na prvi pogled neznatna, potem pa raste v svojih uspehih. Majhno je, kar govorimo, toda če duša to dobro sprejme, si opomore in zraste visoko. Zdi se mi, da je z nauki enako kakor s semeni: čeprav so revni, vendar mnogo dosežejo. Samo sprejeti jih mora sposoben duh ter jih obdržati v sebi. Tako bo on sam marsikaj ustvaril in vrnil več, kakor je prejel.

XXXIX. Pi s mo Filozofski očrt, ki si ga želiš, ti bom skrbno in na kratko sestavil. Vendar pomisli, ali ti ne bi bolj koristila redna razprava kakor to, čemur danes navadno pravimo breviarium, nekoč, ko smo še govorili latinsko, pa se je imenovalo summarium. Raz­ pravo bolj potrebuje tisti, ki se uči, povzetek33 pa tisti, ki že vse ve, kajti ona poučuje, ta pa samo spodbuja. Jaz pa ti želim postre­ či z obojim. A ne sprašuj me, kdo je ta pa ta: kdor se sklicuje na znana imena, je sam neznan. Napisal bom torej knjigo, ki jo želiš, toda po svoje; medtem imaš že mnogo drugih piscev, ka33

Breviarium oz. summarium.

114

ČETRTA

KNJ I GA

terih spisi niso, vsaj mislim, taki, kakršni bi morali biti. Vzemi v roke seznam filozofov; že to te bo vzdramilo, če boš videl, ko­ liko jih je delalo zate. Zaželel si boš, da bi bil tudi ti eden izmed njih: najlepše, kar ima plemenitega duha v sebi, je namreč to, da se da navdušiti za dobro in pošteno. Nobenega moža s ple­ menito dušo ne veseli, kar je nizkotno in podlo, samo velike ideje ga privlačijo in dvigajo. Kakor se plamen vzdiguje narav­ nost kvišku ter se ne da potlačiti niti ne more mirovati, tako se tudi duh stalno giblje ter je tem bolj živahen in dejaven, čim bolj je ognjevit. Srečen, kdor posveča to duševno delo dobrim namenom! S tem se bo odtegnil pravicam in oblasti usode, srečo bo zmerno užival, nesrečo pa zmanjšal ter preziral, kar je za druge občudovanja vredno. Možu velikega duha se spodobi, da prezira vse, kar je veliko, in bolj ceni zmerno kakor čezmerno. Prvo je namreč koristno in krepi življenjsko silo, drugo pa škodu­ je s svojim obiljem. Tako tlači prevelika rodovitnost žito na polju k tlom, preveč obtežene veje se lomijo, preveč pognojena zemlja ovira zorenje. Enako se dogaja tudi duhovom, ki jih prevelika sreča zbega. Komu je že kdaj prizadejal sovražnik toliko sramo­ te, kolikor so mu je prinesle njegove lastne strasti? Takim ljudem bi človek odpustil njihovo razuzdanost in blazno pohotnost edi­ nole zato, ker morajo trpeti za to, kar so storili. In ta besnost jih ne muči po krivici, kajti strast, ki preskoči naravno mero, posta­ ne nezmerna. Kar je naravno, ima svoje meje, kar pa je puhlo in prazno ter je nastalo iz gole strasti, ne pozna nobene meje. Kar je neogibno potrebno, se meri po tem, koliko koristi; kako pa boš meril to, kar je odveč? Ljudje utonejo v pohoti in v nasladah, ki jih ne morejo več pogrešati, če so jim prišle že v navado. In

115

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

potem so najnesrečnejši zato, ker so padli tako globoko, da jim je postalo neogibno potrebno to, kar je bilo odveč. Zato strežejo nasladam, namesto da bi jih uživali. In kar je najhujše - ljubijo svoje napake in nadloge. Nesreča pa je popolna takrat, ko je sramota ne samo v zabavo, ampak celo ugaja, in preneha biti v pomoč, ko tisto, kar je bilo napaka, postane način življenja.

XL. PISMO Hvala ti, da mi tako pogosto pišeš, kajti samo tako mi lahko pokažeš, kako je s teboj. Nikdar ne prejmem tvojega pisma, ne da bi takoj občutil tvojo bližino. Če nas veselijo slike odsotnih prijateljev, ker nam obnavljajo spomin in nam s prazno tolažbo lajšajo naše hrepenenje po njih, koliko bolj so prijetna pisma, ki nam prinašajo resnične vesti o odsotnem prijatelju! Kajti tisto, kar je najprijetnejše pri srečanju, odtehta sled prijateljeve roke na pismu. Poslušal si filozofa Serapiona, ko je tam govoril, in pišeš: »Besede navadno pograbi v naglici in jih ne pusti, da bi vse na­ enkrat pridrle iz ust, ampak jih stisne in pogoltne; saj bi jih bilo več, kot jih more dati en sam jezik.« Tega ne odobravam pri fi­ lozofu, čigar govor mora biti prav tako lepo urejen kakor njego­ vo življenje, nič pa ni urejeno, kar je prenagljeno. Zato daje Ho­ mer tiste nagle besede, ki letijo brez presledka kakor snežinke, v usta mlademu govorniku, mirne in slajše od medu pa starcu. Verjemi, da se silovit in gostobeseden govor bolj prilega kriča-

116

ČETRTA

KNJ I GA

ču na sejmu kakor tistemu, ki obravnava nekaj pomembnega in resnega, ki govori kot učitelj. Njegovo predavanje naj ne kaplja, pa tudi ne teče v curkih; ušes ne sme ne napenjati ne preobreme­ njevati. Kajti tudi tista revščina besed in suhoparnost poslušalcu preseda, ker se naveliča počasnega in večkrat prekinjenega go­ vora; vendar pa je bolj zadovoljen s tem, da čaka na to, kar bo slišal, kakor s tem, kar leti mimo njega. Sicer pa pravijo, da je treba učencem nauke dajati, toda kar zleti mimo, tega jim ni mo­ goče dati. Dalje mora biti vsako predavanje, ki išče resnico, neizumetničeno in preprosto. V takšnem govorjenju pred ljudstvom pa je kaj malo resnice. Takšno govorjenje hoče razgibati mno­ žico in potegniti nerazsodne ljudi za seboj, ne dopušča presoje, ampak se gladko odtegne. Kako nam lahko govor, ki naj služi naši blaginji, prevzame duše? Vsa sredstva, ki niso v nas samih, nam nič ne pomagajo. V takih predavanjih je poleg tega še veliko ničevega in praznega, več zvenka in klenka. Kar nas straši, mora­ mo miriti, kar nas zvablja, krotiti in dušiti, kar nas vara, raztresti; čutni nasladi se moramo upirati, lakomnost streti. Kaj je od vsega tega mogoče naenkrat? Kateri zdravnik more svoje bolnike kar mimogrede ozdraviti? Puhlo besedovanje ljudi niti ne razveseli. Toda menda vse, o čemer bi človek skoraj ne mislil, da je mogo­ če, zadostuje, da se tega naučiš; več ko preveč je, če ljudje to enkrat slišijo. Kajti česa bi se hotel kdo naučiti in kaj bi hotel posnemati? Kaj naj sodi o tistih, katerih govor je zmeden in tako dolgovezen pa nagel, da se ne more zadržati? Kakor se ljudje, ki tečejo po strmini navzdol, ne morejo ustaviti, kjer bi se radi, ampak jih teža telesa, ki je v teku, zažene dlje, kakor hočejo, tako se tudi nagli govor nima v oblasti in se ne poda filozofiji, ki 117

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i i u

besede postavlja, ne pa kar tako meče, ter se pomika oprezno korak za korakom. »Kako torej? Ali se ne sme kdaj pa kdaj tudi dvigniti?« Zakaj pa ne? Ampak to se mora zgoditi brez škode za dostojanstvo njenega značaja. Njena beseda naj bo krepka, vendar mirna; podobna naj bo neusahljivemu studencu, ne hu­ dourniku. Komaj bi govorniku dovolil tako hitrost govora, ki se je ne bi dalo zajeziti in ki teče brez vsakih zakonov. Kajti kako bi mu mogel slediti sodnik, zlasti še neizkušen? Tudi če bi se rad pobahal in že komaj premaguje svojo strast, naj hiti in govori samo toliko, kolikor morejo ušesa prenesti. Prav boš torej storil, če se ne boš ravnal po tistih, ki gledajo samo na to, koliko govorijo, ne pa na to, kako, in rajši govori, če že moraš, tako kakor Publij Vinicij. Ko so namreč spraševali, kako govori Publij Vinicij, je Azelij rekel: »Počasi.« Gemin Varij pa pravi: »Ne razumem, kako morete imenovati tega moža zgovornega, saj ne zna povezati niti treh besed.« Zakaj ne bi še ti govoril tako kakor Vinicij? Če pa bi bil kdo tako neslan, da bi ti skočil v besedo kakor tisti, ki je Viniciju, ko je ta pulil iz sebe besedo za besedo, kakor da ne govori, ampak narekuje, dejal: »Povej, mar nimaš ničesar povedati?« Kar pa se tiče Kvinta Haterija, slavnega govornika svojega časa, menim, naj se razu­ men mož od njega kolikor mogoče oddalji. Haterij se ni nikoli obotavljal, nikoli se ni v svojem govoru ustavil; kakor je začel, tako je šlo vse do konca. Vendar so stvari, ki enemu narodu bolj, drugemu manj pri­ jajo: pri Grkih lahko govoriš docela svobodno, mi pa smo nava­ jeni postavljati ločila, tudi kadar pišemo. Tudi naš Cicero, s ka­ terim se je rimsko govorništvo razmahnilo, je stopal korak za

118

ČETRTA

KNJ I GA

korakom. Rimski govor je bolj preudaren, pazi na svojo čast in gleda na to, da je spoštovan. Fabijan, ki se je odlikoval po življenju in znanju, pa tudi po govorništvu, je govoril bolj nezadržano kakor naglo in vihravo, tako da bi človek to imenoval lahkota, ne naglica. To dovoljujem tudi filozofu, ne zahtevam pa, da bi njegov govor tekel brez vsake zapreke; rajši vidim, da se govor počasi razvija, kakor da kar vre. Tem bolj pa te svarim pred tisto boleznijo, ki se te ne more lotiti, če se ne prenehaš sramovati; treba si je nabrusiti jezik in nehati poslušati samega sebe; nepazljivo govorjenje lahko prinese marsikaj, kar bi hotel grajati. Ne more te, pravim, zadeti kaj takega, dokler imaš čut za čast. Sicer pa je potrebna vsakodnevna vaja; svoj študij moraš prenesti s predmetov na besede. In čeprav boš imel dovolj besed in ti bodo brez truda tekle iz ust, jih moraš vendar uporabljati zmerno, kajti kakor se modremu možu spodobi skromna hoja, tako mu pritiče tudi miren, ne pa drzen govor. Skratka, velim ti, da govori počasi.

XLI. Pismo Najboljše in zate najbolj zdravo ravnanje je, če vztrajaš, ka­ kor pišeš, na poti k dobroti, ki bi si jo bilo neumno želeti, če jo moreš vzeti iz sebe. Ni nam treba dvigati rok proti nebu niti prositi svetiščnega čuvarja, da bi nas pustil k ušesu božjega kipa, kakor da bomo tako prej uslišani. Bog ti je blizu, s teboj je, v tebi je. Tako ti povem, Lucilij: v nas je neki svet duh, ki nas varuje in

119

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

opazuje vse naše dobro in slabo; tako ravna z nami kakor mi z njim. Nihče ni dober brez boga. Mar se more kdo brez njega upreti usodi? Samo on daje vzvišene nasvete, v vsakem vrlem možu prebiva neki bog; kateri, ne vemo.34 če najdeš gozd, poln pra­ starih, nenavadno visokih dreves, ki ti s svojimi gostimi vejami, ki rastejo druga nad drugo, zakrivajo pogled v nebo, ti ta ve­ ličastni prizor, tiha samota in čudovite sence tega tako gostega oboka v prosti naravi zbujajo vero v božanstvo. In kjer je pod previsno goro globoka jama, ki sega v izvotljeno skalovje, votlina, ki je ni naredila človeška roka, ampak so jo tako izvotlile naravne sile, bo tvoja duša zaslutila nekaj božanskega. Častimo izvire velikih rek; kjer iz temnih zemeljskih globin izvira silna reka, tam stojijo oltarji; tople vrelce častimo in marsikatero jezero imamo za sveto zaradi njegove temne sence ali nedognane glo­ bine. Če vidiš človeka, ki se ni bal nevarnosti, ki se ga naslade še niso dotaknile, ki je bil v nesreči srečen, sredi viharjev miren, ki gleda ljudi zviška, bogove pa zraven sebe - mar ga ne boš spo­ štoval? Mar ne boš dejal: »To bitje je preveliko in preveč vzvi­ šeno, da bi moglo biti podobno slabotnemu telesu, v katerem prebiva.« Neka božanska sila je prišla nadenj. To veliko, zmerno dušo, ki ji je svet tako rekoč premajhen in ki se smeje vsemu, česar se mi bojimo in kar želimo, poživlja neka božanska moč. Nekaj tako velikega ne more obstajati brez božanske podpore. Kakor sončni žarki sicer zadevajo zemljo, toda ostajajo tam, od koder prihajajo, tako tudi velika in sveta duša, ki nam je dana zato, da bi pobliže spoznali to, kar je božansko, sicer občuje z 34

Vergilij, Eneida, VIII, 352.

120

ČETRTA

KNJ I GA

nami, vendar se drži svojega izvora; tja je usmerjen njen pogled in tja teži, med nami pa biva kot neko višje bitje. In katera duša je to? Duša, ki se zanaša samo na tisto dobro, ki je njej lastno. Kaj je namreč bolj neumno kakor hvaliti na človeku nekaj, kar ni nje­ govo? Kaj je bolj nespametno kakor občudovati nekaj, kar se lahko takoj prenese na drugega? Zlata uzda konja ne poboljša. Drugače se vede lev, ki mu pozlatijo grivo, ko ga primejo in tako utrudijo, da si da potrpežljivo nadeti ta okras, drugače neukro­ čen, neokrašen lev, ki mu še niso zlomili poguma. Ta je namreč togoten in silen, takšen, kakršnega je hotela imeti narava, gro­ zotno lep; v okras mu je to, da ga ne moreš pogledati, ne da bi se ga zbal. Tega cenimo bolj kakor onega pohlevnega in z zlatimi bleščicami okrašenega. Nihče se ne sme bahati z ničimer drugim razen s tem, kar je njegovo. Hvalimo trto, ki obtežuje svoje mlade veje z grozdjem in se sama pripogiblje do tal, ker jo teži lasten pridelek. Mar bi kdo imel rajši trto, na kateri bi viseli zlati grozdi in zlati listi? Trti lastna krepost je njena rodovitnost; tudi pri človeku se mora hvaliti le to, kar je njegovo. Lepo družino ima in lepo hišo, veliko seje in veliko posoja na obresti, ampak vse to ni v njem, temveč okrog njega. Hvali pri njem, česar mu ni mogoče vzeti in česar mu ni mogoče dati, hvali to, kar je res njegova last. In kaj je to, me sprašuješ. Njegov duh in pamet v njem. Človek je namreč žival, ki ima razum in doseže najvišjo popolnost, če izpolni to, za kar se rodi. Kaj pa zahteva od njega ta razum? Nekaj prav lahkega; to, da živi po svoji naravi. Ampak to mu otežuje obča norost: drug drugega silimo v napake in grehote. Kako pa bi se mogli vrniti k svoji blaginji in sreči, ko nas nihče ne zadržuje in nas svet zapeljuje?

121

PETA

KNJ I GA

XLII. Pismo Ali te je ta mož že prepričal, da je dober in pošten? Ampak v tako kratkem času ne more nihče postati dober mož in ga ljudje ne moremo priznati kot takega. Ali veš, koga sedajle imenujem dobrega moža? Govorimo o možu drugega reda, kajti mož prvega reda se kakor feniks rodi samo vsakih petsto let. In ni čudno, če velike stvari nastanejo šele po dolgih presledkih; kar je srednje in povprečno ter za množico primerno, to pogosto ustvari naključje, kar pa je izjemno, se priporoča že s tem, da se redkokdaj pojavi. Ampak tisti mož je še daleč od tega, da bi bil to, za kar se izdaja. In ko bi vedel, kaj je dober mož, si ne bi domišljal, da je kaj takega, morda bi celo obupal, da bo takšen postal. »Ampak on misli slabo o slabih.« Tako mislijo tudi slabi; in ni večje kazni za malopridnega kot to, da ne ugaja niti sebi in svojim. »Ampak on sovraži tiste, ki zlorabljajo na hitro dobljeno veliko oblast.« Enako bo ravnal tudi sam, če bo mogel. Mnogi skrijejo svoje grehote zato, ker so prešibke; ko bi imele dovolj moči, ne bi bile nič manj drzne kakor tiste, ki jih je sreča že

122

PETA

K N ) I G A

razkrinkala. Manjkajo jim sredstva, da bi se mogle razviti v ma­ lopridnost. Tako se da tudi strupena kača brez nevarnosti prijeti, dokler je otrpla od mraza; strupa ji ne manjka, le učinka nima. Mnogim krutim, častihlepnim in pohotnim ljudem manjka samo naklonjenost usode, da ne morejo delati tako kakor najbolj iz­ prijeni. Spoznal boš, da hočejo isto, samo možnost jim daj, da bodo lahko počeli, kar želijo. Ali se spominjaš, da sem nekoč, ko si trdil, da imaš nekoga v oblasti, rekel, da je ta človek lahko­ miseln ptiček, ki ga ne držiš za nogo, ampak samo za pero? Zlagal sem se: držal si ga le za puh, ki ga je pustil za seboj in odletel. Veš, kako ti jo je potem zagodel, kako je poskušal marsi­ kaj, kar bi moralo pasti njemu samemu na glavo. Ni videl, da drvi skozi nevarnosti drugih v svojo lastno nevarnost. Ni mislil, kako nadležno je to, kar je iskal, tudi če ni odveč in nepotrebno. Pri stvareh, po katerih hrepenimo in za katere si prizade­ vamo, moramo upoštevati, da bodisi nič ne koristijo ali celo škodujejo; marsikaj je odveč, marsikaj pa ni niti malo vredno. Ampak tega ne sprevidimo in menimo, da bomo dobili take stvari zastonj, čeprav jih moramo v resnici drago plačati. In v tem se ravno kaže naša neumnost, da mislimo, da kupujemo samo to, za kar dajemo denar, o tistem pa, za kar dajemo sami sebe, si domišljamo, da je brezplačno. Česar ne bi hoteli kupiti, če bi morali dati za to svojo hišo ali kako prijetno in rodovitno zemljišče, to smo pripravljeni dobiti s skrbjo, z nevarnostjo, z izgubo svoje časti, svobode in tudi z izgubljanjem časa. Torej nam nič ni tako poceni kakor mi sami. Zato delajmo pri vseh svojih odločitvah in dejanjih tako, kakor delamo, kadar stopimo v trgovino, da bi kaj kupili: glejmo, koliko stane to, kar želimo.

123

P i s m a p r i j a t e l j u Luc i li j u

Pogosto ima stvar, za katero se nič ne plača, prav veliko vred­ nost. Lahko pa ti pokažem marsikaj, kar iščemo in kupimo, pa nas velja našo svobodo; bili bi sami svoji, ko to ne bi bilo naše. To torej preudarjaj ne le, kadar gre za dobiček, ampak tudi, kadar gre za izgubo. »To je nekaj, kar bo minilo.« To je naključ­ no; brez tega boš prav tako lahko živel, kakor si živel doslej. Če si to dolgo imel, izgubljaš nekaj, česar si se nasitil; če ne, boš nekaj izgubil, preden si se na to navadil. »Imel boš manj denar­ ja?« Ampak tudi manj jeze in nevolje. »Manj ugleda?« Pa tudi manj nevoščljivcev. Opazuj okrog sebe vse tisto, kar nas žene v blaznost, in videl boš, da nas ne mori toliko izguba sama kakor domišljija, da smo nekaj zgubili. Nihče ne čuti, da je nekaj izgubil, ampak samo tako misli. Kdor ima sebe, ni nič izgubil. Toda komu je dano, da ima sebe?

XLI11. Pismo Sprašuješ, kako je to prišlo do mene, kdo mi je povedal tvoje misli, ko nisi z nikomer govoril o tem. No, govorica, glas, ki največ ve. »Kako?« praviš. »Ali sem tako imeniten, da se širi govorica o meni?« Ne smeš se meriti po našem Rimu, ampak po kraju, kjer se mudiš. To, kar se odlikuje, kar se dviga nad svojo okolico, veliko pomeni tam, kjer se odlikuje. Kajti velikost nima določene mere, ampak se samo v primerjavi z drugimi stvarmi dviga ali pada. Ladja, ki je na reki velika, je na morju majčkena; krmilo, ki je za eno ladjo veliko, je za drugo prav majhno. Tako 124

PETA

KNJ I GA

si ti zdaj v provinci velik, čeprav se imaš za neznatnega. Kaj delaš, kako obeduješ in večerjaš, kako spiš, po tem se sprašuje, to se ve. Zato moraš živeti tembolj previdno. Da si srečen, pa sodi takrat, ko boš lahko živel tako rekoč pred očmi vsega sveta, ko te bodo tvoje stene samo varovale, ne pa skrivale, stene, o katerih večkrat mislimo, da nas ne obdajajo zato, da bi bolj var­ no živeli, pač pa zato, da bi bolj skrivaj grešili. Želim ti nekaj povedati, da boš lahko sodil o naših nraveh; težko boš našel koga, ki bi mogel živeti pri odprtih vratih. Naša slaba vest je postavila prednje vratarja, ne ponos in ošabnost. Živimo tako, da takoj pomislimo, da nas je zalotil, če nas je kdo nenadoma zagledal. Toda kaj pomaga, če se skrivamo ter se izogibljemo očem in ušesom ljudi? Čista vest kliče množico za pričo, slaba pa je tudi na samem plašna in v skrbeh. Če je pošteno, kar delaš, naj vedo vsi, če je sramotno, kaj imaš od tega, da nihče ne ve, ko pa ti veš? Nesrečnik, če se za to pričo ne meniš.

XLIV. PISMO Že spet se delaš tako majčkenega pred menoj in praviš, da je najprej narava ravnala preveč zlobno s teboj, potem pa še usoda. In vendar se lahko odtegneš prostaški množici in se po­ vzpneš do največje človeške sreče. Če je na filozofiji kaj dobrega, je to, da ne gleda na rodovnik. Vsi izhajajo od bogov, če se sklicujejo na prvi rod. Ti si rimski vitez in v ta častni stan te je dvignila tvoja dejavnost. Toda, pri Herkulu, za koliko drugih

125

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

je štirinajst sedežev v teatru nedostopnih! Kurija ne pripusti vseh; tudi vojni tabor je izbirčen pri tem, komu naj nakloni napore in nevarnosti. Toda zdrav razum je vsem na voljo, zanj smo vsi dovolj plemeniti. Filozofija nikogar ne zavrača, nikogar ne izbira: vsem sveti. Sokrat ni bil patricij, Kleant je nosil vodo in zalival vrt, Platon ni bil plemič, za plemiča ga je naredila šele filozofija. Zakaj bi torej obupal nad tem, da jim postaneš enak? Vsi bodo tvoji pradedje, če se dokažeš, da si jih vreden. Izkazal pa se boš predvsem, če se prepričaš, da te nobeden ne prekaša po plemenitosti. Vsak izmed nas ima prav toliko drugih pred seboj; vsi imamo korenine onkraj časa, do koder seže spomin. Platon pravi, da ni kralja, ki ne bi izhajal od sužnjev, in ne sužnja, ki ne bi izhajal od kraljev. Vse to se je v dolgih dobah menjavalo in usoda je enega povišala, drugega ponižala. Kdo je plemeni­ tega rodu? Tisti, ki ga je narava usposobila, da najde in ubere pot kreposti. Samo na to je treba paziti; sicer pa, če se sklicujemo na starost svojega izvora, izhajamo vsi iz tistega časa, pred katerim ni bilo nič. Od začetka sveta do današnjega dne se je izmenjala cela vrsta odličnih in podlih prednikov. Ni plemič tisti, čigar preddverje je polno zakajenih slik pradedov; nihče ni živel za našo slavo, in kar je bilo pred nami, ni naše. Duh plemeniti človeka; z njim se moremo dvigniti više, kakor dopušča usoda, pa naj smo kateregakoli stanu. Misli si, da nisi rimski vitez, ampak osvobojen suženj, pa lahko dosežeš, da boš edini svobod­ ni človek med vsemi, ki so se svobodni rodili. »Kako?« vprašaš. Če dobro in slabo drugače razlikuješ kakor ljudska množica. Treba je gledati, kam kaj gre, ne pa, od kod prihaja. Če obstaja kaj, kar lahko naredi življenje srečno, velja to z vso pravico za

126

P E T A

K N J I G A

dobro, kajti ne more se izmaličiti. Kaj je torej tisto, v čemer ljudje blodijo in se motijo, ko si vendar vsi želijo srečnega življe­ nja? V tem, da štejejo že sredstva za tisto, kar bi radi dosegli, stvari sami pa se izogibljejo. Bistvo srečnega življenja je resničen mir in neomajno zaupanje vanj, oni pa iščejo vzroke za nemir in skrb ter na zased polni življenjski poti svoja bremena ne le nosijo, ampak kar vlačijo. Tako se čedalje bolj oddaljujejo od tega, kar si želijo; čim bolj se trudijo za to, tem bolj se sami ovirajo. Enako se godi tistim, ki hitijo v labirintu: njihova naglica jih vodi po napačni poti.

X LV .

P i s mo Tožiš, da je tam, kjer sedaj živiš, premalo knjig. Ni pomem­ bno, koliko knjig imaš, ampak kako dobre. Jasno določeno branje koristi; če pa bereš vsevprek, se samo zabavaš. Kdor hoče doseči svoj cilj, naj hodi le po eni poti in naj se ne potika po mnogih poteh; kajti to se ne pravi hoditi, temveč bloditi. »Ampak,« praviš, »rajši bi videl, če bi mi dajal knjige, kakor da mi daješ nasvete.« Pripravljen sem ti poslati vse knjige, kar jih imam, ter izprazniti vse svoje skladišče. Da, celo samega sebe bi poslal k tebi, ko bi mogel. In če ne bi upal, da bo tvoje tamkajšnje služ­ bene dolžnosti kmalu konec, bi se res napotil k tebi, čeprav sem star, in se ne bi bal Haribde in Skile pa tiste bajne morske ožine. Plaval bi tja, ne le jadral, samo da bi te mogel objeti in na lastne oči presoditi, koliko je tvoj duh napredoval.

127

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Sicer pa, če želiš, da bi ti poslal svoje knjige, mislim, da se smem imeti zato prav tako malo za dobrega pisatelja, kakor bi si smel domišljati, da sem lep, če bi ti zahteval mojo sliko. Vem, da je to samo tvoja prijaznost, ne pa zrela sodba; in če bi zares tako sodil, vem, da bi ti to sodbo narekovala posebna ljubezen do mene. Pa naj bo tako ali tako, beri moje knjige tako kakor spise moža, ki išče resnico, jo vztrajno išče, a je še ni našel. Nobene resnice si še nisem prisvojil, nobena še ne nosi mojega imena. Veliko dam na sodbo velikih mož, nekaj pa si vendar pridržujem. Kajti tudi ti so nam prepustili marsikaj, česar niso našli, ampak kar moramo šele poiskati. In bržkone bi bili našli, kar je nujno potrebno, ko ne bi bili iskali tudi odvečnega in nepotrebnega. Veliko časa jim je vzelo igranje z besedami in sofistično razprav­ ljanje o tem in onem. Vozle delamo in vežemo dvoumje z bese­ dami, potem pa te vozle spet razvozlavamo. Pa imamo toliko časa za to? Mar ne vemo, da živimo in da moramo umreti? Z vso dušo moramo skušati priti do tja, kjer se nam ne bo treba bati, da bi nas varale besede, ampak le resničnost. Čemu mi prikazuješ, kako se besede razlikujejo med seboj? Nihče se še ni ukvarjal s tem razen tistega, ki se je pričkal v razpravljanju. So stvari, ki nas varajo; te se nauči razlikovati. Namesto dobrega se oklepamo slabega; naše želje so v sporu z našimi željami, naše zaobljube z našimi zaobljubami, naši sklepi z našimi sklepi. Kako je prilizovalec podoben prijatelju! Prilizovalec ga ne le posnema, ampak ga celo prekaša in prehiteva; on najde odprta in naklonjena ušesa ter prodre globoko v srce, ko se priljubi prav s tem, s čimer škoduje. Poučuj, kako lahko te podobnosti razlikujem med seboj. Namesto prijatelja pride k meni priliznjen sovražnik; grehote se

128

P E T A

K N ) I G A

prikradejo k nam pod imenom kreposti; blazna predrznost se skriva pod pretvezo hrabrosti, preudarnost in umerjenost se imenuje bojazljivost, bojazljivca imajo za previdneža. V takih stvareh bloditi je velika nevarnost; temu vtisni zanesljiv žig. Sicer pa ni nihče tako neumen, da bi se potipal po čelu, če ga vprašaš, ali ima roge, pa tudi ne tako bedast ali topoglav, da ne bi vedel, če ga hočeš pretentati s kakimi premetenimi sklepi. Takšno sleparjenje je tako neškodljivo kakor čaše in kamenčki rokohitrcev, ki nas prav s svojo prevaro zabavajo. Daj, da bom razumel, kako se to dela, jaz sem vse to že pozabil. Enako mislim o tistih prevarah - saj drugače ne morem imenovati sofizmov: niti ne škodujejo tistemu, ki jih ne pozna, niti ne koristijo onemu, ki jih pozna. Če pa vendar hočeš razčleniti dvoumje besed, nas pouči, da ni srečen tisti, ki ga ljudstvo tako imenuje in ki se mu je nabralo veliko denarja, temveč tisti, ki ima največje bogastvo v sebi, ki vzvišeno misli in prezira vse to, kar drugi občudujejo, ki ne vidi nikogar, s komer bi rad zamenjal, ki ceni človeka samo po tem, kolikor je človek, ki se ravna po zakonih svoje učiteljice narave in živi tako, kakor mu ta predpisuje, ki mu nobena sila ne more vzeti tega, kar ima, ki slabo obrača v dobro, ker se zaveda svoje pravilne presoje ter je neomajen in neustrašen in ga strela usode ne rani, ampak samo oprasne, pa še to prav redko kakor toča, ki se vrže na strehe in ne škodi prebivalcem. Kaj me torej zadržuješ s takšnimi dokazi, ki jih sam imenuješ »krive sklepe« in o katerih je pisalo že toliko knjig? Glej, vse življenje mi laže; to opominjaj, ono, če si upaš, povedi k resnici. Tisto, česar večji del je odveč, se mu zdi nujno potrebno. Pa tudi to, kar ni odveč, ne more človeka osrečiti. Kajti kar je potrebno, ni vselej tudi dobro. Kar je dobro,

129

P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i i u

je vsekakor potrebno; kar je potrebno, ni vselej dobro, ker je marsikaj, kar je potrebno, večkrat tudi prezira vredno. Nihče tako zelo ne odreka dobremu njegove vrednosti, da bi to dobro enačil s tem, kar je koristno samo za en dan. Torej kaj? Ali ne boš toliko bolj skrbel za to, da bi nam vsem pokazal, koliko časa zgubimo s tem, da se ženemo za nepotrebnim in odvečnim, in da je mnogim ugasnilo življenje, medtem ko so zbirali živila? Preiskuj posameznike, opazuj skupnost: vsakdo v svojem življenju misli na jutri. Kaj je na tem slabega, sprašuješ? Neskončno veliko. Kajti taki ljudje ne živijo, ampak nameravajo živeti, vse odlagajo. Če bi se še tako napenjali, bi se nam življenje prezgodaj izteklo; tako pa gre, če se obotavljamo, mimo nas, kot da ni naše; konča se poslednjega dne, a umira vsak dan. Toda da ne bom šel v svojem pismu prek mere, saj nočem, da bi ga bralec držal z obema rokama, bom tale svoj prepir z dialektiki, ki so preveč natančni in jim gre samo za takšno pre­ rekanje, odložil na drug dan.

XLVI. Pi s mo Tvojo knjigo, ki si mi jo bil obljubil, sem prejel; z namenom, da jo bom pozneje udobno prebral, sem jo odprl, da bi jo le površno prelistal, potem pa me je tako pritegnila, da sem jo bral še naprej. Kako dobro je napisana, lahko sklepaš že iz tega, da se mi je na prvi pogled zazdelo, kot da jo je napisal Tit Livij ali Epikur, ne pa jaz ali ti. Mene je tako prijetno prevzela, da

130

PETA

KNJ I GA

sem jo prebral na dušek. Sonce me je vabilo, glad me je opomi­ njal, oblaki so mi grozili, pa sem vendar vso prebral. Ni me samo zabavala, ampak sem je bil od srca vesel. Kako bister, kako duhovit je njen pisec! Rekel bi »kakšen zanos!«, ko bi se bil vmes odpočil in se po premoru spet dvignil; toda to ni bil zanos, ampak stanovitnost. Kompozicija je moška in dostojan­ stvena; pri vsem tem pa je vmes in na pravem mestu neka nežnost in milina. Velik si in vzvišen; takšnega te želim imeti, tako napreduj. Nekaj je k temu prispevala tudi snov. Zato si izbiraj zmerom tako snov, ki je plodna in ti spodbuja duha. Več ti bom o knjigi napisal, ko jo še enkrat preberem. Moja sodba o njej je še premalo utrjena, kajti tako mi je, kakor da sem samo slišal o njej, a je še nisem prebral. Nič se ne boj: resnico boš slišal. Kako si srečen, ker nimaš ničesar takega, da bi se ti kdo tako od daleč lagal! Lažemo pa morda iz navade, tudi če ni vzroka za to.

XLVII. Pi s mo Rad slišim od ljudi, ki prihajajo od tebe, da živiš prijazno s svojimi sužnji; tako se spodobi tvoji modrosti in tvoji izobrazbi. Sužnji so, vendar so ljudje, sužnji so, toda domačini, sužnji so, a pohlevni prijatelji, sužnji so - ne, sužnji so kakor mi, če pomisliš, da ravna usoda z njimi prav tako samovoljno kakor z nami. Zato se mi zdijo smešni tisti, ki jih je sram, da bi s svojim sužnjem skupaj obedovali. In zakaj? Samo zato, ker je ošabna navada, da

131

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

sužnji ne smejo gledati, kako obeduje njihov gospodar? Ta je več, kakor more prenesti, in požrešno polni svoj napeti trebuh; zmer­ no jesti se je že odvadil; ubogi sužnji pa ne smejo gibati z ustni­ cami niti tedaj, kadar govorijo. Bič uduši najmanjše mrmranje; niti kašlju, kihanju, kolcanju ne prizanašajo udarci z bičem; vsak glas, ki prekine molk, se kaznuje. Vso noč prestojijo nemi in tešči. Tako se dogaja, da govorijo o gospodarju tisti, ki pred gospodar­ jem ne smejo govoriti; tisti pa, ki so smeli govoriti ne le vpričo gospodarjev, ampak celo z njimi, ki jim niso zapečatili ust, so bili pripravljeni dati za svojega gospodarja glavo in obrniti nevar­ nost, ki je pretila njemu, nase. Pri obedih so govorili, na mučilih pa molčali. Potem je nastal pregovor: Kolikor sužnjev, toliko sovražnikov. Pravzaprav niso sovražniki, ampak si mi delamo sovražnike iz njih. Marsikaj drugega krutega in nečloveškega za­ molčimo, kakor na primer to, da jih zlorabljamo ne kot ljudi, ampak tako rekoč kot tovorno živino, da nam, kadar sedemo k mizi, eden briše slino, drugi pa pobira ostanke za pijanci. Tretji reže dragoceno perutnino, s spretno roko onegavi med prsmi in stegni in jo lepo razkosava, nesrečnik, ki živi le zato, da reže pitane piščance; še bolj pa je vreden pomilovanja tisti, ki se iz poželjivosti tega uči, kakor tisti, ki se tega uči, ker je k temu prisiljen. Nekdo spet, namreč točaj, ki je nališpan kakor ženska, se bori s svojimi leti: ne sme pokazati, da ni več mladenič. Če­ prav je zastaven kakor vojščak, ima gladko brado, lasje so mu zguljeni ali iztrgani, pa mora prebedeti vso noč, da jo deli s svojim gospodarjem, ki jo preživlja v pijanosti in pohoti. V spal­ nici je mož, pri gostiji pa mladeniški strežnik. Drugemu je pover­ jeno nadzirati goste. Ta revež stoji in opazuje, koga prilizovanje

132

PETA

KNJ I GA

in nezmernost v jedi in pijači ali nesramen jezik delajo vrednega, da bo povabljen še jutri. Poleg teh so tam še nakupovalci vsega, kar je treba za kuho, ki natanko poznajo gospodarjev okus in vedo, kaj mu gre v slast, ob čem se že pri pogledu naslaja, kakšna nova jed prija njegovemu bolnemu želodcu, kaj se mu gabi zato, ker je že prenasičen, in česa si prav danes želi. Ne prenese, da bi večerjal s temi ljudmi, in misli, da bi bila njegova visokost zmanjšana, če bi prisedel s svojim sužnjem k isti mizi. Toda pri bogovih! Koliko izmed njih je njemu gospodarjev! Videl sem nekdanjega gospodarja, ki je stal pred pragom osvobojenca Kalista in je bil - on, ki mu je bil pripel na prsi tablico z imenom in ceno, ko ga je postavil naprodaj - sedaj zavrnjen, medtem ko so drugi vstopali.33 Tako se mu je zahvalil tisti suženj, ki je bil vržen v prvo dekurijo, v kateri klicarji preskušajo svoj glas; in sam je zavrnil njega ter ga imel za nevrednega svoje hiše. Gospodar je prodal Kalista; toda koliko ga je to veljalo! Kar pomisli, da je ta, ki ga imenuješ svojega sužnja, zrasel iz istega semena, da živi pod istim nebom, enako diha, enako živi, enako umira kakor ti! Ti lahko prav tako vidiš v njem svo­ bodnega človeka kakor on v tebi sužnja. Z Varovim porazom36 je usoda hkrati ponižala mnoge, ki so bili najodličnejšega rodu in so pričakovali kot plačilo za svojo vojaško službo senatorsko čast: enega je napravila za pastirja, drugega za čuvarja navadne koče. Ne preziraj človeka zaradi njegovega stanu, v katerega utegneš tudi sam preiti, medtem ko ga preziraš! 35 36

V času cesarjev Klavdija in Nerona se je veliko nekdanjih sužnjev po­ vzpelo na pomembne položaje v družbi. V bitki z Germani v Tevtoburškem gozdu leta 9.

133

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Nočem se spuščati na tako obširno polje in razpravljati o ravnanju s sužnji, do katerih smo tako prevzetni in kruti ter jih sramotimo, če le moremo. Vendar pa vedi, da je glavno pravilo mojega nauka, da živi s tistim, ki je nižji od tebe, tako, kakor bi želel, da bi višji živel s teboj. Kadarkoli ti pride na misel, koliko si smeš dovoliti proti svojemu sužnju, pomisli, da si sme prav toliko dovoliti proti tebi gospod, ki je nad teboj. »Ampak jaz nimam nobenega nad seboj,« praviš. Ti si še v najboljših letih, morda ga boš še kdaj imel. Mar ne veš, v kateri starosti je začela služiti Hekuba, koliko so bili stari Krojz pa Darejeva mati in Platon pa Diogen?37 Ravnaj s svojim sužnjem prizanesljivo, tova­ riško, družabnik naj ti bo, s katerim se pogovarjaš, ga sprašuješ za nasvet in z njim sediš pri isti mizi. Tu mi bo zaklicala vsa truma mehkužnih razvajencev: »To je nizkotno, to je sramotno!« In morda bom prav te zalotil, kako poljubljajo roko sužnjem drugih gospodarjev. Niti tega ne ve­ ste, kako so naši predniki prihranili gospodarjem sovražnost in sužnjem poniževanje? Gospodarja so imenovali očeta družine, sužnje pa domačine, člane družine. Uvedli so praznični dan, pa ne zato, da bi gospodarji samo na ta dan jedli skupaj s sužnji, ampak so dovolili sužnjem, da sedijo na častnih mestih in sodijo; tako so razglasili družino za republiko v malem. »Kako torej? 37

Hekuba je po osvojitvi Troje kot starka postala Odisejeva sužnja. Krojza je premagal in zajel perzijski kralj Kir. Darejevo mater Sizigambido je zasužnjil Aleksander Veliki. Platona naj bi po neki zgodbi tiran Dio­ nizij Sirakuški zadržal na svojem dvoru in ga potem skušal prodati kot sužnja. Diogena naj bi med nekim potovanjem zajeli pirati in ga v Korintu prodali kot sužnja.

134

PETA

K N | I G A

Ali naj vse svoje sužnje pripuščam k svoji mizi?« Prav tako ne, kakor nimaš pri mizi vseh otrok. Motiš se, če misliš, da bom nekatere, kakor na primer gonjača mul in volarja, zapostavljal zato, ker opravljajo bolj umazano delo; ocenjeval jih ne bom po njihovem opravilu, ampak po njihovih nraveh; dobre ali slabe nravi si pridobi vsak sam, delo pa mu odkazuje naključje. Neka­ teri naj jedo s teboj, ker so tega vredni, drugi pa, da bi vredni postali. Kar je namreč še ostalo v njih hlapčevskega zaradi obče­ vanja s prostaki, tega se bodo otresli, če bodo v dostojnejši druž­ bi. Lucilij, prijatelja ti ni treba iskati samo na forumu in v kuriji, našel ga boš tudi doma, če boš skrben in pozoren. Pogosto ob­ leži dobra snov, ker ne najde umetnika; poskusi in se boš prepri­ čal. Kakor je neumen tisti, ki hoče kupiti konja, pa si ne ogleda živali same, temveč le plahto in jahalno opravo, tako je več kot neumen, kdor ceni človeka bodisi po obleki bodisi po stanu, ki ni pravzaprav nič drugega kakor obleka. »Suženj je.« Ampak morda svoboden po duhu. »Suženj je.« Ali mu bo to škodovalo? Pokaži mi koga, ki ni: eden je suženj pohotnosti, drugi pohlepa po denarju, tretji častilakomnosti, vsi pa smo sužnji želja in stra­ hu. Lahko bi ti imenoval bivšega konzula, ki je suženj stare žen­ ske, pokazal bi ti bogataša, ki je podložen mladi dekli, in mlade ljudi iz najodličnejših rodov, ki so sužnji pantomimikov; nobena sužnost ni bolj sramotna od prostovoljne. Zato naj te tisti ostudni ošabneži ne prestrašijo: svojim sužnjem bodi prijazen in ne prevzeten gospodar. Sužnji naj te spoštujejo, namesto da bi se te bali. Zdaj pa bo kdo rekel, da pozivam sužnje k orožju, obljub­ ljajoč jim svobodo, in da želim gospodarje ponižati, ker sem

135

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i j u

dejal, da naj sužnji gospodarja rajši spoštujejo, kakor pa da bi se ga bali. »Tako torej?« bo rekel. »Ali naj ga spoštujejo kakor klien­ ti, kakor častilci, ki hodijo voščit odličnikom dobro jutro?« Kdor tako pravi, pozablja, da ne more biti premalo gospodarjem, kar je dovolj bogu, namreč spoštovanje in ljubezen: kjer je ljubezen, tam ne more biti strahu. Zato mislim, da ravnaš zelo prav, ko nočeš, da bi se te tvoji sužnji bali, in jih kaznuješ le z besedami; z bičem se opominjajo le nespametne živali. Ne rani nas vse, nad čimer se morda spotikamo, ampak tako smo razvajeni, da takoj zbesnimo in se razjezimo, kakor hitro nam kaj ni po volji. Navzeli smo se miselnosti kraljev, ki pozabijo na svojo moč in slabost drugih ter se tako razvnamejo in tako divjajo, kakor da se jim je zgodila krivica, čeprav jih njihov visoki položaj ščiti pred nevarnostjo. To dobro vedo, pa vendar iščejo priložnost, da bi škodovali. Mislijo, da so utrpeli krivico samo zato, da bi mogli delati krivico. Ne maram te dalje zadrževati, ker te ni treba spodbujati. Dobre nravi imajo med drugim na sebi to, da so same sebi po­ godu in da vztrajajo; malopridnost je lahkoživa, pogosto se spre­ minja, toda ne na bolje, ampak v kaj drugega.

XLVIII. Pismo Na pismo, ki si mi ga poslal s potovanja in ki je tako dolgo kakor potovanje samo, ti bom odgovoril pozneje; moram se umakniti v zatišje in premišljevati, kaj naj ti svetujem. Kajti tudi

136

PETA

K N J I G A

ti, ki me sprašuješ, si dolgo premišljal, ali naj me vprašaš za na­ svet: koliko bolj moram storiti to jaz, ker je treba več časa, da vprašanje rešiš, kakor da ga predložiš, zlasti ker je nekaj druge­ ga koristno tebi, nekaj drugega meni. Že spet govorim kakor epikurejec? Ne, meni koristi isto kakor tebi; ne bi bil tvoj prija­ telj, če ne bi bilo vse, kar se tiče tebe, tudi moja stvar. Prijateljstvo nam dela vse stvari skupne; ni sreče niti nesreče za posameznika: živimo v skupnosti. Tudi ne more nihče srečno živeti, kdor gleda samo nase in obrača vse v svoj prid: za drugega moraš živeti, če hočeš živeti zase. Ta družbena vez, če jo skrbno in vestno čuvamo, nas druži kot ljudi z ljudmi in kaže, da obstaja neko skupno pravo človeškega rodu, predvsem pa koristi pri negovanju tiste notra­ nje prijateljske zveze, o kateri sem govoril. Kajti vse bo imel skupno s prijateljem, kdor ima veliko skupnega s človekom. To, moj dobri Lucilij, bi si rajši pustil predpisovati tistim bistroumnim možem, namreč kaj dolgujem prijatelju, kaj človeku, kakor pa to, na koliko načinov se rabi beseda »prijatelj« in kaj vse pomeni beseda »človek«. Glej, tu se razhajata modrost in neumnost v nasprotno smer. Kateri se naj pridružim? V katero stran mi veliš iti? Enemu je človek prijatelj, drugemu pa niti prijatelj ni človek; eden pridobiva prijatelja sebi, drugi pa sebe prijatelju. Zavijaš mi besede in se igraš z zlogi. Kajne, če ne bom znal skrpati zelo lokavih vprašanj in izvajati z napačnim skle­ pom laži iz resnice, ne bom mogel ločiti, čemu naj se izogibljem in po čem naj hrepenim. Sram me je: pri tako resnih stvareh se starci igramo! »Miš je zlog, miš pa gloda sir, torej zlog gloda sir.« Re­ cimo, da se v tem krivem sklepu ne znajdem: kakšna ne-

137

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

varnost mi grozi zaradi te nevednosti? Kakšna škoda? Brez dvoma bi se moral bati, da bom lovil kdaj zloge v past ali da mi bo, če ne bom pazil, knjiga požrla sir. Toda morda je še bistroumnejši tale sklep: »Miš je zlog, zlog pa ne gloda sira, torej miš ne gloda sira.« O, kakšne otročarije! Torej zato pri­ vzdigujemo obrvi? Zato si pustimo rasti brado? To je, kar uči­ mo z žalostno resnim in bledim obrazom? Bi rad vedel, kaj obljublja filozofija človeškemu rodu? Dober nasvet. Enega kli­ če smrt, drugega tare revščina, tretjega muči bogastvo, bodisi tuje, bodisi lastno. Oni se trese pred zlo usodo, ta se želi iz­ makniti svoji sreči, ta je nezadovoljen z ljudmi, oni z bogovi. Kaj bi rad s temi otročarijami? Ni časa za šale, nesrečniki te kličejo, da bi jim pomagal. Obljubil si, da boš pomagal bro­ dolomcem, ujetnikom, bolnikom, revnim in takim, ki že po­ nujajo svoj tilnik dvignjeni sekiri. Kam vendar blodiš? Kaj uganjaš? Ta, ki se z njim šališ, se boji. »Pomagaj nam!« ti od­ govarjajo vsi, ki jim grozi poguba. Z vseh strani dvigajo roke k tebi in te prosijo pomoči, da jim rešiš življenje, ki je tako rekoč že zgubljeno in čaka, kdaj ga bo konec; ti si njihovo upanje in njihova rešitev. Prosijo te, da jih potegneš iz navala viharnih valov na varno, da jim, razkropljenim in blodečim, pokažeš jasno luč resnice. Povej jim, kaj nam je narava določila kot nujno potrebno in kaj je po njenem odveč, kako lahke za­ kone je dala, kako prijetno in brezskrbno je življenje tistih, ki se ravnajo po njih, kako pa je bridko in zapleteno življenje onih, ki bolj zaupajo prazni veri kakor naravi. Pojasni jim, kaj lahko odvrne nekaj tega zla. Kaj more ustaviti njihova pože­ lenja? Kaj jih lahko vsaj brzda? O, da bi nam ti dialektiki le nič

138

PETA

K N ) I G A

ne koristili! Ampak škodujejo. Če boš hotel, ti bom jasno do­ kazal, da se plemenita narava človeka, ki se ukvarja s takimi premetenimi nauki lažnivih modrijanov, pohabi in shira. Sram me je povedati, kakšno orožje dajejo v roke tistim, ki naj se borijo proti usodi, in kako jih opremljajo. Takole se hodi k najvišjemu dobremu? Ne, tako dospe filozofija le do tistih grdih in sramotnih sofizmov, ki niti advokatom niso v čast. Kaj namreč delate drugega vi, ki tistega, kogar sprašujete, vede zavajate v krive sklepe, kakor da mu zbujate videz, češ da ste pravdo že dobili? Toda kakor tam sodnik, tako tudi tukaj filozofija postavi vse v prejšnje stanje. Zakaj se tako od­ daljujete od svojih čezmernih obljub? Bahaško ste govorili, da boste storili, da bo moje oči prav tako malo slepil blišč meča kakor blišč zlata, da bom z junaštvom in vztrajnostjo poteptal to, kar si vsi želijo in česar se vsi bojijo - in zdaj se ponižujete vse do osnov slovnice! Kaj pravite? Tako se pride do zvezd?38 To je namreč tisto, kar mi obeta filozofija: da me bo naredila ena­ kega bogu; za to sem povabljen, za to sem prišel, torej drži besedo! Kolikor tedaj moreš, moj Lucilij, se ogibaj tem sofizmom in temu prevračanju besed lažnih filozofov. Poštenemu možu se spodobi to, kar je jasno in preprosto. Tudi ko bi bilo naše živ­ ljenje še dosti daljše, bi morali varčno gospodariti z njim, da bi nam zadostovalo za to, kar nam je nujno potrebno. Tako pa je blaznost učiti se pri tolikem pomanjkanju časa še tega, kar nam je docela odveč. 38

Vergili), Eneida, IX, 641.

139

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

XLXIX. Pi s mo Nemaren in zanikrn, Lucilij, je tisti, ki ga samo kak kraj spomni na to, naj misli na svojega prijatelja, vendar pa nam včasih kraji, kjer se počutimo kakor doma, zbujajo hrepenenje, ki je skrito v našem srcu, in nam ne vračajo ugaslega spomina, ampak ga le osvežujejo, kakor bolečino žalujočih, četudi jo je čas že pomiril, spet obnovita zaupen služabniček ali pogled na obleko ali na hišo. Glej, moj Lucilij, saj boš komaj verjel, kako so mi Kampanija in zlasti še Neapelj in tvoji Pompeji spet pre­ budili hrepenenje po tebi. Ves stojiš pred menoj kakor takrat, ko sem se poslavljal od tebe; vidim te, kako požiraš solze, kako ne moreš premagovati svojih silnih čustev. Tako mi je, kakor da sem te pravkar izgubil. Kajti »pravkar« ne pomeni nič, če pomislim nazaj. Se pravkar sem kot deček sedel v šoli filozofa Sotiona, pravkar sem začel nastopati kot odvetnik, pravkar sem prenehal hoteti, da bi bil odvetnik, pravkar sem prenehal biti odvetnik, ker sem spoznal, da za to nisem sposoben. Neskončna je hitrost časa; najbolj se nam kaže, kadar se oziramo nazaj. Kajti dokler pazimo na sedanjost, ne vidimo, kako nas čas prehiteva, kako neopazno švigne mimo nas. Zakaj, me sprašuješ. Ves čas, ki je šel mimo, je zbran na enem mestu, naenkrat ga pregledamo, vse pade enako globoko. Ne more biti dolgih pre­ sledkov tam, kjer je vse tako kratko. Samo trenutek je, ki ga živimo, in še manj ko trenutek. Pa še to najmanjše je menda narava tako porazdelila, da se nam zdi, kot da je daljše. Nekaj od tega je napra-

140

PETA

KN ] I G A

vila za otroštvo, nekaj za deška leta, nekaj za mladeniška leta, nekaj kakor prehod od mladeniških let v starost, nekaj pa kot starost samo. Koliko stopenj je spravila na tako majhen prostor! Pravkar sem te spremil od doma, in vendar je tale »pravkar« do­ bršen del našega življenja; le pomislimo, kako kratko je. Že pona­ vadi se mi je zdelo, da čas beži, zdaj pa mi je njegova naglica kar neverjetna, bodisi ker čutim, da se bližam poslednjemu cilju, bodisi ker postajam pozoren in se začenjam zavedati, kaj sem izgubil. Zato sem tembolj ogorčen, da nekateri največ tega časa, ki komaj zadostuje za nujne potrebe, zapravljajo za to, kar je odveč, pa čeprav še tako skrbno ravnajo z njim. Cicero pravi, da ne bi imel dovolj časa za to, da bi bral lirike, tudi če bi mu njegova leta podvojili. Prav tako je z dialektiki; ti so s svojimi neum­ nostmi še bolj neužitni. Ne trdim, da jih ne bi smeli niti pogle­ dati, pravim, da jih glejmo, toda samo od daleč in le zato, da nas ne bi imeli za norca in mi ne bi mislili, da je v njihovih besedah kaj velikega, da se skriva v njih kaj dobrega. Zakaj se mučiš in trapiš z vprašanjem, ki ga je pametneje prezirati kakor reševati? Kdor je varen in brez skrbi udobno hodi po svetu, naj pobira vsako malenkost; kadar je sovražnik za hrbtom in dobi vojak ukaz, naj se dvigne, takrat sila in potreba odvržeta vse, kar je zbral brezdelni mir. Ne utegnem loviti dvoumnih besed in preizkušati na njih svoje bistroumnosti: Narode glej, ki se družijo, mesta, kako so zaprla svoja si vrata in brusijo znotraj orožje, da z njim bi mene in moje ljudi pokončali,39 39

Vergilij, Eneida, VIII, 385-86.

141

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Junaško moram poslušati ta hrup vojne, ki hrumi okrog mene. Po pravici bi se vsem zdel prismojen, če bi takrat, ko starci in ženske znašajo kamne na utrjeno obzidje, ko oborožena mladina čaka pri vratih in zahteva znamenje, naj plane iz mesta, ko se med vrati že bliska sovražno orožje in se že tresejo tla od podkopov in rovov, brezbrižno sedel in koval takele smešne silogizme: »To, česar nisi izgubil, imaš; rogov pa nisi izgubil, torej imaš rogove.« In klatil še marsikaj drugega po zgledu tega bistroumnega čen­ čanja. Prav tako pa bi se tebi moral zdeti prismojen, če bi se ukvarjal s takimi neznatnimi rečmi, s katerimi me zdaj kar ob­ legajo. V prvem primeru bi mi grozila nevarnost samo od zunaj, zid bi me ločil od sovražnika, zdaj pa je to, kar prinaša smrt, v meni. Nimam časa za take norčije, v rokah imam nekaj zelo pomembnega. Kaj naj storim? Smrt me zalezuje, življenje beži. Proti temu me v čem pouči; stori, da ne bom bežal pred smrtjo, življenje pa ne pred menoj. Daj mi poguma zoper težave, da bom ravnodušen do vsega, kar je neizogibno, razširi mi ozek prostor mojega časa. Pouči me, da vrednost življenja ni odvisna od nje­ govega trajanja, ampak od tega, kako ga uporabljamo, in da se lahko zgodi in se pogosto tudi res dogaja, da je tisti, ki je dolgo živel, živel prekratko. Reci mi, ko grem spat: »Morda se ne boš več prebudil.« In ko se prebudim: »Morda ne boš mogel več zaspati.« In kadar bom odhajal z doma, mi reci: »Morda se ne boš več vrnil.« In ko se vrnem, mi reci: »Morda ne boš več mogel oditi.« Motiš se, če meniš, da je prostor, ki loči življenje od smrti, samo na plovbi prav majhen; povsod je ta stena med življenjem in smrtjo enako tanka. Nikjer se smrt ne kaže tako blizu, pa je vendar blizu povsod. To temo mi razprši, potem mi boš laže dopovedoval

142

PETA

KNJ I GA

to, na kar sem pripravljen. Narava nas je ustvarila takšne, da smo dobre glave, ter nam dala nepopolno pamet, vendar pa takšno, da se lahko izpopolni. Govori mi o pravičnosti, o pobožnosti, o poštenosti, zmernosti in sramežljivosti, tako o tisti, ki se tiče tujega telesa, kakor o tisti, ki se tiče lastnega. Če me ne boš vodil po ovinkih, bom laže dospel tja, kamor želim. Kajti tako pravi traged Evripid: »Glas resnice je preprost.«40 Zato je ne smemo zapletati. Kajti lokava prekanjenost se najmanj spodobi duhovom, ki si prizadevajo za nekaj velikega.

L. Pismo Tvoje pismo, ki si ga poslal pred meseci, sem prejel šele zdaj. Zato se mi je zdelo odveč, da bi tistega, ki mi ga je prinesel, vprašal, kaj delaš. Kajti moral bi imeti dober spomin, da bi se tega spo­ minjal. In vendar upam, da še živiš tako, da lahko vem, kaj delaš, kjerkoli že si. Kajti kaj naj delaš drugega, kakor da se vsak dan poboljšuješ, da vsak dan odložiš nekaj svojih zmot in spoznavaš, da si sam kriv tega, kar naprtuješ okoliščinam? Marsikaj namreč pripisujemo krajem in okoliščinam, ampak spremljalo nas bo, kamorkoli se preselimo. Harpasto, noro sužnjo moje žene, po­ znaš; ostala je v moji hiši kot nadležna dediščina. Meni so take spake zelo zoprne; če se želim zabavati z norcem, mi ga ni treba iskati daleč, smejem se samemu sebi. Ta nora ženska je hipoma 411

Feničanke, 469.

143

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

oslepela. To se ti bo zdelo neverjetno, toda resnično je. Ona ne ve, da je slepa; kar naprej prosi svojega nadzornika, naj se preseli z njo drugam, češ da ji je ta hiša pretemna. Temu se smejemo, ampak zapomni si, da nas vse lahko doleti kaj takega. Nihče se ne zaveda, da je skop, nihče, da je suženj svojih strasti in poželenj. Vendar pa slepi iščejo vodnika, a mi blodimo brez vodnika in govorimo: »Nisem častihlepen, ampak v Rimu ne more nihče drugače živeti; nisem zapravljiv, toda mesto samo zahteva velike izdatke. Ni moja napaka, da sem nagle jeze, da moje življenje še ni urejeno, tega je kriva mladost.« Zakaj varamo sami sebe? Ni vse zlo zunaj nas, temveč v nas, v našem drobu sedi. Zato tako težko ozdravimo, ker ne vemo, da smo bolni. Če se začnemo zdraviti, kako dolgo bo trajalo, da se znebimo toliko in tako hudih bolezni? Mi pa niti še ne iščemo zdravnika, ki bi imel manj dela, če bi prišel, ko se bolezen še ni zakoreninila. Nežna in neizkušena srca bi rada sledila vodniku, ki bi jim kazal pravo pot. Nihče se težko ne vrača k naravi razen tistega, ki je odpadel od nje. Sramujemo se, da naj bi se pameti šele učili, toda pri Herkulu, če si je sramotno iskati učitelja za to, potem moram obupati, da nam bo naključje tolikšno dobrino kar samo prineslo. Delati moramo, in da povem resnico, to delo ni posebno veliko, samo če se začnemo, kakor sem rekel, učiti in boljšati, preden se popačenost ukorenini v nas. Pa tudi če se je že ukoreninila, ne obupujem. Nič ni takega, česar ne premagata vztrajno delo ter pozorna in vestna skrb. Saj se dajo tudi krivo rastoči hrasti naravnavati, ukrivljene hlode izravnava toplota in vse, kar drugače zraste, se da oblikovati tako, kakor zahteva potreba. Koliko laže se da oblikovati torej naša duša, ki je bolj

144

PETA

KNJ I GA

gibka kot vsaka tekočina? Kaj je namreč duša drugega kakor nekak eter? Vidiš pa, da je eter lažji kot vsaka druga snov. Lucilij moj, čeprav nas zloba že dolgo obseda, te to ne sme ovirati, da ne bi dobro mislil o nas. Nihče ne postane dober, preden ni bil slab. Vsi smo že vnaprej določeni za to, da se čednosti naučimo, napak pa odučimo. Toda tem pogumneje si moramo prizadevati, da bi se poboljšali, ker je posest dobrine, ki smo si jo pridobili, trajna. Čednosti se ne da odučiti. To, kar je čednosti in vrlini nasprotno, obtiči na tujih tleh in se da zato pregnati in zatreti. Trdno sedi samo to, kar je prišlo na svoje pravo mesto. Vrlina je dana po naravi, grehote pa so ji sovražne. Toda kakor čednosti in vrline, ki so se naselile v nas, ne morejo več oditi in jih ni težko ohraniti, tako je prva pot k njim strma, ker se slaboten in bolehen duh boji tistega, česar še ni izkusil; zato ga je treba prisiliti, da krene na to pot. Potem zdravilo ni trpko; takoj je namreč prijetno, ko nas začne zdraviti. Druga zdravila so nam všeč šele po zdravljenju; tako je tudi filozofija zdravilna in sladka.

LI. PISMO Kakor kdo more, moj Lucilij! Ti imaš tam Etno, slavno sicilsko goro. Zakaj jo Mešala ali Valgij - to sem namreč bral pri obeh - imenujeta edinstveno, ne vem, ko vendar še veliko drugih krajev bljuva ogenj, ne samo visokih, čeprav ti pogo­ steje, ker se ogenj kajpak dviga kar najbolj visoko, marveč tudi niže ležečih. Jaz sem zadovoljen, ker ne morem drugače,

145

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

z Bajami, ki pa sem jih že drugi dan po svojem prihodu za­ pustil. Temu kraju se je treba, čeprav ima mnogo naravnih ugodnosti, izogibati zato, ker ga tako radi obiskujejo ljudje, ki ljubijo razkošje. »Kako torej? Mar smemo kak kraj sovražiti?« Nikakor ne. Toda kakor modremu in poštenemu možu ena obleka bolj ugaja od druge, pa ne zato, ker bi sovražil kako barvo, ampak ker misli, da so določene barve premalo primerne za moža, ki hoče biti zmeren in preprost, tako je tudi z marsikakim krajem, ki se mu moder ali za modrost si prizadevajoč mož izogiblje, ker se tam človek odtuji dobrim nravem. Zato si tisti, ki hoče živeti mirno sam zase, nikoli ne bo izbral Kanopa, čeprav Kanop nikomur ne brani, da bi bil trezen in pameten, niti ne Baj, kajti Baje že postajajo sedež vseh grehot. Tam si razkošje dovo­ ljuje vse, tam je razuzdanost kakor doma. Izbirati si moramo kraje, ki so dobrodejni ne le telesu, ampak tudi nravem. Kakor ne bi maral stanovati med rablji, tako tudi med gostilnami ne. Zakaj naj bi gledal pijance, ki se opotekajo po bregu, popivanje na ladjah, jezera, na katerih se razlega petje pevskih zborov, in še marsikaj drugega, s čimer razkošje ne le greši, ampak se s tem še ponaša? Misliti moramo na to, kako se bomo kar najdlje umaknili vabljivim grehotam. Utrditi se moramo in se odtegniti zapeljivim nasladam. Ena sama zima je oslabila Hani­ bala in možu, ki ga sneg in led Alp nista ukrotila, je topla Kampanija zlomila živce: z orožjem je zmagal, premagan pa je bil od pregreh. Tudi mi se moramo vojskovati, in sicer tako, da ne bomo imeli nikoli miru, nikoli počitka. Boriti se moramo predvsem proti nasladam, ki, kakor vidiš, celo uporne značaje

146

P E T A

K N J I G A

privlačijo in jih slabijo. Kdor je dobro premislil, kako težkega dela se je lotil, ta bo vedel, da ne sme delati ničesar tako, da si postavi za cilj ugodje in slast. Kaj bi s tistimi toplimi vrelci, s tistimi parnimi kopelmi, kjer suha sopara jemlje telesu vso vlago? Samo delo naj nam iztiska znoj. Ko bi delali, kar je delal Hanibal, in prekinili potek svojih dejanj, opustili vojno in skrbeli samo za ugodje telesa, bi vsakdo po pravici grajal to nepravočasno lenobo, ki je tudi zmagovalcu, kaj šele tiste­ mu, ki hoče zmagati, nevarna. Dovoliti si smemo še manj kakor tisti, ki so sledili punskim zastavam: večja nevarnost nas čaka, če se umaknemo, in večje delo celo, če vztrajamo. Usoda se vojskuje z menoj; ne mislim ubogati njenih ukazov, nočem se dati podjarmiti, ampak stresam jarem s sebe, kar zahteva še večjo hrabrost. Ne smem se pomehkužiti. Če popustim nasla­ di, moram popustiti tudi bolečini, popustiti naporu, popustiti uboštvu; enako pravico si bosta hoteli lastiti nad menoj tudi častilakomnost in jeza; toliko strasti me bo trgalo, da, celo raztrgalo. Svoboda je cilj; to je plačilo za delo. Kaj je svoboda, sprašuješ. Ne biti suženj ničemur, tudi ne sili ali usodi, ampak se hladnokrvno boriti proti usodi. Tisti dan, ko bom spoznal, da sem močnejši kot ona, mi usoda ne bo mogla več do živega. Ali naj se ji pokorim, ko je smrt v mojih rokah? V take misli zatopljen si moram izbrati kak resen, svet kraj. Preveč ljubka pokrajina človeka poženšči in nedvomno lahko oslabi njegovo dejavnost. Nobena pot ni preveč težavna vprežni živini, če njena kopita najdejo oporo na hrapavih tleh. Tista živina pa, ki se pase samo na mehkih in močvirnatih pašnikih, si hitro poškoduje noge. In bolj krepak in hraber je vojak, ki pride iz 147

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

goratih krajev, mlačen in bojazljiv pa je meščan in suženj, ki je rojen v domači hiši. Nobenega dela ni strah tistih rok, ki po plugu zgrabijo orožje. Na prvem pohodu omaga tisti, ki se sveti od dišečih mazil. Strožje življenje v hrapavem kraju krepi duha in ga napravi sposobnega za velike napore. Bolj je bilo vredno Scipiona, da je preživljal svoj izgon v Litemu, kakor da bi ga v Bajah. Po svojem padcu si ni smel tako mehko postlati. Tudi tisti, na katere je usoda rimskega naroda najprej prenesla državno oblast, Gaj Marij in Gnej Pompej pa Cezar, so si sicer zgradili vile v pokrajini okoli Baj, vendar pa so jih postavili na najvišje griče. Zdelo se jim je, da je veliko bolj vojaško gledati zviška na pokrajino, ki se na dolgo in široko razprostira pod njimi. Le poglej, kakšno lego so si izbrali, kakšna poslopja so si sezidali in kje, videl boš, da to niso vile, ampak gradovi. Mar misliš, da bi bil Katon kdaj stanoval v katerem tistih ljubkih dvorcev zato, da bi štel mimo jadrajoče vlačuge in najrazličnejše pestro pobarvane gondole pa po vsem morju plavajoče rože ter poslušal kričanje ponočnih pevcev? Ali ne bi bil ostal rajši zadaj za nasipom, ki si ga je dal narediti za eno samo noč? Kdo se ne bi dal, če je mož, buditi iz spanja rajši z vojno trobento kakor pa s takim koncertom? Toda dovolj dolgo se že prepirava o Bajah, ne pa o grehotah; te zasleduj, te prosim, Lucilij, brez konca in kraja, kajti tudi njim ni konca in kraja. Zavrzi vse, kar ti mesari dušo, in če se tega ne moreš otresti, iztrgaj z grehotami vred tudi srce. Pred­ vsem se odreci nasladnim užitkom in jih imej za svoje najhujše sovražnike, kajti kakor razbojniki, ki jim Egipčani pravijo philetai, tako se nam ti užitki prikupujejo, da bi nas zadavili.

148

P ET A

K N J I G A

LIL Pismo Kaj je to, Lucilij, kar nas vleče drugam, namesto tja, kamor želimo, in nas sili tja, od koder bi se radi umaknili? Kaj je v večnem boju z nami in nam ne dovoljuje tistega, česar smo si enkrat želeli? Omahujemo med raznimi načrti: ničesar ne skle­ pamo trdno, ničesar za vselej. Neumnost je, praviš, če pri ničemer ne vztrajamo, če nam nič ni dolgo všeč. Toda kdaj se bomo otresli te neumnosti in kako? Nihče ni sam po sebi dovolj močan, da bi si sam opomogel. Nekdo nam mora ponuditi roko in nas potegniti iz brezna. Epikur pravi, da so se nekateri - in med njimi on sam - dokopali do resnice, ne da bi jim kdo pomagal. Najbolj hvali tiste, ki so si iz lastne volje in po lastnem nagonu pomagali naprej; drugim je treba tuje pomoči, ne korakajo na­ prej, če ne gre nihče pred njimi, potem pa pogumno sledijo. Takšen je, pravi, Metrodor; tudi ti so prav dobri ljudje, vendar ne prvovrstni. Mi ne spadamo v tisto prvo vrsto, zadovoljni pa smo lahko, če se smemo šteti v drugo. Toda ne zaničuj niti tistega človeka, ki se lahko reši s tujo pomočjo. Že to je nekaj velikega, če se kdo hoče rešiti. Poleg te vrste ljudi boš našel še druge, ki jih ne smeš prezirati. To so tisti, ki se dajo prisiliti k temu, kar je dobro in prav, ki morajo imeti ne le vodnika, ampak tudi pomoč­ nika, rekel bi, priganjača; to je tretja vrsta. Če zahtevaš tudi za to skupino zgled - Epikur pravi, da je takšen Hermarh. Zato prvemu vošči srečo, drugega pa bolj spoštuje. Oba dosežeta namreč sicer isti cilj, vendar pa zasluži večjo hvalo, kdor iz težje

149

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i li j u

snovi napravi isto. Predstavljaj si, da gradijo dve zgradbi, enako visoki in enako obsežni, temelj pa ni obema enak. Ena stoji na trdnih tleh, zato hitro raste, drugo pa gradijo na mehkih, moč­ virnatih tleh, zato je treba veliko truda in dela, preden jo posta­ vijo na trden temelj. Pri prvi gradnja kar raste, pri drugi pa se še ne ve, kako se bo končala. Nekatere ljudi z lahkoto obdeluješ in vzgajaš, druge pa s težavo in jim moraš posegati prav do temeljev. Zato bi rekel, da je srečnejši tisti, ki ni imel sam s seboj nobene težave, več zaslug pa si je pridobil oni, ki je premagal hudobnost svoje narave ter se mu k modrosti ni pomagalo, ampak je bil k njej prisiljen. Verjemi, da je tudi nam dana narava, ki zahteva toliko truda. Povsod naletimo na same prepreke in ovire. Zato se borimo in kličemo druge na pomoč! »Ampak koga,« mi praviš, »koga naj kličem?« Tega ali onega. Vrni se k starim; pripravljeni so ti po­ magati. Pomagajo nam lahko ne samo ti, ki so, temveč tudi tisti, ki so bili. Med temi, ki so, pa si ne izbirajmo takih, ki naglo govorijo velike besede in imajo obrabljene izreke v ustih ter po zasebnih hišah prodajajo svojo modrost, ampak tiste, ki učijo s svojim življenjem in ki, kadar kaj rečejo, tudi z dejanjem doka­ žejo, kaj je treba storiti in čemu se je treba izogibati, in ki niso sami zabredli v tisto, pred čemer svarijo. Za pomočnika si izberi moža, ki ga bolj občuduješ, kadar ga vidiš, kakor kadar ga slišiš. Vendar pa ti tudi tistih, ki imajo navado sklicevati ljudstvo in mu govoriti, ne branim poslušati, če le nastopajo pred množico zato, da bi se poboljšali in poboljšali tudi druge, in če ne delajo tega iz same častiljubnosti. Kajti kaj je sramotnejše kakor filo­ zofija, ki išče viharno pritrjevanje? Ali bolnik morda hvali zdrav-

150

P E T A

K N J I G A

nika, ko ga ta reže? Molčite, vdano se dajte zdraviti; tudi če vzkliknete, ne bom slišal tega drugače, kakor če bi zaihteli nad svojimi hibami. Ali bi s tem morda radi dokazali, da ste pozorni in da vas je tisto, kar pomembnega ste slišali, ganilo? Prav! Zakaj vam ne bi dovolil, da sodite in da oddate svoj glas za to, kar je dobro? Pri Pitagori so morali učenci pet let molčati; ali torej meniš, da jim je bilo dovoljeno takoj govoriti in hvaliti učitelja? Kako nespameten pa bi bil tisti, ki bi odšel iz predavalnice, ker so ga klici nevednih razveselili? Kako se moreš veseliti, če te hvalijo ljudje, ki jih sam ne moreš hvaliti? Stoik Fabijan je javno govoril ljudstvu, ki ga je poslušalo skromno molče, le kdaj pa kdaj se je dvignil krik pritrjujočih, ampak tega ni sprožil nepretrgan gladek govor, marveč veličina idej. Razlika naj bo med vzklikanjem v gledališču in v šoli, vendar pa je tudi hvali dovoljeno nekaj svobode. Vsaka stvar se razodene, če si jo na­ tanko ogledamo; tudi iz najmanj pomembnih stvari lahko skle­ pamo na značaj. Nečistnika izdajajo že hoja, gibanje rok, včasih že en sam odgovor, prst, s katerim si popravlja frizuro, in zavi­ janje oči; zlobneža izdaja njegov smeh, blaznega izraz na obrazu in njegovo vedenje. Vse to razodevajo znaki. Kakšen je kdo, boš spoznal, če opazuješ, kako človek hvali in kako se vede, kadar ga hvalijo drugi. Z vseh strani iztegujejo poslušalci k filozofu ploskajoče roke, cela truma občudovalcev se dviga nad njegovo glavo. Toda če to prav razumeš, ga s tem ne hvalijo, ampak samo vpijejo nanj. Prepustimo te glasove tistim umet­ nostim, katerih glavni namen je ugajati ljudstvu, filozofija pa naj se časti in spoštuje. Naj bo mladim ljudem včasih dovoljeno ustreči svojemu srčnemu nagonu, vendar le tedaj, če je to res

151

P i s ma p r i j a t e l j u L u c i l i j u

nagon, če ne morejo več molčati. Takšna hvala ima nekaj spod­ bujajočega za poslušalce same in podžiga mladeniče. Toda na­ vdušuje naj jih vsebina, ne lepe besede, zgovornost namreč samo škoduje, če ne zbuja zanimanja za predmet, temveč le zase. Toda za zdaj dovolj o tem, kajti to, kako naj se govori ljud­ stvu, kaj si smemo dovoljevati proti ljudstvu in kaj ljudstvo proti nam, zahteva posebno in dolgo razpravo. Da si je filozofija škodovala, potem ko se je predala javnosti, ni dvoma, vendar pa se more v svojem svetišču izkazati, če je nima v rokah kroš­ njar, ampak svečenik.

152

ŠESTA

KNJ I GA

LIH. Pi s mo K čemu se še ne bi dal pregovoriti, ko so me že pregovorili, naj plovem z ladjo po morju? Ko smo vzdignili sidro, je bilo mor­ je mirno, toda nebo so zakrivali težki, umazani oblaki, ki pri­ našajo ponavadi dež ali vihar. Vendar sem mislil, da bom že kako prejadral tistih nekaj milj od tvoje Partenope do Puteolov, čeprav vreme ni bilo zanesljivo in so oblaki viseli nizko. Zato sem dal ladjo, da bi čim hitreje ušel nevarnosti, usmeriti naravnost po odprtem morju proti Nezidi, da bi odrezal vse zalive. Ko sem bil že tako daleč, da mi je lahko bilo vseeno, ali plovem dalje ali se vrnem, se je začela tista mirna gladina morja, ki me je bila zape­ ljala, izgubljati; ni še bilo nevihte, toda morje je bilo že razburka­ no in valovi so čedalje bolj naraščali. Začel sem prositi krmarja, naj me izkrca na kakem obrežju, on pa je trdil, da je obala strma in brez pristajališč in da se v nevihti ničesar bolj ne boji kakor bre­ ga. Toda meni je bilo preveč slabo, da bi lahko mislil na nevar­ nost. Mučila me je namreč morska bolezen, tista moreča slabost, ki draži žolč, pa ga ne izlije. Silil sem torej v krmarja in ga tudi

153

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i j u

prisilil, da je zavil proti obali, naj je hotel ali ne. Ko smo se ji približali, nisem čakal, da bi se zgodilo, kakor poje Vergilij: ladij nosove obrnejo zdajci na morje ali ... vržejo sidro raz ladijski nos,41 Spomnil sem se na to, kaj znam, ter skočil kot star ljubitelj hladne vode kar v volneni spodnji obleki v morje, kakor se spodobi tistemu, ki bi se rad okopal v mrzli vodi. Kaj misliš, da sem prestal, ko sem plezal po klečeh in iskal pot ter si to pot sam delal? Zdajci sem spoznal, da se mornarji po pravici bojijo kopnega. Ne moreš verjeti, kako sem trpel, ko si nisem mogel pomagati. Vedi, da se Odisej ni rodil na tako razsrjenem morju, da bi moral povsod doživljati brodolom: ne, imel je morsko bolezen. Tudi jaz bom v dvajsetih letih dospel tja, kamor bom moral jadrati. Brž ko se mi je želodec pomiril - saj veš, da morska bolezen ne odide hkrati z morjem - in sem okrepil svoje telo z mazilnim oljem, sem začel premišljati, kako zlahka pozabljamo na svoje napake, tudi na telesne, ki od časa do časa opozarjajo nase, kaj šele na tiste, ki se tem bolj skrivajo, čim večje so. Majhen napad mrzlice človeka vara; toda ko vročina poraste in nastane prava mrzlica, mora tudi trd in potrpežljiv človek priznati, da je bolan. Noge nas bolijo, v sklepih nas zbada, pa še zmerom bi radi zatajili bolezen in govorimo, da smo si izpahnili gleženj ali da smo se pri kaki telesni vaji preveč napenjali. Dokler je bolezen še negotova in se 41

Eneida, VI, 3; III, 277.

154

S E S T A

K N J I G A

je šele začela, ji iščemo ime; ko pa začnejo gležnji otekati in noge ne morejo več hoditi, moramo priznati, da je to protin. Prav nasprotno je pri boleznih, za katerimi boleha duša: čim slabše se počutimo, tem manj se zavedamo, da smo bolni. Temu se ne čudi, dragi Lucilij! Kajti kdor lahko spi, vidi razne podobe iz sanj in se v spanju včasih zaveda, da spi, trdno spanje pa ne dopušča sanj in tako poglablja duha, da se ničesar ne zaveda. Zakaj nihče ne priznava svojih napak? Ker še zmeraj živi sredi njih. O sanjah lahko pripoveduje le tisti, ki se je že prebudil; priznavati svoje napake je znak ozdravljenja. Prebudila pa nas bo edinole filozofija, samo ona bo pregnala težko spanje: njej se ves predaj! Ti si vreden nje, ona pa tebe; hitita drug dru­ gemu v naročje! Vsemu drugemu se odločno in odkrito odreci: modrovati ne smeš skrivoma. Ko bi bil bolan, bi opustil skrb za domače zadeve in se ne bi menil za sodne posle; nihče se ti ne bi zdel tako pomemben, da bi zavoljo njega hodil kot odvetnik kdaj pa kdaj osebno na forum. Z vso dušo bi skrbel le za to, da bi se čimprej rešil svoje bolezni. Zakaj ne bi delal zdaj enako? Odstrani vse ovire in živi samo zato, da oplemeniš svojo misel­ nost, kajti nihče ne doseže tega, če je preveč zaposlen. Filozofija se drži svojih vladarskih pravic: daje čas, a si ga ne pusti dajati. Ona ni nekaj postranskega, glavna stvar je, gospodarica, ki ukazuje. Aleksander je nekemu mestu, ki mu je ponujalo del svojega ozemlja in polovico vse posesti, odgovoril: »Nisem pri­ šel v Azijo z namenom, da bi sprejel, kar bi mi vi dali, ampak da bi vi imeli, kar bi vam jaz pustil.« Prav tako govori filozofija: »Ne bom sprejela časa, ki vam bo preostal, ampak vi ga boste imeli, kolikor vam ga bom jaz prepustila.« Na to moraš nenehno

155

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

misliti, njej se posveti, njo imej v časteh. Velika razdalja bo nastala med teboj in drugimi. Vse smrtnike boš daleč prekašal, bogovi pa tebe ne bodo kdove kako. Sprašuješ me, kakšna razlika bo še med njimi in teboj. Oni bodo dalje živeli. Ampak pri Herkulu! Velik umetnik bi moral biti, kdor bi vse to uklenil v tako majhen prostor. Za modrijana je njegova življenjska doba tako obsežna, kakor za boga večnost. In nekaj je, s čimer modrijan prekaša boga: ta dolguje zahvalo, da se ničesar ne boji, naravi, modrijan pa samemu sebi. Glej, nekaj velikega je imeti slabost človeka in neustrašenost boga. Neverjetna je moč filozofije, da se more upreti vsaki sili usode. Nobeno kopje, nobena puščica ne obtiči v njej; filozofija je trdna in varna. Nekatere puščice, ki jo zade­ nejo, sprejme v svoje široko naročje, a se z njimi igra, ker so že oslabele, nekatere pa vrže nazaj tistemu, ki jih je poslal.

LIV. Pi s mo Bolezen mi je dala dolg dopust; nepričakovano me je napad­ la. »Kakšna?« me sprašuješ. Po pravici me sprašuješ, saj mi doslej ni bila nobena bolezen neznana. Ta pa me je zadela, kakor da je bila nalašč določena zame. Ne vem, zakaj naj bi jo imenoval po grško, saj se ji prav dobro prilega naša beseda naduha.42 Napade te kakor sunek vetra in ne traja dolgo, že v eni uri mine. Kdo pa bi dolgo izdihal? Vse telesne nadloge in nevarnosti so šle prek 42

Torej je ne imenuje astma (dsthma), ampak suspirium.

156

ŠESTA

K N ) I G A

mene, a nobena mi ni bila tako nadležna kakor ta. Zakaj? Vse drugo je samo bolezen, to pa je tako, kakor da umiraš. Zato jo zdravniki imenujejo »predhodna vaja za smrt«. Ali misliš, da ti tako veselo pišem o tem, ker sem prestal nevarnost? Če bi se tega veselil, ko da sem res ozdravel, bi bil tako smešen kakor tisti, ki meni, da je zmagal na sodišču, ker so mu podaljšali rok. Jaz pa se niti takrat, ko sem se dušil, nisem nehal tolažiti z veselimi in pogumnimi mislimi. »Kaj to pomeni,« sem si govoril, »da me smrt tako pogosto izkuša? Pa naj me le! Jaz sem njo izkusil že zdavnaj.« »Kdaj?« me vprašaš. Že preden sem se rodil. Smrt je ne biti. Kaj je to, že vem: to »ne biti« bo za menoj, kar je bilo pred menoj. Če je v tem kaj mučnega, bi bili morali to čutiti tudi takrat, preden smo prišli na svet, toda tedaj nismo čutili nobene muke. Vprašam te, ali ne bi imel za bedaka tistega, ki bi mislil, da je svetilka, kadar ugasne, na slabšem, kakor preden se prižge? Tudi mi se vžigamo in ugašamo; v tistem času, ki je vmes, nekaj trpimo, prej in potem pa smo povsem mirni in brez­ skrbni. Mislim, moj Lucilij, da se motimo, če menimo, da gre smrt za nami, ko je že mimo in nam hoče spet slediti. Karkoli je bilo pred nami, je smrt. Mar ni vseeno, ali začneš biti ali prene­ haš, ko je posledica v obeh primerih ista: ne biti. Tako in podobno - po tihem seveda, kajti govoriti nisem mogel - sem se nenehno spodbujal. Potem me je tisto težko dihanje, ki je bilo že prava naduha, napadalo v daljših presled­ kih, ponehavalo je in prenehalo. Pa tudi še zdaj mi dihanje ni naravno, čeprav je bolezen minila; še zmerom čutim, da je neka­ ko ovirano in počasno. Naj bo, kakor hoče, samo da moj duh ni nadušljiv. Prepričan bodi, da se ne bom tresel pred zadnjo uro;

157

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pripravljen sem že, ne računam s celim dnevom. Hvali in posne­ maj tistega, ki mu ni žal umreti, čeprav ga veseli živeti. Kajti ali je to krepost, če odhajaš, ko te mečejo ven? Pa vendar! Tudi v tem je nekaj vrline: dam se sicer vreči ven, toda tako, kakor da bi šel sam. In zato se modrijan nikoli ne vrže ven, kajti vreči se ven pomeni pregnati se od tam, od koder bi odšel proti svoji volji. Modrijan ne stori ničesar proti svoji volji. Nujnosti se izog­ ne, ker noče, da bi ga k čemu prisilila.

LV. Pi s mo Pravkar sem stopil z voza, utrujen nič manj, kakor če bi bil hodil peš prav toliko časa, kakor sem sedel. Dolgo se voziti je namreč tudi napor, in ne vem, ali ni še večji zato, ker je zoper naravo, ki nam je dala noge, da bi sami hodili, in oči, da bi sami gledali. Mehkužno življenje nas je oslabilo; česar dolgo nismo hoteli, tega ne moremo več delati. Meni pa je bilo treba telo nekoliko pretresti, bodisi da se sluz, ki se je nabral v nadušljivih prsih, razkroji, bodisi da bi se mi dihanje, če je bil kak drug vzrok, da sem težko dihal, pri tresenju na vozu olajšalo; in res sem čutil, da mi je dobro delo. Zato sem se vozil še dlje, saj me je vabilo tudi že samo obrežje, ki se vije med Kumami in pri­ stavo Servilija Vatije ter tvori med morjem na eni strani in je­ zerom na drugi tako rekoč ozko cesto. Zaradi nedavnega viharja na morju je bila še precej trda; kajti kakor veš, jo razburkani valovi preplavijo in izravnajo, če pa je morje dalj časa mirno, se

158

ŠESTA

KN ) I G A

pesek, ki ga mokrota skupaj drži, spet zrahlja, ker se vsa vlaga izgubi. Po svoji navadi sem se oziral naokoli, če bi našel kaj, kar bi mi utegnilo biti v prid, in sem nameril pogled na pristavo, ki je bila nekoč Vatijeva last. Tam je preživel svoja stara leta nekdanji bogat pretor, ki je bil znan edinole po svojem brezdelju in je zato veljal za srečnega. Kadarkoli je namreč kdo propadel zaradi prijateljstva Azinija Gala ali zaradi Sejanovega sovraštva, potem pa zaradi njegove ljubezni - kajti tega je bilo sovražiti prav tako nevarno kakor ljubiti ga - , so ljudje vzklikali: »O srečni Vatija, ti edini znaš živeti! Toda Vatija se je znal samo skrivati, ne živeti. Je pa velika razlika, ali mirno in brezdelno živiš ali pa lenariš. Ko je Vatija živel, nisem šel nikoli mimo njegove pristave, ne da bi rekel: »Tukaj počiva Vatija.« Ampak, moj Lucilij, filozofija je nekaj tako svetega in častitljivega, da tudi to, kar ji je le podob­ no, ugaja, čeprav je zlagano. Kajti če kdo živi v mirnem brezdelju, ljudstvo že govori o njem, da se je odpovedal svetu, da živi brez skrbi, zadovoljen sam s seboj, da živi le sam zase; tako srečen pa ne more biti nihče drug razen modrijana. Le on zna živeti sam zase, ker ga nič ne vznemirja. Kajti, kar je glavno, on zna res živeti. Kdor se namreč izogiblje vsakdanjim opravilom in ljudem, kogar neuspeh njegovih želja požene tako rekoč v izgnanstvo, kdor ne more gledati, da so drugi bolj srečni, kdor se kakor plašna žival, ki se ne more braniti, skrije iz strahu, ta ne živi zase, ampak, kar je najbolj sramotno, za trebuh, spanje, naslado. Kdor za nikogar ne živi, tudi zase ne živi. Vendar pa je nekaj velikega, če je kdo dosleden in vztraja pri tem, kar je sklenil; tako si tudi vztrajno brezdelje zasluži čast in ugled.

159

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

O pristavi in vili sami ti ne morem poročati nič zanesljivega. Poznam samo njeno pročelje in zunanjost, ki jo vidi tudi vsak, kdor gre mimo. Dve jami sta tam, enaki prostornim dvoranam, umetno narejeni; v eno sploh ne posije sonce, druga pa ima sonca dovolj vse do sončnega zahoda. Sredi platanovega gaja teče potok, ki veže Aheruzijsko jezero z morjem kakor prekop in ima vedno dosti rib, tudi če bi jih neprestano lovili. Toda dokler je mogoče ribariti v morju, mu prizanašajo. Kadar pa viharno vreme narekuje ribičem počitnice, se poslužujejo te zaloge. Naj­ bolj ugodno pri tej vili pa je to, da meji na Baje; njihovih slabosti ne pozna, a ugodnosti je deležna. Iz lastne izkušnje poznam vse to, kar se pri tej pristavi hvali. Mislim, da je primerna za vse leto. Srečuje se s toplimi zahodnimi vetrovi in jih sprejema tako, da jih krati Bajam. Zdi se, da Vatija ni bil neumen, da si je izbral ta kraj, da bi tukaj preživljal svoja stara brezdelna leta. A vendar more kraj le malo prispevati k temu, da bi človek mirno živel na njem. Duh je tisti, ki si lahko vse olepša. Videl sem v veseli in ljubki vili žalostne ljudi, videl sem sredi pustinje ljudi, ki so bili videti zelo zaposleni. Zato ne smeš misliti, da se ti slabo godi, ker nisi v Kampaniji. Pa čemu nisi? Premisliva to! Tudi z odsotnimi prijatelji lahko občujemo, kadar in kakor dol­ go želimo. To radost uživamo še prav posebno, kadar smo od­ sotni. Prisotnost nas razvaja. Ker se pogosto pogovarjamo med seboj, se skupaj sprehajamo in skupaj sedimo, ne mislimo, kadar ostanemo sami, na tiste, ki smo jih pravkar videli. Zato moramo ravnodušno prenašati njihovo odsotnost, ker smo, tudi če niso pri nas, vendarle pogosto z njimi, tako kot da niso odsotni. Štejmo najprej noči, ki jih preživljamo sami, potem vsa opravila,

160

ŠESTA

KN I I G A

ki nas ločijo, dalje posebne študije vsakogar izmed nas, poto­ vanja po okolici, pa bomo videli, da nam bivanje v tujini ni dosti v škodo. Prijatelja moraš imeti v srcu, srce pa ni nikoli odsotno, vsak dan vidi, kogar hoče. Zato študiraj z menoj, obeduj z menoj, sprehajaj se z menoj. Vidim te, moj Lucilij, da, slišim te; tako sem s teboj, da ne vem, ali ti ne bi nehal pisati in ti začel pošiljati le kratke zapiske.

LVI. Pismo Naj poginem, če je tistemu, ki je poglobljen v študij, tišina res tako potrebna, kakor se zdi. Glej, z vseh strani me obkroža vsa­ kovrsten hrup; stanujem ravno nad kopeljo. Kar predstavljaj si vse te raznovrstne zvoke, ki lahko pripravijo človeka do tega, da se jezi na lastna ušesa. Kadar se krepki možje urijo in vihtijo svoje s svincem obtežene roke, kadar se bodisi predajajo naporom ali posnemajo take, ki se predajajo naporom, slišim stokanje; vsakič ko globoko zadihajo, slišim zoprno sikanje; kadar se mazač spravi nad koga, da bi ga masiral in namazilil z oljem, slišim, kako tleska njegova roka po ramenih; to tleskanje je različno, kakor pač mazač dela to s plosko ali pa z vzboklo dlanjo. Če pa pride še kak žogar in začne šteti žoge, potem ne morem več zdržati. Zdaj pa si predstavljaj še prepir in kričanje, če zalotijo tatu, in tistega, ki uživa v svojem petju med kopanjem, pa še tiste, ki skačejo v bazen, da se sliši močno pljuskanje vode. Poleg teh glasov, ki so vsaj naravni, si predstavljaj še sužnja, ki odstranjuje kopalcem dlake

161

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pod pazduho, kako z zvonkim in vreščavim glasom opozarja nase; ne obmolkne prej, dokler komu ne oskubi pazduhe in ne prisili drugega, da začne kričati namesto njega. Predstavljaj si, kako vpijejo pogačarji, klobasarji in slaščičarji, kuharji in vsi, ki pro­ dajajo svoje blago; vsak ponuja tako, da zbuja pozornost. »O, železen si ali pa gluh, če ohraniš razum, ko poslušaš tako mnogovrstno in neubrano vpitje,« praviš. »Našega Hrizipa bi že dolga vrsta obiskov pognala v smrt.« Ampak jaz se za ves ta hrup menim tako malo kakor za šumni potok ali za slap, čeprav vem, da je neki narod nekoč prenesel svoje mesto dru­ gam samo zato, ker ni mogel več prenašati Nilovega bučanja. Zdi se mi, da me bolj motijo glasovi govorečih kakor pa hrup. Oni motijo dušo, hrup pa zadeva le ušesa. K tistemu, kar buči okrog mene, ne da bi me motilo, štejem vozove, ki drvijo mimo, pa kovača najemnika in žagarja in tistega, ki pri Znojnem kam­ nu43preizkuša trobento in piščal, pa zraven ne poje, temveč kriči. Tudi mi je vsak zvok, ki se zdaj pa zdaj prekine, bolj neprijeten kakor zvok, ki se nepretrgano razlega. Ampak proti vsemu temu sem se že tako utrdil, da lahko poslušam celo vodjo veslačev, ki z osornim glasom daje veslačem takt. Jaz namreč silim svojega duha, naj bo pozoren samo nase in naj se ne da odvračati zuna­ njosti. Naj bo zunaj še tak hrup, samo da ga ni v mojem srcu, samo da se ne prepirata sla in strah, samo da lakomnost in za43

V izvirniku Meta sudans, znameniti vodnjak v Rimu, v obliki velikega stožca, podobnega stebrom (metae), ki so v cirkusih označevali cilj. Voda ni tekla iz izliva, ampak je pronicala skozi kamen, da je bilo videti, kot da se kamen znoji. Ostanke vodnjaka, uničenega že v srednjem veku, so odstranili sredi 40. let 20. stoletja.

162

Š E S T A

K N | I G A

pravljivost nista v sporu druga z drugo. Kajti kaj pomaga tišina okoli tebe, če v tebi divjajo strasti? Noč položila je vse, da v ljubkem miru počiva.44 Pesnik se moti. Ni ljubega miru razen tistega, v katerega nas za­ ziblje razum. Noč nam težave pripravlja, ne pa odvzema, in samo spreminja naše skrbi. Kajti tudi sanje spečih so prav tako burne, kakor so dnevi. Pravi mir je tisti mir, ki izvira iz čiste vesti. Le poglej njega, ki išče spanec v tišini prostrane palače, čigar ušes se ne sme dotakniti najmanjši zvok, čigar množica sužnjev ne sme odpreti ust, ampak se mora prav tiho po prstih bližati njegovemu ležišču. Tam se prevrača z ene strani na drugo ter lovi spanec sredi svojih velikih skrbi. Tudi če česa ne sliši, se pritožuje, češ da je slišal. V čem misliš, da hči vzrok? V njegovem duhu je hrup. Njega je treba pomiriti. Ne smeš misliti, da je duh miren, če telo počiva. Včasih je mir nemiren. Zato se moramo spodbujati k dejavnosti in se resno ukvarjati z vedami, kadar se naveličamo neznosnega brezdelja. Veliki vojskovodje krotijo svoje čete s kakšnim delom ter jih z vojnimi pohodi držijo v redu, če jim niso kdove kako pokorne. Kdor je zaposlen z delom, ne utegne misliti na prešernost in objestnost; nič ni tako gotovo, kakor da delo prežene grehote brezdelja. Pogosto se zdi, da smo se zatekli v samoto, ker smo se naveličali državnih poslov in se kesamo, da imamo ne­ ugoden in nehvaležen položaj; vendar pa se nam v tistem zakotju, kamor sta nas pognali boječnost in utrujenost, večkrat zopet zbudi 44

Verz iz Apolonijeve Argonavtike, ki ga je v latinščino prevedel pesnik Terencij Varon Atacin.

163

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

častilakomnost. Ta namreč ni odnehala, ker bi bila iztrebljena, ampak ker se je utrudila ali razjezila, da se ni godilo vse tako, kakor je hotela. Enako pravim o razkošnosti, ki se včasih zdi, da je ni več, potem pa spet privablja tiste, ki so se zaobljubili, da bodo zmerni, ter sredi varčnosti znova hrepeni po nasladah, ki jih ni obsodila, marveč samo opustila; in tem bolj strastno hrepeni po njih, če se to ne vidi. Kajti vse napake, ki se odkrito kažejo, niso tako nevarne; tudi bolezni se nagibajo k zdravju, če se ne skrivajo več in pokažejo svojo silo. In vedi, da so lakomnost, častihlepnost in vse druge napake človeškega srca najbolj nevarne prav takrat, kadar se skrivajo za hlinjenim zdravjem. Zdi se, da mimo živimo v pokoju, pa ni res; kajti če bi bilo res, če bi že zatrobili na umik in se odrekli vsemu zunanjemu blišču, nas ne bi, kot sem pravkar povedal, nič na svetu zavajalo v zmoto, nobeno petje ljudi in ptic nam ne bi prekinjalo naših dobrih in trdnih misli. Slaboten je duh in se še ni potegnil sam vase, če ga glasovi in naključni dogoditi vznemirjajo. V sebi nosi neko zaskrbljenost, neko bojazen, ki ga dela zvedavega, kakor pravi naš Vergilij: ... in mene, dasi že zdavnaj se nisem več menil za kopja leteča niti za Grke, kateri so večkrat nas v trumah napadli, vsak zdaj vetrič plaši; če le kje zasumi, se prestrašim, kajti skrbi me spremljavec in tovor, katerega nosim.*5 Tisti prvi je modrijan, ki ga ne strašijo brneče puščice niti ščiti strnjenih sovražnih čet, ki trkajo drug v drugega, niti grmenje 45

Eneida, II, 726-29.

164

S ES T A KNJ I GA

obleganih mest. Drugi pa je neizkušen ter se pri vsakem hrupu ves trese in se boji za življenje in imetje; vsak glas ima za klic k orožju in pri vsakem najmanjšem gibanju je ves iz sebe. Boji se lastnega prateža. Kadar pogledaš koga izmed tistih srečnih, ki toliko vlačijo s seboj in nosijo na ramah, boš zagledal človeka, ki se boji za svoj tovor in svoje spremstvo. Vedi torej, da si lahko popolnoma miren, če te nobeno vpitje ne prizadene, če te noben glas ne zbega, pa naj se dobrika ali grozi. »Toda ali ni bolje, če se vsakemu kriku izogibaš?« Prav imaš. Zato bom odšel od tod. Tu sem se hotel preizkušati in uriti. Čemu bi se še naprej mučil? Saj je Odisej iznašel tako lahko sredstvo za svoje tovariše celo zoper Sirene.46

LVII. Pi s mo Ko bi bil moral potovati iz Baj nazaj v Neapelj, sem rad verjel, da je vreme viharno, samo da se mi ne bi bilo treba še drugič vkrcati na ladjo. In na vsej poti je bilo toliko blata, da se je zdelo, da plovem po morju. Tistega dne sem moral izkusiti vso usodo rokoborcev, od voščenega mazila do peska v neapelj­ ski jami. Nič manj brezkončnega ni od tiste ječe, nič mračnejšega od tistih bakel, ki nam ne svetijo zato, da bi videli v temi, ampak da bi videli nje same. Sicer pa, četudi bi ta kraj imel luč, bi jo zatemnil prah, ki je še na prostem nadležen; tu se vrtinči v zraku, 46

Glej op. 25.

165

P i s m a p r i j a t e l j u L u c i li j u

zaprt brez vsakega prepiha, in pada nazaj na tiste, ki so ga vzdig­ nili. Tako smo hkrati pretrpeli dve nadlogi, ki sta si druga drugi nasprotni: na isti poti in istega dne smo prenašali blato in prah. Vendar pa mi je tisti mračni prostor le dal nekaj v premislek. Čutil sem neko tesnobo v srcu, ne da bi se ravno bal, neko spre­ membo, ki sta jo povzročili novost in grozljivost okolice, ki je nisem bil vajen. Ne govorim zdaj s teboj o sebi, ki še daleč nisem potrpežljiv, kaj šele popoln človek, temveč o tistem, nad katerim je usoda zgubila vso svojo oblast. Tudi ta bi se zgrozil in bi spre­ minjal barve, če bi potoval tod. Nečemu, moj Lucilij, se ne more izogniti nobena hrabrost; narava jo spominja na svojo umrljivost. Tudi tak mož bo žalostno skremžil obraz, se zgrozil, če ga bo kaj nenadoma prestrašilo, in se mu bo zvrtelo v glavi, če bo stal na robu brezna in se zagledal v njegovo globočino. To ni strah, ampak naravni napad, ki ga razum ne more odbiti. Tako so recimo juna­ ški možje vedno pripravljeni prelivati lastno kri, ne morejo pa gledati tuje. Nekateri ljudje omedlijo, če vidijo svežo rano in se je dotaknejo, nekateri pa celo, če vidijo že staro in gnojno. Nekateri bi laže sprejeli udarec meča kakor gledali meč. Kakor sem rekel, jaz nisem občutil kakega močnega duševnega pretresa, vendar pa seje nekaj v mojem srcu spremenilo. Brž ko sem zopet zagledal dnevno luč, pa sem se razvedril, ne da bi mislil na to. Potem sem začel govoriti sam s seboj, kako nespametno se nečesa bolj ali manj bojimo, ko je vendar konec vsega isti. Kakšna razlika je v tem, če se na koga zruši čuvajnica ali gora? Vseeno je. In vendar bodo zmerom ljudje, ki se bodo bolj bali tega drugega, čeprav jim oboje enako prinese smrt; tako se strah usmeri v tisto, kar povzroča nezgodo, ne pa v nezgodo samo.

166

S E STA

KNJ I GA

Zdaj morda misliš, da govorim o stoikih, ki si predstavljajo, da duša človeka, ki ga je zmečkala velika teža, ne more več obstajati, ampak se takoj razkroji, ker nima prostega izhoda? Ne, ne govorim o njih; mislim, da se motijo, če to trdijo. Kakor plamena ni mogoče udušiti (ubeži namreč mimo stvari, ki pritiska nanj), kakor zraka ne ranijo bičanje in udarci ter ga niti ne razcepijo, ampak se zlije okrog tistega, čemur se je umaknil, tako se tudi duh, ki sestoji iz najnežnejše snovi, ne da ujeti in stisniti v telo, ampak se zaradi svoje lahnosti prerine skozi to, kar ga tlači. Ka­ kor se strela, tudi če je daleč naokoli vse stresla in razsvetlila, vrača skozi majhno odprtino, tako zbeži tudi duša, ki je še finejša od ognja, skozi vsako telo. Torej gre samo za vprašanje, ali more biti nesmrtna. Toliko naj ti bo gotovo: če preživi telo, ne more umreti iz istega vzroka, iz katerega ne pogine, kajti nesmrtnost ne pozna izjeme in temu, kar je večno, ne more nič škodovati.

LVIII. Pismo Kako reven, da, ubog je naš besedni zaklad, se nisem še ni­ koli zavedel močneje kakor danes. Ko smo govorili o Platonu, smo naleteli na tisoče pojmov, ki bi potrebovali imena, pa jih nimajo, če pa so jih že imeli, so jih izgubili, ker smo jih z odporom zavrnili. Toda kaj bi v pomanjkanju z odporom? Žuželko, ki zasleduje ži­ vino in jo preganja po gozdih in pašnikih, Grki imenujejo oistros, naši pa so ji rekli asilus,47 To moramo verjeti Vergiliju: 47

Obad, brencelj.

167

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

... Po logih potoka Šilara, v gozdih Albuma, kjer rastejo gradni zeleni, brenčijo roji obadov; Rimljani reko jim »asili«, pri Grkih »oistros« ime je tem brencljem. Napadajo konje, govedo, zoprno njih je brenčanje, tako da splašijo se črede.48 Domnevam, da se je ta rimska beseda zgubila. Ne bom te dol­ go mudil s tem, kakšne preproste besede so bile v rabi; tako so na primer govorili: cernere ferro inter se.49 To ti bo spet dokazal Vergilij: ... znenada moža, ki od raznih sta zemeljskih koncev, zdaj sta spustila se v boj, ki bo zmago med njima odločil.50 Temu pravimo zdaj decernere; raba enostavnega glagola se je zgubila. Stari so govorili si iusso namesto si iussero.51 Nočem, da bi verjel meni, ampak verjemi spet istemu Vergiliju: Kar bom ukazal, tako seje treba boriti.52 Vsega tega ti ne navajam zato, da bi ti pokazal, koliko časa sem zgubil pri svojem jezikoslovcu, temveč da iz tega spoznaš, 48

Georgika, III, 146-50.

19

Odločiti z orožjem (železom) med seboj.

50

Eneida, XII, 708-9; 709: inter se coiisse viros et cernere ferro.

51

Iusso in iussero (futur II.) sta obliki glagola iubeo, 'ukazujem'.

52

Eneida, II, 467: cetera, cjua iusso ...

168

ŠESTA

KNJ I GA

koliko besed se še skriva pri Eniju in Akciju, če jih je že pri Vergiliju, ki ga imamo vsak dan v rokah, precej takih, ki nam že manj­ kajo. »Kaj hoče,« praviš, »tale tvoja priprava? Kam meri?« Ne bom ti prikrival: želim, da bi tvoja ušesa, če je mogoče, prijazno poslušala besedo essentia; če ne, bom to besedo rabil, tudi če jih bom razjezil. Imam poroka za to besedo, in to, mislim, zanesljivega, namreč Cicerona, če pa želiš kakega novejšega, je to Fabijan, elegantni govornik, čigar izbrane besede ustrezajo tudi našemu priskutnemu okusu. Kaj da hočem s to besedo, moj Lucilij? Kakšen izraz bomo namreč dali besedi ousia, temu neogibno potrebnemu pojmu, ki vsebuje naravo in osnovo vsega? Prosim te torej, da mi dovoliš to besedo rabiti. Vendar pa si bom prizadeval, da bi se čim manj skliceval na pravico, ki mi jo boš dal. Morda bom zadovoljen že s tem, da se sploh smem sklicevati nanjo. Kaj bi mi koristila tvoja ustrežljivost, če ne bi nikakor mogel izraziti po latinsko tega, zara­ di česar se jezim na naš jezik? Še bolj strogo boš sodil o revščini naše rimske besede, če ti povem, da obstaja en sam zlog, ki ga ne znam prevesti. Vprašal me boš, kateri. To je on, oziroma to on. Morda se ti zdi, da sem trde glave, saj se da to gladko prevesti tako, da rečem: to on je to, »kar je«. Ampak v tem vidim veliko razliko, ker moram za samostalnik rabiti glagol, torej reči »kar je«. Toda tole »kar je« uporablja Platon, kakor je rekel danes naš prijatelj, zelo učen mož, na šest različnih načinov. Vse ti bom pojasnil, le da moram prej povedati, kaj pomenita rod in vrsta.53 Poglejmo, kaj je rod, iz katerega izvirajo vse vrste in ki obsega vse. Našli ga bomo, če začnemo raziskovati posamezno od zadaj, 53

Genus in species.

169

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

tako bomo dospeli navzgor do najvišjega. Človek je, kakor pravi Aristotel, vrsta. Konj je vrsta, pes je vrsta. Iskati je treba torej nekaj skupnega, kar vse to povezuje, kar vse to obseže in združi pod seboj. In kaj je to? Žival. Torej je rod vse to, kar sem navedel, človek, konj, pes, žival. Je pa še marsikaj drugega, kar živi, pa vendar to niso živali. Kajti domnevamo, da je tudi v rastlinah in drevju življenje; zato pravimo, da živijo in umirajo. Nekaj višjega so torej živa bitja, ki štejejo medse živali in rastline. Nekatere stvari pa nimajo življenja, kakor na primer kamni. Zato mora biti še nekaj višjega, namreč telo. Telesa delim tako, da pravim: telesa so ali oživljena ali pa neoživljena. Tudi nad telesom je še nekaj, kajti razločujemo telesne in netelesne stvari. Kaj je torej tisto, iz česar izvajamo oba pojma? To je tisto, čemur smo pravkar dali ne posebno primerno ime »kar je«, bodisi da je telesno ali pa neteles­ no. Ta rod je prvo in najvišje, tako rekoč vrhovni rod, drugo pa so samo rodovi ali vrste. Tako je človek rod, ki združuje v sebi razne vrste narodov, Grke, Rimljane, Parte, ljudi raznih barv, bele, črne, rumene, pa tudi posameznike, kakor so Katon, Cicero, Lukrecij. Samo vrhovni rod, »kar je«, nima ničesar nad seboj: je začetek vsega, vse je pod njim, je princip vsega. Stoiki hočejo imeti še nekaj višjega, o čemer bom takoj govoril: prej pa želim pokazati, da je ta rod, o katerem govorim, po pravici najvišji, ker obsega v sebi prav vse. To »kar je« delim v dve zvrsti, to je, v telesno in netelesno. Tretjega ni. Kar je telesno, se deli spet v oživljeno in v neoživljeno. Kar je oživljeno, delim tako, da pravim: kar je oživljeno, ima ali dušo ali pa življenje, ali tako, da rečem, da se nekaj prosto giblje od kraja do kraja ali pa je privezano na tla in nabira hrano iz korenin ter raste. Bitja pa delim zopet v vrsti, v

170

Š E S T A

K N ) I G A

umrljiva in neumrljiva. Nekaterim stoikom se zdi, da je najvišji princip »kaj«; zakaj, ti bom takoj povedal. Pravijo: »V naravi je nekaj, kar je, nekaj pa ni, in to, česar ni, se v naravi vendar pojavlja, na primer kentavri, giganti in druge ničeve prikazni domišljije, čeprav v resnici nimajo podstati.« Zdaj se vračam k temu, kar sem ti obljubil, namreč, kako deli Platon vse, kar je, v šest vrst. Prvo je tisto »kar je«, ki ga ni mogoče zaznati ne z vidom ne s tipom ne s kakim drugim čutom, ampak si ga lahko samo predstavljamo. Splošni pojem, na primer človek vobče, ne stopa pred oči, pač pa posebni kakor Cicero, Katon. Živali ne vidimo, ampak si jo le predstavljamo. Vidimo pa njeno vrsto: konja, psa. Kot drugo od tega, »kar je«, postavlja Platon to, kar vse drugo prekaša in presega; o tem pravi, da je bit. S skupnim imenom »pesnik« označujemo sicer vsakogar, ki piše verze, toda že pri Grkih pomeni ta beseda le enega: če se govori o pesniku, se razume Homer. Kaj je torej to? To bitje je bog, ki je večji in mogočnejši kot vse. Tretja vrsta so stvari, ki obstajajo same zase; nešteto jih je, ampak ležijo zunaj našega ob­ zorja. In katere so to, me vprašuješ. To so stvari, s katerimi se Platon največ ukvarja. Imenuje jih ideje; v njih ima vse, kar vi­ dimo, svoj izvor, po njih se vse tvori in oblikuje. Ideje so ne­ smrtne, nespremenljive, nedotakljive. Poslušaj, kaj je ideja, se pravi, kaj je po Platonovem mnenju: »Ideje so večni praliki vseh stvari in vsega, kar se dogaja v naravi.« Tej definiciji bom dodal še razlago, da ti bo bolj jasna. Recimo, da želim napraviti tvojo sliko. Ti si mi vzorec za to sliko. Po njem si moj duh ustvari neko podobo, ki jo vtisne na svoje delo. Tako je tvoj obraz, ki mi kaže, kaj naj posnemam, ideja. Takih pralikov, vzorcev ima narava

171

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

neskončno veliko, ljudi, rib, dreves, in vse stvari, ki jih ustvarja, so njihovi odtisi. Na četrtem mestu je Platonu eidos. Kaj je ta eidos, moraš pozorno razmišljati, da boš razumel, ter pripisovati težav­ nost Platonu, ne meni; sicer pa nobena natančna razpoznava ni brez težavnosti. Pravkar sem uporabil primerjavo s slikarjem. Ko je slikar hotel prikazati z barvami Vergilija, je moral gledati njega samega. Ideja je bil Vergilijev obraz, pralik nastajajočega dela. To, kar je umetnik iz tega pralika posnel, ter prenesel na svoje delo, je eidos. Vprašal me boš, kakšna razlika je med eidosom in idejo. Eno je pralik, drugo pa forma, posneta po praliku in prenesena na umetnino. Eno umetnik posnema, drugo pa sam naredi. Kip ima neki poseben izraz v obličju: to je eidos. Ta po­ sebni izraz pa ima pralik sam, ki ga je imel umetnik pred očmi, ko je kip oblikoval, in to je ideja. Če hočeš še kako drugo razliko, vedi, da je eidos šele v delu samem, ideja pa je zunaj dela in ne le zunaj dela, ampak celo že pred njim. Na petem mestu je vse tisto, kar je splošno; to nas najbolj zanima: ljudje, živali, stvari. Na šestem to, kar je le na videz: praznina, čas. Karkoli vidimo ali česar se dotikamo, tega Platon ne šteje med tiste stvari, ki jim pripisuje lastno bivanje. Kajti to teče, se stalno manjša in raste. Nihče izmed nas ni v starosti tak, kakršen je bil kot mladenič, nihče ni zjutraj isti, kakor je bil prejšnji dan. Naše telo je, kakor da ga voda odnaša. Karkoli vidiš, beži kot čas; od tega, kar vidimo, nič ne ostane; jaz sam sem se spremenil, medtem ko govorim, da se vse spreminja. To je, kar je rekel Heraklit: »Ne stopimo dvakrat v isto reko.« Ime reke ostane namreč isto, njena voda pa je že mimo. Pri reki je to bolj očitno kakor pri človeku. Ampak tudi nas odnaša prav tako nagel tok.

172

Š E S T A

K N J I G A

In zato se čudim naši zaslepljenosti, ko tako zelo ljubimo najbolj begljivo posest, svoje telo, in se bojimo, da bomo nekoč umrli, kakor da ni smrt vsak hip le sprememba prejšnjega stanja. Ne boj se, da bi se zgodilo enkrat, kar se dogaja vsak dan! Govoril sem le o človeku, o tej tekoči, razpadljivi in vsem vplivom pod­ vrženi materiji, toda tudi svet, ta večna in nerazdružljiva celota, se spreminja in ne ostaja isti. Čeprav še ima v sebi vse, kar je imel, ima to vendar drugače, kakor je imel prej; red spreminja. Ali boš rekel: »Kaj mi bo koristila tale nadrobna razlaga?« če me vprašaš: nič. Toda kakor bakrorezec zdaj pa zdaj od svojega dela s kovinami odmakne oči, ki so dolgo napeto gledale in so že utrujene, da se odpočijejo, in jih, kakor navadno pravimo, pase na kakem drugem predmetu, tako moramo mi včasih svojega duha izpreči ter ga poživiti s kakšno prijetno zabavo. Ampak tudi ta zabava naj bo kakšna dejavnost. In celo v taki zabavi boš našel marsikaj, kar ti utegne koristiti, če boš pozorno ravnal. Tako delam ponavadi jaz, Lucilij: iz vsakega razvedrila, tudi če je še tako oddaljeno od filozofije, skušam pridobiti kaj koristnega zase. Ali hočeš vedeti, kako me lahko naredijo platonske ideje boljšega? Kaj naj povzamem iz njih, da bo udušilo moje sle? Že to, da Platon vsem stvarem, ki so podvržene našim čutom, ki nas razvnemajo in dražijo, ne pripisuje resničnega obstoja. Te stvari so torej le namišljene in imajo samo začasno neko obliko, ni pa na njih nič stalnega in bistvenega. In vendar si jih želimo, kot da bodo zmerom, kot da jih bomo vedno imeli. Smo slabotna in minljiva bitja, ki živijo le nekaj časa. Zato usmerjajmo svojega duha na tisto, kar je večno. Občudujmo pravzore vseh stvari, ki plavajo visoko nad nami, in božanstvo, ki vlada med njimi in skrbi, kako

173

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i i u

bi to, česar ni moglo narediti nesmrtno, ker ga je ovirala materija, vendarle branilo pred smrtjo in z razumom premagalo telesne hibe. Kajti vse traja ne zato, ker je večno, ampak ker ga skrb vladarja vesoljstva brani pred poginom. Kar je nesmrtno, ne potrebuje zaščitnika. Vse ohranja stvaritelj, ki s svojo vsemo­ gočnostjo premaguje razpadljivost materije. Prezirajmo vse, kar je tako brez vrednosti, da dvomimo, ali sploh obstoji. Hkrati pomislimo: če božanska previdnost varuje pred nevarnostmi vesoljni svet, ki ni nič manj umrljiv, kakor smo mi, lahko tudi naša previdnost za nekaj časa podaljša temu telescu njegovo trajanje, če uravnavamo in omejujemo tiste naslade, ki ugonabljajo večino ljudi. Platon sam je zaradi svoje previdnosti in skrbnosti dosegel visoko starost. Sicer mu je dala narava zdravo in krepko telo ter je dobil ime Platon zaradi širokih prsi, vendar so mu potovanja po morju in razne nevarnosti vzeli veliko moči, toda skromnost in zmernost v vsem, kar zbuja poželenje, ter skrbna pozornost do samega sebe so mu pripomogle do visoke starosti, čeprav jo je oviralo mnogo vzrokov. Kajti menda veš, da je Platon prav zaradi svoje skromnosti in skrbnosti umrl na svoj rojstni dan, ko je dopolnil enainosemdeseto leto in nič manj. Zato so magi, ki so bili po naključju v Atenah, žrtvovali umrlemu, ker so mislili, da je nekaj višjega kakor navadni smrtniki, saj je dosegel najpopolnejše število let, ki ga dobimo, če pomnožimo devet krat devet. Ne dvomim, da bi se bil pripravljen odpovedati nekoliko dnem in žrtvovanju. Zmernost in urejeno življenje lahko po­ daljšata starost. Ne mislim sicer, da si moramo visoko starost želeti, vendar pa je ne smemo zavračati. Prijetno je biti kar najdalje sam s seboj, če smo se izkazali vredne, da to uživamo.

174

SESTA

KNJ I GA

Zato se bomo vprašali, ali naj si želimo, da bi dosegli skrajno mejo starosti, ali pa si z lastno roko končamo življenje. Prav blizu temu je tisti, ki se boji in brez volje čaka na usojeno smrt, kakor tak, ki je čezmerno vdan vinu, ki izprazni vrč do dna in izčrpa še zadnjo goščo. Vendar pa je vprašanje, ali je tisti ostanek življenja res gošča ali pa je še bolj bister in čist kakor vse prejšnje življenje, zlasti če je duh brez krivde, če še nepokvarjeni čuti podpirajo duha in če telo še ni onemoglo in prezgodaj umrlo. Kajti velika razlika je v tem, ali kdo podaljša življenje ali pa umiranje. Če je telo nerabno za svojo službo, zakaj ne bi smeli pustiti duha, ki deluje, v svobodo? In morda bi morali storiti to še malo prej, preden postanemo nezmožni to storiti. In ker je nevarnost, da bi bedno živeli, večja, kakor da bi naglo umrli, je bedak vsak, kdor se ne mara za ceno trenutka odkupiti iz velike nevarnosti. Le malokoga privede visoka starost brez škode do smrti, mnogim je življenje kakor opuščeno polje. Kako moreš potemtakem misliti, da je tako strašno izgubiti nekaj od življenja, ki se mora vendar prej ali slej končati? Nikar me nejevoljno ne poslušaj, kakor da se tele moje misli tičejo že tebe, temveč presodi, kaj ti pravim; ne bom se ločil od starosti, če me bo celega ohranila zame, toda celega v tistem boljšem smislu. Če pa bo začela napadati mojega duha, slabiti njegove zmožnosti, če mi ne bo pustila življenja, ampak samo živalski obstanek, bom skočil iz trhlega in podira­ jočega se poslopja. Bolezni se ne bom skušal znebiti s smrtjo, če je ozdravljiva in ne škoduje mojemu duhu. Zaradi bolečine ne bom umoril sam sebe; tako umreti se pravi biti premagan. Če pa bom vedel, da jo bom moral nenehno trpeti, bom odšel s sveta, toda ne zaradi bolečine same, ampak zato, ker bi mi bila v oviro pri

175

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

vsem, zavoljo česar živim. Slabič je in bojazljivec, kdor umre zaradi bolečine, bedak pa, kdor bolečini na ljubo živi. Toda predaleč se spuščam; snov je tako obsežna, da bi lahko porabil zanjo ves dan. Kako pa si bo mogel končati življenje, kdor še pisma ne more? Torej ostani zdrav! To boš rajši bral kakor sama razmišljanja o smrti.

LIX. Pi s m o Tvoje pismo sem bral z velikim užitkom. Oprosti mi namreč, da rabim navadne izraze in da tudi te besede ne rabim v stoič­ nem pomenu. Mi imamo naslado za nekaj grešnega in slabega. Pa naj bo! Vendar pa navadno rabimo to besedo, da bi z njo označili veselo duševno razpoloženje. Vem, da je naslada, če beremo naš stoični abecednik, nekaj grdega, radosti pa je deležen edinole modrijan, kajti radost je najvišji občutek duše, ki se za­ naša na svoje vrline in moči. Vendar pa pravimo v navadnem govoru, da nam je imenovanje nekoga za konzula ali njegova poroka ali srečni porod njegove žene napravil veliko veselje in radost, čeprav vse to večkrat ni razveseljivo, ampak začetek bodoče žalosti. Radost je samo v tem, če vemo, da veselje ne bo nikoli prenehalo in se sprevrglo v svoje nasprotje. Ko torej naš Vergilij pravi: ... mučne radosti srca,54 govori sicer lepo, a vendar ne v pravem pomenu, kajti kar je zlo in mučno, ni radostno. To 54

Eneida, VI, 278-79.

176

Š E S T A

K N J I G A

ime je dal nasladam in izrazil, kar je hotel reči: označil je ljudi, ki so veseli svojih muk. Vendar sem z vso pravico rekel, da sem bral tvoje pismo z veliko naslado. Čeprav se namreč neizkušen človek veseli še tako hvalevrednega razloga, vendar imenujem njegovo strastno razpoloženje, ki brž spet preide v svoje na­ sprotje, nebrzdano in razuzdano naslado. Ampak da se vrnem k temu, kar sem hotel reči, poslušaj, kaj me je v tvojem pismu razveselilo. Besede imaš v oblasti, govor te ne zapelje dlje, kot si se namenil. Mnogi se dajo zato, ker jim kaka lepa beseda ugaja, zapeljati, da pišejo, česar sploh niso hoteli pisati. Tega pri tebi ni; vse, kar pišeš, je zgoščeno in stvarno. Poveš, kolikor hočeš povedati, in še več namigneš, kakor poveš. To dokazuje še nekaj višjega: vidi se, da tudi v tvojem duhu ni nič odvečnega, nič nadutega. Vendar pa najdem pri tebi tudi kakšne primere, ki pa niso nepremišljene, temveč le nekoliko drzne. Najdem tu pa tam prispodobe; kdor nam jih prepoveduje rabiti, češ da so dovoljene samo pesnikom, se zdi, da ni bral nobenega izmed starih, ki se v svojih govorih še niso gnali za navdušenim pritrjevanjem in ploskanjem. Ti so govorili preprosto in skušali svoj predmet samo jasno in nazorno pokazati ter so polni pri­ spodob, ki so po mojem mnenju potrebne, a ne iz istega razloga kakor pri pesnikih, ampak zato, da bi bile našemu pomanjklji­ vemu jeziku v pomoč, da bi tistemu, ki govori, in tistemu, ki posluša, jasneje prikazale stvar, o kateri se razpravlja. Glej, pravkar berem Sekstija, bistrega moža, ki filozofira v grškem jeziku, a v rimskem duhu. Vsega me je prevzela njegova prispodoba: kadar sluti, da jo od vseh strani ogroža sovražnik, vojska koraka razvrščena v četverokotnik, pripravljena za boj. 177

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

»Enako,« pravi, »mora storiti modrijan, vse svoje vrline mora razviti vsepovsod, da bo pripravljena obramba, kjerkoli bi se pojavil sovražnik, in se bo brez hrupa in na mig pokorila vodite­ lju. To, kar se godi v vojskah, ki jim poveljujejo veliki vojskovodje - da namreč vse čete slišijo povelje vojskovodje hkrati, ker so razvrščene tako, da leti znamenje, ki ga da eden, skozi vse vrste pehote in konjenice - , je še daleč bolj potrebno nam.« Tako pravi Sekstij. Vojske se pogosto brez vzroka bojijo sovražnika in pohod, ki se jim je zdel strašno sumljiv, se izkaže prav varen, neumnost pa ne najde nikjer miru. Strah je nad neumnežem in pod njim, boji se in vidi sovražnike celo v prijateljih. Nevarnosti gredo za njim in pred njim. Vsega se boji in je zmerom nepripravljen. Modrijan pa je zavarovan zoper vse in pripravljen na vsak napad - naj mu pretijo uboštvo, žalost, sramota ali bolečina, se ne umakne, ampak gre vsemu temu neustrašno naproti. Marsikaj nas vklepa, mar­ sikaj slabi, ker smo predolgo ležali v svojih grehotah. Težko se nam je umiti, kajti nismo samo umazani, ampak okuženi. Da ne bom prehajal iz podobe v podobo, si bom zastavil vprašanje, o katerem pogosto premišljujem: zakaj nas neumnost tako trdovratno drži v pesteh? Prvič, ker je pogumno ne zavra­ čamo in se je ne skušamo z vsemi močmi otresti; drugič, ker ne zaupamo dovolj temu, kar iznajdejo modri možje, in temu ne odpiramo src, ampak gremo lahkomiselno mimo tako pomem­ bne zadeve. Kako pa bi se mogel kdo naučiti, da se bo zadostno upiral grehotam, če se uči samo toliko časa, kolikor mu ga do­ pušča njegova izprijenost? Nihče izmed nas ne gre v globino, vsi se držimo le površine ter se pri svojih drugih obilnih poslih zadovoljujemo s tem, da vsaj malce časa posvečamo filozofiji.

178

Š E S T A

K N | I G A

Pri tem nas ovira zlasti to, da smo prehitro zadovoljni sami s seboj. Če najdemo koga, ki pravi, da smo dobri in pametni, nesebični možje, mu to takoj priznamo. Kmalu pa nismo več zadovoljni z zmerno hvalo. Kakorkoli nas prilizovalec brez sra­ mu hvali in poveličuje, sprejemamo to hvalo kakor davek, ki nam ga dolguje. S tistimi, ki zatrjujejo, da smo najboljši in najmodrejši, brž soglašamo, četudi vemo, da pogosto grdo lažejo. Da, tako daleč gre naša samovšečnost, da želimo biti hvaljeni, če­ prav delamo povsem nasprotno od tega, za kar nas ljudje hva­ lijo. Kdor je pravkar koga obsodil na smrt, se da rad imenovati dobrosrčnega, ropar bi rad bil nesebičen, pijanec in pohotnež pa najbolj zmeren. Iz tega izhaja, da se nočemo spremeniti zato, ker mislimo, da smo najboljši. Ko je Aleksander že križaril po Indiji ter z vojno zatiral plemena, ki niti sosedom niso bila do­ volj znana, ga je pri obleganju nekega mesta, medtem ko je ja­ hal okoli obzidja in iskal, kje je najmanj utrjeno, zadela puščica, vendar pa je še dolgo sedel na konju ter vztrajal pri obleganju. Ko pa se mu je kri ustavila in ga je suha rana čedalje bolj bolela ter je noga, ki je visela prek konja, polagoma otrpnila, je bil prisiljen razjahati. Rekel je: »Vsi prisegajo, da sem Jupitrov sin,55 toda tale rana vpije, da sem človek.« Enako delajmo tudi mi. Kadar nas dobrikanje, vsakega, kakor more, omamlja in slepi, recimo: »Pravite sicer, da sem pameten in moder, jaz pa vidim, koliko nekoristnega in škodljivega si želim. Niti tega ne spozna­ vam, kar kaže živalim, kdaj so site in kako naj bodo zmerne v jedi in pijači. Niti tega še ne vem, koliko lahko prenesem.« 55

Makedonska legenda pravi, da je Aleksandra z Olimpiado spočel Zevs (Jupiter).

179

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Zdaj te bom poučil, kako boš sprevidel, da še nisi moder. Modrijan je dobre volje, vesel, miren, neomajen in živi kakor bogovi. Vprašaj samega sebe! Če nisi nikoli žalosten, če ti nobe­ no upanje ne vznemirja duha, ko čakaš, kako bo v bodočnosti, če si podnevi in ponoči zadovoljen sam s seboj, si dosegel vrhu­ nec človeške sreče. Če pa hrepeniš po nasladah, po vseh in po­ vsod, vedi, da ti manjka do modrosti prav toliko kakor do pra­ vega veselja. To želiš doseči, ampak motiš se, če upaš, da te bo tja pripeljalo bogastvo. Mar misliš, da boš to dosegel s častnimi službami, v večnih skrbeh in nemirih? To, o čemer meniš, da ti bo prineslo veselje in naslado, je vir bolečin. Ves svet, pravim, se poganja za radostjo, ne ve pa, od kod mu bo ta stalna in velika radost prišla. Eden meni, da mu jo bosta prinesla obilna gostija in razkošje, drugi si jo obeta od častilakomnega stremuštva in od množice klientov, tretji računa z ljubezenskimi spletka­ mi; četrti jo pričakuje od študija lepih umetnosti, s katerimi se ukvarja samo iz bahavosti in ki mu nič ne koristijo. Vse te lažne in kratkotrajne zabave varajo kakor pijanost, ki veselo norost ene ure poplača z dolgotrajno slabostjo, kakor ploskanje in pri­ trjevanje ljudstva, ki ju pridobiš, pa tudi izplačaš za ceno velike zaskrbljenosti. Pomisli tedaj, da je plod modrosti radost, ki os­ tane vedno enaka. Modrijanov duh je kakor svet nad luno: tam je nenehoma vedro in jasno. Imaš torej dovolj razlogov, da hočeš biti moder, ko veš, da modrijan ni nikoli brez veselja. To veselje rodi samo zavest o lastnih vrlinah; veseliti se more le tisti, ki je pogumen, pravičen in zmeren. »Kaj?« boš vprašal. »Neumni in izprijeni se nikoli ne veselijo?« Ne drugače kakor levi, kadar najdejo plen. Kadar so že siti vina in naslad, kadar jim noč mine

180

ŠESTA

KNJ I GA

med pitjem in pohoto, kadar je moralo telo užiti več, kakor zmore, tako da se začno jedi in pijače v njem tako rekoč razkra­ jati, takrat vzklikajo ti reveži tisti Vergilijev verz: Kajti kako preživeli smo noč med lažnivo naslado, dobro pač veš.56 Vsako noč preživijo razkošneži med lažnivimi nasladami, in si­ cer tako, kakor da je to zadnja noč. Tista radost pa, ki spremlja bogove in posnemovalce bogov, se ne prekine, nikoli ne preneha. Prenehala bi, ko bi bila prišla od zunaj. Ker ni tuje darilo, tudi ni odvisna od tuje samovolje. Česar usoda ni dala, tega tudi ne jemlje.

LX. Pi s mo Pritožujem se, prepiram se s teboj, jezim se nate. Ali še zmerom želiš, kar so ti želeli tvoja dojilja, tvoja mati ali vzgojitelj? Še ne uvidiš, koliko slabega so ti želeli? O, kako sovražne so nam želje svojcev! In sicer tem bolj, ker so se izpolnile. Ne čudim se več, če nas vse to zasleduje že od ranega otroštva. Rasli smo med kletvicami naših staršev. Bogovi naj uslišijo tudi naše nese­ bične molitve. Doklej bomo še kaj zahtevali od bogov, kakor da se ne moremo že sami preživljati? Kako dolgo bomo še obsejali polja velikih mest? Kako dolgo bodo še celi narodi želi za nas? 56

Eneida, VI, 513-14.

181

P i s m a p r i j a t e l j u L uc i li j u

Kako dolgo še in čez koliko morij bo množica ladij vozila to, kar naj obloži mizo enega samega? Vola napase pašnik, ki obsega le nekaj oralov, en sam gozd zadostuje čredi slonov, človek pa se pase po zemlji in po morju. Ali nam je morda narava, ki nam je ustvarila drobno telo, dala tako nenasiten trebuh, da bi s požrešnostjo prekašali največje in najbolj požrešne živali? Go­ tovo ne, kajti kako malo zahteva narava od nas! Z malim je zadovoljna. Drago ne plačujemo lakote svojega trebuha, ampak svojo nečimrnost. Torej ljudi, ki so »sužnji svojega trebuha«, kakor pravi Salustij,57 ne štejmo med ljudi, ampak med živali, nekaterih pa niti mednje ne, marveč med mrtvece. Živi le tisti, ki je mnogim v korist, ki uporablja svoje moči. Kdor pa se skriva in hira v lenobi, je v svoji hiši kakor v grobnici. Temu zapiši na marmorno desko nad njegovim pragom: prehitel je svojo smrt.

LXI. Pismo Prenehajmo hoteti, kar smo hoteli! Jaz vsaj si prizadevam, da bi kot starec prenehal hoteti, kar sem hotel kot deček. Edino v to so usmerjeni moji dnevi, v to so usmerjene moje noči; samo za to delam, samo na to mislim, kako bi napravil starim napakam konec. Prizadevam si, da bi mi bil en dan kakor vse življenje. Vendar ga ne lovim, kakor da je moj zadnji, marveč gledam nanj tako, kakor da utegne postati celo moj zadnji. To pismo ti 57

Katilinova zarota, 1, 1 .

182

Š E S T A

K N J I G A

pišem v takem razpoloženju, kot da me bo med pisanjem odpo­ klicala smrt. Pripravljen sem oditi s tega sveta in zato uživam življenje, ker mi ni preveč pomembno, kako dolgo bo še trajalo. Preden sem se postaral, sem skrbel, da bi lepo živel, zdaj, ko sem star, pa skrbim, da bi lepo umrl: lepo pa umreš, če rad umreš. Prizadevaj si, da ne boš nikoli delal ničesar proti svoji volji; kar se mora zgoditi, je tistemu, ki se upira, nekaj nasilnega, tistemu, ki to sam hoče, pa ne. Tole ti rečem: kdor se rad pokori povelju, se izogne najbolj bridki sužnosti, ko bi moral delati, česar noče. Ni nesrečen, kdor dela kaj na povelje, ampak kdor dela proti svoji volji. Zato naj bo naš duh tako ubran, da bomo tudi sami hoteli to, kar hočejo okoliščine, zlasti pa, da bomo brez žalosti mislili na svoj konec. Pripraviti se moramo prej na smrt kakor na življenje. Za življenje nam nič ne manjka, a mi smo nenasitni, kar se tiče življenjskih potreb. Zdi se nam, da nam nekaj manjka, in tako se nam bo vedno zdelo. Ne leta ne dnevi nam ne bodo povedali, da smo dovolj živeli, ampak le naše srce. Jaz, dragi Lucilij, sem živel dovolj. Življenja sit čakam na smrt.

LXII. Pismo Lažejo tisti, ki hočejo, da bi se zdelo, kot da jih obilni posli ovirajo pri plemenitem študiju. Delajo se, kakor da so zelo za­ posleni; še pretiravajo s tem in sami sebi kradejo čas. Jaz, Lucilij, sem prost, nisem zaposlen, in kjerkoli sem, imam opravka le

183

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

sam s seboj. Kajti poslom se ne predajam, ampak se jim samo posojam, in ne iščem razlogov, zakaj bi ubijal čas. Kjerkoli sem, se ukvarjam s svojimi mislimi ter premišljujem o čem koristnem. Tudi kadar se snidem s prijatelji, se ne odtegnem sebi, in kadar me okoliščine ali državljanska dolžnost privedejo v družbo drugih, ne ostanem tam dolgo. Samo z dobrimi sem zmerom rad; k njim hodim v duhu, pa naj so na kateremkoli kraju ali v kateremkoli stoletju. Demetrija, vrlega moža, imam povsod s seboj; pustim tiste, ki so oblečeni v škrlat, in govorim z njim, ki je napol nag in ga občudujem. Kako ga ne bi? Videl sem, da mu nič ne manjka. Človek lahko vse prezira, vsega imeti pa ne more nihče. Najkrajša pot k bogastvu je zaničevanje bogastva. Naš Demetrij pa ne živi tako, kot da vse prezira, ampak kot da prepušča drugim, naj to imajo.

184

S E DMA

KNJ I GA

LXIII. Pi s mo Hudo mi je, da je umrl tvoj prijatelj Flak, vendar pa nočem, da bi enako bolelo tudi tebe. Skoraj si te ne upam siliti, da ne žaluj preveč, čeprav vem, da bi bilo bolje tako. Toda kdo je duševno tako močan razen tistega, ki se je že visoko dvignil nad usodo? Tudi tega bo ta dogodek ganil, a samo ganil. Nam pa je mogoče odpustiti, če zajokamo, če le niso naše solze preobilne in jih po­ skušamo sami zadržati. Naše oči naj ne bodo suhe ob izgubi prijatelja, vendar pa nas solze ne smejo oblivati; jokati moramo, ne pa zraven tuliti. Morda se ti zdi, da zahtevam od tebe nekaj pre­ več trdega, toda največji grški pesnik je vendar omejil pravico jokanja na en sam dan, ko je rekel, da je celo Nioba v svoji žalosti mislila na jed.58Ali me vprašuješ, od kod tarnanje, od kod nezmerno jokanje? S solzami izražamo svoje hrepenenje po pokojnem in se ne predajamo bolesti, ampak jo le kažemo. Nihče ni žalosten zavo­ ljo sebe; o, nesrečna norost! Tudi v žalosti je neka nečimrnost. »Kaj 58

Homer, Iliada, XIX, 24 in XXIV, 602.

185

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

torej misliš?« praviš. »Ali naj prijatelja pozabim?« Kratek spomin mu obljubljaš, če naj ne traja dlje kakor tvoja bolečina. Še prehitro bo kako naključje veselo razvedrilo tvoje čelo. Ni treba, da bi te opozarjal na dolgost časa, ki ublaži vsako hrepenenje in celo najbridkejšo žalost. Brž ko boš nehal opazovati samega sebe, se bodo razgubile tudi tiste žalostne poteze na tvojem obrazu. Zdaj stražiš svojo bolečino, pa se ti bo kljub tvoji pozornosti izmuznila in tem hitreje prenehala, čim bridkejša je bila. Glejmo, da nam bo spomin na ljudi, ki smo jih izgubili, postal prijeten. Nihče se ne vrača rad k tistemu, o čemer ne bo mislil brez mučnega občutja. Če pa je ne­ izogibno, da nas misel na umrle, ki smo jih ljubili, žalosti, je tudi v tej otožnosti nekaj sladkega. Naš Atal je imel navado reči: »Spo­ min na umrle prijatelje je tako prijeten, kakor je nekatero sadje sicer trpko, pa vendar prijetno, in kakor nam je pri preveč starem vinu všeč ravno njegov grenkobni okus; tako se po daljšem času zgubi vse, kar nam je bilo zoprno, in nam ostane le prava radost.« če verjamemo temu Atalu, je »misliti na živeče prijatelje« kakor uživati med in kolače. Misel na one, ki so bili in jih ni več, pa nam budi grenkosladko občutje. Ampak kdo bi zanikal, da ostre in trpke snovi dražijo želodec? Jaz nisem istega mnenja kakor on, meni je misel na umrle prijatelje sladka in prijetna. Kajti imel sem jih, kakor da jih bom izgubil, izgubil pa sem jih, kakor da jih še zmerom imam. Zato, moj Lucilij, delaj tako, kakor misliš, da je prav. Nikar si dobrote usode ne razlagaj kot nekaj slabega. Vzela ti je, ampak tudi dala. Zato uživajmo v svojih prijateljih, dokler moremo, ker ni gotovo, kako dolgo jih bomo imeli. Pomislimo, kako dolgo jih nismo videli, čeprav smo živeli v istem kraju. In spoznali bomo,

186

S E D M A

K N J I G A

da smo zgubili več časa, ko so bili še živi. Neznosno pa je, če ljudje objokujejo prijatelje, do katerih so bili brezbrižni, in ne ljubijo nikogar razen tistega, ki so ga izgubili. In zdaj žalujejo tem bolj nezmerno, ker se bojijo, da bi vzbudili dvom, da so ga sploh kdaj ljubili; prepozno skušajo dokazati svojo ljubezen. Če imamo še druge prijatelje, ne damo dosti na tiste, ki nas ne morejo potolažiti zaradi izgube enega samega, če pa jih nimamo, smo si sami storili večjo krivico, kakor nam jo je storila usoda. Ta nam je ugrabila le enega, mi pa bi si lahko pridobili marsikaterega, pa tega nismo storili. In dalje - kdor ne more ljubiti več kot enega, tudi tega edinega ni preveč ljubil. Mar se ti ne zdi strašno neumen, kdor je bil oropan in je izgubil edino obleko, ki jo je imel na sebi, pa rajši tarna, namesto da bi pogledal okrog sebe, kako bi se zavaroval pred mrazom in našel kaj, s čimer si bo pokril gola ramena? Tistega, ki si ga ljubil, si pokopal; išči, kogar bi mogel ljubiti! Bolje je prijatelja nadomestiti kakor ga objokovati. Vem, da je to, kar ti želim še dodati, že preveč obrabljeno, vendar misli ne bom opustil, ker tako vsi govorijo: tudi tisti, ki namenoma ne neha žalovati, bo sčasoma moral. Je pa za pamet­ nega človeka zelo sramotno, če žaluje tako dolgo, dokler se ne naveliča žalovati. Jaz bi rajši videl, da se ti posloviš od žalosti kakor pa ona od tebe. Čimprej prenehaj delati, česar ne boš mogel dolgo delati, tudi če boš hotel. Naši stari so določili že­ nam za žalovanje eno leto, ne zato, da bi tako dolgo žalovale, ampak da ne bi dlje. Za može ni zakonitega roka, ker se jim to ne spodobi. Vendar pa - ali mi lahko imenuješ katero tistih ne­ žnih ženic, ki so se komajda pustile odvesti od grmade in od­ trgati od mrliča, potem pa cel mesec pretakale solze? Nič ne

187

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

zasovražimo hitreje kakor žalost; dokler je še nova, najde tolažnika in marsikoga pritegne, ko pa zastara, se ji ljudje smejejo, in ne po krivici - bodisi je hlinjena ali pa nespametna. To ti pišem jaz, ki sem tako čezmerno objokoval svojega dra­ gega Aneja Serena, da sem proti svoji volji primer tistih, ki jih je žalost premagala. Danes pa svoje dejanje obsojam in spoznavam, da sem bil tako žalosten predvsem zato, ker nisem nikoli prej pomislil, da bi mogel on umreti pred menoj. Edino to sem imel vedno v mislih, da je mlajši in dosti mlajši od mene, kakor da ravna usoda po nekem določenem redu. Zato mislimo stalno na svojo umrljivost kakor tudi na umrljivost vseh, ki jih ljubimo! Takrat bi si bil moral reči: »Moj Seren je mlajši od mene, toda kaj potem? Za menoj mora umreti, pred menoj pa more.« Ker tega nisem sto­ ril, me je usoda naenkrat zadela nepripravljenega in me pretresla. Zdaj mislim, da je vse umrljivo, in sicer umrljivo po negotovem zakonu. Kar se lahko zgodi nekoč, se lahko zgodi tudi že danes. Mislimo torej, dragi Lucilij, da bomo kmalu tudi mi prišli tja, kamor je prišel tvoj prijatelj, za katerim žalujemo. In če je resnično, kar pravijo modrijani, da nas čaka neki kraj, da nas bo sprejel, potem je tisti, o katerem mislimo, da je umrl, le odšel tja pred nami.

LXIV. Pi s m o Včeraj si bil pri nas. Lahko se pritožiš, češ »samo včeraj«; prav zato sem dodal »pri nas«, kajti z menoj si vedno. Na obisk je prišlo nekaj prijateljev, zaradi katerih se je iz moje kuhinje dvigal malo

188

S E D M A

K N J I G A

večji dim kakor po navadi, vendar ne tak kakor iz kuhinj ugled­ nih bogatašev, ki prestraši požarne čuvaje, temveč le majhen dim, ki naznanja, da so prišli gostje. Pogovarjali smo se o različnih stva­ reh, kakor je pri družabni gostiji navada; pogovor se je sukal od predmeta do predmeta, ne da bi kaj dokončno obveljalo. Nato smo poslušali spis Kvinta Sekstija očeta, velikega moža, kakor mi lahko verjameš, in stoika. Pri bogovih! Kakšna sila, kakšna ple­ menitost je v njem! Tega ne boš našel pri vseh filozofih. Spisi ne­ katerih nosijo samo slavno ime, v vsem drugem pa so brezkrvni. Polni so samih teorij, polemike in sofistike, ne morejo pa dati srcu poguma, ker ga sami nimajo. Če pa boš prebral Sekstija, boš re­ kel: »Ta živi, ta je svoboden, ta je nad človekom, poslavljam se od njega poln zaupanja vase.« Kako mi je v duši, kadar ga berem, ti povem tole: najrajši bi usodo samo pozval na boj in zaklical: »Kaj se obotavljaš, usoda? Stopi v boj z menoj, saj vidiš, da sem pri­ pravljen!« Pogumen sem kakor tisti, ki išče priložnost, da bi se poskusil ter pokazal svojo hrabrost, da moli k Diani, ... naj pošlje merjasca s penečim se rilcem semkaj med plašno divjad, morda pa še gorskega leva.59 Rad bi imel nekaj, kar naj premagam in na čemer naj preizkusim svojo potrpežljivost. Tudi to je namreč pri Sekstiju nekaj izjem­ nega, da ti bo pokazal veličino srečnega življenja, hkrati pa te ne bo pustil, da bi obupal, da lahko tako življenje sploh dosežeš. Vedel boš, da je vse to vzvišeno, toda dosegljivo tvoji volji. Čudil 59

Vergilij, Eneida, IV, 158-59.

189

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i li j u

se boš in vendarle upal. Meni vsaj jemlje mnogo časa že samo premišljevanje o modrosti. Opazujem jo z začudenjem kakor sam svet, ki ga pogosto gledam tako rekoč kot docela nov opazova­ lec. Zato častim iznajdbe filozofije in njene iznajditelje, z veseljem se obračam k njej kot k volilu mnogih. Vse to sem si pridobil z delom. Ampak ravnajmo kakor dober gospodar: povečajmo, kar smo prevzeli; ta dediščina preide na potomce pomnožena. Veliko je treba še storiti, pa še bo ostalo dosti dela; nikomur, četudi se bo rodil šele čez tisoč stoletij, ne bo odvzeta priložnost, da bi še kaj dodal. Toda tudi če bi naši predniki že vse iznašli, bi mu bili uporaba, spoznanje in ureditev tega, kar so iznašli drugi, ven­ dar še zmerom nekaj novega. Le pomisli, da smo podedovali zdravila za oči, ni mi treba iskati drugih, ampak moram jih upo­ rabljati tako, kakor zahtevajo razne bolezni in čas. Eno ublažuje ostrino vida, drugo ozdravlja otekle veke, tretje pomaga pri na­ glih vnetjih in krmežljavosti, četrto krepi vid. Vse to moraš znati pripraviti in vse o pravem času in tako, kakor je treba, vsako zdravilo posebej. Tudi za dušo so naši stari iznašli zdravila; da raziščemo, kako in kdaj jih naj uporabimo, pa je naša dolžnost. Veliko so storili ti, ki so bili pred nami, a ne vsega; vendar jih moramo spoštovati in častiti kakor bogove. Kako bi gledal po­ dobe velikih mož, ne da bi mi spodbujale duha? Kako ne bi obha­ jal njihovih rojstnih dni? Kako ne bi izgovarjal njihovih imen vedno z velikim spoštovanjem? Enako spoštovanje, ki ga dolgu­ jem svojim učiteljem, dolgujem tudi tistim učiteljem vsega člo­ veškega rodu, od katerih imamo toliko dobrega. Če vidim kon­ zula ali pretorja, storim vse, da mu izkažem čast: s konja skočim, odkrijem se in se mu umaknem s poti. Na oba Marka Katona,

190

S E D M A

K N J I G A

na modrega Lelija, na Sokrata in Platona, na Zenona in Kleanta pa naj ne mislim z največjim spoštovanjem? Jaz jih častim in spoštujem ter vstanem vselej, kadar slišim tako velika imena.

LXV. Pismo Včerajšnji dan mi je moja bolezen razdelila tako, da je za­ htevala dopoldan zase, popoldan pa je prepustila meni. In tako sem najprej preizkusil svojega duha z branjem. Potem ko mi je to dovolil, sem si mu upal ukazati, pravzaprav dovoliti še nekaj več. Nekaj sem pisal, in sicer z večjim trudom kakor po navadi, kajti boril sem se s težko snovjo, ki ji nisem hotel podleči. Sled­ njič so prišli vmes prijatelji, ki so me s silo zadržali kot bolnika, ki se ne zna več brzdati. Mesto pisala je zdaj zavzel ustni po­ govor. Iz tega pogovora ti želim sporočiti nekaj, kar je še spor­ no. Izvolili smo te za razsodnika. Imel boš več dela, kakor misliš. Tri točke je treba razjasniti. Kakor veš, naši stoiki pravijo, da je v naravi dvoje, iz česar vse nastaja: vzrok in materija. Materija je mrtva, pripravljena na vse in brezdelna tako dolgo, dokler je kdo ne razgiba. Vzrok, to je razum, pa materijo oblikuje in jo obrača, kakor hoče, in ustvarja iz nje razna dela. Torej mora biti nekaj, iz česar kaj nastane, potem pa nekaj, zaradi česar nastane. To je vzrok, ono pa materija. Vsa umetnost je posnemanje narave. Zato prenesi vse, kar sem ti govoril o vesoljstvu, na to, kar lahko ustvari človek. Kip ima v sebi materijo, ki se je dala obdelati umetniku,

191

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ima pa tudi umetnika, ki je dal materiji obliko. Pri kipu je torej materija bron, vzrok pa kipar. Tako je z vsemi stvarmi: obstajajo iz tistega, kar nastaja, in iz tistega, kar jih ustvarja. Stoiki priznavajo samo en vzrok, tistega, ki ustvarja. Aristo­ tel pa meni, da je treba vzrok razumeti v trojnem smislu. Prvi vzrok je materija sama; brez nje ni mogoče ustvariti ničesar; drugi je stvaritelj, tretji pa oblika, ki se da vsakemu delu, kakor na primer kipu. To imenuje Aristotel eidos. Temu pa se pridružuje še nekaj četrtega, in to je smoter celega dela. Kaj je to, ti bom pojasnil. Prvi vzrok kipa je bron, kajti nikoli ne bi nastal, ko ne bi bilo tega, iz česar je bil ulit ali izklesan. Drugi vzrok je umetnik, kajti tisti bron se ne bi mogel izoblikovati v kip, ko v delo ne bi posegla spretna roka. Tretji vzrok je oblika, kajti tisti kip se ne bi imenoval Kopjenosec ali Mladenič z oglavnico,60 če mu ne bi bila vtisnjena ta podoba. Četrti vzrok je smoter njegovega ustvar­ janja, kajti če ne bi bilo smotra, ne bi bil ustvarjen. Kaj je smoter? To, kar je umetnika privabilo, da se je lotil dela. Bodisi denar, če je delal, da bi umetnino prodal, bodisi slava, če je delal, da bi si pridobil ime, ali pa religija, če je hotel napraviti darilo za svetišče. Torej je tudi to vzrok, iz katerega kaj nastane. Ali pa morda meniš, da ne smemo šteti med vzroke za to, da je bilo kako delo izvršeno, tudi tistega, brez česar ne bi bilo nastalo? K vsemu temu dodaja Platon še peti vzrok, ki ga sam imenuje idejo; to je namreč tisto, kar ima umetnik pred očmi, ko ustvarja nameravano delo. Vseeno pa je, ali ima ta zgled, na katerega obrača pogled, zunaj ali pa znotraj sebe, kakor si ga je sam za60

Poliklejtova kipa Doryphoros in Diadoumenos.

192

SEDMA

KNJ I GA

mislil in predočil. Te pralike vseh stvari ima bog v sebi in je s svojim božanskim duhom zajel število in mero vsega, kar se mora ustvariti. On je poln tistih pojmov, ki jih Platon imenuje nesmrtne, nespremenljive in neizčrpne ideje. Tako ljudje sicer umirajo, človečnost, po kateri se ustvarja posameznik, pa ostane. Medtem ko se ljudje trudijo in umirajo, človečnost nič ne trpi. Vzrokov je torej, kakor pravi Platon, pet: to, iz česar, to, od če­ sar, to, v čemer, to, po čemer, in to, zavoljo česar kaj nastane, slednjič pa dodaja še to, kar je nastalo iz teh vzrokov in zdaj ob­ staja. Tako je pri kipu - ker sva že začela govoriti o njem - to, iz česar je kip, bron, to, od česar nastane, je umetnik; to, v čemer je, je oblika, ki ji jo da umetnik, to, po čemer se ustvarja, je pravzor, ki ga ustvarjalec posnema, to, zavoljo česar je nastala, je smoter dela. Kar iz vsega tega nastane, je kip sam. Vse to ima, kakor pravi Platon, tudi svet: ustvarjalca, in to je bog, nekaj, iz česar je nastal, to je materija, formo, to sta oblika in ureditev sveta, kakor ga vidimo; pravzor, po katerem je bog ustvarjal, prekrasno vesoljstvo; in vidimo tudi smoter, zavoljo katerega je bil svet ustvarjen. Ali me hočeš vprašati, kaj je bil smoter bogu? To, kar je dobro. Tako vsaj pravi Platon: »Kakšen vzrok je imel bog, da je ustvaril svet? Bog je dober; kdor pa je dober, ne pozna zavisti; zato je ustvaril svet tako dober, kolikor ga je le mogel.« Kot razsodnik izreci torej sodbo in povej, kdo uči to, kar je najverjetneje, ne pa, kdo bi rad učil pravo resnico, kajti to je tako visoko nad nami kakor resnica sama. Tega, kar mislita Aristotel in Platon, je ali preveč ali tudi pre­ malo. Če namreč menita, da je to, brez česar ni mogoče nič na­ rediti, že vzrok tega, kar se dela, sta povedala premalo. Med vzroke

193

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bi morala postaviti tudi čas; nič ne more nastati brez časa. Prav tako prostor; če ni prostora, kjer naj kaj nastane, spet ne more nič nastati; dalje gibanje, brez tega nič ne nastane in nič ne mine, brez gibanja ni umetnosti, ni dejavnosti. Zdaj pa iščemo prvi in splošni vzrok. Ta mora biti enostaven, kajti tudi materija je enostavna. Vprašajmo se torej, kateri je ta vzrok! Ustvarjajoči um, to je bog. Vse tisto, kar smo navedli, ni množica resničnih vzrokov, ampak je vse odvisno od enega, od tistega, ki ustvarja. Praviš, da je forma vzrok? Toda formo da delu umetnik; ta je samo del vzroka, ne vzrok sam. Tudi pralik, pravzor ni vzrok, temveč le nepogrešljivo orodje vzroka. Pralik je umetniku prav tako nujno potreben kakor dleto in pila; brez teh umetnost ne more uspevati, vendar pa to niso deli umetnosti ali vzroki. Dalje pravijo, da je vzrok tudi smo­ ter, zavoljo katerega se umetnik loti dela. Pa naj bo, vendar ni učinkujoč vzrok, ampak samo postranski. Takih vzrokov pa je nešteto; mi iščemo splošni osnovni vzrok. Če imenujejo vesolj­ stvo, to dovršeno delo, pravzrok, ne vidim v tem bistroumnosti naših filozofov, kajti med delom in vzrokom zanj je velika razlika. O tem povej svoje mnenje ali reci - to je pri takih stvareh laže - , da si še nisi na jasnem in da naj pridem glede tega kdaj dru­ gič. »Ampak,« te slišim govoriti, »kaj te tako veseli zapravljati čas s stvarmi, ki te ne morejo rešiti nobene strasti in ti udušiti no­ benega zlega poželenja?« Jaz se ukvarjam najprej s tem, kar me pomirja, najprej raziskujem sebe, šele potem svet. Toda tudi s tem ne tratim časa, kakor misliš. Kajti vse to mi dviga duha, če se le ne izvrže v malenkosti in v nekoristno razumevanje, ki je duhu tako težko breme, da se ga hoče otresti in se vrniti tja, od koder je prišel. Telo je namreč breme duha in kazen, teži ga in ga

194

S E D M A

K N J I G A

drži kakor v ječi, če ne pristopi filozofija in mu ne veli, naj opazu­ je naravo ter se tako odpočije; s tem ga odvrne od zemeljskega in dvigne k božanskemu. To je njegova svoboda, njegovo odre­ šenje; reši se ječe in spet ga poživi to, kar je nebeško. Umetniki, katerih oči se utrudijo, ko so pri slabi luči uprte v svoj predmet, gredo ven v prosto naravo in nekam, kjer se njihove oči odpoči­ jejo v jasni luči kraja, ki je določen za javno zabavo. Tako si želi tudi duša, ki je zaprta v tem zatohlem in temnem bivališču, ven na prosto in se potem odpočije, ko si ogleduje naravo. Modrijan in vsak, kdor teži za modrostjo, je sicer navezan na svoje telo, vendar pa je s svojim boljšim delom daleč od njega in njegove misli so usmerjene proti nečemu višjemu. Življenje mu je vojaška služba, na katero je prisegel; tako mu je, da ne ljubi življenja in ga ne sovraži, vendar pa ve, da je še nekaj boljšega kakor to, kar lahko človeka zadene. Prepoveduješ mi opazovanje narave, od­ vračaš me od celote in me omejuješ na njene dele. Mar naj ne sprašujem, kje je začetek vsega? Kdo je vse to ustvaril? Kdo je odločil vse prvine, ki so bile zmetane skupaj kot lena masa? Ali naj se vprašam, kdo je stvarnik tega sveta? Kako je prišel v to velikansko celoto zakon in red? Kdo je vse to raztreseno zbral, vse pomešano razločil ter dal mrtvi in brezoblični snovi življenje in obliko? Od kod je ta velika svetlobna masa? Ali je to ogenj ali še kaj svetlejšega od njega? Da vsega tega ne bi preiskoval? Mar naj ne vem, od kod sem prišel semkaj? Kam mi je namenjeno iti od tod? Kje bo prebivala duša, ko se bo rešila zakonov človeške sužnosti? Ali mi prepoveduješ, da bi se smel vzpenjati k nebu, se pravi, da moram živeti s pobešeno glavo in zreti na zemljo? Večji sem in rojen za nekaj večjega, kakor da bi bil suženj svojega

195

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

telesa, na katero ne gledam nič drugače, kot na spone, ki vkle­ pajo mojo svobodo. Telo prepuščam usodi in ne pustim, da bi prodrla skozenj kaka rana prav vame. Samo to mi more škodo­ vati, duša pa, ki prebiva v tem podložnem telesu, je svobodna. Nikoli naj me tole meso ne privede do strahu, nikoli do pretvar­ janja, nevrednega dobrega moža. Nikoli se ne bom lagal temu bednemu telesu na ljubo. Kadar se mi bo zdelo, bom pretrgal vsako druženje z njim. Pa tudi zdaj, ko smo navezani nanj, mu nismo pravno enaki družabniki. Duh si prisvaja vso pravico. Preziranje telesa je v nekem smislu svoboda. Da se vrnem spet k osnovni misli, ki sem jo načel, premislimo glede te svobode zlasti tole: vse je iz materije in od boga. Bog vlada vesolju, ki ga obdaja in se mu pokorava kot vladarju in voditelju. To, kar ustvarja - in to je bog - je mogočnejše in boljše kakor materija, ki se pokorava bogu. Kar je bog v vesolju, to je duh v človeku; kar je tam materija, je pri nas telo. Zato naj slabše služi boljšemu; bodimo hrabri proti sili usode in se ne bojmo krivic, ran, verig in uboštva! In kaj je smrt? Smrt je ali konec ali prehod. Ne bojim se konca, kajti to je toliko, kakor da nisem začel. Ne bojim se prehoda, ker ne bom nikjer tako na tesnem kakor tukaj.

LXVI. Pi s mo Po mnogih letih sem zopet videl svojega sošolca Klarana. Mislim, da ne pričakuješ, da ti bom rekel, da sem ga našel že starca. Našel sem ga duševno mladega in krepkega, ko se je

196

SEDMA

KNJ I GA

upiral svojemu slabotnemu telesu. Narava je namreč krivično ravnala z njim in je odličnega duha slabo spravila pod streho. Ali pa je hotela morda prav s tem pokazati, da more najbolj močna in najbolj nadarjena duša prebivati pod sleherno kožo. Vendar pa je Klaran premagal vse ovire in je od preziranja samega sebe dospel do preziranja vsega drugega. Zdi se mi, da se pesnik Vergilij moti, ko pravi: Lepša pokaže krepost se pri lepem telesu.61 Krepost ne rabi lepotila; sama sebi je največji okras in posvečuje tudi telo. Vsaj če opazujem našega Klarana, vidim, da je lep in njegovo telo tako vzravnano kakor njegov duh. Tudi iz revne koče lahko pride velik mož; prav tako lepa in velika duša iz pohabljenega in nebogljenega telesa. Večkrat se mi res zdi, da narava ustvarja taka bitja zato, da bi dokazala, da se krepost rodi na vsakem kraju. Ko bi mogla ustvarjati docela gole duše, bi bila to storila, tako pa dela še več, ustvarja duše, ki jih ovira telo, pa vendar premagajo vse odpore. Zdi se mi, da je Klaran ustvarjen za zgled, da bi na njem spoznali, da grdo telo ne izmaliči duše, ampak da lepa duša telo olepša. Čeprav smo bili le malo dni skupaj, smo vendar imeli mno­ govrstne pogovore, ki sem si jih zdaj pa zdaj zabeležil in ti jih bom sporočil. Prvi dan smo reševali vprašanje, kako morejo biti dobrine enake med seboj, če je pogoj zanje trojen. Po nauku naših stoikov so prve dobrine sledeče: veselje, mir, blaginja 61

Eneida, V, 344.

197

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

domovine. Druge, namreč tiste, ki se izkažejo pri nezgodah, sta na primer potrpežljivost pri mučenju in mirnost v hudih boleznih. Prve si kar želimo, druge pa samo, če je nujno po­ trebno. So pa še tretje dobrine, na primer spodobna hoja, miren in pošten izraz na obličju pa tako vedenje, ki se spodobi pamet­ nemu možu. Kako morejo biti vse te dobrine med seboj enake, če so ene zaželene, druge pa take, da jih odklanjamo? Če jih želimo prav razločiti, se moramo vrniti k prvi dobrini ter preudariti, kakšna je. Če duša spozna resnico in ve, čemu se je treba izogibati in po čem hrepeneti, če ne ceni vrednosti stvari le po domnevi, ampak po njihovi pravi naravi, če se poglobi v vesolje in je tako v mišljenju kot v ravnanju enako dejavna, če je ne premaga niti to, kar je zoprno, niti to, kar je prijetno, in se ne ukloni usodnim dogodkom ter je zmerom dostojanstvena, krep­ ka in trezna, brez strasti in poguma, tako da je nobena sila ne more potreti, se v tem kaže njena krepost, njena čednost. Takšna bi bila, če bi stopila pred oči in se naenkrat vsa razodela. Toda duša se kaže različno, kakor je pač različno življenje in so različna dejanja. Pri tem ne postane niti manjša niti večja, kajti najvišje dobro se ne more manjšati in krepost ne more nazadovati, ampak se le spreminja zdaj v to, zdaj v ono lastnost, s tem da se drugače oblikuje po kakovostih, ki jih hoče utelesiti. Vsemu, česar se dotakne, se skuša prispodobiti tudi na zunaj. V okras je dejavnostim, prijateljstvom, večkrat celim hišam, kamor ima dostop in jih ureja. Vse, kar vzame v roko, stori ljubeznivo, odlično, čudovito. Tako njena moč in velikost ne moreta rasti, ker to, kar je največje, tudi ne more postati večje. Kar je prav, ne more biti bolj prav, in kar je resnično, ne more biti bolj resnično,

198

SEDMA

KN | I G A

in zmernost je vedno le zmernost. Vsaka krepost ima svojo mero. Stanovitnost je stanovitnost in ne več, prav tako samozavest ali resničnost ali zvestoba. Kaj se lahko še pridruži temu, kar je popolno? Nič, ali pa tisto, k čemur se je še nekaj pridružilo, ni bilo popolno. Tudi krepost ni popolna, če se ji lahko še kaj doda. Enako ne prenese poštenost nobenega dodatka, kajti poštenost je poštenost, ne več, ne manj, kakor sem že povedal. In dalje? Mar ne misliš, da so sposobnost, pravičnost in zakonitost vedno sebi enake in zajete v določene meje? Večati se je znak nepopol­ nosti. Vse dobro podlega istim zakonom. Blaginja posameznikov in blaginja skupnosti sta tako nerazdružljivo povezani kakor to, kar je hvalevredno, in to, kar si moramo želeti. Torej so kreposti med seboj enake, prav tako dejanja teh kreposti in vsi krepostni ljudje. Vrline, to je dobre lastnosti rastlin in živali, pa so minljive, spremenljive in negotove, ker so umrljive; vzpnejo se in zopet padejo, zato niso enakovredne. Človeškim vrlinam je merilo samo eno, kajti zdrava in enostavna je samo ena pamet. Nič ni bolj božanskega kakor to, kar je božansko, in nič bolj nebeškega kakor to, kar je nebeško. Kar je umrljivo, se manjša, pada in se obrabi; raste, se izčrpa in si spet opomore. Zato je vse to med seboj neenako, ker je odvisno od nezanesljive usode; kar pa je božjega, ima samo eno naravo. Razum pa ni nič drugega kakor del božjega duha, pogreznjen v človeško telo. Če je razum božanski, nobeno dobro pa ni brez razuma, potem je vse božan­ ske narave. Pri tem, kar je božansko, ni razlike, torej tudi ne pri tem, kar je dobro. Potemtakem sta radost ter pogumno in vztraj­ no prenašanje muk enaka, kajti pri obojem se kaže ista veličina duha, enkrat je miren in popustljiv, drugič pa bojevit in napet.

199

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Mar misliš, da vrlina tistega, ki hrabro naskakuje obzidje so­ vražnikov, in vrlina tistega, ki potrpežljivo prenaša obleganje, nista enaki? Velik je Scipion, ki obkoljuje Numancijo in stiska ter sili nepremagane roke, da se obrnejo sami sebi v pogubo; velika pa je tudi hrabrost obleganih, ki vedo, da ni nihče obko­ ljen, komur je odprta smrt in umira v naročju svobode. Tako je tudi vse drugo enako med seboj, namreč duševni mir, poštenost, radodarnost, stanovitnost, ravnodušnost, potrpežljivost, kajti vse te lastnosti temeljijo na eni kreposti, ki daje duši ravno in nespremenljivo smer. »Kako torej? Mar ni razlike med radostjo in neupogljivo potrpežljivostjo pri prenašanju bolečine?« Ni je, kolikor se tiče vrlin samih, pač pa je razlika glede na okoliščine, v katerih se obe vrlini kažeta. Kajti v enem primeru je duša naravno mirna in hladnokrvna, v drugem pa se bolečina naravi upira. Ampak v obeh primerih je krepost enaka. Materija ne spreminja krepo­ sti; trda in težka snov je ne dela slabše, razveseljiva in prijetna ne boljše: torej mora biti oboje enako. Kajti v obeh primerih dela človek enako pravilno, enako pametno, enako pošteno; eden se ne more bolje vesti v svojem vesolju, drugi pa ne med mučenjem; dve stvari, ki ne moreta postati boljši, pa sta enaki. Kajti če bi to, kar je zunaj kreposti, moglo krepost zmanjšati ali povečati, bi nravno dobro prenehalo biti edino dobro. Zakaj? Povem ti: ker nravno dobro ni nič, kar človek nerad stori, kar stori zaradi prisile. Vse nravno dobro je prostovoljno; nič, kar ni svobodno, ne more biti krepostno, kajti kdor se boji, je suženj. Vsaka krepost je mirna in se čuti varno; če se brani proti temu, če toži, če smatra to za zlo, je sprejela vase nekaj, kar jo moti, in

200

SEDMA

KNJ I GA

je sama s seboj v hudem sporu. Na eni strani jo namreč vabi dozdevno dobro, na drugi pa jo zadržuje slutnja, da grozi zlo in nevarnost. Kdor torej misli storiti nekaj nravno dobrega, naj ne smatra odpora, tudi če se mu zdi zoprn, za zlo, ampak naj bo odločen in naj rad stori, kar stori. Krepost ni odvisna od povelja in sile, čista je in ni pomešana z nobenim zlom. Vem, kaj bi se mi moglo tu odgovoriti. »Kako? Rad bi nas prepričal, da ni razlike, ali živi kdo v vesolju ali pa leži na nate­ zalnici in utruja celo svojega mučitelja.« Jaz pa bi spet lahko od­ govoril: »Tudi Epikur pravi, da bi modrijan, če bi se cvrl v Falarisovem biku, zaklical: 'Sladko mi je tukaj, nobene bolečine ne čutim.'« Zakaj se čudiš, če rečem, da je enako dobro obema, tistemu, ki sedi pri veseli pojedini, in tistemu, ki hrabro stoji med mučili, ko pravi vendar Epikur nekaj, kar je še bolj never­ jetno: da se je sladko dati mučiti in peči? Ampak odgovarjam ti, da je med radostjo in bolečino velika razlika; če bi mi bilo dano na izbiro, bi prvo iskal, drugi pa se izogibal; prva je naravna, druga pa proti naravi. Če ju presojamo s tega vidika, je med nji­ ma velika razdalja, če pa gre za krepost, je v obeh primerih ena­ ka, tako ta, ki se kaže v radosti, kot ta, ki se kaže v žalosti. Mučenje, bolečina in kar je še drugega neugodnega se ne upo­ števajo, kajti krepost vse premaga. Kakor močna svetloba sonca zatemni manjše luči, tako zaduši krepost s svojo močjo vse bole­ čine, težave in krivice; kamorkoli posije, ugasne vse, kar se sve­ ti brez nje. Vse zoprnosti, ki padejo na krepost, so le to, kar je morju ploha, ki pade vanj. V dokaz, da je res tako, hiti krepo­ sten mož brez obotavljanja k vsakemu lepemu delu, pa naj stoji tam krvnik ali mučitelj, naj so pripravljena mučila ali ogenj.

201

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Vztrajal bo in ne bo gledal na to, kaj bo moral pretrpeti, ampak kaj mora storiti. Zaupal se bo poštenemu delu kakor poštenemu možu, kajti spoznal bo, da je to delo koristno, varno in odrešilno. Plemenito, toda težavno in neprijetno delo mu bo veljalo toliko kakor kreposten mož, čeprav je ubog, izgnan in bolehen. Le predstavljaj si na eni strani vrlega moža, ki je bogat in ima vsega v izobilju, na drugi strani pa moža, ki nima ničesar, v sebi pa vse; oba sta enako dobra, čeprav so okoliščine njune sreče različ­ ne. Kakor sem rekel, velja o stvareh enako kakor o ljudeh: kre­ post je hvalevredna, ne glede na to, ali biva v močnem, zdravem in svobodnem telesu ali pa v bolehnem. Zato tudi ti ne boš bolj hvalil svoje kreposti, če ti je usoda dala zdravo in krepko telo, kakor bi jo, če bi bilo tvoje telo pohabljeno in grdo, kajti to bi se reklo ceniti gospodarja po obleki njegovih sužnjev. Kajti vse tisto, nad čimer gospoduje naključje, je nekaj suženjskega, na primer denar, telo, častne službe; vse je slabotno, minljivo in nestalno. Dela kreposti pa so svobodna in nepremagljiva ter zato vredna našega stremljenja, pa če jim je sreča naklonjena ali ne. Kar je prijateljstvo med ljudmi, to je pri stvareh želja po njih. Mislim, da ti krepostnega moža, če je bogat, ne bi ljubil bolj kakor revnega, tudi ne močnega in mišičastega bolj kot suhega in slabotnega; prav tako ne boš bolj težil za nečim, kar ti obeta veselje in mir, kakor za nečim, kar je zvezano s trudom in na­ porom. Če pa bi hotel od dveh enako krepostnih mož ceniti enega zato, ker je lepo oblečen in diši po dragocenih mazilih, više kakor zaprašenega in skuštranega, bi kmalu zašel tako daleč, da bi ti bil mož z docela brezhibnimi udi ljubši kot slabotni in enooki. Polagoma bi začel imeti izmed dveh enako poštenih in

202

S E D M A

K N | I G A

pametnih mož tistega, ki ima lepo skodrane lase, rajši kakor pa plešastega. Kjer je v obeh enaka krepost, se neenakost v vsem drugem ne upošteva; vse drugo namreč ni del, ampak le doda­ tek. Mar bi kdo presojal svoje otroke tako neenako in krivično, da bi zdravega sina bolj ljubil kakor bolnega ali postavnega in visokoraslega bolj ko majhnega ali srednje velikega? Divje živali ne delajo razlike med svojimi mladiči; vse enako dojijo. Ptice pi­ tajo vse svoje goliče enako. Odisej je hitel proti svoji skaloviti Itaki prav tako željno kakor Agamemnon proti slavnim miken­ skim zidovom. Nihče namreč ne ljubi svoje domovine, ker je ve­ lika, ampak ker je njegova. Kaj hočem s tem reči? Prepričati te želim, da gleda krepost na vsa svoja dela kakor na svoje otroke z istimi očmi in za vsa enako skrbi, posebno pa še za tista, ki so v nevarnosti, saj je tudi ljubezen staršev bolj naklonjena tistim otrokom, ki jih pomiluje. Tudi krepost sicer ne ljubi bolj tistih svojih del, za katera vidi, da so osovražena, ampak zanje skrbi in jih varuje, kakor delajo to dobri starši pri svojih otrocih. Zakaj pa ni nobeno dobro večje od drugega? Ker ne more biti nič bolj primerno kot to, kar je primerno, in nič bolj ravno kot to, kar je ravno. Ne moreš reči, da je nekaj drugega bolj enako kakor nekaj tretjega; tako tudi ne more biti nič nravno boljše, kakor je to, kar je nravno dobro. Če je torej narava vseh kreposti enaka, potem so tudi tri vrste dobrin enake. Trdim torej: enaka je zmernost v veselju in zmernost v bolečini. Veselje ni nad tisto duševno močjo, ki zadržuje žalostne vzdihe na mučilnici. Prve dobrine so vredne, da si jih želimo, te pa so vredne, da jih občudujemo, oboje pa so si enake. Kdor misli, da niso enake, obrača oči proč od kreposti samih in gleda le na

203

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

zunanjost. Resnične dobrine so enake po teži in obsegu, neprave pa so ničeve. Na videz so sijajne, če pa jih pretehtaš, vidiš, da varajo. Tako je, moj Lucilij: kar priporoča čisti razum, je zaneslji­ vo in večno, krepi duha in ga dviga v višino, ki je ne boš več zapustil. Vse, kar se nepremišljeno hvali in je po mnenju drhali dobro, napihuje samo ljudi, ki se veselijo praznih dobrot. Tisto pa, česar se bojijo kot nekega zla, jih plaši kakor živali nevarnost, ki jo slutijo. Oboje torej brez vzroka vznemirja srce; eno ni vre­ dno veselja, drugo ne strahu. Edino pamet je nespremenljiva in trdna v svoji sodbi, kajti pamet ne hlapčuje čutom, ampak jim zapoveduje. Pamet je enaka pameti kakor pravo pravemu, torej tudi krepost kreposti, kajti krepost ni nič drugega kakor prava pamet. Vse kreposti so odraz prave pameti, če so res kreposti, in če so prave, so tudi med seboj enake. Kakršna je pamet, tak­ šna so tudi njena dejanja, torej vsa enaka. Pravim pa, da so de­ janja enaka med seboj, če so poštena in pravilna. Sicer pa bodo zelo različna, kakor je pač različna materija, ki je zdaj širša, zdaj ožja, zdaj znamenitejša, zdaj neznatna, zdaj se tiče mnogih, zdaj le nekaterih. V vsem tem pa je to, kar je dobro, vedno enako, kakor so vsi dobri enaki, če so dobri. Razlikujejo pa se po sta­ rosti, eden je starejši, drugi mlajši; po telesu, eden je lep, drugi grd; po tem, kako jih je obdarila sreča, ta je bogat, oni reven, ta priljubljen, mogočen, znan v mestih in pri narodih, oni je večini neznan in tuj. Toda po tem, da so dobri in krepostni, so si enaki. O dobrem in slabem čut ne more soditi: čuti ne vedo, kaj je koristno, kaj nekoristno. Čut ne more soditi o ničemer, česar se neposredno ne dotakne, ne vidi bodočega vnaprej niti se ne spominja preteklega; kaj bo sledilo, ne ve. Iz kreposti pa nasta-

204

S E D M A

K N J I G A

nejo nepretrgana vrsta in red vseh stvari ter enakomernost življenja, ki stremi za popolnostjo. Pamet je torej sodnica o do­ brem in zlem; tuje in zunanje omalovažuje in to, kar ni niti dobro niti zlo, ima za nepomembno in malenkostno, kajti vse dobro ima v duši. Sicer smatra nekatere dobrine za dobrine prve vrste, kakor na primer zmago, dobre otroke, blaginjo domovine, v drugo vrsto uvršča tiste, ki se pokažejo samo v nesreči, na primer ravnodušno prenašanje bolezni ali pregnanstva, v tretjo pa nevtralne, ki niso nič bolj v skladu z naravo kot proti njej, kakor na primer umirjena hoja ali spodobno sedenje. Kajti sedeti ni nič manj naravno kakor stati ali hoditi. Prve dobrine so v skladu z naravo, na primer radost nad ljubeznijo in vdanostjo otrok, nad blaginjo domovine, druge so proti naravi, na primer pogumno vedenje zoper mučenje, potrpežljivo prenašanje žeje pri vročinski bolezni. »Kako? Ali je torej sploh kaj dobrina, če je proti naravi?« Ne, ampak včasih je zoper naravo to, v čemer se dobrina kaže. Biti ranjen ali giniti na podloženem ognju ali trpeti v hudi bolezni je proti naravi, toda biti pri vsem tem pogumen in hraber je z naravo v skladu. In da se na kratko izrazim, kar ti želim povedati: predmet dobrega je včasih proti naravi, dobro samo pa nikoli, kajti ni dobrine brez razuma, razum pa se ravna po naravi. Kaj je torej razum? Posnemanje narave. In kaj je naj­ višje dobro človeka? Ravnati po volji narave. »Ni dvoma,« pravijo, »da je mir, ki ni bil nikoli ogrožen, prijetnejši kakor mir, ponovno pridobljen s potoki krvi. Ni dvo­ ma,« pravijo, »da je zdravje, ki ni bilo nikoli omajano, prijetnejše kakor tisto, ki si je opomoglo iz hudih bolezni in skrajnih nevarno­ sti z neko silo in trpljenjem. Prav tako ne bo dvoma, da je večje

205

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

dobro radost kakor pa duh, pripravljen trpeti muke v ranah in ognju.« Nikakor. Naključne stvari prenesejo več nevarnosti, oce­ njujejo se namreč po tem, koliko koristijo tistim, ki jih prevzamejo. Dobrim je edino vodilo biti v skladu z naravo; ta cilj je v vseh enak. Kadar v senatu sprejemamo neki predlog, ni mogoče reči: eden se bolj strinja kakor drugi. Vsi stremijo k istemu predlogu. Enako trdim o krepostih: vse se skladajo z naravo. Enako trdim o dobrinah: vse se skladajo z naravo. Nekdo umre mlad, drug kot starec in še kdo kot otrok, ki mu je bilo dano komaj pogledati v življenje. Vsi ti so bili enako umrljivi, čeprav je smrt enim privoščila daljše življenje, drugim pa ga je odrezala sredi cvetočih let, ne­ katerim pa celo kar v začetku. Eden je nenadno izdihnil med gostijo, pri drugem je spanje prešlo v smrt, ta ali oni je ugasnil celo med spolnim uživanjem. Tem postavi nasproti druge, ki jih je prebodel meč ali usmrtil kačji pik ali jih je podrtija pokopala pod seboj ali jim je dolgotrajno mučenje zlomilo živce in jih nazadnje umorilo. Konec nekaterih lahko imenujemo boljši, konec drugih pa slabši, smrt sama je pri vseh ista. Poti, po katerih je prišla, so različne, cilj, kjer so se te poti ustavile, pa je samo eden. Nobena smrt ni večja ali manjša, njena mera je pri vseh ista: konča življenje. Prav to ti pravim o dobrinah. Ena dobrina se javlja med samimi nasladami, druga v žalostnih in bridkih okoliščinah. Ena kaže naklonjenosti sreče pravo pot, druga kroti njeno nasilnost. Obe sta enako dobri, čeprav hodi prva po ravni in mehki poti, druga pa po grapavi. Cilj vseh je isti: dobrine so vredne hvale ter sledijo kreposti in razumu. Krepost izenačuje vse, kar pripoznava za svoje. Ne smeš se čuditi, da je to tudi naš nauk. Pri Epikuru sta dve dobrini, iz katerih nastane tista najvišja, blaženost, ko je

206

S E D M A

K N J I G A

telo brez bolečin, duša pa mirna. Če sta popolni, ti dobrini ne rasteta, saj ne more rasti, kar je že popolno. Telo je brez bo­ lečine; kaj bi se moglo še dodati temu stanju brez bolečin? Duh je složen s seboj in miren; česa je še treba k temu duševnemu miru? Kakor jasnina neba, ki je dosegla najčistejši sijaj, ne more postati še vedrejša in jasnejša, tako je tudi človek, ki skrbi za telo in dušo ter je tako dosegel svojo srečo, popoln: našel je izpolnitev svojih želja, če mu duh ni razburjen, telo pa je brez bolečin. Če se mu še od zunaj nasmehne sreča, mu to ne poveča najvišje dobrine, ampak jo tako rekoč le začini in ga samo raz­ veseli, kajti tista popolna dobrina človeške narave je zadovoljna, če je mir v duši in telesu. Dokazal ti bom, da tudi Epikur deli dobrine podobno kakor mi. Po njegovem mnenju so dobrine, ki si jih posebno želi, te­ lesni mir, ki ga ne moti nobena težava in nezgoda, ter duševni mir, ko je duša vesela, ker gleda svoje dobrine. So pa še druge, ki jih kljub temu hvali in odobrava, čeprav si jih ne želi, kakor je na primer malo prej omenjena potrpežljivost v bolezni in pre­ našanju hudih bolečin, ki jo je Epikur izpričal na svoj poslednji in najsrečnejši dan. Rekel je namreč, da čuti v mehurju in v zagnojenem trebuhu take bolečine, da hujših ne more biti, ven­ dar pa mu je ta dan srečen dan. Srečen pa more biti le tisti, ki mu je dano najvišje dobro. Torej so tudi po Epikuru dobrine, ki bi jih človek rajši ne izkusil, ki pa jih mora, če tako nanese, z veseljem sprejeti, jih hvaliti in jih ceniti enako kakor najvišje. Ni mogoče reči, da ni enaka največjim tista dobrina, ki napravi srečnemu življenju konec; tej dobrini se je Epikur zahvalil s po­ slednjimi besedami.

207

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Dovoli mi, Lucilij, najodličnejši vseh mož, da ti povem še ne­ kaj drznejšega: ko bi mogla biti katera dobrina večja kot druge, bi prav tiste, ki se zdijo žalostni, cenil više kot mehkužne in dobrot­ ne. Kajti nekaj večjega je zlomiti, kar je težko, kakor biti zmeren v tem, kar nas razveseljuje. Vem, da se dogaja, da kdo prav tako dobro prenese srečo, kakor se hrabro postavi proti nesreči. Enako hraber je lahko tisti, ki brez skrbi straži pred okopom, ko noben sovražnik ne napada tabora, kakor tisti, ki se po kolenih, pod katerimi so mu prerezane kite, plazi naprej in ne odvrže orožja. »Zdravo, junak!« pa kličejo tistemu, ki se okrvavljen vrača iz boja. Zato bi jaz bolj hvalil to, kar se izkaže v hrabrem boju z usodo. Ali naj dvomim, da moram bolj hvaliti tisto pohabljeno in izsušeno Mucijevo roko kakor zdravo roko kakega drugega junaka? Stal je in se ni menil za sovražnike in za ogenj; mirno je gledal, kako mu je kapljala kri z roke na sovražnikovo ognjišče, dokler mu je ni dal Porsena, ki je rad gledal to kazen, a mu je zavidal njegovo slavo, proti njegovi volji potegniti iz ognja. Zakaj ne bi štel te dobrine med prve ter je imel za večjo kot tiste nesporne in od usode nepreizkušene, saj se redkeje zgodi, da kdo premaga sovražnika z izgubljeno roko kakor z oboroženo? »Torej to dobrino si boš že­ lel?« vprašuješ. Zakaj ne? Kajti kdor si tega ne more želeti, tudi ne more tega izvršiti. Ali naj rajši želim, da bi mi ude masirali hotniki in jih napravili gibčne? Da bi stara ženska ali kdo, ki je iz moža postal ženska, natezala moje prste? Zakaj ne bi imel za srečnejšega Mucija, ki je držal roko v ogenj tako, kakor da jo je prepustil za to poklicanemu sužnju v masažo? Popravil je spet, kar je bil zagrešil: neoborožen in pohabljen je končal vojno ter s pokvečeno roko premagal dva kralja.

208

SEDMA

KNJ I GA

LXVII. PISMO Začenjam z nečim vsakdanjim: pomlad je tu, toda že se na­ giblje proti poletju; v tem času bi morala biti že vroča, toda spet se je ohladila; ne moremo ji še zaupati, kajti pogosto se sprevrže v zimo. Ali hočeš vedeti, kako je še zdaj sumljiva? Še zmerom si ne upam v mrzlo vodo, ampak čakam, da se ogreje. »To se pra­ vi,« boš rekel, »da ne trpiš ne vročine ne mraza.« Tako je, moj Lucilij, moja starost ima že dovolj lastnega hladu, saj se komaj otaja sredi poletja. Zato preživljam večji del svojega življenja na toplih blazinah. Hvaležen pa sem svoji starosti, ker me drži na postelji. Zakaj ji za to ne bi bil hvaležen? Česar ne smem hoteti, tega tudi ne morem. Največ se pogovarjam s svojimi knjigami. Če pridejo medtem tvoja pisma, se mi zdi, da sem s teboj; tako mi je pri srcu, kakor da ti ne odpisujem, ampak ti ustno odgo­ varjam. In tako se tudi o tem, kar me sprašuješ, tako rekoč po­ govarjam s teboj; kako je s tem, bova skupaj raziskovala. Sprašuješ, ali je vsaka dobrina zaželena. »Če je,« praviš, »to, da kdo hrabro prenaša mučenje, da se velikodušno pusti žgati in je potrpežljiv v bolezni, dobrina, izhaja iz tega, da je vse to zaželeno, pa vendar vidim, da pri tem ni nič takega, kar bi bilo vredno, da si človek to želi. Vsaj ne poznam nikogar, ki bi se bil zahvalil bogovom za to, da je bil bičan ali da ga je pokvečil protin ali da je na natezalnici postal daljši.« To moraš razlikovati, moj Lucilij, pa boš spoznal, da je pri vsem tem vsekakor nekaj, kar je vredno, da si človek to želi. Jaz bi sicer hotel, da mučil

209

P i s ma p r i j a t e l j u Luc i li j u

sploh ne bi poznal, toda če bi moral trpeti muke, bi želel, da bi jih prenašal hrabro, častno in krepko. Kako ne bi rajši videl, da ne bi nastala vojna? Če pa bi nastala, bom želel, da bi veliko­ dušno trpel rane, lakoto in vse, kar prinaša vojna stiska. Nisem tako brezumen, da bi si želel bolezni, toda če moram biti bolan, bom želel, da ne bi pokazal nepotrpežljivosti in ženske mehkužnosti. Zato niso zaželene nezgode, temveč možatost, s katero nezgode prenašamo. Nekateri med nami menijo, da hrabro prenašanje tegob ni zaželeno, vendar pa tudi ne ničevo, ker morajo biti vse želje usmerjene na čisto, nesporno dobrino, ki je zunaj vseh težav. Jaz pa temu mnenju ugovarjam. Zakaj? Prvič, ker se ne more zgoditi, da bi bilo nekaj sicer dobro, toda nezaželeno; drugič, če je krepost zaželena in brez nje ni nič dobrega, je vsako dobro zaželeno. In potem, če hrabro prenašanje muk ni zaželeno, mo­ ram zopet vprašati, ali ni vendarle pogum sam zaželen. Kajti pogum prezira nevarnosti in jih celo izziva. Najlepše in najbolj čudovito je pri pogumu to, da se ne izogiblje ognju, da gre ranam naproti, da se včasih ne izmika kopjem in puščicam, ampak jim celo nastavlja prsi. Če je pogum zaželen, je zaželeno tudi potr­ pežljivo prenašanje muk, kajti to je del poguma. Ampak kakor sem rekel, razlikuj vse to in nič te ne bo zapeljalo v zmoto. Zaželeno namreč ni prenašanje muk, temveč to, da jih prenašaš hrabro in pogumno. Tole »hrabro in pogumno« si želim, in to je krepost. »Kdo pa si je že kdaj želel kaj takega?« Nekatere želje so očitne in priznane, če se nanašajo na posameznosti, nekatere pa so skrite, če ena želja obsega množico stvari. Tako si na primer želim krepostno življenje; krepostno življenje pa obstoji iz mno-

210

SEDMA

KNJ I GA

goterih dejanj. Sem spadajo Regulova temnica, Katonova rana, ki si jo je z lastno roko raztrgal, Rutilijevo pregnanstvo in za­ strupljena časa, ki je prenesla Sokrata iz ječe v nebo. Ko si torej želim krepostno življenje, si želim tudi to, brez česar večkrat ne more biti krepostno. ... O, trikrat in štirikrat srečni, ti, katerim usoda pred Troje visokim obzidjem vpričo očetov je dala umreti!62 Mar je pomembno, ali to komu želiš ali pa priznavaš, da je bilo zaželeno? Decij seje žrtvoval za republiko, spodbodel je konja in se, iščoč smrt, pognal na sovražnike. Drugi Decij je posnemal hra­ brost svojega očeta, planil je s svečanimi in njegovemu rodu že dednimi besedami v strnjeno četo sovražnikov; skrbelo ga je samo to, kako bi pomiril bogove, zato je mislil, da je lepa smrt zaželena. Ali torej še dvomiš, da je najbolje umreti tako, da za­ pustiš za seboj dolg spomin in da te smrt zaloti pri tem, ko delaš nekaj krepostnega? Če kdo hrabro prenaša muke, kaže vse svoje vrline. Morda je ena bolj očitna in se posebno jasno kaže, namreč potrpežljivost. Udeležena pa je pri tem tudi hrabrost, saj sta po­ trpežljivost in vztrajnost v prenašanju bolečin samo veji hrabrosti. Prav tako ne sme biti prezrta modrost, brez katere ni mogoče skleniti nič dobrega in ki svetuje, da je treba pogumno prenašati to, čemur se ne da izogniti; dalje vztrajnost, ki se ne da premak­ niti s svojega mesta in se z ničimer ne pusti prisiliti, da bi odstopila 62

Vergilij, Eneida, I, 94-96.

211

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

od tega, kar je sklenila; skratka, pri tem sodeluje vse nedeljivo spremstvo kreposti. Karkoli dobrega se dela, vse je le delo ene kreposti, toda šele po posvetu z vsemi drugimi. Kar pa odobrijo vse kreposti, je zaželeno, tudi če se zdi, da je delo ene same. Kaj? Mar misliš, da je zaželeno samo to, kar nam nudi zabavo in udoben počitek brez dela, kar uživamo za ovenčanimi vrati? So tudi dobrine, ki so bolestne. Mar misliš, da si Regul ni želel, da bi prišel h Kartažanom? Vstopi v dušo tega velikega moža in se za nekaj časa oddalji od mnenja prostaške množice ter si pred­ stavljaj lepo vzvišeno krepost, ki jo moramo častiti ne s kadilom in venci, ampak z znojem in krvjo. Poglej Marka Katona, kako si sega s čistimi rokami na svete prsi in si razširja rane, ki niso zadosti globoke. Mar mu boš rekel, da ga pomiluješ in so­ čustvuješ z njim, namesto da bi ga blagroval? To me spet spo­ minja na našega Demetrija, ki neskaljeno življenje, v katero se usoda ne zaletava, imenuje mrtvo morje. Ne imeti ničesar, kar bi te razburjalo, kar bi te spodbadalo, pri čemer bi mogel po­ kazati duševno moč, če bi ti grozilo in te napadalo, ampak samo ležati v prijetnem brezdelju, to ni mir, temveč morska tišina. Stoik Atal je imel navado reči: »Rajši bi hotel, da bi me videla usoda srečnega v vojnem taboru kakor pa v nasladah. Muke trpim, toda hrabro: dobro je. Umiram pod mečem, a hrabro: dobro je tako.« Poslušaj Epikura! Ta bo rekel: »Tudi sladko je.« Jaz pa nečemu tako častnemu in resnemu ne bi dal tako meh­ kužnega imena. Žgejo me, a ne premaganega. Zakaj to ne bi bilo zaželeno? Ne, ker me ogenj sežiga, ampak ker ne zmaguje nad menoj? Nič ni odličnejšega, nič lepšega kakor krepost. Do­ bro in zaželeno je, karkoli se godi po njenem ukazu.

212

SEDMA

KNJ I GA

UCVIII. Pi s mo S tvojo namero sem zadovoljen. Le skrij se v brezdelju, toda tudi brezdelje samo skrij. Če tako storiš, vedi, da čeprav ne ravnaš po nauku stoikov, se vendar po njih zgleduješ. A tudi njihovemu nauku boš ustrezal; o tem se lahko prepričaš, če želiš. Ne pošiljamo v vsako republiko odposlancev, tudi ne vsak čas in brez namena. In poleg tega, če damo modremu možu njega vredno republiko, to je svet, to ne bo zunaj republike; še več, tudi če se umakne v mirno zasebno življenje, bo morda le za­ pustil en kot ter prešel v večji in širši prostor ter spoznal, po­ vzdignjen do neba, kako nizko je sedel, ko je zasedel kurulski ali sodni stol. Dobro si zapomni, kar ti pravim: modrijan ni nikoli bolj zaposlen kakor takrat, ko mu stopi jasno pred oči to, kar mu je božansko in človeško. Sedaj se vračam k nasvetu, ki sem ti ga dal, namreč, da naj ostane tvoje brezdelje prikrito. Ni treba, da bi ga imenoval filozofiranje in počivanje. Daj svoji nameri kakšno drugo ime; izgovarjaj se, da si bolehen, slaboten ali celo, da se ti ne ljubi več delati. Bahati se z brezdeljem je brezkoristna nečimrnost. Nekatere živali zagrebejo svoje stopinje okoli ležišča, da jih ne bi mogli odkriti. Enako moraš storiti tudi ti, drugače ne bo manjkalo ljudi, ki te bodo zasledovali. Mnogi gredo brezbrižno mimo tega, kar je odprto, vohljajo pa za tem, kar je zaprto in skrito. Tatu najbolj mika, kar je zaklenjeno in zapečateno. To, kar je očitno, se mu zdi brez vrednosti. Vlomilec gre mirno

213

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i li j u

mimo odprtih vrat. To je navada ljudi, tako je navajen vsak neolikanec; samo v tisto, kar je skrito, bi rad prodrl. Zato je najbolje, da se ne ponašaš s svojim brezdeljem; ponaša pa se z njim tisti, ki se preveč skriva in se izmika očem ljudem. Eden se skrije v Tarent, drugi se zapre v Neapelj, tretji že več let ni prestopil praga svoje hiše. Kdor je naredil iz svojega brezdelja pravljico, kliče množico ljudi k sebi. Če si se umaknil iz javnega življenja, ne smeš živeti tako, da bi ljudje govorili o tebi, ampak tako, da bi sam govoril s seboj. Kaj pa boš govoril s seboj? To, kar ljudje tako radi govorijo o drugih: sam o sebi sodi neugodno. Navadi se govoriti resnico in jo poslušati, najbolj pa se ukvarjaj s tem, da boš videl, kaj je pri tebi najslabše. Vsakdo pozna slabosti in hibe svojega telesa; in tako si eden želodec olajša z bljuvanjem, drugi mu pomaga s pogostejšimi obroki, tretji si izprazni in izčisti telo tako, da se od časa do časa posti. Kogar bolijo noge zaradi protina, ta ne pije vina in se ne koplje. Sicer pa se ne meni za dieto in skuša preprečiti zlo, ki ga pogosto muči. Tako je tudi v naši duši marsikaj bolnega, kar je treba zdraviti. Kaj delam v svojem brezdelju? Zdravim svoj tvor. Če bi ti pokazal oteklo nogo, mo­ drico na roki ali suhe kite na skrčenem stegnu, bi mi gotovo dovolil, da mirno ležim na enem kraju in oskrbujem svojo bole­ zen, večje zlo pa je to, česar ti ne morem pokazati: v prsih se mi zbira tvor. Nočem, nočem, da bi me hvalil, nočem, da bi rekel: »Veliki mož! On prezira vse, obsoja prismojenost ljudi in beži od nje.« Ne obsojam ničesar razen sebe. Ni razloga, da bi hotel priti k meni zato, da bi imel od tega korist. Motiš se, če si obetaš od tod kako pomoč; tu ni zdravnika, ampak tukaj prebiva bolnik.

214

SEDMA

KNJ I GA

Ko boš odhajal od tod, mi bo ljubše, če bi rekel: »Tega človeka sem imel za srečnega in učenega moža. Napel sem ušesa in samo čakal, pa sem se prevaral: ničesar nisem slišal, ničesar videl, kar bi si želel in zavoljo česar naj bi spet prišel tja.« če to čutiš, če tako govoriš, si vendar nekaj pridobil. Rajši vidim, da opra­ vičiš moje brezdelje, kakor da mi ga zavidaš. Toda že te slišim, kako sprašuješ: »Kako, moj Seneka? Pri­ poročaš mi brezdelje? Saj govoriš kakor Epikur.« Priporočam ti brezdelje, v katerem počni kaj večjega in lepšega od tistega, kar si opustil. Trkati na vrata mogotcev, vpisovati si v seznam starce brez otrok, imeti prvo besedo na forumu - to zbuja le zavist in ne traja dolgo; in če dobro premisliš, je vse to nekaj umazanega. Eden me bo daleč prekašal po svojem vplivu na forumu, nekdo drug po veljavi, ki si jo je pridobil z daljšo službo v vojni, tretji po večjem številu klientov. Nič ne de, če me vsi premagajo, samo da jaz premagam usodo. O, da bi bil ti že davno sklenil, da bi rad dosegel ta cilj! O, da ne bi šele vpričo smrti mislili na lepo življenje! Toda nikar se več ne obotavljajmo, kajti sedaj verjamemo izkušnji, česar nismo hoteli verjeti razumu, namreč to, da je marsikaj nepotrebno, odveč in celo pogubno. Delajmo kakor tisti, ki so se kam prepozno napotili in hočejo popraviti zamudo s hitrostjo - dajmo si ostroge na noge! Naša starost je najprimernejša za takšno prizadevanje, kajti že se je umirila, že je ukrotila neugnane strasti vročekrvne mladosti. »Toda,« praviš, »kaj ti bo koristilo to, česar se učiš na koncu življenja, in čemu?« Zame je pomembno to, da bom odšel iz življenja boljši. Nikar ne misli, da je za oplemenitenje duha primernejša kaka druga starost kakor tista, ki je že marsikaj

215

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

izkusila in marsikaj pretrpela in se bliža blaginji, potem ko je pomirila svoje strasti. To je čas za dosego te dobrine. Kdor kot starec dospe k modrosti, se naj za to zahvali le svojim letom.

LXIX. PISMO Nočem, da tolikokrat spreminjaš svoje bivališče in skačeš iz enega kraja v drugega; prvič zato, ker je takšno pogostno preseljevanje znak nestanovitnega duha: ne more se umiriti, če gleda neprenehoma okoli sebe in blodi naokrog. Da boš mogel svojega duha brzdati, zadrži najprej to beganje svojega telesa. Drugič: zdravila pomagajo le takrat, če se uporabljajo nepre­ trgoma. Mir in pozaba prejšnjega življenja se ne smeta prekini­ ti. Pusti, da se oči odučijo, pusti, da se tvoja ušesa navadijo na pametnejše besede. Pri vsakem nadaljnjem napredku boš nale­ tel na stvari, ki bi utegnile obnoviti tvoje sle. Kakor se mora tisti, ki se hoče odreči ljubezni, izogibati vsemu, kar ga spominja na ljubljeni predmet - kajti nič se ne ponovi laže kakor ljubezen - , tako mora tisti, ki se hoče znebiti poželenja po vsem onem, po čemer je tako vroče hrepenel, obrniti oči in ušesa proč od tega, kar je zapustil. Strast kaj hitro napove novo vojno; ka­ morkoli pogleda, vidi pripravljeno nagrado za svoje prizade­ vanje. Nobeno zlo ni brez are. Lakomnost obeta denar, raz­ košnost mnoge in raznovrstne naslade, častihlepje škrlat in ploskanje ljudstva ter zaradi tega moč in oblast in vse, kar zmore oblast. S takimi nagradami te zapeljujejo grehote. V tišini pa

216

S E D M A

K N ) I G A

moraš živeti brezplačno. Težko, da bi se moglo posrečiti v celi človeški dobi, da bi človek ukrotil svoje grde strasti, ki so se razpasle v dolgi razuzdanosti, še manj pa se bo posrečilo, če bomo tako kratek čas razkosali s presledki. Privesti sleherno stvar do popolnosti moreta samo vztrajna budnost in pozornost. Če me hočeš poslušati, pomisli tole: pripravljaj se na to, da boš rad sprejel smrt in jo celo sam priklical, če ti bodo to svetovale okoliščine. Vseeno je, ali pride smrt k nam ali pa mi k njej. Pre­ pričaj se, kako napačna je beseda, ki jo ima v ustih vsak topo­ glavec: »Lepo je umreti svoje smrti.« Nihče ne umre drugače kakor svoje smrti. Poleg tega pomisli, da nihče ne umre drugače kakor na svoj dan. Nič svojega časa ne izgubiš, kajti čas, ki ga zapustiš, ni tvoj.

217

OS MA

KNJ I GA

LXX. PISMO Po daljšem času sem zopet videl tvoje Pompeje in spomnil sem se na vse, kar sem doživel v mladosti. Zdelo se mi je, da lahko še zdaj delam, kar sem tam delal kot mladenič, in kakor da sem to storil šele pred kratkim. Naše življenje, Lucilij, je podob­ no plovbi po morju, in kakor pravi naš Vergilij, da bežijo dežele in mesta,63 kadar jadramo po morju, tako so se našim očem, ko smo jadrali v divjem toku življenja, najprej izmaknila otroška, potem mladeniška leta, nato pa vse, kar leži med mladimi leti in starost­ jo in kar meji na oboje, ter slednjič najboljša leta starosti same. In sedaj se začenja kazati končni cilj vsega človeškega rodu. V svoji nespameti menimo, da je to kleč, vendar je pristanišče, ki ga mo­ ramo včasih iskati, nikoli pa se mu ne smemo izogibati. Kogar je v prvih letih zaneslo tja, se ne sme pritoževati nič bolj kakor tisti, ki je hitro jadral. Nekoga namreč, kakor veš, zadržujejo leni vetrovi, tako da se naveliča dolgočasne tišine, drugega pa kar 63

Eneida, III, 72.

218

O S M A

K N ] I G A

najhitreje prinese vztrajni veter na cilj. Enako se dogaja tudi z nami; verjemi! Nekatere privede življenje prav naglo tja, kamor bi morali priti, tudi če bi se obotavljali, druge pa mehča in kuha. Toda ti veš, da življenja ne smemo vedno zadrževati, kajti živ­ ljenje samo ni dobrina, dobrina je le, če prav živiš. Zato živi modrijan, dokler mora, ne, dokler more. Gleda na to, kje, s kom in kako bo živel, kaj bo delal. Vedno misli, kakšno je življenje, ne pa, kako dolgo je. Če doživlja veliko tegob in mnogo takega, kar mu moti duševni mir, se življenja otrese. In tega ne stori šele v zadnji sili, temveč brž ko se mu zazdi usoda sumljiva, dobro premisli, ali ne bi bilo bolje, da bi takoj umrl. Vseeno mu je, ali naj sam stori konec ali čaka nanj, ali naj se to zgodi prej ali slej, kajti ne boji se, da bi s tem kdove koliko iz­ gubil. Prišel bi morda le z dežja pod kap. Ni pomembno, ali umreš prej ali kasneje, pomembno je le, ali umreš lepo ali zlo; lepo umreti pa se pravi uiti nevarnosti, da bi utegnil slabo živeti. Zato mislim, da je docela nemoški odgovor, ki ga je dal oni Rodošan, ko ga je tiran zaprl v kletko ter ga dal krmiti kakor divjo žival.64 Ko mu je nekdo prigovarjal, naj se vzdrži jedi, je rekel: »Dokler človek živi, mora upati.« Tudi ko bi bilo to res, si ne bi smel ku­ povati življenja za vsako ceno. Četudi me zanesljivo čaka nekaj velikega, ne bi maral tega doseči s tem, da bi sramotno priznal svojo slabost. Ali naj rajši mislim, da usoda zmore vse, dokler živim, in ne, da mi usoda nič ne more, če znam umreti? Vendar pa modrijan, tudi če mu grozi gotova smrt in ve, da je njegova usmrtitev že sklenjena, ne bo ponudil svoje roke za 64

O Telesforju z Rodosa in makedonskem kralju Lizimahu.

219

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

izvršitev kazni. Neumno je umreti iz strahu pred smrtjo; poča­ kaj, da pride tisti, ki te bo usmrtil. Zakaj ga prehitevaš? Zakaj prevzemaš nase izvršitev krute tuje volje? Ali ne privoščiš tega svojemu rablju ali pa mu hočeš prihraniti trud pri tem? Sokrat bi si lahko končal življenje tako, da bi se vzdržal hrane ter rajši umrl od lakote, kakor da bi ga strup usmrtil. Vendar pa je trideset dni preživel v ječi in pričakoval smrt, ne da bi mislil na to, da se lahko še vse zgodi in da tako dolg čas dopušča mar­ sikatere upe, ampak hotel je zadostiti zakonom, da bi umirajoči Sokrat dal svojim prijateljem priložnost, da bi se veselili njegove kreposti. Kaj bi bilo bolj nespametno kakor prezirati smrt in se bati strupa? Skribonija, častitljiva žena, je bila teta Druza Libona, mladega moža, ki je bil prav tako bedast kakor plemenit in je upal, da bo dosegel vse kaj višjega, kakor se je mogel v tistih časih kdorkoli nadejati, pa tudi sam ne bi smel upati na kaj takega. Ko so ga bolnega prinesli na nosilih iz senata domov v spremstvu prav maloštevilnih prijateljev (vsi drugi so ga namreč brezvestno zapustili, ne kot obtoženca, ampak kot že mrtvega), se je posvetoval s seboj, ali naj si sam zada smrt ali pa naj jo čaka. Tedaj je rekla Skribonija: »Zakaj bi hotel storiti nekaj za druge?« Pregovorila ga je; sam se je usmrtil, in ne brez vzroka. Kajti če naj bi kdo v treh ali štirih dneh po volji sovražnika umrl, vendar še živi, dela nekaj za drugega. Ne moreš torej reči na splošno, kadar nam zunanja sila gro­ zi s smrtjo, ali naj jo prehitimo ali pa čakamo nanjo, kajti marsi­ kaj nas lahko potegne na to ali ono stran. Če je ena smrt po­ vezana z mukami, druga pa je preprosta in lahka, zakaj ne bi segel po tej? Kakor bi si izbral ladjo, če bi želel na morje, pa

220

OSMA

KNJ I GA

hišo, v kateri bi želel bivati, tako si bom izbral tudi smrt, če nameravam oditi iz življenja. Sicer pa, kakor daljše življenje ni brezpogojno boljše, tako je daljša smrt brezpogojno slabša. Pri ničemer se ne smemo ravnati tako zelo po nagnjenju svoje duše kakor pri umiranju. Duša naj odide, kakor ji je ljubo. Naj seže po bodalu ali po zanki ali po strupu, ki gre skozi žile, raztrga naj verige svoje sužnosti ter odide. Živeti mora vsak tako, da ustreza tudi drugim, umreti pa po svoji glavi. Najlepša smrt je tista, ki mi ugaja. Neumno je misliti: »Nekdo bo rekel, da sem se izkazal premalo hrabrega, drugi, da sem ravnal nepremišlje­ no, in še kdo drug, da bi bil kak drug način smrti bolj junaški.« čemu bi se, če skleneš umreti, menil za to, kaj bodo govorili ljudje, saj tega ne boš več slišal! Edino na to glej, da se čimprej iztrgaš iz oblasti usode. Saj tako in tako ne bo manjkalo ljudi, ki bodo slabo mislili o tvojem dejanju. Našel boš celo može, ki nosijo ime filozofi, pa bodo trdili, da svojemu življenju ne smemo delati sile, češ da je zločin, če postaneš svoj lastni morilec, da je treba čakati smrt, ki jo je do­ ločila narava. Kdor tako govori, ne vidi, da s tem zapira pot svobodi. Večni zakon ni nič odredil bolje kakor to, da nam je dal samo en vstop v življenje, a mnogo izhodov iz njega. Mar naj čakam na krutost bolezni ali človeka, ko si morem sredi muk najti izhod in se rešiti vseh nadlog? To je edino, za kar se ne moremo pritoževati nad življenjem: življenje nikogar ne drži. Za človeštvo je dobro in prav, da ni nihče nesrečen brez lastne krivde. Če ti življenje ugaja, živi, če ti ne ugaja, se lahko vrneš tja, od koder si prišel. Da bi si olajšal glavobol, si si že večkrat puščal kri; če je v telesu preveč krvi, si damo odpreti žilo

221

P i s ma p r i i a t e l j u Luc i li j u

dovodnico. Ni treba, da bi si razklal srce z veliko rano, drobna lanceta odpre pot k tisti vzvišeni svobodi in za dosego popol­ nega miru zadostuje že majhen vbod. Kaj je torej tisto, kar nas dela neodločne in bojazljive? Nihče izmed nas ne pomisli, da bomo morali nekoč zapustiti tole domovanje. Tako priklepa stare najemnike navajenost na stanovanjsko hišo, četudi se tam slabo živi. Če hočeš, da boš svoboden, prebivaj v svojem telesu tako, kakor da se boš zdaj zdaj izselil. Pomisli, da boš moral to stano­ vanje nekoč zapustiti, pa boš bolj pogumen, kadar bo treba umreti. Toda kako naj mislijo ljudje na svoj konec, ko ne poznajo konca vseh svojih poželenj? O ničemer drugem ni tako potrebno premišljati. Kajti na drugo mislimo morda brez potrebe. Srce je pripravljeno na uboštvo, toda ostalo nam je bogastvo. Oborožili smo se za preziranje bolečine, toda zdravo in krepko telo ne bo nikoli zahtevalo od nas, da pokažemo to vrlino. Trdno smo sklenili, da bomo hrabro prenašali izgubo svojcev - toda vse, ki smo jih ljubili, nam je usoda ohranila, da so nas preživeli. Nikar ne misli, da so bili samo veliki možje tako močni, da so raztrgali vezi človeškega hlapčevstva. Ne sodi, da je mogel kaj takega storiti edinole Katon, ki si je dušo, ker je ni bil osvobodil z mečem, z roko iztrgal iz telesa. Saj so se najbolj neznatni ljudje s silnim zagonom rešili na varno s tem, da so, ker niso mogli umreti udobno in si po svoji volji izbrati orodja za svojo smrt, pograbili vse, na kar so naleteli, in s silo naredili smrtno orožje iz tega, kar po naravi ni bilo škodljivo. Oni dan je šel med igro z divjimi živalmi neki German, ko se je pripravljal za jutranji nastop, nekam, kamor je smel sam brez straže, da opravi po­ trebo. Tam je pobral kos lesa, na katerega je bila privezana goba

222

OSMA

K N j I G A

za čiščenje umazanije; cel kos lesa z gobo vred si je potlačil v golt, tako da se je zadušil. To se reče rogati se smrti. To je bila kajpak grda, umazana smrt! Toda kaj bi bilo bolj neumno kakor umreti z gnusom? Srečen mož, ki je bil vreden, da bi si smel sam izbrati smrt! Kako hrabro bi bil uporabil svoj meč! Kako pogumno bi se bil vrgel v globočino morja ali skočil s strme pečine! Popolnoma zapuščen je vendar našel orožje, s katerim si je zadal smrt, v dokaz, da nam za to, da bi umrli, ne manjka nič drugega kot volja. Naj se misli o dejanju tega junaškega človeka kakorkoli, samo da se prizna, da je treba tudi še tako umazano smrt ceniti više kakor najelegantnejšo sužnost. Ker sem že začel z nizkotnimi zgledi, bom tako tudi nadalje­ val. Morda si bo vsakdo upal tem več, ko bo videl, da more tudi najbolj zaničevan človek prezirati smrt. Katoni, Scipioni in drugi, katerih imena smo vajeni poslušati z občudovanjem, so preveč vzvišeni, da bi jih posnemali. Vendar pa želim pokazati, da najdemo premnogo zgledov te vrline pri krotilcih divjih živali, pa tudi pri vojskovodjih v državljanskih vojnah. Ko so nedavno peljali nekega ujetnika pod močno stražo na jutranje morišče, je kinkal z glavo na vozu, kakor da ga je prevzel spanec, in je pobesil glavo tako nizko, da se mu je zapletla med kolesne napere. Tako dolgo je sedel na svojem sedežu, dokler se ni kolo zavrtelo in mu zlomilo tilnik. Isti voz, na katerem so ga peljali na morišče, ga je rešil smrti na morišču. Nič ni v napoto tistemu, ki želi, da bi ušel in se rešil; narava nas čuva, kadar smo smeli. Komur razmere dovoljujejo, naj gleda, kako bi se najlaže rešil; kdor ima več možnosti, da bi dosegel svobodo, naj izbira in se posvetuje sam s seboj, kako bi se najlaže osvobodil. Kdor pa

223

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

nima priložnosti za to, se naj oprime prve, ki se mu zdi najboljša, čeprav je še tako nova in nenavadna. Kdor bo imel pogum umreti, bo tudi iznajdljiv. Ne vidiš, kako se celo najnižji sužnji, kadar zapiči bolečina vanje svoje želo, vzdignejo in prevarajo še tako pozorne stražarje? Velik mož je tisti, ki si smrti ni le ukazal, ampak jo je znal tudi najti. Obljubil sem ti več zgledov iz bojnih iger. Drugi dan, na predstavi pomorske bitke, si je eden izmed barbarov porinil v lastni golt sulico, ki jo je dobil, da bi jo uporabil zoper sovražnika. »Zakaj,« je dejal, »zakaj ne bi takoj pobegnil pred vsakim mučenjem, pred vsakim zasme­ hovanjem? Zakaj bi čakal na smrt, ko imam orožje v rokah?« Ta prizor je bil tem lepši, ker je učil ljudi, da je bolj častno umreti kakor ubijati. Torej kaj? Ali naj nimajo toliko poguma, kolikor ga imajo propadli in zločinski ljudje, tisti, ki sta jih na take primere pripravljala dolg študij in pamet, ki je učiteljica vsega? Pamet nas uči, da so poti, ki vodijo v smrt, različne, konec pa je zmerom isti, in da je vseeno, kje je začetek, kajti konec je samo eden. Ista pamet ti svetuje, da umri brez bolečin, če je mogoče, če ne, pa zgrabi, karkoli se ti ponudi, da si moreš storiti silo. Krivično je živeti od ropa, toda lepo je, če si uropaš smrt.

LXXI. Pi s mo Večkrat me sprašuješ za svet glede raznih podrobnosti, ne da bi pomislil, da naju loči širno morje. Ker dober nasvet na­ vadno zahteva precej časa, se pač lahko primeri, da izveš moje

224

O S M A

K N J I G A

mnenje o marsičem šele potem, ko obvelja že prav nasprotno. Nasveti se namreč ravnajo po okoliščinah, te pa se spreminjajo in preobračajo. Zato mora nastati nasvet še isti dan, pa že takrat je lahko prepozno; nastane naj, kakor pravijo, pod roko. Kako pa ga najdeš, ti želim povedati. Kadarkoli boš hotel vedeti, česa se moraš izogibati ali kaj ti je iskati, misli na največje dobro, ki je cilj vsega tvojega življenja. S tem mora biti v skladu vse, kar delamo. Posameznosti bo prav presodil le tisti, ki si je izbral najvišji cilj za vse življenje. Kdor se še ni odločil in ne ve, kaj hoče slikati, ne bo napravil slike, tudi če ima vse barve priprav­ ljene. Zato grešimo, ker vsi premišljujemo le o delih življenja, nihče pa o vsem. Tisti, ki hoče izstreliti puščico, mora vedeti, kaj naj zadene, ter jo mora z roko tako usmeriti. Naši nasveti so zgrešeni, ker niso usmerjeni na nič določenega. Kdor ne ve, v katero pristanišče naj krmari, temu noben veter ne bo pomagal. V našem življenju je velikega pomena naključje, ker od njega živimo. Nekaterim pa se primeri, da ne vedo, da nekaj vedo. Kakor pogosto sprašujemo ljudi, ki stojijo zraven nas, tako na­ vadno ne vemo, da nam je cilj - namreč najvišje dobro - blizu. Kaj je najvišje dobro, ni treba razlagati z mnogimi besedami in po dolgih ovinkih. Kar s prstom lahko tako rekoč pokažem nanj, ne da bi se spuščal v posameznosti. Kajti čemu bi razkrajal na koščke to, kar lahko označim takole: najvišje dobro je to, kar je krepostno. In kar se ti bo zdelo še bolj čudno: kar je krepostno, je edino dobro, vse drugo je popačeno in lažno. Če se boš pre­ pričal o tem in srčno vzljubil krepost - samo ljubiti bi bilo prema­ lo - bo vse, kar boš dosegel s krepostjo, zate srečno in zažele­ no, celo mučenje, samo če boš pri tem duševno bolj miren kakor

225

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u

tvoj mučitelj. Tudi bolezen, če ne boš preklinjal usode, če se ji ne boš uklonil, skratka vse, kar imajo drugi za zlo, se bo ublažilo in se spremenilo v dobro, če se za to ne boš zmenil. Le to naj ti bo jasno, da ni dobro nič takega, kar ni krepostno; vsako ne­ ugodnost boš po pravici imenoval dobro, samo če jo oplemeniti krepost. Mnogim se zdi, da obljubljamo več, kakor zmore člo­ veška narava. In po pravici, če gledajo samo na to, kar je telesno. Če pa pomislijo na duha, bodo človeka primerjali z bogom. Vzdigni se, moj dobri Lucilij, in zapusti tisto učeno šolo filozofov, ki uganjajo dlakocepstvo pri tem, kar je najbolj vzviše­ no, ki ponižujejo in hromijo duha z malenkostmi, ki jih učijo. Postani podoben tistim, ki so filozofijo iznašli, ne tistim, ki jo slabo učijo in delajo za to, da bi se filozofija zdela prej težka kakor pa nekaj velikega. Sokrat, ki je vso filozofijo prilagodil nauku o morali in trdil, da je največja modrost ločiti dobro od slabega, je rekel: »Takim možem sledi, če ti moj nasvet kaj velja, da boš srečen, ter pusti, naj se zdiš temu ali onemu neumen. Naj te zasmehuje in žali, kdor hoče, tebi ne bo to nič škodovalo, če je le krepost s teboj.« »Če hočeš,« je rekel, »biti srečen, če hočeš biti zares dober mož, pusti, naj te ta ali oni zaničuje.« Tega pa nihče ne bo zmogel, če ne bo že sam enako cenil teh dobrin, ker ni dobrine brez kreposti, krepost pa je v vsem enaka. »Kako torej?« me boš vprašal. »Mar je vseeno, ali postane Katon pretor ali pa na volitvah propade? Mar je vseeno, ali je Katon v bitki pri Farzalu premagan ali zmaga? Če ostane, potem ko' je njegova stranka premagana, sam nepremagan, ali je to prav tako velika dobrina, kakor če bi se zmagovit vrnil v domo­ vino in ustanovil mir?« Zakaj ne? Ista krepost, ki premaga zlo

226

OS MA

KNJ I GA

usodo, uravnava tudi srečo. Krepost pa ne more postati večja ali manjša, ker ima samo eno velikost. »Toda Pompej bo zgubil svojo vojsko; čast republike, optimati in prvoborci v pompejanskih vrstah, senat pod orožjem, vse to bo v eni bitki potolčeno in razbitine velike države se bodo razpršile po vsem svetu: en del države se bo zrušil v Egiptu, drugi v Afriki in tretji v Hispaniji. Niti to se ne bo posrečilo ubogi državi, da bi vsa hkrati propadla.« četudi se vse to zgodi, četudi Jubi v lastnem kraljest­ vu ne bi pomagala poznavanje pokrajin in vztrajna vdanost nje­ govih podložnikov svojemu kralju, četudi bi zvestoba Utičanov, omajana po toliko nezgodah, omahovala in bi Scipiona v Afriki zapustila sreča, že zdavnaj je poskrbljeno za to, da Katon ne bo utrpel škode. »Pa vendar je bil premagan.« Tudi to štej med udarce, ki jih je doživel. Oboje, da je bilo njegovi zmagi nekaj na poti, tako kakor njegovi preturi, je prenesel enako velikoduš­ no. Tisti dan, ko je propadel na volitvah, se je igral, in tisto noč, ko mu je bilo usojeno umreti, je bral Platonovega Fajdona. Ena­ ko lahko se mu je bilo odreči preturi kakor življenju; njegovo načelo je bilo, da je treba prenašati vse, kar se utegne pripetiti. Zakaj ne bi gledal na spremembo države hrabro in ravno­ dušno? Kaj od tega, kar se utegne preoblikovati, je namreč brez nevarnosti? Nevarna je zemlja, nevarno je nebo, tudi vsa zgradba vesolja, čeprav mu vlada božanstvo. V njej ne bo vedno isti red, ampak bo napočil dan, ki jo bo vrgel s tira. Vse ima svoj do­ ločeni čas: vse se mora roditi, rasti, miniti. Vsa nebesna telesa, ki jih vidiš nad nami, in tudi to, na kar smo postavljeni kot na nekaj trdnega, vse se bo raztrgalo na kose in bo prenehalo biti. Vse ima svojo starost: v neenakih presledkih odpravlja narava

227

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

vse k istemu cilju. Kar je, ne bo več; ne bo poginilo, pač pa se bo razkrojilo. Razkroj je nam toliko kakor pogin. Kajti mi gledamo le na to, kar je najbližje, tega, kar je potem, pa naš slabotni duh, ki se je udinjal telesu, ne vidi, sicer bi svoj konec in konec svojcev pogumneje prenesel, ko bi upal, da se tako kakor vse drugo tudi življenje in smrt izmenjavata, da se to, kar je zvezano, raz­ vezuje in razvezano zopet povezuje, in da se v tem dogajanju kaže večna umetnost boga, ki vse ureja. Tako bo Katon, ko bo v duhu pregledal stoletja, ki so šla mimo, rekel: »Ves človeški rod, kar ga je in kar ga bo, je obsojen na smrt. Vsa mesta, ki so si kakorkoli pridobila vrhovno oblast ali so ponos tujih držav, bodo na razne načine porušena in bodo izginila; nekoč se bo spraševalo, kje so stala. Nekatera bodo razrušile vojne, druga bodo propadla zaradi lenobe, zaradi dolgega brezdelnega miru in zaradi razkošnosti, ki je sovražnica vsake velike moči. Vsa rodovitna polja bo pokrila nenadna poplava morja ali pa se bodo pogreznila zaradi usedanja tal. Zakaj bi se torej jezil ali zakaj bi me bolelo, če bom za nekaj trenutkov prehitel splošno usodo?« Velik duh naj bo pokoren bogu in naj voljno trpi, kar ukazuje zakon vesolja. Tako bo bodisi dosegel boljše življenje in živel bolj mirno med božanskimi bitji ali pa se bo brez škode spomnil na svojo prejšnjo naravo ter se vrnil v nekdanje stanje. Katonovo krepostno življenje torej ni večje dobro kakor njegova krepost­ na smrt, kajti krepost se ne stopnjuje. Sokrat je govoril, da je s krepostjo tako kakor z resnico. Kakor se resnica ne more pove­ čati, tako se tudi krepost ne more; ima svojo mero in je popolna. Zato se nikdar ne čudi, da je dobro - tako tisto, kar imamo za dobro, kakor tisto, kar samo po sebi prinesejo okoliščine -,

228

O S M A

K N J I G A

vedno enako. Če te enakosti ne priznaš, boš štel hrabro prena­ šanje muk na mučilih med manjše dobrine, da, celo med zla, in boš rekel, da je bil Sokrat v ječi nesrečen in prav tako Katon, ko si je rano, ki si jo je sam pogumno zadal, še pogumneje razširil, in da je bil Regul najbolj nesrečen med vsemi, ker je moral trpeti kazen zato, ker je ostal celo sovražnikom zvest. In vendar si tega ni upal trditi nihče, niti največji mehkužnež. Vsi namreč zanikajo, da je bil srečen, vendar pa ne pravijo, da je bil nesre­ čen. Stari akademiki sicer priznavajo, da je lahko človek tudi med mučenjem srečen, vendar pa ne popolnoma, česar nikakor ne morem odobravati. Kdor ni srečen, nima tega, kar je najvišje dobro. Najvišje dobro nima nad seboj nič višjega, če je v njem krepost, če je ne slabijo zoprnosti, če ostane tudi pri pohabljenem telesu takšna, kakršna je. Mislim namreč na tisto pogumno in vzvišeno krepost, ki jo spodbuja vse, kar je sovražno. Modrost vam bo vlila v dušo tisto hrabrost, ki si jo pogosto osvojijo ple­ meniti mladeniči, ki se navdušijo za kako lepo dejanje in potem prezirajo vsa naključja. Modrost vas bo prepričala, da je edino dobro to, kar je pošteno in krepostno, in da ne more pojemati niti se večati. Krepost je ravna kakor ravnilo, ne da se upogibati, kakor se tudi ravnilo ne da, in vse ji mora ustrezati, vse je enako. »Kako torej?« boš vprašal. »Ali je enako sedeti pri gostiji ka­ kor se dati mučiti?« To se ti zdi čudno? Še bolj se boš čudil, če ti rečem: sedeti pri gostiji je zlo, ležati na mučilnici pa je dobro, če spremlja prvo nenravnost, drugo pa krepost. Kaj je dobro ali sla­ bo, o tem ne odloča stvar sama, ampak krepost; vse, v čemer se ta pojavlja, je po velikosti in vrednosti enako. Zdaj pa sem v pro­ tislovju s tistimi, ki sodijo o mnenju vseh po svojem lastnem, ker

229

P i s m a p r i j a t e l j u L u c i li j u

pravim, da je sreča moža, ki ima triumf, enaka sreči tistega, ki gre kot premaganec pred njegovim vozom, a še ni izgubil pogu­ ma. Taki ljudje namreč mislijo, da se ne zgodi nič takega, česar oni ne morejo storiti; o kreposti sodijo po lastni slabosti. Kaj se čudiš, če se dajo ljudje radi žgati, raniti, zvezati, ubiti, če pri tem uživajo? Razkošnežu je zmernost kazen, lenuhu naporno delo tako kakor smrtna kazen, razvajencu se smili marljiv človek, lenemu po duhu je študiranje muka. Prav tako mislimo, da je to, za kar smo vsi preslabotni, trdo in neznosno, ne da bi pomislili, koliko ljudem je muka že to, če morajo biti brez vina ali če se morajo zbuditi že ob prvem svitu. To ni težko po naravi, marveč zato, ker smo slabi in pomehkuženi. O velikih stvareh je treba soditi z velikim duhom, drugače se zdi, da je napaka v stvareh, ne pa v nas. Tako se nam zdi tudi najbolj ravna palica, če jo vtak­ nemo v vodo, kriva in nalomljena. Ne gre za to, kaj vidiš, ampak kako vidiš. Naš duh je slep in ne vidi resnice. Predstavljaj si nepo­ kvarjenega mladeniča čilega duha; ta ti bo rekel, da se mu zdi mož, ki krepko nosi na tilniku vse tovore nasprotne usode in je vzvišen nad njo, srečen. Nič posebnega ni, če je človek miren, kadar je vse okrog njega mirno, čuditi pa se moramo tistemu, ki se vzpne, ko so vsi drugi potlačeni k tlom, ki stoji, ko že vsi le­ žijo na zemlji. Kaj je zlega na mučilih in pri vsem, kar imenujemo tegobe? Gotovo le to, da hromijo duha in ga uklanjajo; toda pri modrijanu kaj takega ni mogoče: modrijan stoji pod slehernim bremenom pokonci. Nič ga ne dela manjšega, nič od tega, kar mora prenašati, mu ne zbuja slabe volje. Modrijan se ne prito­ žuje, da ga je zadelo nekaj, kar lahko zadene vsakega človeka. Pozna svoje moči in ve, da je vsakemu bremenu kos. Ne izvze-

230

O S M A

K N J I G A

mam modrijana iz množice in ne trdim, da se od njega vse bole­ čine odbijajo kakor od skale, ki je neobčutljiva. Dobro vem, da sestoji iz dveh delov: eden je nerazumen; tega lahko grizejo, žge­ jo; pri tem čuti bolečino; drugi je pameten, neomajen v svojih na­ zorih, neustrašen in neukrotljiv. V tem biva tisto človekovo naj­ višje dobro. Dokler ni popolno, je duša nemirna, ko pa doseže svojo popolnost, je neomajno. Zato bo začetnik, ki hrepeni po najvišjem dobrem in časti krepost, tudi če se že bliža popolnemu dobremu, pa ga še ni dosegel, nekaj časa stal negibno in ne bo napenjal svojega duha, kajti ni še prekoračil tega, kar je nego­ tovo, še zmeraj je na spolzkih tleh. Tisti pa, ki je resnično srečen in je dosegel popolno krepost, je zadovoljen sam s seboj, ko se je izkazal najbolj pogumnega. Česar se drugi bojijo, to on ne le prenaša, ampak si celo želi, če je to plačilo za kako krepostno de­ janje. Rajši vidi, da ga ljudje imenujejo dobrega kakor srečnega. Zdaj prihajam tja, kamor me kliče tvoje pričakovanje. Naša krepost ne blodi zunaj meja narave, kakor bi se morda mislilo; tudi modrijan se trese, čuti bolečine in prebledeva; vse to so le telesni občutki. Kje je torej vir nesreče? Kje je resnično zlo? V tem, če ti občutki morijo duha, če ga silijo priznavati hlapčevstvo, če ga pripravljajo do tega, da bi bil sam s seboj nezadovoljen. Modrijan sicer s svojo krepostjo premaga usodo, toda mnoge, ki hočejo veljati za modrijane, prestrašijo večkrat že najmanjše grožnje. Napaka je, če zahtevamo isto od modrijana kakor od tistega, ki se modrosti šele uči. Še zdaj si skušam prisvojiti to, kar hvalim: nisem si še prisvojil. Pa tudi če bi si bil prisvojil, še ne bi bil tako izurjen, da bi lahko to v vseh primerih uporabljal. Kakor se volna navzame nekaterih barv že takoj prvič, druge pa vpije

231

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

šele potem, ko jo večkrat pomočijo vanje in kuhajo v njih, tako se tudi nekateri nauki vtisnejo takoj, kakor hitro jih sprejmemo vase, drugi pa morajo prodreti globoko v dušo, tako da jo vso prešinejo, če naj izpolni, kar je obljubila. To se da povedati na kratko in z malo besedami: edino dobro je krepost, nič ni dobro brez kreposti, krepost sama pa biva v boljšem delu našega bitja, v razumu. Kaj je ta krepost? Pravilna in neomajna sodba, kajti le ta razjasnjuje vse, s čimer se ukvarja razum. Tej sodbi bomo ustrezali, če bomo imeli vse tisto, kar je povezano s krepostjo, za dobrine, in sicer za take, ki so enake med seboj. Telesne dobrine so sicer dobre za telo, nasploh pa niso dobrine. Imajo resda neko vrednost, so pa brez vrline. Zelo se razlikujejo druga od druge, nekatere so večje, druge manjše. Priznati moramo, da so tudi med privrženci filozofije samimi velike razlike. Eden se je po­ vzpel šele tako visoko, da si upa dvigniti oči proti usodi, a pri tem ne vztraja (prevelik sijaj jih namreč zaslepi in jih brž pobesi), drugi je dospel že tako daleč, da ji lahko stopi z odkritim obra­ zom naproti, kdor pa je že dosegel vrhunec, ima zaupanje vase. Kar je nepopolno, mora omahovati; zdaj se požene naprej, zdaj se zopet spotakne in pade. Padlo pa bo, če ne bo vztrajno nada­ ljevalo svoje hoje. Kdor popusti v svoji vnemi in prizadevnosti, mora iti nazaj. Nihče ne najde uspeha tam, kjer ga je pustil. Zato naprej! Vztrajajmo! Treba je premagati še več, kakor smo že storili in premagali. Je pa velik napredek že to, če želimo napredovati. Tega se zavedam: hočem in hočem z vsem srcem. Tudi pri tebi vidim, da si tega željan in da hrepeniš po najlepšem. Hitiva! Tako šele bo življenje prava dobrota, drugače bo le za­ muda, in sicer sramotna, če ostaneva sredi nizkote. Prizadevajva

232

O S M A

K N ) I GA

si, da bo ves čas najin; ne bo pa, če prej ne postaneva svoja. Kdaj bova mogla prezirati srečo in nesrečo? Kdaj bova mogla krotiti vse svoje strasti ter jih podvreči svoji volji in vzklikniti »zmagal sem«? »Nad kom sem zmagal?« sprašuješ. Ne nad Per­ zijci, ne nad skrajnimi plemeni Medijcev, tudi ne nad kakim ljud­ stvom onkraj Dahov, temveč nad pohlepom po denarju, nad častilakomnostjo, nad strahom pred smrtjo, ki je premagal celo zmagovalce narodov.

LXXII. Pismo To, o čemer me sprašuješ, mi je bilo takrat, ko sem se s tem ukvarjal, docela jasno, toda že dolgo nisem osvežil svojega spo­ mina, zato se ne morem tako lahko zanesti nanj. Mislim, da je z menoj tako kakor z listi knjig, ki se zlepijo, če se dolgo ne upo­ rabljajo: moram odviti duha in kar je zarisano v njem, večkrat pogledati, da bom imel pripravljeno, kadar bom to potreboval. Zato za zdaj odloživa to vprašanje, kajti veliko truda zahteva in veliko skrbne preiskave. Kakor hitro pa bom lahko upal, da se bom dalje časa mudil na istem kraju, bom vzel vse to v roke. Marsikaj je namreč takega, o čemer lahko pišeš na popotnem vozu, drugo pa zahteva mir, ko nič ne delaš in ležiš na počivalnici. Vendar pa je treba tudi v teh poslovnih dneh nekaj delati, in sicer vsak dan. Kajti novi posli vsak čas naraščajo: tako rekoč sejemo jih, zato jih iz enega posla zraste več. Dalje sami odlaša­ mo, rekoč: »Ko bom tole delo končal, se bom z vso vnemo lotil

233

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

drugega,« in: »Ko bom razčistil s tole zoprno zadevo, se bom posvetil študiju.« Ne smeš se ukvarjati s filozofijo šele takrat, ko nimaš drugega dela, ampak se moraš vsakemu drugemu delu odreči, da bi mogel filozofirati in se ves predati temu, za kar ni noben čas dovolj dolg, tudi če bi živel do skrajnih meja človeške dobe. Ni dosti razlike, ali filozofijo docela opustiš ali pa jo pre­ kinjaš, kajti ne obstane tam, kjer si jo prekinil, marveč se, če se z njo ne ukvarjaš nepretrgoma, vrne spet na začetek, kakor sko­ čijo prožna telesa nazaj v prvotni položaj, če jih napneš in spet izpustiš. Upreti se je treba svojim poslom in se jih znebiti, ne pa jih raztegovati. Noben čas ni za koristen študij filozofije premalo primeren, vendar pa mnogi ne študirajo prav takrat, ko bi mo­ rali. »Zmerom kaj stopi vmes, kar me ovira.« Pa ne tistega, čigar duh je pri slehernem delu veder in bister. Samo nepopolne mine veselje, modrijanova radost pa je nepretrgana, ne moti je nobeno naključje, nobena nezgoda, vedno in povsod je miren, ker ni odvisen od ničesar tujega in ne čaka ne na naklonjenost usode ne na naklonjenost kakega človeka. Njegova sreča je notranja; iz duše bi odšla, ko bi bila stopila vanjo od zunaj: rodi se v njej. Včasih se zunaj dogodi kaj takega, kar ga opomni na njegovo umrljivost, ampak to so malenkosti, ki oplazijo le kožo. Kdaj pa kdaj ga zadene tudi kaka tegoba, toda tisto njegovo najvišje dobro je trdno in nespremenljivo. Priznavam, da ga utegnejo zadeti zunanje nezgode, kakor se včasih na zdravem in krepkem telesu pokažejo izpuščaji in tvori, toda znotraj mu nič ne škodu­ jejo. Pravim, da je razlika med dovršenim modrijanom in dru­ gim, ki se šele uči, takšna, kakršna je med zdravim človekom in tistim, ki se izkoplje iz hude in dolgotrajne bolezni ter mu po-

234

O S M A

K N J I G A

meni lažji napad bolezni že zdravje. Če ne pazi, oboli nanovo za isto boleznijo, medtem ko modrijan ne pade nazaj v isto bo­ lezen oziroma si bolezni sploh ne nakoplje. Telesno zdravje traja le nekaj časa. Zdravnik ne jamči zanj, čeprav ga je bolniku vrnil. Pogosto ga znova pokliče k sebi isti, ki ga je bil poklical, ko je prvič zbolel. Duša pa ozdravi enkrat za vselej. Povedati ti želim, po čem spoznaš duševno zdravega človeka. Zadovoljen je sam s seboj, zaupa ti in ve, da so vse želje smrtnikov, vse izkazane in izprošene dobrote za srečno življenje brez pomena. Kajti tisto, čemur se lahko še kaj doda, je nepopolno; to, čemur se lahko kaj odvzame, ni stalno; tisti pa, čigar veselje naj bo trajno, se mora veseliti tega, kar je njegovo. Vse, po čemer hlasta drhal, pa je plima in oseka. Usoda ne daje ničesar v stalno last. Vendar pa uživamo z veseljem tudi to, kar nam da usoda, če smo zmerni in pametni. Pamet je tista, ki daje vrednost tudi zunanjim stva­ rem, katerih pohlepneži ne znajo pravilno in rade volje uporab­ ljati. Atal je navadno rabil tole prispodobo: »Ali si že videl kdaj psa, ki je z odprtim gobcem hlastal po kosih kruha ali mesa, ki mu jih je vrgel njegov gospodar? Kar je ujel, je takoj pogoltnil in vselej spet čakal, kaj bo še padlo. Tako je tudi z nami: kar nam, medtem ko čakamo, vrže usoda, to takoj brez vsakega užitka pogoltnemo ter napeto čakamo na nov plen.« Ni pa tako z mo­ drijanom: on je sit. Tudi če se mu po naključju pripeti kaj dobre­ ga, to mirno sprejme in si prihrani: uživa najvišjo, nepretrgano, svojo radost. Marsikdo ima dobro voljo, precej je že napredoval, ampak do najvišjega cilja mu še veliko manjka. Ta izmenoma pada in se dviga, zdaj se povzpne do neba, zdaj se spet vrne na zemljo. Neizkušeni in neizobraženi vztrajajo in padajo brez

235

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

konca in kraja. Navadno padejo v tisti epikurejski kaos, v neiz­ merno praznino. Je pa še tretja vrsta ljudi, ki se že bližajo mo­ drosti in se je sicer še niso dotaknili, vendar jo imajo nepre­ nehoma pred očmi in tako rekoč na strelu. Ti sicer še niso na kopnem, so pa že v pristanišču. Ker so torej med prvimi in drugimi tako velike razlike, se ne smemo preveč predajati dolžnostnim poslom, ampak se jih skušajmo znebiti. Kajti če se nam enkrat vsilijo, bodo kar naprej klicali druge, da jih nadomestijo. Takoj v začetku se jim uprimo. Bolje je sploh ne začeti kakor pa prenehati.

LXXIII. Pi s mo Zdi se mi, da se motijo tisti, ki menijo, da so ljudje, zvesto vdani filozofiji, svojeglavi in trdovratni in da prezirajo oblasti in kralje pa še vse druge, ki upravljajo državo. Nasprotno, nihče jim ni bolj hvaležen kakor filozof, in ne brez razloga; kajti ni­ komur niso bolj naklonjeni kakor ljudem, katerim dopuščajo, da lahko živijo v mirnem brezdelju. Zato morajo tisti, ki jim javna varnost omogoča, da živijo prav in dobro po svojem na­ črtu, spoštovati stvaritelja te dobrine kakor očeta, še bolj kot tisti nemirneži v javnem življenju, ki knezom veliko dolgujejo, pa jim tudi veliko zaračunavajo, ki jim tudi najradodarnejši ne more ustreči, da bi nasitil njihove želje, ki so vse večje, bolj kot se jim hoče ustreči. Kdor pa misli na to, kar naj bi še dobil, je že pozabil na to, kar je že dobil; pri poželjivosti je najslabše to, da

236

OS MA

KNJ I GA

je nehvaležna. Zdaj pa pomisli, da nihče od teh, ki so v upravi države, ne gleda na to, koga bo prekosil, ampak kdo bo prekosil njega. Ni jim tako prijetno, da imajo mnoge za seboj, kakor jim je neljubo, da imajo koga pred seboj. To je greh častihlepja: ne ozira se nazaj. Ni pa nestalno samo častihlepje, ampak tudi vsaka želja, ker se zmerom začenja od kraja. Toda čist in pošten mož, ki se je odrekel kuriji in forumu in vsaki državni službi, da bi se posvetil višjim ciljem, ceni može, ki mu omogočajo, da varno opravlja svoje delo. Samo on jim daje brezplačno spričevalo in se jim zahvaljuje za veliko dobroto, ne da bi za to vedeli. Kakor spoštuje svoje učitelje, ki jim dolguje hvaležnost, da se je rešil svojih blodenj, tako spoštuje tudi tiste, pod katerih zaščito opravlja svoje plemenito delo. »Ampak kralj s svojo močjo prav tako ščiti tudi druge.« Kdo bi tajil? Toda kakor tisti, ki je peljal čez morje največ drago­ cenosti, misli, da je dolžan Neptunu največjo hvalo izmed vseh, ki so jim bili vetrovi enako ugodni, in kakor je trgovec, ki je vozil dišave, škrlat in zlata vredno blago, hvaležnejši kakor tisti, ki je imel pod krovom samo ničvreden balast, tako najbolj obču­ tijo dobroto tega miru, ki se tiče vseh, tisti, ki ga pametno upo­ rabljajo. Med temi, ki nosijo togo, je namreč veliko takih, ki jim je mir bolj truda poln kakor vojna. Ali pa morda misliš, da so enako hvaležni za mir tisti ljudje, ki ga uživajo v pijanosti in pohoti ali še v drugih nasladah, ki jih naj šele vojna konča? Ali morebiti meniš, da je modrijan tako nepravičen, da bi mislil, da njemu samemu ni treba biti hvaležen za dobrine, ki se tičejo skupnosti? Soncu in luni neizmerno veliko dolgujem, in vendar ne vzhajata samo zame; letu in božanstvu, ki ga ureja, sem dolžan

237

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

osebno hvalo, čeprav vem, da se to ne ureja zavoljo mene. Ne­ umna lakomnost smrtnikov razlikuje med posestjo in lastnino ter ne smatra za svoje ničesar, kar je obče, modrijan pa ima za najbolj svoje to, kar mu je z vsem človeštvom skupno. Saj ne bi bilo skupno, če nekaj tega ne bi pripadalo posameznikom; mo­ drijan si lasti tudi to, kar ima le količkaj skupnega z drugimi. Vendar pomisli, da velike in resnične dobrine niso porazde­ ljene tako, da bi imel posameznik le nekaj malega: vse dobrine pripadajo vsakomur v celoti. Kadar se med ljudstvo deli vina ali olja, dobi posameznik toliko, kolikor je obljubljeno za vsako gla­ vo; pri slavnostni gostiji in pri razdeljevanju mesa ljudstvu in pri vsem drugem, kar se lahko prime z roko, se to deli po določe­ nem redu. Nerazdeljeni dobrini, mir in svoboda, pa v celoti pri­ padata posamezniku in skupnosti. Zato pa modrijan misli na to, kdo mu je omogočil, da uporablja in uživa take dobrine, kdo je storil, da ga nobena javna stiska ne kliče pod orožje, k stražni službi in k obrambi obzidja ter še k marsikateri dejavnosti, ki jo zahteva vojna; zato je hvaležen tistim, ki stojijo za krmilom drža­ ve. Filozofija uči predvsem, da se je treba zavedati dobrot in jih vračati. Včasih pa je že samo priznanje povrnitev. Modrijan bo torej priznal, koliko dolguje tistemu, čigar skrb in previdnost mu je omogočila udobno brezdelje, da lahko svobodno razpolaga s svojim časom in da mu javni posli ne motijo mirnega dela. O Meliboj, to spokojno življenje mi bog je naklonil: njega bom vedno častil kot boga ...6S 65

Vergilij, Bukolika, I, 6-7 (prev. M. Marinčič).

238

O S M A

K N J I G A

Če veliko hvaležnosti dolgujemo že tistim, ki so nam naklonili mirno življenje, ki ga pesnik takole opisuje: On je, kot vidiš, pustil, da se prosto mi pasejo krave, kot mi veleva srce, poigravam na kmečko piščalko.66 koliko bolj moramo ceniti tale mir, ki ga preživljamo kakor bogovi in ki iz nas samih dela bogove? Tako govorim, Lucilij, in te kličem naravnost v nebo. Sekstij je navadno dejal, da Jupiter ne zmore več kakor dober mož. Ju­ piter ima več takega, kar lahko podeli ljudem, toda med dvema dobrima ni boljši tisti, ki je bogatejši, prav tako ne moremo iz­ med dveh, ki znata enako krmariti, imenovati boljšega tistega, ki ima večjo in lepšo ladjo. V čem torej prekaša Jupiter dobrega moža? On je že dalj časa dober, vendar se modrijan ne ceni manj samo zato, ker je njegovim vrlinam odmerjen krajši čas. Kakor od dveh modrijanov ni srečnejši tisti, ki dlje živi, kakor oni, či­ gar vrlinam je odmerjeno manjše število let, tako tudi bog ne prekaša modrijana s svojo blaženostjo, ampak s tem, da je ta traj­ nejša. Tista krepost, ki je dolgotrajnejša, ni večja, Jupiter ima vse, seveda pa daje to še drugim. Njemu zadošča, da je on tisti, ki vsem omogoča, da to uživajo. Modrijan gleda vse to pri drugih prav tako ravnodušno kakor Jupiter in se ima še za nekaj višjega, ker Jupiter vsega tega ne more izkoriščati, modrijan pa noče. Verjemimo torej Sekstiju, ki nam kaže najlepšo pot in vzklika: 66

Vergili), Bukolika, I, 9-10 (prev. M. Marinčič).

239

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

»Tod se pride do zvezd,67po tejle poti skromnosti, zmernosti in hrab­ rosti!« Bogovi niso ošabni, niso nevoščljivi, radi podajajo roko njim, ki se vzpenjajo kvišku. Čudiš se, da gre človek k bogovom? Bog prihaja k ljudem, da, še več, bog prihaja v ljudi. Ni dobre duše brez boga. Božansko seme je vsejano v človeška telesa. Če ga sprejme dober poljedelec, bo vzklilo podobno svojemu izvoru in raslo kakor tisto, iz česar je nastalo. Če ga sprejme slab poljede­ lec, ga bo zamoril kakor neplodna in močvirna zemlja; takoj bo pognal iz njega plevel namesto poljščine.

LXXIV. Pi s mo Tvoje pismo me je razveselilo in me prebudilo iz dremeža; tudi moj spomin, ki je že počasen in len, je spet osvežilo. Zakaj ne bi bil ti, moj Lucilij, prepričan, da je krepost edina dobrina? Kajti kdor ima druge stvari za dobrine, pade v oblast usode in se podvrže tudi samovolji, kdor pa pripisuje vse dobro kreposti, je srečen sam po sebi. Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalosti zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljub­ kuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služ­ ba onesreči. V vsem človeškem rodu pa je največ tistih obžalo67

Vergili), Eneida, IX, 641.

240

O S M A

K N J I G A

vanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo, kajti ni kraja, kjer ne bi mislili nanjo, kakor se tistim, ki se mu­ dijo v sovražni deželi, ni treba ozirati na vse strani in obračati glavo tja, od koder zaslišijo kak hrup. Kdor si ne prežene tega strahu iz prsi, mu srce nenehoma silno utripa. Srečali bomo iz­ gnance, srečali ljudi, ki so morali zapustiti svoja posestva, vide­ li ljudi, ki pri vsem svojem bogastvu živijo v pomanjkanju, kar je najbolj žalostno uboštvo. Srečali bomo brodolomce in take, ki so pretrpeli nekaj podobnega kakor brodolomci, ki jih je bodi­ si jeza ljudstva ali pa zavist, največja sovražnica najboljših ljudi, vrgla ob tla, ko so to najmanj pričakovali in so se počutili varne; kakor se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno nebo, in naenkrat udari strela, da se vsa okolica strese; kakor je tam vsakdo, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omam­ ljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge pa prevzame strah; in tisti, ki so že doživeli kaj takega, so žalost­ ni, če pomislijo, da bi moglo to zadeti tudi njih. Tuje in nenadne nezgode plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, ko zaslišijo, da je nekdo ustrelil s pračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup. Nihče torej ne more biti srečen, če se preda taki blodnji. Ni sreče brez neustrašenosti; slabo se živi, če je člo­ vek vedno v strahu. Kdor se preveč zanaša na naključja, se pri­ pravlja na neizbežne motnje svojega miru. Samo ena pot je, ki jo moremo hoditi varno: da preziramo vse zunanje in smo zadovo­ ljni s krepostjo. Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar slepa sreča vrže predenj, in boječe pričakuje njene izstrelke. Pred­ stavljaj si tole sliko: usoda se igra in trosi na trumo smrtnikov 241

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

časti, bogastvo in naklonjenost knezov; nekaj teh stvari raztrgajo roke tistih, ki se pulijo zanje, nekaj se jih razdeli med nepoštenjake, nekaj pa jih je v veliko škodo tistim, ki jim padejo v roke. Marsikaj pripade ljudem, ki se ukvarjajo z drugimi stvarmi, ne­ kaj pa se izmuzne in zgubi, ker so ljudje preveč požrešni pri tem, ko to lovijo. Nikomur pa veselje nad uplenjenim ne traja dolgo, tudi če se mu plen posreči. Zato vsak, kdor je pameten in moder, zbeži od tega, kakor hitro vidi, da prinaša usoda darila, ker ve, da bi moral malenkosti drago plačati. Nihče se ne spopade s tistim, ki se umika, nihče ne udari tistega, ki odhaja, samo okrog nagrade se pretepajo. Enako se dogaja pri stvareh, ki jih sreča meče od zgoraj; mi reveži kar žarimo od pohlepa in se razburja­ mo, vsak bi rad imel več rok. Gledamo gor proti sreči, ker se nam zdi, da prepočasi razmetava svoje darf, ki dražijo naše sle; vsi jih pričakujemo, prejel pa jih bo le malokateri. Padajočim da­ rovom bi šli radi naproti, veselimo se, če kaj ujamemo in če druge prevarajo jalovi upi. Vsako ubožno darilo plačamo s kako veli­ ko škodo ali pa ga sploh ne dobimo. Zato se izogibajmo takim igram in jih prepuščajmo tistim pretepačem; ti naj zijajo v dobri­ ne, ki visijo nad njimi, in naj še sami visijo med strahom in upom. Kdor sklene, da hoče biti srečen, naj misli, da je krepost edi­ no dobro. Kajti če bi imel za edino dobro kaj drugega, bi slabo sodil o previdnosti, ker zadenejo mnoge nezgode pravične može in ker je vse, kar nam da, če to primerjamo s trajnostjo vsega sveta, kratko in neznatno. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost, ker si napačno razlagamo božanski red v svetovju. Pritožujemo se, da nismo vedno deležni teh tako redkih in tako kratkotrajnih ter negotovih dobrin. Zato nočemo ne živeti ne umreti: življenja

242

O S M A

K N J I G A

se naveličamo, smrti pa se bojimo. Vsi naši naklepi omahujejo in nobena sreča nas ne more zadovoljiti. Vzrok pa je to, da še nismo dosegli tiste neizmerne in neprekosljive dobrine, ob kateri se morajo naše želje ustaviti, kajti nič ni višjega kakor najvišje. Spra­ šuješ me, zakaj krepost ničesar ne pogreša. Vesela je tega, kar je, in si ne želi tega, česar ni. Vse, kar ji zadošča, je zanjo nekaj ve­ likega. Če si v tem pogledu drugačnih misli, ne moreš več go­ voriti o zvestobi in poštenosti. Kdor si želi to dvoje, mora pre­ trpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj od tega, kar smatramo za dobrine. Ni hrabrosti, kajti ta se mora sama preizkušati v nevarnosti, ni velikodušnosti, kajti ta se ne more izkazati, če ne omalovažuje vsega, kar si množica želi kot nekaj največjega. Ni več vljudnosti in hvaležnosti zanjo, če jo neradi in težko vračamo, če imamo karkoli za dragocenejše od zvestega mišljenja, če ne hrepenimo za najboljšim. Toda dovolj o tem. Ali te dobrine, ki jih tako imenujemo, sploh niso dobrine, ali pa je človek bolj srečen kakor bog, ker ta ne uporablja tega, kar je pripravljeno nam. Kajti njega se ne tiče čutna naslada niti se ne meni za razkošne gostije, ne za bogastvo in ne za vse tisto, kar nastavlja vabo ljudem in jim nudi nizkotno zabavo. Torej je bodisi to, da bogu manjkajo dobrine, neverjetno, ali pa je prav to dokaz, da to, česar bog nima, niso dobrine. Poleg tega pomisli, da imajo živali tega, kar hoče veljati za dobro, v večji meri kakor ljudje. Živali bolj poželjivo uživajo hrano, uživa­ nje ljubezni jih ne slabi kakor ljudi, njihove moči so večje in vztrajnejše; zato so dosti srečnejše od človeka. Saj živijo brez zlo­ be in prevare. Uživajo svoje naslade v večji meri, ne da bi se bale sramote ali da bi se za to kesale. Pomisli torej, ali naj imenujemo

243

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

dobro to, s čimer človek prekaša boga, živali pa človeka. Najvišje dobro imejmo v svojem srcu. Vrednost zgubi, če preide iz najboljšega dela naše bitnosti v najslabšega, če se prenese na čute, ki so pri nespametnih živalih bolj živi. Ne smemo iskati največje sreče v uživanju poltene naslade. Resnične dobrine so tiste, ki jih daje pamet, kajti te so popolne in trajne ter jih ni mogoče uničiti, da, celo zmanjšati ne. Vse drugo so namišljene dobrine in imajo z resničnimi dobrinami skupno samo ime, a zares dobrega nič. Zato naj bi se imenovale prijetnosti ali, kakor pravimo mi stoiki, prednosti. Pri tem pa moraš misliti, da niso deli nas samih, ampak tako rekoč naši podložniki. Naj bodo pri nas, toda tako, da nikoli ne pozabimo, da so zunaj nas. In četudi so pri nas, jih imejmo za nekaj podrejenega in nizkega: nihče ne sme biti zaradi njih prevzeten. Kaj je namreč bolj nespametno, kakor če je kdo domišljav zaradi nečesa, česar ni sam naredil? Vse takšno naj se nam približa, ne sme pa se nas prijeti, sicer bi nas bolelo, če bi se spet odtrgalo od nas. Vse to uporabljajmo, ne smemo pa se s tem bahati; uporabljajmo to zmerno kot nekaj, kar nam je zaupano, a ne bo ostalo pri nas. To, kar si je kdo pridobil brez razuma, ne bo dolgo v njegovi posesti, kajti celo sreča bo sama sebi v breme, če se ne bo znala držati v svojih mejah. Kdor zaupa tako bežnim dobrinam, bo kmalu ostal na cedilu, če ne, se bo vsaj grizel zaradi njih. Malokateremu je bilo dano, da se je sreče mirno znebil; vsi drugi padajo skupaj s tem, kar jih je dvignilo. Zato je potrebna modrost, ki uči zmernost in varčnost v teh rečeh, kajti razposajenost naglo razmeče, kar ima, in kar je brezmerno, nikoli ni trajno, če tega ne brzda razum. To nam kaže usoda mnogih mest, ki jih je pogubila razkošnost,

244

O S M A

K N J I G A

ko so najbolj cvetela, in karkoli je zraslo zaradi vrlin, je podrla nezmernost. Proti tem nezgodam se moramo zavarovati. Toda zoper usodo ni nepremagljivega zidu, zato se moramo oborožiti znotraj. Če smo znotraj zavarovani, nas lahko napadajo in ob­ streljujejo, toda ne morejo nas zavzeti. Ali hočeš vedeti, v čem obstoji ta utrdba? To je ravnodušnost ob vsem, karkoli se zgodi, in prepričanje, da služi celo to, kar se zdi, da nam škoduje, vzdr­ ževanju vesolja, in da je potrebno, da svet izpolnjuje svojo nalogo. Kar je všeč bogu, mora biti všeč tudi človeku. Prav zato naj občuduje sebe in svoje moči, ker se ne da premagati, ker drži celo zlo pod seboj ter si z razumom, ki je močnejše kot vse, podjarmlja naključja, bolečino in krivico. Zato ljubi razum! Ta ljube­ zen te bo oborožila zoper najhujše. Ljubezen do mladičev žene divje živali proti lovskemu kopju, njihova divjost in nepremiš­ ljeni naravni nagon jih delata nepremagljive. Mlade ljudi večkrat zanese slavohlepje, da se ne bojijo ognja in meča; nekatere po­ ženeta že videz in senca kreposti v prostovoljno smrt. Kolikor pogumnejši, kolikor vztrajnejši je razum od vseh teh nagonov, toliko silneje si bo utiral pot skozi strahote in nevarnosti. »Zaman trdite,« bo kdo rekel, »da ni nobene dobrine razen kreposti; krepost sama vam ne bo varna utrdba zoper usodo. Saj pravite, da so dobrine tudi zvesti otroci, domovina, v kateri so dobre nravi in lepe navade, ter dobri starši. Na nevarnosti, ki grozijo tem, ne morete gledati mirno: vznemirjajo vas oble­ ganje domačega mesta, smrt otrok, suženjstvo staršev.« Najprej bom povedal, kakšen je navadno odgovor na to v obrambo našemu nazoru, potem pa dodal, kako se mora po mo­ jem mnenju odgovoriti še poleg tega. Nekaj drugega je pri stva-

245

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

reh, ki, če so nam odvzete, postavijo na svoje mesto kako nadlo­ go, tako na primer preide pokvarjeno zdravje v bolezen; če ugas­ ne vid, nam zapusti slepoto; zaradi presekanega kolena lahko ne le izgubimo gibčnost, ampak celo ohromimo. Pri tem, kar smo omenili malo prej, te nevarnosti ni. Zakaj? Če sem izgubil zvestega prijatelja, ne smem zaradi tega misliti na nezvestobo, in če sem pokopal pobožne otroke, zato njihovega mesta še ne zasedejo brezbožni. In potem to ni izguba prijateljev ali otrok, marveč le izguba njihovih teles. Dobro pa se zgubi samo na en način, namreč tako, da se sprevrže v zlo, toda tega narava ne trpi, ker ostaneta vsaka krepost in vsako delo kreposti nepokvarjena. In slednjič, tudi če umrejo prijatelji in otroci, ki so staršem po volji, je še vedno nekaj, kar jih lahko nadomesti. Sprašuješ, kaj je to? Tisto, kar je tudi njih naredilo dobre - krepost. Ta ne trpi, da bi ostalo kaj prazno; vso dušo zavzame ter prežene vsak pohlep. Sama sebi zadostuje, kajti v njej je bistvo in izvor vsega dobrega. Kajti nič ni na tem, ali se voda, ki teče navzdol, prestreže ali razteče, samo da je vrelec, iz katerega izvira, zavarovan. Najbrž ne boš rekel, da je naše življenje, če še imamo otroke, bolj pošteno, bolj urejeno, pametnejše in krepostnejše, kakor če smo jih izgubili; torej tudi ne boljše. Če si pridobimo prijatelje, ne postanemo modrejši, in če jih izgubimo, ne neumnejši, torej ne bolj srečni kakor nesrečni. Do­ kler ne bo tvoja krepost ničesar utrpela, ne boš občutil kake izgube. »Kako torej? Mar ni srečnejši tisti, ki živi v krogu številnih prijateljev in otrok?« Zakaj bi bil? Najvišje dobro se niti ne zmanjša niti ne poveča, ampak ostane vedno enako, pa naj se usoda spre­ obrača tako ali drugače. Naj doseže modrijan visoko starost ali pa konča, še preden je star, mera najvišjih dobrin ostane tudi v različni

246

O S M A

K N J I G A

starosti ista. Če načrtaš večji ali manjši krog, je razlika le v prosto­ ru, ne v obliki; četudi je eden dolgo ostal, drugega pa si takoj zabrisal v prahu, v katerega si ga začrtal, je bila oblika obeh ista. Kar je dobro in pošteno, se ne meri ne po velikosti ne po številu ne po času, ne da se ne podaljšati ne skrajšati. Odmeri krepostnemu življenju namesto sto let še tako kratko trajanje in ga omeji na en sam dan, pa zaradi tega ne bo manj krepostno. Zdaj je območje kreposti širše, zdaj vlada mestom, provincam in državam, daje zakone, vzdržuje prijateljstva ter razdeljuje dolžnosti sorodnikom in otrokom, zdaj spet jo utesnjujejo revščina, pregnanstvo in osirotelost, vendar pa ni nič manjša, če stopi iz višjih razmer v na­ vadne, če se poniža, potem ko je zapustila kraljevske prestole, in se vme v tesno domačijo. Zmeraj je enako velika, če se, povsod izključena, povrne spet sama vase. Kljub temu jo odlikujejo velik in bister razum, čista modrost in nespremenljiva pravičnost. Zato je vedno enako srečna, kajti ta sreča je samo na enem kraju - v samem razumu; velika je, stalna in neskaljena, ne moreš pa je do­ seči brez znanja vsega, kar je božansko in človeško. Zdaj sledi to, kar sem hotel odgovoriti še sam. Modrijana ne stre izguba otrok, izguba prijateljev; njihovo smrt prenese prav tako mirno, kakor pričakuje svojo. Svoje smrti se ne boji nič bolj, kakor žaluje zaradi njihove. Kajti krepost je v popolnem soglasju s seboj; vse njeno delovanje je složno z njo in usklajeno. To sklad­ je se zgubi, če se duh, ki mora biti vedno nad vsem vzvišen, poto­ pi v žalost in skrbi. Nečastna je vsaka bojazljivost, vsaka skrb, vsaka obotavljivost, kadar je treba kaj storiti. Krepost je brezskrb­ na in vseskozi pripravljena, neustrašena, kadar se je treba boriti. »Toda kaj? Mar modrijana ne bo nikoli prevzelo kaj takega, kar je

247

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

podobno razburjenju in strahu? Ne bo prebledel in kazal nemira na obrazu? Ga ne bo od strahu oblival mraz po vsem telesu?« Priznavam; ampak njegovo prepričanje bo ostalo enako, prepri­ čanje, da pri vsem tem ni nič tako zlega, da bi morala zdrava pamet zdrsniti v malodušje. V se, kar mu je storiti, bo storil pogumno in brez pomisleka. Dejal bi kdo, da je nespameten, kdor nemarno in svojeglavo dela tisto, kar mora, in se žene v eno smer s telesom, v drugo z duhom ter se tako razkolje med nasprotnimi cilji. Kajti prezir žanje prav zaradi tistega, kar ga vzdiguje in ga dela obču­ dovanja vrednega; niti tega ne dela rad, s čimer se baha. Kdor pa se boji kakega zla, trpi že med tem, ko ga pričakuje, prav tako kakor da je zlo že nastopilo; in česarkoli se boji, da bi ga zadelo, to že trpi, ker se tega boji. Kakor se v telesu, preden zboli, po­ kažejo neki znaki - na primer živčna slabost, utrujenost brez najmanjšega napora, zehanje ali mrazenje po vseh udih - , tako začne tudi šibki duh pojemati že dolgo prej, preden ga napade zlo; sprejme ga vase in predčasno omaga. Kaj pa je bolj nespa­ metno kakor bati se prihodnosti in ne varčevati z močmi za trplje­ nje, ki nas morda še čaka, ampak si nesrečo še privabljati in jo spodbujati? Najbolje je namreč, če jo zadržuješ, če seje že ne moreš otresti. Bi rad slišal, da se nihče ne sme vznemirjati zaradi pri­ hodnosti? Kdor bo izvedel, da bo moral čez petdeset let pretrpeti smrtno kazen, se ne bo vznemiril, če ne preskoči vmesnega časa in se v trpljenje, ki ga bo zadelo šele po preteku pol stoletja, takoj ne zamisli. Enako je s tistimi, ki bi bili radi bolni ter iščejo vzroke za otožnost in jih žalosti tisto, kar je že mimo in že davno po­ zabljeno. Kar je minilo in kar še pride, je daleč od nas; oboje je zunaj našega občutja. Bolečina pa izvira iz tega, kar čutiš.

248

DEVETA

KNJ I GA

LXXV. P i s mo Pritožuješ se, da ti pošiljam pisma, ki niso dovolj skrbno se­ stavljena. Toda le kdo govori skrbno, razen tistega, ki noče govo­ riti prizadeto? Kakor bi bilo moje govorjenje, če bi skupaj sedela ali se sprehajala, neprisiljeno in preprosto, takšna naj bodo tudi moja pisma, v njih naj ne bo nič prisiljenega in izumetničenega. Ko bi bilo mogoče, bi ti rajši pokazal, kaj mislim, kakor da ti go­ vorim o tem. Tudi če bi razpravljal s teboj in se prerekal, ne bi udarjal z nogo ob tla ali mahal z rokami in dvigoval glas, ampak bi vse to prepustil govornikom, zadovoljen, da sem povedal svoje misli, ne da bi jih bil okrasil, pa tudi ne da bi jih bil kar tako vrgel iz sebe. Samo o enem bi te hotel prepričati: da vse, kar go­ vorim, tudi čutim, in ne samo čutim, temveč tudi ljubim. Ljudje drugače poljubljajo ljubico, drugače otroke, pa tudi v tem ljub­ kovanju, tako čistem, tako brezstrastnem, se dovolj razodeva nežno čustvovanje. Pri Herkulu! Zares nočem, da bi bilo suho­ parno, kar bom govoril o tako pomembnih stvareh (filozofija se namreč ne odreka duhoviti razpravi), vendar pa se z besedami

249

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ni treba več truditi. Najvišje načelo naj nam bo to: govorimo, kar mislimo, in mislimo, kar govorimo. Naše besede naj bodo v skla­ du z našim življenjem. Svojo obljubo je izpolnil tisti, ki je vedno isti, pa naj ga vidiš ali slišiš. Videli bomo, kakšen in kako velik je, če je zmerom enak. Naše besede naj ne zabavajo, ampak ko­ ristijo. Če koga vidimo in slišimo govoriti ter spoznamo, da je zmeraj isti, ne moremo ničesar več zahtevati od njega. Če pa je kdo po naravi dober govornik in se zna lepo izražati, naj mu bo dovoljeno pokazati svojo nadarjenost pri najlepših predmetih, vendar tako, da skuša pokazati v pravi luči bolj stvar samo ka­ kor samega sebe. Vse druge znanosti so stvar razuma, tu pa gre le za ganjenje srca. Bolnik ne vpraša, ali je njegov zdravnik tudi dober govornik; če pa nanese, da zna mož, ki ga lahko ozdravi, tudi gladko govoriti o tem, kaj naj stori, bo zadovoljen z njim, vendar pa si ne bo čestital, da je prišel ravno zgovornemu zdravniku v roke. To je prav tako, kakor če je izkušen krmar hkrati tudi lep. Kaj me ščegetaš po ušesih? Zdaj me hočeš prijetno zabavati? Gre za nekaj drugega: treba m eje žgati, rezati, me stro­ go držati. Za to sem te poklical. Zdraviti moraš zastarano, hudo in splošno bolezen. Tvoja naloga je tako težka kakor naloga zdravnika pri kugi. Pa se puliš za prazne besede? Bodi več kot zadovoljen, če boš kos svoji nalogi. Kdaj se boš vsega tega naučil? Kdaj si boš naučeno vtisnil v dušo tako, da ne boš nikoli več pozabil? Kdaj boš to preizkusil? Ni namreč dovolj, tako kakor pri drugih stvareh, da si si to le zapomnil. To je treba preizkusiti v praksi. Srečen ni tisti, ki to ve in zna, ampak tisti, ki to dela. »Ampak, ali ni nobenih stopenj pri tem? Je takoj za mod­ rostjo prepad?« Mislim, da ne. Kdor se šele uči, sicer spada

250

DEVETA

K N |I G A

med neuke, vendar ga od njih loči velika razdalja. Tudi med temi, ki že napredujejo, so velike razlike. Po mnenju nekaterih se delijo v tri razrede. Prvi so tisti, ki še niso dosegli modrosti, a so ji že blizu. Sprašuješ, kdo so ti? Vsi tisti, ki so že odložili strasti in grde napake, ki so se naučili, česa se je treba okleniti, niso pa še pre­ izkusili zaupanja vase. Svoje kreposti še ne znajo uveljaviti, ven­ dar pa ne morejo več pasti v tiste grehote, ki so se jim odrekli. Že so tam, od koder ni več mogoče pasti nazaj, a se tega še ne zavedajo prav. Spominjam se, da sem v nekem pismu zapisal: »Ne vedo, da nekaj vedo.« So že tako srečni, da svojo dobrino uživajo, a ji še ne zaupajo. Nekateri določajo to vrsto napredu­ jočih, o kateri sem govoril, tako, da pravijo, da so že ušli dušev­ nim boleznim, ne pa še strastem, in da stojijo še zdaj na spolzkih tleh, ker ni zunaj nevarnosti nihče, kdor se ni malopridnosti popolnoma otresel; tega pa ni storil nihče razen tistega, ki jo je zamenjal z modrostjo. Kakšna je razlika med boleznimi duha in strastmi, sem že večkrat povedal, vendar te želim znova opozo­ riti na to: bolezni so zastarane in zakrknjene napake kakor la­ komnost ali pretirana častihlepnost; te prevzamejo dušo in jo vklepajo, tako da so njeno trajno zlo. Da na kratko označim: bolezen je miselnost, ki temelji na trdovratni napačni sodbi, ka­ kor da moramo z vso silo hrepeneti po tem, česar bi si smeli le malce želeti; ali pa če imaš to rajši, recimo takole: bolezen je pretirana težnja za tem, česar naj bi si komaj smeli želeti ali pa sploh ne. Ali tudi: precenjevanje stvari, ki imajo komaj še kakšno vrednost ali prav nobene. Strasti so nečastna, nenadna in nagla čustva duha, ki, če se ponavljajo in zanemarjajo, povzročijo

251

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bolezen, kakor na primer katar, če še ni postal trajen, povzroči kašelj, če pa je zastaran in ne odneha, celo jetiko. Tako so torej tisti, ki so najdlje napredovali, zunaj nevarnosti pred boleznimi, strasti pa še zmerom občutijo, čeprav so že skoraj popolni. V drugi razred spadajo tisti, ki so se znebili največjih slabosti duha in strasti, a še niso docela zunaj nevarnosti, da zdrsnejo v prejšnje stanje. Tretja vrsta je brez mnogih velikih napak, a ne brez vseh. Znebila se je lakomnosti, toda jezo še čuti v sebi; pred pohotno­ stjo je zbežala, a še zmerom jo vznemirja častihlepnost; ni več poželjiva, toda še vedno se boji. V tem strahu je človek še dovolj trden proti nekaterim zlom, proti drugim pa je slabič; prezira smrt, pred bolečino se trese. Tu se s svojimi mislimi še nekoliko pomudiva. Dobro nam bo, če bomo sprejeti v ta razred. Človek mora imeti zelo srečno naravo ter si mora resno in vztrajno prizadevati, če hoče doseči drugo stopnjo, ampak tudi tega tretjega razreda ni treba prezi­ rati. Pomisli, koliko zla vidiš okrog sebe! Glej, kako ni nobena hudobija brez primera, kako je vsak dan več pokvarjenosti in malopridnosti, kako se greši javno in skrivaj! Spoznal boš, da dovolj dosežemo že s tem, ko nismo med najslabšimi. »Jaz pa upam,« praviš, »da se bom mogel povzpeti še više.« To bi nama obema bolj želel kakor obljubljal. Prepolna sva predsodkov; po­ ganjava se za krepostjo, pa naju zadržujejo grehote. Sram me je povedati tole: dobremu posvečava le toliko časa, kolikor nama ga ostane. Toda kako veliko plačilo nas čaka, če se odtrgamo od svojih vsakdanjih opravkov in od vsega slabega, kar se nas tako trdno drži! Ne bosta nas vznemirjala ne poželenje ne strah.

252

DEVETA

KNJ I GA

Na miru nas bodo pustile strasti in groze, ne bomo se bali ne smrti ne bogov. Vedeli bomo, da smrt ni zlo in da nam bogovi niso sovražni. Kar more škodovati, je prav tako slabotno kakor tisto, čemur škoduje. Kar je najboljše, ne more nikomur škodo­ vati. Ko se dvignemo iz te nesnage v tisto veličastno višino, nas čaka mir v duši, in brž ko se otresemo vseh zmot, popolna svoboda. »Kakšna je ta svoboda?« me vprašuješ. Živeti brez strahu tako pred ljudmi kot bogovi, ničesar sramotnega hoteti in tudi ničesar preveč, imeti oblast nad samim seboj. Neprecen­ ljivo dobro je postati samo svoj.

LXXVI. Pi s mo Odpoveduješ se najinemu prijateljstvu, če ne izveš, kaj po­ čnem vsak dan. Glej, kako odkritosrčno živim s teboj. Zaupati ti želim še to, da poslušam nekega filozofa, da hodim že pet dni v njegovo šolo in od osmih zjutraj poslušam njegova predava­ nja. »Ravno v pravi starosti,« boš rekel. Kaj pomeni v pravi starosti? Kaj je namreč bolj neumno, kakor da se ne naučiš, kar bi se lahko že davno? »Toda ali hočeš še v svojih poznih letih igrati mladega študenta?« Kar dobro je z menoj, če se samo to ne spodobi moji starosti: ta šola sprejema učence vsake starosti. Starci jo obiskujemo, da bi nas posnemali mladeniči. Ali bom kot starec šel v gledališče, se dal peljati na dirke in ga ne bo para borilcev, ki bi se spoprijel, ne da bi bil jaz zraven, iti k filozofu pa se naj sramujem? Učiti se je treba tako dolgo, dokler

253

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u

nečesa še ne znaš ali dokler živiš, če verjamemo pregovoru. In to ni nikjer primernejše kot tukaj: kolikor dolgo živiš, tako dol­ go se moraš učiti, kako naj živiš. Jaz pa vendar tudi učim, ko se tam učim. »In kaj učiš?« me sprašuješ. Da se mora tudi starec še učiti. Sramujem pa se človeškega rodu, kadar stopim v šolo. Pot k hiši Metronakta gre, kakor veš, mimo gledališča Neapeljčanov. To je nabito polno in tu se z največjo vnemo sodi, kdo je najboljši piskač; tudi grških piskačev je tam dovolj in mnogo klicarjev. Tam pa, kjer se išče vrl mož, kjer se uči, kako naj posta­ ne človek kreposten, jih sedi prav malo. In še o teh večina misli, da so nepotrebni, in jih imenuje lenuhe in bedake. Naj tudi mene zadene ta zasmeh: ravnodušno moramo poslušati sramotenje nevednih; kdor teži za krepostjo, se tudi za prezir ne sme meniti. Le daj, Lucilij, hiti, da se ti ne bo zgodilo kakor meni, nam­ reč, da se boš moral na stara leta učiti. Tem bolj se podvizaj, kajti tega, česar si se zdaj začel učiti, se komajda moreš naučiti kot starec. »Kako visoko,« praviš, »se bom povzpel?« Tako visoko, kakor boš želel in poskušal. Kaj še čakaš? Nikomur ni bilo dano, da bi kar po naključju postal moder. Denar bo prišel sam od sebe, častno službo ti bodo ponujali, ugled in dostojanstvo ti bodo mor­ da vsiljevali, krepost pa ne pride vate sama od sebe in se je tudi ne naučiš zlahka in brez temeljitega dela. Pa naj bo to delo še tako veliko, naenkrat se je treba polastiti vseh dobrin. Kajti dobrina je samo ena, in to je krepost; v tistem, kar hvalijo ljudje, ne boš na­ šel nič pravega, nič zanesljivega. Zakaj pa je edina dobrina samo krepost, ti bom povedal, ko že misliš, da sem v svojem zadnjem pismu to premalo razložil in stvar bolj hvalil kakor dokazal. Kar sem tam povedal, bom zdaj na kratko povzel.

254

DEVETA

K N I I G A

Vse stvari imajo samo zase posebno dobrino. Vinsko trto odlikujeta rodovitnost in okus vina, jelena njegova hitrost. Sprašuješ, zakaj ima tovorno živinče tako močan hrbet; ker mora nositi težke tovore. Pri psu je najpomembnejši voh, kadar mora divjad izvohati, hiter tek pa, če jo naj dohiti, in pogum, če naj jo napade in zgrabi z zobmi. Pri vsakem bitju mora biti najboljše to, zavoljo česar je ustvarjeno in po čemer se ocenjuje. Kaj je torej najboljše pri človeku? Razum. Po razumu prekaša živali in se bliža bogovom. Popoln razum je torej človekova posebna dobrina, vse drugo je človeku skupno z živalmi in rastlinami. Močan je - tudi lev je močan; lep je - tudi pav je lep, hitrih nog je - tudi konj ni nič manj. Ne pravim, da ga v vsem tem živali prekašajo. Ne iščem in ne sprašujem, česa ima v sebi največ, ampak kaj ima samo on. Človek ima telo - drevesa tudi. Lahko se svobodno giblje - gibljejo se tudi živali in celo črvi. Človek ima glas - a koliko glasnejše je lajanje psov, koliko predirnejše je kričanje orlov, koliko močnejše rikanje bikov, pa koliko slajše slavčevo petje! Kaj je človeku bistvena last? Razum. Če je ta pravilno usmerjen, je človek srečen. Kakor je vsaka stvar vredna pohvale, če je privedla svojo dobrino do popolnosti ter dosegla cilj svoje narave, tako je tudi človek, če je privedel svojo dobrino, svoj razum do popolnosti, vreden hvale in je dosegel cilj svoje narave. Ta popolni razum se imenuje krepost in je enak pošte­ nosti. To je torej edino dobro v človeku, ki je človeku lastno. Sedaj namreč ne sprašujeva, kaj je sploh dobro, ampak kaj je dobro v človeku. Če človek nima nobene druge dobrine kakor razum, je to njegova edina dobrina, ampak taka, da odtehta vse druge. Mislim, da slabega človeka nihče ne mara, dober pa

255

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

je vsakomur všeč. Torej je pri človeku prvo in edino to, kar zasluži bodisi hvalo ali pa grajo. Ne dvomiš, da je to dobrina, dvomiš pa, da je edina dobrina. Če ima kdo vse drugo - zdravje, bogastvo, mnogo kipov predni­ kov in polno hišo varstva potrebnih klientov, vendar pri vsem tem velja za sprijenega človeka, ga ne boš hvalil. Hvalil pa boš tistega, ki nima nič od tega, kar sem navedel, ne denarja ne varovancev ne plemenitega rodu ne cele vrste dedov in prade­ dov, velja pa za dobrega, poštenega moža. Torej je to edina člo­ vekova dobrina, zaradi katere zasluži hvalo, tudi če mu manjka vse drugo, kar sem omenil; in čeprav ima vsega drugega v izobilju, zasluži, da ga grajamo in zavračamo. Kakor je s stvarmi, tako je tudi z ljudmi. Za dobro ne velja ladja, ki je poslikana z dragocenimi barvami, ki ima srebrn ali zlat kljun, ki ima svojega zavetnika izrezljanega v slonovini, ki pelje težak tovor kraljev­ skih zakladov, ampak ladja, ki je trdna in trpežna, ki z m o č n im i spoji odvrača vodo, ki neomajno prenaša pritisk valov, ki uboga krmilo, je hitra in se ne meni za veter. Za dobrega ne velja meč, ki visi na pozlačenem jermenu in ima nožnico okrašeno z dra­ gulji, ampak meč s pravo ostrino za udarec in z ostjo, ki prebode vsak ščit. Pri ravnilu ni pomembno, ali je lepo izdelano, temveč to, ali je ravno. Vsaka stvar se hvali toliko, kolikor ustreza temu, čemur je namenjena. Zato tudi pri človeku ni pomembno, koliko zemlje orje, kolikšno imetje ima, koliko ljudi mu hodi voščit dobro jutro, na kako dragocenih blazinah spi in ali pije iz kri­ stalnih čaš, ampak to, ali je dober. Dober pa je, če je njegov razum razvit in pravilen ter je v skladu z voljo svoje narave. To imenujemo krepost, to je nravno dobro, to je človekova edina

256

DEVETA

KN | I G A

dobrina. Kajti samo razum dela človeka popolnega in srečnega. To pa je edina človekova dobrina in edino, kar ga osrečuje. Dobrine pa imenujemo tudi vse, kar izvira iz kreposti in je z njo povezano: to so vse njene posledice. Ampak krepost je edina dobrina prav zato, ker brez nje ni nobene. Če je vse dobro v duši, potem mora biti dobro tudi vse, kar dušo krepi, dviga in širi; kar pa dela dušo močnejšo in bolj vzvišeno, je krepost. Kajti vse drugo, kar draži naše sle, slabi tudi duha in ga pobija; in medtem ko se zdi, da ga dviga, ga v resnici le napihuje in vara z lažmi. Torej je edino dobro, kar plemeniti dušo. Vsa dejanja vsega našega življenja se merijo glede na to, kaj je nravno dobro in kaj sramotno. V tem je gonilna sila, da moramo nekaj storiti ali opustiti. Povedati ti želim, kako je treba to razumeti: dober mož bo naredil, kar je spoznal za dobro in pošteno, tudi če je težavno, nevarno in njemu škodljivo, ne bo pa naredil ničesar sramotnega, čeprav bi mu prineslo denar, naslado in mogočnost. Nič ga ne bo prestrašilo in odvrnilo od tega, kar je dobro in pošteno, nič ga ne bo zvabilo k sramotnim dejanjem. Če si bo torej vedno in povsod prizadeval za nravno dobro ter se izogi­ bal sramotnemu in imel pri vsakem dejanju pred očmi ti dve pravili - namreč da je dobro samo to, kar je pošteno, in slabo le to, kar je sramotno - , potem je krepost njegova edina dobrina in se ne more nikoli zgoditi, da ne bi bila. Ubeži pred vsako nevarnostjo, da bi se spremenila: neumnost nekako še prileze k modrosti, modrost pa se v neumnost ne sprevrže nikdar. Povedal sem že, če se morda spominjaš, da mnogi - ne iz principov, ampak samo po naravnem nagonu - zaničujejo, kar si navadni ljudje želijo ali česar se bojijo: našel se je takšen, ki je za-

257

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

vrgel bogastvo, takšen, kije roko potisnil v ogenj, nekdo drug se ni nehal smejati, ko so ga mučili, nekdo ob smrti svojih otrok ni potočil niti solze, nekdo je šel brez strahu smrti naproti; kajti lju­ bezen, jeza, sla so terjale nevarnosti. Če je tega zmožna trenutna trmoglavost, ki jo spodbudi neki vzrok, koliko zmožnejša je kre­ post, kiji moči ne da nenadno čustvo, ampak je vedno enako moč­ na? Iz tega izhaja, da to, kar neuki pogosto, modri pa zmerom prezirajo, ni ne dobro ne slabo. Edino dobro je torej krepost, ki ponosno koraka med srečo in nesrečo ter oboje globoko prezira. Če se pridružuješ mnenju, da je še kakšna dobrina poleg tega, kar je nravno dobro, bo vsaka krepost v stiski, kajti ne bo se mo­ gla obdržati, če bo poleg sebe upoštevala še kaj drugega. To bi nasprotovalo razumu, ki je vir kreposti, in resnici, ki je ni brez razuma; vsako mnenje pa je napačno, če se ne ujema z resnico. Priznati moraš, da kreposten mož kar najbolj spoštuje bogove. Zato bo vse, karkoli se mu pripeti, prenesel ravnodušno, saj ve, da se je to zgodilo po istem božanskem zakonu, po katerem poteka vse na svetu. Če je tako, potem bo zanj le ena dobrina, in to je krepost. Kajti prav krepost se pokorava bogovom in ne vzkipi od jeze, če jo zadene kaj nepričakovanega, in se ne pritožuje zaradi svoje usode, marveč potrpežljivo sprejema vse, kar prinese usoda, in stori, kar ji je ukazano. Če je še kaka druga dobrina poleg kreposti, nas bo preganjal pohlep po življenju, pohlep po vsem, kar nam dela življenje udobno, neznosen, brezkončen, blodeč pohlep. Edina dobrina je torej krepost, ki ima svojo mero. Rekel sem, da bi bilo življenje ljudi srečnejše od življenja bogov, če bi bile reči, ki jih bogovi ne morejo uporabljati, na primer denar in častne službe, dobrine. Zdaj pa premisli še tole;

258

DEVETA

KNJ I GA

če se duša loči od telesa in živi naprej, bo srečnejša, kakor je bila, ko je bila še v telesu. Če bi bile stvari, ki jih uživamo prek svojega telesa, dobrine, bi se duši, potem ko se loči od telesa, slabše godilo. Vendar pa nihče ne verjame, da bi bila duša, ki je vklenjena, srečnejša kakor tista, k ije osvobojena in zopet vrnjena vesolju. Tudi to sem rekel: če bi bile dobrine stvari, ki so jih deležni ljudje in živali, bi morale tudi neme živali živeti srečno življenje, kar pa je nemogoče. Zavoljo kreposti moramo trpeti vse, česar nam ne bi bilo treba trpeti, ko bi poleg kreposti ob­ stajala še kakšna druga dobrina. Zdaj vse to povzemam in na kratko preletim, čeprav sem obširno razložil že v prejšnjem pismu. Vendar pa se ti takšno mnenje nikoli ne bo zdelo pravilo, če si ne boš opogumil duha in se povprašal, ali ne bi, če bi okoliščine zahtevale, da umreš za domovino in tako odkupiš življenje vseh državljanov, ponudil svojega vratu ne samo vdano, ampak tudi rad. Če bi to naredil, potem ni druge dobrine; vse drugo bi namreč zapustil, samo da bi to izpolnil. Glej, kolikšna je moč kreposti. Umrl boš za domo­ vino, in sicer v trenutku, ko boš spoznal, da moraš to storiti. Lepo dejanje prinese veliko radost, četudi včasih le za kratek čas. In čeprav tisti, ki je umrl in se ločil od zemlje, ne uživa sadov dela, ki ga je izvršil, je vendar že prej vesel ob misli na bodoče delo; in hraber ter pošten mož, ki ima pred očmi nagrado za svojo smrt, namreč svobodo domovine in blaginjo vseh, za katere žrtvuje živ­ ljenje, čuti največjo slast in uživa sadove svoje drznosti. Pa tudi tisti, ki mu je vzeta celo ta poslednja in največja radost zaradi njegovega dela, se ne bo obotavljal, marveč se bo vrgel v smrt, zadovoljen, da dela prav in vestno izpolnjuje svoje dolžnosti. Pa

259

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

mu še toliko prigovarjaj, da bi ga odvrnil od njegovih dejanj, in mu reci: »Tvoje dejanje bo kmalu padlo v pozabo in tvoji sodržav­ ljani ti bodo zanj kaj malo hvaležni.« Odgovoril ti bo: »Vse to leži zunaj mojega dejanja; jaz sam ga gledam in vem, da je dobro in pošteno. Zato grem tja, kamorkoli me vabi in kliče.« To je torej edina dobrina, ki je ne čuti le izobražen človek, ampak vsak, ki je po naravi plemenitega srca. Vse drugo je pra­ zno, spremenljivo in nestalno. Zato smo tako boječi, če imamo to drugo. Tudi če se po naklonjenosti usode vse to nakopiči na enega, ta teža leži na svojem gospodarju, ga vselej pritiska k tlom in včasih tudi ponižuje. Nihče od tistih, ki so oblečeni v škrlat, ni srečen. Nič bolj kakor kdo izmed tistih, ki po scenariju trage­ dije nosijo žezlo in kraljevski plašč; pred občinstvom se šopirijo in korakajo na koturnih, brž ko odidejo s prizorišča, pa se sezujejo in se vrnejo v svoj naravni videz. Nihče ni velik, kogar so povzdignili bogastvo in častne službe. Zakaj pa je videti velik? Ker ga meriš po njegovih hoduljah. Pritlikavec ni velik, tudi če stoji na gori; velikan bo ohranil svojo velikost, tudi če bo stopil v vodnjak. Ta zmota nas muči, to nas vara, da nikogar ne ocenju­ jemo samo glede na to, kar je, ampak mu pridajamo še tisto, kar ga krasi. Če pa hočeš ugotoviti človekovo resnično vrednost in spoznati, kakšen je, si ga oglej golega. Odloži naj svoje premo­ ženje, svoje častne službe in varljive dari sreče; razgali naj svoje telo. Poglej mu v dušo, kakšna je in kolikšna in ali je velika zaradi česa tujega ali zaradi same sebe. Človeka, ki zre naravnost v bleščave meče, ki mu je vseeno, ali življenje izdihne skozi usta ali skozi ranjeno grlo, imenuj srečnega. Človeka, ki takrat, ko mu napovedo telesne muke - bodisi naključne ali zaradi kri-

260

DEVETA

KNJ I GA

vičnosti mogočnikov ječo, pregnanstvo in prazne strahove, ki se rodijo v človeških mislih, brezskrbno posluša in pravi: ne bojim se nove bridkosti, devica; kar bo, sem že davno čakal in vse že premislil in v duhu preživel.68 »...

Ti mi to napoveduješ šele danes; jaz sem si to zmerom napo­ vedoval in pripravljal človeka na to, da ga zadene, kar je člo­ veško.« Zlo, o katerem si prej premislil, te mileje zadene. Ne­ umnim in lahkovernim pa se zdi vse novo in nepričakovano; kajti velik del zla je za neizkušene novost. Toda vedi, da se ljudje na marsikaj, kar imajo v začetku za nekaj hudega, pozneje navadijo in to potrpežljivo prenašajo. Tako se modrijan navadi na bodoče zlo in si to, kar si drugi olajšajo šele z dolgim pre­ našanjem, olajša z dolgim razmišljanjem. Večkrat slišimo govo­ riti neuke: »Nisem vedel, da me čaka še to.« Modrijan ve, da ga čaka vse. Karkoli se zgodi, pravi: »Vedel sem.«

LXXVII. Pismo Nepričakovano so se danes pri nas pojavile aleksandrijske ladje, ki jih navadno pošiljajo naprej, da naznanijo prihajajoče ladjevje; pravijo jim poštne ladje. Pogled nanje je za Kampanijo 68

Vergilij, Eneida, VI, 103-5.

261

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

razveseljiv; vsi hitijo proti pristanišču Puteoli in že po jadrih med množico ladij razpoznajo aleksandrijske, kajti samo te sme­ jo razpeti posebno jadro, ki ga vse druge ladje razpnejo samo na odprtem morju. Nič ne pospešuje vožnje tako kakor to naj­ višje jadro, ki najmočneje poganja ladjo. Kadar veter naraste in postane premočan, jadrnico nagnejo, saj ima veter niže spodaj manj moči. Druge ladje se morajo, brž ko dosežejo Kapreje in predgorje, s katerega gleda z viharnega vrha po morju širokem Minerva,m zadovoljiti s spodnjim jadrom; tisto visoko jadro je znamenje aleksandrijskih ladij. Medtem ko so vsi hiteli proti obrežju, sem jaz ostal miren in občutil veliko ugodje zaradi svoje lenobe. Pričakoval sem pisma od svojih ljudi, pa se mi vendar ni mudilo, da bi izvedel, kaj mi bodo poročala o razmerah doma. Že dolgo vem, da tam ne morem nič več zgubiti in nič pridobiti. Tako bi mislil, tudi ko ne bi bil že starec, zdaj pa tem bolj: naj je tega, kar imam, še tako malo, mi vendar za potnino ostane več, kot potrebujem, zlasti ker sem krenil na pot, ki mi je ni treba dokončati. Pot je nedokončana, če se človek ustavi na pol poti ali če sploh obstane tostran cilja. Življenje ni nedokončano, če je krepostno. Kjerkoli prenehaš živeti, je življenje popolno, samo če ga dobro končaš. Pogosto pa ga je treba končati pogumno in iz ne posebno pomembnih vzrokov, kajti tudi vzroki, ki nas zadržujejo, niso tako zelo pomembni. 69

Odlomek iz dela neznanega pesnika.

262

DEVETA

K N ) I GA

Tulij Marcelin, ki ga prav dobro poznaš - mirno je preživel svojo mladost in se hitro postaral ter dobil neko, sicer ne neoz­ dravljivo, pač pa dolgotrajno in mučno bolezen in takšno, v kateri se je treba marsičemu odrekati - , je začel premišljevati o smrti. K sebi je poklical mnogo prijateljev. Eden mu je - ker je bil bojazljiv - svetoval, kakor bi bil svetoval tudi sebi; drugi mu je - ker se mu je hotel prilizovati in mu laskati - dal nasvete, ki bi bili po njegovem mnenju prijatelju ljubši. Naš prijatelj, stoik Atal, izvrsten človek in, če ga hvalim z besedami, kakršnih je njegova hvala vredna, hraber, odločen in vrl mož, pa ga je po mojem mnenju najbolje potolažil. Začel je namreč takole: »Nikar se ne muči, Marcelin moj, kakor da premišljuješ o kdove kako pomembni zadevi. Živeti ni tako pomembna zadeva; vsi tvoji sužnji živijo, vse živali tudi. Nekaj velikega je častno, modro in pogumno umreti. Pomisli, kako dolgo že delaš zmerom isto: jed, spanje, naslada - vse to se ponavlja v krogu. Voljno umreti pa ne more samo moder ali pogumen ali nesrečen mož, marveč tudi tisti, ki se je naveličal živeti.« Tega nasveta pa ni potreboval, potreboval je pomoči: njegovi sužnji ga niso hoteli ubogati. Te je Atal najprej rešil strahu in jim pokazal, da služabniki zaidejo v nevarnost šele takrat, ko postane nejasno, ali je bila gospodar­ jeva smrt zares prostovoljna; drugače pa delajo enak prekršek, če gospodarju ne pustijo umreti ali če ga ubijejo. Potem je Marce­ lina opomnil, da ni nečloveško, da tako, kakor se po končani pojedini ostanki razdelijo med strežnike, damo po koncu življe­ nja nekaj tistim, ki so nam med vsem življenjem stregli. Marcelin je bil dobrosrčen in radodaren, tudi kadar je moral dati kaj iz svojega; razdelil je jokajočim sužnjem majhne zneske ter jih še

263

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

sam potolažil. Ni potreboval meča niti krvi. Tri dni se je vzdržal jedi in si dal v spalnici razpeti nekak šotor. Nato so mu pod šotor postavili kad, v kateri je dolgo ležal; medtem so mu od časa do časa vanjo nalivali toplo vodo in polagoma je umiral, kakor je govoril, ne brez ugodja, ki ga navadno prinaša takšno počasno pešanje; to sem že sam občutil, če sem kdaj omedleval. Tako sem zašel v zgodbico, ki pa ti ne bo neprijetna, ker boš spoznal, da konec tvojega prijatelja ni bil težak niti obžalo­ vanja vreden. Čeprav si je sam zadal smrt, je vendar umrl mirno in blago ter se neopazno ločil od življenja. Toda ta zgodbica bi utegnila biti koristna, kajti takšne zglede pogosto izterja stiska. Zgodi se, da moramo umreti, pa nočemo, in da umiramo, pa nočemo. Nihče ni tako neumen, da ne bi vedel, da bo nekoč moral umreti, a vendar se izvija, se trese in stoka, ko se mu približuje smrt. Mar se ti ne zdi največji bedak med vsemi tisti, ki joka, ker ni živel že pred tisoč leti? Prav tako je nespameten, kdor joka, da po tisoč letih ne bo več živel. Vseeno je: ne bo te, kakor te ni bilo. Niti prvi niti drugi čas ni tvoj, dodeljen ti je le ta trenutek, pa ga raztezaj, kolikor hočeš. Zakaj jočeš? Kaj želiš? Zaman je tvoj trud. Nehaj prositi boga upajoč, da odvrne usodo.70 Čas tvojega življenja je določen in nepreklicen, neizbežna, velika in večna usoda ti ga je odmerila. Tja pojdeš, kamor gre vse. Kaj te čaka novega? Za to si se rodil, to je zadelo tvojega očeta, to je 70

Vergilij, Eneida, VI, 376.

264

DEVETA

K N ] 1G A

zadelo tvojo mater, tvoje prednike in vse pred teboj in bo zadelo vse za teboj. Nepretrgana veriga, ki je nobena sila ne more spremeniti, oklepa in vleče vse za seboj. Koliko ljudi, ki bodo umrli, pojde za teboj, koliko ljudi te bo spremljalo! Morda bi bil, tako mislim, pogumnejši, če bi mnogo tisoč ljudi umrlo hkrati s teboj. Toda mnogo tisoč ljudi in živali umira na razne načine v tistem trenutku, ko se ti obotavljaš umreti. Ali si mislil, da ne boš nikdar prispel tja, kamor si ves čas hodil? Ni je poti, ki se ne bi končala. Misliš, da ti bom zdaj navedel zglede velikih mož? Nave­ del ti bom zglede dečkov. Pripovedujejo o nekem mladem špartancu, ki je še nedorasel prišel v ujetništvo. V svojem dorskem narečju je klical: »Nočem biti suženj!« In držal je besedo. Ka­ kor hitro so mu ukazali, da mora storiti nekaj sužnju primer­ nega in sramotnega (moral bi bil namreč prinesti neko nečedno posodo), se je zaletel v zid in si razbil glavo. Svoboda je tako blizu: in vendar so še sužnji? Mar ne bi rajši videl, da tvoj sin takole umre, namesto da kot bojazljivec ostari? Zakaj se torej razburjaš, če znajo celo dečki pogumno umirati? Recimo, da nočeš v smrt; peljali te bodo. Ali ne boš pogumen kakor deček in boš rekel: »Nisem suženj.« O ti nesrečnik! Suženj si ljudem, suženj okoliščinam in življenju, kajti življenje je sužnost, če nimaš poguma umreti. Čemu bi še čakal? Vse naslade, ki te zadržujejo, si že porabil; nobena ti ni več nova, nobena, ki ti ne bi bila zoprna, ker si se je že naveličal. Veš, kako ti dišita vino in medica; vseeno je, ali gre sto ali tisoč vrčev skozi tvoj mehur: kakor vinska natega si. Dobro veš, kakšen okus imajo ostrige in morske mrene; tvoja požrešnost ti ni ničesar pustila

265

P i s m a p r i i a t e l i u L u c i li j u

za bodoča leta, vse si že okusil. In vendar so to same takšne stvari, od katerih se celo nerad odteguješ. Kaj je še drugega, kar te boli, če ti je odvzeto? Prijatelji? Domovina? Pa jo ceniš tako visoko, da bi bil zavoljo nje pripravljen le malo pozneje obedovati? Ti, ki bi rad celo sonce pogasil, ko bi mogel? Kajti kaj si kdaj storil takega, da bi bilo vredno, da ga obsije sonce? Priznaj, da te ne zadržujejo ne kurija ne forum in ne ljubezen do narave, da ne moreš umreti; nerad zapuščaš mesno tržnico, kjer nisi nič pustil. Smrti se bojiš. Živeti hočeš; toda ali znaš živeti? Bojiš se umreti; ali ni potem tvoje življenje kakor smrt? Ko je šel Gaj Cezar nekoč po Latinski cesti in ga je eden izmed ujetnikov, ki mu je stara brada visela na prsi, prosil za smrt, je rekel: »Ali si domišljaš, da še živiš?« Tako bi morali odgovoriti tistim, ki bi jim bila smrt dobrota: »Bojiš se umreti? Ali sploh še živiš?« »Ampak jaz hočem živeti,« bo rekel kdo drug, »ker delam veliko dobrega. Nerad se ločim od dolžnosti življenja, ki jih zvesto in marljivo izpolnjujem.« Mar ne veš, da je ena izmed dolžnosti tudi ta, da moraš umreti? Nobene dolžnosti ne zapustiš, kajti ni določenega števila dolžnosti, ki bi ga moral izpolniti. Vsako življenje je kratko, kajti če ga primerjaš s trajanjem sveta, je kratko tudi življenje Nestorja in Satije, ki je dala na svoj nagrobnik zapisati, da je živela devetindevetdeset let. Vidiš staro ženico, ki se ponaša z visoko starostjo; kako neznosno nečimrna bi bila šele, če bi se ji posrečilo, da bi do­ živela sto let! Kakor je z igro na odru, tako je tudi z življenjem: ne gre za to, kako dolgo, ampak kako dobro se odigrava. Vseeno je, kje in kdaj prenehaš živeti. Prenehaj, kjerkoli hočeš, samo da življenje dobro zaključiš.

266

DEVETA

KNJ I GA

LXXVIII. Pi s mo Da te mučita pogosten nahod in blaga mrzlica, ki večkrat spremlja dolgotrajen katar, ki je postal že kroničen, tem bolj obžalujem, ker sem to bolezen sam izkusil. Spočetka se nisem menil za to. Takrat je moja mladost še mogla prenesti take težave in kljubovati boleznim, potem pa sem polagoma podlegel in je prišlo tako daleč, da sem docela shiran malone izkašljal svoje življenje. Večkrat bi si bil najrajši kar sam vzel življenje, toda zadržala me je starost mojega blagega očeta.71 Pomislil sem nam­ reč, da bi bil jaz sicer dovolj močan, da bi si sam zadal smrt, on pa moje smrti ne bi mogel prenesti. Zato sem si velel, da moram živeti. Kajti včasih je pogumno tudi to, da hočemo živeti. Povedal ti bom, kaj me je takrat potolažilo. Prej pa ti rečem, da je bilo prav to, kar me je pomirilo, zame zdravilo. Tolažbe, ki temeljijo na kreposti, postanejo zdravilo; in kar duha postavi pokonci, koristi tudi telesu. Rešile so me naše študije. Filozofiji se moram zahvaliti, da sem se dvignil in spet ozdravel. Dolgu­ jem ji življenje, in to ni najmanj, kar ji dolgujem. Veliko pa so k mojemu ozdravljenju prispevali tudi prijatelji, ki so me venomer spodbujali in me podpirali z razgovori. Dragi Lucilij, bolnika nič ne poživi bolj in ga ne spravi zopet pokonci kakor vdanost nje­ govih prijateljev, nič mu tako ne odžene misli na smrt in strahu pred njo. Mislil sem, da ne bom umrl, če me bodo oni preživeli; 71

Rimskega govornika Marka Aneja Seneke (Starejšega).

267

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

mislil sem, da bom živel naprej, sicer ne z njimi, pač pa v nji­ hovem spominu. Mislil sem, da svoje duše ne izdihnem, ampak jo izročam v njihove roke. To mi je dalo volje, da si pomagam in prenesem vse muke; sicer pa je najbolj žalostno, če nočeš umreti, živeti pa tudi ne. K takim zdravilom se zateci tudi ti. Tvoj zdravnik ti bo rekel, kako dolgo naj se sprehajaš, kako naj telovadiš; svetoval ti bo, da nikar ne postavaj brez dela, k čemur je zdravo telo tako nagnjeno, ampak beri na glas in se uri v dihanju, da si z veslanjem lahno razgibavaj trebuh; predpisal ti bo, kaj naj ješ, kdaj naj piješ vino, da se okrepiš, in kdaj ga ne smeš piti, da si ne dražiš in poslabšaš kašlja. Jaz pa ti predpisujem nekaj, kar je zdravilo ne le v tej bolezni, ampak v vsem življenju: preziraj smrt! Nič ni žalostno, če smo se otresli strahu pred njo. Troje stvari je, ki delajo vsako bolezen nadležno: strah pred smrtjo, telesna bolečina in prekinitev ugodja. O smrti sem že dovolj govoril, zato ti povem samo še tole: da se bojimo smrti, ni kriva bolezen, temveč narava. Mnogim ljudem je bolezen za­ držala smrt; rešili so se zato, ker se je zdelo, da so že izgubljeni. Ne boš zato umrl, ker si bolan, ampak ker živiš. To te čaka tudi potem, ko ozdraviš; kajti ko boš ozdravel, ne boš ušel smrti, ampak samo bolezni. Zdaj se vrniva k vprašanju, v čem je pravzaprav nadloga vsake bolezni; v bolezni trpimo hude bolečine, toda vmes so trenutki, ko nas nič ne boli, in to nam bolečine naredi znosne. Tudi najhujša bolečina se konča; nihče ne more trpeti hudo in dolgo; narava, ki nas ljubi, je uredila tako, da nam je bolečina bodisi znosna ali pa kratka. Najhujše bolečine čutimo v naj-

268

DEVETA

KNJ I GA

nežnejših delih telesa: živci, sklepi in drugi krhki deli najhuje bolijo, ko je bolezen na vrhuncu. Toda ti deli hitro otopijo in izgubijo občutek za bolečino, bodisi zato, ker je duh oviran v svojem naravnem teku in izgubi moč, s katero nas oživlja in opominja, bodisi zato, ker se pokvarjeni sokovi, če se ne morejo nikamor izliti, sami po sebi izčrpajo in delom, ki jih preveč napolnijo, odvzamejo občutljivost. Tako se potem, ko boleči udje otopijo, pomirijo protin v nogah in rokah ter vse bolečine v vretencih in živcih. Vselej so prve bolečine najhujše, potem pa sčasoma ponehavajo in omama jih konča. Zobobol ter bolečine v očeh in ušesih so najostrejši prav zato, ker nastanejo v tesnih telesnih delih, nič drugače, pri Herkulu, je z glavobolom; toda če kar trajajo, preidejo v nezavest in omotico. Zato je pri silni bolečini v tolažbo, da je ne čutiš več, če si jo že preveč občutil. Neukim pa tako hudo telesno trpljenje povzročata nevajenost občevati s svojim duhom in preveč vneto ukvarjanje s telesom. Zato velik in pameten mož odmika svojega duha od telesa ter občuje večinoma z boljšim in božjim delom samega sebe, s tem obžalovanjem vrednim in minljivim pa le, če mora. »Ampak hudo je,« pravijo, »pogrešati naslade, katerih smo vajeni, vzdr­ ževati se jedi, biti žejen, lačen.« To pomanjkanje je hudo samo v začetku, potem pa se poželenje pomiri, ker tisti deli telesa, ki ga zbujajo, obnemorejo in oslabijo. Želodcu se jed priskuti; česar smo bili prej lakomni, to nam je zdaj zoprno in slednjič nas mine vsako poželenje. Nič hudega pa ni, če pogrešaš to, po čemer si že prenehal hrepeneti. Poleg tega vsaka bolečina pojenja ali pa vsaj popusti. Lahko jo, preden nastopi, preprečiš z zdravili; vsa­ ka bolečina namreč izbruhne po nekih vnaprejšnjih znamenjih,

269

P i s ma p r i j a t e l j u L u c i l i j u

zlasti če se ponavlja. Vsako bolezen pa lahko preneseš, če se ne meniš za to, s čimer ti slednjič grozi. Nikar si še sam ne delaj svojega trpljenja hujšega in ne toži preveč. Bolečina je lahka, če je domišljija ne poveča, če se sam spodbujaš in praviš: »To ni nič ali vsaj nič pomembnega; vzdrži­ mo! Saj bo kmalu minilo!« če boš tako mislil, si jo boš olajšal. Vse je odvisno od domišljije, ne le častilakomnost, pohlep po denarju in veseljaštvo, ampak tudi bolečine si domišljamo. Vsak­ do je toliko nesrečen, kolikor misli, da je. Tudi tožbe zaradi minulih bolečin niso upravičene in prav tako ne besede: »še nikomur ni bilo tako hudo! Koliko muk, koliko zla sem pretrpel! Nihče ni mislil, da si bom še opomogel. Kolikokrat so me moji že objokovali, kolikokrat so zdravniki že obupali nad menoj! Še tisti, ki ležijo na natezalnici, se tako ne mučijo.« Naj je to tudi res, minilo je že. Čemu obnavljati minule bolečine in biti ne­ srečen, ker si že bil? Sicer pa vsakdo rad povečuje svoje trpljenje in laže sam sebi. Prijetno je pripovedovati o tem, koliko hudega si pretrpel, in docela naravno, da si vesel, ker je konec tvoje nesreče. Treba je zmanjšati oboje, strah pred bodočnostjo in spomin na minulo nezgodo. To se me zdaj še ne tiče, bodočnosti pa se ne bojim. Ko pa se kdo znajde v stiski, naj reče: Morda pa nekoč tudi to bo vredno spomina.72 Z vso dušo se moramo boriti proti bolečini. Premagan bo, kdor odneha, zmagal pa bo, kdor se z vso silo bori proti bolečini. 72

Vergilij, Eneida, I, 203.

270

DEVETA

KNJ I GA

Toda največ ljudi dela tako, da pustijo pasti nase razvaline, pred katerimi bi se morali braniti. Če se začneš temu, kar te tlači, kar visi nad teboj in ti grozi, odmikati, pojde za teboj in bo še huje navalilo nate; če pa se z vso močjo upreš, boš to odbil od sebe. Koliko udarcev zadene atlete v obraz, koliko v celo telo? Vendar pa prenesejo vse te muke, ker hrepenijo po slavi, ter jih trpijo ne le zato, ker se borijo, ampak tudi zato, da bi se borili, kajti že sama vaja za boj je trpljenje. Premagajmo tudi mi vse, za kar nas ne čakata ne venec ne palma, pa tudi ne glasnik, ki bi ukazal molk in tišino, da bi razglasil naše ime; zmagujejo krepost in duševna moč pa tisti mir, ki si ga pridobimo za zmerom, če en­ krat premagamo usodo. »Ampak jaz tako hudo trpim.« Kaj po­ tem? Boš manj trpel, če se boš obnašal kakor ženska? Kakor je sovražnik pogubnejši tistim, ki bežijo, tako vsako naključno zlo najbolj pritiska na tistega, ki se mu umika in popušča. »Ampak hudo je, kar trpim.« Kaj? Ali smo močni zato, da bi nosili, kar je lahko? Ali hočeš, da bi bila bolezen dolgotrajna ali pa huda in kratka? Če je dolga, ima presledke, ko se nekoliko oddahnemo, za kar nam daje dovolj časa; mora se dvigati in pojemati. Kratka in nagla bolezen hitro mine ali pa prinese smrt. Mar ni vseeno, ali ni več bolezni ali mene? V obeh primerih je konec trpljenja. Koristno bo tudi, če bomo duha privedli na druge misli in ga odvrnili od bolečine. Misli na to, kaj si dobrega in poštenega storil, spominjaj se tega, kar si kdaj najbolj občudoval. Pred oči naj ti stopijo vsi, ki so bili hrabri in so premagali bolečino. Misli na tistega, ki je še naprej bral knjigo, medtem ko so mu izrezo­ vali krčne žile, in na onega, ki se ni prenehal smejati, ko so njegovi mučitelji, prav zato razsrjeni, poskušali vsa mogoča

271

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u

mučila. Mar razum ne bo premagal bolečine, ki jo premaga smeh? Zdaj pa govori, kar hočeš, o hudem nahodu, o nepresta­ nem kašlju, ki ti trga dele pljuč, o mrzlici, ki razsaja v tvojem drobu, o žeji in bolečinah, ki ti krivijo ude, da ti izstopijo členki: hujši so vendar ogenj in natezalnica in žareča pločevina in tisto železo, ki ga porinejo v rano, da jo raztrga in poveča. In vendar je še kdo, ki pri vsem tem ne zastoka. Še več: ne prosi. Še več: ne odgovarja. Še več: smeje se, in to od srca. Mar se po vsem tem ne boš posmehoval svojim bolečinam? »Ampak,« boš rekel, »bolezen mi ne pusti, da bi delal, od­ teguje me od vseh dolžnosti.« Bolezen ima v oblasti tvoje telo, ne pa tudi duha. Tako zadržuje tekaču noge, čevljarju ali kovaču pa ovira roke; če si navajen rabiti duha, boš tudi zdaj svetoval, učil, poslušal, se učil, spraševal in se spominjal na to ali ono. In dalje! Ali misliš, da nič ne delaš, če voljno prenašaš bolezen? Pokazal boš, da se da bolezen premagati ali vsaj prenesti. Verje­ mi, da smo lahko tudi na bolniški postelji krepostni. Ne pričata samo orožje in bojišče o vrlem duhu, ki se ne pusti zastrašiti, tudi v bolniški postelji se izkaže hraber mož. Dovolj dela imaš, če se pogumno boriš z boleznijo. Če se upreš vsaki sili, če te nobena prošnja ne omehča, daješ izvrsten zgled. O, koliko bi bilo snovi za slavo, ko bi nas ljudje videli, kako se borimo z boleznijo! Sam se glej, sam se hvali! Sicer pa sta dve vrsti užitkov. Telesne užitke bolezen pre­ kine, vendar nam jih ne odvzame docela, da, še stopnjuje jih, če hočeš resnico. Z večjim užitkom pije, kdor je žejen, jed gre bolj v slast tistemu, ki je lačen; kar uživamo po dolgi vzdržnosti, uživamo bolj hlastno. Tistih višjih in resničnih užitkov pa bolni-

272

DEVETA

K N | 1G A

ku ne prepoveduje noben zdravnik; kdor išče te užitke in ima pravo razumevanje zanje, prezira vse, kar prija čutnosti. »Ubogi bolnik!« Zakaj? Ker ne sme raztapljati snega v vinu? Ker si ne sme pijače, ki si jo je namešal v veliki čaši, shladiti s koščki ledu? Ker ne sedi za mizo in ne odpira lukrinskih ostrig?73 Ker v njegovi obednici ne mrgoli kuharjev, ki bi prenašali jedi kar na žerjavici? Kajti celo to si je izmislilo poželenje po uživanju; da se jed ne bi ohladila, da bi bilo za trdo nebo v ustih vse dovolj vroče, se kar kuhinja prinaša na mizo. »O nesrečni bolnik!« Je naj le toliko, kolikor lahko prebavi. Pred njegovimi očmi ne bo ležal merjasec, ki bi ga lahko kot manj cenjeno meso zavrnil; na pladnju mu ne bodo nosili kupe ptičjih prsi (kajti celih ptic ne bi hotel gledati). V čem je torej vsa njegova nesreča? Jedel bo kakor bolnik, morda pa spet kdaj kot zdrav človek. Toda na vse to, na čorbo, na mlačno vodo in kar se zdi ne­ znosno razvajenim in gizdavim mehkužnežem, ki bolehajo bolj na duhu kakor na telesu, se bomo radi navadili, brž ko se ne bomo več bali smrti. Nič več pa se je ne bomo bali, kakor hitro bomo spoznali, kaj je dobro in zlo; šele potem nam življenje ne bo mrzko, smrt pa ne strašna. Življenja nam ne more vzeti na­ veličanost nad njim, če vidi tako raznolike, pomembne in bo­ žanske stvari; v sovraštvo do samega sebe ga navadno žene ne­ koristno brezdelje. Človeku, ki hodi po svetu raziskujoč naravo stvari, resnica nikoli ne bo zoprna, naveličal se bo le laži. In če mu pride smrt naproti in ga kliče, čeprav je prezgodnja in čeprav mu življenjsko dobo prereže na polovici, je vendar užil sadove 73

Iz Lukrinskega jezera.

273

P i s m a p r i j a t e l j u Luc i li j u

najdaljšega življenja. Narava mu je večinoma poznana; ve, da čas ne poveča vrline. Gotovo pa se zdi vsako življenje prekratko tistim, ki ga merijo po praznih in zato brezmejnih užitkih. Take misli naj te poživijo in včasih se ukvarjaj tudi z mojimi pismi, dokler ne pride čas, ki naju bo zopet združil. Tudi če bo potem življenje trajalo še tako kratek čas, bo dovolj dolgo, če ga bova znala uživati. Kajti, kakor pravi Pozejdonij, »en dan izobraženih ljudi je daljši kakor še tako dolgo življenje neved­ nih«. Medtem se drži načela, da v nesreči nikoli ne smeš obupati niti verjeti sreči; imej pred očmi samovoljo usode ter si misli, da bo zares storila, karkoli bo mogla. Kar si dolgo pričakoval, te bo manj hudo zadelo.

LXXIX. Pi s mo Pričakujem tvoje pismo, v katerem mi boš poročal, kaj si videl novega na svojem potovanju okrog Sicilije, zlasti pa bi rad slišal kaj zanesljivega prav o Haribdi. Kajti da je Skila skala, ki se je mornarjem ni treba ravno bati, prav dobro vem, rad pa bi zvedel od tebe, ali je Haribda takšna, kakor jo opisujejo pri­ povedke. Če si jo morda opazoval (in to je zaslužila), mi sporoči, ali jo res vrtinči samo en veter ali pa nastane tisti morski vrtinec ob vsakem vremenu, in ali je res, da vse, kar vrtinec zgrabi in pogoltne, plava skrito pod morjem več milj daleč, dokler spet ne vzplava ob obali Tavromenija. Če mi boš to opisal, si ti bom upal naročiti, da pojdi meni na ljubo tudi na Etno, o kateri

274

DEVETA

K N | I G A

nekateri trdijo, da se manjša in polagoma pogreza. To sklepajo iz tega, ker so jo pomorščaki nekoč zagledali že iz večje daljave. Mogoče to ni zato, ker se je znižala višina gore, ampak ker je ogenj ponehal in se ne dviga tako silno in obilno ter se podnevi iz nje le nekoliko kadi. Oboje pa ni neverjetno, tako to, da se gora manjša, ker jo ogenj vsak dan izžira, kot to, da ogenj ne ostaja enak, ker ne obstoji sam iz sebe, ampak se vname nekje v globočini in ga potem hranijo tuje snovi, v gori sami pa ne najde prehrane, ampak samo izhod. V Likiji je zelo znana pokrajina, ki jo tamkajšnji prebivalci imenujejo Hefajstion; njena tla so na več krajih preluknjana; iz njih se na široko dviga ogenj, ki pa nič ne škoduje pridelkom. Zato je ta pokrajina rodovitna in zelena, kajti plameni ničesar ne požgejo, ampak le malce odsevajo. Vendar bom pustil ta vprašanja, dokler mi ne odpišeš, kako daleč je od te gore sneg, ki se niti poleti ne topi, ker mu bližina ognja ne škoduje. Sicer pa ni vzroka, da bi trud, ki ti ga nalagam, zaračunal meni, kajti četudi ti tega ne bi nihče naročil, bi ustregel svoji želji, da bi opisal Etno v pesmi. Naj te pri tem nikar ne ovira skromna obzirnost, češ da so o tej slavni gori pisali že vsi pesniki. To, da jo je že Vergilij prikazal v vsej njeni veličini, ni oviralo Ovidija, da je ne bi opeval tudi on. In oba nista zastrašila Kornelija Severa. Vsem je dal ta predmet srečno snov; in pred­ hodniki, mislim, si niso prej prisvojili vsega, kar se je dalo pove­ dati, ampak so le pripravili pot. In velika razlika je, ali si izbe­ reš že izčrpano snov ali šele nekoliko obdelano; ta raste iz dneva v dan, in kar so že drugi spisali o istem predmetu, ne ovira tistih, ki hočejo najti in napisati kaj novega. Poleg tega so razmere najboljše za tistega, ki pride nazadnje, ker najde že pripravljene

275

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

izraze in jih lahko le drugače razporedi ter tako na videz pove nekaj novega. Ne uporablja jih kot tuje, ampak kot obče veljav­ ne. Ali te prav ne poznam ali pa se ti že cedijo sline po Etni: že hočeš napisati nekaj sijajnega, kar bo kos tvojim predhodnikom. Da bi upal kaj več, ti ne dopušča tvoja skromnost, in ta je tolikšna, da se mi zdi, da bi zadržal zanos svojega genija, če bi bila nevarnost, da prekosiš predhodnike; tako zelo jih spoštuješ. Med vsem drugim ima modrost tudi tole dobro: nihče ne more biti premagan od drugega tako dolgo, dokler gre navzgor in napreduje. Ko prideš na vrh, je vse enako; ne moreš više, stojiš. Mar se sonce lahko poveča? Ali gre mesec prek svojih meja? Morja ne rastejo, svet je zmerom enak. Kar doseže svojo popolno velikost, se ne more več dvigati. Vsi modrijani so si enaki; sicer ima sleherni svojo nadarjenost, eden je vljudnejši, drugi spretnejši, enemu beseda bolje teče, ker je izurjen, dru­ gemu, ker mu je zgovornost prirojena. To, za kar gre, kar osre­ čuje, pa je pri vsem enako. Ali se lahko tvoja Etna krči in se ruši sama vase, ali more neprestana sila plamenov znižati visoki vrh, ki je viden daleč s širnega morja, ne vem, toda kreposti ne bo noben plamen, noben podor ponižal. Njeno veličanstvo je edino, ki ne pozna ponižanja in ne more ne naprej ne nazaj. Njena veličina je trdno določena kakor veličina ozvezdja. Skušajmo se povzpeti k njej. Močno smo se že potrudili, a če naj govorim resnico, še nismo dosti dosegli. Človek še ni dober, če je boljši od najslabših. Kdo bi se ponašal s svojimi očmi, če zasluti dan šele takrat, ko sonce predre temo? Mi pa smo zadovoljni, da smo ušli temi, a še ne uživamo dobrote svetlobe. Srečo si bomo lahko voščili šele potem, ko bo naš duh pogledal iz teme in

276

DEVETA

KNJ I GA

videl popolni dan ter se vrnil na svoje nebo, od koder je prišel, ko se je rodil. Njegov izvor ga kliče kvišku. Tam pa bo že prej, preden se reši iz telesne ječe, če odvrže svoje grehote s sebe ter se čist in neomadeževan povzpne do božanskih misli. Tako delajmo, dragi Lucilij, za to si prizadevajmo z vsemi močmi, čeprav jih ve za to le malo ali pa nobeden. Slava je senca kreposti, spremlja jo tudi proti njeni volji. Toda kakor gre senca včasih pred nami, včasih za nami, tako je slava včasih pred nami, da jo moremo gledati, včasih pa za nami in je tem večja, čim po­ zneje pride, ker je zavist že minila. Kako dolgo so ljudje mislili, da je bil Demokrit prismojen. Sokrat si je komaj zopet pridobil dobro ime. Kako dolgo Rim ni poznal Katona! Preziral ga je, ra­ zumel pa ga je šele potem, ko ga je izgubil. Rutilijeva krepost in nedolžnost bi ostali neznani, ko se mu ne bi bila zgodila krivica: šele takrat sta zableščali. Ali ni bil hvaležen svoji usodi in zado­ voljen s svojim pregnanstvom? Govorim o teh, ki jih je usoda po­ veličevala s tem, da jih je mučila. Koliko je ljudi, katerih vrline so bile spoznane in priznane šele po njihovi smrti! Vidiš, kako zelo občudujejo Epikura ne le izobraženci, ampak tudi neuka množica. Celo v Atenah, v bližini katerih je tiho živel, ga niso poznali. Tako je mnogo let po smrti svojega Metrodora, katerega je preživel, v nekem pismu, v katerem se je hvaležno spominjal svojega prijateljstva z njim, dostavil še tele besede: »Meni in Metrodoru pri vsem dobrem, kar sva užila, nič ni škodovalo, da naju slavna Grška ne le ni poznala, ampak da skoraj ni slišala o naju.« Ali ga niso našli šele potem, ko ga ni bilo več? Ali niso njegove misli šele pozno zbudile pozornosti? Tudi Metrodor pravi v nekem svojem pismu, da on in Epikur nista zbudila dovolj pozornosti, toda v

277

P i s ma p r i j a t e l j u L u c i l i j u

bodočnosti bodo imeli on in Epikur in vsi, ki so hoteli hoditi za njima, veliko in znamenito ime. Nobena krepost ne ostane pri­ krita, in če je nekaj časa bila, ji to nič ne škoduje; pride dan, ki jo bo razkril in pokazal, čeprav jo je nenaklonjenost časa prikrila. Le za majhno število ljudi živi, kdor misli le na svoje sodobnike. Mnogo tisoč let, mnogo ljudstev pride za nami; nanje moraš gle­ dati. Tudi če vsem, ki živijo s teboj, ukaže zavist, da naj molčijo, bodo prišli za teboj taki, ki bodo sodili brez nevoščljivosti in ne­ pristransko. Tudi slava ne bo izostala, če je plačilo za krepost. Si­ cer nas govorjenje potomcev ne bo več doseglo, vendar nas bodo spoštovali in govorili o nas, čeprav mi za to ne bomo vedeli. Ni­ komur ni krepost niti v življenju niti po smrti odrekla hvaležnosti, samo če ji je bil iskreno vdan, če se ni pačil in lepotičil, ampak je bil zmerom isti, pa naj je bil presenečen ali nepripravljen. Pretvar­ janje nič ne opravi; malokateremu nadene krinko na obraz; res­ nica je vedno v vsakem pogledu ista. Vse, kar vara, je na slabih nogah. Laž je prosojna: skoznjo vidiš, če dobro pogledaš.

LXXX. Pi s mo Da imam danes mir, ni moja zasluga; zanj moram biti hva­ ležen gledališču, ki je zvabilo vse nadležneže k rokoborbi z že­ leznimi in z usnjem prevlečenimi kroglami. Nihče ne bo silil k meni v sobo, nihče ne bo motil mojega premišljevanja, ki je sme­ lejše že zato, ker se zavedam, da imam mir. Ne slišim kar naprej škripanja vrat in dviganja zavese za njimi. Sam smem iti, kamor

278

DEVETA

KNJ I GA

želim; to je nujna potreba tistemu, ki hodi svojo začrtano pot. Ali ne hodim za svojimi predniki? Hodim, toda dovoljujem si iskati in najti kaj novega, nekaj spremeniti in nekaj opustiti. Pritrjujem jim, toda ne kot suženj. Vendar sem rekel že preveč, kajti obljubljal sem si molk in samoto, ne da bi me kdo motil. Glej! Od stadiona se razlega sem neznansko vpitje, ki me sicer ne bega, vendar pa me sili k neki primerjavi. Premišljam, koliko ljudi uri svoje telo in kako malo jih uri duha; kakšen naval je h gledališču, ki je nekaj nestalnega in samo kratkočasnega, in kakšna samota je okrog lepih umetnosti; kako revni na duhu so tisti, katerih mišice in močna ramena občudujemo. Najbolj se ukvarjam z mislijo: če lahko svoje telo z vajo tako utrdimo, da prenese udarce s pestjo in brce več kot enega nasprotnika, da lahko vzdrži pri pekočem soncu več dni na razbeljenem pesku, koliko laže bi mogli svojega duha tako okrepiti, da ne bi klonil pred udarci usode in da bi se, že poteptan, spet vzdignil. Telo namreč potrebuje marsikaj, da je krepko, duh pa raste sam iz sebe, se sam hrani in sam uri. Telo potrebuje obilo jedi in pijače, veliko olja in se mora za svoj obstanek dolgo truditi, krepost pa lahko dosežeš brez posebnih stroškov. Kar te lahko naredi dobrega, je v tebi. Kaj ti je treba, da boš dober? Treba ti je samo hoteti. Kaj pa moreš bolj hoteti, kakor da bi se iztrgal iz te sužnosti, ki tlači vse? Tudi sužnji najnižje vrste, ki so se rodili v nizkotni domačiji, se skušajo na vse načine otresti svoje sužnosti. Prihranke, ki so si jih odtrgali od ust, radi dajo zato, da si rešijo glavo. Ti pa ne hrepeniš po tem, da bi za vsako ceno dosegel svobodo, v kateri meniš, da si se rodil? Kaj tako gledaš na svojo blagajno? Z denarjem si ne 279

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

boš kupil svobode. Tista kupljena, v cenzorjev seznam vpisana svoboda ni nič drugega kot prazno ime; nimajo je ne tisti, ki so jo kupili, ne tisti, ki so jo prodali. To dobrino si moraš dati sam, od sebe jo zahtevaj. Najprej se reši strahu pred smrtjo, ki nas podjarmlja, nato pa še strahu pred uboštvom. Če hočeš vedeti, da ni uboštvo nič hudega, primerjaj obraze revnih in bogatih. Revež se pogosteje in bolj iskreno smeji; njegova zaskrbljenost ni globoka; tudi če ga kdaj obide kaka skrb, gre mimo kakor lahen oblak. Veselost tistih, ki se imenujejo srečni, pa je hlinjena; v srcu jih grize velika žalost, ki je tem hujša, ker ne smejo javno kazati, da so nesrečni, ampak se morajo včasih delati srečne, naj jim je v srcu še tako bridko. To primero moram večkrat uporabiti, ker se nobena druga tako ne prilega drami človeškega življenja, ki vsakomur odkazuje vlogo, da bi jo slabo igral. Tisti, ki ošabno koraka po odru in nosi glavo pokonci ter govori: ... vladam Argejcem; zapustil mi je Pelops vsa kraljestva do Jonskega morja od Helesponta,

je suženj, ki prejema na mesec pet mernikov žita in pet denarijev. Drugi, ki tako ošabno, oblastno, zavedajoč se svojih moči, govori: Če ne boš miroval, Menelaj, te bo tale desnica ubila,74 ta je dninar in spi na cunjah. Enako lahko rečemo o vseh tistih mehkužnežih, ki se dajo nositi v nosilih nad glavami prepro74

Odlomka iz neke rimske tragedije.

280

DEVETA

KNJ I GA

stega ljudstva; vsa njihova sreča je le krinka. Če jim snameš krinko, jih boš zaničeval. Kadar hočeš kupiti konja, daš potegniti plahto z njega, sužnje, ki so naprodaj, daš sleči, da morebitne telesne hibe ne bi ostale skrite: in človeka hočeš ceniti zagrnje­ nega? Trgovci s sužnji skušajo vse, kar morda ne bi ugajalo, prikriti s kakšnim okrasom. Kupcem so že sami okraski sumljivi. Če bi videl, da je noga ali roka ovita, bi jo ukazal razgaliti in si dal pokazati nago telo. Poglej tistega skitskega in sarmatskega kralja z načelkom na glavi! Če ga hočeš oceniti in res zvedeti, kakšen je, mu odstrani načelek; pod njim se skriva veliko zlega. Pa zakaj govorim o drugih? Če hočeš pretehtati sebe, odloži denar, hišo in službeno čast ter si sam oglej svojo notranjost; zdaj verjameš presoji drugih o tem, kakšen si.

281

DESETA

KNJ I GA

LXXXI. Pi smo Tožiš, da si naletel na nehvaležnega človeka; če je to prvič, se zahvali sreči ali pa svoji previdnosti. Toda v tem primeru te lahko stori previdnost le ozkosrčnega. Kajti če se hočeš tej ne­ varnosti izogniti, ne boš več izkazoval dobrot: če se bojiš, da ne bi bile pri obdarovancu zaman, so zaman že pri tebi. Vendar je bolje izkazovati dobrote kakor ne, čeprav ne pričakuješ povra­ čila. Tudi po slabi žetvi je treba sejati. Pogostokrat je že bogat pridelek enega leta zopet popravil škodo, ki jo je storila trajna neplodnost slabe zemlje. Splača se imeti tudi nehvaležneže, če si sicer našel vsaj enega, ki ti je hvaležen. Nihče nima pri izka­ zovanju dobrot tako srečne roke, da se ne bi pogosto varal: zablodijo, zato da včasih pridejo na cilj. Tudi po brodolomu se gre znova na morje; enkraten bankrot ne prestraši oderuha, da ne bi šel znova na borzo. Življenje bi hitro otrpnilo v brezdelju, če bi se morali odreči vsemu, kar nam je kdaj spodletelo. Tebe pa naj to izkustvo spodbudi, da boš še bolj dobrodelen, kajti kjer je uspeh negotov, je treba še večkrat poskusiti, da nam uspe.

282

DESETA

KNJ I GA

Ampak o tem sem dovolj govoril že v tistih knjigah, ki imajo naslov O dobrih delih.75 Zdi se mi pa, da je treba natančneje pre­ tresti vprašanje, ki ga, kakor mislim, še nisem dovolj obravnaval, namreč vprašanje, ali je tisti, ki nam je prej koristil, pozneje pa škodoval, obračunal z nami ter nas oprostil vsakega dolga. Do­ stavi še to: veliko več nam je pozneje škodoval, kakor nam je prej koristil. Če hočeš slišati o tem pravilno sodbo strogega sodnika, bo ta eno od drugega odštel in rekel: »čeprav tehtajo krivice več, je vendar treba priložiti k dobrotam toliko, za ko­ likor so krivice težje.« Več je škodoval, ampak prej je koristil, zato je treba upoštevati tudi čas. Da se moramo vprašati tudi, kako rad nam je kdo koristil in kako nerad škodoval, je preveč razumljivo, da bi te moral na to posebej opozarjati, kajti tako pri dobrotah kakor pri krivicah gre le za dobro ali za zlo miš­ ljenje. »Nisem hotel izkazati dobrote; premagan sem bil bodisi iz sramu bodisi zaradi trdovratne prošnje bodisi zaradi upanja.« Vse se tehta po tem, s kakšnim mišljenjem kaj damo, ne gre za to, kolikšna je ta dobrota, ampak iz kakšne volje izvira. Pustimo vsako domnevanje: ono je bila dobrota in tole je krivica, ki je večja od one dobrote. Poštenjak računa v obeh primerih tako, da je sam prikrajšan; dobroti prida, kar odvzame krivici. Drug sodnik, ki je milejši - in tak bi bil rajši tudi jaz - bo velel pozabiti krivico in pomniti dobroto. Rekel boš: »Ampak pravičnost zahte­ va, da damo vsakemu svoje; za dobroto bodimo hvaležni, krivi­ co pa povrnimo z enakim ali pa bodimo še manj hvaležni.« To bo res tako, če sta dobrotnik in krivičnik različni osebi; če pa 75

De beneficiis.

283

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

nista, ampak sta oba ista oseba, potem dobrota izbriše krivico. Kajti tistemu, ki mi je, potem ko mi je izkazal dobroto, storil krivico, moram odpustiti tem prej, ker sem pravzaprav dolžan odpuščati celo onemu, ki nima zame nobenih zaslug. Zame ni oboje enake vrednosti; više cenim dobroto kakor krivico. Ne znajo vsi biti hvaležni, tudi neveden, neotesan, povprečen člo­ vek iz množice zna biti hvaležen, zlasti kmalu potem, ko je dobroto prejel, ampak ne ve, koliko dolguje zanjo. Edinole mo­ drijanu je znano, kako visoko se mora vsaka stvar ceniti. Kajti bedak, o katerem sem pravkar govoril, bo tudi pri najboljši volji vrnil ali manj, kot dolguje, ali o nepravem času in na nepravem mestu; kar je dolžan vrniti, razsiplje in zapravlja. Človek se mora čuditi, kako dobro označujejo besede neka­ tere pojme. Stari jezik pove marsikaj zelo krepko in z izrazi, ki nas učijo naše dolžnosti. Tako pravimo navadno:76 lile illi gratiam rettulit. Referre pomeni prostovoljno prinesti nazaj, kar dolguješ. Ne pravimo gratiam reddidit, kajti glagol reddere pomeni navadno nekaj vrniti na zahtevo upnika ali zoper svojo voljo ali kakorkoli drugače in po kom drugem. Tudi ne rečemo reposuit beneficium ali solvit: ni se našla nobena primerna beseda, ki bi se rabila glede denarnih dolgov. Referre pomeni nekaj nazaj prinesti tistemu, od kogar smo to prejeli. Ta beseda izraža prostovoljno vrnitev. Ret­ tulit pravimo o tistem, ki je sam sebe pozval, naj vrne dolg. Mo­ drijan bo vse sam pretehtal in preudaril, koliko je prejel, od koga, Ule illi gratiam rettulit - vrnil je hvaležnost; referre - povrniti; gratiam redidit - vrnil je hvaležnost; reddere - vrniti, dati nazaj; reposuit benefi­ cium - vrnil je dobroto; solvit - poplačal je; rettulit - perfekt glagola referre.

284

DESETA

KNJ I GA

kdaj, kje in kako. Zato pravim, da se nihče drug kakor modrijan ne zna izkazati hvaležnega, prav tako, kakor zna samo modrijan deliti dobrote. Kajti modrijan se bolj veseli, če kaj da, kakor kdo drug, če kaj prejme. To šteje marsikdo med tiste trditve stoikov, ki so na videz nesmiselne trditve (Grki jim pravijo paradoxa), in pravi: »Torej nihče razen modrijana ne zna biti hvaležen? Torej tudi upniku nihče ne zna plačati svojega dolga in prodajalcu kupne cene?« Ampak da se nam to ne zameri, vedi, da pravi enako tudi Epikur. Metrodor govori, da samo modrijan zna biti hvaležen. In vendar se prav ta čudi, če pravimo: »Samo modrijan zna ljubiti; samo modrijan je prijatelj.« Pa vendar je nekaj ljubezni in pri­ jateljstva v tem, če smo hvaležni. Da, to je celo bolj običajno in se izpričuje pri večjem številu ljudi kakor pravo prijateljstvo. Isti človek se čudi, da pravimo, da nihče drug razen modrijana ni zvest, kakor da sam ne bi trdil istega. Ali se ti morda zdi, da zna biti zvest tisti, ki ne zna biti hvaležen? Zato naj nas ne opravljajo, češ da so nas same izmišljotine, vedo naj, da je pri modrijanu prava krepost, pri prostaškem ljudstvu pa le njen videz in samo slepilo. Hvaležen zna biti samo modrijan. Tudi bedak utegne biti, koli­ kor more in zna; toda bolje bi bilo, da ne bi znal biti hvaležen, kakor da ne bi hotel, kajti hotenja se ne da priučiti. Modrijan pa bo vse primerjal med seboj; spoznal bo, da je nekaj večje ali manjše po času, kraju in okoliščinah, čeprav je vedno enako. Kajti več­ krat veliko bogastvo v hiši ni zmoglo toliko kakor tisoč denari­ jev, danih o pravem času. Velika je namreč razlika, ali komu kaj podariš ali mu s tem priskočiš na pomoč, ali ga je tvoja radodarnost rešila ali ga naredila samo bogatejšega. Pogosto je to, kar damo, malenkost, toda pomembne so posledice. Kolika pa, misliš, je

285

P i s ma p r i j a t e l j u L u c i l i j u

razlika, če je kdo vzel, kar je dal, iz lastnega žepa ali če je prejel dobroto, da bi dobrote delil? Vendar se ne vračajmo k temu, kar smo že dovolj preiskali; poštenjak bo pri tej primerjavi dobrote in krivice sodil sicer docela pravično, toda bolj naklonjen bo dobroti. Zelo pomem­ ben pa je pri takih stvareh ozir na osebo. »Izkazal si mi dobroto glede na sužnja, krivico pa si mi storil glede na očeta; rešil si mi sina, a mi vzel očeta.« In tako bo poštenjak in modrijan zapo­ vrstjo preudarjal in primerjal tudi vse drugo, in če se bo pokazala le neznatna razlika, se ne bo menil za to, pa tudi če bo velika, bo rad odpuščal, če bo mogel to storiti brez škode za dolžnost in za dobro vest, se pravi, če bo vsa krivica zadela le njega. Skratka: pri zamenjavi ne bo trdovraten, ampak bo pustil, da se njemu več zaračuna; le nerad se bo odkrižal hvaležnosti za do­ broto s tem, da bi jo izravnal s krivico; vselej se bo nagibal k temu, da bi bil dolžan hvaležnost in bi povrnil dobroto. Moti se namreč, kdor dobrote rajši sprejema, kakor jih vrača. Kakor je bolj dobre volje tisti, ki dolgove plačuje, kot tisti, ki si izposoja, tako mora biti bolj vesel, kdor se reši velikega dolga za prejeto dobroto, kakor tisti, ki se zanjo šele obvezuje. Kajti nehvaležneži se motijo tudi v tem, ker mislijo, da lahko uživajo dobrote za­ stonj, medtem ko morajo upniku plačevati poleg glavnice še obresti. Tudi dolg hvaležnosti raste z odlašanjem in je treba plačati tem več, čim pozneje se plača. Nehvaležen je, kdor vrača dobroto brez obresti. Torej se mora gledati tudi na to, kadar primerjamo dohodke in izdatke. Storiti moramo vse, da bi bili kar najbolj hvaležni. Kajti to nam je v dobro, kakor se pravičnost (kot se navadno misli) ne tiče

286

D E S E T A

K N J I G A

samo drugih, ampak tudi nas samih. Vsak koristi samemu sebi, če koristi drugemu; s tem ne mislim, da ti bo hotel pomagati tisti, komur si ti pomagal, in te bo branil, kogar si branil ti, ker se dober zgled spet vrača na tistega, ki ga je dal (kakor škodujejo slabi zgledi njim, po katerih se ljudje zgledujejo; teh ni nikomur žal, če trpijo krivice, ker so sami učili, da se drugim sme delati krivica), ampak ker ima vsaka krepost svoje plačilo sama v sebi. Kajti nismo kre­ postni, da bi dobili za to nagrado; plačilo za dobro delo je zavest, da smo nekaj prav storili. Nisem hvaležen zato, da bi drugega s svojim zgledom spodbudil, da bi mi rajši storil kaj dobrega, ampak da bi sam delal, kar je lepo in prijetno. Nisem hvaležen zato, ker mi to koristi, ampak ker me veseli. Da te o tem prepričam, ti po­ vem tole: če se ne bi mogel izkazati hvaležnega drugače kakor tako, da bi se zdel nehvaležen, če dobrote ne bi mogel povrniti drugače kakor z dozdevno krivico, bi se mirne duše, ne da bi se menil za še tako neugodno presojo svojega postopka, trudil, da bi dosegel plemeniti cilj. Zdi se mi, da nihče više ne ceni kreposti, da ji nihče ne more biti bolj vdan kakor tisti, ki žrtvuje dobro ime poštenjaka, da bi ohranil čisto vest. Zato si, kakor sem rekel, hvaležen bolj sebi kakor drugemu v prid. Ta namreč doživi nekaj navadnega in vsakdanjega, ko dobi spet nazaj, kar je dal, ti pa nekaj velikega, kar izvira iz srečnega duševnega stanja, in to je zavest, da si bil hvaležen. Kajti če dela malopridnost ljudi nesreč­ ne, krepost pa srečne, in je hvaležnost krepost, si vrnil nekaj na­ vadnega, dosegel pa nekaj neprecenljivega, zavest hvaležnosti, ki se poraja samo v duhu velikodušnega, blaženega človeka. Temu nasprotno občutenje pa je hitro velika nesreča: nihče ni hvaležen sebi, kdor ni bil drugemu. Misliš, da želim reči, da

287

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bo nehvaležnež nesrečen? Ne, je že. Zato se izogibajmo nehva­ ležnosti, ne zavoljo drugih, ampak zavoljo sebe. Od tega, kar nastane iz zlobe in malopridnosti, zadene le najmanjši in najneznatnejši del druge, to pa, kar je, da tako rečem, gošča, ostane doma in muči storilca, kakor je pravil naš Atal: »Zloba popije sama največ svojega strupa.« Strup, ki ga nosijo v sebi kače, ne da bi bil poguben njim, ampak le drugim, ni podoben temu strupu: ta je najbolj škodljiv tistim, ki ga imajo. Nehvaležnež se muči in trapi; sovraži in zmanjšuje, kar je prejel, ker bo moral vrniti, krivice, ki jih je utrpel, pa težko prenaša in jih povečuje. Kdo pa je bednejši kakor človek, ki pozabi dobrote, krivic pa ne more? Nasprotno si modrijan vsako prejeto dobroto olepšava in se je stalno z veseljem spominja. Hudobni pa poznajo samo eno radost in še to le za tisti trenutek, ko prejemajo dobrote, medtem ko ostane modrijanu dolg in trajen užitek. Kajti tega ne veseli, da prejema, ampak to, da je že prejel; to je nekaj trajnega in neminljivega. Kar ga je užalilo, za to se več ne meni; pozabi, a ne iz nemarnosti, ampak zato, ker hoče pozabiti. Nima vsega za slabše, kot je, in ne išče, komu bi naprtil krivdo, če se mu kaj prigodi, temveč pripisuje tudi resnične krivde usodi. Ne sumniči besed niti obrazov; karkoli se zgodi, vselej omili to s prizanesljivo razlago; rajši se spominja dobrote kakor žalitve. Kolikor more, drži v spominu tisto prejšnje in boljše ter ne spre­ minja svojega mišljenja o tistih, ki so si pridobili zasluge zanj, razen če so njihova poznejša zla dejanja veliko večja kot zasluge in če vidi to razliko, tudi če eno oko zatisne; pa še takrat, ko utrpi večjo krivico, skuša biti takšen, kakršen je bil, preden je prejel dobroto. Kajti če je krivica enaka dobroti, mu ostane v

288

DESETA

KNJ I GA

duši nekaj dobrohotnosti. Kakor je obtoženec pri enakem številu glasov oproščen in se človečnost v dvomljivih primerih odloči za milejšo sodbo, tako bo tudi modrijan sicer prenehal biti dolžan, če so zasluge enake zlim dejanjem, ne bo pa prenehal hoteti biti še kaj dolžan ter bo delal tako kakor tisti, ki plačujejo svoje dolgove tudi še po ustavitvi plačila. Nihče pa ne more biti hvaležen, če ne prezre vsega tistega, kar zbega preprosto ljudstvo. Če se hočeš izkazati hvaležnega, se moraš odločiti tudi za to, da pojdeš v pregnanstvo, da preliješ svojo kri, da živiš v revščini, da celo nedolžnost pustiš omade­ ževati in jo izpostaviš sramotnemu obrekovanju. Hvaležnost ni tako poceni. Ničesar više ne cenimo kakor dobroto, dokler zanjo prosimo, ničesar pa manj, brž ko smo jo prejeli. Ali hočeš vedeti, zakaj tako hitro pozabimo, kar smo prejeli? Zato, ker si želimo, da bi to znova dobili. Ne mislimo, kaj smo dobili, ampak kaj bi še radi dobili. Od tega, kar je prav, nas odvračajo bogastvo, častne službe, oblast in vse drugo, kar je po našem mnenju dra­ goceno, po svoji pravi vrednosti pa poceni. Ne znamo ceniti stvari; ne smemo misliti, kaj menijo o njih ljudje, ampak moramo vprašati naravo, kakšna je njihova vrednost. Nič velikega ni v njih, kar bi nas moglo privlačiti, razen tega, da smo jih navajeni občudovati. Ne hvalimo jih, ker so vredne, da hrepenimo po njih, ampak hrepenimo po njih, ker jih vsi hvalijo. In ker zmota posameznikov povzroča splošno zmoto, povzroča splošna zmo­ ta zopet enako zmoto pri posameznikih. Toda kakor verjamemo ljudstvu v tem pogledu, mu verjamemo tudi to, da ni nič hvalevrednejšega kakor hvaležnost. To glasno kličejo vsa mesta, vsi narodi tudi v barbarskih deželah. V tem so si dobri in zli

289

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

edini. Sicer pa bodo eni hvalili naslade, drugi pa rajši delo. Eni bodo govorili, da je bolečina največje zlo, drugi pa je niti ne bodo imeli za zlo. Nekdo bo štel bogastvo k največjim dobrinam, drugi pa bo trdil, da je nastalo v nesrečo človeškemu rodu in da je najbolj bogat tisti, ki mu usoda ničesar ne podari. Čeprav so mnenja o tem tako zelo različna, ti bodo vendar vsi enoglasno potrdili, da moramo biti dobrotnikom hvaležni. V tem si je sicer tako nesložna množica edina; in vendar neredko vračamo do­ brote s krivicami. Prvi vzrok, zakaj je kdo nehvaležen, je to, da ne more biti hvaležen. Tako daleč so prišli ljudje v svoji zaslep­ ljenosti, da je zelo nevarno izkazovati komu velike dobrote; kajti ker misli, da je sramotno, če dobrot ne vrača, ne želi, da bi tisti, kateremu naj bi jih vrnil, živel. Imej, kar si dobil; ne zahte­ vam tega nazaj, samo naj mi ne bo nevarno, da sem koristil. Nobeno sovraštvo ni nevarnejše kakor tisto, ki izvira iz sra­ mote, da sem se slabo oddolžil svojemu dobrotniku.

LXXXII. Pi s m o Nič več nisem v skrbeh zate. »Kateri bog,« praviš, »ti je po­ rok zame?« Tisti seveda, ki nikogar ne vara, tvoje srce, ki ljubi, kar je prav in dobro. Boljši del tebe samega je najbolj zanesljiv in varen porok. Usoda ti lahko škoduje; da bi si ti sam škodoval, se ne bojim, in to je dosti pomembnejše. Hodi po isti poti, kakor si začel, in uredi svoje življenje tako, da boš živel mirno, vendar pa ne mehkužno. Jaz imam rajši, da mi gre slabo, kakor da bi

290

D E S E T A

K N J I G A

živel mehkužno; »slabo živeti« razumi tako, kakor pravi ljud­ stvo: trdo, žaltavo, naporno. Pogosto slišimo, da ljudje takole hvalijo življenje tistih, ki jim zavidajo: »Ta živi udobno, meh­ kužno;« s tem hočejo reči: »To je slab človek.« Polagoma se nam­ reč pomehkuži in se tako rekoč raztaplja v brezdelju in lenobi. Ali ne bi možu bolj pristajalo, da bi postal trd? Ti mehkužneži se bojijo smrti, ki so ji napravili podobno že svoje življenje. Kajti ali je kakšen razloček med tem, če človek nič ne dela, in tem, če leži v grobu? »Ampak,« boš rekel, »ali ni bolje celo tako ležati kakor se valjati v vrvežu javnih poslov?« Nobeno ni boljše od smrti, ne krčevita napetost ne otrplost. Mislim, da je tisti, ki leži med dišečim cvetjem na mrtvaškem odru, prav tako mrtev kakor tisti, ki ga krvnik vleče na kavlju v Tibero. Brezdelje brez študiranja je smrt, je pokop živega človeka. Pa kaj nam koristi, če se umaknemo iz mirnega poslovnega življenja? Kakor da nas skrbi ne bi zasledovale tudi prek morja! Kje je skrivališče, kamor strah pred smrtjo ne bi imel dostopa? Kje si je kdo tako utrdil mir svojega življenja, da ga nobena bolečina ne bi strašila? Kamor­ koli se skriješ, povsod divjajo okrog tebe človeške nadloge in stiske. Mnoge so zunaj nas in nas obkrožajo, da bi nas preslepi­ le ali nenadno napadle, mnoge pa so v nas ter nas razburjajo. Filozofija naj bo obramba; ona je nezavzeten zid, ki ga usoda napada z vsemi mogočimi bojnimi stroji, a ne more čezenj. Ne­ premagljiva je duša, ki se je odrekla vsemu zunanjemu in se bra­ ni v svoji trdnjavi, kamor ne more udariti nobena strela. Usoda nima dolgih rok, kakor mislimo; nikogar ne zgrabi, če se ta ne obesi nanjo. Zato se ji umikajmo, kolikor moremo, to pa nam bo mogoče le, če dobro spoznamo sami sebe in naravo. Vedeti mo-

291

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ramo, kam hočemo iti in od kod smo prišli, kaj nam je dobro in kaj slabo, po čem hrepenimo in čemu naj se izogibamo, kaj je tisti razum, ki razločuje, za čim naj težimo in kaj naj zavračamo, ra­ zum, ki kroti blazne strasti ter zatira vsako strahoto. O tem nekateri mislijo, da so jih že sami brez filozofije premogli; toda kogar zadene kaka nezgoda, ko se čuti najvarnejšega, ta prizna, da se je motil, a prepozno. Vsega bahaštva je konec, kadar za­ hteva rabelj njihovo roko, kadar se jim približa smrt. Takemu lahko rečeš: »Lahko si izzival odsotno nesrečo, ampak tu je zdaj bolečina, o kateri si govoril, da se lahko prenese, tu je smrt, proti kateri si se tako širokoustil; žvižga bič in meč se bliska; zdaj potrebuješ, Enej, pogum in srce stanovitno.«77 To pa dosežeš, če stalno razmišljaš, če se ne uriš v besedah, ampak v poštenem mišljenju, če se pripraviš na smrt, proti kateri te ne bo ohrabril tisti, ki te bo skušal s sofistično premetenostjo prepričati, da smrt ni zlo. Rad se namreč smejem, dobri Lucilij, grškim besednim igračkam, katerih se še nisem otresel, čeprav se temu čudim. Naš Zenon sklepa takole: »Nobeno zlo ni veli­ častno; smrt pa je veličastna: smrt torej ni zlo.« No, vidiš: rešen sem strahu; odslej se ne bom pomišljal ponuditi tilnika v smrt. Ali nočeš govoriti resneje, namesto da siliš umirajočega v smeh? Zares bi ti težko rekel, ali je bolj neokusno misliti, da se da s takim sklepanjem pregnati strah pred smrtjo, ali pa ga skušati zlomiti, kot da se stvari ne tiče. Kajti Zenon je tudi sam postavil 77

Vcrgilij, Eneida, VI, 261.

292

DESETA

KNJ I GA

temu nasproti drug sklep, ki izvira iz tega, da štejemo smrt med neopredeljive stvari, ki jih Grki imenujejo adiafora. Pravi namreč: »Kar je neopredeljivo, ni veličastno; smrt pa je veličast­ na: torej smrt ni neopredeljiva.« Vidiš, kaj hoče ta sklep z zvijačo doseči: smrt ni veličastna, veličastno pa je pogumno umreti. In ko praviš: »Neopredeljivo ni veličastno«, ti priznavam le toliko, da pravim, da ni veličastno nič, kar ne presega tega, kar je ne­ opredeljivo; neopredeljivo imenujemo to, kar ni niti slabo niti dobro, na primer bolezen, bolečina, revščina, pregnanstvo, smrt. Nič od tega ni samo po sebi veličastno, vendar pa ni tudi nič veličastno brez tega. Ne hvali se namreč revščina, ampak tisti, ki ga revščina ne poniža in ne ukloni; ne hvalimo pregnanstva, temveč tistega, ki ga voljno prenaša; tudi ne bolečine, pač pa tistega, ki ga bolečina ne premaga. Nihče ne hvali smrti, ampak tistega, ki mu smrt odpelje dušo, preden jo zmede. Vse te stvari niso ne častne ne hvalevredne; take postanejo šele, če se jim pridruži krepost. Ležijo na sredini, neodločene: vse je odvisno od tega, ali položi nanje roko zloba ali krepost. Tista smrt, ki je bila pri Katonu hvalevredna, je bila pri Brutu nečastna in sra­ motna. Mislim namreč tistega Bruta, ki je takrat, ko bi moral umreti, prosil za odlog ter šel na stran opravljat potrebo; ko so ga poklicali v smrt in mu ukazali nastaviti tilnik, je rekel: »Na­ stavil ga bom tako gotovo, kakor bi rad živel.« Kakšna ne­ umnost, bežati, ko ne moreš več nazaj! »Nastavil ga bom tako gotovo, kakor bi rad živel.« Skoraj je dodal: »celo pod Antonijem.« Ta človek bi bil res zaslužil, da bi ga vrnili v življenje! Toda vidiš, kakor sem rekel že zgoraj, da smrt sama po sebi ni niti zlo niti dobrina. Za Katona je bila nadvse častna, za Bruta

293

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pa nadvse sramotna. Vsaka stvar dobi neko čast in vrednost, ki je sama na sebi nima, če se ji pridruži krepost. O sobi pravimo, da je svetla, a ista soba je ponoči popolnoma temna: dan ji vlije luč, noč pa ji jo vzame. Tako je z vsemi stvarmi, ki jih imenujemo neopredeljive, ki po našem mnenju niso ne dobre ne slabe, z bo­ gastvom, z močmi, z lepoto, s častnimi službami, s kraljevsko ob­ lastjo in nasprotno s smrtjo, pregnanstvom, boleznijo, bolečina­ mi in z vsem drugim, česar se bolj in manj bojimo; malopridnost in krepost jim da ime zla ali dobrine. Gruda kovine ni sama po sebi niti vroča niti mrzla, vržena v peč pa se razbeli, in če jo polo­ žimo v vodo, se spet ohladi. Smrt postane častna po nečem, kar je častno, to je po kreposti in po duhu, ki se ne meni za zunanje. Lucilij, med stvarmi, ki jih imenujemo neopredeljive, je velik razloček. Smrt ni tako nepomembna, kakor je nepomembno, ali je število naših las sodo ali liho; smrt spada k tistim stvarem, ki sicer niso zlo, pa imajo vendar videz zla. Pri tem, da bi se spri­ jaznili s smrtjo, nas ovirajo samoljubje, prirojeni samoohranitveni nagon, trud pred razkrojem in misel, da nam bo smrt ugrabila mnogo dobrin ter nas odpeljala iz obilice tega, na kar smo se navadili. Smrti nas odtujuje tudi to, da to, kar imamo, poznamo; kako pa bo tam, kamor naj gremo, ne vemo, in trepečemo pred neznanim. Nevaren je poleg tega strah pred temo, v katero nas bo smrt, kakor se obče misli, odpeljala. Torej čeprav je smrt neopredeljiva, vendar ne spada k tistim stvarem, za katere se nam ni treba meniti. Z dolgo vajo moramo krepiti dušo, da bo lahko prenesla njen pogled in prihod. Smrt je treba dosti bolj prezirati, kakor se to po navadi dela. Preveč predstav imamo o njej; veliko duhovitih mož je tekmovalo v tem, da bi jo spravili

294

DESETA

K N ] I G A

na slab glas: opisujejo jo kot podzemno ječo in kot pokrajino, potopljeno v večno temo, kjer Orka vratar siloviti v špilji krvavi leži nad kostmi, ki oglodane že so skoraj na pol, ter laja in sence brezkrvne strahuje.78 Toda četudi si prepričan, da so vse to le bajke, se vendar ne mo­ reš otresti nekega drugega strahu; kajti ljudje se prav tako bo­ jijo, da ne bodo nikjer, če ne bodo v podzemlju. In kaj je lahko, tem predstavam, ki jih je usidralo v nas dolgotrajno prepričanje, navkljub, bolj vzvišeno in med največjimi dosežki človeškega uma, kakor pogumno prenašati smrt? Um ne bo nikoli dosegel vrline, če bo smrt štel za zlo; dosegel jo bo, če jo bo zanemarjal. Ni v skladu z naravo, če se človek pogumno sooči s tem, o čemer misli, da je zlo; ne, sooči se plašno in obotavljivo. Ne more biti vzvišeno, kar se zgodi proti volji in strahopetno; vrlina ne stori ničesar, kar je nujno. Poleg tega dejanje ne more biti častno, če se mu človek ne posveti z vsem srcem, če se mu upira le z del­ čkom svojega bitja. Kadar pa se sooča z zlom bodisi tako, da se boji še hujšega, ali pa tako, da upa na dobrine, ki se mu zdijo dovolj pomembne, da je pripravljen pogoltniti trpljenje enega zla, gre njegova presoja v dve smeri: po eni strani ga sili izvršiti, kar je bil sklenil, po drugi pa ga odvrača in ga sili bežati pred sumljivimi in nevarnimi stvarmi. Tako ga vleče v dve nasprotni smeri. Če se to zgodi, slavno dejanje propade; kajti vrlina dose­ že svoj cilj samo, če je duh složen, in se ne boji, karkoli že počne. 78

Po Vergiliju, Eneida, VI, 400-01 in VIII, 296-97.

295

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Ti pa nikar ne izmikaj se zlu, še pogumnejši bodi, hodi po poti, katero kazala bo tvoja usoda.79 Ne boš se pogumno uprl, če boš mislil, da je to zlo. To je treba izgnati iz srca; drugače bo slutnja, ki zadržuje napad, obvisela v zraku. Gnati je treba tja, kamor je treba stopiti. Naši stoiki sicer hočejo, da bi se ta Zenonov sklep zdel pravi, oni, ki mu nasprotuje, pa goljufiv in napačen. Jaz teh stvari ne raziskujem po pravilih dialektike, po tistem brezplodnem igrač­ kanju z umetnimi vozli: po mojem mnenju je treba odpraviti vse to, zaradi česar ta, ki je vprašan, misli, da je ugnan, in prisiljen k priznanju odgovori drugače, kakor misli. Za resnico je potre­ ben preprost postopek, zoper strah pa krepkejši. Prav tisto, s čimer se oni zapletajo, bi jaz rad razrešil in razširil, zato da bi prepričeval, ne pa varal. Kako naj človek spodbudi vojsko, ki jo vodi v bitko, naj umre za žene in otroke? Vzemi Fabijce, ki so vojno vse države prenesli na eno hišo. Pokažem ti Lakedajmonce v termopilski soteski,80 kjer niso mogli upati ne na zmago ne na vrnitev: vedeli so, da bo tam njihov grob. Kako jih boš spod­ budil, da naj s svojimi telesi zadržijo padec vsega ljudstva in rajši zapustijo življenje kakor svoje postojanke? Ali jim boš rekel: »Kar je zlo, ni častno, smrt pa je častna, torej smrt ni zlo?« Učin­ kovit nagovor! Kdo se bo po takem nagovoru še pomišljal planiti med sovražne meče in na mestu umreti? Ampak kako odločno je govoril svojim Leonidas! »Tovariši,« je rekel, »zajtrkujte tako, 79

Vergilij, Eneida, VI, 95-96.

80

Leonidas in tristoterica Špartancev v bitki pri Termopilah leta 480 pr. n. št.

296

DESETA

KNJ I GA

kakor da boste večerjali v podzemlju!« Kar so jedli, jih ni sililo na bljuvanje, ni jim obtičalo v grlu in jim padalo iz rok. Bili so dobre volje in obljubili so, da jim bo tudi večerja teknila tako dobro kakor zajtrk. In tisti rimski vojskovodja81 je svoje čete, ki jih je vodil, da bi zasedle neko mesto, in bi se morale prebiti skozi številno sovražno vojsko, takole nagovoril: »Tja moramo iti, tovariši, od koder ni nujno, da bi se vrnili!« Glej, kako pre­ prosto govori in ukazuje pogum! Katerega smrtnika bi mogli storiti vaši krivi sklepi pogumnejšega in odločnejšega? Hromijo silo duha, ki se ne da nikoli manj utesniti in prisiliti v malen­ kostne in premetene misli, kakor kadar gre za nekaj velikega. Ne le tristo ljudi, ampak vse smrtnike je treba rešiti strahu pred smrtjo. Kako jih poučiš, da smrt ni zlo? Kako premagaš pred­ sodke vseh časov, ki si jih prisvojimo že v zgodnji mladosti? Kako pomagaš, kako nagovoriš človeško slabost? Kaj rečeš, da jih spodbudiš, naj planejo v sredino nevarnosti? S kakšnim govo­ rom odvrneš ta enodušni strah, s kakšno močjo duha premagaš to prepričanje človeškega rodu, ki se ti vztrajno upira? Ali boš zbiral zvijačne besede in jih vezal s krivimi sklepi? Velike pošasti se pobijajo z velikim orožjem. Tisto grozno kačo v Afriki,82 ki je bila rimskim legijam strašnejša kakor vojna sama, so zaman 81

Kalpurnij v prvi punski vojni.

"

O kači nenavadne dolžine govori odlomek iz Zgodovine (Historiae) Ciceronovega sodobnika in prijatelja Lucija Tuberona, ki je ohranjen v Gelijevih Atiških nočeh (Noctes Atticae, VII, 3): Med prvo punsko vojno se je afriški konzid Atilij Regul, ki je postavil tabor ob reki Bagradi, v veliki in ostri bitki bojeval proti kači nenavadne velikosti, kije imela na tem mestu svoje gnezdo. V mogočnem boju vse vojske je bila premagana z metalnicami, in ko so jo ubili, so njeno 120 čevljev dolgo kožo poslali v Rim.

297

P i s ma p r i j a t e l j u L u c i l i j u

napadali s puščicami in pračami; raniti je ne bi mogel niti sam Pitijec.83 Potem ko je njeno ogromno in silno telo odbilo orožje in vsa kopja, ki so jih zalučale človeške roke, so jo slednjič pobili mlinski kamni. In ti proti smrti streljaš s tako neznatnim orož­ jem? S šilom se spravljaš nad leva? Sicer je ostro, kar govoriš, a nič ni ostrejše in bolj koničasto kakor bodica žitnega klasa; toda marsikaj je prav zato brez koristi in učinka, ker je preostro.

DOOCIII. Pi s mo Veliš mi, naj ti poročam o vseh svojih dnevih; dobro sodiš o meni, ko misliš, da v njih ni ničesar, kar bi prikrival. Vsekakor moramo živeti tako, kot da živimo pred očmi vseh, in misliti tako, kot da nam kdo more pogledati v globino srca: in more. Kaj namreč pomaga, če je kaj skrito pred ljudmi? Pred bogom ni nič zaklenjeno. On je v naših srcih in stopa v naše misli: tako stopa, pravim, kakor da bo kdaj odšel. Storil bom torej, kar zahtevaš, in rad bom pisal, kar zapovrstjo pisal, kaj delam. Od­ slej se bom opazoval ter sam pri sebi ponavljal svoj dan, kar je zelo koristno. Slabe nas dela to, da nihče ne gleda nazaj v svoje življenje. Mislimo le, kaj nameravamo storiti, a še to le bolj redko; kaj pa smo storili, na to ne mislimo. In vendar je preteklost svetovalka za bodočnost. 83

Vzdevek boga Apolona; tako so ga imenovali bodisi zato, ker je pre­ magal Pitona, ali pa po Delfih, kraju njegovega preročišča, ki se je ime­ noval tudi Pito (Pytho).

298

DESETA

KNJ I GA

Današnji dan je ves moj. Nihče mi ni od njega ničesar vzel. Ves dan sem preživel deloma na počivalnici, deloma pri knjigah. Prav malo časa sem porabil za telesne vaje, za to se moram zahvaliti svoji starosti: te vaje mi ne jemljejo dosti časa, kajti komaj se malo razgibljem, že sem utrujen. To pa je cilj telesne vaje tudi za najmočnejše. Ali hočeš vedeti, kdo so moji sotelovadci? Zadostuje mi eden, moj Farij, ki je, kakor veš, ljubezniv deček, a ne bo več dolgo: že iščem koga, ki bo še nežnejši. Ta se sicer šali, češ da sva drug drugemu enaka, ker nama obema izpadajo zobje. Toda on že teče tako hitro, da ga komaj dohajam, in v malo dneh ga sploh ne bom več mogel. Glej torej, koliko pomaga vsakdanja vaja. Naglo nastane med dvema, ki hitita v nasprotno smer, velika razdalja. Medtem ko oni hiti navzgor, hitim jaz navzdol. Veš, koliko hitreje gre pot navzdol. Vendar pa nisem povedal resnice, kajti moja starost ne gre več navzdol, ampak že kar pada. Toda že me sprašuješ, kako se je končala najina današnja tekma. Oba sva hkrati dosegla cilj, kar se pri tekačih le redkokdaj zgodi. Bolj zaradi utrujenosti kakor zaradi končane telesne vaje sem šel v hladno kopel, tako namreč ime­ nujem vodo, ki je samo mlačna. Jaz, veliki ljubitelj mrzle kopeli, ki sem prvega januarja pozdravljal kanal84 in novo leto začenjal tako, da sem skakal v Deviško vodo, namesto da bi kaj dobrega bral, pisal ali govoril, sem se preselil najprej k Tiberi, potem pa v tole banjo, ki jo ogreva samo sonce, kadar se čutim prav moč­ nega in mi gre vse po sreči. Še malo, pa se bom odločil za toplo 84

V Rimu je bil neki kanal z mrzlo vodo, ki so ga imenovali Aqua Virgo, Deviška voda.

299

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

kopel. Nato jem suh kruh ter zajtrkujem, ne da bi sedel k mizi, tako da mi ni treba umivati rok. Po kosilu prav malo spim. Saj poznaš mojo navado: samo malo podremljem in že sem kakor prenovljen. Zadostuje mi, da preneham bedeti. Včasih niti ne vem, da sem spal, ampak le domnevam. Glej, že slišim hrup z dirkališča; naenkrat mi udari na ušesa splošno kričanje, ampak to me v premišljevanju ne moti. Hrup potrpežljivo prenašam; zmeda mnogih glasov se mi zdi kakor šum valov, kakor veter, ki biča gozd, ali kakor vsako drugo nesmiselno hrumenje. Kaj je torej tisto, boš rekel, o čemer prav sedaj premišljujem? Povedal ti bom. Že od včeraj premišljujem, kaj so hoteli zelo modri možje, ko so se v najpomembnejših stvareh poslužili naj­ bolj neutemeljenih in dvoumnih dokazov, ki so, četudi se zdijo resnični, vendar podobni lažem. Veliki Zenon, ustanovitelj naše vrle in častitljive šole, nas hoče odvrniti od pijanosti. Poslušaj torej, kako sklepa, da kreposten mož ne bo pijan: »Pijanemu nihče ne zaupa skrivnosti, krepostnemu možu pa jih zaupa: torej kreposten mož ne bo nikoli pijan.« Poslušaj, kako ga lahko osme­ šiš, če mu postaviš nasproti podobno sklepanje (zadostuje nam­ reč izmed mnogih sklepov navesti le enega); »Spečemu nihče ne zaupa skrivnosti, pač pa krepostnemu možu: torej kreposten mož ne spi.« Pozejdonij sicer zagovarja Zenona na edini možni način, toda po mojem mnenju je tudi tak zagovor zaman. Pravi namreč, da se beseda pijan rabi v dvojnem smislu: prvič, da je kdo od vina tako omamljen, da se nima v oblasti, in drugič, da ima kdo navado, da se upijani, in je tako docela vdan tej pre­ grehi. Pozejdonij meni, da ima Zenon v mislih takega, ki se rad upijani, ne pa takega, ki je res pijan; takemu pa ne bo nihče

300

DESETA

K N ) I G A

zaupal skrivnosti, ki jo lahko pri vinu izblebeta. To pa je napak, kajti pri prvem sklepu je govor o tistem, ki je pijan, ne o tistem, ki šele bo. Priznal boš, da je velika razlika med pijanim in tistim, ki je pijači vdan. Kdor je pijan, je morda zdajle prvič, kdor pa je pijači vdan, utegne biti pogosto tudi trezen. Zato razumem to besedo v njenem navadnem pomenu, zlasti če jo rabi mož, ki ljubi natančnost in pretehta vsako svojo besedo. Zdaj pa še pomisli: če je Zenon to tako razumel in želel, da razumemo tudi mi, nas je z dvoumnim izrazom varal, kar pa se ne sme, kadar se išče resnica. Pa tudi če je to tako mislil, je napačen sklep, češ da se tistemu, ki se rad upijani, ne sme zaupati nobene skriv­ nosti. Kajti pomisli, kolikokrat že so vojskovodja, tribun in stot­ nik ukazali vojakom, ki niso vedno trezni, stvari, o katerih je treba molčati. Načrt za umor Gaja Cezarja (mislim tistega, ki je imel po zmagi nad Pompejem v rokah državno oblast) je bil zaupan ne le Tiliju Kimbru, ampak tudi Gaju Kasiju. Kasij je vse življenje pil samo vodo, Kimber pa je bil pijanec in pri vinu ble­ betač. Sam se je pri tem šalil, rekoč: »Jaz naj koga prenesem, ko še vina ne morem?« Zdaj pa naj kdo imenuje tiste, katerim je nevarno zaupati vino, skrivnost pa varno; naj navedem primer, ki mi je prišel na misel, sicer ga lahko pozabim. Za življenje moramo zbirati zna­ menite zglede, da se nam ni treba vedno zatekati v starodavne čase. Mestni prefekt Lucij Pizon je bil, odkar se je enkrat napil, venomer pijan. Večji del noči je popival in potlej spal skoraj do poldneva; poldan mu je bil jutro. Vendar pa je najskrbneje oprav­ ljal svoje dolžnosti, od katerih je bila odvisna varnost mesta. Celo cesar Avgust mu je dal tajna naročila, ko mu je prepustil

301

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

upravo Trakije, ki si jo je podjarmil; prav tako Tiberij,85 ko je šel v Kampanijo in pustil v glavnem mestu marsikaj, kar mu je bilo sumljivo in sovražno. Ker mu je z vedno pijanim Pizonom šlo vse tako po sreči, je pozneje imenoval za mestnega prefekta Kosa, moža trdne volje, razboritega človeka, ki pa je bil preveč vdan vinu in so ga morali nekoč odnesti iz senata, kamor je prišel naravnost s pijančevanja; bil je tako pijan in zaspan, da ga niso mogli prebuditi. Vendar pa mu je Tiberij lastnoročno pisal marsikaj, o čemer je mislil, da ne sme zaupati niti svojim mi­ nistrom. In nikoli ni temu Kosu ušla nobena privatna ali držav­ na tajnost. Zato pustimo tiste deklamacije: »Pijani nima samega sebe v oblasti; kakor se od mošta razpočijo sodi in požene silna vročina kvišku vse, kar leži na dnu, tako pridre na dan vse, kar leži globoko skrito v duši, ko vino v človeku zavre. Kakor tisti, ki so se preveč napili, ne morejo obdržati v sebi jedi, tako tudi skrivnosti ne morejo; enako izbruhajo svoje in tuje skrivnosti.« Toda čeprav se to kaj rado dogaja, se vendar neredko dogodi tudi to, da se v zelo pomembnih zadevah posvetujemo s tistimi, o katerih vemo, da preradi pijejo. Zato je napačno to, na kar se opiramo kakor na nekak dokaz, češ da se človeku, ki se pogosto upijani, ne sme zaupati nobena skrivnost. Koliko pametneje je odkrito grajati pijanost in kazati njene hibe, ki se jim bo izogibal tudi strpen človek, kaj šele popoln in moder mož, ki mu zadostuje pogasiti žejo. Tudi če ga vesela družba vabi, naj zavoljo drugih še malo posedi, se ne bo nikoli 85

Glej Svetonij, Tiberij, 42.

302

DESETA

KNJ I GA

upijanil. Pozneje bomo videli, ali preveč vina modrijana zmeša in ali se tudi on vede tako kakor pijanci; če pa želiš dokazati, da se vrl mož ne sme upijaniti, zakaj uporabljaš za to prisiljene in napačne sklepe? Poglej, kako sramotno je, če si človek naprti več, kakor more nositi, in ne pozna mere svojega želodca; če pijani storijo kaj takega, zaradi česar od sramu zardevajo, ko se iztreznijo. Pijanost ni nič drugega kakor prostovoljna blaznost. Raztegni pijančevo stanje na več dni: ali boš še dvomil, da je blazen? Ta blaznost ni manjša, ampak le krajša. Spomni se na zgled Aleksandra Makedonskega, ki je med gostijo zabodel Klejta,86 svojega ljubljenega in zvestega prijatelja; in ko je spoznal, kaj je storil, si je želel smrt, ki jo je pravzaprav zaslužil. Pijanost vžge in odkrije vsako pregreho. Povzroči, da se ne sramujemo delati kaj slabega in grdega. Mnoge namreč od prepovedanega zadržuje bolj to, da jih je sram grešiti, kakor pa dobra volja. Kadar preobilica vina omami duha, vse zlo, ki je bilo doslej skrito, izbruhne na dan. Pijanost ne dela pregreh, le na svetlo jih spravlja; pohotnež tedaj ne čaka, da bo prišel v svojo spalnico, ampak brez odloga svojim nasladam ustreže v vsem, kar zahte­ vajo; nesramnež tedaj priznava svoje napake in jih razkazuje; objestnež tedaj ne brzda niti jezika niti roke. Ošaben človek postane še prevzetnejši, krut okrutnejši, zavisten zlobnejši; sle­ herna slabost se razkrije in plane na dan. Pomisli še na tisto nezavedanje samega sebe, na zmedene in slabo razumljive be­ sede, nemirni pogled, opotekajočo hojo, vrtoglavico, občutek, da se premika celo hiša in se ves dom suče v nekakšnem vrtincu, 86

Glej Plutarh, Aleksander, 50-51.

303

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

slednjič pa še na bolečine v želodcu, ko vino zavre in napihne ves trebuh. In vendar se da vse to še prenesti, dokler je pijani še pri moči. Kaj pa, ko mu spanje ohromi moči in mu pijanost pokvari želodec? Spomni se, kakšno zlo je povzročila splošna pijanost. Ta je najpogumnejše in najbojevitejše narode izročila sovražnikom v roke. Odprla je vrata zidov, ki so se dolga leta branila v trdovratnem boju. Najbolj uporne in neupogljive ljudi je podvrgla tuji samovolji, nepremagljive v boju je premagalo vino. Aleksander, ki sem ga pravkar omenil, je varno prestal že toliko pohodov, toliko bitk in toliko zim, premagal je vse ovire časov in krajev, prečil toliko neznanih rek in preplul toliko morij, pa sta ga prekomerno pitje in tisti pogubni Herkulov vrč spravila v grob. Kakšna slava je v tem, da veliko preneseš? Če zmagaš pri pitju in se vinski bratci, ki jih je premagal spanec ali bljuvajo, ne odzovejo več na tvoje zdravice, če si edini, ki še stoji pokonci, če vse prekosiš s to svojo vrlino in ne more nihče več prenesti toliko vina kakor ti, te bo vendar prekosil sod, ki lahko drži še več vina. Kaj je Marka Antonija, velikega moža plemenitega značaja, ugonobilo ter ga zapeljalo v tuje navade in Rimu ne­ znane slabosti, če ne ljubezen do vina in nič manjša ljubezen do Kleopatre? To ga je napravilo za sovražnika države, to je po­ vzročilo, da svojim sovražnikom ni bil več kos. To ga je naredilo tako krutega, da si je med večerjo velel prinesti glave prvakov v državi, da si je med sijajno gostijo in kraljevskim razkošjem ogledoval obraze in roke izgnancev, da ga je omamljenega od vina žejalo tako rekoč po krvi. Neodpustljivo je bilo, da se je upijanil, še bolj neodpustljivo pa, kar je v pijanosti delal. Toda skoraj vedno pijanosti sledi okrutnost, kajti pijanost zmoti zdra-

304

DESETA

KNJ I GA

vega duha in ga razdraži. Kakor dolgotrajne bolezni naredijo oči tako občutljive, da jim škodi že najslabotnejši sončni žarek, tako neprestana pijanost razdraži duha; kajti če je pogosto od­ soten, navada postane zasvojenost in tudi brez vina se ohranijo slabosti, ki jih je povzročilo. Povej torej, zakaj se modrijan ne sme opijaniti; vso to od­ vratnost in škodljivost dokaži z dejstvi, ne z besedami. In kar je še lažje: pokaži, da stvari, ki jim pravimo naslade, postanejo kazen, brž ko prekoračijo mero. Če pa boš hotel dokazovati, da lahko modrijan spije veliko vina, ne da bi se opijanil, in da se krepko drži, tudi če je pijan, potem lahko trdiš tudi, da ne bo umrl, če bo izpil strup, da ne bo zaspal, če bo vzel uspavalo, da ne bo izbljuval in izločil ničesar, kar ima v sebi, če bo zaužil telohov napitek. Toda kako bi lahko mislil, da je napol pijan napol trezen, če se opoteka in opleta z jezikom?

305

ENAJ S TA, D V A N A J S T A IN T R I N A J S T A KNJ I GA

LXXXIV Pi s mo Sodim, da ta potovanja, ki me iztrgajo iz lenobe, koristijo tako mojemu zdravju kakor študiju. Zakaj koristijo zdravju, lahko vidiš: ker me ljubezen do znanosti dela lagodnega, tako da zanemarjam telo, potrebujem tuje pomoči, da se nekoliko razgibljem. Zakaj pa koristijo mojemu študiju, ti bom zdajle povedal: na potovanju ne preneham brati. Branje pa je po mo­ jem mnenju potrebno, prvič zato, da ne bi bil zadovoljen le sam s seboj, potem pa zato, da ko spoznam, kaj so iznašli drugi, presojam njihove iznajdbe in razmišljam, kako bi še sam odkril kaj novega. Branje redi duha in ga poživlja, potem ko ga je utrudil študij; seveda ga ne osveži brez študija. Toda ne smemo samo pisati ali pa samo brati: eno bo človeka razža­ lostilo in ga izčrpalo (govorim o pisanju), drugo oslabilo in otopilo. Izmenoma je treba prehajati od prvega k drugemu ter eno z drugim spraviti v pravo mero tako, da pero obdela v celoto, kar smo si nabrali z branjem. Pravijo, da moramo posnemati čebele, ki rojijo naokoli in se pasejo po bogatem

306

E NAJ S T A,

DVANAJ STA

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

cvetju, da naredijo med, potem pa to, kar prinesejo, porazdelijo po satovju in, kakor pravi naš Vergilij, ... čisti nabirajo med in satovje polnijo z nektarjem sladkim ,..87 Ni pa še docela dognano, ali je sok, ko ga sesajo iz cvetja, že takoj med ali pa čebele iz tega, kar so nabrale, med šele na­ pravijo, ko temu pridajo nekaj svojega bitja in to zmešajo s sokom. Nekateri menijo, da čebele ne znajo delati medu, ampak ga le nabirajo. Trdijo, da se pri Indijcih na listih nekega trstja najde med, ki nastaja ali iz rose tistega podnebja ali iz zgoščene sladke vlage samega trstja. Pravijo, da je tudi v naših rastlinah ista snov, le da je manj vidna in opazna, in da jo najdejo in zbirajo živali, ki so za to rojene. Drugi pa menijo, da postane iz soka, ki ga čebela izsrka iz najnežnejših delov rastlin in cvetov, med šele potem, ko ga čebela vsrka vase in ga obdela, kar se zgodi z nekim vrenjem, po katerem se raznovrstno stopi v eno. Toda naj ne skrenem od tega, za kar tukaj gre; te čebele mo­ ramo torej posnemati in vse, kar smo si nabrali iz mnogovrst­ nega čtiva, lepo odbrati in razporediti (kar je razporejeno, se laže ohrani v spominu). Potem pa moramo napeti vse sile svoje­ ga duha in vse, kar smo tu in tam izvlekli iz čtiva, skrbno upora­ biti kot en sam doživljaj, tako da se pokaže kot celota, tudi če ne vemo, od kod smo vse to vzeli. Kakor vidimo, da dela tudi narava v našem telesu brez naše pomoči (dokler jedi, ki smo jih zaužili, ležijo take, kakršne so, in nespremenjene v želodcu, ga 87

Eneida, I, 432-33.

307

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

obtežujejo; šele ko se presnovijo, preidejo v kri in moč), prav tako ravnajmo s hrano duha, tako da kar smo sprejeli vase, ne pustimo nedotaknjeno, da nam ne postane tuje. To moramo pre­ baviti, sicer nam bo prešlo le v spomin, ne pa tudi v duha. Osvo­ jiti si moramo to in storiti iz mnogoterega eno, kakor iz več števil nastane eno, če manjše posamezne vsote seštejemo. To naj stori naš duh. Vse pripomočke naj skrije, pokaže naj samo to, kar je sam ustvaril. Tudi če se pokaže, da si podoben nekomu, ki ga občuduješ, bi jaz želel, da bi mu bil podoben kakor sin očetu, ne kakor kip: kip je nekaj mrtvega. »No, in? Ali se ne bo opazilo, čigav slog posnemaš? Čigav način dokazovanja? Čigave misli?« Mislim, da se to ne more niti spoznati, če mož izjemnega talenta vse, kar si je pridobil iz zgledov in vzorov, prilašča sebi, tako da se posamezno ujema s celoto. Ali ne vidiš, iz koliko glasov sestoji zbor? Pa vendar dajejo vsi skupaj samo en ton. En glas je visok, drugi globok, tretji srednji: moškim glasovom se pridru­ žujejo ženski, vmes pa igrajo flavte. Glasovi posameznikov se razgubijo, sliši se le skupni glas vseh. Govorim o zboru, kakršne­ ga so poznali stari filozofi. Pri naših tekmovalnih igrah je več pevcev, kakor je bilo nekoč gledalcev v gledališču. Vsi dohodi so polni pevcev, vse prizorišče je obdano od godcev na pihala in z odra se slišijo flavte in instrumenti vseh vrst, pa vendar nastane iz teh raznovrstnih zvokov soglasje. Tako naj bo tudi z našim duhom. Obsega naj mnogotere vede, veliko naukov iz zgledov vseh vekov, ampak vse to naj bo lepo usklajeno. »Kako je mogoče to doseči?« praviš. Z neprestano pozor­ nostjo, tako, da ničesar ne storimo, če tega razum ne odobrava, da se ničemur ne izognemo, če nam razum tega ne svetuje. Če

308

E N A ) S T A, D V A N A J S T A

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

boš želel poslušati, ti bo razum rekel: pusti bogastvo, ki je ti­ stemu, ki ga ima, ali nevarno ali pa nadležno; pusti naslade, ki prijajo telesu ali srcu, kajti te naslade mehkužijo in slabijo; pusti častihlepnost, kajti to je nekaj nadutega, puhlega, nestanovitnega in ne pozna meja; človek je ves v skrbeh, da ne bi videl koga pred seboj, pa tudi za sabo; muči ga zavist, in sicer dvojna zavist. Vidiš pa, kako je nesrečen človek, ki zavida drugim, medtem ko njemu samemu zavidajo. Le poglej tiste hiše mogotcev in njihove pragove, kjer se prepirajo in prerivajo ljudje, ki hočejo voščiti gospodi dobro jutro! Mnogo žalitev boš moral pogoltni­ ti, preden vstopiš, še več pa potem, ko boš že vstopil. Pojdi kar mimo tistih stopnic bogatašev in njihovih visoko zgrajenih steb­ rišč. Kajti tam boš stal ne le na strmih, ampak tudi na spolzkih tleh. Rajši nameri svoje korake k modrosti; prizadevaj si najti mir, ki ga daje. Modrost je resnična veličina. Karkoli se zdi, da moli kvišku med človeškimi stvarmi, pa naj bo še tako ma­ lenkostno, se vendar doseže samo po strmi in težavni poti. Samo hrapava pot pelje na vrhunec časti. Toda če hočeš doseči ta vrhunec, pred katerim se poniža tudi sreča, boš zagledal pod seboj vse, tudi tisto, kar velja za najbolj vzvišeno, vendar pa boš prišel do vrhunca po ravni poti.

LXXXV. PISMO Prizanesel sem ti in doslej še nisem razvozlal vozlov zaple­ tenih problemov; zadovoljil sem se s tem, da ti zbudim zanimanje

309

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

za to, kako skuša naša šola dokazati, da krepost že sama po sebi zadostuje za dosego popolne sreče v življenju. Zdaj pa želiš, da na kratko povzamem vse razumske sklepe nas stoikov ali pa tiste, ki so si jih izmislili drugi, da bi nas osmešili; če bi hotel to storiti, to ne bi bilo pismo, ampak cela knjiga. Ponovno ti pričam, da mi ta način dokazovanja ni všeč. Sram me je, da bi s šilom oborožen šel v boj za bogove in ljudi. »Kdor je moder, je tudi zmeren; kdor je zmeren, je stano­ viten; kdor je stanoviten, je miren; kdor je miren, ne pozna žalosti; in kdor ne pozna žalosti, je srečen. Torej je modrijan srečen in modrost zadostuje za srečno življenje.« Na to sklepanje nekateri peripatetiki odgovarjajo tako, da izraze 'miren', 'stanoviten' in 'brez žalosti' razlagajo na tak način, da 'miren' označuje človeka, ki se vznemirja redkokdaj in le nekoliko, ne pa tistega, ki se nikoli. Pravijo tudi, da je 'brez žalosti' tisti, ki ne podlega žalosti in se temu zlu ne vdaja preveč in ne prepogosto, kajti človeška narava nikomur ne dopušča, da bi bil popolnoma nedovzeten za žalost; modrijana žalost ne obvlada, ampak se ga samo dotakne. Tudi na vse drugo odgovarjajo v skladu z načeli svoje šole. S tem čustev ne odprav­ ljajo, ampak le blažijo. Kako malo pa priznavamo modrijanu, če je samo močnejši kakor najslabotnejši in bolj vesel kakor najbolj žalostni, če je le bolj umirjen kakor najbolj strastni in višji od najnižjih? Kaj pa če bi Ladas občudoval svojo hitrost in se pri­ merjal s šepavci in hromci? Ne da bi žitnih se bilk z nogo dotaknila, je tekla preko polja in nežnega klasja na njem ni lomila.

310

E NAJ S T A,

DVANAJ STA

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

Ali pa sredi morja je hitela nad burnim valovjem, vendar pa niti podplatov si ni na nogah omočila.88 To je urnost, ki se ocenjuje sama po sebi in se ne hvali, če se pri­ merja s hitrostjo najpočasnejših. Ali boš imenoval zdravega tiste­ ga, ki ga le nekoliko trese mrzlica? Če je kdo le malce bolan, to še ni zdravje. »Modrijan,« pravijo, »je umirjen tako, kakor o neki vrsti granatnih jabolk govorimo, da so brez koščic, ne zato ker jih nimajo, ampak ker imajo mehkejše.«To je napačno. Kajti kot dobrega moža si ne predstavljam nekoga, ki ima samo manj sla­ bih lastnosti, ampak tistega, ki jih sploh nima. Te lastnosti ne smejo biti le neznatne, marveč sploh ne smejo obstajati, kajti če so, bodo rasle in bodo človeku v oviro. Kakor večja in popolna mrena oslepi oči, tako že nastajajoča mrena kali vid. Če modrija­ nu dopuščaš nekaj čustev, jim njegova pamet kmalu ne bo več kos in jo bodo odnesla kakor hudournik, zlasti če mu dopuščaš ne samo eno, s katerim naj se bori, ampak kar vsa. Več zmorejo vsa skupaj, četudi so le neznatna, kakor pa eno samo, ki je silovito. Pohlepen je, toda zmerno; častilakomen je, a ne preveč; togoten je, vendar spravljiv; nestanoviten je, vendar pa ne omahljiv; poho­ ten je, a ne do blaznosti. Bolje bi bilo tistemu, ki bi imel le eno samo slabo lastnost v polni meri, kakor tistemu, ki bi imel vse, četudi le v manjši meri. In potem ne gre za to, kako močno je čustvo: še tako majhno se ne zna pokoravati in si ne pusti sveto­ vati. Kakor se nobena žival ne pokori razumu, ne divja ne udo­ mačena in krotka (živali so namreč gluhe za glas razuma), tako 88

Vergili), Eneida, VII, 808-11.

311

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

tudi čustva ne ubogajo, ne poslušajo, pa če so še tako slabotna. Tigri in levi nikoli ne slečejo svoje divjosti, le včasih se uklonijo, in kadar najmanj pričakuješ, se njihova ukročena divjost raz­ plamti. Nikoli ne smeš zaupati ukročenim grehotam. Kjer gospo­ duje razum, ne nastajajo čustva; kjer pa se začnejo zoper voljo razuma, ostanejo še naprej proti njegovi volji. Kajti laže je pre­ prečiti njihov nastanek kakor jih obvladati, kadar te napadejo. Napak je torej in brez koristi, kar se govori o tisti srednji meri; to je prav tako neumestno, kakor če bi kdo rekel, da je treba biti zmerno blazen, zmerno bolan. Edinole krepost pozna zmernost; bolna duša je ni zmožna; laže boš duševne bolezni pregnal kakor jim vladal. Ni dvoma, da ukoreninjene in zakr­ knjene hibe človeške duše, ki jim pravimo bolezni, ne poznajo prave mere, na primer lakomnost, krutost, strastnost, nehva­ ležnost, brezbožnost. Enako tudi čustva, kajti od teh prehajamo k onim. Kajti če žalosti, strahu, poželjivosti in vsem drugim na­ pačnim nagonom daš le malo pravic, ne bodo več v tvoji oblasti. Zakaj? Ker je to, kar jih razdraži, zunaj nas. Zato bodo rasla tako, kakor bodo imela večje ali manjše vzroke, ki jih bodo raz­ vnemali. Strah bo večji, čim pomembnejši in bližji bo predmet, ki nas straši; poželjivost bo tem silnejša, čim pomembnejša stvar jo bo vzbujala. Če ni v naši moči, ali imamo čustva ali ne, potem tudi ni od nas odvisno, kako močna so. Če jim dovoliš, da se začnejo, bodo hkrati s svojimi povodi rasla in bodo tako močna, kakor bodo pač nastajala. Pomisli še, da se čedalje bolj raztegu­ jejo, čeprav so v začetku še neznatna; kar je pogubno, ne drži mere. Čeprav se bolezni v svojih začetkih le počasi plazijo, lahko vendar najmanjše poslabšanje bolezni včasih ugonobi bolno telo.

312

E N A ) S T A, D V A N A J S T A

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

Kako nespametno je misliti, da je mogoče stvari, katerih začetki so zunaj naše volje, omejiti, kakor sami hočemo. Kako bi mogel biti dovolj močan, da bi napravil konec temu, za kar sem bil preslab, da bi to preprečil? Saj je vendar laže nekaj odvrniti in preprečiti kakor pa obvladati, če smo to dopustili. Nekateri so to tako razlikovali, da so rekli: »Kdor je zmeren in moder, je po svojem notranjem duševnem razpoloženju sicer brez čustev, ne pa po tem, kar se mu pripeti zunaj. Kajti njegovo duševno razpoloženje je takšno, da se ne vznemirja, da se ne ža­ losti in ne boji, toda mnogi zunanji vzroki ga vznemirijo.« S tem hočejo reči: »Modrijan ni togoten, vendar pa se včasih razjezi; ni bojazljiv, vendar pa se včasih boji. To se pravi, da njegova bo­ jazljivost ni napaka, temveč samo čustvo strahu.« Denimo, da je to tako, ampak strah se, če se ponavlja, sprevrže v strahopet­ nost; če dopustimo jezi vstop v dušo, se zgodi, da postane iz te jeze, ki je duša prej ne pozna, stalna togotnost. Razen tega še tole: kdor ne prezira vzrokov, ki prihajajo od zunaj, in se česar­ koli boji, kadar mora pogumno iti v boj proti kopjem in ognju, v boj za domovino, zakone in svobodo, se bo obotavljal in bo le nerad nastopal. Takšne razdvojenosti in obotavljivosti si pri mo­ drijanu ne moremo misliti. Razen tega, mislim, moramo paziti še na to, da ne pomešamo dveh stvari, ki jih je treba vsako zase po­ sebej dokazati. Kajti trditev, da je nravno dobro edino dobro, se mora dokazati posebej, prav tako nauk, da krepost zadostuje za srečno življenje. Če je dobro samo to, kar je pošteno, potem pri­ znajo vsi, da za srečno življenje zadostuje krepost. Nasprotno pa ne bomo sklepali, da je edino dobro to, kar je nravno in pošteno, če edino krepost kot taka osrečuje. Ksenokrat in Spevzip menita,

313

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

da more človeka osrečiti že krepost sama, ne pa tudi, da je edino dobro tisto, kar je častno. Tudi Epikur sodi, da je kreposten člo­ vek srečen, vendar pa tudi pravi, da krepost sama še ne zado­ stuje za srečno življenje, ker človeka osrečuje naslada, ki izvira iz kreposti, ne pa krepost sama. Bedasto razlikovanje! Isti nam­ reč trdi, da ni kreposti brez naslade; če je torej krepost vedno in neločljivo povezana z naslado, potem tudi sama zadostuje; na­ slado ima namreč vedno s seboj in ni nikoli brez nje, tudi če je sama. Docela nesmiselna pa je trditev, da bo človek sicer srečen, če je samo kreposten, vendar pa ne popolnoma srečen. Ne ra­ zumem, kako bi bilo to mogoče, kajti srečno življenje ima v sebi popolno neprekosljivo dobrino. Če življenje bogov nima nič več­ jega in lepšega, srečno življenje pa je božansko, potem ne more postati še srečnejše. Sicer pa, če srečno življenje ničesar ne po­ greša, je vsako srečno življenje popolno, to je: srečno je najsreč­ nejše. Mar dvomiš, da je srečno življenje največje dobro? Torej, če ima v sebi največje dobro, je v najvišji meri srečno. Kakor to, kar je najvišje in največje, ne trpi nobenega dodatka (kajti kaj bi moglo biti še nad najvišjim), tako tudi ne bi bilo srečnega živ­ ljenja brez najvišje dobrine. Če bi domneval, da je nekdo 'sreč­ nejši' kakor drugi, bi moral domnevati, da je nekdo še 'mnogo srečn ejši; tako bi moral razločevati nešteto stopenj najvišjega dobrega, čeprav mislim, da se najvišje dobro ne more več stop­ njevati. Iz tega, da je nekdo manj srečen kakor drugi, sledi, da hrepeni po življenju onega srečnejšega bolj kot po svojem last­ nem; toda srečen človek ne ceni nobenega drugega življenja više kot svoje. Oboje je neverjetno: da bi bilo srečnemu še kaj drugega ljubše, da bi bil rajši kaj drugega, kakor je, in da ne bi maral tega,

314

E N A ) S T A, D V A N A | S T A IN T R I N A ) S T A

KNJ I GA

kar je boljše. Kajti čim modrejši je kdo, tem bolj teži za tem, kar je najboljše, ter želi to na vsak način doseči. Kako pa more biti srečen, kdor si še zmerom more in mora želeti česa drugega? Naj povem, iz česa izvira ta zmota: ljudje ne vedo, da je srečno življenje samo eno in da pri tem ne odloča velikost, ampak kakovost. Vseeno je, ali je dolgo ali kratko, obsežno ali omejeno, razpršeno po mnogih krajih in v raznih smereh ali pa stisnjeno in preprosto. Kdor ga ocenjuje po številu, meri in njegovih delih, mu odvzema to, kar je v njem najodličnejše. Kaj pa je v srečnem življenju najodličnejše? To, da je samo v sebi popolno. Cilj jedi in pijače je, kakor mislim, to, da se človek nasiti in naje. Eden je več, drugi manj; to je vseeno, oba sta sita. Eden živi več let, drugi manj. Nobene razlike ni, če so enega storila mnoga leta prav tako srečnega kakor drugega malošte­ vilna. Tisti, kogar ti imenuješ manj srečnega, ni srečen; besede 'srečen' ni mogoče zmanjšati. »Kdor je hraber in pogumen, je brez strahu; kdor je brez strahu, je brez žalosti; kdor je brez žalosti, je srečen.« Tako sklepa naša šola. Temu skušajo takole ugovarjati: pravijo, da smatramo za priznano nekaj, kar je napačno ali spor­ no, namreč da je tisti, ki je pogumen, brez strahu. »Kako?« pra­ vijo, »ali naj se pogumen ne boji pretečih nezgod? To bi bil le bedak in prismojenec, ne pa pogumnež. Ta se boji kar najmanj, nikakor pa ni docela brez strahu.« Kdor tako govori, postavlja na mesto kreposti zopet manjše napake. Kajti kdor se sicer boji, toda redkeje in manj, ni docela strahopeten, ampak le malce. »Toda mislim, da je nor, kdor se ne ustraši grozečega zla.« Res je, kar praviš, če je to zlo; ampak če vemo, da ni zlo, in imamo

315

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

le sramoto za zlo, moramo brez skrbi zreti nevarnostim v oči in se ne meniti za to, kar je drugim strašno. Ali če je neumno in nesmiselno ne bati se domnevanega zla, se ga vendar bojimo tem bolj, čim pametnejši smo. »Po vašem mnenju,« pravijo, »se bo pogumen mož predal nevarnostim.« Nikakor ne; ne bo se jih bal, temveč se jih bo izogibal; pristoji mu opreznost, ne pa strah. »Kako torej? Ali se ne bo bal smrti, ječe, mučenja na ognju in vseh drugih udarcev usode?« Ne, kajti ve, da vse to ni resnično zlo, ampak je le videti tako; vse to ima samo za strašilo člo­ veškega življenja. Opiši mu ujetništvo, bičanje, verige, lakoto, opiši mu, kako uničujeta ude bolezen ali nasilje, in vse drugo, kar moreš navesti —o vsem tem bo rekel, da je strah prazen in neumen, da se tega bojijo samo strahopetci. Ali imaš za zlo to, za kar se moramo večkrat prostovoljno odločiti? Sprašuješ, kaj je zlo? Vdati se vsemu tistemu, kar imenujejo ljudje zlo, in mu žrtvovati svojo svobodo, za katero bi morali vse pretrpeti: svo­ bode je konec, če ne preziramo tistega, kar nas hoče podjarmiti. Ljudje ne bi dvomili o tem, kaj se spodobi pogumnemu možu, ko bi vedeli, kaj je pogum. Pogum ni nepremišljena smelost, tudi ne ljubezen do nevarnosti in želja po groznih doživljajih. Pogum je razločevati, kaj je zlo in kaj ni. Pogum je v tem, da varujemo sebe in potrpežljivo prenašamo vse, kar je le na videz zlo. »Kako torej? Mar se pogumen mož ne boji, če mu nad til­ nikom visi bodalo, če mu prebada dele telesa drugega za dru­ gim, če vidi svoje drobje v naročju, če se njegove muke ponavljajo v presledkih, da bi jih še bolj občutil, in če kri znova zaliva že napol osušene rane? In boš rekel, da tudi bolečin ne čuti?« Vse­ kakor jih čuti, kajti ni kreposti, ki bi človeku odvzela naravni

316

E N A ) S T A, D VA N A | S T A IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

čut, toda ne boji se: zviška gleda nepremagan na svoje bolečine. In vprašaš me, kako mu je takrat pri srcu? Kakor tistim, ki bo­ drijo bolnega prijatelja. »Kar je zlo, škoduje; kar škoduje, kvari; bolečina in uboštvo ne kvarita, torej nista zlo.« »Napačno je,« pravijo, »kar učite, kajti kar škoduje, zato še ne kvari. Vihar in neurje škodujeta krmarju, pa ga s tem vendar ne delata slabšega.« Proti temu odgovarjajo nekateri stoiki tako­ le: zaradi viharja in neurja postane krmar slabši, ker ne more izvršiti tega, kar je nameraval, in držati smeri. Ne postane slabši glede svoje spretnosti, ampak glede storitve. Na to odvrne peripatetik: »Torej naredijo modrijana slabšega tudi uboštvo, boleči­ na in kar je še drugega takega, ne vzamejo mu sicer njegove kreposti, pač pa ga ovirajo pri njegovih storitvah.« To bi bilo prav povedano, ko ne bi bil krmarjev položaj drugačen kakor modrijanov. Naloga modrijana ni izvrševanje tega, kar namera­ va izvršiti, ampak v življenju vse delati prav; naloga krmarja pa je vsekakor privesti ladjo v pristanišče. Spretnosti so služabnice, storiti morajo, kar obljubljajo, modrost je zapovednica in vodite­ ljica. Spretnosti in umetnosti služijo življenju, modrost ukazuje. Mislim, da se mora odgovoriti drugače: nevihta ne škoduje niti krmarjevi spretnosti niti ga ne ovira v rabi te spretnosti. Krmar ti ni obljubil srečne vožnje, ampak samo svoje koristno delo in znanje, kako voditi ladjo; to znanje se pokaže tem bolj, kadar mu stopi naproti kako naključje. Kdor je lahko rekel: »Neptun, te ladje ne smeš potopiti, razen če ne pluje prav!«, je zadostil svoji umetnosti. Vihar ne ovira krmarjevega dela, pač pa uspeh. »Ampak?« pravijo, »ali ne škoduje krmarju to, kar ga

317

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ovira, da ne more pluti proti pristanišču, kar spodnaša njegovo prizadevanje, kar ga žene nazaj ali ga zadržuje in razorožuje?« To mu ne škoduje toliko kot krmarju, temveč kot tistemu, ki plove. Njegove spretnosti ne ovira, ampak jo celo odkriva. Pod vedrim nebom, pravijo, je lahko vsak krmar. Takšne ovire veljajo vozilu, ne pa vodniku kot takemu. Krmar igra dve vlogi: eno, ki mu je skupna z vsemi, ki so se vkrcali na ladjo, in je tudi sam na njej potnik; drugo, ki je lastna njemu kot krmarju. Neurje mu škoduje kot potniku, ne kot krmarju. Dalje je krmarjeva spret­ nost dobrina za druge; v prid je tistim, ki jih vozi, kakor koristi umetnost zdravnika tistim, ki jih zdravi. Modrost je skupna dobrina tako tistih, s katerimi modrijan živi, kot njega samega. Tako je morda krmarju v škodo, ker ga vihar ovira, da ne more izvršiti obljubljene usluge, modrijanu pa ne škodujejo ne uboštvo ne bolečine ne drugi življenjski viharji. Kajti to ne ovira vseh njegovih del, ampak le tista, ki se tičejo drugih. Sam je vedno dejaven, največji uspeh pa ima takrat, kadar se mu usoda posta­ vi nasproti; prav takrat opravlja delo modrosti, ki je, kakor smo rekli, dobrina za druge in za njega samega. Sicer pa tudi takrat, kadar ga tlačijo kake neizbežne težave, ni oviran, da ne bi mogel koristiti drugim. Uboštvo ga ovira pri po­ učevanju, kako je treba upravljati državo, vendar ga uči, kako ob­ ravnavati uboštvo; njegovo delo traja vse življenje. Tako nobena usoda, nobena stvar ne izključuje modrijanove dejavnosti. Dela namreč prav to, kar ga zadržuje delati kaj drugega. Vedno je pripravljen na oboje: v sreči se obvlada, nesrečo premaguje. Tako, pravim, se je izuril, da kaže krepost tako v sreči kakor v nesreči ter ne glede na njeno snov, ampak na njo samo. Zato ga ne ovirajo

318

E NAJ S T A,

DVANAJ STA

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

ne uboštvo ne bolečina ne kaj drugega, karkoli zavaja nevedne v zmoto in jih pogublja. Ti meniš, da ga nezgode potarejo? Ne, izkoristi jih sebi v prid. Fidija ni znal delati kipov samo iz slono­ vine; ulival jih je tudi v bronu. Če bi mu ponudil marmor ali še kakšno cenejšo snov, bi iz nje naredil najboljše, kar se da narediti. Tako bo modrijan, če bo smel, udejanjil svojo krepost tako v bogastvu kot v uboštvu; če bo mogel, v domovini, če ne, pa v izgnanstvu; če bo mogel, kot poveljnik, če ne, pa kot vojak; če bo mogel, pri polni moči in zdravju, če ne, pa tudi kot pohabljenec. Kakršnakoli usoda ga bo zadela, vselej bo naredil iz tega nekaj znamenitega. So ljudje, ki krotijo divje živali ter prisilijo najhujše zveri, ki se jih človek ustraši, če jih sreča, da se pustijo ukrotiti, in se ne zadovoljijo le s tem, da so jim izgnali njihovo divjost, ampak jih tako udomačijo, da z njimi ležijo. Levu njegov krotilec vtakne roko v gobec, tigra poljubi njegov čuvar, slonu drobcen zamorec ukaže, naj poklekne in gre z njim na vrvici. Tako je modrijan umetnik v krotenju zla: bolečina, uboštvo, sramota, ječa, izgon in vse drugo, kar je strašno, postane krotko, kadar se približa.

LXXXVI. Pi s mo Tole ti pišem prav v vili Scipiona Afričana, kjer ležim, potem ko sem izkazal čast njegovim manom in oltarju, ki ga smatram za nagrobnik tega velikega moža. Prepričan sem, da se je njegova duša vrnila v nebo, od koder je prišla, ne zato, ker je poveljeval velikim vojskam (take vojske je imel tudi besni Kambiz, ki je

319

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

svojo besnost uporabil za uspeh), ampak zaradi svoje izjemne zmernosti in skromnosti ter ljubezni do domovine; to se mi zdi pri njem bolj občudovanja vredno po tistem, ko je domovino za­ pustil, kakor tedaj, ko jo je branil: Scipion se je moral odpovedati Rimu ali pa Rim svobodi. »Nočem,« je dejal, »kršiti zakonov in ustave, enako pravico naj imajo vsi državljani. Brez mene uživaj moje zasluge, domovina! Priboril sem ti svobodo in ti bom to tudi dokazal: odhajam, če sem zrasel više, kakor tebi koristi.« Kako naj ne občudujem te velikodušnosti, s katero je prostovolj­ no šel v izgnanstvo in rešil državo skrbi? Tako daleč je prišlo, da je ali svoboda škodovala Scipionu ali Scipion svobodi. Obojega ni smelo biti, zato se je umaknil zakonom ter odšel v Liternum, ker je hotel žrtvovati državi svoj izgon kakor izgon Hanibala. Videl sem vilo, zgrajeno iz klesanega kamna, obdano z zi­ dom sredi gozda; na obeh straneh se dvigajo stolpi za obrambo; pod poslopjem in vrtom je vodnjak, tako velik, da bi zadostoval celi armadi. Kopel je majhna in po stari navadi temna; naši predniki so mislili, da kopel ni topla, če ni temna. Kar užival sem, ko sem to gledal in primerjal navade v Scipionovem času z našimi. V tem kotu si je tisti 'strah Kartagine', ki mu Rim dolgu­ je zahvalo, da je bil samo enkrat osvojen,89 kopal svoje od kmeč­ kega dela utrujeno telo, kajti po navadi svojih starih prednikov je sam obdeloval svoje polje. Pod tole tako umazano streho je stal, tale dragocena tla so ga nosila. Toda zdaj - kdo bi se hotel tako kopati? Vsak si misli, da je reven in prostaški, če se mu stene ne bleščijo od velikih in dragocenih ogledal, če niso oblo89

Leta 390 pr. n. št., ko so ga napadli in oplenili Galci.

320

E N A | S T A, D V A N A J S T A

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

žene z aleksandrijskim marmorjem in okrašene z numidijskimi štukaturami ter raznimi barvami kakor slika, če ni strop pokrit s steklom, če naši bazeni niso obloženi s tasoškim kamnom,90 ki ga je bilo nekoč redkokdaj videti v kakem svetišču; v takih ko­ pelih si ne kopljemo utrujenih teles, če vanje ne teče voda iz srebrnih pip. In vendar sem doslej govoril o navadnih kopališ­ čih; kaj šele bom povedal, ko pridem do kopeli osvobojencev? Koliko je tam kipov, koliko stebrov, ki ničesar ne nosijo, ampak so postavljeni samo v okras, da kažejo, koliko je to veljalo! Ko­ liko vode šumi po stopnicah! Tako daleč smo prišli v razkošju, da hočemo stopati le po dragih kamnih. V tem Scipionovem kopališču so prej majhne linice kakor okna, izsekane v kamnitem zidu, da bi skoznje prihajalo le malce svetlobe, ne da bi zaradi teh linic trpela trdnost zgradbe. Zdaj pa imenujejo umazano luknjo vsako kopališče, ki ni urejeno tako, da lahko sprejema polno sončno luč skozi velika okna in da kopalec v kopeli kar zagori od sonca ter ima iz banje razgled na polje in morje. Vse, k čemur so se ljudje nekoč stekali in kar so občudovali, ko se je posvečevalo, zdaj velja za staro šaro, ker si je razkošje izmislilo nekaj novega. V prejšnjih časih je bilo le malo javnih kopališč in brez vsakega okrasja, kajti čemu okras za nekaj, kar je veljalo samo nekaj asov in je služilo potrebi, ne zabavi in nasladi? Takrat niso venomer dolivali vode, voda ni neprenehoma tekla kakor iz toplega vrelca; ni jim bilo dosti za to, da bi prali svojo umazanijo v kristalno čisti vodi. Toda, dobri bogovi, kako prijetno je stopiti v tista temna kopališča, ki so 90

Marmor z egejskega otočka Tasosa je bil v antiki zelo cenjen.

321

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pokrita s prav preprosto streho; saj vemo, da je Katon kot edil ali Fabij Maksim ali kdo izmed Kornelijcev lastnoročno določil toploto kopeli! Kajti tudi to delo so opravljali najimenitnejši edili, kadar so stopali v tista kopališča, ki so sprejemala ljudstvo, ter skrbeli za snago in za primerno in zdravo toploto, ne za takšno, kakršno so nedavno iznašli, za tako vročo, da se v njej ne bi smel kopati za kazen niti živ suženj, ki bi se mu dokazal kak zločin. Zdi se mi, da ni razlike med toplo in vrelo kopeljo. Kakšne neotesanosti dolžijo nekateri Scipiona, ker ni pustil v svojo kopalnico dneva skozi široka okna, ker se ni v polni svet­ lobi kopal v vroči vodi in čakal, da se v kopeli skuha! Nesrečni človek! Ni znal živeti. Ni se kopal v precejam vodi, ampak več­ krat v kalni in, kadar je močno deževalo, celo v skoraj umazani. Ni mu bilo kdovekaj do tega, kako se bo kopal; prišel je, da bi si tam splaknil znoj, ne mazilno olje. Kaj misliš, da bodo zdaj nekateri rekli k temu? »Ne zavidam Scipionu: v pravem izgnan­ stvu je živel, kdor se je tako kopal.« In da boš vedel, ni se kopal vsak dan. Kajti, kakor pripovedujejo pisci, ki pišejo o starih na­ vadah v Rimu, so si ljudje vsak dan umivali lahti in stegna, ki so si jih umazali kajpak pri delu, celo telo pa so okopali samo enkrat na teden. Tu bo kdo rekel: »Kajpak, bili so zelo nesnažni, tisti stari.« Po čem misliš, da so smrdeli? Po vojaščini, po delu, po moškosti. Odkar so iznašli snažna kopališča, so ljudje bolj ne­ snažni in umazani. Kaj pravi Horacij, ko hoče opisati razvpitega in preveč znanega mehkužneža? Bukil smrdi po dišavah,91 91

V Satirah (I, 2, 27in 4, 92), kjer ga imenuje Rufil.

322

E N A | S T A, D V A N A ] S T A IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

Predstavljaj si tega Bukila danes: smrdel bi kot kozel kakor tisti Gargonij, ki ga isti Horacij postavlja Bukilu nasproti.92 Premalo je, če vzameš mazilno olje; to moraš dvakrat ali trikrat ponoviti, da se telo ne razdiši. In potlej se bahajo s tem prijetnim duhom, kakor da je to njihov duh! Če se ti bo vse tole zdelo preresno, pripiši to vili, kjer sem se od Ajgiala, zelo marljivega posestnika in dobrega gospodarja, naučil, da je mogoče drevesa, tudi če so že stara, presaditi. Tega se moramo naučiti mi starci, kajti med nami ni nikogar, ki ne bi zasadil oljčni gaj za naslednika. Videl sem, da je takšen oljčni gaj s tri- in štiriletnimi drevesi, katerih sadovi mu niso bili všeč, celo jeseni presadil. Tudi tebe bo hladila senca drevesa, ki počasi raste in senco pripravlja šele za potomce bodoče,93 kakor pravi naš Vergilij, ki se ni oziral na to, ali se kaj pove po resnici, ampak lepo in spodobno; ni hotel učiti kmetov, temveč zabavati svoje bralce. Da vse drugo preidem, želim navesti samo eno mesto, na katero sem danes naletel: Pomlad je čas za fižol; in deteljo brazde naj prhke sprejmejo voljno; zdaj za proso naj bo skrb vsakoletna,94 Ali spadajo vsa ta dela v isti čas, in sicer v pomlad, presodi iz naslednjega: tole ti pišem junija, ki se že bliža juliju: isti dan sem 92

Na istih mestih.

93

Georgika, II, 58.

94

Georgika, 1,215-16.

323

P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i i u

videl pobirati bob in fižol, pa tudi sejati proso. Vračam se k oljkam, ki sem jih videl presajati na dva načina. Na debelejših deblih je odrezal veje v dolžini enega čevlja, odstranil tudi ko­ renine, na katerih je pustil samo glavice, iz katerih so poganjale, potem pa je presadil deblo samo z golimi koreninami. Te je po­ gnojil in pogreznil v jamo, nato pa ne le prinesel prsti, ampak jo tudi pohodil in potlačil. Rekel je, da ni nič bolj učinkovito kakor to teptanje; to brani korenine pred mrazom in vetrom, poleg tega se tudi deblo ne premika in kaleče korenine, ki so gibke kakor vosek, se najprej le lahno utrdijo, potem pa se lahko raz­ širjajo in se utrdijo v zemlji. Drevo na enem mestu ostrga, pre­ den ga pokrije s prstjo, kajti iz vsakega razgaljenega mesta po­ ganjajo, kakor je dejal, nove korenine. Deblo pa ne sme štrleti nad zemljo več kakor za tri ali štiri čevlje, drugače spodaj takoj zrastejo novi poganjki in drevo usahne ter se posuši ali pa posta­ ne grčavo. Drugi način sajenja je tale: močne veje, katerih skorja je kakor pri mladih drevesih še mehka, zasadi v zemljo. Te raste­ jo nekoliko počasneje, toda ker zrastejo tako rekoč iz sadike, niso nič hrapave ali očem neprijetne. Videl sem ga presajati tudi staro vinsko trto, ki jo je treba stisniti in dobro zagrebsti glo­ boko v zemljo, da bo iz svojega trsa pognala korenine. Videl sem tudi trte, ki so jih sadili ne samo februarja, ampak še marca proti koncu meseca. Te so se kmalu oprijele brestov in jih obje­ male. Pravi, da moramo vsem tistim drevesom, ki imajo, da tako rečem, debela debla, pomagati z deževnico iz cisterne; če to imamo, smo sami gospodarji padavin. Več te ne mislim poučevati, da ne boš postal moj tekmec, kakor sem jaz Ajgialov.

324

E N A | S T A, D V A N A J S T A

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

UOOCVII. Pi s mo Brodolom sem doživel, preden sem se vkrcal na ladjo; kako se je to zgodilo, ne povem, da ti ne bo prišlo na misel šteti tudi to med stoične paradokse; da ni nobeden tako napačen in čuden, kakor se zdi na prvi pogled, ti bom dokazal, če si to želiš ali ne. Medtem me je to potovanje poučilo, koliko nepotrebnega imamo in kako zlahka se pustimo prepričati, da tistega, kar nam odtegne nujnost, niti ne pogrešamo. Samo z majhnim številom sužnjev, kolikor jih gre na naše vozilo, brez vsega drugega razen tistega, kar nosimo na telesu, sva moj Maksim in jaz dva dni prav srečno preživela. Žimnica leži na tleh in jaz na žimnici; od dveh popotnih plaščev mi je eden preproga, drugi odeja. Od mojega kosila se ne da nič vzeti; priprava ni terjala več kot ene ure; nikjer nisem bil brez suhih smokev, nikoli brez svojih pisal­ nih tablic. Smokve so mi za prilogo, če imam kruh, in namesto kruha, če ga nimam. Vsak dan mi naredijo novo leto, ki ga ob­ hajam z dobrimi mislimi in iskrenimi željami; moje srce se ne čuti nikoli večjega, kakor če je odložilo vse tuje, pregnalo vsak strah, če se ničesar ne boji, če se je umirilo in se s tem obogatilo, da ničesar več ne želi. Vozilo, na katerem se vozim, je kmečki voz; moje mule kažejo s svojimi koraki, da še živijo. Njihov vod­ nik je bos, a ne zaradi vročine. Komaj priznavam, da je to vo­ zilo moje; še zmerom se človek sramuje tega, kar je prav. Ka­ darkoli srečam kak lepši voz, me nehote oblije rdečica, kar dokazuje, da to, kar odobravam in hvalim, še ni ustaljeno in

325

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

utrjeno v meni. Kdor se siromašnega voza sramuje, se bo z dragocenim ponašal. Doslej sem premalo napredoval: ne upam si še javno kazati svoje preprostosti; še zmerom se menim za mnenje ljudi na cesti. Proti mnenju vsega človeškega rodu bi bil moral povzdigniti svoj glas: »Blazni ste, motite se, občudujete, kar je odveč in nepotrebno, nikogar ne cenite po tem, kar je njegovo. Kadar gre za premoženjske zadeve, ne zna nihče natančneje računati kakor vi, in vselej premislite, ali naj temu ali onemu posodite denar ali mu izkažete dobroto (kajti tudi to se knjiži kot poso­ jilo); mož ima veliko posestvo, pa velike dolgove; ima lepo hišo, ki jo je kupil za tuj denar; nihče nima bolj brhkega služabništva, toda plačilnih rokov se ne drži; če poplača svoje upnike, mu nič ne ostane.« Ti imaš človeka za bogatega, ker ga zlati pribor spremlja tudi na potovanju, ker ima v vseh provincah orno zemljo, ker lista po debeli dolžniški knjigi, ker ima v bližini mesta toliko zemljišč, da bi mu ljudje zavidali, tudi če bi bila v zapuščenih krajih Apulije. Če vse to premisliš, je vendar reven. »Zakaj?« boš vprašal. Ker je dolžan. »Koliko?« boš rekel. Vse. Ali pa morda misliš, da je razlika v tem, če si sposodi od človeka ali od sreče? Kaj pomagajo dobro rejene mule, ki so vse iste barve? Kaj tisti vozovi, okrašeni s cizeliranimi podobami? Konje odeva škrlat in pokriva jih plahta razkošna, prsi krase jim verižice zlate, vise jim prek sedla vsi od zlata se blešče, med zobmi pa so zlate jim žvale.95 95

Vergilij, Eneida, VII, 277-79.

326

E N A | S T A, D V A N A J S T A

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

Vse to ne more storiti boljšega niti gospodarja niti njegovih mul. Mark Katon Cenzorij (ki ni bil rojen v srečo države nič manj kakor Scipion, ta se je vojskoval z našimi sovražniki, oni pa z našo popačenostjo) je jahal na kljusetu in imel na njem telečnjake, v katerih je nosil s seboj svoje potrebščine. O, kako bi jaz želel, da bi ga srečal kdo od teh naših gizdalinov, ki hočejo tudi na poti kazati svoje bogastvo, in videl, kako žene pred seboj numidijske konjarje in dviga oblake prahu! Ta bi se brez dvoma imel za bolj omikanega in imenitnega, on, gospod po modi, ki ne ve, ali naj se spusti v boj z ljudmi ali pa z zver­ mi kot gladiator. O, kakšen okras tistega stoletja je bil voj­ skovodja, triumfator, cenzor in kar je še več, Katon, ki se je zadovoljeval z enim samim kljusetom in še ta konj ni bi ves njegov! Kajti del tega konja je zavzemala prtljaga, ki mu je vi­ sela na obeh straneh. Mar ti ne bi tistega edinega konja, ki ga je čohal sam Katon, cenil bolj kakor vse dobro rejene galske konje in lepe kljusače? Vidim, da ne bo konec razpravljanja o tem predmetu, če sam ne napravim konca. Torej dovolj o teh stvareh, za katere je tisti, ki jih je prvi imenoval impedimenta,96 nedvomno predvidel, da bodo takšne, kakršne so zdaj. Zdaj ti želim samo še predložiti nekaj silogizmov naše šole, ki se nanašajo na krepost, o kateri trdimo, da zadostuje za srečno življenje. »Kar je dobro, nas dela dobre (kar je na primer dobro v glasbi, naredi dobrega glasbenika); naključne dobrine nikogar ne naredijo dobrega, torej niso prave dobrine.« 96

Ovire, zadržki, bremena.

327

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Proti temu ugovarjajo peripatetiki, češ da je naš prvi stavek napačen. »Kar je dobro,« pravijo, »nas ne dela vedno dobre. V glasbi utegne biti nekaj dobro, na primer piščal ali struna ali kakšno glasbilo, ki je primerno za ustvarjanje tonov, vendar pa nič od tega ne napravi glasbenika.« Na to odgovarjamo: »Ne razumete, v kakšnem smislu smo rekli: kar je dobro v glasbi. S tem ne mislimo tega, s čimer je glasbenik opremljen, ampak to, kar ga naredi za glasbenika; vi govorite o njegovih orodjih, ne o njegovi umetnosti. Kar pa je v glasbi dobro, to ustvarja glas­ benika.« To želim povedati še jasneje. Pri glasbi poznamo dobro v dvojnem pogledu; eno je, kar podpira glasbenikov uspeh, dru­ go, kar pospešuje umetnost. Za uspeh so glasbila, piščali, strune in druga glasbila; vse to ne pritiče umetnosti sami. Umetnik obstoji tudi brez tega, čeprav morda ne more izvajati umetnosti brez teh pomagal. Pri človeku pa to dobro ni dvojno, kajti samo eno in isto je dobro za človeka in za življenje. »Česar more biti deležen najbolj zaničljiv in sramoten človek, to ni dobrina; bogastva pa je deležen tudi zvodnik in vaditelj gladiatorjev: torej to ni dobrina.« »Napačno je«, pravijo, »kar trdite; kajti tudi v literaturi, v zdravilstvu ali v mornarstvu vidimo, da doleti kaj dobrega ne­ katere, ki so zelo podli.« Ampak te umetnosti si ne lastijo veliko­ dušnosti, se ne prevzdigujejo in ne zavračajo naključne koristi. Krepost pa človeka dviga ter ga postavlja nad vse, kar je smrtni­ kom drago. Krepost si ne želi preveč tega, kar se imenuje dobro, niti se ne boji tega, čemur pravimo zlo. Helidon, eden izmed Kleopatrinih evnuhov, je imel veliko premoženje in še nedavno je Natalis, človek tako nesramnega kakor umazanega jezika, v

328

ENAJ S T A,

DVANAJ STA

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

čigar ustih so se prale ženske umazanije, dedoval po mnogih ljudeh in je sam imel mnogo dedičev. Ali je denar umazal njega ali on denar? Denar nekaterim prileti v naročje, kakor pade novec v kanal. Krepost je nad vsem tem in ima svojo notranjo vrednost; ničesar, kar prileti, kakor hoče sreča, nima za dobrino. Medicina in umetnost krmarja ne prepovedujeta sebi in drugim, da ne bi smeli takih stvari občudovati. Kdor ni kreposten mož, more biti kljub temu zdravnik, krmar, jezikoslovec in literat, prav tako kakor dober kuhar. Komur ni dano, da bi imel vse, kar hoče naključje, se ne imenuje zdaj tako, zdaj drugače. Ceni se po tem, kar ima. Denarnica je vredna toliko, kolikor je v njej denarja. Kdo bi polni denarnici prisojal drugo vrednost kakor to, ki jo ima v njej spravljena vsota denarja? Prav tako je z gospo­ darji velikih posestev: ta so le dodatki in prispevki. Zakaj je torej modrijan velik? Ker ima velikega duha. Zato je res, da to, česar more biti deležen tudi najbolj zaničevanja vreden človek, ni dobrina. Zato tudi neobčutljivosti za bolečine ne bom imenoval dobrino, saj imata to tudi škržat in bolha. Prav tako ne miru in tega, če je človek brez težav in nadlog. Kaj je bolj mirno od črva? Sprašuješ, kaj dela modrijana? To, kar dela boga. Dati mu moraš nekaj božanskega, nebeškega, velikega. Dobro ne pade vsako­ mur v roko, ne prenese katerega koli posestnika. Le poglej, ... kaj je značilnost raznih dežel, kaj v vsaki uspeva in česa se brani: tu bo uspevalo žito, tam trta, drugje bodo rasla sadna drevesa in vsenaokrog bo poganjala trava; glej, mar ne vidiš, da Tmol žafran dišeči nam daje,

329

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Indija slonovo kost, mehkužni Sabajci kadilo, Hdlibi nagi železo ,..97 Vse to je tako razdeljeno po pokrajinah, da bi bili smrtniki pri­ siljeni občevati med seboj, če hoče drug od drugega kaj dobiti. Tisto najvišje dobro ima tudi svoje bivališče: ne rodi se tam, kjer slonova kost, niti tam, kjer železo. Kje je tisti kraj, sprašuješ? V duši; če ta ni čista in sveta, ne sprejema vase boga. »Dobro ne nastaja iz slabega, bogastvo pa raste iz lakom­ nosti; bogastvo torej ni dobrina.« »Ni res,« ugovarjajo, »da dobro ne more nastati iz zlega, kajti kraja in rop prinašata denar. Torej sta kraja in rop sicer nekaj slabega, vendar le toliko, kolikor povzročita več slabega kakor dobrega. Prinašata sicer dobiček, toda v zvezi s strahom, skrbjo ter duševnimi in telesnimi mukami.« Kdor to trdi, mora domnevati tudi, da je rop, kakor je po eni strani zlo, ker povzro­ ča veliko slabega, po drugi strani tudi dobro, ker povzroča ne­ kaj dobrega; ali se more trditi kaj bolj ostudnega? Vendar pa vemo, da se rop, kraja in prešuštvo štejejo med dobrine. Koliko jih je, ki jih kraje ni sram, koliko je takih, ki se bahajo s prešuš­ tvom! Kajti male tatove obešajo, veliki pa triumfirajo. Zdaj pa pomisli še to, da bo rop, če je res z ene strani nekaj dobrega, veljal tudi za nravno dobro in za skoraj pravilno dejanje, česar si ne more misliti noben človek, kajti iz zla se ne more roditi dobro. Kajti če pravijo peripatetiki, da je rop samo zato nekaj grdega, ker povzroča veliko zla, bo veljal za dobro, kakor hitro 97

Vergilij, Georgika, I, 52-58 (prev. M. Marinčič).

330

ENAJ S T A,

d v a n a j s t a

in

t r i n a j s t a

k n j i g a

se komu kazen spregleda in se mu obljubi popolna varnost. Toda najhujša kazen za zločince je v njih samih. Motiš se, pravim, če pričakuješ to kazen od rablja in ječe. Zločin se kaznuje takoj, ko je storjen, da, še med tem, ko se dela. Zato se ne rodi dobro iz zla niti iz dobrega zlo, tako kakor ne smokva iz oljke. Rastline rastejo po semenu; kar je dobro, se ne more izroditi. Kakor se iz sramotnega ne rodi nič častivrednega, tako tudi nič dobrega iz zla, kajti častivredno in dobro je isto. Nekateri naši odgovarjajo takole: »Recimo, da mislimo, da je denar dobrina, od koderkoli ga vzameš, zato pa denar, ki si ga pridobimo z ropom, vendar ni nastal iz ropa. To je treba razumeti takole. V isti žari sta zlato in kača; če vzameš zlato iz žare, ga ne vzameš zato, ker je v njej tudi kača; žara, pravim, mi zlata ne da zato, ker ima v sebi kačo, ampak mi ga da, čeprav je v njej kača. Podobno iz ropa ne nastane dobiček zato, ker je rop sramoten in zločinski, ampak zato, ker ima v sebi tudi dobiček. Kakor je nekaj zlega v tisti žari kača, ne pa zlato, ki leži zraven nje, tako je pri ropu nekaj zlega zločin, ne pa dobiček.« S tem se ne strinjam; okoliščine teh dveh stvari so zelo različne. Tam lahko vzamem zlato brez kače, tu pa ne morem imeti dobička brez ropa. Dobiček tu ne leži zraven zločina, ampak v njem. »Stvar, ki nam nakoplje veliko hudega, medtem ko si zanjo prizadevamo, ni dobrina; medtem ko si prizadevamo priti do bogastva, pa si nakopljemo veliko hudega; bogastvo torej ni dobrina.« »Na to misel postavljate dve trditvi,« pravijo, »prva je, da si nakopljemo veliko hudega, medtem ko si prizadevamo priti do bogastva. Toda mnogo hudega nas zadene tudi, ko si prizadeva-

331

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

mo doseči krepost: eden doživi brodolom, ko gre na potovanje zavoljo študija, drugi pade v ujetništvo. Druga trditev je tale: tisto, kar nam nakoplje veliko hudega, ni dobro. Iz te predpo­ stavke ne izhaja, da si zlo nakopljemo zaradi bogastva ali naslad; če si veliko hudega nakopljemo zaradi bogastva, potem ne le, da bogastvo ni dobrina, ampak je zlo; vi pravite samo, da ni dobri­ na. Poleg tega pa,« pravijo, »priznavate, da je v bogastvu nekaj koristnega, in ga štejete med ugodnosti. Toda po vašem sklepa­ nju ni niti ugodnost; zaradi njega se nam namreč pripeti tudi ve­ liko neprijetnosti.« Temu ugovarjajo nekateri stoiki: »Motite se, če pripisujete te neprijetnosti bogastvu. Bogastvo nikomur ne škoduje: vsakomur škoduje bodisi lastna neumnost ali tuja zloba, tako kot meč nikogar ne ubije, ampak je le ubijalčevo orožje. Zato ne trpiš škode zaradi bogastva, bogastvo samo ti ne škoduje.« Bolje, mislim, sklepa Pozejdonij, ki pravi, da je bogastvo vzrok zla, ne zato, ker samo nekaj naredi, ampak ker druge navaja k temu. Kajti vzrok, ki neposredno škoduje, je eno, nekaj drugega pa je vzrok, ki je pred drugimi. Ta predhodni vzrok je bogastvo. Bogastvo napihuje ljudi, rodi ošabnost, zbuja jezo in zavist in tako zelo sprevrača miselnost, da se veselimo, da imamo veliko denarja, pa čeprav nam škoduje. Vse, kar je dobro, pa je brez krivde; dobro je čisto, ne kvari duha, mu ne dela skrbi, ga sicer dviga in širi, a ga ne napihuje. Kar je dobro, budi zaupanje, bo­ gastvo pa budi predrznost. Kar je dobro, rodi velikodušnost, bogastvo pa rodi objestnost. Objestnost pa ni nič drugega kakor zmoten videz veličine. »Tako bogastvo,« pravijo, »ne samo, da ni dobro, ampak je celo zlo.« Bilo bi zlo, ko bi škodovalo samo po sebi, ko bi bilo, kakor sem rekel, neposreden vzrok, vendar je

332

E NAJ S T A,

DVANAJ STA

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

le eden izmed vzrokov, pred katerimi so še drugi; bogastvo ne samo draži, ampak tudi privlači; kaže nam namreč lep obraz, kije videti resničen in mu večina ljudi zaupa. Tudi krepost je povod za sovraštvo in zavist, kajti mnogim se zavida zaradi modrosti, mnogim zaradi pravičnosti. Toda ta povod ni v njenem bistvu, tudi ne dozdevno. Krepost se kaže človeškemu duhu v svoji na­ ravni podobi taka, da kliče k ljubezni in občudovanju. Pozejdonij pravi, da je treba sklepati takole: »Kar ne daje duši veličine, zaupanja in varnosti, ni dobrina; bogastvo, zdravje in druge podobne stvari ne naredijo nič takega, torej niso dobri­ ne.« To svoje sklepanje razširja še takole: »Kar duši ne daje ve­ ličine, zaupanja in varnosti, ampak objestnost, predrznost in oho­ lost, je zlo. K temu pa nas zavajajo naključja in to niso dobrine.« »Ampak,« ugovarjajo temu, »potem vse to niso niti koristi.« Nekaj drugega so koristi, nekaj drugega dobrine. Korist je to, kar povzroča več užitkov kakor nadlog. Dobrina pa mora biti čista in v vsakem pogledu neškodljiva. Dobro ni to, kar bolj koristi, ampak to, kar samo koristi. Vrhu tega so koristi in pri­ jetnosti deležne tudi živali, nepopolni in neumni ljudje, torej se lahko temu pridruži tudi to, kar je neprijetno, vendar imenuje­ mo to prijetnost, če cenimo po večjem delu prijetnosti. Kar je dobro, pristoji samo modrijanu; biti mora nepomanjkljivo.« Bodi kar dobre volje: imaš še en vozel, ki ga je treba razvozla­ ti, ampak ta je herkulski. »Iz slabega ne nastane dobro, iz revščine mnogih lahko nastane bogastvo, torej bogastvo ni dobrina.« Tega sklepa naši ne pripoznajo, izmislili so si ga peripatetiki in ga tudi razlagajo. Pozejdonij pa pravi, da ta lažni sklep, ki se pretresa v vseh šolah dialektikov, Antipater ovrže takole:

333

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

»Revščina ne pomeni posesti, ampak je zanikanje posesti,« (ali, kakor so rekli stari, osiromašenje, Grki pa pravijo kata steresin); »s to besedo ni rečeno, da kdo nekaj ima, ampak da nima. »Torej iz mnogoterih praznosti ne more nastati nič polnega: bogastvo nastane iz mnogih stvari, ne pa iz mnogotere revščine. Vi razu­ mete besedo revščina drugače, kakor bi jo morali. Revščina namreč ni to, da človek ima nekaj malega, ampak to, da mnogega nima; revščina se ne imenuje po tem, kar kdo ima, temveč po tem, česar nima.« Jaz bi se mogel izraziti jasneje, ko bi imel latinsko besedo za to, kar označuje anyparxta. Antipater to prevaja z revščina. Jaz pa ne vidim, kaj bi bila revščina drugega kakor to, da ima kdo premalo. O tem bova razmišljala, kadar bova imela kar preveč časa za to, namreč, kaj je bistvo bogastva in revščine. Pa še takrat bova preudarjala, ali ni bolje revščino blažiti in bo­ gastvu vzeti njegov napuh, kakor se pričkati zaradi besed, kakor da je o tem že vse razsojeno. Deniva, da sva poklicana v ljudsko skupščino. Tam se predlaga odprava bogastva. Ali bova s takimi silogizmi govorila za ali proti? Ali bova s tem dosegla, da bo rimsko ljudstvo spet iskalo svojo revščino, ki je osnova in vzrok njegove svetovlade, in jo hvalilo ter se balo svojega bogastva? Da bi pomislilo, kako je našlo bogastvo pri premagancih in kako so zaradi njega vdrle v pošteno in modro mesto častilakomnost, podkupljivost in upornost, kako se z razkošjem kaže plen na­ rodov in kako utegnejo to, kar je en narod ugrabil vsem, še laže ugrabiti vsi enemu. Bolje je, da se take strasti izženejo, kakor da se opisujejo. Če moreva, govoriva krepkeje, če ne, pa vsaj jasneje.

334

e n a j s t a

, d v a n a j s t a

in

t r i n a j s t a

k n j i g a

U O O C V III.

Pi s m o Vedeti želiš, kaj mislim o svobodnih umetnostih: nobenega znanja, nobene umetnosti ne cenim, nobene ne štejem med do­ brine, če se pri tem gleda na denar. To so pridobitne umetnosti, koristne toliko, kolikor pripravljajo duha, a ga nimajo docela v oblasti in ga ne zadržujejo. Duh se se sme ukvarjati z njimi samo tako dolgo, dokler ne more delati nič večjega; le prvi začetki so, ne naše glavno delo. Zakaj se imenujejo svobodne umetnosti in znanosti, lahko spoznaš iz tega, ker so vredne svobodnega človeka. Sicer pa je samo ena zares svobodna znanost, tista, ki dela človeka svobodnega; to je filozofija, tista vzvišena, krep­ čilna, plemenita znanost, vse druge so malenkostne in otročje. Ali pa morda misliš, da je kaj dobrega na tem, kar ima, kakor vidiš, za učitelje najbolj nesramne in popačene ljudi? Pri takih stvareh se ne smemo dolgo muditi z učenjem, je pa dobro, če jih poznamo. Nekateri so mislili, da je treba rešiti vprašanje, ali te svo­ bodne umetnosti in znanosti človeka naredijo krepostnega. Tega niti ne obljubljajo niti si ne lastijo znanja o tem. Jezikoslovec se ukvarja z jezikom, in, če hoče iti še dlje, z zgodovino; če hoče svoje področje kar najbolj razširiti, s pesmimi. Kaj od vsega tega mu utira pot h kreposti? Mar štetje zlogov in skrbno razisko­ vanje besed, učenje bajk na pamet, pravila in merjenje verzov? Kaj od vsega tega odvrača strah, zavira sebičnost in kroti poželjivost? Preidimo h geometriji in glasbi; pri teh ne boš našel

335

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ničesar, kar bi nas učilo, da se ne smemo bati, da ne smemo biti poželjivi. Kdor tega ne zna, se je vse drugo zaman učil. Treba je gledati na to, ali ti ljudje učijo krepost ali ne; če je ne učijo, se je od njih tudi ne moremo učiti; če pa jo učijo, so filozofi. Če pa hočeš vedeti, kako sploh niso sedli za kateder z namenom, da bi učili krepost, poglej, kako se njihove študije razlikujejo med seboj. Če bi vsi učili enako, ne bi bilo teh razlik. Mar te mo­ rejo prepričati, da je bil Homer filozof, ko sami sebe pobijajo s prav tistimi razlogi, s katerimi so to trdili? Kajti zdaj delajo iz njega stoika, ki odobrava samo krepost, se izogiblje čutni nasladi in se ne da odvrniti od tega niti za ceno nesmrtnosti, zdaj epikurejca, ki hvali samo mirno stanje države in življenje sredi gostij ter veselega petja, zdaj peripatetika, ki postavlja tri vrste dobrin, ali pa akademika, ki trdi, da je vse negotovo. Jasno je, da Homer ni ne to ne ono, ker naj bi bil vse, kajti vse te lastnosti si naspro­ tujejo. Pa jim dajmo prav, da je bil Homer filozof: vsekakor je po­ stal modrijan, še preden je bil pesnik. Zato se učimo tega, kar je naredilo Homerja za modrijana. Toda vprašati me, ali je bil sta­ rejši Homer ali Heziod, je prav tako nesmiselno, kakor če bi hotel vedeti, ali je bila Hekuba mlajša od Helene in zakaj je pesnik tako zelo zamenjal čas. Kaj nam je do tega, da bi raziskovali življenj­ ska leta Patrokla in Ahila? Ali boš rajši spraševal, kod je blodil Odisej, kakor skušal doseči, da mi sami ne bi vedno blodili? Ne utegnem poslušati predavanj o vprašanju, ali je usoda podila Odiseja med Italijo in Sicilijo ali pa zunaj nam znanega sveta (kajti njegove blodnje, ki so tako dolgo trajale, niso bile mogoče na tako omejenem prostoru). Duševni viharji nas vsak dan preme­ tavajo in naša malopridnost nas tira v vse Odisejeve nezgode.

336

E NAJ S T A.

DVANAJ STA

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

Dovolj je lepot, ki razveseljujejo naše oči, dovolj pa je tudi so­ vražnikov; od tod nam grozijo divje pošasti, ki se veselijo člo­ veške krvi, od tod lokavi čarovni glasovi, ki varajo sluh, od tod brodolom in različne nezgode. Uči me tega, kako naj ljubim do­ movino, kako svojo ženo, kako očeta in kako morem pripluti do vsega tega tudi po brodolomu. Čemu je treba raziskovati, ali je bila Penelopa res nravno čista in ali je prevarala svoje sodobnike? Ali je slutila, da je ta, ki ga je videla pred seboj, Odisej, še pre­ den je to vedela? Uči me, kaj je čistost in kakšna dobrina je, po­ tem pa, ali se nanaša na telo ali na dušo. Prehajam h glasbi. Učiš me, kako visoki in globoki toni so­ glašajo med seboj, kako nastane harmonija, čeprav dajejo strune neenake tone. Rajši stori, da bo moja duša v harmoniji sama s seboj in da moji ukrepi ne bodo med seboj v nesoglasju. Kažeš mi, kateri toni so otožni: rajši mi pokaži, kako naj v nesreči ne dam od sebe žalostnega glasu. Zemljemerstvo me uči meriti zemljišča, ne uči pa, kako naj izmerim, koliko je človeku dovolj. Računstvo me uči šteti in računati ter dajati svoje prste lakomnosti v službo; ko bi me rajši učilo, da s takšnimi računi nič ne dosežeš in da ni srečnejši tisti, čigar premoženje utruja računovodje, ampak da človek po­ seduje marsikaj odvečnega in bo zelo nesrečen, če bo prisiljen, da sam preračuna, koliko ima. Kaj mi koristi, če vem, kako se da posestvece razdeliti, če ga ne znam deliti s svojim bratom? Kaj pomaga natanko čevelj za čevljem premeriti oral zemlje in upoštevati še tisto, do česar ne seže merska palica, če me razža­ losti mogočni sosed, ki kaj odreže od mojega? Učijo me, kako lahko preprečim, da ne bom izgubil nič od svoje zemlje, jaz pa

337

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bi se rad naučil, kako bi vse izgubil in bil pri tem dobre voje. »Izganjajo me,« tožiš, »s posestva mojega očeta in deda.« Kdo pa ga je imel pred tvojim dedom? Ali moreš dognati, ne rečem, kateri človek, ampak kateri narod ga je prej imel? Tja si stopil ne kot gospodar, temveč kot zakupnik. Čigav zakupnik si? Če je vse prav s teboj, si zakupnik svojega dediča. Pravniki trdijo, da nič ne zastara, kar je last skupnosti; kar imaš, je last skupnosti, in kar imenuješ svoje, je last vsega človeškega rodu. Imenitna umetnost! Ti znaš izmeriti zaokrožene ploskve telesa, spreme­ niti vsako obliko v kvadrat in izračunati razmike zvezd; ničesar ni, kar bi ušlo tvojemu merilu. Če si takšen mojster umetnik, izmeri človeškega duha in povej, kako velik je, povej, kako je majčken. Veš, kaj je ravna črta; pa kaj ti pomaga, če ne veš, kaj je v življenju ravno in pravilno? Zdaj prihajam k tistemu, ki se ponaša s tem, da pozna nebesna telesa: Pazi, če hladna Saturnova zvezda se s svoda umika, ali če v orbite druge Merkur bo ognjeni odtaval.98 Kaj bo pomagalo, če to vem? Da bom vznemirjen, kadar si bosta Saturn in Mars stala nasproti ali bo Merkur zvečer zahajal vpričo Saturna? Bolje bi bilo, da bi se naučil, da so nam vsa ta nebesna telesa, kjerkoli stojijo, naklonjena in se ne morejo spremeniti. Po stanovitnem redu usode se gibljejo po neizbežnem tiru; v natanko določenih presledkih se zopet vračajo. Zvezde so ali ,8

Vergilij, Georgika, l, 336-37 (prev. M. Marinčič).

338

E NAJ S T A,

DVANAJ STA

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

povzročiteljice vseh dogodkov ali njih znaniteljice. Toda če so povzročiteljice vsega, kar se dogaja, kaj nam pomaga, če vnaprej vidimo to, čemur ne moremo ubežati? Naj to vemo ali ne vemo: zgodilo se bo. Kadar pa sonce žareče opažaš in lunine mene, nikdar ne boš se prevaral, kakšno bo jutrišnje vreme, jasna zahrbtnost noči ne bo zapeljala te v zmoto." Več ko dovolj je poskrbljeno, da sem varen pred zahrbtnostjo in zvijačo. »Mar me vara jutrišnja ura? Vara nas samo to, kar pride, ne da bi vedeli.« Ne vem, kaj bo prišlo, vem pa, kaj utegne priti. Ne obupavam, vse pričakujem, in če mi kaj prizanese, si štejem to v srečo. Vara me ura, če mi prizanese, pa vendar me še takrat ne vara. Kajti kakor vem, da se utegne vse zgoditi, tako tudi vem, da se vse ne bo zgodilo. Zato pričakujem, kar je ugodno, na zlo pa sem pripravljen. Pri tem mi moraš že oprostiti, če se ne ravnam po predpisa­ nem pravilu. Ne morem namreč privoliti v to, da bi sprejel med svobodne umetnosti tudi slikarstvo, prav tako tudi ne kiparstvo ali druge umetnosti, ki služijo razkošju. Prav tako izključujem iz kroga svobodnih umetnosti rokoborce in vso tisto umetnost, ki uporablja olje in blato. Moral bi torej sprejeti tudi mazilarje in kuharje pa vse tiste, ki s svojim talentom strežejo našim nasladam. Kaj je namreč svobodnega v tistih ljudeh, ki že navse­ zgodaj bruhajo, katerih telo je zamaščeno, duh pa mršav in za99

Vergilij, Georgika, I, 424-26 (prir. A. B.).

339

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

span? Ali misliš, da je to svobodno udejstvovanje naše mladine, ki so ga naši predniki tako cenili, namreč metati kopje, vihteti kole, konje dreviti in uporabljati orožje? Svojih otrok niso učili ničesar takega, česar se da naučiti leže. Toda niti te niti one umetnosti ne učijo in ne gojijo kreposti; kaj namreč koristi, če znaš voditi konja in ga z vajeti brzdati v teku, pustiš pa, da te obvladujejo razbrzdane strasti? Kaj nam koristi, če jih v roko­ borbi še toliko premagamo, nas pa premaguje jeza? »Torej nam svobodne umetnosti in znanosti nič ne koristijo?« V drugem že, v tem pa, kar zadeva krepost, ne koristijo nič. Kajti tudi tiste nižje umetnosti, ki se delajo z rokami, prispevajo prav veliko k udobnosti življenja, ničesar pa h kreposti. »Zakaj torej izobražujemo svoje sinove v svobodnih umetnostih in znanostih?« Ne zato, ker jih morejo storiti krepostne, ampak ker pripravljajo duha na sprejem kreposti. Kakor začetni nauki, ki so jih starodavni imenovali 'literaturo', dečkov ne učijo zna­ nosti, pač pa jim šele pripravljajo pot, kako se je bodo kmalu naučili, tako svobodne umetnosti ne vodijo duha k kreposti, ampak mu jo samo olajšajo doseči. Pozejdonij pravi, da so štiri vrste umetnosti: prostaške in nizkotne, igrive, otročje, svobodne. Prostaške in nizkotne so umetnosti rokodelcev, ki se izvršujejo z rokami in se ukvarjajo z življenjskimi potrebami, v katerih ni nič lepote in častitljivosti. Igrive so tiste, ki skušajo razveseljevati oči in ušesa. Semkaj pri­ števaj na primer strojnike, iznajditelje strojev za gledališke odre. Te stvari zbujajo pozornost neveščih ljudi, ki z začudenimi očmi gledajo in strmijo nad vsem, kar je presenetljivo, ker ne poznajo vzrokov za to. Otročje in nekoliko podobne svobodnim umet-

340

E NAJ S T A.

DVANAJ STA

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

nostim so tiste, ki jim Grki pravijo 'enkiklične', mi pa svobodne. Toda zares svobodne, da povem pravilneje, proste, so tiste, ka­ terih skrb je krepost. »Ampak« pravijo, »kakor je en del filozofije naravoslovje, drugi del morala, tretji pa dialektika, tako zahteva tudi vsa ta množica svobodnih umetnosti mesto v filozofiji. Če gre za na­ ravoslovna vprašanja, se pogosto sklicujemo na pričevanje geo­ metrije; torej je ta del tiste vede, kateri pomaga.« Marsikaj nam pomaga, pa zato še ni del nas; in četudi bi bilo, nam ne bi po­ magalo. Hrana je pomočnik telesu, pa vendar ni njegov del. Geometrija nam res v marsičem pomaga; zato je potrebna filo­ zofiji toliko kakor geometriji tesar, toda ta ni del geometrije in slednja ni del filozofije. Poleg tega ima vsaka svoje trdno ome­ jeno področje. Filozof namreč raziskuje in pozna vzroke naravnih stvari, katerih število in mere določa in izračunava matematik. Filozof ve, v kakšnem odnosu so nebesna telesa, kakšna je nji­ hova narava in kakšen učinek njihovih pojavov; toda kako se pomikajo in vračajo, kakšni so zakoni, po katerih vzhajajo in zahajajo, ter dajejo videz, da včasih mirujejo, čeprav nebesna telesa ne morejo mirovati, pa izračuna matematik. Zakaj zrcalo kaže podobe predmetov, ve filozof, matematik pa ti bo lahko povedal, koliko mora biti predmet oddaljen od slike in kakšne slike lahko vsaka oblika zrcala pokaže. Da je sonce veliko, bo dokazal filozof, kako veliko pa je, bo dokazal matematik, ki se ravna po svoji izkušnji in vaji, za to pa mora imeti določena pravila. Nobena umetnost ni samostojna, če si svojo podlago sposoja od druge. Filozofija si ne sposoja od ničesar drugega, svojo stavbo gradi na lastnih tleh. Matematika je tako rekoč

341

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i i u

zakupnica, gradi na tujih tleh, sprejema prva načela, s katerim si pomaga naprej. Ko bi neodvisno, sama po sebi korakala k resnici, ko bi mogla spoznati naravo vsega vesolja, bi lahko rekel, da zelo pomaga našemu razumu, ki raste tako, da se ukvarja s tem, kar je nebeško. Samo nekaj izpopolnjuje duha: nespremenljivo znanje o tem, kaj je dobro in zlo, to pa gre edinole filozofiji, kajti nobena druga veda ne raziskuje, kaj je dobro in zlo. Poglejmo vsako krepost posebej. Hrabrost prezira to, kar je strašno; vse, kar je strašno, vse, kar hoče podjarmiti našo svobodo, gleda zaničljivo; vse to izziva in zlomi. Ali so svobodne umetnosti tiste, ki ji dajejo to moč? Zvestoba je najsvetejša dobrina človeškega srca, nič je ne more prisiliti, da bi varala, nobena nagrada je ne more pod­ kupiti. »Muči me in žge,« pravi, »ubij me, usmrti! Ničesar ne bom izdala. Cim bolj bo bolečina iskala mojo skrivnost, tem globlje jo bom skrila.« Ali morejo svobodne umetnosti ustvariti takšno mišljenje? Zmernost ukazuje čutnim nasladam: nekatere sovraži in odganja, druge uživa zelo gospodarno ter jih omejuje na trezno mero; nikoli pa jih ne išče zavoljo njih samih. Dobro ve, da je najbolje od tega, kar želiš, jemati ne toliko, kolikor hočeš, ampak kolikor moraš. Človekoljubnost prepoveduje biti objesten in ošaben do tovarišev, prepoveduje biti lakomen; v besedah, občutkih in dejanjih je vsem ljudem sočutna in prijazna; nobenega zla nima za tujega, vse pa, kar je dobro, je tudi njeno, ker komu drugemu koristi. Mar nam svobodne umetnosti in znanosti ukazujejo, da moramo biti taki? Gotovo ne; prav tako malo, kakor nam predpisujejo odkritosrčnost, zmernost, obvla­ danje samega sebe, poštenost in varčnost ali tudi blagohotnost,

342

E N A ] S T A. D V A N A | S T A IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

ki prizanaša tuji krvi kakor svoji in ve, da človek ne sme iz­ koriščati človeka. »Ko trdite,« pravijo, »da se brez svobodnih umetnosti in znanosti ne da priti do kreposti, kako morete reči, da nič ne prispevajo h kreposti?« Ker se brez hrane ne pride do kreposti, pa vendar hrana nima s krepostjo nič skupnega. Les nič ne prispeva k ladji, pa vendar nobena ladja ne nastane brez lesa. Ne smeš misliti, da kaj nastane s pomočjo kake stvari, če ne more nastati brez nje. Lahko celo trdimo, da se da priti do modrosti brez svobodnih umetnosti in znanosti, kajti čeprav se mora krepost učiti, se vendar ne uči po njih. Kako naj mislim, da tisti, ki ne pozna črk, zaradi tega ne more biti moder, saj modrost ni v črkah? Modrost ima opravka s stvarmi, ne z be­ sedami. Ne vem, ali ni bolj zanesljiv spomin, ki nima nobenih pomagal zunaj sebe. Filozofija je nekaj velikega in obširnega: potrebuje širok prostor; učiti se je treba o božanstvih in člove­ ških stvareh, o preteklih in bodočih, o minljivih, o večnih, o času. Le pomisli, koliko je vprašanj o tem edinem, o času; prvič, ali obstaja kaj samo po sebi; potem, ali je kaj pred časom, brez časa; ali se je kaj začelo hkrati s časom, ali je bil čas že tudi pred svetom. Nešteta vprašanja nastajajo samo o duši: odkod je, kakšna je, kdaj začne biti, kako dolgo obstoji? Ali menjava svoje bivališče, kadar prehaja v druga telesa, in se nenehno veže na druga živalska telesa, ali le enkrat služi telesu, potem pa ga zapusti in blodi po vesolju? Ali je telesna ali netelesna? Kaj bo delala, ko bo prenehala njena dejavnost z našo pomočjo? Kako bo uporabljala svojo prostost, ko bo zbežala iz te ječe? Ali bo vse prejšnje pozabila in se bo začela spoznavati šele tedaj, ko se

343

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bo rešila telesa in odšla v nebesne višave? Kakorkoli boš pre­ mišljal o tem, kar je božje in človeško, te bo utrujala velikanska množica vsega tistega, po čemer je treba spraševati in česar se moraš učiti. Da boš mogel vsemu temu velikemu in mnogo­ vrstnemu neovirano dati zavetišče v svoji duši, boš moral vse nepotrebno in odvečno odstraniti iz nje. Krepost ne gre v tako tesno stanovanje; kar je veliko, zahteva velik prostor. Vse drugo se mora izgnati, kreposti je treba odpreti in ponuditi celo srce. »Toda znanje mnogih umetnosti vendar radosti človeka.« Zato si obdržimo od njih toliko, kolikor je nujno potrebno. Ali meniš, da moramo grajati tistega, ki si nabavi kaj nepotrebnega in se baha z dragocenimi stvarmi v svoji hiši? In naj ne grajamo tudi tistega, ki se ukvarja z marsičim nepotrebnim, kar zajema iz znanosti? Hoteti vedeti več, kot je zadosti, je nezmernost in oholost. Poleg tega dela ta gonja za znanjem svobodnih umet­ nosti ljudi zoprne, blebetave, jezične in samoljubne; in ker so se naučili tega, kar je odveč, se ne učijo tega, kar je nujno potrebno. Gramatik Didim je napisal štiri tisoč knjig: pomiloval bi tistega, ki bi toliko nepotrebnega prebral. V teh knjigah raziskuje, kje je bila Homerjeva domovina, kako se je imenovala prava Enejeva mati, v nekaterih, ali je bil Anakreont bolj vdan pohotnosti ali pijanosti, ali je bila Sapfo javna vlačuga - in še drugo, kar bi moral človek pozabiti, potem ko se je bil tega naučil. Zdaj pa še reci, da je naše življenje kratko! Toda tudi ko boš prišel do naših filozofov, ti bom pokazal marsikaj, kar bi bilo treba s sekirami odsekati. Dosti časa gre v izgubo, veliko nejevolje občutijo tuja ušesa, preden zaslišijo hvalo: »Kako učenje ta mož!« Bodimo zadovoljni s preprostejšim

344

E N A | S T A, D V A N A J S T A

IN T R I N A J S T A

KNJ I GA

naslovom: »Kako pošten je ta mož!« Tako? Ali naj prelistam letopise vseh narodov in raziskujem, kdo je prvi pisal pesmi? In ker nimam letopisov, ali naj sam izračunam, koliko časa je pre­ teklo od Orfeja do Homerja? Ali naj raziskujem Aristarhovo pikolovsko natančnost, s katero je prepikaval tuje pesmi? Ali naj ves čas svojega življenja žrtvujem dlakocepstvu? Ali naj kar naprej brskam v prahu geometrije? Tako mi gre v nič zdravi nauk: »Varčuj s časom!« Take stvari naj vem? In česa naj ne vem? Gramatik Apion, ki je pod Gajem Cezarjem preromal s svojo kričavostjo vso Grčijo in si v vseh mestih prisvojil ime Homerja, je trdil, da je Homer šele po dovršitvi obeh svojih del, Odiseje in Iliade, pridal svojemu delu začetek, v katerem je na kratko po­ vzel trojansko vojno. To je dokazoval s tem, da je pesnik name­ noma pričel prvi verz z dvema črkama, ki označujeta število njegovih knjig. Take reči mora vedeti, kdor hoče vedeti veliko. Mar nočeš misliti na to, koliko časa ti ugrabi bolezen, koliko zaposlitev z javnimi in zasebnimi zadevami, koliko vsakdanji opravki, koliko spanje? Premeri čas svojega življenja: prekratek je, da bi zmogel toliko stvari. Govorim o svobodnih umetnostih in znanostih; koliko odvečnega in nepotrebnega imajo tudi filozofi! Koliko takega, kar ni za rabo! Tudi ti so se tako ponižali, da prerešetavajo konjunkcije in prepozicije ter zavidajo gramatikom in matematikom. Kar je bilo v njihovi znanosti odveč, so prenesli v svojo. Zato znajo pravilneje govoriti kakor živeti. Po­ slušaj, koliko zla povzroča prevelika natančnost in kako je ne­ varna resnici. Protagora pravi, da se more o vsaki stvari raz­ pravljati z enako močnimi razlogi za in proti, ter celo o tem, ali se da o vsaki stvari odločiti za in proti. Navzifan trdi, da vse,

345

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

kar se zdi, da je, more prav tako biti kakor ne biti. Parmenid pravi, da vse, kar se zdi, da je, ni drugačno od enega edinega, ki je v vsem. Eleat Zenon pobija vse in trdi: »Nič ni.« Okrog vsega tega se sučejo pironejci, megariki, eretriki in akademiki,100 ki so uvedli novo vedo - nič vedeti. Vse to vrzi med staro, nerabno šaro svobodnih umetnosti in znanosti! Eni mi dajejo znanje, ki mi ne bo nič koristilo, drugi mi jemljejo upanje, da bom sploh kdaj kaj znal. Bolje je vendar znati nekaj, kar je od­ več, kakor ničesar. Eni mi ne svetijo, da bi moje oči našle resnico, drugi pa mi iztikajo oči. Če verjamem Protagori, je vse na svetu dvomljivo; če Navzifanu, je gotovo samo to, da ni na svetu nič gotovega; če verjamem Parmenidu, ni nič drugega kakor samo eno; če pa Zenonu, niti tega enega ni. Kaj smo torej mi? Kaj je vse to, kar nas obdaja, hrani in vzdržuje? Vsa narava je prazna ali varljiva senca. Težko bi rekel, na katere se bolj jezim, ali na tiste, ki hočejo, da nič ne vemo, ali na one, ki nam niti tega ne pustijo.

100

Grške filozofske smeri; prva se imenuje po filozofu Pironu, druga po Megari in tretja po Eretriji; akademiki so predstavniki Akademije.

346

Š T I R I N A J S T A

KN)

GA

LXXXIX. Pi s mo Želiš nekaj koristnega in kar potrebuje vsak, ki teži za modrostjo: da razdelim filozofijo in razčlenim njeno mogočno telo; laže namreč spoznavamo celoto, če poznamo njene dele. O da bi se nam tako, kakor se nam vesolje pokaže pred očmi v vsej svoji veličini, mogla pokazati tudi vsa filozofija; to bi bil prizor, na moč podoben vesolju! Zagotovo bi občudovali vsi ljudje in bi opustili vse tisto, kar imamo zdaj v svoji nevednosti za nekaj velikega. Ker pa vsega tega ne moremo pregledati, jo moramo opazovati tako, kakor opazujemo skrivnosti sveta. Mo­ drijanov duh sicer obsega vso njeno snov ter jo preleti z enim samim pogledom tako hitro, kakor mi preletimo z očmi nebo. Toda nam, ki moramo še prodirati skozi temino in nam vid komajda zadostuje, da vidimo najbližje, se laže pokažejo posa­ meznosti, ker celote ne moremo dojeti. Naredil bom torej, kar želiš, in razdelil filozofijo v njene vrste, ne bom pa je razkosal. Koristno je namreč, da jo lepo razdelim, ne razrežem, kajti prav tako težko je razumeti nekaj malega kakor nekaj velikega.

347

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Ljudstvo delimo v tribuse, vojsko v centurije. Kar se razraste v veliko, je laže spoznati, če razpade v dele, ki jih je, kakor sem rekel, nešteto in ni treba, da bi bili majčkeni. Kajti prav tako narobe je nekaj preveč nadrobno razdeliti kakor sploh ne razde­ liti; kar se razdrobi vse do prahu, je podobno zmešnjavi. Prvič, rad bi ti povedal, če se ti zdi prav, kakšna je razlika med modrostjo in filozofijo. Modrost je popolna dobrina človeške duše, filozofija je ljubezen do modrosti in hrepenenje po njej. Ta stremi za tem, kar je že ona dosegla. Odkod je beseda filozofija, je jasno. Beseda sama pove, kaj ljubi. Eni so modrost označevali tako, da so rekli, da je znanost o vsem, kar je božansko in člo­ veško, nekateri pa tako, da je modrost poznavanje vsega božan­ skega in človeškega pa tudi njunih vzrokov. Ta dostavek se mi zdi odveč, ker so vzroki že tako in tako v božanskem in člove­ škem. Bili so tudi takšni, ki so filozofijo označevali zdaj tako zdaj drugače: eni so rekli, da je filozofija težnja po kreposti, drugi, da je težnja za zboljšanjem duše; za nekatere je filozofija hrepenenje po zdravi pameti. Toliko je dognano, da je med filozofijo in mod­ rostjo neka razlika. Kajti hrepeneti po čem in to, po čemer hrepe­ nimo, ne more biti isto. Kakor je velika razlika med lakomnostjo in denarjem, kajti lakomnost je to, kar hrepeni, denar pa predmet hrepenenja, tako je tudi razmerje med filozofijo in modrostjo. Ta je namreč učinek in plačilo prve; prva prihaja, k tej pa se hodi. Modrost je to, kar imenujejo Grki sophia. To besedo so rabili tudi Rimljani, kakor jo rabimo še danes. To ti dokazujejo stare rimske narodne igre in napis na Dosenovem nagrobnem spomeniku: Tujec, postoj in preberi Dosenovo modrost.

348

Š T I R i NA ) S T A

K N | I G A

Čeprav je filozofija težnja za krepostjo in ta predmet težnje, ona pa tista, ki hrepeni po modrosti, so vendar nekateri izmed naših imeli obe za nerazločljivi, kajti ni filozofije brez kreposti in ne kreposti brez filozofije. Filozofija je težnja za krepostjo, ampak ne brez kreposti same; in kakor ne more biti kreposti brez težnje po njej sami, tako ne more biti težnje po kreposti brez nje. S tem ni tako kakor z merjenjem na oddaljeni predmet, ko je tisti, ki meri, na drugem kraju kakor cilj; tudi ne kakor s cesto, ki pelje v kako mesto, pa je sama zunaj njega. H kreposti se pride po njej sami. Filozofija in krepost sta torej med seboj povezani. Največ najodličnejših učiteljev je razdelilo filozofijo v troje: v moralno, naravno in racionalno filozofijo. Prva uravnava duha, druga raziskuje naravo, tretja preizkuša posebne pomene besed, njihovo povezavo in dokaze, da se ne vrine v resnico kaj napač­ nega. So tudi nekateri, ki delijo filozofijo v več, in drugi, ki jo de­ lijo v manj delov. Nekateri peripatetiki so pridali še četrti del fi­ lozofije, političnega, češ da se bavi s posebnim študijem in z docela drugimi predmeti. Nekateri so pritegnili še en del filozo­ fije, ki ga Grki imenujejo oikonomike, to je znanost, kako je treba upravljati svoje imetje. Nekateri so naredili celo iz tega, kar spa­ da k načinu življenja, poseben oddelek. Ampak vse to, kar spada tja, se najde že v onem delu moralne filozofije. Epikurejci so mi­ slili, da sta samo dve vrsti filozofije, naravna in moralna, racio­ nalno so izključili. Ker pa so jih dejstva prisilila, da morajo razlo­ čevati dvomljivo od gotovega in to, kar je napačno in le na videz resnično, so tudi oni uvedli kot poseben oddelek nauk 'o presoji in merilu' - torej zopet racionalni nauk pod drugim imenom; toda ta nauk smatrajo le za privesek k naravoslovju. Kirenaiki

349

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

so ukinili nauk o naravi in razumu ter so se zadovoljili z moralo, toda tudi to, kar so zavrgli, so spet na drug način uvedli. Moralo namreč delijo v pet delov: prvi obravnava to, česar se moramo izogibati, in to, kar moramo iskati; drugi govori o čustvih, tretji o dejanjih, četrti o vzrokih in peti o dokazilih. Nauk o vzrokih spada k naravni filozofiji, dokazila k racionalni, in samo nauk o dejanjih k morali. Ariston s Hiosa trdi, da sta nauk o naravi in umu ne le odveč, ampak celo drug drugemu nasprotna. Celo moralo, ki jo edino dopušča, omejuje. Kajti vse poglavje, ki vse­ buje navodila za pravilno ravnanje, velja samo za vzgojitelja, ne pa za filozofa, kakor da je modrijan nekaj drugega kot vzgojitelj človeštva. Če torej priznamo delitev filozofije na tiste tri dele, začnimo najprej urejati njen moralni del. Tudi ta razpada v tri oddelke. V prvem uči, da se mora vsakomur odkazati, kar je njegovo, ter dognati, koliko je vsaka reč vredna; zelo koristen nauk - kaj je namreč bolj nujno potrebno kakor priznati vsakemu predmetu njegovo pravo vrednost? Drugi del govori o nagonih, tretji o dejanjih. Prvo je namreč, da presodiš, koliko je kaj vredno, dru­ go, da urediš po tem svoje nagone in jih primerno brzdaš, tretje, da spraviš v sklad nagon in dejanje, tako da si pri vsem tem v harmoniji sam s seboj. Karkoli od tega trojnega manjka, to tudi vse drugo spravi v nered. Kaj namreč koristi, če imaš v glavi pravilno sodbo, tvoji nagoni pa so premočni? Kaj pomaga, če svoje nagone zatreš in imaš svoja poželenja v oblasti, ko pa pri dejanjih ne znaš opaziti pravega časa in ne veš, kdaj, kje in kako naj kaj storiš? Nekaj drugega je poznati vrednost in pomem­ bnost stvari, nekaj drugega ujeti pravi trenutek, nekaj drugega

350

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

krotiti svoje nagone ter se počasi lotiti dela, namesto da se kar vržeš vanj. Takrat šele je tvoje življenje samo s seboj v skladu, kadar dejanje ne nasprotuje nagonu, nagon pa je šibkejši ali silnejši, kakor je pač predmet poželenja bolj ali manj vreden. Tisti del filozofije, ki se ukvarja z naravo, se cepi v nauk o telesnih in netelesnih stvareh. Oboje se zopet deli v svoje stop­ nje. Telesne stvari so ali take, ki ustvarjajo, ali take, ki se ust­ varjajo, ustvarjajo pa se elementi. Ti so, kakor nekateri domne­ vajo, enostavni, po mnenju drugih pa se delijo v materijo, v vse gibajoči vzrok in v prvine. Preostaja še, da razdelimo racionalni del filozofije. Vsak go­ vor je ali nepretrgan ali pa ga prekinjajo vprašanja in odgovori. Prvo se kaj rado imenuje retorika, drugo pa dialektika. Pri prvi gre za besede, misli in red, dialektika pa se deli v dvoje, v bese­ de in pojme, to je, v stvari, o katerih se govori, in v besede, s ka­ terimi se govori. Nato sledi še podrobna delitev obeh. Zato naj na tem mestu napravim konec in se lotim najpomembnejših stvari;'1" drugače bo nastala cela knjiga, če bom dele želel še naprej deliti. Ne branim ti brati takih stvari, dobri Lucilij, samo če boš vse, kar boš prebral, takoj uporabil za izboljšanje svojega zna­ čaja. Svoje ravnanje uredi; oživi, kar je v tebi ohlapelo, brzdaj, kar se ti upira, kroti ne samo svojo strast, ampak tudi strasti drugih, kolikor moreš! In če ti bodo rekli: »Kako dolgo boš še pel isto pesem?« jim odgovori: »In jaz vas vprašam, kako dolgo boste še enako grešili? Prej hočete opustiti zdravila kakor svoje napake? Tem bolj bom 101

Vergilij, Eneida, I, 342.

351

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

govoril, in ker nočete poslušati, ne bom nehal govoriti. Zdravilo začne delovati takrat, ko okorelo telo spet zadene bolečina. Povedal vam bom, kaj vam bo koristilo, tudi če nočete. Čeprav vas bo kdaj kaka neprijazna beseda zadela, jo javno poslušajte, ker posamič nočete slišati resnice. Kako daleč boste še raztegnili meje svojih posestev? Polje, ki bi sicer zadostovalo celemu narodu, je zdaj za enega gospo­ darja premajhno. Kako daleč boste še orali, ker niste zadovoljni, če so vaša zemljišča velika kakor province? Znamenite reke te­ čejo skozi lastnino zasebnikov; veletoki, meje velikih ljudstev, so vaši od izvira do izliva. Pa še to vam je premalo, ko s svojimi zemljišči obdajate morja; onkraj Jadranskega, Jonskega in Egej­ skega morja imate svoje zakupnike in upravitelje; velike hiše, ki so sicer bivališča velikih vojskovodij, imate za malovredno posest. Toda posedujte, kolikor hočete; vaše posestvo naj bo tako veliko kakor nekoč cela kraljevina; nagrabite, kolikor more­ te, vendar bo tega, kar ni vaše, zmerom več. Zdaj govorim z vami, katerih razkošnost in zapravljivost je prav tako nezmerna kakor lakomnost prvih. Vam kličem: ali ne bo nobenega jezera več, v katerem se ne bodo zrcalila slemena vaših vil? Nobene reke, da njenih bregov ne bi obrobljala vaša poslopja? Kjerkoli izvira topla voda, tam se bodo dvigala vaša prenočišča, služeča razkošju in pohoti. Kjerkoli se bo morska obala krivila v zaliv, boste takoj izkopali temelje za zgradbo, in kakor da nimate nikjer drugje prostora, si ga boste naredili sami in odrinili morje nazaj. Četudi prav povsod odsevajo vaša po­ slopja, zdaj zgrajena na gorah, od koder je širok razgled na pokrajine in morja, zdaj na ravnem, a tako visoka kakor gora,

352

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

tudi če jih še toliko zgradite, ima vendar vsak izmed vas le eno telo in še to prav majhno. Čemu toliko sob in spalnic, ko ležite samo v eni? Česar ne uporabljate, to ni vaše. Slednjič prehajam k vam, katerih nenasitna požrešnost razis­ kuje zdaj morja zdaj dežele ter zasleduje s trnki, pastmi, z vsa­ kovrstnimi mrežami in z velikim naporom živali, ki nimajo miru pred vami, dokler se jih ne naveličate. In vendar, kako malo okusijo vaša od samega uživanja otopela usta pri tistih gostijah, ki vam jih pripravi toliko rok! Kako malo užije od divjačine, ki je bila ujeta z veliko nevarnostjo, gospod sam, ki ima pokvarjen želodec, tako da se mu vsaka jed gnusi! Koliko od daleč pripe­ ljanih ostrig spolzi v vaš nenasitni želodec? Vi nesrečniki, ali ne razumete, da je vaša lakota večja kakor vaš želodec?« Govori drugim tako, da boš to sam slišal, medtem ko go­ voriš, piši, da boš to sam bral, medtem ko pišeš. Vse obrni sebi v prid, da bi se poboljšal in zadušil divje strasti. Potrudi se, ne da bi kaj več vedel, ampak da bi se česa boljšega naučil.

xc. P i s mo Kdo more dvomiti, moj Lucilij, da dolgujemo življenje ne­ smrtnim bogovom, to, da prav in dobro živimo, pa filozofiji? Da dolgujemo filozofiji toliko več, kolikor je dobro življenje večja dobrota kakor le življenje? To bi bilo nesporno, ko nam filozofije same ne bi bili dali bogovi; njenega znanja niso dali nikomur, sposobnost za to pa vsem. Kajti ko bi bili tudi znanje dali vsa-

353

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

komur in bi se modri že rodili, bi modrost izgubila najboljše, kar ima, namreč, da ni nekaj naključnega. Tako pa je v njej dra­ goceno in veliko to, da človeku ne pripade kot nekaj naključne­ ga, da jo vsak dolguje sam sebi, da je ne išče pri drugem. Kaj bi mogel ceniti pri filozofiji, ko bi si jo moral priberačiti od drugih? Njena edina naloga je najti resnico o vsem, kar je božje in člove­ ško. Od nje se nikoli ne oddaljijo bogaboječnost, hvaležnost, pra­ vičnost in vse drugo spremstvo med seboj povezanih kreposti. Filozofija uči častiti bogove, ljubiti ljudi, kaže, da je naj višja oblast v rokah bogov, med ljudmi pa je bratovska skupnost, ki je bila toliko časa neprizadeta, dokler je ni raztrgala lakomnost in ni postala vzrok revščine celo tistim, ki jih je najbolj obogatila. Pre­ nehali so namreč imeti v lasti vse, ko so si želeli imeti nekaj svo­ jega. Toda prvi ljudje in njihovi najbližji potomci so nepokvar­ jeni sledili naravi. Narava jim je bila vodnica in zakon, prepustili so se razdsodbi tega, kar je boljše; kajti narava hoče podrejati slabše boljšemu. Na čelu nemih čred stojijo ali največje ali najsilnejše živali. Pred čredo živine ne stopa shiran bik, marveč tak­ šen, ki po velikosti in krepkih mišicah prekaša vse druge samce; čredo slonov vodi najimenitnejši; med ljudmi velja najboljši za največjega. Zato so ljudje, kadar so si volili voditelja, gledali na duha, in zato so bila najsrečnejša tista ljudstva, pri katerih je bil najboljši tudi najmogočnejši. Kajti kdor misli, da ne more storiti ničesar kakor to, kar mora, lahko dela vse, kar hoče. Zato meni Pozejdonij, da je bila vlada v tisti dobi, ki jo ime­ nujemo zlato, v rokah modrijanov. Ti so zavračali vsako nasilje ter ščitili slabotnejše pred močnejšimi; svetovali so in odsveto­ vali, kadar je bilo treba, ter kazali, kar je bilo koristno in škod-

354

Š T I R I N A J S T A

K N J I G A

ljivo. Njihova modrost je skrbela, da njihovim nič ni manjkalo; njihov pogum in hrabrost sta odvračala nevarnosti, njihova drobrotljivost je bogatila in olepšavala življenje podložnikov. Vladanje je bilo uradna dolžnost, ne nasilje. Nihče ni poskušal uporabljati svoje oblasti zoper tiste, ki so mu jo dali. Nihče ni želel in tudi ni imel vzroka, da bi delal krivico, ker so se vsi radi pokoravali tistemu, ki je dobro vladal; in nobena kraljeva grožnja tistim nepokornim ni bila hujša, kakor da se bo odrekel svojemu prestolu. Ko pa seje zaradi popačenosti ljudstva kralje­ stvo sprevrglo v tiranijo, se je pokazala potreba po zakonih, ki pa so jih v začetku še zmerom dajali modrijani. Solon, ki je po­ stavil Atene na osnovo enakopravnosti, je bil eden od sedmih filozofov,102 ki so sloveli po svoji modrosti. Likurg bi bil kot osmi vstopil v tisto sveto število, ko bi se bil rodil v istem času; hvalijo se zakoni Zalevka in Haronde. Ta sta se ne na forumu in ne v dvoranah pravnikov, ampak v tihem, častitljivem krogu Pitagore naučila tistih zakonov, ki sta jih predpisala takrat cvetoči Siciliji in Grkom v Italiji. Toliko se s Pozejdonijem strinjam. Ampak da je filozofija iznašla tudi tiste umetnosti, ki se jih poslužuje vsakdanje življe­ nje, ne bi rad dopustil in tudi ne zahteval slave za takšno roko­ delstvo. »Ona,« pravi, »je učila ljudi, ki so bili raztreseni, ki so prebivali v pletenjačah ali v kaki skalni votlini ali v izvotljenem drevesem deblu, zidati hiše!« Jaz sem prepričan, da si filozofija ni izmislila teh drznih stavb, ki presegajo stavbe velikih mest. 102

Mednje so redno prištevali Talesa, Bianta, Pitaka in Solona, namesto preostalih treh, Kleobula, Periandra in Hilona, včasih nastopajo drugi, na primer Anaharzis in Mizon.

355

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Mislim tudi, da ni naredila tistih ribnikov, kamor zapirajo ribe zato, da ne bi grdo vreme ogrožalo požrešnosti in da bi imela razkošnost, čeprav bi morje še tako besnelo, svoje varne zalive, kjer bi lahko krmila vse vrste rib. Kaj praviš? Da je filozofija učila ljudi imeti ključavnice in ključe? Kaj bi bilo to drugega kakor dati lakomnosti potuho? Ali je filozofija zgradila tiste velike hiše, ki so tolika nevarnost za prebivalce? Mar ne bi bilo dovolj, če bi imeli ljudje kakršnokoli varno streho nad seboj ter si iskali kako naravno zavetišče, ki bi ga mogli doseči brez vsake umetnosti in težave? Verjemi mi, da je bila srečna doba tista pred arhitekti in stavbeniki. Vse to je nastalo, ko se je porajala razkošnost; takrat so začeli stavbni les žagati v kvadrate in z veščo roko tesati trame; prej so cepljivo jim deblo na dvoje razklale zagozde .103

Niso namreč še delali pokritih prostranih obednic za slav­ nostne gostije in niso z dolgo vrsto vozov dovažali smrek in jelk, tako da so se tresle ceste, da bi iz njih naredili nad obednico strop, težak od zlata. Le nekaj podpornih tramov je držalo kočo pokonci: po gostem vejevju, položenem poševno veja na vejo, in po listju je odtekala voda, pa naj so bili še tako hudi nalivi. Pod takimi stre­ hami so živeli, toda brez skrbi; pod streho iz trstja so prebivali svobodni ljudje, pod marmorjem in zlatom pa prebiva sužnost. Tudi v tem se ne strinjam s Pozejdonijem, ko meni, da so si modrijani izmislili železno rokodelsko orodje, kajti potemtakem bi lahko imenovali modrijane tudi tiste, ki 103

Vergilij, Georgika, 1,144 (prev. M. Marinčič).

356

Š T I R I NAJ S T A

KNJ I GA

km alu iznašli so zanke za lov, začeli loviti ptice z om elo, s sledn iki zapirati dolge soteske.104

Vse to je namreč iznašla človeška prekanjenost, ne modrost. Tudi s tem se ne strinjam, da bi bili modrijani tisti, ki so iznašli rudnike železa in rud, ko je zaradi gozdnih požarov razbeljena zemlja raztopila in razlila prav na površju ležeče žile. Take stvari iznajdejo ljudje, ki se ukvarjajo z njimi. Niti vprašanje, ali so začeli ljudje prej uporabljati kladivo ali klešče, se mi ne zdi tako bistroumno kakor Pozejdoniju. Oboje in vse drugo, kar se mora iskati z upognjenim telesom in duhom, čigar pogled je usmerjen na zemljo, je iznašel nekdo, ki je bil bistrega, a ne velikega in vzvišenega duha. Modrijan se je od nekdaj znal skromno preživ­ ljati, mar ne? Saj še v našem času želi, da bi bil z malim zado­ voljen. Prosim te, kako se ti spodobi občudovati Diogena in Dedala? Kateri se ti zdi moder? Tisti, ki je iznašel žago, ali tisti, ki je videl dečka piti iz prgišča, pa je takoj vzel čašo iz torbice, jo razbil in takole zmerjal samega sebe: »Kako dolgo sem ne­ umnež nosil s seboj nepotrebno posodo?« Mož, ki je zlezel v sod in je v njem poležaval? In dandanes - katerega imaš za bolj modrega, tistega, ki je iznašel, kako se da iz skritih cevi poga­ njati dišeče snovi v neizmerno višino, tistega, ki napolni kanale s hipoma pridrlo vodo in jih spet izsuši ali ki naredi nad obednico gibljiv strop, tako da je videti zmerom drugačen, ali pa tistega, ki drugim in samemu sebi kaže, kako nam narava ni naložila nič trdega in težkega, kako moremo stanovati tudi brez 104

Vergilij, Georgika, 1 ,139-40 (prev. M. Marinčič).

357

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

obdelovalcev marmorja in brez tesarja, kako smo lahko oblečeni tudi brez svilenega blaga ter imamo za svojo potrebo vsega dovolj, če smo zadovoljni s tem, kar nosi zemlja na svoji površini? Če bo svet pripravljen poslušati tega moža, bo vedel, da je kuhar prav tako odveč kakor vojak. Modri ali vsaj modrim podobni so bili tisti ljudje, ki jim nega telesa ni prizadevala truda. Kar potrebujemo, nam dela le malo skrbi, za naslado pa se moramo truditi. Nobenih umetni­ kov ne boš potreboval, če se boš ravnal po naravi. Narava ni hotela, da bi bili preveč zaposleni in v skrbeh, vse nam je pripra­ vila za to, k čemur nas sili. »Mraz je neznosen nagemu telesu.« Kako torej? Mar nas ne morejo kožuhi divjih in drugih živali dovolj in več ko dovolj varovati pred mrazom? Mar se ne pokri­ vajo mnoga plemena z drevesnimi skorjami? Mar ne spletajo ptičjih peres za svoja oblačila? Mar se ne oblači velik del Skitov še dandanes v lisičje in kunje krzno, ki je mehko, če ga potiplješ, in ne prepušča mrzlih vetrov? »Ampak proti sončni pripeki poleti seje treba zavarovati z gostejšo senco.« Mar ni že v davnih časih narava veliko hribov izvotlila, da so v njih nastale globoke jame? Mar niso ljudje nekoč spletali protja, ga zamazali s slabo ilovico, potem pa napravili streho iz trstja ali slame ter dobro preživeli zimo, ker je dež odtekal po nagnjenih straneh? Mar se ne skrivajo plemena ob Sirtah v jame, ker zoper sončno pripeko nobena streha ne pomaga, ampak edinole suha zemlja? Narava ni bila tako neprijazna, da bi človeku, ko je vsem drugim bitjem dala lahko življenje, edinemu odrekla življenje brez toliko umet­ nosti. Nič tako hudega nam ni naložila; ničesar nam ni treba mukoma iskati, da bi si podaljšali življenje. Vse, za kar smo se

358

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

rodili, je pripravljeno. Mi pa smo si vse otežili, ker smo se lahkega naveličali. Stanovanje, obleka, nega telesa, hrana in vse, kar nam je zdaj postalo tako pomembno opravilo, nam je bilo tako rekoč pri roki, vse smo lahko imeli zastonj, če smo se le količkaj potrudili. Kajti potreba je bila merilo vsega. Mi smo vse to napravili za nekaj dragocenega, čudovitega, kar se more doseči samo z velikimi in mnogimi umetnostmi. Narava lahko da, kar zahteva. Razkošnost je odpadla od narave, vsak dan se sama razdraži in raste že toliko človeških dob ter ustvarja ta­ lente, da bi pospeševala grehote. Najprej je začela hrepeneti po nepotrebnem, nato po nasprotnem, nazadnje je prodala duha telesu in mu velela, da mora služiti njegovim nasladam. Vse tiste umetnosti in obrti, ki z velikim hrumom gospodarijo po mestu, opravljajo posle telesa; vse, kar se mu je nekoč dajalo kot sužnju, se mu zdaj pripravlja kot gospodarju. Zato vidimo tu delavnice tkalcev, tam kovačev, tu pripravljajo mazilarji dišeče olje, tam spet učitelji učijo razuzdane plese in nespodobne pesmi. Ni več tistega naravnega merila, ki je omejevalo poželenja na to, kar je nujno potrebno. Že velja za kmečko in ubožno, če človek ne zahteva več kot to, kar mu zadostuje. Neverjetno je, moj Lucilij, kako lahko sladak govor odvrne celo velike može od resnice. Glej, Pozejdonij, ki je po mojem mnenju eden izmed tistih, ki so največ storili za filozofijo, želi najprej opisati, kako se nekatere niti sesukajo, nekatere pa na­ lahno in rahlo vlečejo, potem, kako se osnova ravno napne z obešenimi utežmi, kako čolniček zveže votek, nato pa pravi, da so tudi tkalstvo iznašli modrijani, pozablja pa, da je ta finejši način tkanja šele poznejša iznajdba, pri kateri je

359

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

tkanje vpeto v statve, osn ovo pa m otek razgrinja, vdeva z ostrim čolničkom se votek m ed nitje osnovno, zobci s širokim greben om nato ga potisn ejo k robu .105

Kaj bi šele bilo, ko bi videl današnje tkalske stroje, na katerih se izdelujejo oblačila, ki telesa skoraj nič ne skrivajo in mu nič ne koristijo, pa tudi sramežljivosti niso v prid? Nato preide k polje­ delcem ter prav tako zgovorno popisuje, kako razbrazdijo zem­ ljo s plugom in še enkrat preorjejo, da bi se zrahljana zemlja tem laže odprla koreninam, kako nato sejejo seme in z roko oplevejo njivo, da ne bi pognal plevel in zadušil setve. Tudi to, pravi, je delo modrijanov, kakor da ne bi poljedelci še dandanes iznašli marsikaj novega, s čimer se poveča rodovitnost. S tem pa še ni zadovoljen, temveč pošlje modrijana celo v mlin. Pripoveduje, kako je, posnemajoč naravo, začel delati kruh. »Žitna zrna,« pra­ vi, »ki jih denemo v usta, razdrobijo trdi zobje, ki se srečujejo med seboj, in to, kar pri tem izpade, prinese jezik spet med iste zobe, nato pa se pomeša s slino, da laže polzi skozi gladek poži­ ralnik. Ko pride v želodec, se tam prekuha z njegovo vročino, po­ tem šele preide v telo. Po tem zgledu se je nekdo ravnal ter po­ ložil hrapav kamen na hrapav kamen, posnemajoč zobe, katerih en del je negibljiv in čaka na gibanje drugega: s trenjem obeh kamnov se zrna drobijo in to večkrat obnavlja, dokler ni zrnje popolnoma zmleto. Potem je zmočil moko z vodo, vse dobro pregnetel ter napravil kruh, ki ga je spočetka pekel v vročem 105

V izvirniku so to nekoliko prirejeni verzi iz Ovidijevih Metamorfoz (VI, 55-58).

360

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

pepelu ali na razbeljeni glini; šele pozneje so iznašli ljudje kruš­ ne peči in druge naprave, ki so se dale poljubno razgreti.« Malo je manjkalo, da ni rekel, da so tudi čevljarstvo izumili filozofi. Vse to si je izmislil razum, toda ne višji razum. To so iz­ najdbe človeka, ne modrijana, prav tako kakor ladje, s katerimi plovemo po velikih rekah in morjih, če pritrdimo nanje jadra, da zajemamo z njimi pritisk vetrov, na zadnji konec pa krmila, ki obračajo ladjo zdaj v to, zdaj v ono smer. Zgled so dale ribe, ki jih usmerja rep, da se naglo gibljejo zdaj sem, zdaj tja. »Vse to,« pravi, »je sicer izumil modrijan, toda ker mu je bilo pre­ malenkostno, da bi se sam s tem ukvarjal, je to predal navadnim delavcem.« Ne, to so iznašli prav tisti, ki se še dandanes ukvar­ jajo s tem. Marsikaj pa je nastalo, kakor vemo, šele v našem času: na primer okna, ki prepuščajo jasno svetlobo skozi pro­ zorne šipe, dalje od tal privzdignjene kopeli in v stene vdelane cevi, skozi katere se širi toplota enakomerno navzgor in na­ vzdol. Kaj bi govoril o marmoru, od katerega se bleščijo svetišča in hiše? Ali pa o mogočnem, zaokrogljenem in zglajenem kam­ nitem slopovju, ki nosi stebrišča in strehe poslopij, kjer je pro­ stora za cel narod? Čemu bi omenjal pisne kratice, s katerimi lahko ujameš še tako nagel govor in roka dohiteva hitrost jezi­ ka? To so iznajdbe najnižjih sužnjev: modrost sedi više in ne uči rok, ampak je učiteljica duha. Ali želiš vedeti, kaj je prinesla na dan, kaj je ustvarila? Ne nespodobnih telesnih kretenj, ne raznih tonov trobente ali flavte, ki se s pihanjem zlijejo v melodijo; ne ukvarja se z orožjem niti z zidovi niti s čim drugim, kar je koristno v vojni; naklonjena je miru ter kliče človeški rod k slogi. Ni rokodelka, ki izdeluje orodje za vsakdanje potrebe. Kaj ji

361

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

prisojaš takšne malenkosti? V njej vidiš umetnico življenja. Sicer ima vse druge umetnosti pod svojo oblastjo, kajti kdor je gospo­ dar nad življenjem, temu služi tudi vse, kar življenje krasi. Sicer pa je njen cilj blaženost; tja vodi, tja odpira poti. Kaže, kaj je resnično zlo in kaj je zlo le na videz, osvobaja duha nečimrnosti in mu daje pravo velikost, nadutost pa, ki se baha z ničevostmi, ponižuje, ne pusti, da ne bi vedeli, kakšna razlika je med velikim in nadutim, uči nas, da bi poznali vso naravo in njo samo. Po­ jasnjuje, kaj so bogovi in kakšni so, kaj je podzemlje, kaj so lari in duhovi zaščitniki, ki so v višja bitja povzdignjene duše, kje bivajo, kaj delajo, kaj zmorejo in kaj hočejo. To so njena razo­ detja, s katerimi nam odpira ne morda svetišča enega mesta, marveč neizmerno svetišče vseh bogov, svet, katerega prave božje podobe odkriva, da jih vidimo, kajti naš vid je presla­ boten, da bi pregledal tako veliko prizorišče. Nato se vrača na začetek vseh stvari, na večni razum, ki biva v vsem, na tisto silo, ki daje vsakemu semenu njegovo pravo rast in obliko. Potem raziskuje bistvo duše, od kod izhaja, kje, kako dolgo je in koliko delov ima; nato preide od telesnega k netelesnemu, pretresa resnico in njene dokaze; naposled raziskuje, kako je treba razločevati, kaj je dvoumno v življenju ali v besedah, kajti v obojem je resnično pomešano z napačnim. Trdim, da se modrijan ni odtegnil (kakor se zdi Pozejdoniju) tistim umetnostim, ampak da se z njimi sploh ni nikoli ukvarjal. Ničesar namreč ne bi smatral za vredno iznajdbe, kar bi bilo po njegovem mnenju nevredno trajnega obstoja: ničesar ne bi vzel, kar bi moral spet odložiti. »Anaharzis,« pravi, »je izumil lon­ čarski kolovrat, ki s svojimi obrati oblikuje posode.« Ker pa

362

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

najdemo lončarski kolovrat že pri Homerju,106 se mu zdijo manj resnični tisti verzi kakor pa pripovedka. Jaz ne trdim, da je bil Anaharzis iznajditelj tega, in če je bil, je sicer to iznašel filozof, toda ne kot filozof, kakor filozofi marsikaj delajo, ker so ljudje, ne zato, ker so filozofi. Misli si, da je filozof dober tekač: v teku bo vse prehitel, ker je uren, ne ker je moder. Želel bi pokazati Pozejdoniju kakega pihalca stekla, ki s pihanjem daje steklu najrazličnejše oblike, kakršne bi komaj storila vešča roka. To se je iznašlo, ko ni bilo nobenega filozofa več. »Demokrit,« pravi dalje, »je baje iznašel umetnost obokanja, ki celo lok iz kamnov, ki se polagoma vrstijo v krivulji, utrdi s kamnom sklepnikom.« Rekel bi, da je to napak. Kajti prav gotovo so bili že pred Demokritom mostovi in velika vrata, ki so zgoraj skoraj zmerom obokana. Dalje ste pozabili, da je isti Demokrit iznašel umetnost, kako se da zmehčati slonova kost, kako se da z žganjem spre­ meniti peščenec v smaragd; s takim taljenjem še dandanes spre­ minjajo primerne kamne v barvaste. Recimo, da je to iznašel modrijan, vendar pa ne, ker je bil moder; kajti modrijan dela marsikaj, kar dela prav tako dobro ali pa še spretneje in bolje tudi še tako nemoder človek. Sprašuješ, kaj je torej modrijan raziskal in odkril? Najprej resnico in naravo, ki je ni opazoval kakor druga bitja z očmi, ki so preslabe, da bi videle, kar je božje; potem zakone življenja, ki so obče veljavni; učil je ne le poznati bogove, ampak jih tudi ubogati ter sprejemati, kar je naključno, tako, kakor da je ukaza­ no od bogov. Prepovedal je vdajati se lažnim mnenjem ter je s 106

Iliada, XVIII, 600-1.

363

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pravilno oceno določil vsaki stvari pravo vrednost. Zavrgel je vse nasladnosti, ki so pomešane s kesanjem, in hvalil samo take dobrine, ki so neminljive. Dokazal je, da je najbolj srečen tisti, ki sreče ne potrebuje, in najmogočnejši tisti, ki ima sebe v oblasti. Ne govorim o oni filozofiji,107 ki je postavila državljana zunaj domovine in bogove zunaj sveta ter darovala krepost nasladi, marveč o tisti, ki ne smatra za dobro ničesar, kar ni nravno dobro, ki se ne da pridobiti niti z darili kakega človeka, niti z darili sreče, ampak je njena cena prav v tem, da se za nobeno ceno ne da ujeti. Ne verjamem, da je bila ta filozofija v onem surovem veku, ko še ni bilo umetnosti in so se ljudje učili koristnega le z upo­ rabo samo. V onih srečnih časih, ko so darovi narave ležali tako rekoč na cesti v uživanje vsem brez razlike, preden sta lakomnost in razkošnost ljudi razdružili, da so se iz skupnosti razšli in se vrgli na ropanje, še ni bilo filozofov, četudi so tisti možje delali, kar morajo delati filozofi. Gotovo ne bo nihče bolj cenil nobe­ nega drugega stanja človeškega rodu; in komur bog dovoljuje urejati, kar je zemeljsko, in dajati ljudstvom nravstvene zakone, ta ne bo hvalil nič drugega kot to, kar je bilo baje takrat, ko ... niso si km etje p odjarm ljali zem lje,

tudi posesti nihče ni sm el zazn ačiti z m ejnikom , vsi so delali v sku pn o korist, prav vsem pa je zem lja, ne da hi kdo kaj terjal od nje, radodarno d ajala . 108 107

O epikurejstvu.

ms

Vergilij, Georgika, 1,125-28 (prev. M. Marinčič).

364

Š T I R I NAJ S T A

KNJ I GA

Kaj je bilo srečnejše kot tisti človeški rod? V skupnosti so uživali naravo; ta je bila kakor mati in je imela vsega dovolj za vse; nikoli ni bila nobena posest tako varna kakor takratna posest v skupnosti. Kako naj ne imenujem najbogatejšega tistega člove­ škega rodu, pri katerem ne bi mogel najti siromaka? Toda v to najbolje urejeno življenje je vdrla lakomnost ter je iz vsega na­ redila tuje imetje, ker je to in ono razdeljevala ter hotela imeti zase. Lakomnost je vpeljala revščino, in ker je hotela imeti pre­ več, je vse izgubila. Naj se je še tako trudila, da bi spet dobila nazaj, kar je izgubila, naj je pripajala njivo k njivi in preganjala soseda z njegove posesti bodisi z denarjem, bodisi s silo, naj je razširjala svoja polja v cele province ter imenovala svojo last toliko zemlje, da jo je človek komaj prehodil - nobeno razširjenje mej nas ne bo pripeljalo nazaj tja, od koder smo prišli. Če bomo storili vse, bomo imeli veliko; prej smo imeli vse. Neobdelana zemlja je bila bolj rodovitna in radodarna ljudstvom, ki niso plenili. Nič manj ni veselilo ljudi, da so to, kar je ustvarila na­ rava, našli, kakor da so najdeno pokazali svojemu bližnjemu; nihče ni mogel imeti preveč ali premalo, vse so si složno razde­ ljevali. Močnejši še ni položil roke na slabšega; lakomnež še ni skrival tega, kar je imel brez koristi, in tudi ni jemal drugemu, kar je ta potreboval; vsak je skrbel za drugega kakor sam zase. Orožje je počivalo in s človeško krvjo neoskrunjene roke so bile sovražne samo divjim živalim. Tisti, ki jih je gosto drevje varo­ valo pred sončno pripeko, ki so prebivali zavarovani proti hudi zimi ali proti deževnim nalivom pod revno streho iz vej in listja, so preživljali mirne noči brez vzdihovanja. Mi pa se valjamo v skrbeh na škrlatnih posteljah in skrbi nas prebujajo s svojimi

365

P i s m a p r i j a t e l j u Luc i li j u

ostrimi bodicami; o, kako sladko so spali na trdi zemlji! Nad njimi niso viseli stropi z vrezanimi okraski, ampak so nad njimi, ko so ležali na prostem, plavale zvezde in nebo je opravljalo veliko delo svojega okreta v tišini - krasen prizor noči! Podnevi in ponoči so lahko gledali to prelepo stavbo. Z veseljem so opa­ zovali ozvezdja, kako so se s sredine neba pomikala nizdol, medtem ko so druga vzhajala iz temine. Kako jih ne bi veselilo sprehajati se sredi tako široko raztresenih čudes? Vi pa se strese­ te pri vsakem ropotu nad vami in prestrašeni bežite, če kaj zašelesti za vašimi slikami. Niso še imeli hiš, tolikih kakor mesta. Cist zrak in prepih skozi odprte prostore, lahna senca pod skalo ali drevesom ter bistri studenci in potoki, katerih vode ni kvaril umetni vodovod ali cevi, ampak so tekli svobodno, ne da bi jim bila pot vsiljena, travniki, lepi brez umetnosti, sredi njih pa preprosta koča, ki jo je zgradila kmečka roka - to je bila hiša po naravi, v kateri so radi stanovali, ne da bi se je morali bati ali se bati zanjo. Zdaj pa so vzrok našega strahu največkrat naše hiše. Toda čeravno je bilo njihovo življenje tako lepo in so živeli brez hinavščine in prevare, niso bili modrijani, kolikor gre to ime tistim, ki opravljajo vzvišeno delo. Vendar ne bi zanikal, da so bili možje plemenitega duha, tako rekoč možje, ki so prišli naravnost iz rok bogov, kajti ni dvoma, da je še neizčrpani svet ustvaril boljše ljudi. Čeprav pa so bili vsi krepkejši in sposobnejši za delo, vendar niso bili vsi duševno popolni. Kajti krepost ni dar narave; umetnost je postati dober. Niso iskali zlata ne srebra ne prozornih kamnov v najgloblji zemeljski gošči; prizanašali so še nemim živalim, kaj šele, da bi človek ubil človeka, ne iz jeze, ne, ker se ga je bal, ampak samo iz naslade za oči. Niso še

366

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

imeli vezenih oblačil, niso še tkali zlata, tudi ga še niso kopali. Torej kaj? Ker niso poznali stvari, zato so bili nedolžni; velika razlika pa je, ali kdo noče grešiti ali grešiti ne zna. Manjkalo jim je pravičnosti, manjkalo jim je modrosti, manjkalo jim je zmer­ nosti in hrabrosti. Nekaj tem krepostim podobnega je imelo neolikano življenje, toda krepost osvoji samo izobraženega in poučenega duha, ki se s stalno vajo povzpne do najvišjega. Za to se sicer rodimo, toda brez tega; tudi v najboljšem je, preden ga izobrazimo, snov kreposti, ne pa že krepost sama.

XCI. Pi s mo Najin prijatelj Liberalis je zelo žalosten zaradi novice, da je požar upepelil našo naselbino Lugdun.109 Ta nesreča bi ganila vsakogar, kaj šele moža, ki svoje rodno mesto nadvse ljubi. Ta dogodek je povzročil, da se je začel spraševati o svoji duševni trdnosti, s katero se je, kot kaže, oborožil zoper tisto, o čemer je mislil, da utegne biti vzrok strahu. Če pa se te nepričakovane in skoraj nezaslišane nezgode ni bal, se ne čudim, ker je požar zadel že mnogo mest, a še nobenega uničil. Kajti če sovražnikova roka vrže ogenj na hiše, ta ogenj potem marsikje ugasne, in če­ prav zdaj pa zdaj spet zagori, vendar ne požre vsega tako, da ne bi nič ostalo za orožje. Tudi potres ni bil nikoli tako močan in poguben, da bi porušil cela mesta. Skratka, nikoli ni kakega 109

Požar je leta 65 uničil dobršen del mesta.

367

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

mesta zadel tako strašen požar, da ne bi kaj ostalo za drug požar. Toliko krasnih poslopij, katerih vsako zase bi bilo lahko v okras vsakemu mestu, je uničila ena sama noč, in v mirnem času se je zgodilo tisto, česar se nam niti v vojni ne bi bilo treba bati. Kdo bi to verjel? Medtem ko orožje povsod počiva, ko po vsem svetu vlada mir, moramo iskati Lugdun, na katerega so v Galiji kazali s ponosom. Vsem je usoda dovolila, da se, preden jih je zadela, bojijo tistega, kar bodo pretrpeli; vsemu velikemu je dano nekaj časa za pogin, tu pa je bila ena sama noč med velikim mestom in pogoriščem. Celo moja pripoved o njegovem uničenju je daljša, kot je trajalo uničenje. Vse to je hudo potrlo najinega Liberalisa, ki je sicer vedno trden in hraber v slehernem zlu, ki ga zadene. In ni brez vzroka tako potrt. To, česar nismo pričakovali, bolj tlači; kar je novo, poveča težo nezgod, in vsak smrtnik občuti bolečino tem bolj, če ga hkrati preseneti. Zato nas ne sme nič presenetiti, marveč si moramo vse že naprej predstavljati v duhu, ne le to, kar se po navadi zgodi, ampak tudi tisto, kar bi se utegnilo zgoditi. Mar je kakšna stvar, naj še tako imenitna, ki je usoda ne bi uničila, če to hoče? Česa ne bi toliko bolj napadala in razbijala, kolikor sijajnejše in lepše je? Kaj je usodi previsoko ali pretežko? Ne hodi vedno po isti poti, niti ne po nam vsem znani. Zdaj kliče naše lastne roke na pomoč proti nam, zdaj se zadovoljuje s svojo moč­ jo ter nam pripravlja nevarnosti, ki jih ne poznamo. Vsak trenu­ tek ji je dobrodošel, celo v nasladah se rojevajo vzroki bolečin. Vojna se vname sredi miru, kar bi nas moralo varovati, nam po­ vzroča strah in bojazen; iz prijatelja postane nasprotnik, iz za­ veznika sovražnik. V nenadne nevihte, hujše od zimskih vihar-

368

Š T I R I NAJ S T A

KNJ I GA

jev, se spremeni vedro poletno vreme. Brez sovražnika trpimo sovražnosti; in če ni drugih vzrokov za pogubo, si jo prevelika sreča poišče sama. Najzmernejše zadene bolezen, najkrepkejše jetika, najbolj nedolžne kazen, tiste, ki najbolj ljubijo samoto, pa hrupna gneča; naključje si pogosto izbere nova sredstva, da bi občutili njegovo moč, če smo že pozabili nanjo. Kar je dolga vrsta let trudoma in po milosti bogov zgradila, vse to razruši in uniči en sam dan. Mnogo časa je naklonil preteči nesreči, kdor ji je odkazal en dan; samo ura, samo trenutek zadostuje, da propadejo cele države. Za našo slabost in naše razmere bi bilo nekaj tolaž­ be, če bi vse poginjalo tako počasi, kakor je nastajalo, tako pa hiti vse naravnost v pogubo. Nič, kar je zasebnega, nič, kar je skup­ nega, ni trajno; usoda ljudi in mest je opoteča. Iz najlepšega miru se dvigne strah, in četudi ni od zunaj nobenih groženj, nas zade­ ne nesreča, od koder jo najmanj pričakujemo. Države, ki so se trdno držale med notranjimi in zunanjimi vojnami, se rušijo, četu­ di jih nihče ne zvrača. Kako malo je držav, ki so preživele svojo srečo? Zato je treba misliti na vse to in okrepiti duha zoper vse, kar bi utegnilo priti. Misli na izgon, na mučenje, na vojne, na bo­ lezni, na brodolom! Eno samo naključje te more iztrgati iz domo­ vine ali domovino iztgati tebi, te zanesti nekam v pustinjo, tudi more iz kraja, kjer bi se človek v gneči ljudi skoraj zadušil, na­ praviti puščavo. Vso človeško usodo moraš imeti pred očmi ter si predstavljati v duhu ne le to, kar se pogosto dogaja, ampak tudi tisto, kar se utegne zgoditi, če nočeš, da te ne bi omamilo kaj nenavadnega ali novega. O usodi je treba temeljito premisliti. Koliko mest v Aziji in Ahaji je porušil en sam potres? Koliko mest je pogoltnil v Siriji, koliko v Makedoniji? Kolikokrat je ta nezgoda

369

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

opustošila Ciper? Kolikokrat se je podrl Pafos? Pogosto smo sli­ šali poročila o uničenju celih mest, in kako majhen del vsega smo mi, ki nas takšna poročila pogosto dosežejo! Dvignimo se torej proti vsemu, kar je naključno; prepričajmo se, da vse, kar se uteg­ ne zgoditi, ni tako veliko, kakor govorijo. Pogorelo je bogato mesto, ponos provinc, katerim je pripadalo, a bilo hkrati ločeno od njih; ležalo je na enem samem, ne ravno visokem griču; celo sledove vseh teh mest, o katerih slišiš, da so velika in lepa, bo izbrisal čas. Mar ne vidiš, kako so že izginili temelji najslavnej­ ših mest v Ahaji in kako ni ostalo nič, iz česar bi se dalo spozna­ ti, da so nekoč bila? Ne minejo samo dela človeških rok, čas ne uniči le tistega, kar sta zgradili človeška umetnost in marljivost, tudi vrhovi gora se rušijo, cele pokrajine so se pogreznile, valo­ vi preplavljajo, kar je bilo nekoč daleč od morja. Silna moč ognja je izglodala hribe, iz katerih se je svetil, ogenj je najvišje vrhove, tolažbo mornarjev, in visoke razgledne stolpe podrl do tal. Celo to, kar je ustvarila narava, ne uide propadu, in zato moramo propad mest ravnodušno prenašati. Mesta stojijo, da bodo pa­ dla, vsa čaka tak konec. Predolgo bi bilo naštevati vsa pota uso­ de. Samo eno vem: vsa človeška dela so obsojena na umrljivost, živimo sredi tega, kar bo moralo poginiti. Tako in podobno tolažim najinega Liberalisa, ki z nepopisno ljubeznijo objema svoje rodno mesto, ki se je porušilo morda zato, da se bo zopet dvignilo kot večje in boljše. Pogosto so nezgode pripravile prostor boljši usodi: marsikaj je padlo, da bi se povzpelo više. Timagen, nenaklonjen sreči našega glavnega mesta, je imel navado reči, da obžaluje požare v Rimu samo zato, ker ve, da bo nastalo nekaj boljšega kot to, kar je pogorelo.

370

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

Tudi v tem mestu Lugdunu bodo bržkone vsi tekmovali, da bi zgradili kaj večjega in višjega, kakor je bilo to, kar so izgubili. O, da bi se to zgodilo pod srečnejšimi božjimi znamenji in da bi bilo trajno, zgrajeno za dalj časa! Kajti odkar je bila ustanovljena ta naselbina, je preteklo že sto let, doba, ki je tudi človeku komaj dosegljiva. Plank jo je ustanovil, potem pa je zaradi njene ugod­ ne lege število prebivalcev raslo. In vendar je utrpela najhujše nezgode v mejah človeške starosti. Zato se naj naš duh oblikuje tako, da bo razumel svojo usodo in jo voljno prenašal ter vedel, da si usoda vse upa, da si lasti enako pravico do kraljestev kakor do kraljev, enako pravico do mest kakor do ljudi. Zaradi tega ne smemo biti nejevoljni; stopili smo v tisti svet, kjer se pač živi po teh zakonih. Če ti je to všeč, potem se ukloni, če ti ni, pojdi, kamor hočeš. Nejevoljen bodi, če se ukrene kaj krivičnega iz­ ključno le proti tebi. Toda če veže najvišje in najnižje ista nujnost, se sprijazni z usodo, ki vse razrešuje. Ne smeš nas meriti po gomilah in tistih spomenikih, ki stojijo ob cestah in so po veli­ kosti različni: pepel napravi vse ljudi enake. Neenaki se rodimo, enaki umiramo. Enako govorim o mestih, kar govorim o nji­ hovih prebivalcih. Ardea je bila prav tako osvojena kakor Rim. Ta, ki je ustanovil človeško pravo, nas je po rojstvu in odličnem imenu razločil od drugih samo za čas, dokler živimo. Ko pa dospemo na cilj vseh smrtnikov, pravi: »Proč z ošabnostjo! Za vse, ki tlačijo zemljo, velja isti zakon.« V tem smo si vsi enaki, da moramo vse trpeti. Nihče ni slabotnejši od drugega, nihče ne ve, kaj bo jutri z njim. Makedonski kralj Aleksander se je začel učiti geometrije nesrečnik, da bi od nje izvedel, kako majčkena je zemlja; od

371

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

nje se je prav malo naučil. Nesrečnik mu pravim zato, ker je moral spoznati, da nosi svoj priimek po krivem, kajti kako more biti kdo velik na tako majhnem prostoru? »Uči me česa lahkega,« je rekel. Njegov učitelj pa mu je rekel: »To je za vse enako težko.« Tako, si misli, govori tudi narava: »To, nad čimer se pritožuješ, je za vse enako. Nikomur ne morem dati česa lažjega, vsak pa si more to sam olajšati, če hoče.« Kako? Z ravnodušnostjo? Čutiti moraš bolečine, biti moraš lačen in žejen, moraš se starati (če ti je usojeno dlje časa živeti med ljudmi), moraš biti bolan, marsikaj moraš izgubiti in poginiti. Ne smeš pa verjeti ljudem, ki te obkrožajo in robantijo: nič od vsega tega ni zlo, nič ni trdo in neznosno. Tega se bojimo nekako po dogovoru; smrti se bojimo kakor govorice. Kaj pa je bolj neumno kakor človek, ki se boji besed? Lepo pravi naš Demetrij: »Kar govorijo nespametni ljudje, za to se menim to­ liko kakor za vetrove, ki uhajajo iz trebuha. Kaj mi je do tega, ali govorijo bedaki zgoraj ali spodaj?« Kako neumno se je bati, da bi me nesramneži osramotili! Kakor pa se bojite govorice brez vzroka, tako se bojite tudi vsega tistega, česar se ne bi bali, če vam tega ne bi velevala govorica ljudi. Mar bi pošten mož trpel škodo, če bi ga blatila krivična govorica? Tudi smrti ne sme škodovati takšna govorica; tudi smrt je nezasluženo na slabem glasu. Nihče od vseh, ki jo obtožujejo, je ni še izkusil. Lahkomiselno je obsojati nekaj, česar ne poznaš. To pa veš, koliko ljudem je blaga in koristna, koliko ljudi reši muk, uboš­ tva, žalosti in naveličanosti. V nikogaršnji oblasti nismo, če je v naši oblasti smrt.

372

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

XCII. Pi s mo Mislim, da sva si edina v tem, da pridejo zunanje stvari telesu prav, da negujemo telo zavoljo duše in da je v duši nekaj, kar nas razgiba in preživlja, ter nam je dano z njo nekaj posebne­ ga. V tem posebnem je nekaj nerazumnega in nekaj razumnega. Prvo je podložno drugemu: to pa je edino, kar ni odvisno od ničesar drugega, ampak obstoji samo zase. Kajti kakor božji razum vse presega, tako naš razum presega vse in ni ničemur podrejen, ker izvira iz istega vira. Če sva si v tem edina, sva si edina tudi v tem, da je srečno življenje odvisno samo od tega, ali je naš razum popoln. Kajti samo ta razum ne uklanja duha, ampak ga trdno postavlja proti usodi; naj se dogaja karkoli, smo brez strahu in skrbi. To pa je edino dobro, kar ne more trpeti pomanjkanja. Pravim, da je srečen edinole tisti, kogar nič ne manjša. Visoko sedi in se ne opira na nič drugega kakor samo nase, kajti kogar drži pokonci tuja pomoč, ta lahko pade. Če je drugače, bo marsikaj, kar ni naše, dobilo oblast nad nami. Kdo pa želi biti odvisen od sreče ali kdo, ki je pameten, občuduje na sebi to, kar ni njegovo? Kaj je srečno življenje? Brezskrbnost in stalni dušni mir. Tega bomo dosegli, če duša vzvišeno misli in trdno drži, kar je spoznala za dobro. Kako pa se to doseže? Če dodobra spoznamo resnico, če se v svojih dejanjih držimo reda, prave mere, spodobnosti ter poštenosti in dobre volje, ki se vedno ravna po pameti in se od nje nikoli ne oddalji ter zasluži ljubezen in občudovanje.

373

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Slednjič poslušaj, kako ti bom to povedal prav na kratko: mo­ drijanov duh mora biti tak, kakršen bi se spodobil bogu. Kaj more pogrešati tisti, ki ima vse, kar je nravno dobro? Kajti če bi to, kar ni nravno dobro, kaj prispevalo k sreči, bi srečno življenje obstajalo le v tem, s čimer je nezdružljivo. In kaj bi bilo bolj sramotno in nespametno, kakor če bi hoteli to, kar je last pamet­ ne duše, spletati iz samih neumnosti? Vendar pa nekateri mislijo, da se da najvišje dobro še po­ večati, češ da ni popolno, če se temu upirajo naključja. Celo Antipater, ki ga štejemo k velikim učiteljem te šole, pravi, da lahko nekaj prisoja tem zunanjostim, toda le prav malo. Kaj bi ti rekel, če kdo ne bi bil zadovoljen z dnevno svetlobo, pa bi si želel, da sveti k temu še majčken ogenj? Kaj naj pomeni ob jasni svetlobi sonca takšna drobcena iskra? Če nisi zadovoljen s samo krepostjo, si moraš želeti, da bi se k temu pridružil ali tisti mir, ki ga Grki imenujejo aochlesia, ali pa naslada. Prvo je sprejemlji­ vo, kajti duh, ki ga nič ne nadleguje in obtežuje, lahko opazuje naravo, ono drugo, naslada, pa je značilnost živali; pridajamo razumnemu nerazumno, častnemu nečastno. Mar je prijeten telesni občutek tako zelo pomemben? Zakaj se torej obotavljate reči, da je tisto, kar godi nebnici v ustih, dobro za človeka? In tega boš prišteval med ljudi - ne bom rekel može - , ki jim je najvišje dobro v vonjavah, barvah in tonih? Ven z njim iz števila najplemenitejših in bogovom najbližjih živih bitij; on spada med živali, ki se veselijo samo dobre krme. Nerazumni del naše duše ima dva dela, eden je strasten, častihlepen, neukrotljiv, v njem je sedež strasti; drugi je ponižen, medel in vdan nasladam. Prvega, čeprav je razuzdan, vendar pa boljši, vsakakor pa krep-

374

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

kejši in bolj vreden moža, smatrajo epikurejci za neogibno po­ trebnega za srečno življenje, njemu naj streže razum; s tem so dobrino najplemenitejšega bitja ponižali v nekaj nizkega, v zmes različnih, slabo ubranih sestavin, kakor je na primer Skila, o kateri pravi naš Vergilij: Spredaj je taka kot človek , m ladenka s prelepim i prsm i , zadaj pa riba z ogrom nim telesom , njen rep je podoben repu delfina, a trebuh je tak kakor m orskega volka.™

Vendar pa so tej Škili pripojene samo živali, divje, strašne in hitre, toda iz kakšnih pošasti so oni sestavili modrost? »Prvi del človeka je krepost sama; njej se vsiljuje nekoristno, malo­ pridno meso, ki je sposobno le sprejemanja hrane,« pravi Pozejdonij. Tista božanska krepost prehaja v opolzkost in njenim višjim, častitljivim in božanskim delom se pritika lena in ne­ spretna žival. Tisti blaženi mir, pa naj bo že tak ali drugačen, sicer ne da duši ničesar, vendar pa odstranja ovire, čutna naslada pa dušo slabi in ji jemlje vso moč. Kje boš našel tako nasprotujoča si telesa? Kar je najkrepkejše, temu se pritika najslabotnejše, kar je najbolj resno, temu se daje, kar je najmanj resno, in kar je najsvetejše, se onečašča z nezmernostjo in krvoskrunstvom. »Kaj pa,« pravijo, »če kreposti ne ovirajo zdravja, miru in nebolečnosti, ali sijih ne boš želel?« Kako ne? Ampak ne zato, ker so dobrine, temveč zato, ker so po naravi in ker si jih lahko izbi­ ram po svoji presoji. Kaj bo potem dobrega na njih? Samo to, da 110

Eneida, III, 426-28.

375

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

si jih morem dobro izbrati. Kajti če si izbiram obleko, kakršna je zame primerna, če hodim, kakor se spodobi, če jem, kakor je treba, ni tisto dobro moj obed ali moj sprehod ali moja obleka, marveč moje ravnanje pri tem, če vse to pametno delam. Pa še tole dodajam: da si človek izbere čisto obleko, je njegova dol­ žnost, kajti človek je po naravi čisto in lepo bitje. Torej čista oble­ ka ni sama po sebi nekaj dobrega, pač pa izbira čiste obleke, ker dobrina ni v stvari sami, ampak v izbiri; naša dejanja so dobra ali ne, ne pa to, kar delamo. Misli si, da sem to, kar sem povedal o obleki, povedal tudi o telesu. Kajti tudi telo je dala narava duši kot nekakšno obleko; telo je obleka duše. Kdo pa je že kdaj cenil obleko po omari? Zaradi nožnice ne postane meč niti dober niti slab. Zato ti tudi glede telesa prav tako odgovarjam: če mi bo dana izbira, bom volil zdravje in telesne moči, toda o tem, kar je dobro, bo odločala moja presoja, ne pa zdravje in moči. »Modrijan je sicer srečen,« pravijo, »ne doseže pa tistega najvišjega dobrega, če mu ne ustrezajo naravna sredstva. Sicer ne more biti nesrečen, kdor ima krepost, toda najbolj srečen ne more biti, če mu manjkajo naravne dobrine, zdravje in zdravi telesni udi.« S tem pa priznavaš, kar se zdi skoraj neverjetno, da je lahko človek tudi pri najhujših bolečinah srečen, ne prizna­ vaš pa, da je popolnoma srečen, čeprav trpi najhujše bolečine. Če more krepost storiti, da človek ni nesrečen, bo tem laže sto­ rila, da bo najsrečnejši. Manjša je namreč razdalja med srečo in popolno srečo kakor pa med nesrečo in srečo. Ali ne more to, kar človeka iztrga iz bede ter ga postavi med srečne, pridejati tudi še ostalo in ga napraviti popolnoma srečnega? Ali omaga, ko dospe na višek? V življenju so prijetnosti in neprijetnosti,

376

Š T I R I NA J S T A

KNJ I GA

oboje zunaj nas. Če dober in pošten mož ni nesrečen, čeprav ga tarejo vse neprijetnosti, kako naj ne bo zelo srečen, če mu le nekaj prijetnosti manjka? Kajti kakor ga teža neprijetnosti ne potlači v bedo, tako ga tudi primanjkljaj prijetnosti ne pahne z vrha največje sreče, ampak je brez prijetnosti prav tako srečen, kakor ni beden, če živi v neprijetnostih; ne more se mu iztrgati njegova dobrina, četudi se mu lahko zmanjša. Malo prej sem trdil, da luč svetilke nič ne poveča svetlega sončnega sija, kajti ta prekosi vse, karkoli sveti brez njega. »Toda,« bo kdo rekel, »tudi soncu stojijo nasproti zapreke.« Ampak sonce tudi pri zaprekah ne izgubi svoje moči in svetlobe. Čeravno pride kaj vmes, kar nam onemogoči pogled nanj. Vendar sonce opravlja svoje delo in nadaljuje svoj tek. Kadar sije med oblaki, ni zato nič manjše kakor na jasnem nebu in tudi ne počasnejše, ker je velika razlika, ali se kaj samo postavi nasproti ali tudi ovira. Prav tako ne vzame kreposti ničesar, če se ji kaj postavi nasproti; krepost zato ni manjša, ampak se manj sveti. Nam se morda ne sveti enako, sebi pa je vedno ista in razvija svojo moč skrivaj kakor zatemnjeno sonce. Zato zmorejo proti kreposti nezgode in izgube in krivice prav toliko kakor megla proti soncu. Najde se tudi kdo, ki trdi, da modrijan, čigar telo ni v ugod­ nem stanju, ni niti beden niti srečen. Tudi ta se moti, kajti na­ ključja enači s krepostmi ter dopušča tistim, ki so nravno dobri, prav toliko, kolikor tistim, ki niso. Kaj pa je grše, kaj je nespodobnejše kakor primerjati častitljivo z zaničljivim? Častitljive so pravičnost, pobožnost, zvestoba, hrabrost, modrost, nasprot­ no pa je malovredno, kar je pogosto najbliže ničvrednemu: krepke noge in roke, zdravi in trdni zobje. Dalje, če se modrijan,

377

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

čigar telo je bolehno, ne smatra niti za bednega niti srečnega, ampak se pusti nekako v sredi, potem si tudi njegovega življenja ne bomo želeli niti se mu izogibali. Kaj pa je tako nesmiselno kakor si ne želeti takega življenja, kakršno je modrijanovo? Ali kaj je bolj neverjetno kot to, da je mogoče življenje, ki si ga niti ne smemo želeti niti se ga izogibati? Dalje: če telesne napake ne delajo človeka nesrečnega, mu torej dovoljujejo, da je srečen, kajti kar nima moči, da bi ga spravilo v slabše stanje, tudi ne more prekiniti najboljšega. Pravijo: »Vemo, kaj je mrzlo in vroče, vmes pa je mlačno. Če je nekdo srečen, drug pa nesrečen, je lahko tretji tak, da ni niti srečen niti nesrečen.« To prispodobo želim natančneje raziskati. Če mlačnemu prilijem več mrzlega, bo postalo mrzlo, če mu pri­ lijem več vročega, bo nazadnje vroče. Če pa tistemu, ki ni niti nesrečen niti srečen, še toliko povečam njegove nadloge, ne bo nesrečen, kakor trdite: torej vaša prispodoba ne drži. Dalje si predstavljaj človeka, ki ni niti nesrečen niti srečen. Temu pridam še slepoto: ne bo postal nesrečen; prav tako ne bo postal nesre­ čen, če postane pohabljen; če mu pridam hude in trajne bolečine, ne bo nesrečen. Kogar toliko zla ne naredi nesrečnega, temu to zlo ne vzame srečnega življenja. Če modrijan, kakor pravite, ne more pasti iz srečnega stanja v nesrečno, potem tudi ne more po­ stati manj srečen. Kajti zakaj naj bi tisti, ki je začel padati, nekje obvisel? Kar ga zadržuje, da se ne zvrne v globino, to ga zadržu­ je tudi zgoraj. »Torej bi se srečno življenje ne moglo razdreti?« Niti ne ovirati. In zato je krepost že sama po sebi dovolj močna. »Kako?« pravijo. »Torej ni srečnejši modrijan, kije dalj časa živel, ki ga nobena bolečina ni motila, kakor tisti, ki se je moral ne-

378

Š T I R I NAJ S T A

KNJ I GA

prestano boriti z zlo usodo?« Odgovori mi: ali je bil nravno boljši in bolj pošten? Če ne, tudi ni bil bolj srečen. Krepost se ne more stopnjeati, zato tudi ne srečno življenje, ki izvira iz kreposti. Kre­ post je namreč tako velika dobrina, da niti ne začuti tistih neznat­ nih, nepomembnih stvari, kakor so na primer kratkost življenja, bolečina in razne telesne slabosti. Kajti naslada ni vredna, da bi se ozirali nanjo. Kaj je najlepše pri kreposti? Da ne potrebuje tega, kar bo, in ne šteje svojih dni. Tudi v še tako kratkem živ­ ljenju pokaže svoje večne dobrine. To se nam zdi neumevno in kakor da presega človeško naravo. Kajti veličanstvo kreposti me­ rimo po svoji slabosti in dajemo svojim slabostim ime kreposti. Toda ali se ne zdi prav tako nerazumljivo, če kdo sredi največjih muk reče: Srečen sem! In vendar se ta glas sliši v šoli naslade. »To je moj najsrečnejši in poslednji dan,« je rekel Epikur, ko se mu je zapirala voda in so ga mučile bolečine v trebuhu. Kako naj bo nerazumljivo pri tistih, ki so krepostni, to, kar se najde tudi pri tistih, pri katerih gospoduje naslada? Tudi ti izprijeni in niz­ kotni pravijo, da modrijan ne bo niti nesrečen niti srečen. In ven­ dar je to neverjetno, še več kot neverjetno. Ne razumem namreč, kako bi se mogla krepost s svojega viška pogrezniti v najgloblje brezno. Krepost mora osrečevati ali, če je pri tem ovirana, ne sme dopustiti, da bi človek postal nesrečen. Kar trdno stoji, se ne more odvreči; ali bo premagano ali pa bo zmagalo. »Samo nesmrtnim bogovom,« pravijo, »sta dana krepost in srečno življenje, nam pa samo senca tistih dobrin; mi se jim bli­ žamo, doseči pa jih ne moremo.« Pamet je res bogovom in lju­ dem skupna; pri bogovih je že popolna, pri nas pa se le more spopolniti. Toda naše napake nas silijo, da obupamo. Kajti še

379

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

nepopoln modrijan ne more obvarovati, kar je najboljše; njegova sodba je še negotova. On zahteva zdrave oči in ušesa, zdravje in nenakazno telo, takšno, da je zmerom primerno svoji starosti. Vse to mu dovoljuje daljše življenje in to, da sme delati, kar ne bo nikoli obžaloval. V tem nepopolnem človeku je še neka sila hudobije; ker je nagnjen k zlu, ga žene na napačno pot to, da je še zelo oddaljen od dobrega. Torej ni dober, vendar pa se nagiba k dobremu. Komur pa še kaj manjka, da ni dober, je slab. Toda kdor je kreposten in duh mu je vedno n avzoč v telesu , m

ta se enači z bogovi in se jim bliža, spominjajoč se svojega izvora. Nihče ni predrzen, če se hoče povzpeti tja, od koder je prišel dol. Zakaj ne bi mislili, da je nekaj božjega v tistem, kar je del boga? Vse, kar nas obsega, je eno in je bog, mi pa smo njegovi tovariši in njegovi udje. Naša duša je vsega sposobna in se lahko dvigne k bogu, če je grehote ne pritiskajo k tlom. Kakor smo ustvarjeni, da hodimo pokonci in gledamo v nebo, tako je tudi naša duša, ki ji nič ni nedostopno, od narave tako ustvarjena, da hoče prav to, kar hočejo bogovi; četudi se za to poslužuje svojih lastnih moči, ne hodi po tuji poti, da bi dosegla najvišje. Iti v nebo bi terjalo prevelik napor, zato se le vrača tja, za ta povratek je rojena. Ko najde to pot, smelo koraka in se ne meni za nič drugega. Tudi denarja, zlata in srebra, ki je vredno tiste teme, v kateri je ležalo, ne ocenjuje po sijaju, s katerim slepijo 111 Eneida, V, 363 (zgoraj v izvirniku in corpore, 'v telesu', pri Vergiliju in pectore, 'v prsih').

380

Š T I R I NAJ S T A

KNJ I GA

oči nevednim, ampak po starem blatu, iz katerega ga je izkopala in odbrala naša poželjivost. Ona ve, da leži bogastvo nekje drugje, ne tam, kjer je nakopičeno; da je treba napolniti duha, ne zaboj. Dušo moramo narediti za gospodarico nad vsemi stvarmi, lahko jo uvedemo v posest vsega, kar ima narava, in ji pokažemo, da omejuje njeno posest edinole vzhajajoče in za­ hajajoče sonce in da je njena last tako kakor last bogov vse, ker gleda s prezirom na vse tiste, izmed katerih ni nihče tako vesel svojega, kakor mu je mrzko tuje. Kadar se povzpne tako visoko, ne ljubi več svojega telesa, ampak ga samo oskrbuje ter ga ima samo za nujno breme; ne podreja se tistemu, nad čimer je po­ stavljena. Nihče, kdor služi telesu, ni svoboden. Kajti nikar ne omenjaj drugih gospodarjev, ki jih je našla pretirana skrb za imetje; že ta skrb je težko zadovoljiva gospodarica. Njej se izmakne zdaj z ravnodušnostjo, zdaj spet pogumno zbeži in ne vpraša, kaj bo s tistim, kar je zapustila. Kakor se ne menimo za to, kar se nam ostriže na bradi in na glavi, tako misli tudi božanska duša, ko zapušča človeško telo, da se je vprašanje, kam bo prišlo njeno odevalo, ali ga bo požrl ogenj ali pokrila zemlja ali ga bodo raztrgale divje zveri, prav tako malo tiče, kakor se tičejo novorojenca porodni otrebki. Ali ga bodo odvrgli in ga bodo ptice odnesle ali bo morskim psom v gostijo,112 mar to skrbi tistega, ki ga ni več? Ali se naj tisti, ki je dolgo živel med ljudmi in se ni bal nobenih groženj, po smrti boji groženj tistih, ki jim je bilo premalo, da se jih je bal vse do smrti? »Ne bom se 112 Eneida, IX, 485 (zgoraj v izvirniku canibus marinis, 'morskim psom', pri Vergiliju canibus Latinis, Tatinskim psom').

381

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bal,« pravi, »niti kavlja, s katerim vlačijo obsojence na morišče, niti razmesarjenja svojega trupla, ki ga vržejo v sramoto gledal­ cem. Nikogar ne prosim, da bi mi izkazal poslednjo uslugo, nikomur ne priporočam svojih ostankov. Narava je poskrbela za to, da ne ostane nihče nepokopan. Kogar je krutost vrgla, da bi se zanj nihče ne menil, tega bo pokopal čas.« Lepo pravi Mecenat: Nič me za grob ne skrbi, zapuščene pokoplje narava. Mislil si boš, da je to izrekel človek s trdnimi načeli; bil je namreč res plemenitega in močnega duha, vendar ga je nesreča oslabila.

382

PETNAJ STA

KNJ I GA

XCIII. Pi s mo V tvojem pismu, v katerem obžaluješ smrt filozofa Metronakta, češ da bi mogel in moral dalje živeti, sem pogrešil tisto pravičnost, ki jo dokazuješ v vsaki življenjski vlogi, v vsem, kar delaš; samo tu je ne kažeš, kjer primanjkuje vsem. Mnogo sem jih našel, ki so pravični do ljudi, nikogar, ki bi bil pravičen do bogov. Vsak dan grajamo usodo. »Zakaj je bil ta ugrabljen sredi svoje dejavnosti? Zakaj pa ne oni? Zakaj naj preživlja starost, ki je njemu in drugim v nadlego?« Prosim te, kaj imaš za bolj pra­ vilno: da se ti pokoravaš naravi ali da se narava tebi? Kaj pa je na tem, kako hitro odideš odtod, od koder boš tako in tako mo­ ral nekoč oditi? Skrbeti moramo za to, da bomo živeli dovolj, ne za to, kako dolgo bomo živeli. Da bi dolgo živeli, za to potre­ bujemo naklonjenost usode, to, da bi živeli dovolj, pa je odvisno od naše volje. Dolgo je življenje, če je popolno. Popolno pa posta­ ne, če si duša spet vrne to, kar je imela, in ima zopet oblast nad seboj. Kaj komu koristi njegovih osemdeset let, ki jih je preživel v brezdelju? Ni živel, ampak se je samo mudil v življenju, ni

383

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pozno umrl, marveč počasi umiral. »Osemdeset let je živel.« Gre za to, od katerega dneva šteješ njegovo smrt. »Ampak umrl je v cvetu svojega življenja.« Toda izpolnil je dolžnosti dobrega državljana, dobrega prijatelja, dobrega sina; ničesar ni zamudil. Četudi je ostala njegova življenjska doba nedopolnjena, je nje­ govo življenje dovršeno. »Osemdeset let je živel.« Ne, bil je le osemdeset let na svetu, razen če morda hočeš reči o njem, da je živel, kakor pravimo o drevesih, da živijo. Prosim te, Lucilij, misli na to, da je naše življenje kakor dragocenost, ki ne zavzema ve­ liko prostora, ampak veliko tehta. Po njegovih dejanjih ga mo­ ramo meriti, ne pa po času. Ali želiš vedeti, v čem se mož, ki je krepak in vzvišen nad usodo in je pošteno opravil vse dolžnosti življenja in se dvignil do najvišje dobrine, razlikuje od tistega, prek katerega so prešla mnoga leta? Eden obstaja še po smrti, drugi je poginil pred svojo smrtjo. Zato hvalimo in štejmo med srečne tistega, ki je dobro uporabil svoj čas, pa naj je bil še tako kratek. On je videl pravo luč, ni bil eden od mnogih, živel je in delal. Včasih je imel nad seboj jasno nebo, večkrat pa se mu je, kakor je to navadno, izpod oblakov zabliskala zvezda. Zakaj sprašuješ, kako dolgo je živel? Še zmerom živi; preskočil je po­ tomstvo in živi večno v njem. Ampak zato se še ne bi branil, če bi se mi odmerilo več let, ne bi pa rekel, da mi je kaj manjkalo do sreče, če bi se mi doba življenja odrezala. Kajti nisem se pri­ pravil samo za tisti dan, ki mi ga je poželjivo upanje obljubilo kot poslednjega, temveč imam vsak dan za poslednji. Zakaj me sprašuješ, kdaj sem se rodil, ali se štejem še med mlajše? Imam, kar imam. Kakor more biti človek manjše postave pravi, popoln človek, tako more biti tudi krajše življenje popolno. Starost spa-

384

P ETNAJ S TA

KNJ I GA

da med postranske stvari. Kako dolgo sem na svetu, ni odvisno od mene, to, kako dolgo bom takšen, kakršen sem, pa je v moji moči. Zahtevaj od mene, naj ne živim neslavno življenje tako rekoč v mraku, ampak naj ga res živim, ne pa samo peljem sko­ zenj. Sprašuješ, kaj je najbolj oddaljeni cilj življenja? Živeti vse do modrosti. Kdor je dospel do nje, je dosegel ne najbolj oddalje­ ni, pač pa naj višji cilj. Ta naj se smelo baha in naj bo hvaležen bogovom ter naj sebi in naravi pripiše zaslugo, da je živel. Kajti po pravici si bo to pripisal, saj je vrnil naravi boljše življenje, ka­ kor ga je prejel od nje. Dal je zgled dobrega moža in pokazal, kakšen in kako velik je tak mož. Ko bi bil kaj dodal, bi bilo to podobno predhodnemu. In vendar, doklej živimo? Vse smo že spoznali. Vemo, kakšni so početki narave, kako urejuje svet, po katerih zakonih vedno obnavlja leto, kako je vse, karkoli je kje, zaključila v sebi in storila samo sebe za glavni cilj. Vemo, da zve­ zde hodijo svojo pot in po njenem ukazu, da razen zemlje nič ne stoji mirno in da vse drugo kroži z nepretrgano hitrostjo. Vemo, kako gre Luna pred Soncem, kako Luna, čeprav je počasnejša, pušča hitrejše Sonce za seboj, kako sprejema svetlobo in jo spet izgublja, zakaj prihaja noč, potem pa spet pripelje dan. Toda iti moramo tja, kjer lahko vse to vidimo še bliže. »Tudi to upanje,« pravi modrijan, »da mi je odprta pot do mojih bogov, me zaradi tega ne sili, da bi pogumneje odšel iz življenja. Zaslužil sem sicer dostop do njih in sem bil že med njimi, že sem poslal tja svojega duha, oni pa svojega k meni. Ampak recimo, da docela izginem s sveta in da po smrti od človeka nič ne ostane; kljub temu sem pogumen in odhajam iz življenja, tudi če vem, da ne bom nika­ mor prišel.« On ni živel toliko let, kolikor bi bil mogel. Podoben

385

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i u j u

je knjigi, ki ima le malo vrstic, pa je vendar hvalevredna in ko­ ristna. Veš, kako zajetni so Tanuzijevi anali in kako jih ljudje imenujejo. Življenje nekaterih ljudi je podobno Tanuzijevim ana­ lom. Ali imaš za srečnejšega tistega, ki se usmrti zadnji dan boja ali pa sredi svoje borbe? Ali misliš, da kdo tako nespametno ljubi svoje življenje, da bi bil rajši zadavljen v gladiatorski oblačilnici kakor pa na borišču? V nič večjem časovnem razmaku ne pre­ hitevamo drug drugega. Smrt nikogar ne preskoči. Kdor je koga ubil, gre kmalu za ubitim. Malenkost je, za kar se tako bojimo in smo v skrbeh. Kaj je torej pomembno, kako dolgo se izogiblješ temu, čemur se ne moreš izogniti?

XCIV. Pi s mo Tisti del filozofije, ki daje vsaki osebi posebnih predpisov in ne poučuje človeka v splošnem, marveč svetuje možu, kako naj se vede do svoje žene, očetu, kako naj vzgaja otroke, gospo­ darju, kako naj ravna s sužnji, so nekateri priznali kot edinega, vse druge dele pa so potisnili vstran, češ da gredo prek naših potreb, kakor da bi mogel kdo svetovati v posameznih primerih, če ni prej dojel pomena vsega življenja. Stoik Ariston pa ima ta del za nepomemben in meni, da ne vstopi v srce in da obsega le starčevske predpise; pravi, da največ koristijo pravila in nauki filozofije same, ki kažejo, kaj je najvišje dobro. Kdor je to dobro doumel, si lahko sam predpiše, kaj mora v vsakem primeru sto­ riti. Kakor se tisti, ki se uči streljati, izbere določeno mesto in

386

PE TNAJ S TA

KNJ I GA

uri roko, da bi dajala kopju pravo smer, potem ko si je z učenjem in vajo pridobil to spretnost, pa jo uporablja za streljanje tja, kamor želi (učil se je namreč ne le zadevati ta ali oni cilj, ampak vsakega, katerega hoče), tako ni treba tistega, ki se je poučil za vse življenje, posebej spodbujati, ker že vse ve, ne le, kako naj živi z ženo ali s sinom, ampak kako naj prav živi; v tem je nauk, kako naj živi z ženo in otroki, že obsežen. Kleant misli, da je sicer tudi ta del koristen, toda slaboten, če ne izvira iz celote, če ni osnovan na naukih in glavnih načelih filozofije same. Pri tem delu filozofije gre za dvoje: ali je koristen ali neko­ risten in ali more edini storiti moža dobrega, to je, ali je nepotre­ ben ali dela vse druge nepotrebne. Komur se hoče zdeti ta del nepotreben, pravi: če stoji nekaj pred očmi in ovira vid, je treba to odstraniti; dokler je to pred očmi, se zaman trudi tisti, ki predpisuje: tako moraš iti, tja moraš stegniti roko. Prav tako ne bo, če kaj slepi dušo in ji ovira pogled v redno opravljanje dol­ žnosti, nič opravil tisti, ki pravi: tako moraš živeti z očetom, tako z ženo. Predpisi namreč ne bodo koristili nič, dokler duha zatemnjuje zmota; če se zmota razprši, se ne bo pokazalo, kaj komu nalaga dolžnost. Sicer učiš, kaj mora delati tisti, kije zdrav, zdraviti pa ne znaš. Revežu kažeš, kako naj igra bogataša; kako pa je to mogoče, dokler revščina traja? Predpisuješ lačnemu, kaj naj dela kot sit, rajši ga reši lakote, ki ga izčrpava. Enako ti pravim o vseh drugih zlih: najprej jih je treba odpraviti, ne pa predpisovati, kaj se ne sme delati, dokler ta zla obstajajo. Če se ne otreseš napačnega mnenja, za katerim bolehamo, si niti skopuh ne bo zapomnil, kako je treba ravnati z denarjem, niti bojazljivec, kako mora prezirati nevarnosti. Prepričati ga moraš,

387

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

da denar ni niti dobrina niti zlo, pokazati mu je treba, da so bogataši nesrečni. Prepričati ga moraš, da to, pred čimer se tresemo, ni tako strašno, kakor slišimo govoriti, niti bolečina niti smrt. Pri smrti, ki jo po zakonu moramo pretrpeti, je pogosto v veliko tolažbo to, da se k nikomur ne vrača; bolečini je zdravilo vztrajnost duše, ki si olajša vse, kar mora pretrpeti. Najboljše pri bolečini je to, da ne more biti prehuda, če dolgo traja, niti ne more dolgo trajati, če je prehuda. Vse, kar nam naloži nujnost svetovnega reda, je treba pogumno vzeti nase. Če boš človeka s temi načeli pripravil do tega, da bo spoznal, za kaj je rojen, in vedel, da je srečno tisto življenje, ki se ne živi po nasladi, ampak po naravi, ko bo vzljubil krepost kot edino človekovo dobrino in se bo izogibal vsemu sramotnemu kot edinemu zlu, ko bo vse drugo, bogastvo, častne službe, zdravje, moč in oblast spoznal za nekaj srednjega, kar ni niti dobro niti zlo, mu ne bo treba nikogar, da bi ga spodbujal k posameznostim in mu rekel: tako nastopaj, tako obeduj! To se spodobi možu, ženi, to soprogu, to samcu. Kdor z vso vnemo daje take opomine, se pogosto sam ne more ravnati po njih. To predpisuje vzgojitelj dečku, babica vnuku; in o tem, da se človek ne sme jeziti, govori na dolgo naj­ bolj jeznoriti učitelj. Če stopiš v šolo, boš videl, da je to, o čemer razpravljajo filozofi z največjo resnostjo, tudi v otroških berilih. Dalje, ali boš dajal predpise za docela jasne reči ali za dvom­ ljive? Kar je jasno, ne potrebuje razlagalca; tistemu pa, ki daje predpise v dvomljivih rečeh, nihče ne verjame; zatorej je vsako predpisovanje odveč. Zato se uči in si zapomni še tole. Če so tvoji opomini nejasni in dvoumni, jim moraš priti na pomoč z dokazi, če pa dokazuješ, to, s čimer dokazuješ, velja več in

388

PE TNAJ S TA

KNJ I GA

zadostuje že samo po sebi. »Tako ravnaj s prijateljem, tako z državljanom, tako z zaveznikom!« »Zakaj?« »Ker je pravično.« Vse to mi pravi nauk o pravičnosti. Tam najdem, da si je treba prizadevati za pravičnost zavoljo nje same ter da nas ne smeta niti strah niti nagrada prisiliti, da bi mislili, da ni pravičen tisti, kateremu ugaja pri tej kreposti še kaj drugega razen nje same. Če sem se prepričal in poučil o tem, kaj koristijo tisti predpisi, ki poučujejo človeka, ki je o vsem tem že poučen? Dajati predpise tistemu, ki jih že ve, je odveč, premalo pa, če jih daješ onemu, ki jih ne pozna. Kajti slišati mora ne le, kaj se mu predpisuje, ampak tudi zakaj. Ali so predpisi, pravim, potrebni tistemu, ki pravilno sodi, kaj je dobro in slabo, ali onemu, ki te sodbe nima? Kdor je nima, temu ne boš nič pomagal, njegova ušesa je že premotila nasprotna govorica. Kdor natanko presoja, čemu se je treba izogibati in po čem hrepeneti, ve, kaj mora delati, tudi če ti molčiš. Ves ta del filozofije lahko odpade. Grešimo iz dveh razlogov: ali so nam dušo prevzela napačna mnenja ali pa je nagnjena k napačnemu, tudi če je niso prevzela napačna mnenja in jo le videz vleče tja, kamor ne bi smela. Moremo torej bolno dušo ozdraviti in jo rešiti zmot ali jo prehi­ teti, če sicer še ni v zmoti, a je vendar nagnjena k slabemu. Oboje storijo nauki filozofije, tista metoda predpisovanja nič ne opravi. Sicer pa, če dajemo predpise posameznikom, je to delo brezkončno. Kajti drugačne predpise moramo dajati oderuhu, ki posoja denar na obresti, drugačne poljedelcu, drugačne trgovcu, drugačne tistim, ki iščejo prijateljstvo s kralji, drugačne onim, ki bi radi imeli sebi enake, drugačne tem, ki hočejo ljubiti take, ki so pod njimi. Zakoncem boš predpisoval, kako naj kdo

389

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

živi z ženo, ki si jo je vzel še devico, in kako s tisto, ki je že prej živela v zakonu s kom drugim, kako z bogato ali s takšno, ki je bila brez dote. Ali ne misliš, da je nekaj razlike med sterilno in plodno, med že priletno in mlado, med materjo in mačeho? Vseh posebnih primerov ne moremo navajati, pa vendar ima vsak primer kaj posebnega, zakoni filozofije pa so kratki in obvezni za vse. Pomisli še, da morajo biti predpisi filozofije določeni in trdni. Če se ne dajo določiti, so zunaj modrosti, kajti modrost pozna meje vsega. Zato je treba odstraniti tisti del, ki daje predpise, ker ne more tega, kar obljublja le nekaterim, dati vsem, filozofija pa velja za vse enako. Med občo blaznostjo in tisto, ki jo prepuščamo v zdravljenje zdravnikom, je samo ta razlika, da je ta bolezen, ona pa posledica napačnih mnenj. Eno povzroča bolezen telesa, drugo pa bolezen duše. Če bi kdo dajal blaznemu predpise, kako mora govoriti, kako mora javno nastopati in kako se vesti doma, bi bil bolj blazen kot tisti, ki ga opominja, kajti črni žolč se mora zdraviti, sam vzrok blaznosti pa odpra­ viti. Enako je treba storiti pri tej drugi, duševni blaznosti, treba jo je razgnati, drugače bodo vse besede bob ob steno. Tako govori Ariston. Odgovorili mu bomo na vsako trditev posebej. Najprej na tisto, ko pravi, da moramo odstraniti, če nam kaj stoji pred očmi ter nam ovira vid. Priznavam, da pri tem ni treba nobenih predpisov za videnje, ampak nečesa, kar oko očisti in ga oprosti tega, kar mu ovira vid. Kajti po svoji naravi vidimo, in kdor odstrani ovire, omogoči uporabo te nadvse naravne spo­ sobnosti. Kaj pa je pri tem dolžnost vsakogar, tega nas narava ne uči. Dalje, kdor si je ozdravil očesno mreno, ne more, potem ko se mu je vid spet vrnil, tega vrniti še drugim, kdor pa se je rešil

390

P E T N A | S TA

KNJ I GA

zlobe, lahko rešuje zlobe tudi drugega. Ni treba spodbude in ne nasveta, da bi oko spoznalo posebnosti barv; tudi če ga nihče ne uči, bo razločevalo belo od črnega, nasprotno pa potrebuje duh veliko predpisov, da bi videl, kaj je treba delati v življenju. Ven­ dar pa zdravnik ne zdravi le oči, ampak na očeh bolne tudi opo­ minja. »Ne smeš,« pravi, »še slabotnega vida izpostavljati pre­ hudi svetlobi; iz temine hodi najprej v senco, nato si upaj že več in se polagoma navadi na jasno svetlobo. Po jedi ne smeš štu­ dirati, ne smeš preveč napenjati še oteklih oči, izogibati se moraš mrazu in vetru, da ti ne piha naravnost v obraz.« In potem ti svetuje še marsikaj drugega, kar ne koristi nič manj kakor zdra­ vila. K zdravilom dodaja zdravstvo tudi še dobre nasvete. »Zmota,« pravi Ariston, »je vzrok vseh pregreh; zmote pa nam ne odvzamejo predpisi in tudi ne pobijejo napačnih mnenj o tem, kaj je dobro in slabo.« Priznavam, da predpisi sami po sebi niso zmožni, da bi ovrgli napačno prepričanje duše. Toda ali za­ radi tega ne morejo vendarle koristiti, če se pridružijo drugim pomagalom? Najprej obnovijo spomin, potem pa to, kar se zdi na sploh temno, razdelijo in natančneje premislijo. Na ta način bi lahko imel tudi tolažila in opomine za nepotrebne; toda niso ne­ potrebni in odveč. »Neumno je,« pravi dalje, »predpisovati bol­ niku, kaj mora storiti kot zdrav človek, ko je treba šele vzposta­ viti zdravje, brez katerega so vsi predpisi zaman.«Kaj pa, če je bolnikom skupno z zdravimi nekaj, na kar jih je treba opozoriti? Na primer reči jim, da ne smejo biti požrešni pri jedi, da se ne smejo preveč utrujati? Bogataš in revež potrebujeta nekatere predpise, ki so obema skupni. »Zdraviti moraš,« pravi, »lakom­ nost, potem ti ne bo treba posebej opominjati reveža in bogataša,

391

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

če poželenje po nasladi pri obeh preneha.« Ali ni nekaj drugega želeti si denar in nekaj drugega znati z denarjem ravnati? Lakomneži ne poznajo mere v hrepenenju po denarju, tisti, ki niso lakomni, pa ga ne znajo rabiti. »Odpravi zmote,« pravi, »pa bodo predpisi odveč.« To je napak. Kajti dajmo, da lakomnost popusti in se razkošnost utesni, lahkomiselnost in drznost obrz­ data, lenoba spodbode; potem ko so te napake odstranjene, se moramo učiti, kaj nam je treba delati in kako. »Pri hudih napa­ kah,« pravi, »ne bodo opomini nič opravili.« Tudi zdravstvo ni kos neozdravljivim boleznim. Vendar pa se medicina uporablja pri nekaterih za zdravljenje, pri drugih za olajšanje bolečin. Tudi moč vse filozofije ne more, tudi če pokliče na pomoč vse svoje sile, ozdraviti zakrknjene in zastarele bolezni duše. Ampak zato, ker ne ozdravi vsega, še ne morem reči, da ničesar ne ozdravi. »Kaj koristi,« pravi, »kazati stvari, ki so jasne in očitne?« Veliko, kajti včasih kaj vemo, pa se za to ne menimo. Opomin ne uči, pač pa opozarja, budi spomin in ne pusti, da bi nam kaj ušlo. Ob marsičem, kar nam leži pred očmi, gremo kar brez­ brižno mimo; opomin je neka vrsta spodbude. Večkrat duša tudi tega, kar je jasno in očitno, noče vedeti, zato ji pomagamo vsiliti znanje najbolj znanih stvari. Tu je treba omeniti, kar je rekel Kalvus zoper Vatinija: »Veste, da se je protizakonito potegoval za častne službe, in vsi vedo, da to veste.« Veš, da se mora prijateljstvo zvesto gojiti, pa ne delaš tako. Veš, da dela krivico, kdor zahteva od svoje soproge poštenost in neomadeževanost, sam pa zapeljuje žene drugih; veš, da tudi ti ne smeš imeti ni­ česar s svojo priležnico, kakor ona ne s svojim prešuštnikom, pa vendar ne delaš tako. Zato te je treba kdaj pa kdaj opozoriti 392

PE TNAJ S TA

KNJ I GA

na to, kajti to se ne sme odlagati, ampak mora biti zmerom pri roki. Kar je zdravo in koristno, s tem se moramo pogosto ukvar­ jati, da nam ni le znano, ampak tudi vedno pri roki. Pomisli še, da tudi to, kar je jasno, lahko postane še jasnejše. »Če je to,« pravi dalje, »kar predpisuješ, dvomljivo, boš moral za to povedati dokaze; ti bodo učinkovali, ne predpisi.« Ampak tudi brez dokazov koristi že sam ugled opominjevalca, ali ne? Prav tako kakor veljajo sodbe pravnikov, tudi če se ne podajo odločilni razlogi. Razen tega so predpisi sami po sebi zelo pomembni, zlasti če so vpleteni v pesem ali stisnjeni v prozi kot pregovor, tako na primer tiste Katonove besede: »Ne kupuj, kar rabiš, ampak kar je nujno potrebno; to, česar ne rabiš, ni vredno niti asa.«113 Dalje tisto, kar ti pravijo preročišča in po­ dobni reki: čas je zlato! Spoznavaj samega sebe! Ali boš zahteval razloge, če ti kdo deklamira tele verze: Zdravilo krivic je pozaba.ni Drznemu sreča pomaga, lenuh sam sebe ovira.m Taki izreki ne potrebujejo zagovornika; zadevajo čustva sama in učinkujejo, ker jim narava daje moč. Za vse dobro in pošteno nosijo duše seme že same v sebi. To seme vzklije zaradi spod­ bujanja, prav tako, kakor se iskra razplamti, če le malce pihaš 113

Carmen de moribus.

1)4

PublilijSir.

115

Prvi del po Vergiliju, Eneida, X, 284.

393

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

vanjo. Krepost se vzpne, če se je kaj dotakne in jo spodbudi. Poleg tega je v duši še marsikaj, ampak skrito, toda zmerom pripravljeno, da se pojavi, kakor hitro se omeni. Marsikaj je raztreseno na raznih krajih, česar neizurjena pamet ne more zbrati. Zato je treba vse to zbrati in povezati, da dobi večjo moč in dušo dovolj dvigne. Ali če predpisi nič ne pomagajo, moramo vsak pouk opustiti; zadovoljiti se moramo z naravo samo. Kdor tako govori, ne vidi, da je nekdo gibčnega in raz­ burljivega duha, drug pa počasnega in topega, skratka, da je eden bistroumnejši od drugega. Duševno silo krepijo predpisi in nauki, ki k prirojenemu prepričanju pristavljajo nova prepri­ čanja in izboljšujejo, kar je pokvarjeno. »Kdor ne pozna pravih načel,« pravi, »kaj mu bodo koristili opomini, ko ga vklepajo grehote?« Gotovo mu bodo pomagali, da se jih bo otresel. Kajti njegove naravne lastnosti niso zatrte v njem, marveč le zatemnjene in zadušene. Tako se njegova na­ rava skuša spet dvigniti in se bori proti grehotam in napakam; če pa dobi podporo s predpisi in nauki, se zopet okrepi, seveda, če je ni dolgotrajna kuga že preveč oslabila. V tem primeru ji ne bo nauk filozofije nič pomagal, čeprav napenja vse svoje moči. Kajti kakšna razlika je med načeli filozofije in predpisi razen te, da so prva splošni predpisi, drugi pa posebni? Ti in oni pred­ pisujejo, toda eni nasploh, drugi posamič. »Če ima kdo,« pravi, »pravilna in poštena načela, je odveč, da ga učiš in opominjaš.« Nikakor. Tudi tak človek se je sicer naučil, kaj mora delati, le da mu to še ni docela jasno. Kajti ne ovirajo nas samo čustva, da ne delamo tega, kar je prav, ampak tudi nevednost, ker ne znamo poiskati, kaj vsaka stvar zahteva.

394

P [ T N A | S TA

KNJ I GA

Včasih je naš duh v docela urejenem stanju, toda len in premalo izurjen, da bi našel pravo pot v izpolnjevanju dolžnosti, ki nam jo kažeta opominjanje in poučevanje. »Preženi,« pravi, »napačna mnenja o dobrem in slabem ter postavi na njihovo mesto pravilna, potem ne bo treba opomi­ nov.« Nedvomno opomini urejajo duha, toda ne le opomini. Kajti četudi se z dokazi ugotovi, kaj je dobro in kaj zlo, imajo vendar predpisi svojo posebno nalogo: in modrost in pravičnost obstojita v izpolnjevanju dolžnosti, dolžnosti pa določajo pred­ pisi. Poleg tega utrjuje sodbo o tem, kaj je dobro in zlo, prav izpolnjevanje dolžnosti, k čemur nam kažejo pot predpisi. Oboje se sklada med seboj: ni pravil brez dolžnosti. »Brezštevilni,« pravi, »so predpisi.« To je napačno, kajti za najpomembnejše in najnujnejše niso neštevilni; so pa tudi ne­ znatne razlike, ki jih zahtevajo časi, kraji in osebe, vendar se tudi za te dajejo splošno veljavni predpisi. »Nihče,« pravi, »ne zdravi blaznosti s predpisi, torej tudi ne pokvarjenosti.« Ampak to ni isto. Če namreč odpraviš bla­ znost, se vrne zdravje; če odpraviš napačna mnenja, ne sledi takoj uvidevnost, kaj je treba delati; pa tudi če bi sledila, bosta vendar pouk in opomin utrdila pravilni nazor o dobrem in zlem. Tudi to je napak, da pri blaznežih predpisi nič ne zaležejo. Kajti čeprav sami po sebi nič ne koristijo, vendar podpirajo zdrav­ ljenje; grožnja in kazen strahujeta blazne. Govorim o tistih bla­ znih, ki jim je pamet zmešana, a še ne popolnoma ugrabljena. »Zakoni,« pravi, »nas ne morejo pripraviti do tega, da bi delali, kar moramo; in kaj so drugega kakor z grožnjami pome­ šani predpisi?« Predvsem nas zakoni ne morejo pregovoriti prav

395

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

zato, ker grozijo, predpisi pa nas ne silijo, ampak prosijo. Potem nas zakoni odvračajo od zločinov, predpisi pa nas spodbujajo k izpolnjevanju dolžnosti. Poleg tega so zakoni koristni dobrim nravem, zlasti če ne samo ukazujejo, ampak tudi poučujejo. Pri tej točki sem drugačnega mnenja kakor Pozejdonij, ki pravi: »Za koga so Platonovim zakonom pridejani še nauki? Zakon mora biti namreč kratek, da si ga laže zapomnijo tudi neuki ljudje. Kakor božji glas naj bo: ukazuje naj, ne pa razpravlja. Nič se mi ne zdi bolj hladno, nič bolj neokusno kakor zakon s predgovo­ rom. Pozovi me, reci, kaj naj storim; nočem se učiti, ampak ubo­ gam.« Vsekakor so zakoni koristni; zato boš videl, da v tistih državah, ki imajo slabe zakone, vladajo slabe nravi. »Toda niso vsem koristni.« Prav tako tudi ne filozofija, a zato ni nekoristna in nesposobna za oblikovanje duše. Pa kaj je filozofija? Mar ni zakon za življenje? Pa recimo, da zakoni ne koristijo; iz tega še ne izhaja, da tudi nauki in opomini niso koristni, sicer bi morali odrekati koristnost tudi tolažbam, svarilom, spodbudam, uko­ rom in pohvalam. Vse to so neke vrste opomini; po njih se do­ seže popolno duševno razpoloženje. Nič nam bolj ne polaga na srce kreposti, nič nas laže ne vrne spet na pravo pot, če smo v dvomih in nagnjeni k slabemu, kakor občevanje z vrlimi možmi. Kajti to, da jih pogosto vidimo, pogosto slišimo, nam polagoma prodira v srce in dobiva moč predpisov. Zares, že samo srečanje z modrimi nam koristi, in tudi če velik mož molči, smo vendar na dobičku. Težko bi ti povedal, kako nam to koristi, kakor tudi to, kako spoznam, da mi je srečanje pravi dobiček. »Ne­ katere majhne živali,« kakor pravi Fajdon, »nas ugriznejo, pa tega ne čutimo, tako nežna in varljiva v nevarnosti je njihova

396

P ET N A|S T A KNJ I GA

moč; oteklina priča o ugrizu, a v oteklini sami ni videti rane.« Isto doživljaš pri občevanju z modrim možem; ne boš opazil, kako in kdaj ti koristi, opazil pa boš, da ti je koristil. »Kaj naj to dokazuje?« praviš. To, da ti bodo dobri predpisi, če jih boš večkrat slišal, prav tako koristili kakor dobri zgledi. Pitagora pravi, da postane duh tistih, ki stopijo v svetišče in od blizu gledajo podobe bogov ter pričakujejo prerokbo, docela drugačen. Kdo pa bi zanikal, da določeni predpisi učinkujejo tudi na najbolj neolikane? Kakor tile izreki, ki so kratki, vendar je v njih mnogo pomembnega: Ničesar preveč! Pohlepnega duha ne nasiti noben dobiček. Pričakuj, da bo drug s teboj ravnal tako, kakor si ti z njim!116 Ko to slišimo, nas zadene kakor udarec, in nihče ne sme dvomiti ali vprašati »zakaj«. Tako nas zadene resnica, tudi če ni dokazov. Če spoštovanje brzda duha in kroti grehote, zakaj tega ne bi mogel poduk? Če ukor doseže, da se človek sramuje, zakaj tega ne bi mogel doseči opomin, čeprav se opira le na gole predpise? Toda bolj učinkuje, če ga podpirajo dokazi, zakaj je treba nekaj storiti, in če tisti, ki tako dela in se ravna po predpisih, pričakuje korist. Če lahko kaj dosežemo z ukazom, moremo to doseči tudi z opominom. Krepost se deli v dva dela, v iskanje resnice in v dejavnost; iskanje posreduje pouk, dejavnost pa spodbuda in opomin. Krepost uri in kaže pravo ravnanje. Če koristi tisti, 116

Prvi je znani Solonov izrek, preostala dva je zapisal Publilij Sir.

397

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ki dobro svetuje onemu, ki namerava kaj narediti, bo koristil tudi tisti, ki uči in opominja. Če je torej poštena dejavnost nujno potrebna za krepost, opomin pa kaže, kako se mora delati, po­ tem je tudi slednji nujno potreben. Dvoje daje duši največ moči: vera v resnico in zaupanje; oboje je plod opomina. Kajti prvič si pridobi vero in človeka napolni z velikodušnostjo in zaupanjem. Zato opomin ni odveč. Mark Agripa, mož velikega duha, ki je bil edini med vsemi, ki so jih državljanske vojne naredile slavne in mogočne, je imel navado reči, da veliko dolguje temu izreku: »V slogi rastejo majhne stvari, v neslogi propadejo tudi največ­ je.«117 Ta izrek ga je napravil, tako je dejal, za najboljšega brata in prijatelja. Če taki izreki, sprejeti v dušo, dušo oblikujejo, zakaj tega ne bi mogel doseči tisti del filozofije, ki sestoji iz takih izrekov? En del kreposti sestoji iz nauka, drugi iz vaje: učiti se moraš, in to, česar si se naučil, moraš potrditi z dejanji. Če je tako, nam ne koristijo le nauki modrosti, ampak tudi predpisi, ki naša občutja kakor z zakonsko odredbo utesnjujejo in vežejo. »Filozofija,« pravi Ariston, »sestoji iz dvojega: iz vede in du­ ševne spretnosti. Tisti, ki se je naučil, kaj je treba delati in kaj opuščati, namreč še ni moder, če se njegov duh še ni preoblikoval po tem, česar se je naučil. Tretji del filozofije, ki daje predpise, iz­ haja iz obojega, iz naukov in iz duševne spretnosti; zato je odveč za izpolnjevanje kreposti, za kar zadostujeta prejšnja dva.« Tako je torej tudi tolažba odveč, kajti sestoji iz spodbude, svetovanja in dokazovanja, vse to pa je osnovano na dobrem in krepkem značaju. Toda čeprav je osnova temu dober značaj, je tudi ta iz117

Salustij, Jugurtinska vojna, X, 6.

398

P ETNAJ S TA

KNJ I GA

sledek navedenih dejavnosti. In potem je to, kar praviš, že stvar popolnega moža, ki je dosegel višek človeške sreče. Ta cilj pa do­ sežemo le počasi, medtem pa je treba nepopolnemu, toda nepredujočemu, pokazati pot, po kateri mora hoditi v svojih dejanjih. To pot si bo morda začrtala modrost sama brez vsakega opomi­ na, ker je privedla dušo že tako daleč, da ne more ubirati druge poti razen proti pravemu cilju; vsaj za slabotnejše je potrebno, da hodi nekdo spredaj in jih opominja: temu se izogni, to pa stori! Sicer pa, če kdo pričakuje čas, ko bo sam od sebe vedel, kaj je naj­ bolje storiti, bo medtem blodil in ga bo blodnja ovirala, da ne bo prišel tja, kjer bi mogel biti zadovoljen; zato ga mora nekdo vo­ diti, dokler se ne bo sam znal voditi. Dečki se učijo po predpisu; njihove prste vodi tuja roka po črkah, nato jim ukažemo posne­ mati to, kar jim predložimo, ter po tem popraviti svoj rokopis. Tako pomagamo svojemu duhu, dokler se uči po predpisu. To so dokazi, da ta del filozofije ni odveč. Vprašanje pa je, ali že sam in edini zadostuje, da postane kdo modrijan. Za to vprašanje bomo določili poseben dan. Medtem opustimo doka­ ze; mar ni jasno, da potrebujemo odvetnika, ki nam bo zoper predpise ljudstva dal druge predpise? Nobena beseda ne zadene naših ušes brez škode; škodujejo tisti, ki nam voščijo dobro, škodujejo tisti, ki nas preklinjajo. Kajti kakor nam kletev naganja prazen strah, tako nas ljubezen prvih slabo poučuje, ko nam želi dobro. Pošilja nas namreč iskat oddaljene dobrine, ki so negotove in nestalne, medtem ko lahko najdemo srečo doma. Ne moremo, pravim, iti kar naravnost; na napačno pot nas vle­ čejo starši, nas vlečejo sužnji; nihče ne blodi sam sebi v škodo, vsak trosi neumnost med svoje bližnje in prejema od njih spet

399

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

njihovo. In zato so v posameznikih napake ljudstva, ker so jih prejeli od ljudstva. Če kdo naredi drugega slabega, postane sam slab; slabega se je naučil, potem pa slabo uči; in tako je nastala tista neznanska sprijenost, ker se je vse najslabše, kar kdo ve in zna, združilo v eno. Zato mora biti neki stražnik, ki nas kdaj pa kdaj potegne za uho, zaduši kričanje ljudi in glasno ugovarja hvaleči množici. Motiš se namreč, če misliš, da se na­ pake rodijo z nami; od zunaj prihajajo in se nam vsiljujejo. Zato morajo pogostni opomini pregnati napačna mnenja, ki silijo v nas od vseh strani. Narava nam ni dala nobene napake, rodila nas je nepokvarjene in svobodne. Ničesar ni pokazala, kar bi dražilo našo lakomnost, pred noge nam je vrgla zlato in srebro ter nam dala možnost, da vse poteptamo in stremo, kar nas tepta in tare. Narava je obrnila naše obraze proti nebu in hotela, da vse, kar je ustvarila sijajnega in čudovitega, gledamo od spo­ daj navzgor: vzhod in zahod nebesnih teles, hitro kroženje ve­ soljstva, ki kaže podnevi, kar je zemeljsko, ponoči pa, kar je nebeško, gibanje zvezd, počasno, če ga primerjaš z vesoljstvom, zelo naglo pa, če pomisliš, kako velike prostore obidejo z nikoli prekinjeno hitrostjo, sončne in lunine mrke, kadar drug druge­ mu stopita na pot, pa še vse drugo, kar je vredno občudovanja, bodisi da nastopi redno, bodisi da nastane iz nenadnih vzrokov, kakor na primer ponoči dolge ognjene proge in bliski brez strele in groma na odprtem nebu pa slopi, tramovi ter še druge po­ dobe ognjenih plamenov. Vse to je narava postavila nad nas; skrila je namreč zlato in srebro in železo, ki zavoljo onih dveh nikoli ne miruje, kakor da so nam v pogubo. To, zavoljo česar se moramo boriti, pa smo razkrili, izkopali smo tudi vzroke

400

PE TNAJ S TA

KNJ I GA

naših nevarnosti iz zemlje, svojo nesrečo smo dali usodi v roke, pa ne zardimo od sramu, ker velja pri nas za najvišje to, kar je bilo najgloblje v zemlji. Bi rad izvedel, kako je tvoje oči preslepil lažnivi sijaj? Nič ni bolj umazano in brez vsakega leska kakor stvari, ki ležijo zakopane v svojem blatu in jih izkopljemo iz temnih podzemnih rovov. Nič ni gršega od njih, dokler jih ne obdelamo in ne očistimo njihove nesnage. Poglej rokodelce, ka­ terih roke čistijo ta neplodni in skaženi izdelek zemlje. Videl boš, kako so njihove roke umazane od saj. Toda vse te stvari omadežujejo bolj duše kakor telesa; na njihovega lastnika se prilepi več umazanije kakor na tistega, ki jih obdeluje. Zato je potrebno, da se človek pouči in spodbudi, da ima dobro misle­ čega pomočnika in da pri tolikem hrupu in navalu laži slednjič sliši en sam resničen glas. In kateri glas bo to? Tisti seveda, ki ti bo, potem ko te bo omamilo toliko kričanje častihlepnosti, pošepetal na uho koristne besede in rekel: »Ne smeš zavidati tistim, ki jih imenuje ljudstvo velike in srečne, ploskanje ti ne sme zmo­ titi zdrave pameti, tisti, ki se šopiri z butaro šibja kot znamenjem oblasti in se oblači v škrlat, te ne sme spraviti iz tvojega miru, ne smeš imeti tistega, ki se mu vse umika iz spoštovanja, za srečnejšega kakor sebe, ki te liktor podi s poti. Če hočeš gospo­ dovati tako, da koristi tebi, nikomur pa ni v nadlego, preženi napake in vse, s čimer grešiš. Veliko takih najdeš, ki zažigajo mesta, ki uničujejo, kar je bilo cela stoletja nepremagljivo in varno, ki delajo nasipe, visoke kakor gradovi, ki obzidja, zgra­ jena čudovito visoko, podirajo z oblegalnimi ovni in raznimi vojnimi stroji. Veliko jih je, ki ženejo vojne čete pred seboj in pritiskajo sovražnikom v hrbet ter obliti s krvjo narodov dospejo

401

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u

do velikega oceana, ampak tudi njih je užugala sla, da bi prema­ gali sovražnika. Nihče se jim ni uprl, ko so prihajali, ampak tudi oni se niso mogli upreti častilakomnosti in krutosti: medtem ko se jim je zdelo, da preganjajo druge, so bili sami preganjani. Nesrečnega Aleksandra je gonil bes, da bi pustošil tuje, pa ga je pošiljal v neznane dežele. Ali pa morda misliš, da je bil človek, ki je najprej začel z razdejanjem Grčije, kjer se je izobrazil, pri zdravi pameti? Ki je vsakemu iztrgal, kar mu je bilo najdražje, ki je ukazal Lakedajmonu, da mora služiti, Atenam pa, naj molči­ jo? Nezadovoljen s porazom tolikih mest, ki jih je bil Filip ali premagal ali pa kupil, je vrgel še druga mesta pred seboj na tla in nesel svoje orožje po vsem svetu. Njegova krutost se ni nikjer utrudila, kakor divje zveri raztrgajo več, kot zahteva njihov glad. Že je združil več drugih kraljestev v eno samo kraljestvo, že se ga bojijo Grki in Perzijci, že sprejemajo njegov jarem tudi narodi, ki jim je Darej dal svobodo. Vendar pa gre še čez ocean, in ker ga je sram, da bi bila njegova zmaga manjša kot zmaga Herkula in Bakha, hoče celo naravi storiti silo. Noče iti, toda ne more se ustaviti, prav tako kakor se z viška vržene težke uteži ne morejo ustaviti, preden ne obležijo. Tudi Gneju Pompeju tega, naj se spusti v zunanje in domače vojne, ni svetovala ne krepost ne pamet, temveč nesmiselna sla po lažni veličini. Zdaj je krenil na vojno v Hispanijo in proti Sertorijevim armadam, zdaj ukrotit morske roparje in zavarovat morja. To so bile pretveze, da bi podaljšal svojo moč in oblast. Kaj ga je vleklo v Afriko, kaj na sever, kaj proti Mitridatu, v Armenijo in v vse kote Azije? Kaj drugega kakor brezkončno poželenje, da bi postal večji, ker se je edinole njemu zdelo, da ni dovolj velik. Kaj je gnalo Gaja

402

P ETNAJ S TA

KNJ I GA

Cezarja118 v njegovo in v splošno pogubo? Samo slavohlepje in častilakomnost, da bi nadkriljeval vse druge. Enega samega ni mogel trpeti nad seboj, medtem ko je država morala trpeti nad seboj dva. Kako? Mar misliš, da je Gaj Marij, ki je bil enkrat konzul (kajti samo en konzulat je res dobil, druge konzulate pa sije prilastil s silo), ko je tolkel Tevtone in Kimbre, ko je preganjal Jugurto po afriških pustinjah, iskal toliko nevarnosti iz krepostnih nagibov? Marij je vodil vojske, Marija pa je vodila častilakomnost. Vsi tisti možje, ki so vse uničevali, so uničevali hkrati tudi sebe; tako je z viharji, ki vrtinčijo to, kar odnesejo, a prej se sami vrtinčijo, potem pa se zaletijo s tem večjo silo, ker se sami ne morejo več obvladati. Zato so ti možje, ki so bili mnogim v pogubo, tudi sami občutili tisto pogubno silo, s katero so toliko ljudem škodovali. Nikar ne misli, da tuja nesreča stori koga srečnega. Vse tiste primere in zglede, ki jih vsiljujejo našim očem in ušesom, je treba zavrniti; srce se mora otresti zlobnih govoric, ki se mu vsilijo. Krepost naj se naseli na že zasedeno mesto, da bo iztrebila laži in vse tisto, kar nam je morda všeč na škodo resnici, da nas loči od ljudstva, ki mu preveč verjamemo, in nas spet vrne poštenim mislim. Kajti to je modrost, če se vrnemo k naravi in tja, od koder nas je pregnala obča zabloda. Velik del pameti in razuma je že to, če smo zapustili svetovalce nespameti ter se oddaljili od tiste družbe, v kateri drug drugemu škoduje. Da je to res, le poglej, kako docela drugače živi človek pred ljud­ stvom kakor sam zase. Samota ni sama po sebi učiteljica pošte­ nosti in nedolžnosti in dežela ne uči zmernosti in gospodarnosti, 118

Gaja Julija Cezarja.

403

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ampak kjer ni prič in gledalcev, ugasnejo napake, ki se kažejo samo takrat, kadar jih ljudje gledajo. Kdo se je že kdaj oblekel v škrlat, ne da bi se mogel komu pokazati? Kdo si je že kdaj v zla­ tih posodah podajal jedi, ki jih je užival sam? Kdo je, ležeč sam v senci kmečkega drevesa, kazal sijaj svojega razkošja? Nihče ne kaže svojega razkošja samemu sebi, tudi ne samo malokaterim ali samo zaupnim osebam, ampak ves aparat svojih grehot raz­ prostira pred množico, ki gleda. Tako je: občudovalec in sovedec je spodbujevalec pri vsem, pri čemer norimo. Če boš dosegel to, da ne bomo kazali drugim, kar imamo, boš dosegel tudi to, da ne bomo hrepeneli po vsem mogočem. Častilakomnost, razkoš­ nost in razuzdanost zahtevajo prizorišče; ozdravil jih boš, če jih skriješ. Če smo sredi mestnega hrupa, naj nam stoji ob strani opominjevalec ter naj proti hvalivcem velikanskega premoženja hvali tistega, ki je z malim bogat in meri svoje premoženje po tem, kako ga uporablja. Proti tistim, ki povzdigujejo ugled in oblast, naj hvali znanostim posvečeni čas in tistega, ki se ne meni za zunanjosti, ampak se ukvarja sam s seboj. Kaže naj nam tiste, ki so po mnenju drhali srečni, pa se na svoji zavidani višini tre­ sejo in bojijo ter imajo o sebi docela drugačno mnenje, kakor mislijo drugi o njih. Kajti kar se drugim zdi visoko, vzvišeno, to je njim samim višina nad prepadom. Zato jim zastane sapa in kar vztrepetajo, kadarkoli pogledajo v tisto brezno, ki zija pod nji­ hovo veličino; razmišljajo namreč o raznih nevarnostih in na svoji visoki poti najbolj spolzkih. Potem se jih loti strah pred tem, po čemer so tako hrepeneli, in sreča, ki je drugim tako težko do­ segljiva, nje same najbolj tlači. Potem hvalijo mirno brezdelje, sovražijo sijaj in bi radi nekam zbežali od svoje sreče, dokler še

404

P ET N A |S T A KNJ I GA

živijo v blaginji. Tedaj šele lahko vidiš, kako filozofirajo iz stra­ hu in kako jim bolna sreča daje zdrave nasvete. Kakor da si do­ bra usoda in zdrava pamet nasprotujeta, smo v nesreči bolj modri; sreča nam jemlje sposobnost, da bi pravilno mislili.

xcv. P i s mo Zahtevaš od mene, naj takoj razložim to, o čemer sem dejal, da moram odložiti na poseben dan, in ti pišem, ali tisti del filo­ zofije, ki ga Grki imenujejo opominjujoč, mi pa predpisujoč, za­ dostuje, da dosežemo popolno modrost. Vem, da boš vzel za do­ bro, če bom rekel, da ne. Tem bolj ti to obljubljam in ne pustim, da bi zgubil veljavo obče znani pregovor: Ne prosi za nekaj, če­ sar si ne želiš doseči! Večkrat namreč vneto prosimo za nekaj, kar bi odklonili, če bi nam to kdo ponujal. To je morda lahko­ miselnost ali hlapčevstvo, ki zasluži kazen zaradi tega, ker se nam kdo ponuja, da bi nam uslišal prošnjo. Večkrat želimo, da bi se zdelo, da nekaj hočemo, pa nočemo. Neki pisec je povedal dolgo zgodbo, pa kar najbolj na kratko zapisano; in ko je prebral že velik del te zgodbe, je rekel: »Prenehal bom, če hočete.« Vsi so mu zaklicali: »Beri, beri!« To so bili tisti, ki so želeli, da bi ta­ koj utihnil. Pogosto hočemo nekaj drugega, kakor si v srcu že­ limo, in niti bogovom ne povemo resnice, toda bogovi nas ali ne slišijo ali pa se jim smilimo. Jaz se bom brez usmiljenja maščeval in ti napisal dolgo pismo; če ga boš bral z nejevoljo, reci: »Sam sem si to nakopal.« In potem se štej med tiste, ki jih trpinči žena,

405

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

s katero so se oženili po dolgem snubljenju, med tiste, ki jih muči bogastvo, ki so si ga pridobili z največjim trudom, med tiste, ki so jim muka njihove častne službe, za katere so se pehali z vso umetnostjo in z vsem prizadevanjem, in med tiste, ki so si sami naprtili zlo, zaradi katerega zdaj trpijo. Toda pustimo tale uvod in preidimo na stvar samo. »Srečno življenje,« pravijo, »temelji na dobrih delih; k dobrim delom nas vodijo dobri predpisi: torej predpisi zadostujejo za srečno življenje.« Toda predpisi nas ne vodijo zmerom k dobrim de­ janjem, ampak le takrat, kadar je duh voljan; včasih se predpisi zaman uporabljajo, če so v duši napačne misli. Dalje utegne mar­ sikdo prav delati, pa ne ve, da prav dela. Kajti če ni kdo že od samega začetka temeljito in dobro poučen in izobražen, ne more vedeti, kdaj, koliko, s kom, kako in zakaj mora kaj delati. Zato si ne more z vsem srcem, tudi ne trajno in rad prizadevati za krepost, ampak se ozira vedno nazaj in se obotavlja. »Če pošteno ravnanje,« pravijo, »izvira iz predpisov, potem predpisi zadostujejo za srečno življenje; toda prvo in drugo je res.« Na to bomo odgovorili: poštena dejanja se izvršujejo tudi zaradi predpisov, vendar pa ne le zaradi predpisov. »Če se druge umetnosti,« pravijo, »zadovoljujejo s predpisi, bo z njimi zadovoljna tudi modrost, kajti tudi ta je umetnost življenja.« Ampak dober krmarje tisti, ki predpisuje: tako obračaj krmilo, tako razpenjaj jadra, tako uporabljaj ugodni veter, tako nasprotuj neugodnemu, tako izkoriščaj dvomljivega in nestano­ vitnega. Tudi druge umetnike utrjujejo predpisi v njihovi umet­ nosti; isto velja tudi za umetnike življenja. Vse umetnosti se ukvarjajo z orodji življenja, ne s celotnim življenjem. Zato jih

406

P ETNAJ S TA

KNJ I GA

marsikaj ovira in zadržuje, na primer upanje, poželjivost in strah. Ampak modrosti, ki se dela, da je umetnost življenja, ne more nič ovirati v njenem delovanju, kajti ona razprši ovire in se pogodi z zadržki. Bi rad vedel, kako je z drugimi umetnostmi in s tole? Pri onih je bolj opravičljivo, če kdo greši hote, kakor pa le po naključju; pri tej pa je največji greh, če kdo greši prosto­ voljno. Kar pravim, je razumeti takole. Jezikoslovec se ne sra­ muje napake, če jo stori vede, zardel pa bo od sramu, če jo stori nevede. Če zdravnik ne spozna, da gre z bolnikom na slabše, greši veliko bolj glede na svojo umetnost, kakor če se dela, kot da tega ne vidi. Toda pri umetnosti življenja je vsaka napaka, storjena hote, veliko bolj sramotna. Pomisli še, da ima večina umetnosti, posebno pa še svobodnih, svoja pravila, ne samo predpise, kakor na primer zdravstvo. Zato je nekaj drugega Hipokratova ločina, nekaj drugega Asklepiadova ali Temizonova. Poleg tega ni nobene umetnosti na področju spoznavanja brez načel, ki jih Grki imenujejo dogme, mi pa jim pravimo dekreti, zakoni ali nauki, kakršne najdeš v geometriji in v astro­ nomiji. Filozofija pa je premišljevalna in dejavna; opazuje in hkrati dela. Motiš se namreč, če misliš, da ti želi služiti samo za posvetne namene, filozofija stremi vse više, kajti z visoko naravo neba in z bistvom bogovskim hočem začeti razpravo, da odgrnem sveta ti prvine: vse ustvarja narava iz njih, zmnožuje in hrani, vanje po isti naravi sprevrača se vse, ko premine,119 119

O naravi sveta, I, 54-57 (prev. A. Sovre, prir. B. A.).

407

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

kakor pravi Lukrecij. Iz tega izhaja, da je filozofija usmerjena na spoznavanje in da ima svoje dogme. Nihče ne bo prav izvrše­ val svoje naloge, če ni poučen, kako more v vsakem primeru izpolnjevati svoje dolžnosti. Tega ne bo mogel tisti, ki ima pred­ pise za vsak posamezen primer, ne pa za vse. Predpisi, ki so dani samo za posamezne primere, so sami po sebi slabotni in tako rekoč brez korenine. So pravila, ki ščitijo našo varnost in mir, ki obsegajo vse življenje in vso naravo obenem. To je razlika med pravili filozofije in predpisi, kakor se med seboj razlikujejo prasnovi in njihovi deli. Ti so odvisni od onih, one pa so vzroki teh in vsega. »Stara modrost,« pravijo, »je predpisovala, kaj je treba delati in kaj opuščati, in takrat so bili ljudje daleč boljši; odkar pa so nastopili učeni možje, ni več dobrih ljudi. Kajti tista preprosta in očitna krepost se je sprevrgla v mračno in premeteno vedo, ki nas uči razpravljati, ne pa živeti.« Nedvomno je bila tista stara modrost v svojem začetku surova in neotesana kakor vse druge umetnosti, ki so se šele pozneje razvijale in uglajevale. Toda tedaj tudi ni bilo treba za to izbranih zdravil. Malopridnost še ni tako visoko dvignila glave in se še ni tako razpasla, za odstranitev preprostih napak so zadostovala preprosta zdravila. Zdaj pa morajo biti varovala prav tako bolj težavna, kakor so hujše napake, ki nas napadajo. Nekoč je zdravilstvo temeljilo na poznavanju nekaj malega zelišč, s katerimi se je ustavljala kri in so se celile rane; šele polagoma se je razvilo do tako mnogostranske umetnosti. In ni se čuditi, da je imelo zdravilstvo takrat manj posla, saj so bila telesa še trdna in močna, hrana pa lahka in ne pokvarjena z

408

P ETNAJ S TA

KNJ I GA

umetnimi sredstvi in razkošjem. Potem pa, ko so začeli ljudje iskati hrano ne zato, da bi lakoto tešili, ampak da bi jo še zbujali, potem ko so iznašli tisoč začimb, da bi bila njihova požrešnost še večja, je bilo to, kar je lačnim hrana, sitim nadloga. Od tod bledi obrazi in drgetanje živcev, razdraženih z vinom, od tod mršavost, ki je bolj posledica pokvarjenega želodca zaradi pre­ obilnega uživanja kakor pa lakote. Od tod opotekave noge pijanih; zato se je pod vso kožo nabirala voda in se je napel trebuh, ki se je težko navadil, da bi sprejel vase več, kakor je mogel. Od tod izliv rumenega žolča, grda barva obraza, gnitje notranjih organov, suhi prsti z otrdelimi sklepi, lenost neob­ čutljivih živcev ali pa njihovo neprestano trzanje. Kaj bi omenjal vrtoglavico? In bolečine oči in ušes pa muke razgretih možganov ter notranje čire v vseh organih, po katerih se iztrebljamo? Dalje neštevilne vrste mrzlic? Nekatere silno divjajo, druge se vlečejo kakor lahna kuga, nekatere pa povzročajo, da se tresejo vsi udje. Kaj bi našteval vse druge neštete bolezni, ki so kazen za raz­ košno uživanje? Zavarovani zoper te bolezni so bili tisti, ki jih še ni oslabilo nasladno uživanje, ki so imeli oblast nad seboj in so si sami stregli. Utrjevali so si telo z naporom in resničnim delom, tako da so se utrujali s tekom ali lovom ali z obdelova­ njem zemlje; potem jih je čakala jed, ki je mogla iti v slast le lačnim. Zato ni bilo treba tolikih zdravniških priprav, toliko orodja in pušic. Iz preprostega razloga je bilo preprosto zdravje. Mnoga jedila so vzrok mnogih bolezni. Le poglej, koliko stvari, ki naj gredo skozi eno žrelo, zmeša razkošnost, ki pustoši dežele in morja. Zato si morajo tako različne stvari nasprotovati med seboj, in če jih zaužijemo, jih slabo prebavimo, ker sili vsaka

409

P i s ma p r i i a t e l i u L u c i l i j u

drugam. Ni čudno, če nastanejo tako spremenljive in razno­ vrstne bolezni zaradi neskladne hrane. Zato nas bolezni pravza­ prav ne napadajo, ampak je naše življenje bolehanje. Največji vseh zdravnikov in utemeljitelj zdravilstva120je re­ kel, da ženskam ne izpadajo lasje niti ne bolehajo za protinom v nogah; pa vendar jim zdaj izpadajo lasje in čutijo protin v nogah. Narava žensk se ni spremenila, pač pa je bila premagana; ker so prav tako razuzdane kakor možje, so deležne tudi njihovih težav. Nič manj noči ne prebedijo, nič manj ne pijejo in tekmujejo z možmi v porabi olja in vina. Prav tako bljuvajo skozi usta, kar jim je prenapolnilo želodec, ki se temu upira, in vse vino izbruhajo, prav tako ližejo sneg, da bi pomirile razgreti želodec. V pohotnosti pa ne zaostajajo za moškimi; rojene za trpeče življe­ nje (naj jih bogovi in boginje prekolnejo!), so si izmislile tako ne­ naravno nečistovanje, da same igrajo vlogo moža. Kaj bi se torej čudili, da se je dal največji zdravnik in najizkušenejši poznava­ lec narave ujeti na laži, saj je toliko protinastih in plešastih žensk? Odliko svojega spola so zapravile s svojimi grehotami, in ker so zavrgle svojo ženskost, so obsojene na moške bolezni. Starodavni zdravniki niso poznali metode pogostega dova­ janja hrane in poživljanja žilnega utripa z vinom, niso še znali puščati krvi in lajšati dolgega bolehanja s kopelmi in potenjem, niso še znali s spodvezovanjem rok in nog odvajati skritih bole­ zenskih snovi v najskrajnejše dele. Ni bilo treba iskati mnogih vrst zdravil, ker je bilo tako malo bolezni. Zdaj pa, kako zelo so se bolezni razpasle! To so obresti, ki jih moramo plačevati za čez' 20

Hipokrat.

410

P E T N A J S T A

K N J I G A

merne in brezmejne naslade. Da je nešteto bolezni, se ne boš ču­ dil; kar štej kuharje! Vse študiranje počiva in učitelji svobodnih znanosti posedajo brez slušateljev in v osamljenih kotih. V šolah govornikov in filozofov je puščava; ampak kako so obiskane jav­ ne kuhinje, koliko mladine se gnete okrog ognjišča razkošnikov! Ne bom omenjal krdel nesrečnih mladeničev, ki jih čakajo po končani gostiji druge sramotne naslade v spalnici, obšel bom vrste mladeničev, ki se vdajajo pohotnežem, razvrščeni po rodu in barvah, da bi bili enako uglajeni, da bi bil vsem enak puh na bradi, da bi imeli vsi enake lase, da se mednje ne bi pomešal kdo, kije manj ali bolj kodrast. Nočem omenjati množice pekov in strežnikov, ki na dano znamenje tekajo sem in tja, da bi pri­ nesli jedi na mizo. Dobri bogovi! Koliko ljudi zaposluje en sam trebuh! Kako? Ali misliš, da tisti užitni kukmaki, ki so strup na­ slade, ne delujejo naskrivaj, četudi se to takoj ne pokaže? Kako? Ali ne misliš, da tiste ostrige, neprebavno meso, spitano z nesna­ go, ne obtežujejo tvojega želodca s svojim sluzom? Kaj? Ali misliš, da tista omaka iz škodljivih rib ne žge želodca in črev? Mar misliš, da se tiste krvoločne jedi, ki jih takorekoč iz ognja devamo v usta, brez škode ohladijo v drobu? Kako grdo se nam riga in kako zoprna je sapa stare pijanosti! Vedi, da to, kar smo zaužili, zgnije, ne pa da se prebavi. Spominjam se, da se je nekoč govorilo o izvrstni skledi, v katero je zbrala kuhinja sebi v škodo vse mo­ goče, ampak prenaglo, kajti za tako požrtijo bi bil potreben ves dan. V njej so bile ostrige, morski ježki, mrene, drozgi in tako dalje. Človeku se upira jesti že posamezne od teh jedi, a je k temu skoraj prisiljen. Na mizi se zgodi, kar se mora zgoditi v nasiče­ nem želodcu; pričakujem, da se že na mizo postavi, kar je prežve-

411

P i s m a p r i j a t e l j u L u c i li j u

ceno. Saj to je že skoraj žvečenje, če se odstranjujejo lupine in koš­ čice, kuhar pa opravlja delo zob. »Težko se je naslajati s posa­ meznimi jedmi, vse naj se hkrati postavi na mizo in vse naj bo enako okusno. Zakaj naj segam z roko po eni stvari? Več naj pride naenkrat, mnogo dobrih jedi naj bo združeno v celoto. Zato naj tisti, ki so trdili, da se to dela iz bahavosti in slavohlepja, vedo, da to ni ponašanje, ampak stvar vesti. To, s čimer se navadno po­ streže, naj bo polito z eno omako, nič ne de, če so ostrige, morski ježki in barboni in tako dalje pomešani in skupaj skuhani ter tako postavljeni na mizo.« Ni boljše zmesi za to, da bi človek bruhal. Kakor so te jedi zmešane, tako ne nastajajo iz njih preproste bo­ lezni, ampak neozdravljive, različne, mnogovrstne; zoper nje se je začela tudi medicina oboroževati z mnogimi sredstvi. Enako ti pravim o filozofiji. Nekoč je bila bolj preprosta pri ljudeh, ki so delali manjše napake, ki so se laže dale ozdraviti; zoper sedanjo tako hudo moralno popačenost pa je treba vse po­ skusiti. O, da bi se dalo to kugo slednjič vendarle ugnati! Besni­ mo ne le doma, ampak tudi javno. Umore in posamezne uboje strogo prepovedujemo. Kaj pa vojne in slavno hudodelstvo, ko se pobijajo celi narodi? Niti lakomnost niti krutost ne poznata mere. In dokler se delajo taki zločini skrivaj in od posamezni­ kov, so manj škodljivi in grozni; toda grozovitosti se delajo po sklepih senata in po glasovanju ljudstva, in kar je posameznikom prepovedano, to država naravnost ukazuje. Kar bi moral posa­ meznik plačati z glavo, hvalimo, če je storjeno v vojaškem plašču. Ljudje, ta najnežnejši rod, se ne sramujejo prelivati kri drugih, se vojskovati med seboj ter zapuščati vojne svojim otrokom, ko vendar celo brezumne in divje živali živijo med seboj v miru.

412

P E T N A J S T A

K N J I G A

Proti tako mogočno razširjeni besnosti je postalo tudi delo filo­ zofije težavnejše in filozofija si je oskrbela toliko moči, kolikor jih potrebuje v boju zoper ta zla. Lahko je bilo svariti tiste, ki so bili prijateji vina in so hrepeneli po finejši hrani, ni bilo težko pri­ vesti duha nazaj k zmernosti, od katere se je le malce odklonil: treba zdaj hitrih je rok, pokazati vso svojo umetnost.™ V vsem se išče naslada. Nobena grehota ne ostane v svojih me­ jah: razsipnost zdrvi v lakomnost. Človek pozabi, kaj je pošte­ nost: nič ni sramotno, če le obeta dobiček. Človek, ki bi moral biti človeku nekaj svetega, se sedaj ubija v zabavo in za šalo; tisti, ki se ni smel poučevati o zadajanju in sprejemanju ran, se zdaj predaja nag in neoborožen; vesel prizor je, če človek usmrti človeka. Pri toliki moralni popačenosti je treba nekaj silnejšega od navadnih sredstev, če hočemo ukoreninjeno zlo iztrebiti; s pravili in nauki moramo skušati zatreti obče razširjene zmote. Če bomo s pravili povezali predpise, tolažbe in opomine, bo nekaj zaleglo; nauki sami po sebi kaj malo veljajo. Če hočemo dati drugim neko obveznost ter jih odtrgati od zla, ki jih ima že v oblasti, se morajo naučiti, kaj je zlo in kaj dobro; vedeti morajo, da vse razen kreposti menjava ime, tako da je zdaj zlo, zdaj dobro. Kakor je prvo, kar veže vojaka v vojni, prisega in ljube­ zen do vojaškega prapora, ki ga ne sme nikoli zapustiti, kajti od zapriseženih se lahko zahteva vse drugo in se jim ukaže kar­ koli, tako je treba pri tistih, ki jih hočeš privesti v srečno živ121

Podobno Vergilij, Eneida, VI, 261 in VIII, 442.

413

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ljenje, najprej položiti temelje s tem, da jih storiš krepostne. Nekakšen sveti strah morajo imeti pred krepostjo in jo ljubiti, tako da si želijo rajši živeti z njo kakor brez nje. »Kaj pa? Ali niso nekateri brez temeljitega pouka postali pošteni in dosegli velikih uspehov, ko so se ravnali samo po golih predpisih?« Priznavam, toda ti so bili tako srečne narave, da so se mimogrede navzeli vsega, kar jim je bilo koristno. Kajti kakor se niso nesmrtni bogovi učili nobene kreposti, ker so se z vsako rodili, in kakor je del njihove narave to, da so dobri, tako so tudi nekateri ljudje prejeli naravni dar, da razumejo vse, česar se je treba šele učiti, brez dolgega pouka; takoj so doumeli, kaj je dobro, kakor hitro so o tem slišali. Tistim topo­ glavim in bedastim ali slabo navajenim je treba dolgo otirati rjo z duše. Sicer pa, kakor k dobremu nagnjenim filozofija hitreje pomaga k vzponu, tako pomaga tudi slabšim, da se znebijo na­ pačnih mnenj; tako vidiš, kako potrebni so nauki filozofije. V nas je nekaj, kar nas dela brezbrižne za nekatere stvari, za druge pa nepremišljeno predrzne. In ta predrznost se ne da zadušiti, ne ona brezbrižnost pregnati, če se ne odstranijo vzroki, napačno občudovanje in napačen strah. Dokler nas to navdaja, lahko rečeš: »To dolguješ očetu, to otrokom, to prijateljem, to gostom.« Predrzneža bo zadržala lakomnost. Vedel bo, da se je treba boje­ vati za domovino, toda strah mu bo to odsvetoval. Vedel bo, da se mora za prijatelje potiti do poslednje srage, toda naslada mu bo to prepovedala. Vedel bo, da je največja krivica, ki jo moreš storiti svoji ženi, če imaš priležnico, toda pohotnost ga ne bo odvrnila od tega. Nič ne bo torej koristilo dajati predpise, če nisi prej odstranil tega, kar predpisom nasprotuje, nič bolj,

414

P ET N A |S T A K N ] I G A

kakor ne bo koristilo, če boš položil orožje komu pred oči, pa mu ne boš odvezal rok, da ga pograbijo. Da bo mogla duša sprejemati predpise, jo moraš popolnoma sprostiti. Recimo, da kdo dela, kar mora: ne bo delal trajno, ne bo delal enakomerno, kajti ne bo vedel, zakaj dela. Marsikaj se dela pravilno bodisi po naključju ali pa iz navade, toda pri roki ne bo pravila, po katerem se to dela in ki dokazuje, da je prav, kar kdo dela. Kdor je samo po naključju dober, ne obeta, da bo zmerom tak. Dalje bodo predpisi morda dosegli pri človeku, da bo delal, kar mora, ne bodo pa pokazali, kako naj dela, kar mora; in če tega ne morejo, ne vodijo h kreposti. Kdor je opomnjen, bo sto­ ril, kar mora; to dopuščam. Ampak to je še premalo, kajti hvale ne zasluži zato, ker je nekaj storil, marveč za to, kako je to storil. Kaj je bolj nečastno kakor prirejati razkošne pojedine, ki veljajo več, kot je premoženje rimskega viteza? Kaj bolj zasluži cenzorjev ukor, kakor če kdo - tako govorijo razsipneži - toliko žrtvuje sebi in svojemu geniju? In vendar so pojedine ob nastopu urada veljale sicer trezne in zmerne može kar po sto tisoč sestercijev. Taki izdatki za golo požrešnost so sramotni, tudi če je pojedina komu na čast in jih nihče ne graja; v tem primeru to namreč ni razsipnost, ampak slovesni stroški. Velikansko ribo - pa zakaj ne povem še teže, da bi povzročil nekaterim ljudem skomine; pra­ vijo, da je tehtala štiri in pol funta - , ki je bila poslana cesarju Tiberiju, je ta ukazal odnesti na mestni trg in jo prodati, rekoč: »Prijatelji, zelo se motim, če pravim, da bo to ribo kupil Apicij ali pa Publij Oktavij.« Nad pričakovanjem pa se je izpolnilo, kar je domneval: licitirala sta, zmagal je Oktavij in žel pri ljudeh nje­ govega kova veliko pohvalo, ker je za pet tisoč sestercijev kupil

415

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ribo, ki jo je cesar prodal in je niti Apicij ni kupil. Da je toliko plačal zanjo, je bila sramota za Oktavija, ne za tistega, ki jo je bil kupil, da bi jo poslal Tiberiju, čeprav bi jaz tudi njega grajal, kajti občudoval je stvar, o kateri je mislil, da je je vreden samo cesar. Nekdo sedi pri bolnem prijatelju; to odobravamo. Toda če dela to zavoljo dediščine, je kakor jastreb, ki čaka na truplo. Ista de­ janja so ali sramotna ali poštena in častna, gre za to, zakaj ali kako se izvršujejo. Vse pa se bo delalo pošteno in častno, če se bomo posvetili kreposti in imeli za dobro pri vseh človeških delih samo to, kar izvira iz kreposti; vse drugo je dobro le za trenutek. Zato je treba človeku vcepiti prepričanje, ki velja za vse življenje; in to je, kar imenujem načelo. Kakršno bo to prepričanje, takšna bodo dejanja in misli; in kakršna bodo dejanja in misli, takšno bo življenje. Svetovati komu samo v nečem, je premalo za tistega, ki mu je pri srcu celota. Mark Brut daje v svoji knjigi, ki ima naslov Peri kathekontos,122 mnogo predpisov za starše in za otroke, pa tudi za brate in sestre; po teh predpisih ne bo nihče ravnal, kakor bi moral, če ne bo vedel, na kaj se nanašajo. Pokazati moramo cilj najvišje dobrine, za katerim težimo, na katerega naj bo usmer­ jeno vse naše delovanje in govorjenje, kakor morajo mornarji uravnavati svojo plovbo po nekem določenem ozvezdju. Živ­ ljenje brez določenega cilja je nestanovitno. Za vse to so potrebna pravila in načela. Priznal mi boš, mislim, da ni nič bolj sramotno kot to, če si vedno v dvomih, negotov in plašljiv. Taki pa bomo povsod, če ne bomo odstranili tega, kar zadržuje dušo in nas ovira, da nismo docela pri tem, kar poskušamo. 122 O dolžnostih.

416

PE TNAJ S TA

KNJ I GA

Kako je treba častiti bogove, to se nam po navadi predpisuje. Ne dovolimo, da bi kdo prižigal svetilke ob sobotah, ker niti bo­ govi ne rabijo svetlobe in tudi ljudje ne marajo saj. Prepovedujmo jutranje pozdravne obiske in sedenje pri vratih svetišč, vse to je le človeško prikupovanje. Boga časti, kdor ga pozna. Prepove­ dujmo nositi Jupitru platnene brisače in kopalna strugala in drža­ ti Junoni ogledalo; bog ne išče služabnikov. Zakaj ne? Ker sam služi človeškemu rodu; povsod je in pripravljen vsem pomagati. Poslušajmo, kako se je treba vesti pri žrtvovanju, kako naj se va­ rujemo pred praznovernostjo. Nikoli ne bo človek storil dovolj, če ne bo dojel boga, kakor se spodobi, v svoji duši, boga, ki ima vse in daje vse in deli dobrote zastonj. Kaj daje bogovom povod, da delajo dobro? Njihova narava. Moti se, kdor meni, da bogovi nočejo škodovati. Ne morejo; ne morejo niti utrpeti krivice niti je delati. Kajti delati krivico in jo trpeti, to se ne da ločiti. Narava, ki po svoji veličini in lepoti vse prekaša, je tiste, ki jih je rešila nevarnosti, tudi same storila nenevarne. Prvo bogoslužje je vera v bogove, potem pa to, da jim priznavaš njihovo vzvišenost in njihovo dobrotljivost, brez katere ni vzvišenosti; da veš, da so bogovi tisti, ki vladajo svetu in vesolju, ki so zaščitniki člove­ škega rodu, včasih pa skrbijo tudi za posameznike. Ti ne pošilja­ jo zla in tudi nimajo zla v sebi. Sicer pa nekatere strahujejo, jih brzdajo ter jim nalagajo kazni, s tem da jim privoščijo včasih kaj dobrega, kar pa je le navidezno dobro. Ali si želiš nakloniti bo­ gove? Bodi dober. Kdor jih posnema, jih dovolj spoštuje in časti. Zdaj pa drugo vprašanje: kako je treba občevati z ljudmi? Kaj delamo? Kakšne predpise dajemo? Da naj prizanašamo člo­ veški krvi? Kako malo pomeni to, da ne škoduješ tistemu,

417

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

kateremu bi moral koristiti! Vsekakor je hvalevredno, če je človek človeku blag. Ali bomo predpisovali, da je treba ponuditi brodolomcu roko, pokazati blodečemu pot in deliti svoj kruh z lačnim? Kdaj bom povedal vse, kaj mora kdo delati in kaj opuš­ čati? Saj mu lahko na kratko dam tole formulo za dolžnost, ki jo ima do človeka: vse to, kar vidiš in kar vsebuje božje in človeške reči, je samo eno: mi smo udi velikega telesa. Narava nas je ustvarila kot sorodnike, ker nas je ustvarila iz iste snovi in za isti končni namen. Vcepila nam je vzajemno ljubezen in nas storila socialne. Dala je vsem enake pravice in enako pravo; po njeni zapovedi je večja nesreča, če škodujemo, kakor če sami trpimo; po njenem ukazu naj bodo roke zmerom pripravljene za pomoč. Tale verz imejmo v srcu in v ustih: človek sem, nič, kar je človeško, mi ni tuje.323 Tako bodi: rojeni smo za skupnost. Naša družba je zelo podobna kamnitemu oboku, ki bi se podrl, če se ne bi kamni opirali drug na drugega; to ga drži. Zaman razmetavamo predpise, če prej ne poučimo ljudi, kaj mislimo o vsaki stvari, o revščini in bogastvu, o slavi in sramoti, o domovini in o pregnanstvu. Ocenjujemo posamezno, ne da bi se menili za to, kaj se o tem govori; preiskujmo, kaj so stvari, ne, kako se imenujejo. Preidimo zdaj h krepostim. Nekdo nam bo velel, naj visoko cenimo modrost, naj hrepenimo po hrabrosti, naj ljubimo zmer123

Terencij, Samomuk, 77.

418

PE TNAJ S TA

KNJ I GA

nost in pravičnost še bolj kakor vse druge kreposti. Ampak to ne bo nič zaleglo, če ne vemo, kaj je krepost, ali je samo ena ali jih je več, ali so ločene ali pa povezane med seboj, ali ima tisti, ki ima eno, tudi vse druge, ki se med seboj razlikujejo. Rokodel­ cu ni treba premišljati o svojem rokodelstvu, kaj je njegov zače­ tek in njegova korist, prav tako kakor baletnemu plesalcu ni treba razmišljati o plesni umetnosti. Vse take umetnosti so same po sebi razumljive, nič jim ne manjka, kajti ne tičejo se vsega živ­ ljenja. Krepost je znanje tako vsega drugega kot nje same; o njej se moramo poučiti, da vemo, kaj hoče. Dejanje ne bo pravilno, če ni pravilna volja, kajti dejanje je odvisno od volje. Pa zopet: volja ne bo pravilna, če duša ni prav zbrana. Z zbranostjo duše pa tudi ne bo vse prav, če ne dojame zakonov vsega življenja in ne doseže resnične vrednosti stvari. Nihče ne bo miren razen tistih, ki so si pridobili nespremenljivo in trdno sodbo; vsi drugi padajo in se zopet dvignejo: zmerom nihajo med tem, kar so opustili, in tem, kar si želijo. Kaj je vzrok tega kolebanja in oma­ hovanja? To, da tistim, ki se dajo voditi od najbolj nezaneslji­ vega voditelja, od ljudskega mnenja, nič ni jasno in trdno. Če si želiš hoteti vedno isto, moraš hoteti resnico. Do resnice pa se ne pride brez pravil in načel, ta dajejo življenju trdnost. Dobro in slabo, pošteno in sramotno, pravično in krivično, bogu všečno in brezbožno, kreposti, posest tega, kar dela življenje prijetno, ugled in dostojanstvo, zdravje, moč, lepota, bistrost čustev - vse to zahteva nekoga, ki zna presojati, koliko je kaj vredno; in tako zelo se varaš, da meniš, da se to, kar imamo pri nas za najvišje bogastvo, naklonjenost in oblast, ne sme prav nič ceniti. Tega ne boš vedel, če ne boš poznal zakona, po katerem se te stvari

419

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

cenijo. Kakor listi ne morejo sami po sebi zeleneti, ampak morajo imeti vejo, na kateri rastejo in iz katere vlečejo sok, prav tako venejo predpisi, če so sami; predpisi želijo biti cepljeni na nauk. Razen tega tisti, ki odstranjujejo pravila, ne vidijo, da se ta prav s tem potrjujejo. Kaj namreč pravijo? Da predpisi dovolj ure­ jajo življenje, da so torej pravila in načela modrosti, to se pravi dogme, odveč. Toda kar trdijo, je že samo po sebi pravilo; tako gotovo, kakor če bi zdajle rekel, da lahko predpise kot nepotreb­ ne opustimo in uporabljamo pravila ter si prizadevamo, da bi se seznanili samo s temi; prav s tem bi že dal predpis, ko bi rekel, da se nam za predpise ni treba meniti. Nekatere stvari zahtevajo v filozofiji opomin in spodbudo, nekatere pa dokaze, in sicer mnoge, ker so tako zamotane, da se dajo tudi pri največji skrb­ nosti in natančnosti težko pojasniti. Če so potrebni dokazi, so potrebna tudi pravila, ki vsebujejo dokazano resnico. Nekaj je jasno, nekaj temno. Jasno je, kar dojemajo čuti in spomin, temno, kar je zunaj njih. Razum pa se ne omejuje samo na to, kar je jasno; njegov pomembnejši in večji del se ukvarja s tem, kar je skrito. Skrito zahteva dokaz, dokaza pa ni brez pravil, zato so ta po­ trebna. Kar imenujemo zdravo človeško pamet, to je v polnem pomenu šele razum; trdno prepričanje je tisto, brez česar v duhu vse tako rekoč plava; potrebni so torej pravila in nauki, ki dajejo duši nespremenljivo sodbo. In slednjič, če koga opominjamo, da naj smatra svojega prijatelja za sebi enakega, da naj pomisli, da iz sovražnika lahko postane prijatelj, da naj zbuja v onem lju­ bezen, ta pa naj miri sovraštvo, dostavljamo: To je pošteno in pravično. Pošteno in pravično pa vsebujejo naša pravila in načela; torej so potrebna, ker brez njih ni tistega, kar je pošteno in pra-

420

P E TNAJ S TA

KNJ I GA

vično. Toda združimo oboje! Kajti brez korenine so veje brez koristi in koreninam samim pride prav to, kar so pognale iz sebe. Kako koristne so roke, lahko ve vsakdo, jasno je, da nam po­ magajo; srce, od katerega roke živijo, od katerega imajo svojo moč, da se lahko gibljejo, pa je skrito. Enako lahko rečem o pred­ pisih: predpisi so očitni, pravila in načela modrosti pa so skrita. Kakor pri bogoslužju vedo samo posvečenci to, kar je najsve­ tejše, tako se kažejo v filozofiji te skrivnosti le tistim, ki so spre­ jeti v njeno svetišče; predpisi pa so znani tudi neposvečenim. Pozejdonij sodi, da ni potrebno samo predpisovanje, ampak tudi svetovanje, tolaženje in spodbujanje. K temu dodaja razisko­ vanje vzrokov. Pravi, da bo tudi opis vsake posamezne kreposti koristen. Temu Pozejdonij pravi etologija, nekateri pa karakte­ ristika, ker navaja znake vsake kreposti in grehote, po katerih se sicer podobne razlikujejo med seboj. Ta opis kreposti zaleže toliko kakor predpisovanje, kajti kdor predpisuje, pravi: »Tisti, ki to dela in se onega vzdržuje, je zmeren.« Bi rad vedel, v čem je razlika? Prvi daje predpise za krepost, drugi pa zglede. To opisovanje, priznavam, ni več v rabi. Pokažimo, kaj je vredno hvale, posnemovalec se bo že našel. Ti misliš, da je koristno, če se ti dajejo znaki, po katerih boš spoznal plemenitega konja, da ne boš pri nakupu ogoljufan in se ne boš po nepotrebnem trudil z nerabnim konjem. Koliko bolj koristno je poznati znake odlične duše, ki jih smemo od koga drugega prenesti nase. Mlado žrebe plemenite krvi se ponosno ozira, kadar se z vitko nogo odganja od širnega polja. Dirja naprej in čez reke nevarne si upa, mostovi,

421

P i s m a p r i j a t e l i u L uc i li j u

njemu doslej nepoznani, mu niso zapreka in šuma rečnih valov ne boji se; visok mu je tilnik, a glava kratka in trebuh je nizek pa tilnik, oplečje mesnato, prsi njegove so krepko napete ... Kadar zasliši od daleč nekod žvenketanje orožja, konj plemeniti postane nemiren in striže z ušesi, vse mu telo drgeta, iz nozdrvi pa ogenj mu puha.'2* Medtem ko naš Vergilij obravnava tukaj nekaj docela drugega, je orisal hrabrega moža, jaz vsaj velikemu možu ne bi dal dru­ gačne podobe. Ko bi moral prikazati Marka Katona, kako je med hrumom državljanskih vojn neustrašeno navalil najprej na vojske, ki so že stale ob Alpah, in se vrgel proti državljanski vojni, ga ne bi nič drugače orisal. Gotovo nihče ni mogel ko­ rakati ponosneje kakor on, ki se je hkrati dvignil proti Cezarju in Pompeju ter je, medtem ko so eni držali s Cezarjem, drugi pa s Pompejem, izzval obe stranki in dokazal, da obstoji še tudi republikanska stranka. Kajti glede Katona ni dovolj reči: »Ne boji se praznega hrupa.« Ne boji se namreč resničnega in bliž­ njega hrupa, saj si upa dvigniti svoj svobodni glas proti desetim legijam, proti galskim pomožnim četam in proti barbarskim vojskam, pomešanim z rimskimi, ter spodbuja državo, naj ne zgubi poguma v boju za svobodo, ampak naj vse poskusi, kajti bolj častno je pasti v sužnost kakor iti vanjo. Kakšen ogenj, kakšen pogum je v njem in kakšna trdna vera v uspeh pri splošni zmešnjavi in bojazni! Ve, da je edini, za čigar položaj ne gre pri 124

Georgika, III, 75-81; 83-85.

422

PE TNAJ S TA

KNJ I GA

tem, kajti pri tem ni vprašanja, ali naj bo Katon svoboden, ampak ali naj bo med svobodnimi; od tod preziranje nevarnosti in mečev. Občudujoč vztrajnost in odločnost moža, ki ne omahuje pri splošnem propadanju, moramo reči: »Prsi njegove so krepko napete.« Ne bo le koristno reči, kakšni so po navadi ljudje, ki veljajo za dobre in poštene, ampak tudi povedati, kakšni so bili. Treba je omeniti tisto zadnjo in najhrabrejšo Katonovo rano, s katero je svoboda izdihnila dušo, Lelijevo modrost in njegovo slogo s Scipionom, sloveča dejanja drugega Katona doma in zunaj, Tuberonove lesene obedne blazinjake pri javni pojedini in kozje kože namesto preprog ter lončene posode, ki so bile postavljene pred svetiščem samega Jupitra za povabljene goste. Kaj se pravi to drugega kakor posvečati revščino na Kapitalu? Recimo, da ne bi poznal nobenega drugega dejanja, zaradi katerega naj bi Tuberona uvrstil med Katone - mar to dejanje ne bi zadostovalo? To je bila cenzura, ne gostija! O, kako slavohlepni ljudje ne vedo, kaj je slava in kako se doseže! Tistega dne je rimsko ljudstvo gledalo namizno posodje mnogih, občudovalo pa je posodje samo enega. Srebro in zlato vseh onih je razbito in tisočkrat stopljeno, Tuberonove lončene posode pa bodo trajale skozi vsa stoletja.

423

ŠESTNAJ STA

KNJ I GA

XCVI. Pi s mo Kar naprej si zaradi nečesa nejevoljen in se pritožuješ. Mar ne vidiš, da na vsem tem ni nič zlega razen edinole tega, da se jeziš in pritožuješ? Če mene vprašaš, za moža ne more biti nobe­ ne druge nesreče kot ta, da je na svetu nekaj, o čemer meni, da je nesreča. Sam sebi bi bil neznosen tistega dne, ko bi videl, da nečesa ne morem prenesti. Nisem zdrav; to je moja usoda. Moji ljudje so pomrli, dolgovi me tlačijo, hiša se mi že skoraj podira, doživel sem izgube, rane, napore in strah, ampak to se na sploh kaj rado dogaja. To je še premalo, to se je moralo zgoditi. To je zame sklenila usoda, to ni naključje. Če mi v čemerkoli verjameš, ko ti razodevam svoja iskrena čustva, ti rečem tole: pri vsem, kar se zdi zoprno in trdo, sem se navadil ne ubogati boga, ampak soglašati z njim, srčno rad mu sledim, ne zato, ker moram. Nikoli me ne bo več doletelo, kar bi sprejel z žalostjo in nejevoljnim obrazom; nobenega davka ne bom plačeval z nevoljo. Vse, ob čemer vzdihujemo, česar se ustrašimo, pa je davek življenja. Lucilij moj, niti ne upaj, niti si ne prizadevaj za to, da se boš tega rešil.

424

Š E S T NAJ S T A

KNJ I GA

Vznemiril te je kamen v mehurju, prišla so pisma z neprijetno vsebino; izguba je sledila izgubi. Pa še bolj se bom približal: bal si se za svojo glavo. Kako? Mar nisi vedel, da si to želiš, ko si si želel visoke starosti? Vse to dolgo življenje prinaša s seboj kakor dolgo potovanje prah, blato in dež. »Toda hotel sem živeti in biti pri tem vendarle brez vseh težav in nadlog.« Takšne babje bese­ de se ne spodobijo možu. Glej, kako boš sprejel mojo željo, ki ti jo izražam ne le dobrohotno, ampak velikodušno: »Naj bogovi in boginje preprečijo, da ne boš ljubljenec sreče!« Sam sebe vpra­ šaj, ali bi rajši hotel živeti na mesnem trgu ali v taborišču. Ampak življenje, moj Lucilij, je bojevanje. Zato so tisti, ki jih usoda pre­ metava, ki se med trudom in težavami zdaj dvigajo, zdaj gredo navzdol ter se spuščajo v nevarne vojne pohode, hrabri možje in prvaki v taborišču; tisti, ki mehkužno živijo v miru, medtem ko se drugi trudijo, so kakor grlice varni pred sramoto.

XCVII. Pi s mo Motiš se, moj Lucilij, če misliš, da so razkošje, uživanje in zanemarjanje dobrih nravi ter vse drugo, kar je vsak očital svo­ jim časom, grehote našega stoletja. To je treba pripisovati ljudem, ne časom; no - nobena doba ni bila brez krivde. In če že začenjaš presojati razuzdanost raznih stoletij, me je sram, da moram reči, da se ni še nikoli grešilo očitneje kakor vpričo Katona. Ali bi kdo verjel, da je denar igral prvo vlogo pri sodišču, kjer je bil Publij Klodij obtožen zaradi prešuštva, ki ga je očitno zagrešil s

425

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i i u

Cezarjevo ženo in prekršil religiozne zakone tiste žrtve, ki se prinaša, kakor pravijo, za ljudstvo tako, da se strogo odstranijo vsi možje iz zaprte sobe in zakrijejo celo slike vseh moških bitij?125 Sodniki so bili podkupljeni z denarjem, in kar je še bolj sramotno kot to, povrh se je za denar odobrilo še skrunjenje odličnih gospa in dečkov. Manj seje grešilo s storjenim zločinom kakor z oprostilno sodbo. Kdor je bil obtožen zaradi prešuštva, je delil prešuštva in se ni čutil varnega za svojo oprostitev prej, dokler ni storil svojih sodnikov sebi enakih. To se je zgodilo na tistem sodišču, kjer je Katon, če nič drugega, vsaj pričal. Naj navedem besede samega Cicerona, ker stvar presega vsako verjetnost (iz prve knjige Ciceronovih pisem Atiku): »Poklical je sodnike k sebi, jim obljubljal, jamčil ter jih izplačal. In potem - o dobri bogovi, kakšna podlost! Nekateri sodniki so dobili celo še noči pri nekih ženah in odličnih mladeničih za plačilo.«126 Ne splača se pričkati o ceni za to, dodatki so bili še večji. »Si želiš ženo tistega strogega moža? Dal ti jo bom. Ali tistega bo­ gataša? Tudi to ti bom preskrbel, da boš z njo spal. Če sam ne boš storil tega prešuštva, me obsodi. Tista lepotica, po kateri hrepeniš, bo prišla. Obljubljam ti noč pri njej in svoje obljube ne bom zavlačeval; še pred odgoditvijo razsodbe do tretjega dne jo bom izpolnil.« Grše je razdeljevati prešuštva, kakor jih dela125

Praznik Dobre boginje (Bona dea), ki so ga ženske obhajale v noči s 3. na 4. december. Seneka pripoveduje o razvpitem dogodku v Cezarjevi palači, kamor se je Publij Klodij (pozneje vpliven ljudski tribun), zalju­ bljen v Cezarjevo ženo Pompejo, vtihotapil preoblečen v glasbenico (Plutarh, Cezar, 9-10).

126

Pisma Atiku, 1,16, 5.

426

Š E ST N A | STA

KNJ I GA

ti. Prvo se pravi pripravljati gospodinje na to. Ti klodijevski sodniki so zahtevali od senata stražo, ki bi jim bila potrebna samo takrat, če bi izrekli obsodbo, in so jo tudi dobili. Zato jim je Katul bistroumno rekel, potem ko so obtoženca oprostili: »Zakaj ste hoteli od nas stražo? Morda zato, da se vam ne bi denar, ki ste ga dobili, zopet odvzel.« Vendar pa je obtoženec ob vseh teh posmehljivih besedah ostal nekaznovan, čeprav je bil pred procesom prešuštnik in med procesom zapeljivec, ki se je obsodbi izmuznil grše, kakor jo je zaslužil. Ali si moreš misliti večjo moralno popačenost, kakor se je pokazala tukaj, ko se pohota ni mogla zadržati niti pri verskih opravilih niti pri so­ dišču, kajti pri sami sodni razpravi, ki se je vršila zaradi poseb­ nega senatovega sklepa, se je zagrešilo nekaj dosti hujšega, kakor je bilo to, o čemer se je razpravljalo? Pri razpravi je šlo za vprašanje, ali more ostati kdo po prešuštvu nekaznovan; poka­ zalo pa se je, da se kazni brez prešuštva ne more uiti. To se je zgodilo pred očmi Pompeja in Cezarja, pred očmi Cicerona in Katona; pravim, pred očmi tistega Katona, v čigar navzočnosti si ljudstvo ni dovolilo, da bi zahtevalo razgaljenje hot­ nic na praznik floralij. Misliš, da so bili takrat ljudje pri javnih igrah bolj strogi kakor na sodiščih? To se je dogajalo in se bo dogajalo; in razposajenost mest se bo kdaj pa kdaj polegla zaradi discipline in strahu, nikoli pa ne bo odnehala sama od sebe. Zato nimaš vzroka misliti, da dovoljujemo pohotnim preveč, zakonom pa premalo. Kajti današnja mladina je mnogo treznejša kakor v tistih časih, ko je obtoženec pred sodniki tajil prešuštvo, sodniki pa so se potegnili zanj, ko se je nečistovalo zato, da bi prišlo to pred sodnike, ko je Klodij postal priljubljen zaradi pregreh, zaradi katerih bi si zaslužil

427

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

kazen, in je uganjal zvodništvo, medtem ko se je zagovarjal in branil. Ali naj kdo to verjame! Tisti, ki naj bi bil sojen zaradi enega prešuštva, je bil oproščen vsake kazni zaradi mnogih prešuštev. Vsak čas bo rodil Klodije, ne pa vsak Katonov. K slabemu smo nagnjeni; imeti moramo vodnika in tovariša, pa tudi brez njiju se lahko marsikaj samo po sebi uredi. Pot do pregreh ne vodi samo navzdol, ampak je tudi zelo strma; in kar dela ljudi nepoboljšljive, je to, da so v vseh drugih umetnostih napake umetnikom v sra­ moto, napake v življenju pa razveseljujejo. Krmar se ne veseli, če se ladja razbije, zdravnik ni vesel, če mu bolnika pokopljejo, go­ vornik se ne veseli, če je obtoženec obsojen po krivdi zagovorni­ ka. Nasprotno pa vsakdo uživa v svoji pregrehi: eden se veseli prešuštva, k čemur ga je zapeljala prav zahtevnost njegove izvršit­ ve, drugi je vesel prevare in kraj ter mu hudodelstvo ne dela skrbi bolj kakor njegova posledica. To je sad zločeste navade. Sicer pa, da boš vedel: tudi v ljudeh, ki so zašli na najbolj kriva pota, je smi­ sel za dobro. Zavedajo se sramote, vendar jo zanemarjajo, vsi pri­ krivajo napake, in četudi jim je šlo vse po sreči, uživajo sadove teh napak, čeprav jih skrivajo. Toda dobra vest se rada pokaže in je vsem na očeh, malopridna se boji celo teme. Zato se mi zdi, da je dobro rekel Epikur: »Krivemu se lahko posreči, da ostane skrit, ne more pa se na to zanesti.« Ali pa če misliš, da je to bolje poveda­ ti takole: »Zato nič ne pomaga grešniku, če se skrije, ker utegne imeti sicer srečo, da ostane skrit, ne more pa se zanesti, da bo tako.« Takole je: hudodelci se lahko zavarujejo, ne morejo pa biti brez skrbi. Ne mislim, da ta stavek nasprotuje naši šoli, če se take­ ga razlaga. Zakaj? Ker je prva in največja kazen za grešnike to, da so grešili; ker noben zločin ne ostane nekaznovan, ker je kazen za

428

Š E S T NAJ S T A

KNJ I GA

zločin v zločinu. Pa vendar gredo tisti prvi kazni za petami že druge, namreč stalen strah in nezaupanje v lastno varnost. Zakaj naj rešim malopridnost te kazni? Zakaj je ne bil držal neprestano v škripcih? V tem bodimo drugačnega mnenja kakor Epikur, ko pra­ vi, da od narave ni nič pravično in da se moramo izogibati na­ pakam in zločinom samo zato, ker se ne moremo izogniti strahu. V tem pa mu pritrdimo, da slaba dejanja biča vest in da je to vzrok mnogih muk, ker nas nenehna bojazen in vznemirjenost tlačita in bičata, kajti ne more zaupati porokom svoje varnosti in brezskrb­ nosti. Kajti prav to je dokaz, Epikur, da že po naravi mrzimo zlo­ čin, ker ni nihče brez strahu, tudi če se čuti še tako varnega. Mar­ sikoga reši sreča kazni, nikogar pa ne reši strahu. Zakaj ne, če ne za to, ker nam je vrojena mržnja do tega, kar je narava obsodila? Zato se tudi tisti, ki so skriti, nikoli ne zanašajo na to, da bodo ostali skriti, ker jih vest odkriva ter jih kaže njim samim. Vsem, ki so kaj zakrivili, pa je lastno to, da trepetajo od strahu. Slaba bi nam predla, ker se mnogo zločinov izmakne zakonu in sodniku ter zanje določenim kaznim, če v onih naravnih in težkih kaznih, kate­ rim ni mogoče uiti, ne bi bilo že povračilo in ne bi na mesto pravega trpljenja stopil strah.

X C V I I I .

Pi s mo Nikoli ne imej za srečnega tistega, ki je odvisen od sreče! Na krhko in zlomljivo oporo se opira, kdor se veseli tega, kar pride od zunaj: veselje bo odšlo, kakor je prišlo. To, kar je

429

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

nastalo samo iz sebe, je zvesto in trdno, je čedalje večje in nas spremlja do konca, vse drugo, kar občuduje drhal, pa je dobro le za trenutek. »Ampak poglej, ali ne more biti tudi v korist in v naslado?« Kdo bi rekel, da ne. Toda samo takrat, kadar je odvisno od nas, ne mi od tega. Vse, kar je v območju sreče, je le tedaj plodno in prijetno, kadar ima tisti, ki to ima, tudi samega sebe v oblasti in ni suženj tega, kar ima. Motijo se namreč, Lucilij, tisti, ki menijo, da nam kaj dobrega ali slabega odmerja usoda; daje nam le snov dobrega in slabega ter zarodke tega, kar pri nas vzbrsti v slabo ali dobro. Kajti močnejša kot vsaka usoda je duša, ona sama usmerja dogodke v to ali ono stran ter je sama sebi vzrok srečnega ali nesrečnega življenja. Hudobnež obrača vse v zlo, tudi to, kar ga doleti kot navidez najboljše; pošten in vrl človek izboljšuje slabo, ki mu ga prinese usoda, ter kar je trdo in trpko, blaži s tem, da zna prenašati. Hvaležno in skrom­ no sprejema, kar je prijetno, vztrajno in hrabro pa prenaša, kar je zoprno. Naj je še tako pameten in moder, naj dela vse po zrelem preudarku, naj ne poskuša ničesar prek svojih moči, tiste popolne dobrine, ki je nič ne ogroža, ne bo dosegel, če ni dobro oborožen proti vsemu, kar je negotovo. Bodisi da hočeš opa­ zovati druge (v tem je, kar se tebe ne tiče, sodba lažja) ali pa tudi samega sebe brez predsodkov, boš spoznal in priznal, da nobena od vseh teh zaželenih in dragocenih stvari ne koristi, če se ne zavaruješ zoper nestalnost naključja in zoper stvari, ki izvirajo iz njega, če ne boš pogosto in brez tožbe pri vsaki izgubi rekel: Bogovi tega niso hoteli.127 127

Vergilij, Eneida, II, 428.

430

Š E S T NAJ S T A

KNJ I GA

Ali pa, pri Herkulu, če navedem še krepkejši in pravičnejši izrek, na katerega se boš še bolj oprl, kadarkoli se ti bo kaj obr­ nilo drugače, kakor si mislil - reci si: »Bogovi so to bolje storili.« Tistemu, ki je tako pripravljen, se ne bo zgodilo nič nepričako­ vanega. Tako pa bo pripravljen, kdor pomisli, kaj zmore vedno se menjajoča človeška usoda, preden to sam na sebi občuti; kdor se glede otrok, žene in premoženja zave, da jih morda ne bo ve­ dno imel in da ne bo nesrečnejši, če jih bo prenehal imeti. Ne­ srečen je, kdor se boji bodočnosti in je nesrečen že pred nesrečo, kogar skrbi, da mu to, nad čimer se veseli, ne bo ostalo do kon­ ca. Nikoli namreč ne bo miren in bo v pričakovanju tega, kar se utegne zgoditi, izgubil še tisto, kar lahko uživa. Strah pred iz­ gubo pa človeka boli prav tako kakor izguba sama. Zaradi tega pa ti nikakor ne priporočam brezskrbnosti. Skušaj odvrniti od sebe vse, česar se je treba bati. Poskrbi za vse, za kar je mogoče poskrbeti s pametjo in razumom. O vsem, kar ti utegne škodo­ vati, dobro premisli in se temu izogni, preden te zadene. Prav zato ti bosta koristili tvoja trdna volja in odločnost, da boš vse voljno prenašal. Usode se lahko obrani tisti, ki jo zna prenesti; vsaj razburja se ne, dokler še mirno živi. Nič ni bolj bedno in nespametno kakor bati se že vnaprej. Kakšen nesmisel je prehi­ tevati svojo nesrečo! Slednjič naj svoje mnenje na kratko povza­ mem: želim ti opisati tiste bojazljive ljudi, ki mučijo sami sebe in so sami sebi nadležni ter ne poznajo mere niti v nesreči niti pred njo. Bolj, kot je treba, trpi, kdor trpi, še preden je treba. Kajti ista slabost, ki ga ne pusti, da bi svoje trpljenje presodil, ga ne pusti, da bi ga pričakoval. Ista nezmernost mu daje upanje, da si do­ mišlja, da bo njegova sreča večna, da bo čedalje večja. Pozablja

431

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

na kolo, ki vrti vse človeško, in si le obeta stalnost vsega, kar je samo naključje. Zato se mi zdi, da je Metrodor v pismu, ki ga je poslal svoji sestri, ko je izgubila zelo nadarjenega sina, izvrstno rekel: »Umrljiva je vsaka dobrina smrtnikov!« Govori o tistih dobrinah, za katere ljudje kar tekmujejo. Kajti resnična dobrina ne gine, zanesljiva je in trajna, namreč modrost in krepost; to je edino neumrljivo za smrtnike. Pri vsem tem pa so ljudje tako objestni in tako zelo pozabljajo, kam gredo in kam jih vsak dan žene, da se čudijo, če kaj izgubijo, ko bi vendar lahko vse izgubili že v enem dnevu. Karkoli takega, o čemer misliš, da ti je podre­ jeno, da je pri tebi, ni tvoje; nič ni trdnega za tistega, ki ni trden, nič ni večnega in nepremagljivega za tistega, ki je sam slab in minljiv. Prav tako nujen je pogin kakor izguba; in prav v tem je tolažba, da lahko ravnodušno izgubimo, kar nam je določeno, da moramo izgubiti. Ravnodušno izgubljaj, kar moraš izgubiti. Torej kje najdemo pomoč zoper te izgube? V tem, da obdrži­ mo, kar smo zgubili v spominu, in ne pustimo, da bi hkrati z izgubo izpadla korist, ki smo jo imeli od tega. Kar imamo, nam lahko vzamejo, tega pa, da smo nekaj imeli, nam ne more vzeti nihče. Zelo nehvaležen je, kdor meni, da za dobljeno nič ne dol­ guje. Stvar nam ugrabi naključje, pusti pa nam njeno korist in užitek, toda mi smo to izgubili zaradi svojih pretiranih želja. Reci si: »Nič od tistega, kar se mi zdi strašno, ni nepremagljivo.« Posamezne preizkušnje so premagali že mnogi: Mucij ogenj, Regul križ, Sokrat strup, Rutilij izgnanstvo, Katon smrt z mečem; premagajmo tudi mi nekaj. Spet pa so tisto, kar privlači množico kot nekaj sijajnega in osrečujočega, mnogi že čisto prezirali. Fabricij je kot imperator zavrgel bogastvo in ga kot cenzor grajal;

432

Š E S T NAJ S T A

KNJ I GA

Tuberon je smatral, da je uboštvo vredno tako njega kot Kapitola, ko je pri javni gostiji z uporabo lončene posode pokazal, da se mora človek zadovoljiti s tem, kar uporabljajo celo bogovi. Oče Sekstij je odklonil častne službe. Ker je bil že rojen za to, da bi se moral poganjati za visoke državne službe, ni maral sprejeti škrlatno obrobljene tunike, ko mu jo je dajal oboževani Julij; kajti spoznal je, da se lahko človeku to, kar se mu da, tudi odvzame. Tudi mi storimo nekaj pogumnega in se postavimo med tiste, ki so nam za zgled. Zakaj smo malodušni? Zakaj obupujemo? Kar se je moglo zgoditi, se lahko še zmerom zgodi. Mi le očistimo svojo dušo in se ravnajmo po naravi; kdor zablodi od nje, se mora boriti z nepravimi željami in s stalnim strahom pa se udi­ njati naključjem. Lahko se vrnemo spet na pravo pot, da bomo zopet tam, kjer smo bili. Zato se vrnimo v prejšnje stanje, da bomo lahko prenašali bolečine, kakorkoli napadajo naše telo, in da bomo lahko rekli usodi: »Opravka imaš z možem; poišči si koga drugega, ki ga boš lahko premagala.« Take in podobne besede lajšajo bolečine skelečega tvora, za katerega želimo, da bi nas manj bolel ali da bi se ozdravil ali da bi se z njim vred tudi mi postarali. Toda glede njega sem pomirjen. Gre le za to, da zaradi njega pogine izvrsten starec. Kajti sam je življenja sit in si ničesar več ne želi zavoljo samega sebe, ampak zavoljo tistih, katerim je koristen, in si želi, da bi se mu še nekaj dodalo. Sam se žrtvuje za blagor skupnosti s tem, da živi. Kdo drug bi tem mukam že napravil konec. Zanj je prav tako sramotno bežati pred smrtjo kakor se zatekati k njej. »Mar ne bo odšel iz življenja, če mu bodo okoliščine svetovale?« Zakaj ne bi odšel, če ga ne bo mogel nihče več potrebovati, če

433

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

se bo trudil samo še za bolečino? To se pravi, moj Lucilij, učiti se filozofije na njenem učinku in se ravnati po resničnem vzoru, videti, kaj zmore pogum modrega moža zoper smrt, zoper bolečino, kadar se prva približa, druga pa muči. Kaj je treba delati, se je treba učiti od tistega, ki dela. Doslej smo skušali z dokazi razsoditi, ali se more kdo upirati bolečini, ali lahko bližajoča se smrt tudi velike duhove ukloni. Kaj je treba besed? Stopimo k stvari, kakršno imamo pred očmi! Tistega moža ne naredi niti smrt pogumnejšega zoper bolečino niti bolečina pogumnejšega zoper smrt. Zoper obe mu pomaga zaupanje vase; svoje bolečine ne prenaša potrpežljivo zato, ker se nadeja smrti, in ne umre voljno zato, ker se je naveličal bolečine: bo­ lečino prenaša, smrt pa pričakuje.

XCIX. Pi s mo Pošiljam ti pismo, ki sem ga napisal Marulu, ko je izgubil malega sinčka in je to izgubo, kakor so pravili, prenašal premalo možato. V tem pismu nisem bil tako nežen kakor po navadi, ker sem mislil, da zasluži prej grajo kakor tolažbo. Kajti pri človeku, ki je hudo prizadet in težko prenaša hudo rano, je treba nekoliko popustiti; naj se do sitega nažalosti ali pa vsaj preboli prvi udarec. Tisti, ki so sklenili, da bodo žalovali, naj se takoj kaznujejo ter se naučijo, da je nespametno preveč jokati. »Ali pričakuješ tolažbo? Zaslužiš si grajo! Tako mehkužno prenašaš sinovo smrt? Kaj bi delal, ko bi bil izgubil prijatelja?

434

Š E S T NAJ S T A

KNJ I GA

Umrl ti je sin, ki še ni kazal, da bo nekoč tvoj up, še čisto majhen; zelo malo časa si izgubil. Zbiramo vzroke za bolečino in že kri­ vično tožimo nad usodo, kakor da nam ne bo dala pravičnih vzrokov za naše tolažbe. Toda, pri Herkulu, zares sem mislil, da imaš že dovolj poguma zoper resnična zla, kaj šele zoper tiste sence nesreč, nad katerimi ljudje vzdihujejo iz gole navade. Ko bi bil utrpel največjo izgubo od vseh, namreč izgubo prijatelja, bi se moral truditi, da bi bil bolj vesel tega, kar si imel, kakor da se žalostiš, ker si to izgubil. Toda večina ljudi ne upošteva, koliko je užila, kako se je veselila. Poleg vsega drugega ima tak­ šna žalost še to slabost, da ni le nepotrebna, ampak tudi ne­ hvaležna. Ali je zato, ker si imel takega prijatelja in si ga zgubil, ves tvoj trud zaman? Mar v toliko letih, s tako tesno povezavo z njim v življenju in pri študijih nisi ničesar dosegel? Mar s pri­ jateljem pokopavaš prijateljstvo? In čemu žaluješ, da si ga izgubil, če to, da si ga imel, nima vrednosti? Verjemi mi, da dobršen del tistih, ki smo jih ljubili, ostane pri nas, četudi nam jih je naključje ugrabilo. Naš je čas, ki je minil, in nič ni na varnejšem kot tisto, kar je bilo. Nehvaležni smo za to, kar smo užili, ker upamo in se zanašamo na bodočnost, kakor da ne zapade vse v preteklost, kakor hitro se nam posreči. Kdor se veseli samo sedanjega, postavlja uživanju preozke meje. Tako bodoče kot minulo nam nudita radost in veselje, prvo v pričakovanju, drugo v spominu; toda eno še visi v zraku in se morda tudi ne bo zgodilo, drugo pa ne more zatajiti, da je bilo. Kako nespametno je torej, če hočemo izgubiti, kar je najbolj zanesljivo in trdno! Zadovoljujmo se s tem, kar smo že užili, če le nismo črpali tega s preluknjano dušo, ki je spet precedila, kar je sprejela vase.

435

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Nešteto je primerov, ko so ljudje svoje sinove še mlade po­ kopali brez solza in se potem s pogreba vrnili v senat ali v kako drugo javno službo in se takoj lotili česa drugega. In z vso pra­ vico: kajti prvič je odveč žalovati, če z žalovanjem nič ne dosežeš; drugič ni prav, če tožiš nad tem, kar zadene samo enega, drugim pa prizanese. Dalje je nespametno, če se tvoje želje sprevržejo v tožbe, ker je med izgubljenim in tistim, ki je doživel izgubo, prav majhen presledek. Zato moramo biti tem bolj ravnodušni, ker gremo vsi za tistimi, ki smo jih izgubili. Glej, kako hitro beži čas, misli na krutost tega prostora, ki ga tako naglo pretečemo, opazuj to svoje spremstvo človeškega rodu, ki hiti proti istemu cilju le v najmanjših presledkih, četudi se nam zdijo zelo veliki; o komer misliš, da si ga izgubil, je bil samo poslan nekoliko naprej. Kaj je bolj neumno kakor objokovati tistega, ki je odšel pred nami, ko pa moramo vsi premeriti isto pot? Ali kdo joka zavoljo dogodka, o katerem je dobro vedel, da bo prišel? Kdor pri človeku ni mislil na smrt, je prevaral samega sebe. Ali kdo joka zavoljo nečesa, o čemer je trdil, da se sploh ne more zgoditi? Kdor toži, da je kdo umrl, toži, da je bil to človek. Vsi ljudje so navezani na enako usodo; kdor se je rodil, bo moral umreti. Samo presledki so med nami, konec pa nam je vsem isti. To, kar leži med prvim in zadnjim dnevom, je različno in spremenljivo; če se oziraš na težave, je čas tudi dečku predolg, če upoštevaš hitrost, je tudi starcu prekratek. Vse je spolzko in varljivo in bolj spremenljivo kakor vreme in čas. Vse se prevrača in prehaja v nasprotje po ukazu usode. V tem valovanju vsega, kar je člo­ veško, ni nikomur nič bolj gotovo kakor smrt. Pa vendar se vsi pritožujejo zaradi edinega, kar človeka ne vara.

436

Š ES T NA 1ST A KNJ I GA

'Toda umrl je deček/ Ne rečem še, da je tisti, ki zgodaj umre, na boljšem; preidimo k onemu, ki je doživel visoko starost: kako malo je prekosil otroka! Predstavljaj si neizmerno globočino časa in obseg vesolja, potem to, kar imenujemo človeško dobo, in pri­ merjaj vse to z neskončnostjo; videl boš, kako neznatno je, kar si želimo in skušamo podaljšati. Koliko je zaradi tega solza, koliko skrbi! Koliko trpimo, preden pride smrt, ki si jo želimo! Kako skrbimo za zdravje, kako se bojimo! Koliko let preživimo neplodnih in nekoristnih! Polovico jih prespimo. Dodaj še napore, žalostne dogodke in nevarnosti, pa boš spoznal, da je tudi pri najdaljšem življenju najmanj tega, kar resnično preživljamo. Toda kdo ti bo priznal, da ni na boljšem človek, ki se lahko kmalu vrne, ki je do­ končal svojo pot, še preden je opešal na njej? Življenje ni niti dobrina niti zlo, ampak je le kraj za dobro in zlo. Zato ni izgubil ničesar razen igre, pri kateri je izguba bolj gotova. Morda bi postal skro­ men in pameten mož; morda bi zaradi tvoje vzgoje iz njega nasta­ lo nekaj boljšega, toda - in tega se je bolj upravičeno bati - lahko bi postal podoben večini. Poglej tiste mladeniče, ki jih je razkošnost iz najodličnejših hiš vrgla med borilce; poglej tiste, ki z vzajemnim nečistovanjem strežejo svoji lastni in tuji pohoti, pri katerih ne mine noben dan brez pijanosti, noben dan brez kakega sramotnega dejanja; spoznal boš, da je več razlogov za strah kakor za upanje. Zato ne smeš privabljati vzrokov bolečine niti si nejevoljno množi­ ti manjše nezgode. Ne spodbujam te, da se dvigni in bojuj zoper to; nimam tako slabega mnenja o tebi, da bi mislil, da moraš zoper to napeti vse sile. To ni bolečina, ampak le ugriz, ti pa delaš iz tega bolečino. Nedvomno je filozofija pripomogla, če hrabro prenašaš izgubo dečka, ki je bil doslej bolj znan dojilji kakor očetu.

437

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Kako? Ti zdaj priporočam trdosrčnost in želim, da pri pogre­ bu ne pokažeš, kako si žalosten? Nikakor ne. Nečloveško je, ne pa krepostno, če gledamo pogreb svojcev z istimi očmi kakor njih same in nas ne gane prva ločitev od bližnjih. Pa recimo, da ti to prepovedujem: marsikaj ni odvisno od naše volje. Tudi če zadržuješ solze, se ti ulijejo in ti olajšajo srce. Torej kako? Pustimo solzam, da tečejo, toda nikar jim tega ne ukazujmo. Ničesar ne pridajajmo žalosti in je ne večajmo po zgledu drugih. Kazanje bolesti zahteva več kot bolest sama. Koliko jih je žalostnih le zase? Glasneje vzdihujejo, če jih drugi slišijo, ter utihnejo in se pomirijo, če so sami, brž ko pa vidijo koga, udarijo zopet v jok. Potem si z rokami razgrebejo obraz (kar bi laže naredili, če jim nihče ne bi preprečil), moledujejo za smrt in se premetavajo na ležišču; ko ni gledalcev, se bolečina poleže. Kakor povsod nas tudi v tem primeru spremlja napaka, da se ravnamo po zgledu večine ljudi in ne gledamo na to, kaj je dolžnost, ampak na to, kaj je navada. Oddaljujemo se od narave, prodajamo se drhali, ki nam ni v ničemer dober zgled, ampak je tudi v tem kakor povsod zelo nestanovitna in omahljiva. Če vidi, da kdo hrabro prenaša svojo žalost, ga imenuje brezbožnega in podivjanega; če vidi, da kdo omedleva in pada, pravi o njem, da je pomehkužen in slabič. Vse moramo meriti po razumu. Nič pa ni bolj neumno kakor si z žalostjo pridobivati slavo in jo dokazovati s solzami; kajti mo­ der mož jih preliva, kakor mislim, včasih po lastni volji, včasih pa se mu udrejo same od sebe. Naj povem, kje je tu razlika. Ko nas zadene prvo poročilo o bridki smrti in še objemamo mrtvo telo, ki bo zdaj zdaj vrženo na gorečo grmado, nam neka narav­ na sila izžema solze in duša nam v bolečine pretrese celo telo in

438

Š E S T NAJ S T A

KNJ I GA

tudi oči ter iztiska iz njih tekočino, ki se nabira okoli njih. Te solze tečejo, ker se iztiskajo, ne da bi to hoteli. Drugačne pa so solze, ki si jih sami izvabljamo, kadar se spomnimo na tiste, ki smo jih izgubili, in tedaj je v žalosti nekaj sladkega, saj mislimo na nji­ hove prijetne pogovore, na veselo kramljanje z njimi, na njihovo uslužno ljubezen; tudi tedaj se oči olajšajo s solzami, kot da so zopet vesele. Tem solzam prizanašamo, one pa nam niso po volji. Zato ni vzroka, da bi jih zadrževali ali jih pretakali zavoljo tiste­ ga, ki stoji ali sedi pri nas; če solze izostanejo ali tečejo, ni nikoli tako sramotno, kakor če jih hlinimo. Tečejo naj same od sebe. Tečejo pa lahko mirnim in resnim ljudem. Pogosto so tekle, ne da bi škodovale ugledu modrijana. Naravi se smemo pokoriti, če to ne škoduje ugledu in dostojanstvu. Videl sem ljudi, ki so bili pri pogrebu svojcev častitljivi, na njihovih obrazih se je odražala ljubezen in na njih ni bilo videti nobenih znakov žalosti. Na njih ni bilo nič razen tega, kar je ustrezalo resničnim občutkom. Do­ stojnost je tudi v bolesti in žalovanju, to dostojnost mora izpriče­ vati modrijan. Kakor v vsem drugem je tudi v solzah neka meja. Pri bedakih prekipevata veselje in bolečina. Ravnodušno sprejemaj, kar je nujno. Mar je kaj neverjetnega, kaj novega? Za koliko ljudi se ravno zdaj pripravlja pogreb, za koliko ljudi se kupuje posmrtna oprava, koliko jih žaluje po tvojem žalovanju! Kadarkoli pomisliš na to, da si imel dečka, pomisli tudi na to, da je bil človek, ki se mu ni obetalo nič gotovega, ki ga usoda ne bi brezpogojno privedla do starosti, ampak bi ga pustila, kjer bi se ji zahotelo. Sicer pa pogosto govori o njem in slavi spomin nanj, kolikor moreš; ta spomin se ti bo pogosteje vračal, če bo prihajal, ne da bi zbujal bridkost.

439

P i s m a p r i j a t e l j u L u c i li j u

Kajti nihče ne občuje rad z žalostnim, kaj šele z žalostjo samo. Če si kdaj z veseljem poslušal njegovo govorjenje, njegove šale, čeprav je bil majčken, si jih večkrat pokliči v spomin; smelo trdi, da bi bil mogel izpolniti tvoje upe, ki si jih kot oče stavil nanj. Pozabiti svojce, pokopati spomin nanje hkrati z njihovim trup­ lom, jih čezmerno objokovati in se jih le redkokdaj spominjati ni človeško. Tako ljubijo ptice in divje živali svoje mladiče; njihova ljubezen je strastna in skoraj blazna, toda ko jih izgubijo, ljubezen docela ugasne. To se modremu možu ne spodobi; spo­ min naj traja dalje, žalost pa naj preneha. Nikakor ne odobravam, kar pravi Metrodor, češ da je z žalo­ stjo povezana neka radost in da jo moramo v takih časih skušati doseči. Navajam Metrodorove lastne besede, kakor piše v pismu svoji sestri: Obstaja namreč neka radost, sorodna žalosti, ki jo je treba loviti v teh časih.™ Ne dvomim, kaj misliš ti o tem. Mar je kaj bolj sramotno kakor loviti radost v žalosti in celo s pomočjo žalosti ter tudi med solzami iskati nekaj, kar nam dobro de? To so tisti, ki nam očitajo preveliko strogost in obrekujejo naše nauke, češ da so pretrdi, ker pravimo, da bodisi ne smemo dovoliti bolečini vsto­ piti v srce ali pa jo moramo takoj prepoditi. Kaj pa je bolj nečlove­ ško in neverjetno, ali to, da ne čutimo bolesti, kadar izgubimo prijatelja, ali to, da celo v žalosti hrepenimo po radosti? Naš nauk je pošten in dostojen: kadar srce prelije nekaj solza in jih tako re­ koč odpeni, ga ne smemo prepustiti žalosti in bolečini. Kaj praviš ti? Da je treba med bolest pomešati radost in naslado? Tako to­ lažimo dečka s slaščico, tako jokajoče otroke pomirjamo s tem, da ,28

Seneka navaja odlomek v grščini.

440

Š ES T N A |S T A KNJ I GA

jim nalivamo mleka. Niti takrat, ko ti sin gori na grmadi ali ti umira prijatelj, ne prekineš zabave, ampak si želiš radost? Kaj je spodobno, bolečino pregnati iz srca ali k bolečini pripustiti še radost? Sem dejal 'pripustiti'? Ne samo to, celo loviti jo. 'Je neka radost/ pravi, 'ki je sorodna žalosti.' To je dovoljeno reči nam stoikom, vam pa ne. Vi poznate samo eno dobro, radost, in samo eno zlo, bolečino. Kakšno sorodstvo mora biti med dobrim in zlim? Pa misli, da je, zato je zdaj naša dolžnost, da to sorodstvo najde­ mo. Raziskujmo, ali je bolečina sama po sebi nekaj prijetnega in veselega. Nekatera zdravila, ki so za določene telesne dele ko­ ristna, se pri drugih ne morejo uporabljati, ker so grda in nespo­ dobna. In kar bi utegnilo kje drugje koristiti, ne da bi žalilo sra­ mežljivost, postane nespodobno zaradi mesta, kjer je rana. Ali te ni sram zdraviti žalost z naslado? Za to rano so potrebna strožja zdravila. Pomisli, da tisti, ki je umrl, ne čuti nobenega zla, kajti ko bi ga čutil, ne bi umrl. Pravim, da ga ne more nič zadeti, ker ga ni več: živi, če ga kaj boli. Ali misliš, da ga boli, ker ga ni več, ali pa ga boli to, da je še? To, da ga ni več, ga ne more mučiti. Kajti kako more kaj čutiti tisti, ki ga ni več? Tudi tega ne, da je; kajti ušel je najhujšemu zlu smrti, temu, da ga ni več. Tudi to moramo poveda­ ti tistim, ki objokujejo in si nazaj želijo nekoga, ki je umrl v zgodnji mladosti. Vsi, kar nas je, smo glede kratkosti življenja, če se pri­ merjamo z vesoljem, enaki, tako mladeniči kakor starci. Kajti od vsega časa preživimo manj, kolikor je tistega, čemur bi kdo rekel najmanj, najmanj je namreč vendar delček nečesa, toda kar pre­ življamo, je prav blizu ničemur. Tega ti ne pišem zato, ker bi pričakoval od mene tako pozno zdravilo (vem namreč, da si si vse to, kar boš tukaj bral, že sam 441

P i s m a p r i i a t e l i u Luc i li j u

povedal), ampak da bi te pograjal zaradi malega presledka, ko si postal sam sebi nezvest, in te spodbudil za bodoče, da se upri usodi in se oboroži proti njenim puščicam ne zato, ker bi te utegnile zadeti, ampak zato, ker bi lahko izostale.«

C. Pi s mo Pišeš mi, da si poželjivo bral knjigo Fabijana Papirija z naslo­ vom Politika, da pa ni ustregla tvojemu pričakovanju; potem se zgražaš nad njegovim slogom, kajti pozabljaš, da gre tu za filo­ zofa. Recimo, da je res tako, kakor praviš, češ da se mu besede kar razlivajo, namesto da bi se povezovale med seboj. Pa vendar je tudi v tem nekaj mikavnega, nekaj lepega je, če govor gladko teče. Kajti po mojem mnenju je velika razlika, ali govor sam po sebi prijetno teče ali pa pisatelju spodrsuje. Pa tudi v tem, kar ti želim povedati, je zelo velika razlika. Zdi se mi, da Fabijan ne pusti, da bi njegov govor kar drl, ampak želi, da mirno teče; nje­ gov govor je tako bogat, da v njem ni zmede in vihre, pa vendar teče naglo, gladko in živahno. Jasno kaže, da ni napisan s trudom in dolgo piljen. Pa recimo, da je tako, kakor želiš: on je tvoril značaje, ni sestavljal besed; kar je napisal, je napisal za srce, ne za ušesa. Sicer pa, ko bi slišal govoriti njega samega, ne bi uteg­ nil gledati na posameznosti, tako zelo bi te prevzela celota. Saj je znano, da se to, kar ti na prvi pogled ugaja, manj obnese, ko ti pride v roke. Pa tudi to je pomembno, ali pri prvem pogledu zaposliš svoje oči, čeprav skrbno opazovanje najde marsikaj, kar

442

Š ES T N A |S T A KNJ I GA

je treba grajati. Če me vprašaš, smatram za večjega tistega, ki zna omegliti našo sodbo, kakor tistega, ki naši sodbi bolj ustreza, kakor zasluži. In vem, da ta koraka bolj varno in si smelo obeta uspeh za bodočnost. Plašen govor se filozofu ne spodobi. Kako bo hraber in vztrajen, kje bo tvegal nevarnost tisti, ki je v bese­ dah boječ? Fabijan ni bil vnemaren v besedah, ampak previden, zato ne boš našel pri njem nič nedostojnega in umazanega. Nje­ gove besede so izbrane, ne iskane, ne nasprotujejo svoji naravi, kakor se to dogaja v našem stoletju, ampak so lepe in sijajne, če­ prav so vzete iz obče veljavnega jezika. Pri njem so plemenite in velike misli, ki niso stisnjene v pregovor, ampak se na široko razpletajo. Videli bomo, kaj je premalo obrezano, kaj je preveč razvlečeno, kaj ni opiljeno po današnjem načinu. Če vse pregle­ daš, ne boš našel nič izumetničenega. Morda manjka pestri okras marmorja ali razdelitev vode, ki teče skozi sobe, in kar je še dru­ gega, kar si privošči razkošnost, ker ni zadovoljna s preprostim okrasjem. Kakor se pravi, hiša ima vse, kar potrebuje. Zdaj pa dodaj še to, da si nismo edini, kar se tiče njegovega sloga. Nekateri bi raje videli, da ne bi bil surov, nekaterim pa je všeč prav ta trdota, da, celo tisto, kar je po naključju mehkejše, nalašč prezrejo in odtrgajo stavku konec, da ne bi ustrezal temu, kar se pričakuje. Beri Cicerona: njegov slog je enoten, drži korak, je miren, skrbno izdelan in nežen, ne da bi bil mehkužen. Na­ sprotno pa je pri Aziniju Polionu slog trd in grbav in pusti bralca na cedilu, kadar to najmanj pričakuje. Z eno besedo: pri Ciceronu se vse lepo razteče, pri Polionu pa vse nekako nepričakovano pada razen v nekaterih stavkih, ki so zgrajeni po nekem določe­ nem merilu in vzorcu.

443

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Razen tega praviš, da se ti zdi, da je pri njem vse nizkotno in premalo vzvišeno; jaz mislim, da pri njem ni take napake. Kar imenuješ ti nizkotno, je prej blago in mirno, ni priliznjeno, ampak odkrito. Pri njem ne najdemo tiste govorniške živahnosti in tistih bodic, ki jih iščeš, tudi ne nenadnih domislekov; če pa pogledaš celo telo, boš videl, da je sicer neokrašeno, vendar pa dostojno in lepo. Povej, komu bi mogel dati prednost pred Fa­ bijanom. Imenuj Cicerona, čigar knjige, ki se nanašajo na filo­ zofijo, so malone tako številne kakor Fabijanove; priznavam, toda ni vselej majhno, kar je manjše od največjega. Imenuj Azinija Poliona; priznal bi in bi odgovoril na to: pri tako veliki stvari je odlika, če ima kdo le dva pred seboj. Imenuj mi še Tita Livija; pisal je namreč dialoge, ki jih lahko prištevaš tako k filozofiji kakor k zgodovini, ter take knjige, ki obravnavajo izrecno filo­ zofijo. Tudi temu priznavam neko prednost, vendar pa glej, ko­ liko jih ima tisti za seboj, ki ga prekašajo samo trije, in sicer trije najzgovornejši. Toda vsega ne zmore: njegov govor ni krepak, četudi je vzvišen, ni silen niti deroč, čeprav teče kakor hudournik, ni prozoren, ampak samo čist. »Zahtevaš,« praviš, »da bi se zoper grehote govorilo ostro, zoper nevarnosti pogumno, zoper usodo ponosno in zoper častilakomnost prezirljivo. Želim, da se raz­ košnost kaznuje, pohotnost postavi na sramotni oder in razuz­ danost kroti; govorništvo naj bo ognjevito, tragedija veličastna, komedija preprosta.« Želiš, da bi se ukvarjal z malenkostmi, z besedami. Posvetil se je velikim stvarem; njegova zgovornost je kakor senca, ki jo meče za seboj, ne da bi vedel. Nedvomno ne bo vse temeljito premišljeno in urejeno; priznavam, da ne bo

444

Š E S T N A | STA

KNJ I GA

vsaka posamezna beseda bralca zbodla in spodbudila. Marsika­ tera beseda mu bo ušla, ne da bi zadela, in včasih bo minil govor brez učinka, toda vse bo jasno in svetlo in na daleč ne bo nobene nejevolje. Naposled bo dosegel, da ti bo jasno, da je čutil, kar je napisal. Spoznal boš, da mu je bilo do tega, da bi vedel, kaj mu je všeč, ne do tega, da bi ti bil sam všeč. Vse meri na napredek in korist ter dober vpliv na tvoje mišljenje, ne išče odobravanja. Da so njegovi spisi takšni, ne dvomim, čeprav jih imam bolj v spominu kakor pred seboj, ter so mi še tako jasni, kakor da sem se še nedavno seznanil z njimi, vendar pa tako, kakor je po navadi pri starih poznanstvih. Vsaj kadar sem ga poslušal, so se mi zdele njegove besede sicer ne docela osnovane, vendar pa vsebinsko bogate in zmožne, da bi mladeniča dobre nravi dvignile in spodbudile, da bi se ravnal po njih, ne da bi obupal, da tega ne bi mogel doseči. In ta spodbuda se mi zdi zelo učinkovita. Kajti tisti, ki človeku samo zbudi željo po posnema­ nju, vzame pa mu vsako upanje, da bo to lahko storil, ga ostrašuje. Sicer pa je imel besed na pretek, v celoti pa je bil sijajen, čeprav ne v posameznostih.

445

SEDEMNAJ STA N OS EMNAJ S TA KNJIGA

C I .

Pi s mo Vsak dan, vsaka ura kaže, kako nismo nič, ter nas zmerom s kakim novim dokazom spominja na našo nebogljenost, na katero tako zlahka pozabljamo. Ko si v duhu predstavljamo večnost, nas sili, da mislimo na smrt. Sprašuješ, kaj želim s temle uvodom? Poznal si Senekiona Kornelija, uglednega in zaslužne­ ga rimskega viteza; iz preprostega rodu se je dvignil sam in že mu je bila pot odprta do vseh dostojanstev. Kajti pot do dosto­ janstva je lažja, kakor hitro se začne. Tako je tudi z denarjem, ki se dolgo mudi, preden se izkoplješ iz revščine. Prav ta Senekion je hrepenel tudi po bogastvu, do katerega ga je vodilo dvoje zelo učinkovitih vodil, namreč znanje pridobivanja in znanje shranjevanja; že eno od obeh bi ga bilo lahko storilo bogatega. Ko me je ta skrajno trezni in zmerni mož, ki ni nič manj skrbel za svoje premoženje kakor za svoje telo, zgodaj zjutraj obiskal kakor po navadi, ko je potem ves dan do noči presedel pri hudo bolnem in brez upa ležečem prijatelju ter slednjič dobre volje povečerjal, ga je napadla nevarna bolezen, davica, da je do svi-

446

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

ta komaj dihal; tako mu je bilo zoženo grlo. V nekaj malo urah je umrl, potem ko je še izpolnil vse dolžnosti zdravega in krep­ kega moža. Njega, ki je imel svoj denar v prometu na kopnem in na morju, ki je prevzel tudi javne zakupe, da bi poskusil vse, kjer se da pridobiti denar, je sredi dela, ko mu je šlo vse po sreči in se mu je denar kopičil, pobrala smrt. Cepi zdaj hruške, ravno, Meliboj, nasadi si trto!129 Kako nespametno je razpolagati s svojim življenjem, ko nismo niti gospodarji jutrišnjega dneva! Kakšna neumnost je, če gojimo dalj­ nosežne upe! Rad bi kupoval, gradil, posojal in izterjeval denar pa opravljal častne službe: potem šele bom prepustil svojo trudno in bogato starost brezdelju in miru. Vse, verjemi mi, je tudi za srečne dvomljivo, ničesar si človek ne sme obetati od bodočnosti. Tudi to, kar že imamo, nam zdrsne iz rok in celo uro, ki jo trdno držimo, nam lahko usoda odreže. Čas se vali in vrti, sicer po trdnem zakonu, pa vendar tako, da tega ne vidimo. Pa kaj se nas tiče, ali je nekaj za naravo gotovo, za nas pa negotovo? Mislimo na dolge plovbe in na pozno vrnitev domov, ko bomo preblodili tuje obale, mislimo na vojaško službo in na obotavljivo plačilo za napo­ re na bojišču, mislimo na prokurature in na napredovanje v službi, medtem pa stoji zraven nas smrt. Ker pa si je nikoli ne pred­ stavljamo drugače, kakor da nam je tuja, se nam vsiljujejo zgledi umrljivosti, ki ne trajajo dlje kakor dotlej, dokler se temu čudimo. Kaj pa je bolj nespametno kakor se čuditi, da se bo nekega dne 129 Vergilij, Bukolika, I, 73 (prev. M. Marinčič).

447

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

zgodilo, kar se lahko zgodi vsak dan? Cilj, ki ga je določila neiz­ prosna usoda, stoji sicer trdno, toda nihče ne ve, kako blizu smo mu že. Zato si mislimo, da smo že prišli do končnega cilja. Z ni­ čimer ne odlašajmo, vsak dan napravimo čist račun s svojim življe­ njem. Največja napaka v življenju je to, da ne obračunavamo z življenjem in da zmerom odlašamo. Kdor vsak dan dokonča svoje življenje, ne potrebuje časa. Iz potrebe po času pa izvirata strah pred bodočnostjo in želja po njej, ki gloda duha. Nič ni hujšega kakor skrb, kaj bo prišlo. Kaj je to, kar nas še čaka, ali kakšno je, to nas vznemirja in nam v kosti naganja strah, ki je nepremagljiv. Kako se bomo rešili tega nemira? Edino takole: če naše življenje ne bo težilo naprej, če se bo samo s seboj zaključevalo. Kajti tisti, komur je sedanjost brezkoristna, je odvisen od bodočnosti. Če pa si plačam, kar sem sebi dolžan, že stanoviten duh ve, da ni raz­ ločka med dnevom in stoletjem, gleda zviška na vse, kar bo mor­ da prišlo, in se smeje zaporednosti časov. Kajti čemu bi se razburjal zaradi mnogoterosti in spremenljivosti usode, če si za­ varovan proti temu, kar je negotovo in nezanesljivo? Zato se po­ dvizaj, moj Lucilij, hiti živeti in misli, da je vsak dan tudi že tvoje življenje! Kdor je tako nastrojen, komur je vsak dan celo življenje, je brez skrbi; tistim, ki živijo v upanju, uide ravno pravi čas, zgra­ bita jih pohlep in obžalovanje vredni strah pred smrtjo. Od tod tista sramotna Mecenatova želja, ko ne zavrača hromosti niti telesne izmaličenosti in navsezadnje ostrih žebljev na križu, samo da si pri vseh teh mukah podaljša dih življenja: Ohrdmi mi roko, ohromi mi nogo

448

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

in grbo mi daj na hrbet; omajaj vse mi zobe: samo če bom živel, dobro mi bol Celo na križu viseč bom prosil le za življenje. Kar bi bilo največja beda, če bi se zgodilo, to si tu želi; celo po­ daljšanje smrtne kazni bi rad dosegel, kot da je to življenje. Jaz bi imel za vsega preziranja vrednega tistega, ki bi hotel živeti do smrti na križu. »Ohromi me,« pravi, »samo da mi bo zlomljeno in nerabno telo še dalje dihalo. Lahko me iznakaziš, le da si kot po­ kveka pridobim nekaj življenja; pribij me na križ in prebodi.« Mar je vredno pustiti svojo rano, da še dalje krvavi, in viseti razpet na križu, če se tako le odloži to, kar je najboljše v trpljenju, namreč konec muk? Mar je toliko vredno živeti, ko me čaka neizprosna smrt? Kaj bi želel takemu drugega, kakor da bi ga bogovi uslišali? Kaj želi povedati tista sramotna, babja pesem? Kaj tisti blazni strah? Kaj tisto grdo beračenje za življenje? Misliš, da je Vergilij mar je smrt res tolikšno zlo130 zapel temu človeku? Želi si najhujše trpljenje in da bi se to, kar človek najteže prenaša, še podaljšalo. Za kakšno ceno? Menda za ceno daljšega življenja. Kaj pa je takšno življenje drugega kakor dolgo umiranje? Mar najdeš koga, ki bi si želel hirati med mukami, propadati ud za udom in rajši večkrat in tako rekoč po kapljicah izdihovati dušo, kakor da jo le enkrat izdihne? Mar najdeš koga, ki bi, pribit na 130

Eneida, XII, 646.

449

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

tisti nesrečni les in že prej ohromljen, že pohabljen in z gnusnimi tvori na plečih in prsih, še rad živel življenje, ki mu prizadeva to­ liko muk? Le zanikaj, da je velika dobrota narave, če človek mora umreti. Mnogi so pripravljeni storiti še kaj hujšega, celo iz­ dati prijatelja, da bi dlje živeli. Pripravljeni so tudi svoje otroke lastnoročno predati nečistovanju, da bi gledali luč, ki sveti toliko grehotam in zločinom. Odreči se moramo sli po življenju ter se učiti, da je vseeno, kdaj trpimo, kar moramo prej ali slej trpeti. Za to gre, kako dobro živimo, ne za to, kako dolgo. Pogosto pa je dobro življenje v tem, da ne živimo dolgo.

CII. Pismo Kakor je nadležen, kdor prebudi človeka, ki ima prijetne sanje, saj ga oropa radosti, ki je morda le varljiva, pa vendar učinkuje kakor resnična radost, tako me je zabolelo tvoje pismo. Kajti odvrnilo me je od blagodejnih misli, v katere sem bil zatopljen in ki bi jih še naprej razpredal, ko bi bil mogel. Veselilo me je premišljanje o večnosti duš, da, zares sem že verjel vanjo. Zanesel sem se namreč na mnenja velikih mož, ki to, kar si najbolj želimo, bolj obljubljajo kakor dokazujejo. Predal sem se tako velikemu upu in sem bil že nejevoljen. Že sem preziral ostanek svoje nebogljene starosti, ko bom moral preiti v tisti neizmerni čas in v večnost, ko sem nenadoma prejel tvoje pismo, ki me je prebudilo in mi vzelo tako lepe sanje. Vendar jih bom skušal spet obnoviti, kakor hitro te bom odpravil.

450

S E D E M N A | S T A [N O S E M N A J S T A

KNJ I GA

Na začetku svojega pisma me obdolžuješ, da nisem docela razložil predmeta, s katerim sem poskušal dokazati, da je sla­ va, ki nas čaka po smrti, kakor trdijo naši, nekaj dobrega. Nisem namreč razrešil ugovora, ki se nam očita v temle stavku: »Nobe­ na dobrina,« pravijo, »ne sestoji iz tega, kar je oddaljeno od nas, to pa je oddaljeno.« Tvoje vprašanje, moj Lucilij, zadeva isto raziskovanje, ampak na drugem mestu. Zato sem ne le to, ampak tudi še drugo, kar spada prav sem, odložil; kajti moral­ nemu, kakor veš, je primešano marsikaj logičnega. Zato sem obravnaval preprosto vprašanje, ki zadeva nravnost: ali je nespa­ metno in nepotrebno skrbeti za to, kar bo, ko mine poslednji dan, ali poginejo naše dobrine z nami vred in ne ostane nič od tistega, ki ga ni več, ali imamo od tega, če ne bomo čutili, kaj smo imeli, kako korist. Vse to zadeva nravnost in je zato postav­ ljeno na svoje mesto. Kar pa govorijo dialektiki proti temu mne­ nju, je bilo treba ločiti od vsega drugega in zato stoji ob strani. Ker bi rad od mene izvedel vse, bom zdaj preiskal vse, kar govorijo, potem pa odgovoril na vsako stvar posebej. Če pa katerih stvari ne bom prej povedal, mojih ovržb ne bo mogoče razumeti. In kaj je tisto, kar želim povedati prej? Da so neka telesa tesno povezana med seboj kakor človek, nekatera sestavljena kakor ladja, hiša, sploh vse stvari, katerih različni deli so spahnjeni v celoto; nekaj pa je takega, da obstoji iz ločenih delov, kakor vojska, narod, senat. Tisti, ki tvorijo taka telesa, so namreč po pravu in dolžnosti med seboj povezani, po naravi pa ločeni in obstojijo vsak zase. In kaj naj še povem vnaprej? Mi ne smatramo za dobro ničesar, kar obstoji iz ločenih in oddalje­ nih delov, kajti kar je edino dobro, mora držati skupaj in voditi

451

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

en duh, vsaka dobrina je po bistvu enotna. Če boš zahteval, ti bo to stvar sama po sebi dokazala; medtem sem moral to vnaprej povedati, ker se naše lastno orožje obrača proti nam. »Pravite,« tako se govori, »da nobena dobrina ne obstoji iz ločenega in oddaljenega, slava pa je ugodno mnenje dobrih ljudi. Kajti kakor dober glas ne izvira iz enega dobrega mnenja, tako slab glas ne izvira iz enega slabega mnenja. V tem mora soglašati več odličnih in uglednih mož, šele potem nastane slava. Ta pa izvira iz sodb več ljudi, se pravi, iz sodbe ločenih oseb; torej ni dobrina.« »Slava,« pravijo, »je hvala, ki jo dobri dajejo dobremu; hvala je govor, govor je glas, ki nekaj označuje, glas pa, naj izhaja tudi od dobrih mož, ni dobrina. Kajti ni dobro vse, kar dela dober mož; ta namreč ploska in žvižga, toda niti njegovega ploskanja niti njegovega žvižganja, pa čeprav se vse drugo pri njem obču­ duje in hvali, ne bo nihče imenoval dobrino, prav tako kakor ne kihanja ali kašljanja. Torej slava ni dobrina. Za konec nam povejte, ali je dobrina stvar tistega, ki hvali, ali onega, ki je hvaljen. Če pravite, da tistega, ki hvali, ste tako smešni, kakor da bi trdili, da je zdravje drugega moje zdravje. Toda hvaliti vredne je pošteno dejanje; tako je dobrina tistega, ki hvali, njegova, ne pa naša, ki smo hvaljeni. Prav za to vpra­ šanje je šlo.« Zdaj bom na kratko odgovoril na vsako vprašanje posebej. Prvič, ali more obstajati dobrina iz ločenega in oddaljenega; še zmerom so mnenja deljena. Potem zahteva slava, da o njej gla­ sujejo mnogi, toda lahko se zadovolji tudi s sodbo enega samega vrlega moža; en sam vrl mož sodi, da smo dobri. »Torej bo

452

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

dober glas,« pravijo, »odvisen tudi od mnenja enega samega, slab glas pa prav tako od obrekovanja enega samega? Tudi čast sega globlje, saj zahteva soglasje mnogih.« Vendar je med častjo in slavo razlika. Zakaj? Zato, ker sem na istem, če vrl mož dobro misli o meni, kakor če vsi dobri mislijo isto, kajti če me spoznajo, bodo imeli o meni prav tako mnenje. Njihova sodba je enaka in ista; vsi, eden kakor drugi, vztrajajo pri resnici in si ne morejo nasprotovati. Torej to velja, kakor da vsi mislijo isto, ker drugače ne morejo. Za slavo ali dober glas pa ne zadostuje mnenje enega samega. Kjer gre za slavo, premore eno mnenje toliko kakor mnenje vseh, kajti če bi razpisali anketo, bi bilo enotno, ker bi bilo mnenje vseh; pri dobrem glasu pa odločajo različne sodbe nekaterih ljudi in razna čustva; videl boš, da je vse dvomljivo, nezanesljivo, sumljivo. Ali misliš, da morejo biti vsi enega mne­ nja? Saj niti eden ne vztraja pri enem mnenju. Onemu ugaja res­ nica: resnica je ena po bistvu in obliki; pri teh je napačno tisto, čemur pritrjujejo. Nikoli pa ni napačno zmerom sebi enako, tem­ več se spreminja in je samo s seboj v protislovju. »Ampak hvala,« pravijo, »je glas, glas pa ni dobrina.« če pravijo, da je slava hvala poštenih, ki jim jo dajejo pošteni, ne mislijo pri tem na glas, ampak na sodbo, ki jo glas izraža. Kajti četudi poštenjak molči, pri tem pa nekoga ne smatra za hvale­ vrednega, je ta hvaljen. Poleg tega je hvala nekaj drugega kakor hvaljenje: slednje zahteva tudi glas; zato pri grobu nihče ne govori o hvali, ampak o hvalospevu, ki ga je kdo dolžan govoriti. Če pravimo, da je kdo hvalevreden, mu ne obetamo dobrohot­ nih besed ljudi, marveč njihovo sodbo. Zato lahko nekdo tudi molče hvali. Dalje, kakor sem rekel, gre pri hvali za mišljenje,

453

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ne za besede, ki izražajo notranjo hvalo ter jo oglašajo več ljudem. Hvali tisti, ki sporoča, da je kdo hvale vreden. Če naš traged pravi, da je čudovito biti hvaljen od hvaljenega moža 131 misli s tem na takega, ki je hvale vreden. In ko prav tako govori stari pesnik, da hvala redi umetnosti,132 ne misli na poveličevanje, ki umetnosti kvari, kajti nič tako zelo ne zapeljuje na kriva pota govorništva in vsake druge umetnosti, ki išče naklonjenost poslušalcev, kakor odobravanje množice. Dober glas zahteva vedno glas in besedo, slava pa ne, kajti slavo je mogoče doseči tudi brez glasu in besede, ker ji zadostuje ugodna sodba; popol­ na je lahko ne le med molčečimi, ampak celo med nasprotujočimi si. Želim ti povedati, kakšna je razlika med dobrim glasom, častjo in slavo: slava temelji na sodbah mnogih, dober glas pa na sodbah dobrih. »Čigava dobrina,« pravijo dalje, »je dober glas, to je hvala, ki jo dobri ljudje naklanjajo dobremu? Ali tistega, ki je hvaljen, ali tistega, ki hvali?« Dobrina obeh: moja, ker sem hvaljen, ker mi je narava vcepila ljubezen do vseh in sem vesel, da sem dobro delal in da sem našel hvaležne tolmače svojih dobrih del. To je dobrina za mnoge, ker so hvaležni, pa tudi zame. Moje duševno razpoloženje je namreč tako, da smatram dobrino drugih za svojo, zlasti dobrino tistih, ki sem jim sam vzrok dobrine. To je dobrina za tiste, ki hvalijo, kajti ustvarja jo krepost: vsako kre­ postno dejanje pa je dobrina. Te pa ne bi bili mogli doseči, ko jaz ne bi bil tak, kakršen sem. Zaslužena hvala je torej dobrina 131

Lat. laudari a laudato viro, iz neke Najvijeve tragedije.

132

Lat. laus alit artis, verjetno iz dela satirika Lucilija.

454

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

za oba tako gotovo, kakor je dobra sodba dobrina za tistega, ki sodi, in za tistega, o katerem sodi. Ali morda dvomiš, da je pravičnost dobrina za tistega, ki je pravičen, pa tudi za tistega, kateremu dolgujemo pravičnost? Hvaliti onega, ki to zasluži, je pravičnost: torej je dobrina za oba. To bi bil zadosten odgovor tistim zabavljačem, sofistom. Toda naj ne bo naša naloga, da pretresamo njihove premetenosti in spravljamo filozofijo v zadrego ter jo tako ponižujemo. Koliko bolje je hoditi po ravni in odprti poti kakor po ovinkih, po kate­ rih se z veliko težavo spet vračaš nazaj! Kajti te razprave z dokazi in ugovori niso nič drugega kakor igre tistih, ki skušajo spret­ no ujeti drug drugega. Rajši povej, kako naravno je svojega duha raztegniti v neskončnost. Nekaj velikega in plemenitega je člove­ ška duša; ne pusti si postavljati meja, ki so ji skupne z bogom. Prvič ne priznava nizkotne domovine, Efeza ali Aleksandrije ali če je sicer še kak kraj, ki ti dve mesti prekaša po številu prebival­ cev in po lepoti poslopij. Njena domovina je prostor, ki obkroža najvišje in ves obok, kjer ležijo morja in dežele, kjer zrak deli božansko in človeško ter ju hkrati spaja, kjer je toliko božanskih bitij, ki bedijo nad njenimi dejanji. Potem si ne pusti dati ozko omejene življenjske starosti. »Vsa leta,« pravi, »so moja: nobeno stoletje ni zaprto velikim duhovom, noben čas ni nedostopen misli. Ko pride tisti dan, ki bo to zmes božanskega in človeškega razdružil, bom pustila telo tu, kjer sem ga našla, sebe samo pa bom vrnila bogovom. In tudi sedaj nisem brez njih, toda zaprta sem v težko in zemeljsko ječo.« Tole umrljivo življenje je pred­ igra boljšega in daljšega življenja. Kakor nas devet mesecev drži v sebi materino telo ter nas pripravlja ne zase, ampak za prostor,

455

P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i j u

kamor nas tako rekoč pošlje, kakor hitro smo sposobni dihati in živeti na prostem, tako zorimo ves čas od otroških let do starosti za novo rojstvo. Čaka nas drug začetek, druga stvar­ nost. Ne moremo še gledati neba drugače kakor skozi vmesni prostor. Zato pričakuj tisto uro mirno in brez strahu, saj je zadnja le telesu, ne duši. Vse, kar je okrog tebe, imej za prtljago v preno­ čišču, ki jo moraš zapustiti. Narava te odpušča takega, kakršen si vstopil. Ne smeš odnesti več, kakor si prinesel s seboj, da, celo od tega, kar si prinesel za življenje, moraš velik del odložiti. Tale koža, tvoje poslednje ogrinjalo, ti bo odvzeta, prav tako meso in kri, ki teče pod njim skozi celo telo, pa kosti in kite, ki utrjujejo, kar je tekoče in mehko. Dan, ki se ga bojiš kot poslednjega, je rojstni dan večnega življenja. Odloži breme: kaj se obotavljaš, kakor da nisi tudi že prej zapustil telesa, v katerem si bil skrit, in prišel iz njega ven v življenje? Odlašaš, se upiraš; tudi takrat si bil izgnan z velikim naporom tvoje matere. Stokaš in jokaš, tudi otrok tako joka, ko se rodi, ampak takrat se ti je moralo to odpustiti: surov in v vsem neizkušen si prišel na svet. Ko si zapustil toplo in mehko materino telo, ti je zavel svobodnejši zrak, potem pa se te je dotaknila trda roka in še nežen in docela neizkušen si ostrmel nad docela nepoznanim. Zdaj ti ni nič nove­ ga, če se ločiš od tega, česar del si bil prej; ravnodušno opusti ude, ki so ti že nepotrebni, ter odloži telo, v katerem si tako dolgo prebival! Razkosalo se bo, pokopalo in uničilo. Zakaj se žalostiš? Tako se godi: sčasoma vzamejo konec odevala vseh, ki se rodijo. Zakaj ljubiš vse to, kakor da je tvoje? Vse to te samo zagrinja. Prišel bo dan, ki te bo odgrnil in te odpeljal iz ječe grdega in smrdljivega telesa. Iz njega poskušaj skočiti že zdaj,

456

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

kolikor daleč moreš, in se odreci čutni nasladi, če ni povezana z nečim nujnim, in teži že tukaj za nečim višjim in plemenitejšim! Nekoč se ti bodo odkrile tajnosti narave in vse ti bo jasno. Po­ misli, kakšen sijaj bo to, ko bo toliko zvezd združevalo svojo svetlobo. Nobena senca ne bo motila jasnosti, vsaka stran neba se bo enako svetila; dan in noč sta samo menjavi najnižjega oz­ račja. Potem boš rekel, da si živel v temi, ko boš sam in popol­ noma zagledal vso luč, ki jo vidiš sedaj le nejasno skozi ozke reže oči, pa jo vendar že od daleč občuduješ. Kakšna se ti bo zdela božanska luč, ko jo boš videl tam, od koder izhaja? Ta misel ne pusti, da bi ostalo v duši kaj grdega, nizkotnega ali surovega, ampak nam pravi, da so bogovi priče za vse, ter nam veleva, da moramo iskati njihov blagoslov in se pripravljati na večnost. Kdor na to misli, ga ni groza pred vojskami, ne straši ga bojna trobenta in ne boji se groženj. Zakaj se ne bi bal tisti, ki upa, da bo umrl, če se boji celo oni, ki misli, da duša obstoji samo tako dolgo, dokler je zaprta v ječi telesa, da pa se takoj razkroji, ko se te ječe reši? Ali ne ravna in živi tako, da bi mogel biti koristen tudi po smrti? Kajti četudi sam vsega tega ne vidi, vendar misli pogosto na hrabrost junaka, na rod plemeniti vrača spomin se ...133 Pomisli, koliko nam koristijo dobri zgledi, in spoznal boš, da je spomin na velike može prav tako koristen kakor njihova na­ vzočnost. 133

Vergilij, Eneida, IV, 3-4.

457

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u

c m

.

Pismo Kaj se oziraš okrog sebe, da bi videl, kaj se ti lahko pripeti, pa tudi, kaj se ti ne more pripetiti? Govorim o požaru, porušenju in drugem, kar pade na nas po naključju, ne namenoma. Glej rajši stvari, ki prežijo na nas in nas skušajo ujeti, in se njim izo­ giblji. Redkeje se dogodi kaj hudega, na primer da se razbije ladja ali pa se prevrnemo z vozom, vsak dan pa človeku preti nevarnost od človeka. Proti tej se oboroži, nanjo glej z nepre­ mično uprtimi očmi; nobeno zlo ni pogostejše, nobeno bolj za­ krknjeno, nobeno bolj priliznjeno. Nevihta grozi, preden se dvigne, poslopja pokajo, preden se zrušijo, požar že prej najavlja dim, toda poguba, ki nam jo pripravlja človek, pridrvi nenadoma in se tem skrbneje skriva, čim bolj se nam bliža. Motiš se, če zaupaš obrazom ljudi, ki jih srečaš, kajti ti imajo obličje ljudi, a duše zveri, le da so te nevarnejše ob prvem napadu: kogar obi­ dejo, tega ne iščejo več. K uničevanju jih nikoli ne sili drugega kot nujnost; v boj so prisiljene zaradi lakote ali strahu. Človek pa človeka z veseljem ugonablja. Torej misli na to, kakšna nevar­ nost grozi človeku od človeka, tako kakor razmišljaš o tem, kaj je človekova dolžnost. Pazi, da te ne doleti nevarnost, zavedaj pa se dolžnosti, da ne boš storil drugemu nič hudega. Veseli se sreče vseh, nesreča pa naj te gane; pomni, kaj moraš storiti in česa se moraš varovati. In kaj dosežeš, če tako živiš? Ne tega, da ti ne bi škodovali, ampak to, da te ne bodo varali. Kolikor pa moreš, se zatekaj k filozofiji; vzela te bo v naročje in te

458

S E D E M N A J S T A

IN

O S E M N A J S T A

K N J I G A

varovala, v njenem svetišču boš varen ali vsaj varnejši. Drug v drugega trčijo samo tisti, ki hodijo po isti cesti. Pri tem pa se s filozofijo ne smeš bahati; mnogim je bila že vzrok nevarnosti, če so se objestno in svojeglavo šli filozofe; pri tebi naj filozofija odpravi napake in naj jih ne očita drugim. Naj se ne nasprotuje splošnim navadam in ne ravna tako, kakor da obsoja vse, česar sama ne dela. Človek je lahko moder, ne da bi se košatil, ne da bi komu zavidal.

CIV. Pi s m o Zbežal sem na svoje posestvo v Nomentu. Si pomislil, da sem zbežal pred mestom? Ne, pred mrzlico, in sicer tisto, ki se počasi plazi k človeku; že me je zgrabila z roko. Zdravnik je re­ kel, da je to začetek prave mrzlice, ker žila nemirno utriplje in prekinja naravno dihanje. Takoj sem dal zapreči voz. Vztrajal sem pri tem, da bom odpotoval, čeprav me je moja Pavlina zadrže­ vala. Navajal sem besede svojega gospodarja Galiona, ki ga je nekoč v Ahaji napadla mrzlica in se je brž vkrcal na ladjo, rekoč, da to ni bolezen telesa, ampak kraja. To sem povedal svoji Pavli­ ni, ki jo je skrbelo za moje zdravje, kajti vem, da je njeno življenje odvisno od mojega. Zato sem začel skrbeti zase, ker me je skrbelo zanjo. In čeprav me je starost v marsičem storila pogumnejšega, nisem več mislil na to dobroto starosti. Prišlo mi je namreč na misel, da je v tem starcu tudi mlado življenje, ki ga je treba varo­ vati. In ker nisem mogel doseči od nje, da bi me močneje ljubila,

459

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

je ona dosegla od mene, da sem jo ljubil v skrbeh. Plemenitim čustvom je namreč treba popuščati; včasih moramo, naj nas oko­ liščine še tako težijo, dih življenja zavoljo svojcev priklicati nazaj in ga zadržati na ustnicah, kajti vrl mož mora živeti ne toliko časa, kolikor je njemu všeč, ampak tako dolgo, kakor je njegova dolžnost. Kdor svoje žene, svojega prijatelja ne ceni toliko, da bi zavoljo njiju dlje živel, kdor vztraja pri tem, da bi rad umrl, je mehkužen. Tudi to naj si duh zaukaže, da si, ne samo kadar želi umreti, ampak tudi, če je že začel umirati, vzame čas in se po­ sveti svojcem, če je to potrebno zavoljo njihove blaginje. Izjemen pogum je potreben za to, da se je kdo pripravljen zavoljo drugih vrniti v življenje, kar so veliki možje pogosto storili. Ampak za znak plemenite človečnosti smatram tudi, če kdo bolj pazljivo čuva svojo starost, katere največja korist je to, da se človek manj boji zase in pogumneje živi, ker ve, da je to kateremu izmed svoj­ cev prijetno, koristno in zaželeno. Poleg tega prinaša takšno rav­ nanje že samo po sebi nemajhno veselje in plačilo; kaj je namreč prijetnejše kakor biti svoji ženi tako drag, da postaneš zaradi tega še samemu sebi dražji? Zato lahko moja Pavlina meni za­ računa ne le svoj, ampak tudi moj strah. Sprašuješ me, kako mi je koristil sklep, da odpotujem. Kakor hitro sem zapustil težko mestno ozračje in tisti smrad zakajenih kuhinj, ki izpuhtevajo vso škodljivo soparo s prahom vred, sem takoj začutil spremembo v svojem zdravju. Kaj misliš, koliko sem se okrepil potem, ko sem prišel v svoje vinograde? Vrgel sem se na jedi s takšnim poželenjem, kakor se pase živina, ko jo spu­ stiš na pašnik. Že sem si spet opomogel. Zginila je tista utrujenost telesa, ki človeku ne da, da bi vztrajno mislil; že začenjam z vso

460

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

dušo študirati. K temu kraj ne prispeva dosti, če si ne pomaga duh sam, ki se zna celo sredi motečih poslov poglobiti sam vase, če hoče. Toda tisti, ki si izbere pokrajine in se preda brezdelju, bo povsod našel kakšno razvedrilo. Sokrat je namreč nekomu, ki je tožil, da mu njegova potovanja niso nič koristila, menda odgovoril: »Zaslužil si to, kajti potoval si sam s seboj.« O, kako bi se marsikomu dobro godilo, če bi se oddaljil od samega sebe! Zdaj vznemirja, zapeljuje in plaši predvsem sam sebe. Kaj po­ maga iti čez morje in menjavati mesta? Če hočeš uiti temu, kar te tlači, ne smeš biti le na kakem drugem kraju, ampak moraš biti sam drug človek. Recimo, da si prišel v Atene ali na Rodos - izberi si mesto po svoji volji - kaj se te tiče, kakšne navade in nravi so tam? Svoje moraš prenesti tja. Bogastvo boš imel za dobrino, mučila te bo revščina, in kar je še najhujše, namišljena. Kajti četudi imaš veliko, se ti vendar zdi, da ti manjka toliko, kolikor ima kdo drug več. Častne službe imaš za dobrine: boli te, da je ta postal konzul, oni pa že ponovno. Vselej se boš jezil, če boš o kom večkrat bral v uradnem koledarju. Tako velika bo tvoja častilakomnost, da boš mislil, da nimaš nikogar za seboj, če bo še kdo pred teboj. Za naj večje zlo boš imel smrt, čeprav ni na njej nič zlega razen tega, da se je bojiš, preden pride. Strašile te bodo ne samo nevarnosti, ampak celo domneve in slutnje. Venomer te bodo mučile domišljije. Kaj ti bo namreč koristilo, ... da so srečno obpluli toliko mest sovražnih jim Grkov .. ,134 134

Vergilij, Eneida, III, 282-83.

461

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Sam mir ti bo vzrok bojazni. Niti temu, kar je varno, ne boš zaupal, če se bo tvoj duh zbegal. Če se duh navadi na slepo boječnost, tudi za svojo varnost ne bo znal skrbeti. Kajti ne umika se, temveč beži; nevarnostim pa smo bolj izpostavljeni, če jim pokažemo hrbet. Za najhujše zlo boš imel izgubo nekoga od tistih, ki jih boš ljubil; to pa je prav tako nespametno kakor jokati, ker lepim drevesom, ki so okras tvoji hiši, odpada listje. Na tisto, kar te razveseljuje, glej prav tako kakor na drevesa, dokler zelenijo. Tako eno kot drugo bo odnesla usoda; ampak kakor je mogoče prenesti odpadanje listja, ker zopet zraste, tako je mogoče preboleti tudi izgubo tistih, ki jih ljubiš in jih imaš za radost svojega življenja; te lahko nadomestiš, tudi če se ne bodo več rodili. »Toda ne bodo isti.« Tudi ti ne boš isti. Vsak dan, vsaka ura te spreminja, toda če se ti drugi ugrabijo, to laže opaziš, pri sebi pa tega ropa ne vidiš, ker ni tako očiten. Drugi se nam ugrabljajo, mi pa se skrivaj krademo sami sebi. Na vse to ne misliš in ne uporabljaš zdravil za svoje rane, marveč sam seješ vzroke in povode za skrb in bojazen, ker zdaj upaš, zdaj obupuješ. Če si pameten in moder, mešaj eno z drugim; ne upaj, ne da bi obupaval, in ne obupuj, ne da bi upal. Kaj more komu koristiti potovanje samo po sebi? Ne brzda poželenj in strasti, ne pomirja jeze, ne duši razbrzdanih nagonov ljubezni, skratka, ne osvobaja duše nobenega zla. Ne daje člove­ ku pravilne razsodnosti, ne razpršuje zmot, ampak ga kakor dečka, ki občuduje nekaj neznanega, za kratek čas drži v pozor­ nosti s tem, da mu kaže kake nove, prej neznane predmete. Sicer pa potovanje iz kraja v kraj stopnjuje omahljivost duše in jo dela še bolj nestalno in lahkomiselno. Zato ljudje zapuščajo

462

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

kraje, ki so jih iskali z največjim poželenjem, in odhajajo hitreje, kakor so tja prišli, tako kakor ptiči, ki letajo sem in tja. Potovanje te bo seznanilo z drugimi ljudstvi in ti pokazalo nove oblike gora, nepoznana polja in doline, ki jih namakajo neusahljive vode. Spoznal boš naravo marsikatere reke, če opazuješ, na pri­ mer, kako Nil poleti narašča ali kako se Tigris naenkrat izmakne očem in se, potem ko preteče skrite krajine, zopet prikaže v vsej svoji veličini ali kako se Meander, ki je vsem pesnikom pred­ met vaje in igre, vije v pogostnih ovinkih ter se spet približa svoji strugi, preden se izlije sam vase. Sicer pa te vse to ne bo storilo boljšega in bolj zdravega. Študirati moramo in se ukvar­ jati z učitelji modrosti, da se bomo naučili, kar je že raziskano, in raziskovali, kar še ni dognano. Tako moramo rešiti dušo ža­ lostne sužnosti ter jo osvoboditi. Dokler ne veš, čemu se moraš izogibati in po čem hrepeneti, kaj je potrebno in kaj odveč, kaj je pravično in kaj krivično, to ni potovanje, ampak blodnja. Tak­ šno beganje iz kraja v kraj ti ne prinese koristi, kajti potuješ s svojimi strastmi in tvoje napake gredo za teboj. O, da bi šle samo za teboj! Tedaj bi bile oddaljene od tebe, zdaj pa jih nosiš, ne pa vlečeš za sabo. Zato te povsod morijo in te mučijo stalno z enakimi težavami. Bolnik mora iskati zdravilo, ne pa tujih krajev. Če si kdo zlomi nogo ali zvine gleženj, ne zleze na voz in se ne vkrca na ladjo, ampak pokliče zdravnika, da mu poveže zlomljeni ali naravna izvinjeni ud. Torej kako? Ali misliš, da bo na toliko mestih zlomljena ali spahnjena duša ozdravela, če me­ njavaš kraje? Ta bolezen je prehuda, da bi se dala ozdraviti s sprehodi na vozu ali na ladji. Potovanje ne dela iz nikogar zdrav­ nika, tudi ne govornika. Kraj ne uči nobene umetnosti. Kaj misliš?

463

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Ali je mogoče modrost, ki je najvišja umetnost, pridobiti na po­ tovanju? Verjemi mi, ni je poti, ki bi te postavila zunaj poželenj, zunaj jeze, zunaj strahu; ko bi bila kje takšna pot, bi ves človeški rod drvel nanjo. Tako dolgo boš blodil po deželah in morjih, dokler boš nosil s seboj vzroke svojih težav. Ali se čudiš, da ti beg nič ne pomaga? S seboj imaš to, čemur hočeš uiti. Zato po­ boljšaj samega sebe, odloži breme in brzdaj svoja poželenja! Iz­ ženi iz sebe vse, kar je napačno! Če hočeš prijetno potovati, ozdravi svojega spremljevalca! Pohlep bo visel na tebi, dokler živiš skupaj s skopuhom in umazancem, napuh bo s teboj, dokler se boš družil s ošabnežem. Nikoli te ne bo minila krutost, če ti bo rabelj tovariš; tvojo pohotnost bo podžigalo občevanje s prešuštniki. Če se hočeš znebiti svojih napak in grehot, se daleč umakni zgledom napak in grehot. Skopuh, lakomnež, zapeljivec, krutež, slepar, goljuf, ki bi ti bili veliko škodovali, ko bi ti bili blizu, so v tebi samem. Preidi k boljšim zgledom: živi s Katoni, z Lelijem, s Tuberonom! In če bi te veselilo živeti skupaj tudi z Grki, občuj s Sokratom, z Zenonom. Eden te bo učil umreti, če bo treba, drugi pa, še preden bo treba. Živi s Hrizipom, s Pozejdonijem! Ta dva te bosta učila spoznavati, kaj je človeško in božansko, velela ti bosta delovati, ne samo spretno govoriti in razmetavati besede v zabavo poslušalcem, ampak tudi utrjevati dušo, da se bo pogumno upirala grožnjam. Kajti samo eno je pristanišče tega valujočega in viharnega življenja - ne se meniti za bodočnost, trdno stati in biti pripravljen sprejeti puščice usode na svoje prsi, ne da bi se skrival in jim kazal hrbet. Narava nas je ustvarila velikodušne in junaške, in kakor je dala nekate­ rim živalim divjo, nekaterim lokavo, nekaterim bojazljivo čud,

464

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

tako je dala nam slavohlepnega in vzvišenega duha, ki išče, kje bi se živelo pošteno, ne, kje bi se živelo najbolj varno, duha, ki posnema vesoljstvo in se ravna po njem, kolikor je to dovoljeno smrtnikom. Ta je gospodar vsega in vzvišen nad vsem; zato se naj ničemur ne podvrže, nič naj se mu ne zdi težko, nič takšno, kar bi moglo ukloniti moža. Muka in smrt in na videz še druge strahotne prikazni, ampak to niso tako grozne prikazni, če jih pogledaš s pravimi očmi in predreš temo. Marsikaj, kar te ponoči straši, se podnevi pokaže smešno. Muka in smrt in na videz še druge strahotne prikazni, pravi prav dobro naš Vergilij.135 Pravi, da se le zdijo strašne, v resnici pa niso. Kaj je, pravim, tako strašnega na tem, kakor se mu pripisuje? Zakaj naj bi se mož, prosim te, Lucilij, bal muk in naporov ter smrti? Tolikokrat srečavam ljudi, ki menijo, da se ne more zgoditi nič, česar ne morejo storiti sami, in trdijo, da go­ vorimo o vsem večjem kakor o tem, kar zmore človeška narava. Toda koliko boljše je moje mnenje o njih! Tudi oni morejo to stori­ ti, ampak nočejo. In slednjič, komu že kdaj ni uspelo, če je to po­ skušal? Komu se to ni zdelo lažje, ko je to delal? Tega si ne upa­ mo lotiti zato, ker je težko, ampak je težko zato, ker si ne upamo. Če pa vendarle želite zgled, poglejte Sokrata, starega trpina: koliko hudega je preživel, pa vendar ni klonil ne zaradi revščine, 135

Eneida, VI, 277.

465

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ki so jo domače razmere še poslabšale, niti zaradi naporov, ki jih je prenašal v vojski. Kakšne nadloge je imel šele doma: ženo grobe­ ga značaja in prepirljivega jezika,136 trdoglave otroke, ki so bili bolj podobni materi kakor očetu. Ves svoj čas je preživel v vojni ali pod tirani ali pa v svobodi, ki je bila hujša od vojne in tiranov. Se­ demindvajset let je trajala vojna;137 po končani vojni je bila država za kazen prepuščena tridesetim tiranom, med katerimi je bilo največ njegovih sovražnikov. Nazadnje so ga obsodili in mu naprtili naj­ hujše obtožbe. Očitali so mu, da oskrunja vero in zapeljuje mladino, da jo ščuva proti bogovom, proti očetom in državi. Sledila sta ječa in strup. In vse to je tako malo prizadelo Sokratovega duha, da mu na obrazu ni niti trznilo. Do zadnjega trenutka ni nihče videl Sokrata bolj vedrega niti bolj žalostnega. Pri vsem tolikem prevratu usode je ostal takšen, kakršen je bil zmerom. Bi rad še kak drug zgled? Glej tistega mlajšega Marka Katona, s katerim je usoda ravnala še bolj sovražno in trdovratno. Čeprav mu je bila povsod in nazadnje še v smrti nasprotna, je vendar pokazal, da more hraber mož tudi proti volji usode živeti in proti njeni volji umreti. Ves čas svojega življenja je prebil v državljanskih vojnah ali v dobi, ki je že nosila v sebi držav­ ljansko vojno. Tudi o njem lahko rečeš kakor o Sokratu, da je neustrašeno živel v hlapčevstvu, razen če misliš, da so bili Pompej in Cezar in Kras zavezniki v prid svobodi. Nihče ni videl Katona, da bi se bil spremenil, čeprav se je republika 136

Ksantipo.

137

Peloponeška vojna je trajala od leta 431 do leta 404 pr. n. št. Sokrat je umrl leta 399 pr. n. št.

466

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

tolikokrat spremenila. V vseh okoliščinah je bil vedno isti: ko je bil pretor, ko se je zaman potegoval za preturo, ko je bil obtožen, v provinci, v ljudski skupščini, pri vojskah, v smrti. Slednjič pri tisti zmedi v državi, ko je Cezar stal na eni strani, opirajoč se na deset bojevitejših legij in na vse pomožne čete zunanjih narodov, na drugi strani pa Pompej, sam proti vsem. Ko so se eni nagibali k Cezarju, drugi k Pompeju, takrat je edino Katon ustvaril pomembno republikansko stranko. Če si želiš v duhu napraviti sliko tistega časa, boš videl na eni strani meščanstvo in vse nižje ljudstvo, ki je hrepenelo po novotarijah, na drugi aristokrate in viteški stan ter vse tiste, ki so bili v državi vedno častitljivi in odlični, na sredini pa dva, republiko in Katona. Začudil se boš, ti pravim, ko boš opazil Priama, poleg Atrida in besnega nanju Ahila,138 kajti oba je sovražil, oba bi rad razorožil. Takole misli o obeh in pravi: »Če bo zmagal Cezar, bom umrl, če Pompej, me čaka izgon.« Česa naj bi se bal on, ki je sam sebi bodisi kot premagan­ cu bodisi kot zmagovalcu določil usodo, kakršno so mu mogli določiti le najbolj razsrjeni sovražniki? Umrl je torej po lastni odločitvi. Vidiš, da je mogoče prenašati stiske in bridkosti: peš je peljal svojo vojsko skozi afriške puščave. Vidiš, da je mogoče prenašati žejo: po gričih, ki so kar žareli od sončne pripeke, je brez prateža vlekel ostanke premagane vojske in v oklepu pre­ našal pomanjkanje vode, in kadarkoli jo je kje našel, je vselej pil 138

Vergilij, Eneida, I, 458.

467

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

zadnji. Vidiš, da je mogoče prezirati čast in sramoto: prav tiste­ ga dne, ko je propadel na volišču, se je igral z žogo. Vidiš, da je mogoče ne bati se sile mogotcev: izzival je oba, Pompeja in Cezarja, ki si nista upala žaliti drug drugega, razen če se je ho­ tel eden prikupiti drugemu. Vidiš, da je mogoče prezirati tako smrt kakor pregnanstvo: napovedal si je pregnanstvo in smrt in medtem še vojno. Zato moremo imeti proti vsemu temu toli­ ko poguma, če le nočemo vtakniti svojega vratu v jarem. Pred­ vsem pa moramo sovražiti naslade, kajti te nam slabijo živce in nas mehkužijo ter veliko zahtevajo od nas, veliko pa moramo zahtevati od usode. Dalje moramo prezirati bogastvo, ki je do­ kaz sužnosti. Pustimo vnemar zlato in srebro in vse drugo, kar še sicer obremenjuje srečne hiše; svobode ni mogoče doseči za­ stonj. Če svobodo visoko ceniš, moraš omalovaževati vse drugo.

cv. Pi smo Povedal ti bom, na kaj moraš gledati, če hočeš varneje žive­ ti. Ti pa poslušaj ta navodila tako, kakor da ti predpisujem, kako moraš v okolici mesteca Ardee skrbeti za svoje zdravje. Misli na to, kaj človeka draži, da bi drugega oškodoval; to so upanje, zavist, sovraštvo, strah in zaničevanje. Pri vsem tem je zaniče­ vanje nekaj tako zelo lahkega, da se mnogi skrivajo v njem v svojo obrambo. Kdor koga zaničuje, ga brcne, ampak potem gre mimo njega naprej. Nihče ne skuša človeku, ki ga zaničuje, trdovratno, nihče namenoma škodovati. Tudi v bitki gremo

468

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

mirno mimo tistega, ki leži na tleh, s tistim, ki še stoji, pa se bojujemo. Upom nepoštenih se boš izognil, če ne boš imel ničesar, kar bi zbujalo tuja in zla poželenja, če ne boš imel ničesar znameni­ tega, kajti ljudje hrepenijo tudi po malenkostih, če so premalo znane, če so redke. Zavisti boš ušel, če se ne boš vsiljeval očem, če se ne boš bahal s tem, kar imaš, če se boš znal veseliti na ti­ hem. Sovraštvu, ki nastane zaradi žalitve, pa se boš izognil, če nikogar ne boš dražil po nepotrebnem; od tega pa te bo zadržala zdrava človeška pamet. To je bilo že marsikomu nevarno; neka­ teri so si nakopali sovraštvo, ne da bi imeli kakega sovražnika. Pred tem, da se te ljudje ne bodo bali, te bosta varovala zmer­ no imetje in dobrosrčnost; ljudje naj vedo, da si takšen, da te lahko brez nevarnosti žalijo in da je sprava s teboj lahka in za­ nesljiva. To, da se te kdo boji, pa je prav tako nadležno doma kakor zunaj, pa naj se te bojijo sužnji ali svobodni ljudje. Vsakdo ima dovolj moči, da škoduje. Pri tem pa pomisli, da se tisti, ko­ gar se drugi bojijo, tudi sam boji; nihče ne more biti strašen, ne da bi sam bil v skrbeh. Še nekaj je treba omeniti, kar se tiče zani­ čevanja - marsikdo si ga nakoplje in je zaničevan, ker tako hoče, ne, ker mora. Vse te neprijetnosti preprečijo znanost in umet­ nost ter prijateljstvo s takimi, ki nekaj veljajo pri kakem mo­ gočniku; koristno je, če se jim pridružiš, ne smeš pa se prikleniti nanje, sicer te njihova pomoč utegne veljati več kakor nevarnost. Vendar pa ne bo nič tako koristno kakor lepo mirovati in čim manj govoriti z drugimi, največ le s samim seboj. Res je v po­ govoru neka sladkost, ki se nekako prikrade in prisladka, spravi pa na dan skrivnosti kakor pijanost ali ljubezen. Nihče ne bo

469

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

molčal o tem, kar je slišal, in nihče ne bo povedal, kolikor je sli­ šal. Kdor ne zamolči stvari, tudi ne bo zamolčal, od koga je to sli­ šal. Vsakdo ima koga, komur zaupa toliko, kolikor se je zaupalo njemu. Čeprav pazi na svojo blebetavost in je zadovoljen, če ga le eden posluša, si iz enega napravi kar množico, in tako nastane po vsem mestu govorica o tem, kar je bilo še pravkar skrivnost. Najvarneje živi, kdor nikomur ne dela krivice. Ljudje, ki ne obvladajo svojih strasti, živijo zmedeno in neurejeno življenje: prav toliko se bojijo, kolikor škodujejo, in niso nikoli mirni. Po slehernem dejanju se bojijo in so v skrbeh. Njihova vest jim ne pusti, da bi delali kaj drugega, in jih sili, da so za vse odgovorni sami pred seboj. Kazen trpi, kdor jo pričakuje, pričakuje pa jo vsak, ki jo je zaslužil. Lahko se kdo čuti varnega, čeprav ima slabo vest, nikakor pa ne more biti miren in brez skrbi. Kajti četudi ga takoj ne odkrijejo, se vendar boji, da bi ga utegnili odkriti. Nemirno spi, in kadarkoli govori o zločinu koga dru­ gega, misli na svoj lastni zločin. Zdi se mu, da se njegov zločin še ni zadosti pozabil, da še ni dovolj zakrit. Krivcu se včasih posreči, da se skrije, nikoli pa se na to ne more zanašati.

CVI. Pi s mo Pozno ti odgovarjam na tvoja pisma, a ne zato, ker sem preveč zaposlen. Takšno opravičilo naj pri tebi ne velja: dovolj časa imam in vsi ga imajo, če le hočejo. Nikogar ne zasledujejo posli, vsak si jih sam naprtuje in misli, da so posli dokaz sreče.

470

S E D E M N A | S T A IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

Kaj je bilo torej vzrok, da ti nisem takoj odgovoril na tvoja vprašanja? To, za kar si me spraševal, je v zvezi z mojim delom, kajti veš, da želim obravnavati moralno filozofijo in razložiti vsa vprašanja, ki se nanašajo nanjo. Zato sem dvomil, ali naj z odgovorom tebi še dalje odlašam, dokler ne prideš na vrsto, ali pa naj ti odgovorim šele tedaj, ko si bom o vsem tem na jasnem. Zdelo se mi je bolj spodobno, da te ne zadržujem, ko prihajaš tako od daleč. Zato naj iz tiste vrste povezanih predmetov povzamem to vprašanje in ti pošljem tudi podobna vprašanja, čeprav tega ne zahtevaš. Sprašuješ, kakšna so ta vprašanja? Vprašanja, katerih razu­ mevanje je bolj prijetno kakor pa koristno, kakor na primer tole, ki te zanima: ali je dobrina substanca? Dobrina učinkuje, kajti koristi. Kar učinkuje, je substanca. Dobrina giblje duha in ga tako rekoč oblikuje ter ga drži skupaj: to pa so lastnosti sub­ stance. Kar pa je lastno substanci, to je njena dobrina. Zato je tudi dobrina, ki se tiče duha in duše, sama na sebi substanca. Kar je človeku dobro, mora biti substanca, ker je sam dejavna substanca. Lagal bi, če bi trdil, da to, kar daje človeku dobrino, kar mu varuje zdravje ali mu ga zopet vrača, ni substanca; torej je tudi dobrina njegova substanca. Zato mislim, da ne boš dvo­ mil, ali so strasti (da vrinem še nekaj drugega, na kar se tvoje vprašanje ne nanaša), na primer jeza, ljubezen, žalost, tudi sub­ stance. Če pa dvomiš, pomisli, ali nam ne spreminjajo obraza, ali nam ne grbančijo čela, ali nam ne gladijo obraza, ali ne pri­ vabljajo rdečice na lica ali pa zadržujejo kri, da se ne razteka. In kaj? Ali misliš, da vtiska telesu tako očitne znake kaj drugega, če ne substanca? Če so strasti substance, so tudi bolezni duha,

471

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

kakor na primer skopost in krutost, ukoreninjene in nepoprav­ ljive napake; torej isto velja za zlobo in vse, kar je z njo v zvezi, namreč hudoželjnost, zavist in objestnost ter vse drugo, kar izvira iz tega. Mar ne vidiš, kako se hrabrost zrcali v očeh? Kako deluje previdnost? Kako vedra je veselost, kako spodobna je strogost? Kako je resničnost preprosta in nepristranska? Sub­ stanca je torej vse, kar spreminja barvo in telesu prirojeno stanje, kar ga obvladuje. Vse kreposti, ki sem jih navedel, pa so dobri­ ne, in tudi vse, kar iz njih izvira. Mar je mogoče dvomiti, da je to, kar učinkuje na nekaj drugega, substanca? Kajti le, kar je telo, izvaja in čuti dotiko. kakor pravi Lukrecij.139 Vse, kar sem prej omenil, ne bi na telesu ničesar spremenilo, če se ga ne bi tikalo: torej je vse to substanca. Tudi to je substanca, kar ima toliko moči, da spodbada, sili, za­ držuje in veleva. Torej kaj? Ali strah ne zadržuje? Mar smelost ne spodbada? Ali pogumnost ne bodri in ne spodbuja k napadu? Mar umerjenost ne brzda in ne zadržuje? Ali veselje ne dviga človeka? Ali ga žalost ne potare? Pri vsem, kar delamo, se pokoravamo bodisi ukazu zlobe ali kreposti; kar ukazuje telesu, je substanca, kar učinkuje na telo, je substanca. Dobrina telesa je substanca, dobrina človeka je hkrati dobrina telesa; torej je substanca. Ker sem ustregel tvoji volji, bom zdaj povedal sam sebi, in mislim, da si boš isto rekel tudi ti: igramo se s kamenčki. Svojo bistroumnost posvečamo nepotrebnim stvarem. Vse to nas ne 139 O naravi sveta, I, 304.

472

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

dela krepostnih, ampak učene. Modrost je jasnejša, da, celo pre­ prostejša; za krepitev razuma se je bolje posvečati literaturi. Mi pa, kakor z drugimi nepotrebnimi vprašanji, zapravljamo čas celo s filozofijo. Kakor pretiravamo pri vseh drugih stvareh, tako pretiravamo tudi z ukvarjanjem z literaturo: ne učimo se za življenje, temveč za šolo.140

CVII. Pi smo Kje je tista tvoja razumnost, kje tvoja premišljenost, kje tvoja velikost? Že takšna malenkost te zaskrbi: sužnji so izkoristili tvojo prezaposlenost za pobeg. Ne rečem, ko bi te prevarali prijatelji (kar naj še imajo to ime, katero smo jim pomotoma nadeli, in naj se tako imenujejo, da bo sramota tem večja, če si tega ne zaslužijo). Toda zapustili so te tisti, ki so zaničevali tvoje prizadevanje in delo in mislili, da boš zavoljo njih drugim v nadlego. Nič takega ni nenavadno in nepričakovano. Gristi se zaradi takih stvari, je tako smešno kakor se pritoževati, ker so te na javni cesti poškropili ali umazali z blatom. V življenju ni nič drugače kakor v kopališču, v gneči in na potovanju: marsikaj utrpiš, ker drugi nalašč kaj vržejo nate, marsikaj pa tudi po naključju. Življenje ni sama ljubkost in prijetnost. Nastopil si dolgo pot; na njej moraš večkrat zaiti, se spotikati, padati in se 140 Non vitae, sed scholae discimus. Iz te sentence je pozneje nastal poučen izrek »Ne učimo se za šolo, temveč za življenje«.

473

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

utrujati ter vzklikati; »O da bi me zadela smrt!« Tega sicer ne misliš resno. Nekje boš zapustil spremljevalca, nekoga boš spre­ mil do groba, nekoga pa se boš bal. Takšno vegasto pot moraš hoditi. Duša hoče umreti? Ne, pripraviti se mora na vse; vedeti mora, da je prišla tja, kjer grmi in se bliska; vedeti mora, da je prišla tja, kjer Žalost in Skrb maščevalna sta svoje si gnezdo zgradila, tamkaj živijo nadležne Bolezni in Starost čemerna,141 V taki družbi moramo živeti. Temu se ne moremo izogniti, pač pa lahko vse to preziramo, če večkrat mislimo na to in si pred­ stavljamo, kar bi utegnilo še priti. Človek se pogumneje spopade s tistim, za kar se je že dolgo pripravljal, in se upira celo še hujšemu, če je na to že prej mislil. Kdor pa ni pripravljen, se ustraši tudi najbolj neznatnih stvari. Težiti moramo za tem, da nas nič ne zadene nepričakovano. Ker pa je vse, kar je novo, za nas težje, moraš stalno misliti na to, da koristi tudi, če nisi v nobenem zlu novinec. »Sužnji so me zapustili.« Druge so okradli, koga drugega so obtožili, koga ubili, koga izdali, koga poteptali, enega zasle­ dovali s strupom, drugega z obtožbami. Karkoli bi ti lahko še omenil, je zadelo že mnoge in jih bo še. Zapovrstjo merijo na nas kopja in puščice: nekatere nas zadenejo, nekatere letijo mimo nas in zadenejo druge. Ne smemo se čuditi ničemur, za kar smo rojeni, zato se ne sme nihče pritoževati, kajti vse je za 141 Vergilij, Eneida, VI, 274-75.

474

S E D E M N A ) S T A IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

vse enako. Tako pravim: enako je. Kajti tudi to, čemur je kdo ušel, bi ga lahko zadelo. Enakovredni zakoni pa niso tisti, ki so se pri vseh uporabili, ampak tisti, ki so za vse veljali. Od duha je treba zahtevati ravnodušnost in brez tožb plačujmo davek za svojo umrljivost. Zima prinaša mraz s seboj: prezebati moramo. Poletje nam vrača spet vročino: moramo se potiti. Slabo vreme napada naše zdravje: moramo bolehati. Tudi divja žival nas utegne napasti in človek, ki je hujši od divjih zveri. Marsikaj nam ugrabi voda, marsikaj ogenj. Vsega tega ne moremo spre­ meniti; moremo pa nekaj, namreč biti pogumni, kakor gre kre­ postnemu možu, ter hrabro prenašati naključno zlo in soglašati z naravo. Narava pa vse to, kar vidiš, uravnava s spremembami: za oblačnostjo pride jasno vreme. Morja se razburkajo, potem ko so počivala. Izmenoma pihajo vetrovi. Za nočjo pride dan. En del neba vstane, drugi zaide. Vse se večno spreminja. Po tem zakonu se mora ravnati naša duša; njemu naj sledi, njega uboga. In karkoli se dogaja, naj misli, da se mora dogajati, in naj ne graja narave. Najbolje je, če trpiš in prenašaš, česar ne moreš izboljšati, ter brez godrnjanja slediš bogu, po čigar volji se vse dogaja. Slab vojak je, kdor gre vzdihujoč za svojim vojsko­ vodjem. Zato brez nejevolje in radi sprejemajmo ukaze ter ne zapuščajmo svoje poti po tem prelepem delu, v katero je vple­ teno vse, kar trpimo. In Jupitra, ki sedi na krmilu te silne mase ter jo vodi, ogovarjajmo tako, kakor ga ogovarja naš Kleant v zgovornih verzih, ki mi jih dovoljuje prevesti v naš jezik zgled Cicerona, najbolj jasnega govornika. Če ti bodo ugajali, boš za­ dovoljen, če ti ne bodo ugajali, pa boš vendar rekel, da sem se pri tem ravnal po Ciceronovem zgledu:

475

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Vodi me, oče, vladar visokega neba, kamor ti ljubo, nikdar se ne bom ti upiral, pojdem poslušno; če ne, nerad te bom spremljal, sam kot ničvreden dobil, kar dano je dobrim. Voljnega vodi usoda, upornega vleče.142 Tako živimo, tako govorimo; naj nas usoda najde vedno pri­ pravljene, nikdar nevoljne. Velikodušen je tisti, ki se vda bogu, nizkoten in neplemenit, kdor se upira in slabo misli o svetovnem redu ter bi rajši poboljšal bogove kakor samega sebe.

CVIII. Pi s m o To, o čemer me sprašuješ, spada med stvari, ki jih želimo vedeti samo zato, da jih vemo. Kljub temu, da je tako, se ti mudi in nočeš čakati na knjige, ki jih pravkar urejam in ki vsebu­ jejo ves del moralne filozofije. Takoj bom vse uredil, prej pa bi ti vendarle rad pisal, kako moraš obvladati svojo vedoželjnost, od katere, kakor vidim, kar goriš, da ti ne bo v oviro. Ne smemo se lotiti vsega poprek, po posameznih delih se pride do celote. Breme si moramo odmeriti po svojih močeh in si ne naprtiti več, kakor moremo nositi. Piti ne smeš toliko, kolikor hočeš, ampak toliko, kolikor zmoreš. Le bodi pogumen in zmogel boš, kolikor hočeš. Čim več duša sprejme, tem bolj se razširi. 142 Avguštin (O božji državi, V, 8) te verze pripisuje Seneki.

476

S E D E M N A | S T A IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

Kakor se spominjam, nas je tega učil Atal, ko smo kar oblegali njegovo šolo ter vedno prvi prihajali k njemu in zadnji od njega odhajali; tudi na sprehodih smo prosili, da bi z nami razpravljal o tem in onem; bil je ne le pripravljen, da bi nam učencem ustregel, ampak nam je prihajal naproti. Rekel je: »Učitelj in učenec morata imeti isti cilj; učitelj, da bi koristil, in učenec, da bi imel od tega korist.« Kdor pride k filozofu, naj prinese vselej kaj dobrega s seboj; kadar se vrne domov, naj bo ali bolj zdrav ali bolj ozdravljiv. In tako tudi bo: kajti moč filozofije je v tem, da ne koristi samo tistim, ki jo študirajo, ampak tudi tistim, ki občujejo s filozofi. Kdor pride na sonce, ogori, četudi ni prišel na sonce s tem na­ menom. Ljudje, ki postavajo v prodajalni dišav in se tam zadržu­ jejo nekoliko dlje, nesejo vonj s seboj. In tisti, ki so bili pri filozofu, morajo odnesti nekaj koristnega, četudi se ne zanimajo za filo­ zofijo. Pazi, kaj sem rekel: četudi se ne zanimajo, ne upirajo. »Kaj pa? Ali ne poznamo nekaterih, ki so mnogo let sedeli pri filozofu, pa niso niti barve spremenili?« Kako jih ne bi poznal? Lahko bi ti jih navedel; bili so vztrajni in vedno prisotni, ampak njim ne pravim učenci, temveč najemniki filozofov. Nekateri ne prihajajo zato, da bi poslušali, ne zato, da bi se učili, ampak tako, kakor nas vleče v gledališče, da bi naša ušesa razveseljevali govori ali petje ali igra. Našel boš veliko takih poslušalcev, ki jim je šola filozofov samo kraj, kjer se zabavajo in si preganjajo dolgčas. Ne gre jim za to, da bi tam odložili kake svoje napake, da bi prejeli kako življenjsko pravilo, po katerem bi uredili svoje nravi, ampak da bi uživali naslado za ušesa. Vendar pa prihajajo nekateri celo s tablicami, a ne, da bi si zapisovali misli, ampak samo besede, ki jih potem ponavljajo drugim prav tako brez

477

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

koristi, kakor so jih brez koristi zase slišali. Nekateri se navdu­ šujejo ob sijajnih govorih in se žarečih obrazov in vznemirjene duše predajajo čustvom govorcev. Besede jih razburijo in razdra­ žijo prav tako kakor frigijske skopljence zvoki piščali, da kar podivjajo. Nekatere prevzame lepota misli, ne prazne besede. Če se reče kaj ostrega proti smrti ali proti usodi, bi najrajši takoj storili to, kar so slišali. To jih vse prevzame in že bi bili takšni, kakor se jim ukazuje, če bi to duševno razpoloženje trajalo in jim ga ne bi vzela drhal, ki vse, kar je krepostno, zavrača. Le malo jih je, ki morejo svojo zamisel prinesti domov. Lahko je poslušalcu zbuditi željo po dobrem, kajti narava je dala vsem podlago in seme kreposti. Vsi smo za vse rojeni: če le pride pobuda od zunaj, se takoj sprostijo in pojavijo tiste duševne dobrine, ki so tako rekoč spale. Ne vidiš, kako zašumi v gle­ dališču, kadar se izreče kaj, kar vsi javno priznavamo in z odobravanjem dokazujemo, da je resnično? Marsikaj manjka uboštvu, skopuštvu pa vse. Skopuh ni dober nikomur, sebi pa najmanj.143 Pri teh verzih ploska umazani skopuh in se veseli, da se njegove grehote zasmehujejo. Kaj misliš, koliko bolj se to zgodi, če reče kaj takega filozof? Ali ne misliš, da se zdravi predpisi in nauki še globlje vtisnejo v dušo šibkih učencev, če so jim primešani ver­ zi? »Kajti,« kakor je rekel Kleant, »kot da naš dih jasnejši ton, če ga trobenta, stisnjenega v ozkih in dolgih sapnikih, slednjič iz143 Sentenci pripisujejo Publiliju Siru, prav tako obe naslednji.

478

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

pusti skozi razširjeni ustnik, da se glasno razlega, tako postanejo tudi naše misli jasnejše, če so utesnjene v verze.« Dokler jih podajamo v nevezani besedi, jih ljudje manj pozorno poslušajo, manjši je vtis nanje. Če pa se pridruži glasomerje in stopice v verzu razlogujejo izvrstne misli, je tako, kakor da iste misli s krepkejšim zamahom mečemo ljudem v dušo. O preziranju de­ narja se veliko govori in v dolgih govorih se predava nauk, da naj ljudje vidijo svoje bogastvo v duši in naj ne iščejo bogastva v premoženju, da je bogat tisti, ki se vda v svoje uboštvo in se z malim obogati. Vendar pa dušo bolj gane, če sliši takele verze: Najmanj potrebuje, kdor si najmanj želi. Kar si želi, ima, kdor si more želeti toliko, kolikor mu zadostuje. Če slišimo te in podobne verze, nas to prisili, da priznamo res­ nico. Kajti tisti, ki jim nič ni zadosti, se čudijo, ploskajo in napo­ vedujejo sovraštvo denarju. Če vidiš to njihovo razpoloženje, pritiskaj nanje, pusti vse govoričenje, silogizme, zafrkovanje in vso drugo dovtipnost. Govori proti skopuštvu, govori proti razkošju. Ko boš videl, da si nekaj dosegel in napravil vtis na poslušalce, pritisni nanje še bolj. Neverjetno je, koliko lahko opravi takšen govor, ki meri na izboljšanje in hoče poslušalcem le dobro. Prav lahko je namreč pridobiti mlade ljudi za to, da bi ljubili, kar je pošteno in dobro; resnica prime naučljive in nepo­ kvarjene mlade ljudi, če najde dobrega odvetnika. Meni vsaj se je zasmilil človeški rod, kadar sem slišal govoriti Atala proti grehotam, proti zmotam, ki so nesreča ljudem. Imel sem ga za

479

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

vzvišenega in nadčloveško velikega. Sam je pravil, da je kralj, ampak večji od kralja se mi je zdel tisti, ki sodi kraljem. Kadar pa je začel priporočati uboštvo in kazati, kako je vse, kar gre preko potrebe, odveč in le breme tistemu, ki to nosi, bi bil več­ krat najrajši reven odšel iz šole. Kadar je začel zbadati naše na­ slade, hvaliti deviško telo, skromno mizo in človeka, ki ne le da ne mara nedovoljenih, ampak tudi nepotrebnih naslad, bi bil najrajši stisnil žrelo in trebuh. Od tega mi je nekaj ostalo, Lucilij, kajti bil sem k vsemu temu zelo nagnjen. Ko pa sem se nato vrnil v meščansko življenje, mi je ostalo le malo od tega, kar sem tako dobro začel. Odtlej sem se odpovedal ostrigam in užitnim go­ bam za vse življenje, kajti to niso jedi, ampak poslastice, ki tistim, ki so že siti, zbujajo slast po jedi (kar je najdražje požrešnežem in vsem, ki tlačijo vase več, kakor morejo prenesti) in gredo iz želodca prav tako rade kakor iz njega. Odtlej se za vselej vzdržu­ jem vsakega mazilnega olja, ker tudi najboljši vonj na telesu ni noben vonj. Odtlej moj želodec ne okusi vina. Odtlej se za vse življenje izogibljem kopeli, kajti zdi se mi, da je nekoristno in hkrati mehkužno, če telo razgrevaš v gorki kopeli in ga potem s potenjem slabiš. Vse drugo, čemur sem se tudi odrekel in zavrgel, sem sicer zopet sprejel nazaj, vendar tako, da vzdržnost tako rekoč samo prekinjam in sem pri tem tako zmeren, da je ta zmernost podobna vzdržnosti in morda še težja od nje, ker je lažje nekaj v sebi docela zatreti kakor biti v tem zmeren. Ker sem ti že začel pripovedovati, s koliko večjo vnemo sem kot mladenič nastopil pot k filozofiji, kakor jo zdaj kot starec na­ daljujem, se ti ne sramujem priznati, kakšno ljubezen do Pita­ gore mi je zbudil Sotion. Govoril mi je, zakaj sta se Pitagora in

480

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

pozneje Sekstij vzdrževala uživanja mesa. Imela sta za to različna nagiba, a oba plemenita. Drugi je menil, da ima človek dovolj nekrvave hrane in da se navadi na surovost in krutost, če mu je mesarjenje v užitek in naslado. Pripominjal je še, da je treba vse, kar služi razkošnemu uživanju, omejiti in skrčiti. Sklepal je, da preveč raznolika in našim telesom tuja živila škodujejo zdravju. Pitagora pa je trdil, da je vse z vsem sorodno in da duše preha­ jajo iz ene oblike v drugo. Nobena duša, če mu verjameš, ne po­ gine, da, nobena ne preneha biti, razen za kratek čas, dokler se ne premesti v drugo telo. Videli bomo, kako in kdaj se sčasoma spet vrne v človeka, potem ko je preblodila že več bivališč. Med­ tem je vcepila ljudem strah pred zločinom in očetomorom, ker bi lahko nevede stregli lastnemu očetu po življenju in ga z nožem ali ugrizom ranili, če bi v tem ali onem telesu prebival soroden duh. Potem ko je Sotion to razložil in podkrepil s svojimi dokazi, je dejal: »Ali ne veruješ, da se duše selijo v druga in venomer druga telesa? In da je le preseljevanje to, čemur pravimo smrt? Ne verjameš, da je v teh krotkih ali divjih živalih ali celo v ribah duša, ki je bila nekoč človekova? Ne verjameš, da na tem svetu nič ne pogine, ampak samo zamenja kraj? Da se ne premikajo le nebesna telesa v določenih krogih, ampak da tudi živali menja­ vajo svoje kraje in da duše krožijo? Veliki možje so verovali v to. Zato se vzdrži sodbe, sicer pa se za vsak primer zavaruj. Če je to mnenje pravilno, te ne zadene nobena krivda, če se vzdržuješ živalske hrane; če je napačno, vsaj kažeš, da si zmeren. Kaj iz­ gubiš, če si lahkoveren? Če ti odvzemam hrano levov in jastre­ bov?« Te besede so me nagnile k temu, da sem se začel vzdrže­ vati mesa, in po preteku enega leta sem se na to navadil in mi je

481

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bilo ne le lahko, ampak celo prijetno. Mislil sem, da je moj duh živahnejši, in še danes bi mogel trditi, da je bil tudi zares. Spra­ šuješ, kako sem odnehal? Moja mladost je padla v začetek Ti­ berijeve vladavine. V tem času se je preganjalo tuje bogoslužje, toda uživanje mesa nekaterih živali so šteli med dokaze prazno­ verja. Na prošnjo svojega očeta, ki se ni bal obrekovanja, filo­ zofijo pa je sovražil, sem se spet vrnil k svoji stari navadi, ni me težko pregovoril, naj začnem bolje jesti. Atal je imel navado hva­ liti blazino, ki se pod glavo ne vda. Takšno imam še danes kot starec; na njej ni videti sledu, da sem tam ležal. To sem ti povedal, da bi ti dokazal, s kakšnim zanosom se začetniki oprimejo vsega dobrega, če jih kdo spodbuja in pod­ žiga. Toda nekaj zagrešijo učitelji, ki nas učijo razpravljati, ne živeti, nekaj pa učenci, ki pridejo k učiteljem z namenom, da bodo izobrazili razum, ne pa srce. Zato je iz filozofije postala filologija. Zelo pomembno pa je, s kakšnim sklepom in namenom se nečesa lotiš. Kdor kot bodoči jezikoslovec preiskuje Vergilija, ne bere tistih lepih besed: čas nezadržno beži, beži - in se več ne povrne144 v smislu: »Bedeti je treba; če ne hitimo, zaostanemo. Nagli dan odbeži in nas potegne s seboj, ne da bi se tega zavedali. Vse odlagamo na poznejši čas, in medtem ko vse okrog nas hiti, mi samo počasi lezemo.« Kadarkoli Vergilij govori o naglici časa, uporablja besedo »beži«. 144

Georgika, 111,284.

482

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

Tudi v življenju ubogih Zemljanov najsrečnejši dnevi najprej zbeže, slede pa bolezni in žalostna starost, beda, neusmiljena smrt, ki počasi pobira in grabi.U5 Komur je cilj filozofija, bo te besede razumel v pravem po­ menu. »Vergilij,« pravi, »nikoli ne rabi izraza, da dnevi 'gredo', ampak da 'bežijo', ker je to najhitrejši način teka; in o najboljših dneh pravi, da najprej zbežijo. Zakaj se torej obotavljamo in se ne spustimo v tek, da bi mogli doseči hitrost tega, kar se naj­ hitreje giblje? Kar je boljše, leti mimo, na njegovo mesto pa stopi slabše.« Kakor iz vrča izteče najprej, kar je najbolj čisto, to, kar je težko in kalno, pa se usede, tako je tudi v našem življenju najboljše tisto v prvih letih. Ali naj pustimo, da se to izteče, in obdržimo zase goščo? Tele besede si vtisnimo v srce in naj nam veljajo kot prerokba: Tudi v življenju ubogih Zemljanov najsrečnejši dnevi najprej zbeže. Zakaj najsrečnejši dnevi? Ker je to, kar ostane, negotovo; ker se v mladosti lahko učimo, ker je naš duh še dovzeten in ga moremo usmeriti k dobremu; ker je ta čas primeren za napore, primeren, da duha razgibljemo s študijem, telo pa navadimo na delo. Kar nam potem še ostane, je že bolj leno in oslabelo ter se bliža koncu. Zato se z vso dušo nagibajmo k temu in opuščajmo vse, kar nas odvrača od prave poti, ter delajmo samo za to, da 145

Georgika, III, 66-68.

483

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ne bomo naglosti bežečega časa, ki je ne moremo zadržati, opazili šele takrat, ko bomo že zaostali. Vsak prvi dan naj nam velja za najboljšega in obrnimo ga sebi v prid. Kar beži, moramo loviti. Kdor bere navedene verze z očmi jezikoslovca, ne misli na to, da je prvi dan najboljši zato, ker pridejo za njim bolezni, ker nam je že starost za petami in nas že teži, medtem ko mi mislimo še na mladost, ampak pravi, da Vergilij vedno enači bolezni in starost. Pri moji veri, ne po krivici! Starost je namreč neozdravljiva bolezen. »Razen tega,« pravi, »jo imenuje čemerno: slede pa bolezni in starost čemerna. Na nekem drugem mestu pravi: tamkaj živijo nadležne Bolezni in Starost čemerna.«1*6 Ne smeš se čuditi, da vsakdo pobere iz iste snovi, kar se prilega njegovim študijam: na istem travniku išče vol travo, pes zajca in čaplja kuščarja. če vzame tu kak filolog, tam kak gramatik in ondi nekdo, ki se ukvarja s filozofijo, v roke Ciceronovo knjigo O državi, bo vsak obrnil svojo pozornost na kaj drugega. Filozof se čudi, da se je moglo toliko govoriti zoper pravičnost. Ko bere isto knjigo filolog, si zaznamuje to, da sta dva rimska kralja, od katerih eden nima očeta, drugi pa ne matere. Glede Servijeve matere smo v dvomih, o Ankovem očetu se nič ne ve, imenuje se le kot 146

Eneida, VI, 275.

484

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

Numov vnuk.147 Razen tega si zabeleži, da so tistemu, ki ga mi imenujemo diktatorja in je tako imenovan v zgodovinskih knji­ gah, stari rekli magister populi.148 Še danes stoji to v tako ime­ novanih avguralnih knjigah in je dokaz, da je tisti, ki ga on ime­ nuje, magister equitum.149Prav tako si zabeleži, da je Romul poginil pri nekem sončnem mrku in da so se tudi kralji sklicevali na narod; nekateri menijo, da je bilo tako tudi v pontifikalnih knji­ gah, med njimi celo Fenestela. Kadar pa je iste knjige odprl gramatik, ki je najprej zabeležil, da rabi Cicero izraz reapse za re ipsa in prav tako sepse za se ipse. Nato preide k temu, kar je sto­ letna navada spremenila; tako na primer Cicero namesto besede creta rabi besedo calx.150 Ciljni črti na dirkališču namreč mi pra­ vimo creta, stari pa so ji rekli calx. Potem zbira Enijeve verze, in to predvsem tiste, ki se nanašajo na Afričana: Ki mu ni mogel ne državljan, ne sovražnik dati plačila za dela njegova ,..151 Pravi, da iz tega spoznava, da se pri starih beseda ops ni ra­ bila samo v pomenu 'pomoč', marveč tudi v pomenu 'delo'. Enij 147

V t em delu Cicero navaja, da je bil Servij Tulij, šesti rimski kralj, sin neke sužnje (II, 21,37), Ank Marcij, četrti rimski kralj, pa sin hčere dru­ gega kralja Nume Pompilija, medtem ko je bil njegov oče neznan (II, 18,33).

148

Ljudski glavar.

149

Poveljnik konjenice.

150

Seneka na tem mestu citira neko mesto iz Ciceronovega dela O državi.

'si

Fragment iz nekega epskega dela.

485

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

namreč pravi, da nihče, ne državljan ne sovražnik, ni bil zmožen ceniti Scipionovih zaslug za Rim. Nato se ima za srečnega, ker je odkril, kako je prišel Vergilij do tega, da pravi: .. .k i mu nad glavo grmijo vrata nebeška.152 Pravi, da je to Enij ukradel Homerju, Vergilij pa Eniju. Kajti pri Ciceronu je prav v knjigi O državi tale Enijev epigram: Dana če komu je čast, da se dvigne v nebeške višave, velika vrata neba meni samo se odpro. Ampak da ne bom postal tudi sam, medtem ko obravnavam nekaj drugega, filolog ali gramatik, naj povem le to, da moramo pri poslušanju in branju filozofov vedno misliti na cilj, ki je srečno življenje, in ne na to, da bi iskali stare besede in fraze, prispodobe in govorniške figure, ampak nauke, ki nam utegnejo koristiti, lepe in plemenite izreke, ki naj se nam kmalu uresničijo. Učiti se moramo, da postane to, kar so bile prej le besede, resnično dejanje. Mislim pa, da nihče bolj ne greši zoper vse smrtnike kakor tisti, ki so se naučili filozofije kot kupljive umet­ nosti in živijo drugače, kakor predpisujejo. Tisti, ki se oprimejo vseh grehot, ki jih sami obsojajo, so namreč živi zgledi svojega nekoristnega nauka. Takšen učitelj mi more koristiti prav tako malo kakor krmar, ki ga muči morska bolezen. Kadar morje valovi, je treba držati krmilo, boriti se je treba s samim morjem, 152

Georgika, III, 260-61.

486

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA l

treba je odtrgati jadra vetru. Kaj mi pomaga krrrjar, ki omedli in bruha? Kaj misliš, koliko hujši vihar divja in premetava živ­ ljenje kakor vihar na morju ladjo? Ne govoriti, ampak krmariti moramo. Vse, kar se govori in baha pred množico poslušalcev, so prazne besede. To je povedal Platon, povedal je Zenon, po­ vedal je Hrizip in Pozejdonij ter toliko naših mož. Pokazal ti bom, kako lahko ljudje dokažejo, da so to njihove besede: ravna­ jo naj tako, kakor govorijo. Ker sem že povedal, kar sem ti želel sporočiti, bom zdaj ustregel tvoji želji in ti v drugem pismu poslal, kar bi rad izvedel od mene, da se ne boš utrudil ob tej tako kočljivi, stvari, ki jo je treba spremljati pozorno in radovedno.

CIX. Pi s mo Vedeti želiš, ali modrijan modrijanu koristi. Pravimo, da je modrijan poln vsega dobrega in da je dosegel najvišje; zdaj je vprašanje, kako more kdo koristiti tistemu, ki ima največjo do­ brino. Dobri koristijo vzajemno drug drugemu, kajti živijo kre­ postno in držijo modrost vedno na isti višini. Vsak si želi nekoga, da se z njim pogovori in rešuje probleme. Tisti, ki so izvedeni v rokoborbi, se urijo med seboj; na glasbenika ugodno vpliva tisti, ki tudi razume glasbo. Tudi modrijanove kreposti se morajo pokazati v dejavnosti; kakor si sam prizadeva za to, tako ga k temu spodbuja drug modrijan. V čem modrijan modrijanu koristi? Spodbuja ga in mu kaže priložnosti za plemenita dejanja.

487

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Poleg tega mu razodeva, kaj sam misli, ter ga obvešča o tem, kar je našel. Kajti zmeraj čaka modrijana nekaj, kar mora še najti in se v to poglobiti s svojim duhom. Zlobnež zlobnežu škoduje in ga stori še slabšega s tem, da mu še stopnjuje jezo, da odobrava njegovo žalost in da hvali njegove strasti; in potem je najhuje z zlobnimi ljudmi, če se navzamejo vseh mogočih grehot in se va­ nje vseli vsa malopridnost. Nasprotno pa tisti, ki je dober, lahko koristi dobremu. »Kako?« porečeš. Veselje bo zbudil v njem ter mu okrepil živo vero in zaupanje. Pogled na vzajemni mir bo oba razveselil. Poleg tega ga bo tudi še o marsičem poučil, kajti mo­ drijan ne ve vsega, in tudi če bi vedel, bi utegnil kdo pokazati krajše poti, po katerih se pride do zaželenega cilja. Modrijan ne bo koristil modrijanu le s svojimi močmi, ampak tudi z močmi tistega, kateremu pomaga. Tudi če je modrijan prepuščen sam sebi, lahko izpolnjuje svojo dolžnost. Uporabil bo svojo lastno hitrost, pri tem pa mu bo tisti, ki ga spodbuja, pri teku pomagal. »Modrijan ne koristi modrijanu, ampak sam sebi. To si za­ pomni! Vzemi enemu njegovo lastno moč, pa ne bo drugi ničesar opravil.« Prav tako bi ti lahko rekel, da v medu ni sladkosti, kajti jezik in nebo v ustih tistega, ki uživa, morata biti za po­ kušnjo take jedi tako ustrojena, da gre obema v slast tako, kakor je bila v ta namen pripravljena. So pa seveda ljudje, ki zaradi bolezni čutijo, da je med grenak. Oba morata biti takšna, da eden lahko koristi, drugi pa bi utegnil koristiti, če bi mogel. Pravijo: »Za tisto, kar je doseglo najvišjo stopnjo toplote, je odveč, da bi se še naprej ogrevalo. In tako je tistemu, ki se je povzpel do najvišje dobrine, odveč vsakdo, ki bi mu lahko ko­ ristil. Ali hoče poljedelec, ki že ima vse, kar potrebuje, da bi mu

488

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

drug še kaj dal? Ali je vojaku, ki je oborožen z vsem, kar mu je treba, ko pojde na boj, še treba drugega orožja? Prav tako je z modrijanom: vsega ima dovolj za življenje, zadosti je oboro­ žen.« Na to bi jaz odgovoril: temu, kar je že doseglo najvišjo stopnjo toplote, ni treba več nadaljnje vročine, razen za to, da ostane še naprej vroče. »Toda,« pravijo, »toplota se sama vzdr­ žuje.« Predvsem je velika razlika med tem, kar primerjaš. To­ plota je eno, korist pa je mnogotera. Potem pa toploti nič ne pomaga, če ji pridaš še toplote, da bi se razgrela; modrijan pa ne more vztrajati v svojem duševnem razpoloženju, če si ne pridobi sebi podobnih prijateljev, s katerimi bo delil svoje krepo­ sti. Pri tem pomisli še to, da so kreposti med seboj prijateljsko povezane. Zato koristi tisti, ki ljubi kreposti drugega, ki so enake njegovim, in jih ima spet izmenoma rad. Kar je podobno, človeka veseli, zlasti če je pošteno in ti zna pridobiti odobravanje. Poleg tega ne more nihče drug tako vplivati na dušo modrijana kakor spet modrijan, kakor ne more na človeka pametno vplivati nihče drug razen človeka. Kakor je torej potrebno, da vpliva pamet na pamet, tako je treba, da vpliva popolna pamet na popolno pamet. Pravijo, da nam koristijo tisti, ki nam dajejo denar, ki nam pridobivajo naklonjenost in vse drugo, kar ima vrednost za naše življenje. In tako se bo reklo, da tudi bedak lahko mo­ drijanu koristi. Koristiti pa se pravi po naravi spodbujati duha tako s svojo krepostjo kakor s krepostjo tistega, ki ga hočemo spodbuditi. To pa se ne bo zgodilo brez koristi tudi za tistega, ki bo koristil; kajti kdor drugega spodbuja h kreposti, mora biti še sam kreposten. Toda četudi pustimo ob strani to, kar spada k najvišjim dobrinam ali kar te dobrine ustvarja, si morejo

489

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

modrijani vendar koristiti med seboj. Kajti modrijan si želi najti modrijana, ker je vse dobro modrijanu po naravi dragoceno, in zato je vsak tako naklonjen dobremu kakor samemu sebi. Zato moram prav zavoljo dokaza preiti od tega vprašanja na drugo. Vprašanje je namreč, ali naj modrijan sam premišlja in sklepa ali pa naj pokliče še koga, da bi se z njim posvetoval. To mora vsekakor storiti, če gre za državljanske in domače za­ deve pa za take, da tako rečem, ki so obče človeške. Pri teh mu je tuj nasvet prav tako potreben kakor zdravniku, kakor krmar­ ju, kakor advokatu in sodniku. Modrijan bo torej z marsičim koristil modrijanu, kajti svetoval mu bo. Pa tudi v drugih po­ membnih in božanskih zadevah, kakor pravimo, mu bo koristen, če bosta skupaj pretresala to, kar je dobro, in izmenjavala misli med seboj. Poleg tega ustreza naravi, če se obrne tudi na prija­ telja ter je vesel lastnega dela in dela svojih prijateljev. Kajti če ne delamo tako, nam tudi krepost ne bo ostala. Krepost pa nam svetuje, naj sedanjost dobro izkoriščamo, za bodočnost pa skrbi­ mo, se posvetujemo in napenjamo svoje duševne moči. Laže si bo prizadeval in premagal težave, kdor si pokliče še koga dru­ gega na pomoč. Iskal bo torej ali popolnega moža ali takega, ki napreduje v modrosti in je že blizu popolnemu možu. Tak po­ polni mož pa mu bo koristil, če bo s skupno modrostjo podprl pametno misel. Pravijo, da so ljudje v tujih zadevah bolj bistro­ vidni kakor v lastnih. Tako je pri takih ljudeh, ki jih samoljubje slepi in jim strah v nevarnostih jemlje pogled na to, kar je ko­ ristno. Tak človek se bo spametoval, ko se bo čutil varnega in se mu ne bo treba več bati. Vendar pa je marsikaj, kar tudi mo­ drijani pri drugem vidijo bolj ostro kakor pri sebi. Poleg tega

490

S E DE MNAJ S T A

IN O S E M N A J S T A

KNJ I GA

bo modrijan modrijanu privoščil tisto sladko zavest, da je naj­ bolje isto hoteti in istega ne hoteti. V istem jarmu bo opravljal plemenito delo. Pojasnil sem, kar si zahteval, čeprav to ne spada med tiste stvari, ki jih obravnavam v knjigah o moralni filozofiji. Misli na to, kar ti tolikokrat pravim, da sem v takih stvareh samo bistro­ viden. Tolikokrat se namreč vračam k vprašanju: »Kaj mi to pomaga? Ali bom zaradi tega močnejši in pogumnejši, bom pravičnejši, zmernejši? Ni še čas, da bi se preskušal, potrebujem še zdravnika. Zakaj zahtevaš od mene tako nekoristno znanost? Nekaj velikega si mi obljubil, vidim pa vse majhno. Pravil si mi, da bom neustrašen, če se bodo okrog mene bliskali meči in se bo bodalo že dotikalo grla. Rekel si, da bom brez skrbi, tudi če bodo goreli okoli mene požari, tudi če bo vihar premetaval mojo ladjo po morju. Pomagaj mi k temu, da bom preziral naslado in slavo. Potem šele me uči, kako naj razpletam zamotano, razli­ kujem dvomljivo, pregledam nejasno. Zdaj me pouči o tem, kar je nujno.«

491

DEVETNAJ STA

KNJ I GA

cx. Pi s mo Pozdravljam te s svojega posestva v Nomentu in ti želim, da bi ti bili naklonjeni vsi bogovi, ki so milostljivi in ljubeznivi vsakomur, kdor je pomirjen sam s seboj. Za zdaj pusti ob strani to, kar domnevajo nekateri, namreč da ima vsak izmed nas boga zaščitnika, ne sicer enega od imenitnih, pač pa boga nižje vrste, boga iz vrst tistih, o katerih pravi Ovidij, da so plebejski bo­ govi.153 Vendar pa želim, da pustiš vse to ob strani in pomniš, da so naši predniki, ki so to verjeli, postali stoiki, kajti vsakomur so podelili duha zaščitnika genija in ženam zaščitnico Junono. Potem bomo videli, ali imajo bogovi toliko prostega časa, da se menijo za zadeve posameznikov. Za zdaj vedi le toliko, da ne moreš, pa naj smo dodeljeni kakemu bogu ali ne, nikomur želeti nič slabšega, kakor da mu želiš, da bi se jezil sam nase. Toda ni ti treba nekomu, ki ga imaš za kazni vrednega, želeti, da bi mu bili bogovi sovražni; saj so mu, pravim, tudi če se zdi, da so mu 153

Metamorfoze, 1,595.

492

D EV ET N A |S T A K N ) I G A

naklonjeni-. Bodi oprezen in glej, kaj je naša usoda, ne, kako se imenuje. Spoznal boš, da nam je marsikaj bolj v srečo kakor v nesrečo. Kajti kolikokrat nam je bilo vzrok in začetek sreče tisto, kar se je imenovalo nezgoda ali nesreča? Kolikokrat je človeka nekaj, kar smo zelo odobravali, dvignilo še više, kakor je bil, potem pa ga je vrglo v prepad? Toda padanje samo po sebi še ni tako hudo, če gledaš na konec življenja, prek katerega narava nikogar ne strmoglavi. Blizu je konec vseh stvari, kratka je tudi pot, s katere srečni zaide v nesrečo, nesrečni pa doseže svo­ bodo. Mi obe poti zavlačujemo, ker se bojimo in upamo. Toda če si moder, meri vse po človeško in skrči, kar te veseli in česar se bojiš. Ne splača pa se ti dolgo veseliti se nečesa, česar se boš dolgo bal. Toda zakaj skušam to zlo tako skrčevati? Ni vzroka, da bi se moral česa bati. Nihče si ne upa približati temu, kar ga vzne­ mirja, in spoznati bistvo in dobrino svojega strahu. Zato še zme­ rom verjamemo to, kar je napačno, puhlo in ničevo, ker tega nihče ne ovrže. Zato je prav, če odpremo oči: kmalu se bo po­ kazalo, kako kratko, kako negotovo, kako nenevarno je to, česar se bojimo. Takšna je zmeda naših duš, kakor se zdi Lukreciju: Kakor otroci, ki v slepi temi trepetajo, bojijo se vsega, tako tudi mi se bojimo pri dnevni svetlobi.154 Kaj misliš? Mar nismo bolj neumni kot vsak otrok, ker se bojimo pri svetlobi? Ampak to je napak, Lukrecij, ne bojimo se pri svet154

O naravi sveta, II, 55-56.

493

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

lobi; vse smo si naredili temno. Ničesar ne vidimo, niti kaj nam škoduje, niti kaj bi nam utegnilo koristiti. V vsem življenju se samo zaletavamo v druge, toda ne upremo se dovolj, niti ne da­ jemo svojim korakom odločne in oprezne smeri. Vidiš pa, kako je nespametno, če koga napadaš v temi. Zares! Tako delamo, da nas morajo od nekod daleč poklicati nazaj, in ko ne vemo, kam nas zanašajo, vendarle vztrajno hitimo tja, kamor smo usmerili svojo pot. Toda lahko se zdani, če le hočemo. To pa je mogoče edinole, če kdo spozna, kar je človeško in božansko. Če je to spoznanje le površno in ne sega v globino, če človek to, kar že pozna, vendar znova premisli in se s tem pogosto ukvarja, če raziskuje, kaj je dobro in kaj zlo, kar se napak tako imenuje, če raziskuje, kaj je pošteno in kaj sramotno, če misli na previdnost, mu kmalu postane vse jasno. Toda bistri človeški razum ne ob­ stane v teh mejah; pogledati želi še prek sveta, kam gre in od kod izvira, h kateremu cilju tako naglo hiti vse, kar je na svetu. Od tega božanskega ogledovanja smo odvrnili svojo dušo ter jo zvabili na umazano in nizkotno področje, da bi služila kreposti in pohlepu, da bi zapustila svet in njegove meje ter vse, kar jo giblje, ter iskala, kakšno zlo bi mogla izkopati iz vsega tega, nezadovoljna s tem, kar se ji ponuja. Karkoli naj bi nam bilo v dobro, nam je naš bog in oče postavil v bližino. Ni čakal na naše iskanje, ampak nam je dal vse sam od sebe; to, kar naj bi nam škodovalo, je globoko skril. Samo nad seboj se lahko pritožu­ jemo; kar naj bi nam bilo v pogubo, smo si sami izgrebli zoper voljo narave, ki nam je to skrila. Predali smo svojo dušo nasladi, ki je začetek vsega zla. Predali smo jo častilakomnosti in slavohlepju ter vsemu drugemu, kar je ničevo in puhlo.

494

DE VE T NAJ S T A

KNJ I GA

K temu te torej spodbujam, da naj delaš? To ni nič novega kajti ne iščemo novih zdravil za zlo ampak le to ti zdaj pripo­ ročam, da sam v sebi pretreseš, kaj je nujno potrebno in kaj je odveč. Kar je nujno potrebno, bo samo prišlo v pest, kar pa je nepotrebno, moraš vedno in z vsem srcem iskati. Nimaš pa nobenega vzroka, da bi se hvalil, če preziraš pozlačene postelje in z dragimi kamni okrašeno pohištvo. Kajti ali je krepost, če preziraš to, kar je nepotrebno? Šele takrat se občuduj, ko boš preziral to, kar je nujno potrebno. Nič tako velikega ni, če moreš živeti brez kraljevskega sijaja, če si ne želiš mesa sto funtov težkih merjascev, jezikov črnook in drugih poslastic. Občudoval te bom šele tedaj, ko ne boš preziral tudi bornega kruha, ko se boš zavedal, da trava, če je treba, raste ne samo za živino, ampak tudi za človeka, ko boš vedel, da lahko vrhovi dreves s svojim listjem napolnjujejo tudi želodec, kamor tlačimo razne dragoce­ nosti, kakor da more vse, kar sprejme, tudi ohraniti. Polniti ga moramo brez izbirčnosti; je mar pomembno, kaj sprejme, če pa bo izgubil vse, kar je sprejel? Ti si vesel tega, če vidiš, da se vse, kar se ulovi na kopnem in morju, postavi na mizo, drugo, kar se je dolgo redilo in pitalo, pa se porabi komaj za mast. Veseli te samo to, kar se je umetno pridobilo. Toda ko pridejo te tako skrbno izbrane in vsakovrstno začinjene jedi v trebuh, postanejo vse enako grde. Ali želiš prezirati naslado pri jedeh? Glej, kakšen je njihov konec. Spominjam se, da je Atal v veliko začudenje vseh poslušalcev rekel: »Dolgo me je varalo bogastvo. Strmel sem, kadar sem videl, da se je nekaj od tega zableščalo zdaj tu, zdaj tam. Mislil sem, da je to, kar je skrito, podobno temu, kar se kaže. Toda pri

495

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

nekem svečanem obhodu sem videl vse bogastvo mesta, cizelirane umetnine iz zlata in srebra in iz takih snovi, ki so vredne še več kot zlato in srebro, najizbranejše barve in oblačila, uvožena ne le prek naših meja, ampak tudi prek mej sovraž­ nikov; tu sem videl trume dečkov, tam žena - vsi so se odlikovali po krasni obleki in lepi postavi - , pa še marsikaj drugega, kar je spoznala sreča največje države za svoje in ji razkrila. 'Kaj se to pravi drugega/ sem rekel, 'kakor podžigati sle ljudi, ki so že same po sebi dovolj silne? Čemu ta blišč denarja? Ali smo se sešli, da bi se naučili lakomnosti?' Ampak pri moji veri! Manj poželenja odnašam od tod, kakor sem ga prinesel s seboj. Prezi­ ral bom bogastvo ne zato, ker je nepotrebno, ampak ker je vre­ dno zaničevanja. Ali si videl, kako je v nekaj malo urah odšel tisti sprevod mimo, čeprav počasi in lepo razvrščen? Ali naj vse naše življenje zasede to, kar ni moglo zasesti niti vsega dneva? Pa še to: tako nepotrebno se mi je zdelo bogastvo tistih, ki ga imajo, kakor tistih, ki so ga gledali. To govorim sam sebi, kadar­ koli vidim kaj takega, na primer imenitno hišo, nališpano četo sužnjev, nosilnico, ki jo nosijo lepi služabniki. Kaj se čudiš? Kaj strmiš? Vse to je pomp, zunanji blišč. Te stvari ljudje kažejo, a jih nimajo; tisti hip, ko se jih veselimo, že izginjajo. Obrni se rajši k resničnemu bogastvu; uči se biti z malim zadovoljen in zakliči, velik in pogumen, tele besede: 'Imamo vode, imamo kruha! S samim Jupitrom bi radi tekmovali v sreči!' Storimo to, te prosim, tudi če tega nimamo. Sramotno je misliti, da je srečno življenje odvisno od zlata ali srebra, prav tako pa tudi, da je odvisno od vode in kruha. Kaj naj torej storim, če tega nimam? Ali bi rad vedel za zdravilo zoper pomanjkanje? Lakoti stori

496

DE VE T NAJ S T A

KNJ I GA

lakota konec. Sicer pa, ali je sploh pomembno, ali je nekaj veli­ kega ali majhnega, kar te sili, da bodi suženj? Kaj ti je mar, ko­ likšno je to, kar ti more usoda odkloniti? Prav voda in kruh sta tisto, kar je odvisno od tuje odločitve: svoboden ni tisti, ki mu more usoda le malo do živega, ampak tisti, proti kateremu usoda ničesar ne zmore. Takole je: ničesar ne pogrešaj, če hočeš izzi­ vati Jupitra, ki tudi ničesar ne pogreša.« To nam je rekel Atal, narava je tako govorila vsem. Če boš o tem pogosteje razmišljal, boš dosegel, da boš srečen, ne pa, da boš tak samo videti, in da boš tak videti sebi, ne pa drugim.

CXI. Pi s mo Vprašal si me, kako se sofizmi imenujejo po latinsko. Mnogi so jim poskušali dati ime, pa nobeno ni držalo. Seveda, ker tega pri nas ni bilo, smo se upirali tudi imenu. Najbolj primerno pa se mi zdi ime, ki ga je uporabljal Cicero: imenuje jih cavillationes.155 Kdor se z njimi ukvarja, plete sicer vsakovrstna lokava vprašanja, za življenje pa ničesar ne pridobi, ne postane niti pogumnejši niti zmernejši niti bolj vzvišen. Kdor se posveti filozofiji, da bi se poboljšal, pa ostane velik po duhu, nepremag­ ljiv in čedalje večji in močnejši od tistega, ki ga napada. To je tako kakor pri visokih gorah, katerih višina, če jih gledaš od daleč, manj pade v oči, če pa stopiš bliže, vidiš, kako so visoke 155 Zbadljivke, norčije.

497

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u

in strme. Tako, moj Lucilij, je tudi s pravim filozofom, ki se ne izkaže v umetniji, ampak v dejavnosti. Visoko stoji, občudovanja vreden, vzvišen, resnično velik. Ne postavlja se visoko na noge in ne hodi po prstih kakor tisti, ki z lažjo pomagajo svoji posta­ vi in hočejo biti večji, kakor so. Filozof je zadovoljen s svojo velikostjo. Kako naj ne bo zadovoljen s tem, da je zrasel tako visoko, do koder ne more seči roka usode? Vzvišen je nad vse, kar je človeško, in vedno sebi enak, pa naj bo okrog njega vse, kakor hoče; naj gre življenje naprej v ugodnem teku ali pa naj ga zadržujejo ovire in nadloge. Tega ne more dati tista zvita besedna povodenj, o kateri sem pravkar govoril. Z njo se duh igra, toda brez koristi. Filozofijo vleče z njene višine na piano. Vendar ti ne bi branil ukvarjati se kdaj pa kdaj tudi s tem, toda le takrat, kadar ti ne bo do česa drugega. Vendar pa imajo sofizmi v sebi to zlo, da te nekako prijetno zamikajo, in medtem ko ti zapeljejo in ovirajo duha z navidezno bistroumnostjo, ga kliče toliko resnih stvari, da komaj zadostuje vse življenje, da se naučiš samo enega, namreč prezirati življenje. »Ne mu vla­ dati?« praviš. To je šele tvoja druga naloga, kajti življenju nihče dobro ne vlada, če ga ni prej preziral.

CXII. P i s mo V resnici želim, da bi se tvoj prijatelj vzgojil in poučil, kakor zahtevaš, toda preveč je trd, da, kar je še hujše, preveč mehak ter oslabljen zaradi dolgotrajne slabe navade. Naj ti dam zgled

498

DE VE T NAJ S T A

KNJ I GA

iz naših nazorov. Vsaka vinska trta ne prenese cepljenja - če je stara in morda že votla, če je slabotna in preveč drobna, ne bo sprejela cepiča ali pa ga ne bo redila in si ga prilagodila ter ne bo prešla v njegovo naravo. Zato jo navadno narežemo vrh zemlje, da lahko še drugič poskusimo svojo srečo ter jo znova cepimo pod zemljo. Ta, o katerem mi pišeš in mi ga priporočaš, ni dovolj močan: preveč se je vdal grehotam, preveč je izprijen. Hkrati pa se je posušil in je otrdel. Ne more sprejeti pameti vase, ne more je hraniti. »Ampak sam si to želi.« Ne verjemi mu! Ne rečem, da laže; le misli, da si to želi. Razkošno uživanje ga je ujezilo, pa se bo kmalu pobotal z njim. »Toda pravi, da se jezi na svoje življenje.« Ne bom zanikal, kajti kdo se ne jezi? Ljudje svoje življenje ljubijo in ga hkrati sovražijo. Takrat bomo torej sodili o njem, ko nas bo prepričal, da že sovraži razkošno uživanje. Za zdaj je med njima samo zamera.

CXIII. Pi s mo Želiš, da bi ti pisal, kaj mislim o temle vprašanju, o katerem naši veliko govorijo: ali so pravičnost, hrabrost, mladost in še vse druge kreposti bitja? S takšnimi premetenimi vprašanji, dra­ gi Lucilij, smo prišli tako daleč, da se zdi, kakor da se ukvarjamo z jalovimi stvarmi in tratimo čas z brezplodnim razpravljanjem. Mislim namreč, da pristaja to tistim, ki nosijo grške čevlje in plašče. Vendar pa bi rad ustregel tvoji zahtevi in ti razložil mne­ nje naših o tem. Toda izjavljam, da sem jaz drugačnega mnenja.

499

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Povedal ti bom, kakšni so bili nagibi starih filozofov in kakšni so naši. Nesporno je, da je duša bitje, ker prav ona dela, da smo bitja. Krepost pa ni nič drugega kakor duša v nekem posebnem stanju: torej je bitje. In dalje: krepost nekaj dela; delati pa je ne more nič brez nekega nagona; če je ta nagon v njej, kajti tega ima samo bitje, potem je bitje. »Torej če je krepost bitje, ima tudi sama krepost.« Zakaj je ne bi imela? Kakor modrijan dela vse s pomočjo kreposti, tako dela tudi krepost sama po sebi. »Torej so,« pravijo nasprotniki, »tudi vse umetnosti bitja in vse, kar mislimo in dojemamo z duhom. Iz tega izhaja, da v teh ozkih prsih prebiva na tisoče bitij in da je sleherni človek mnogo bitij ali da imamo mnoga bitja v sebi.« Vprašal si me, kako naj odgovorim na to. Sleherna stvar izmed tega bo bitje, toda bitij ne bo dosti. Zakaj? Povedal ti bom, če mi boš izkazal pozornost in bistroumnost. Vsako bitje mora imeti posebno substanco, podstat. Vsa bitja imajo eno dušo, zato so lahko bitja posamič, ne morejo pa biti v množini. Jaz sem bitje in človek, pa vendar ne boš rekel, da sva dva. Zakaj? Ker je pri tem treba ločiti; pravim ločiti: eden se mora ločiti od drugega, da bosta dva. Kar je v enem mnogotero, to spada pod eno naravo in je zato samo eno. Tudi moja duša je bitje tako kakor jaz, vendar pa nisva dva. Zakaj? Ker je duša del mene. Le takrat naj se nekaj šteje, če obstoji samo zase. Če pa je ud nečesa drugega, ne more veljati za nekaj drugega. Zakaj? Povedal ti bom: zato, ker mora biti to, kar je nekaj drugega, samolastno, popolno in v sebi dovršeno. Rekel sem, da sem drugačnega mnenja. Kajti potemtakem ne bi bile bitja le kreposti, ampak tudi napake in čustva, ki so

500

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

jim nasprotni, kakor so jeza, strah, žalost, sumničavost. Pa še dalje gre ta domneva: vsa mnenja, vse misli bodo bitja, česar nikakor ne moremo priznavati. Kajti ni vse, kar izvira od človeka, tudi že človek. »Kaj je pravičnost?« pravijo. »Duša v nekem po­ sebnem razpoloženju. Če je torej duša bitje, potem je to tudi pravičnost.« Nikakor ne, kajti pravičnost je neka kakovost in neka sila duše. Ista duša se spreminja v razne oblike ter ni drugo bitje tolikokrat, kolikorkrat dela kaj drugega. Tudi to, kar izvira iz duše, ni bitje. Če so pravičnost, hrabrost in vse druge kreposti bitja - ali zdaj pa zdaj prenehajo biti bitja, da zopet postanejo to, ali pa so to vedno? Kreposti ne morejo prenehati biti. Torej so v tej duši mnoga, da, neštevilna bitja. »Ni jih mnogo,« pravijo, »ker so vsa navezana na eno in so deli pa udje enega.« Dušo si torej predstavljamo tako, kakor ima hidra mnogo glav, od ka­ terih se vsaka zase bori in vsaka zase škoduje. Ampak nobena teh glav ni bitje, marveč le glava bitja; torej je sama bitje. Nihče še ni trdil, da sta pri Himajri lev ali zmaj bitji; sta le njena dela, deli pa niso bitja. Iz česa sklepaš, da je pravičnost bitje? »Pravič­ nost nekaj dela,« pravijo, »in koristi; kar pa nekaj dela in koristi, ima nagon; kar pa ima nagon, je bitje.« Res je, če ima svoj lastni nagon; nima pa svojega, ampak ima nagon duše. Vsako bitje je, dokler ne umre, to, kar je bilo od začetka. Človek je človek, dokler ne umre, konj je konj, pes je pes, nobeden ne more preiti v kaj drugega. Pravičnost, se pravi duša v nekem razpoloženju, je bitje. Recimo, da je res tako. Potem je bitje tudi hrabrost, se pravi duša, v nekem posebnem razpoloženju. Katera duša? Tista, ki je bila pravkar pravičnost? Ta ostane v prejšnjem bitju, ne more preiti v drugo bitje, v tistem, v katerem je začela biti, 501

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

mora vztrajati. Poleg tega ne more biti ena duša v dveh bitjih, še manj pa v mnogih. Če so pravičnost, hrabrost, zmernost in vse druge kreposti bitja, kako morejo imeti eno dušo? Vsaka mora imeti svojo ali pa niso bitja. Eno telo ne more biti telo več bitij. To tudi sami priznavajo. Kaj je telo pravičnosti? »Duša«. In kaj je telo hrabrosti? »Ista duša.« Ampak eno telo ne more biti telo dveh bitij. »Toda ista duša,« pravijo, »prevzame kakovost pravičnosti, hrabrosti in zmernosti.« To bi bilo mogoče, ko v času, v katerem bi bila pravičnost, ne bi bilo hrabrosti, in v času, ko bi bila hrabrost, ne zmernosti in treznosti. Tako pa so vse kreposti povsod hkrati. Kako torej morejo biti posamezna bitja, ko je samo ena duša, ki ne more biti več kakor eno bitje? In slednjič ni nobeno bitje del drugega, pravičnost pa je del duše, zato ni bitje. Zdi se mi, da zgubljam preveč časa pri stvari, o kateri ni nobenega dvoma. Bolj bi moral biti nejevoljen zaradi tega, kakor da se pričkam o tem. Nobeno bitje ni del drugega. Le opazuj telesa okrog sebe; vsako ima svojo barvo, obliko in velikost. Med drugim se mi zdi duh božanskega umetnika vreden obču­ dovanja tudi zato, ker pri toliki množici stvari nikoli ni ustvaril istega; tudi stvari, ki se zdijo podobne, so različne, če jih pri­ merjaš med seboj. Ustvaril je toliko vrst listov, pa ima vsak svojo posebnost; toliko bitij, pa nobeno ni po velikosti enako druge­ mu, vsako se v čem razlikuje od drugega. Uredil je tako, da je vse, kar je drugačno, tudi med seboj neenako in nepodobno. Vse kreposti so, kakor pravite, enake, torej niso bitja. Nobenega bitja ni, ki ne bi samo od sebe nekaj storilo, krepost pa ničesar ne stori sama od sebe, ampak zmeraj s pomočjo človeka. Vsa

502

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

bitja so ali razumna, kakor ljudje, kakor bogovi, ali pa brezumna, kakor divje živali, kakor živina. Kreposti so kajpak razumne, pa vendar niso niti ljudje niti bogovi: torej niso bitja. Razumno bitje ne naredi ničesar, če ga k temu ne spodbudi predstava kake stvari in mu nato ne ukaže, naj nekaj stori, nakar tej spodbudi pritrdi in privoli. Naj ti povem, v čem je to privoljenje. Moram na sprehod; a na sprehod grem šele potem, ko si to sam rečem in to svojo misel potrdim; enako velja, ko si rečem: sesti moram. Tega privoljenja pri kreposti ni treba. Vzemi za primer modrost; kako naj soglaša s stavkom »moram iti«? Tega narava ne dopušča, modrost namreč skrbi za tistega, ki mu pripada, in ne zase. Ne more niti hoditi niti sedeti. Zato ne more pritrjevati in privoljevati; in kar ne more pritrjevati in privoljevati, ni razumno bitje. Če je krepost bitje, je razumno. Razumno bitje pa ni, torej tudi ni bitje. Če je krepost bitje in dobrina, potem je bitje vsaka dobrina. To naši priznavajo. Da je namreč nekaj do­ brega rešiti življenje svojemu očetu, nekaj dobrega modro glaso­ vati v senatu, nekaj dobrega pravično soditi. Torej sta rešiti življenje očetu in modro glasovati v senatu tudi bitji. Tako gre to naprej, da se ne moremo vzdržati smeha. Pametno molčati je nekaj dobrega, dobro jesti tudi nekaj dobrega: torej sta molk in obedovanje bitji. Pri moji veri, da se ne morem prenehati ščegetati in se norčevati iz teh neumnosti. Če sta pravičnost in hrabrost bitji, sta gotovo zemeljski bitji. Vsako zemeljsko bitje zebe, mučita ga lakota in žeja, torej prezeba tudi pravičnost in strada hrab­ rost. In potem? Ali naj ne vprašam tistih filozofov, kakšne posta­ ve so ta bitja? Ali so kakor ljudje, konji ali divje živali? Če jim

503

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pripisujejo okroglo obliko kakor bogu, bom vprašal, ali so tudi lakomnost in razkošnost in blaznost prav tako okrogle, kajti tudi te so bitja. Če so tudi te zaokrožili, bom še vprašal, ali je pameten sprehod bitje. Morali bodo priznati in reči, da je spre­ hod bitje, in sicer okroglo. Nikar pa ne misli, da jaz prvi izmed naših ne govorim po vseh pravilih: celo Kleant in njegov učenec Hrizip si nista bila edina v tem, kaj je sprehod. Kleant pravi, da je duh, ki prehaja od počela do nog, Hrizip pa pravi, da je sam počelo. Zakaj se torej vsak, sledeč temu Hrizipovemu primeru, ne bi osvobodil in se posmehoval tolikim bitjem, kolikor jih ves svet ne more nositi? »Kreposti niso mnoga bitja,« pravi, »pa so vendarle bitja. Kakor je namreč lahko nekdo pesnik in govornik, pa je vendarle en sam, tako so tudi kreposti bitja, toda ni jih mnogo. Pravična in modra in hrabra duša je ena in ista, ki ima v odnosu do posameznih kreposti neko posebno lastnost.« Spor je končan, sporazumeli smo se. Kajti tudi jaz za zdaj dopuščam, da je duša bitje, pozneje pa bi rad videl, kakšno mnenje naj dam o tem. Da so njena dejanja bitja, zanikam, kajti sicer bi morale biti vse besede in vsi verzi bitja. Če je namreč pameten govor dobrina, vsaka dobrina pa bitje, potem je govor bitje. Tako je tisti verz pojem o bojih moža156 bitje, o katerem pa ne morejo reči, da je okroglo, ker ima šest stopic. »To je,« praviš, »izmišljotina, o čemer se tako vneto ukvarjamo.« Človek bi počil od smeha, če pomislim, da so govorna napaka, barbarizem, silogizem bitja, pa tudi če dam vsemu temu kot slikar priležen obraz. O tem 156

Začetek Vergilijeve Eneide.

504

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

razpravljamo z namrščenimi obrvmi in nagubančenim čelom? Ob tem ne bi mogel izreči tistih Celijevih besed: »O žalostne traparije!« Vse to je smešno. Zakaj rajši ne obravnavamo česa, kar nam je koristno in zdravo, ter ne raziskujemo, kako bi se mogli povzpeti do kre­ posti in po kateri poti? Nikar me ne uči, ali je hrabrost bitje, ampak da ni nobeno bitje srečno brez hrabrosti, če se ne okrepi zoper naključja in s premišljanjem ne odvzame moči vsem pripet­ ljajem, preden ga zadenejo. Kaj je hrabrost? Nezavzetna trdnja­ va človeške slabosti; kdor se zavaruje z njo, je varen pri tem obleganju življenja, kajti uporablja svoje lastne moči, svoje lastno orožje. Tu naj ti navedem neko misel našega Pozejdonija: »Ne misli, da si varen z orožjem usode: s svojim se bojuj! Usoda ne daje orožja sama proti sebi; zato smo proti sovražnikom oboro­ ženi, proti usodi pa smo brez orožja.« Aleksander je sicer pustošil dežele Perzijcev, Hirkanov in Indijcev ter vseh narodov od vzhoda do Oceana in jih je gnal v beg, sam pa je po usmrtitvi in izgubi prijatelja157 ležal v temi ter obžaloval zdaj svoj zločin, zdaj predmet svojega hrepenenja. On, ki je premagal toliko kraljev in narodov, je podlegel jezi in žalosti. Kajti tako je delal, da je rajši imel v oblasti vse drugo kakor svoje strasti. O, kako velike so grehote in zmote ljudi, ki svojo oblastiželjnost razprostirajo čez širna morja in so najsrečnejši, kadar z vojsko zasedajo mnogo provinc in k starim priključujejo še nove, ne vedo pa, kaj je tisto veliko in bogovom podobno gospostvo. Največje gospostvo je obvladati samega sebe. Tega naj me kdo uči, kako 157 Klejta. Glej Plutarh, Aleksander, 50-51.

505

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

je pravičnost nekaj svetega, pravičnost, ki gleda na blaginjo dru­ gih ter ne zahteva od sebe ničesar kakor to, da jo ljudje spoštu­ jejo in so pravični. Nič ji ni skupnega s častihlepnostjo in željo po slavi, le sama si ugaja. Predvsem naj se vsakdo zaveda, da mora biti pravičen, ne da bi čakal na plačilo in nagrado. Pa še to je premalo. Še o tem se naj prepriča, da je človek tudi vesel, ko se prostovoljno nagiba k tej prelepi čednosti, vse njegove misli naj bodo daleč od lastnih koristi. Ne pričakuj, da je v pravični stvari kaka nagrada. Ni večjega plačila kot to, da si pravičen. Še to si dobro zapomni, kar sem ti malo prej povedal, namreč da je vseeno, koliko ljudi ve za tvojo pravičnost. Kdor želi, da bi postala njegova krepost obče znana, ne teži za krepostjo, temveč za slavo. Nočeš biti pravičen brez slave? Pri Herkulu, pogosto boš moral biti pravičen s sramoto. In če si pameten, bodi vesel tudi takrat, kadar ljudje zlobno mislijo o tebi zaradi tvoje pravičnosti.

CXIV. Pi s mo Vprašal si me, zakaj je v naših časih nastalo izprijeno govor­ ništvo in zakaj se je zbudilo v ljudeh nagnjenje k nekaterim grehotam, tako da je bil včasih v modi nabuhel, včasih medel govor, ki je tekel kakor monolog; zakaj so včasih ugajale v govoru drzne in neverjetne misli, včasih pa kratki in pomisleka vredni izreki, pri katerih so morali ljudje bolj misliti kakor poslušati; zakaj je bil čas, ko so se brezobzirno uporabljale razne metafo-

506

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

re in prispodobe. Vzrok je to, kar po navadi slišiš in kar je pri Grkih prešlo v pregovor: Kakršno življenje, takšno govorjenje. Kakor pa je dejavnost vsakega posameznika podobna njego­ vemu govoru, tako posnema včasih način govora javne nravi. Če v državi ni discipline in se razpasejo naslade, je objesten govor dokaz za splošno razkošnost, če se tak govor ne pojavi samo pri enem ali drugem, temveč ga vsi z veseljem sprejemajo in odobravajo. Duša in duh ne moreta biti različne barve. Če je duša zdrava, če je uravnana, resna in zmerna, je tudi duh pre­ udaren in trezen; če je duša pokvarjena, se tega nalezeta tudi duh in razum. Ne vidiš, kako se udje, če duša otopi, kar nekako vlečejo in da se noge leno premikajo? Kako se, če je duša po­ mehkužena, mlahavost kaže celo pri hoji? Kako pospešuje kora­ ke, če je živahna in drzna? Kako se telo, če duša besni in se, kar je besnosti podobno, jezi, ne giblje silovito in ne hodi, ampak drvi? Koliko bolj, kaj misliš, se to kaže pri duhu, ki je ves zapleten z dušo - ta ga ustvarja, njo uboga, od nje dobiva svoje zakone? Kako je živel Mecenat, je preveč znano, da bi moral sedaj še jaz govoriti o tem, kako se je sprehajal, kako je bil nežen, kako rad je bil na očeh in kako ni maral skrivati svojih napak. In torej? Ali ni bil njegov govor prav tako preprost, kakor je bil on sam preprosto oblečen? Ali niso bile njegove besede tako izbra­ ne in izvrstne kakor njegova obleka, njegovo spremstvo, njego­ va hiša, njegova žena? Bil bi mož velikega duha, ko bi si bil za to bolj pravilno prizadeval, ko se ne bi bil izogibal razumljivemu govoru, ko se ne bi bil tudi v govoru tako rekoč razlival. Zato boš našel pri njem v temo zavito, naokrog blodečo, razbrzdano zgovornost. Ali bi mogel slabše povedati kakor takole: »reka in

507

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

breg s kodrolasimi gozdovi«? Glej, kako »s čolni orjejo po strugi in vrtove puščajo za sabo, ko prekopljejo plitvino«. Kaj praviš na tole: »kodra ljubici lase, se kljunčka z njo in gruli in vzdihuje z upognjeno glavo kakor gozdni možje, kadar divjajo«? Ali: »pokvarjena množica išče hrane in z vrči napada in s smrtjo kupuje upanje; težko je genij priča svojemu prazniku; nitje iz tankega voska in prasketajoča moka; mati ali žena, odeta v ognjišče«. Ali ne pomisliš, takoj ko tole prebereš, da je to tisti mož, ki je po mestu vedno stopal z odpeto tuniko (ko je v ce­ sarjevi odsotnosti opravljal državne naloge, je bil vedno v vsak­ danji opravi, ko so prišli k njemu po podpis). Da je to mož, ki se je pojavljal na sodnem stolu, na govorniškem odru, na vsakem javnem zborovanju tako, da mu je grški plašč pokrival glavo in so gledala samo ušesa ven, kakor nastopajo v komediji pobegli sužnji? Da je to mož, ki je imel v najhujšem hrupu državljanskih vojn, ko je bilo vse mesto v strahu in v orožju, dva skopljenca, ki pa sta bila bolj moža kakor on sam? Da je to mož, ki se je stokrat oženil, čeprav je imel samo eno ženo? Te besede, tako lahkomiselno sestavljene, tako nemarno zagnane v svet in tako zoper vsak običaj izgovorjene, dokazujejo, da so bile tudi njego­ ve nravi prav tako nove in izprijene pa še pozornost zbujajoče. Najbolj ga hvalijo zaradi njegove dobrosrčnosti: vzdrževal se je meča in krvi ter ni z ničimer drugim pokazal, kaj zmore, kakor s svojo nravnostno svobodo in drznostjo. Prav to svojo hvalo pa je pokvaril s tistimi cvetkami svojega pustolovskega govora. S tem je namreč pokazal, da ni nežen in blag, ampak samo po žensko mehak. To dokazuje bralcu tista tvorba dolgoveznih stav­ kov, napak postavljene besede in misli, ki so sicer večkrat velike,

508

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

toda slabo izražene. Prevelika sreča mu je zmešala glavo. Tega je včasih kriv človek, včasih pa čas. Če se je razkošnost zaradi sreče široko razpasla, začne s tem, da človek najprej bolj skrbno neguje telo, nato skuša izboljšati in olepšati svoje pohištvo, po­ tem skrbi za hiše same, da bi se široko raztegnile, da bi se stene svetile od marmorja, uvoženega čez širna morja, da bi bili stropi okrašeni z zlatom in da bi lesk tal ustrezal stropu. Potem se sijaj prenese na obede ter se išče posebna hvala v tem, da se podaja nekaj novega in se spremeni navajeni red tako, da se to, kar po navadi zaključuje obed, postavlja na mizo najprej in se da odhaja­ jočim to, kar se je prej dajalo prihajajočim. Kadar se duša navadi zavračati, kar je vsakdanje, in ima za nizkotno to, česar je na­ vajena, išče tudi v govoru nekaj novega in zdaj obnavlja zastarele besede, ki so že zdavnaj pozabljene, zdaj dela nove, doslej še neznane, ter krasi govor z drznimi in obilnimi prispodobami. So ljudje, ki svoje misli obrezujejo in upajo, da bodo ugajali s tem, če visi misel v zraku in pušča poslušalca v negotovosti in dvomu; so tudi taki, ki svoje misli pridržujejo in držijo poslušalca v napetosti; in so taki, ki ne samo, da take napake delajo (kar je sicer nujno, če kdo želi govoriti vzvišeno), celo radi jih imajo. Kjerkoli že vidiš, da ugaja popačeno govorjenje, tam so se nedvomno sprevrgle tudi nravi. Kakor je razkošje pri pojedinah in v oblačenju znak bolne države, tako dokazuje razposajen govor, da so oslabele tudi duše, iz katerih izhajajo besede. Ne smeš se čuditi, da popačenosti ne odobrava samo nizkotno poslušalstvo, ampak tudi izobraženstvo. Kajti prvi in drugi se razlikujejo samo po togah, ne pa po svojih sodbah. Bolj se lahko čudiš, da se ne hvali le to, kar je napačno, ampak tudi napake

509

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

same. Vedno je bilo tako, da se nihče ni priljubil s svojim razu­ mom, ne da bi se mu kaj prizaneslo. Imenuj mi katerega si bodi moža, ki nosi veliko ime, pa ti bom povedal, kaj mu je njegova doba odpustila in kaj je namenoma prezrla na njem. Imenoval ti bom mnoge, ki jim napake niso škodovale, in nekatere, ki so jim celo koristile. Imenoval ti bom, pravim, može, ki so na naj­ boljšem glasu, in take, ki se štejejo med prava čuda, pa jih na­ ravnost uniči, če jih kdo popravlja, kajti napake so tako pome­ šane s krepostmi, da bi jih potegnile s seboj. Dodaj še, da govor nima določenih pravil. Navada ljudstva, ki nikoli ne ostane dolgo na isti točki, ga spreminja. Mnogi pobirajo besede iz daljnega stoletja in govorijo jezik Zakonov dvanajstih plošč.158 Grakh in Kras in Kurion so jim preveč ozalj­ šani in novi, zato gredo nazaj k Apiju in Korunkaniju. Nekateri pa, nasprotno, zapadejo v nizkotnost, ker ne marajo nič drugega kakor to, kar je navadno in obrabljeno. Oboje je napačno na različen način; tako eni kakor drugi grešijo, ker si želijo prvi uporabljati same sijajne, visoko doneče in pesniške besede, drugi pa se izogibljejo temu, kar je nujno potrebno in običajno. Ta se bolj lišpa, kot je prav, drugi pa se bolj zanemarja, kot je prav. Eden si puli dlake celo na nogah, drugi pa niti pod pazduho ne. Preidiva zdaj k slogu. Koliko napak v slogu ti lahko nave­ dem! Nekateri ljubijo oglat in trd slog; nalašč preobračajo bese­ de, če gladko tečejo; nočejo, da so povezane brez zatikanja. Moški in krepak se jim zdi slog, ki s svojo trdoto udarja na uho. 158

Leges XII tabularum, zakoni, napisani leta 451 pr. n. št. in na dvanajstih bronastih ploščah izobešeni na Rimskem forumu.

510

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

Pri nekaterih skoraj ne moremo govoriti o slogu, marveč le o ritmu, o melodiji; tako laskavo in mehko tečejo besede. Kaj naj rečem o tistem, pri katerem se besede oddaljijo in se dolgo priča­ kovane komaj na koncu spet vračajo? Kaj o tistem, v katerem se besede počasi raztekajo, kakor na primer pri Ciceronu, ki jih lepo zadržuje, potem pa jih po svoje in svojemu koraku ustrezno razgiblje, kakor je navajen? Ni le v mislih napaka, če so malenkostne, otročje ali bolj drzne, kakor zahteva spodobnost, če so rožnate in preveč sladke ter nazadnje zadenejo v prazno in niso nič drugega kakor glas brez učinka. Te napake navaja nekdo, ki stoji na čelu govorništva. Drugi ga posnemajo ter jih sporočajo drug drugemu. Tako so, ko je bil Salustij na višku, odsekane misli in besede, ki so padle nepriča­ kovano in bile nerazumljive zaradi svoje kratkosti, veljale za nekaj lepega. Aruncij, ki se je odlikoval po svoji gospodarnosti, varčnosti in zmernosti in ki je napisal zgodovino punske vojne, je bil privrženec Salustijevega sloga. Pri Salustiju beremo: »S srebrom je napravil vojsko.«159 To pomeni, da jo je ustvaril z denarjem. To je Aruncij vzljubil in takoj uporabil na vseh straneh. Na nekem mestu pravi: »Naredili so našim beg.« Na nekem drugem mestu pravi: »Hieron, sirakuški kralj, je naredil vojno.« In še nekje: »To poročilo je povzročilo, da so se Panormčani160 vdali Rimljanom.« To sem ti hotel dati samo za pokušino: cela 15q

i6o

Ta in odlomki v nadaljevanju so iz Salustijevega dela Zgodovina (Historiae), ki opisuje dogodke od leta 78 do leta 67 pr. n. št.; ohranjenih je nekaj govorov, pisem in drugih fragmentov. Prebivalci Panorma (Panormus), mesta na Siciliji, današnjega Palerma.

511

P i s ma p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

knjiga je tega polna. Kar je pri Salustiju redko, je pri njem pogo­ sto in malone brez premora; a ne brez vzroka, kajti to, na kar je oni prišel le po naključju, je ta iskal. Vidiš pa, kakšna je posledica, če je napaka komu za zgled. Salustij pravi, da je bila »voda zim­ sko mrzla«. Aruncij pravi v prvi knjigi o punski vojni, da je bilo »vreme iznenada zimsko mrzlo«, na nekem drugem mestu, kjer je hotel povedati, da je bilo leto hladno, pa pravi, da je bilo »vse leto zimsko mrzlo«. In spet nekje drugje, da je »od tam poslal šestdeset lahkih tovornih ladij poleg vojakov in potrebnih mornarjev, medtem ko je pihala zimsko mrzla burja«. Ne neha na vseh mestih vrivati tega izraza. Na nekem mestu Salustij pravi, kako si je »med državljansko vojno želel slave kot pravičen in dober mož«, Aruncij pa se ni mogel vzdržati, da ne bi že v prvi knjigi pisal o Regulovi »velikanski slavi«. Te in podobne napake, ki nastajajo zaradi posnemanja, niso znamenje razkošno­ sti ali izprijenosti. Gledati moramo na napake, ki so komu lastne, ki iz njega izvirajo, če želimo soditi o njegovih strasteh: govor togotnega človeka je togoten, razburjenega prenagel, pohotnega nežen in neobrzdan. Takšne vidiš tiste, ki si ali docela ali le deloma oskubejo brado, ki jo okoli ustnic skrbno strižejo in bri­ jejo, na drugih mestih pa jo pustijo rasti, ki nosijo vrhnjo obleko kričečih barv in prozorno togo, ki nočejo delati ničesar, kar bi lahko ušlo očem ljudi; dražijo ljudi in jih privabljajo, hočejo celo, da jih grajajo, samo da jih vidijo. Prav tak je govor Mecenata in vseh drugih, ki ne blodijo ponesreči, marveč vede in hote. To izvira iz hude bolezni duše. Kakor opit človek ne začne jecljati prej, preden mu ni razum obtežen, tako je tudi z govorom. Zato je treba najprej ozdraviti duha; od njega izhajajo misli, od njega

512

D EV ET N A |S T A K N |I G A

besede, od njega naša drža, obraz in hoja. Če je duh zdrav in krepak, je tudi govor močan, krepak in moški; če pa je bolan, se tudi vse zruši, kajti dokler je kralj pri življenju, vse istih so misli; brž ko umre, si zvestobo odrečejo ...161 Naša matica, kraljica, je duša. Če je zdrava, tudi vse drugo opravlja svojo službo, je voljno in ubogljivo, če pa duša omahne, omahuje z njo še vse drugo. Če pa se vda nasladi ali pohoti, onemorejo tudi vse njene sposobnosti in dejavnosti, vse, karkoli začenja, je medlo in slabo. Ker sem že uporabil to prispodobo, bom še nadaljeval. Naša duša je zdaj kralj, zdaj tiran; kralj, kadar gleda na to, kar je dobro, kadar skrbi za blaginjo njej zaupanega telesa ter mu ne ukazuje nič sramotnega, nič nizkotnega; če pa se ne obvlada ter se vda poželjivosti in mehkužnosti, zasluži gnusno in prekleto ime ter postane tiran. Tedaj se je polastijo neugnane strasti in v začetku sicer uživa, kakor uživa ljudstvo, ki ga omami prevelika darežljivost, ki pa mu bo škodovala, in ki dobi toliko, da ne more niti vsega pogoltniti. Ko pa bolezen čedalje bolj izžira moči ter naslada napada mozeg in živce, je vesela, ko vidi tiste, katerim ni nič koristila s prevelikim pohlepom. Obžaluje, da ji velik del njene sreče ropa telo, v katero je vtisnjena. Moj Lucilij, ali ni to znamenje blaznosti, da nihče izmed nas ne misli, da je umrljiv, nihče, da je slaboten? In celo, da je samo eden? Poglej 161

Vergilij, Georgika, IV, 212-13 (prev. M. Marinčič).

513

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

naše kuhinje in kuharje, ki med toliko ognji letajo sem ter tja; ali bi kdo verjel, da je trebuh, za katerega se s tolikim hrupom pripravlja jed, samo eden? Poglej naše zaloge starega vina in skladišča, napolnjena s trgatvijo mnogih stoletij - ali bi mogel kdo verjeti, da je trebuh, za katerega se hrani vino toliko let in pokrajin, samo eden? Poglej, na koliko krajih razriva zemljo, koliko tisoč in tisoč poljedelcev orje in koplje: ali bi kdo verjel, da je trebuh, za katerega se seje na Siciliji in v Afriki, samo eden? Pametni in zmerni bi bili v svojih željah, če bi vsakdo štel svoja leta in obenem meril svoje telo ter spoznaval, kako ne more niti mnogo niti za dolgo uživati. Nič pa ti ne bo tako po­ magalo, da bi bil v vsem zmeren, kakor če pogosto misliš na to, kako kratko in povrh še negotovo je človeško življenje. Karkoli delaš, imej smrt pred očmi.

cxv. Pi s mo Nočem, moj Lucilij, da bi bil preveč boječ pri izbiri besed in pri slogu, poznam še kaj večjega, za kar naj skrbiš. Vselej se vprašaj, kaj pišeš, ne, kako; in prizadevaj si, da ne boš le pisal, ampak mislil ter prilagodil svoje misli sebi in si jih vtisnil v dušo in spomin. Če boš videl, da je govor kogarkoli plah in preveč izpiljen, vedi, da se tudi njegova duša ukvarja z malen­ kostmi. Velik mož govori bolj neprisiljeno in drzno; v vsem, kar pove, je več trdne vere kakor skrbnosti. Poznaš mlade može, ki so lepo počesani, katerim se brada in lasje kar svetijo, ki so

514

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

kakor iz škatlice; nič moškega, trdnega in zanesljivega ne moreš pričakovati od njih. Govor je zrcalo duše; če je tako rekoč lepo ostrižen, nakičen in umetno sestavljen, dokazuje, da tudi duša ni iskrena in da je na njej kaka okvara. Ličnost ni možu v čast. Ko bi bilo moč pogledati v dušo vrlega moža, kako lep, kako častitljiv in visokosten obraz bi videli! Tu bi nam sijala pravičnost, tam hrabrost pa zmernost in modrost! Poleg tega bi videli tudi poštenost, vzdržnost, potrpežljivost, radodarnost, blagost in kdo naj verjame? - človekoljubnost, ki je pri človeku tako redka lastnost. In potem, o dobri bogovi, previdnost z vljudnostjo ter velikodušnost! Pa avtoriteta, združena z milino! Nihče je ne bi imenoval ljubeznivo, ne da bi rekel, da je spoštovana. Če bi kdo videl ta obraz, ki je bolj vzvišen in sijajen kakor vse, kar je oko navajeno videti v tem človeškem svetu, ali ne bi ostrmel tako, kakor da je srečal božanstvo, in po tihem mislil, da bi se mu ta pogled ne štel v greh? Ali ne bi slednjič poln spoštovanja in začudenja vzkliknil z našim Vergilijem: Kdo si, mladenka? Nič smrtnega v tvojem obrazu ne vidim, tudi tvoj glas ne izdaja človeka ... Kdor si že, srečo prinesi, olajšaj nam naše težave!162 Ta obraz nam bo pomagal in olajšal naše težave, če ga bomo hoteli častiti. Ne častimo pa ga tako, da zakoljemo tolste vole, tudi ne tako, da ga v zlatu in srebru obesimo na steno, niti z bogatimi denarnimi prispevki v njegovo zakladnico, ampak z dobro in pošteno voljo. Vsakdo, pravim, bi zagorel od ljubezni 162

Eneida, I, 327-28, 330.

515

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

do njega, če bi nam bilo dano, da bi ga videli, tako pa nas mar­ sikaj ovira in nas slepi s premočnim sijajem ali pa nas drži v temini. Kakor pa se vid izostri in izčisti z določenimi zdravili, tako je le od naše volje odvisno, ali bomo vid svoje duše rešili ovir, da bomo mogli videti krepost, čeprav jo telo zakriva in so nam na poti uboštvo, nizek rod in celo sramota. Videli bomo, pravim, tisto lepoto, čeprav jo pokriva nesnaga. Enako pa bomo zopet zagledali hudobijo in nesnago nesrečne duše tudi tedaj, če še toliko blišča sijajnega bogastva ovira vid in če goljufiva luč bodisi častnih služb ali velike oblasti slepi oči. Šele tedaj bomo mogli prav spoznati, kako občudujemo preziranja vredne stvari, podobni dečkom, ki pripisujejo vsaki igrači veliko vred­ nost in ovratnice, kupljene za majhen denar, cenijo bolj kot starše in brate. Kakšna je torej razlika, kakor pravi Ariston, med nami in njimi, če ne samo ta, da norimo za slikami in kipi ter nas naša neumnost veliko več stane? Dečki se veselijo gladkih in pisanih kamenčkov, ki jih najdejo na bregu, mi pa lis na velikanskih stebrih, ki jih pripeljejo bodisi iz egiptovskega peska bodisi iz afriških puščav in ki podpirajo kako stebrišče ali pa celo obednico, kjer je dovolj prostora za nešteto ljudi. Občudujemo s tanko plastjo marmorja obložene stene, čeprav vemo, kaj se skriva za njimi, in varamo svoje oči. In če pozlatimo strop, kaj delamo drugega, kakor da se veselimo laži? Vemo namreč, da se pod tistim zlatom skriva grd les. In ne oblagajo se samo stene in stropi s tankim okrasjem; tudi vsa sreča tistih, ki jih vidiš, kako visoko nosijo glave, je le prevlečena z zlato peno. Le poglej in videl boš, koliko zla je pod tanko kožico dostojanstva. Odkar se je začelo vrednotiti, kar je pridržano toliko oblastnikom, to-

516

DE VE T NAJ S T A

KNJ I GA

liko sodnikom, kar tudi dela oblastnike in sodnike, namreč de­ nar, je pravo vrednotenje prenehalo. Ko smo postali kupci in hkrati kupljivci, ne sprašujemo več po kakovosti, ampak samo po ceni. Podkupiti se damo za vsako ceno. Temu, kar je dobro in pošteno, ostajamo zvesti tako dolgo, dokler lahko pri tem na kaj upamo, vedno pripravljeni, da bi prešli v nasprotje, če nam zla dejanja obetajo kaj več. Naši starši so nas učili občudovati zlato in srebro; nežni mladosti vcepljeno poželenje se je ukore­ ninilo v nas in je raslo z nami. Potem se je ljudstvo, ki je sicer v vsem drugem nesložno, v tem zedinilo. To visoko cenijo, to želijo svojcem, to posvečajo bogovom kot nekaj največjega, ka­ dar se hočejo izkazovati hvaležne. Skratka - tako daleč je prišlo z našo nravnostjo, da velja uboštvo za prekletstvo in sramoto, ki jo bogataši zaničujejo, reveži pa sovražijo. Potem se pridružijo spevi pesnikov, ki podžigajo naše strasti, ki hvalijo bogastvo kot edino čast in okras življenja. Zdi se jim, da bogovi ne morejo dati nič boljšega, ker tudi nič boljšega nimajo. Sonca palača je stala na stebrih visokih, bleščala vsa se je v zlatuf63 In zdaj poglej njegov voz: Zlata bila mu je os in taka koles še platišča, prečke bile so srebrne.36* 163

Ovidij, Metamorfoze, II, 1-2.

164

Ovidij, Metamorfoze, II, 107-8.

517

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i i u

Nazadnje pa dobo, ki jo želijo hvaliti kot najboljšo, imenujejo zlata doba. Pa tudi pri grških tragikih ne manjka takih, ki ne­ dolžnost, blaginjo in dober glas zamenjajo z dobičkom: Naj me imenujejo malopridnež, samo da mi rečejo bogat. Ali je nekdo bogat, zanima vse, nikogar, ali je dober. Ne čemu in odkod, sprašujejo le, koliko imaš. Povsod vsakdo velja le toliko, kolikor ima. Kaj naj imamo, da nam bo v sramoto, sprašuješ? Nič. Rad bi živel kot bogataš ali umrl kot revež. Dobro umre, kdor umre v dobiček,165 Denar, človeškega rodu največje dobro, ni matere ljubezen mu in ne otrok enaka ne sveto spoštovanje tvojega očeta; če slast ljubezni bi tako sijala, bi vsem bogovom in ljudem srca ganila. Ko so bili izgovorjeni tile zadnji verzi v neki Evripidovi trage­ diji,166 se je ljudstvo naenkrat dvignilo, da bi izžvižgalo igralca in verze, dokler ni priskočil sam Evripid in prosil, naj počakajo in vidijo, kako končuje občudovalec zlata. V tej drami je Belerofont 165

Odlomki iz več grških tragedij.

166

V tragediji Belerofont. Seneka se moti, odlomek je iz tragedije Danaa. Iz obeh je znanih le nekaj fragmentov.

518

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

trpel kazen, kakršno trpi vsak v svoji. Pohlep po denarju nam­ reč nikoli ne ostane brez kazni, saj je tudi sam sebi dovolj huda kazen. O, koliko solza, koliko truda terja! Kako je človek nesre­ čen, če nima, po čemer hrepeni, kako nesrečen, če si to pridobi! Misli še na vsakdanje skrbi, ki mučijo vsakogar tem bolj, čim več­ ja je njegova lakomnost. Posest denarja povzroča večje muke ka­ kor iskanje denarja. Kako vzdihujejo ljudje nad izgubo, ki jo utrpijo! Velika je, toda še večja se jim zdi! Slednjič - četudi jim usoda ničesar ne vzame, imajo vendar za izgubo vse, česar si ne morejo pridobiti. »Ampak ljudje imenujejo takšnega človeka srečnega, bogatega, in si želijo, da bi dobili toliko, kolikor ima on.« Priznavam. In kaj potem? Ali si moreš predstavljati slabši položaj od položaja tistih, ki živijo v bedi, pri tem pa se jim še zavida? O, da bi tisti, ki si želijo bogastva, vprašali bogataše za nasvet! Da bi se ljudje, ki se potegujejo za častne službe, prej posvetovali s častilakomnimi in takimi, ki so dosegli najvišja do­ stojanstva! Gotovo bi spremenili svoje želje, medtem ko si oni želijo venomer nekaj novega, potem ko so staro zavrgli. Kajti ni­ kogar ni, ki bi ga njegova sreča zadovoljila, tudi če bi kar izne­ nada pritekla k njemu. Pritožujejo se nad svojimi načrti in uspehi ter bi rajši imeli tisto, kar so opustili. Zato ti bo filozofija dala, kar imam za najvišje: zmerom boš zadovoljen sam s seboj. K tej tako trajni sreči, ki je nobeno neurje ne more omajati, te ne po­ peljejo spretno sestavljene besede in prijetno tekoči govori: pusti jih, naj teko, da ti le duša ostane takšna, kakršna je, da je velika in se ne meni za tuja mnenja ter si je všeč prav zaradi tiste­ ga, kar ne ugaja drugim; da svoj napredek meri po življenju in se zaveda, da je dovolj, če ve, česa si ne želi in česa se ne boji.

519

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

CXVI. Pi s mo Že večkrat se je spraševalo, ali so boljša zmerna čustva ali je bolje, da jih sploh ni. Naši167jih izganjajo, peripatetiki pa pravijo, da naj bodo zmerna. Ne vidim, kako bi moglo biti povprečno in zmerno zdravljenje pri bolezni koristno. Ne boj se! Ne jemljem ti ničesar, česar si ne pustiš vzeti. Rad bom popustljiv pri vsem, za čimer težiš in o čemer misliš, da je za življenje nujno, koristno ali prijetno: samo grehov in napak ne bom dopuščal. Kajti potem ko ti bom prepovedal presilne želje, ti bom dovolil, da si kaj že­ liš, da to počneš brez strahu in z jasno zavestjo, da pri tem ob­ čutiš več veselja. Ali ne misliš, da bodo takšne prijetnosti rajši prišle k tebi, če jim ukazuješ, kakor če se jim suženjsko udinjaš? »Ampak naravno je,« praviš, »da me muči hrepenenje po prija­ telju, da se predajam solzam, ki tečejo tako upravičeno. Naravno je, da te prizadene mnenje ljudi in te razžalosti, če je neugodno; ali mi ne boš dovolil tega pravičnega strahu pred zlobnim mne­ njem?« Vsaka napaka najde zagovornika; pri vsaki je začetek skromen in lahek, potem pa se razširi. Ne boš dosegel, da prene­ ha, če si dovolil, da se začne. Vsako čustvo je v začetku slabotno, potem pa se razvnema in je čedalje močnejše: lažje je, če mu ne pustiš, da bi nastalo, kakor da ga potlej izganjaš. Kdo bi tajil, da vsa čustva izvirajo iz nekega naravnega vrelca? Narava nam je naložila skrb zase, toda če ji delaš preveč po volji, je napaka. Na167

Stoiki.

520

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

rava je primešala najnujnejšemu tudi naslado, ne zato, da bi hre­ peneli po njej, ampak da bi nam bilo to, brez česar ne moremo živeti, prijetnejše; če je naslada glavno, je to razkošnost. Zato prepovejmo strastem vstop, ker je lažje, kakor sem že rekel, pre­ prečiti, da ne nastanejo, kakor pa jih potem izganjati. »Do neke meje,« praviš, »mi dovoli žalost, do neke meje strah.« Ampak tole »do neke meje« se daleč raztegne ter se ne konča tam, kjer hočeš. Modrijanu ni treba, da bi se v strahu stražil; on bo zadržal svoje solze in svoja poželenja, kjer bo hotel, za nas pa, ki nam ni lahko iti nazaj, je najbolje, če sploh ne gremo naprej. Zdi se mi, da je Panajtij zelo dobro odgovoril nekemu mladeniču, ki ga je vprašal, ali sme modrijan ljubiti; rekel mu je: »O modrijanu bova še govorila; jaz in ti, ki sva še daleč od modrijana, ne smeva pu­ stiti, da bi se vdala silni in neukrotljivi strasti, ki se preda dru­ gemu v last, sama sebi pa ni nič vredna. Kajti če nas tisti, ki ga ljubimo, usliši, nas draži njegova prijaznost, če pa nas zavrne, nas vžge njegova prevzetnost. Enako škodljiva je srečna kakor nesrečna ljubezen; srečna nas zasužnji, z nesrečno pa se moramo boriti. Zato se zavedajmo svoje slabosti in bodimo mirni; ne za­ upajmo svoje slabotne duše niti vinu niti lepoti niti laskanju niti ničemur, kar nas zapeljivo vabi.« Kar je Panajtij odgovoril na vprašanje glede ljubezni, to pravim jaz glede vseh čustev. Koli­ kor moremo, se ogibljimo spolzkih tal; tudi na suhih stojimo pre­ malo trdno. Ugovarjal mi boš s tistimi besedami, ki jih slišimo zoper stoike: »Obljubljate nekaj prevelikega in zahtevate nekaj pretrdega. Mi smo slabotni ljudje in si ne moremo vsega odre­ kati. Žalostili se bomo, ampak le malo, želeli bomo, a ne preveč, jezili se bomo, vendar pa bomo tudi spravljivi.« Ali veš, zakaj

521

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

tega ne moremo? Ker ne verjamemo, da to moremo. V stvarnosti je to drugače; ker svoje napake ljubimo, jih branimo in se rajši opravičujemo zanje, kakor da bi se jih otresli. Narava je dala člo­ veku dovolj moči, samo če jo uporabljamo, če zbiramo svoje sile ter se spodbujamo docela zase ali vsaj ne zoper sebe. Vzrok je to, da nočemo, da ne moremo, pa je samo pretveza in izgovor.

CXVII. P i s mo Veliko dela mi boš naprtil, in ne da bi vedel, me boš pognal v spor in zamero, ker mi postavljaš takšna malenkostna vpra­ šanja, pri katerih ne morem našim niti ugovarjati, ne da bi grešil zoper prijateljstvo in zoper svojo vest. Sprašuješ me, ali je res, kar trdijo stoiki, namreč, da je modrost dobrina, biti moder pa ne. Najprej naj ti razložim mnenje stoikov, potem pa povem še svoje. Naši trdijo, da je to, kar je dobrina, telo, ker to, kar je dobrina, deluje, in kar deluje, je telo. Kar je dobrina, koristi; vse, kar naj koristi, pa mora delovati; če deluje, je telo. Pravijo, da je modrost dobrina; iz tega izhaja, da jo morajo imenovati telesno. Toda mislijo, da je nekaj drugega modrost in nekaj dru­ gega biti moder. To je netelesno in samo podvrženo modrosti, zato ne učinkuje in ne koristi. »Kako torej?« se ugovarja. »Ali ne pravimo, da je nekaj dobrega biti moder?« To pravimo glede na to, da se opira na samo modrost. Zdaj pa poslušaj, kaj odgovarjajo proti temu drugi, preden se bom sam odcepil in stopil na drugo stran. »Prav tako,« pra-

522

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

vijo, »tudi srečno življenje ni dobrina. Hočeš nočeš je treba odgovoriti, da je srečno življenje dobrina, srečno živeti pa ne.« še to se očita našim: »Želite si biti modri, torej je biti moder nekaj, za kar si moramo prizadevati; če pa si moramo za kaj prizadevati, je dobrina.« Naši so prisiljeni prevračati besede in pravijo: »Prizadevati si je treba za tisto, kar je dobro; stvar, za katero smo si prizadevali, dobimo potem, ko smo dosegli dobro. Ne zahtevamo je kot nekaj dobrega, ampak se nam pridruži sama, ko dobro dosežemo.« Jaz pa mislim drugače in sodim, da se naši zatekajo k temu, ker so se že spočetka zapletli in svoje formule ne smejo spremi­ njati. Navajeni smo, da nam veliko pomeni mnenje vseh ljudi, in za dokaz resnice pri nas velja, če se kaj vsem tako zdi. Tako, na primer, da bogovi bivajo, sklepamo med drugim iz tega, da je vera v bogove vsem prirojena in da nikjer na svetu ni naroda, ki bi bil tako brez nravi in zakonov, da ne bi veroval vsaj v nekatere bogove. Ko govorimo o večnosti duš, je pri nas nemalo pomembno soglasje ljudi, ki se ali bojijo podzemeljskih bogov ali pa jih častijo. Naj izkoristim tole splošno prepričanje: nikogar ne boš našel, ki ne bi mislil, da je modrost dobrina, dobrina pa tudi biti moder. Ne bom naredil tako, kakor navadno naredijo premagani borci, namreč da bi se obrnil na ljudstvo: z lastnim orožjem se začnimo boriti. Ali je to, kar se pridruži kakemu predmetu, zunaj njega ali v njem? Če je v njem, je prav tako telo kakor predmet sam. Nič se ne more pridružiti kakemu predmetu, ne da bi se ga dotaknilo; kar pa se dotakne telesa, je telo. Nič se ne more pri­ družiti brez učinka; kar pa učinkuje, je telo. Če je zunaj predme-

523

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

ta, se je že umaknilo, brž ko se je pridružilo. Kar se je umaknilo, se giblje; kar pa se giblje, je telo. Upaš, da bom rekel, da tek ni nič drugega kakor teči, toplota nič drugega kakor biti topel, svet­ loba nič drugega kakor svetiti se. Priznavam, da je vse to nekaj drugega, vendar pa je iste narave in kakovosti. Če je zdravje ne­ kaj nepomembnega, je nepomembno tudi biti zdrav; če je lepota nepomembna, je nepomembno tudi biti lep. Če je pravičnost do­ brina, je dobrina tudi biti pravičen. Če je sramota zlo, je zlo tudi biti sramoten, tako gotovo, kakor je krmežljavost zlo, pa tudi biti krmežljav. Da boš vedel: drugo ne more biti brez drugega. Kdor ima modrost, je moder; kdor je moder, ima modrost. Tako malo je mogoče dvomiti, ali je to tako kakor ono, da se nekaterim zdi oboje isto. Ampak rad bi vprašal, kam spada biti moder, ker so vse stvari bodisi zla ali dobrine ali nepomembnosti. Zanikajo, da bi bilo biti moder dobrina, nikakor pa ni zlo; iz tega izhaja, da je nekaj srednjega. Srednje in nepomembno pa imenujemo to, česar je lahko deležen slab ali dober človek, na primer denar, lepoto, stan. Tega pa, da je človek moder, je lahko deležen samo dober človek, torej ni to nič nepomembnega. Pa tudi zlo ni, kar ne more doleteti slabega: torej je dobro. Kar ima samo tisti, ki je dober, je dobrina. Biti moder, to ima le dober človek, zato je dobrina. »K modrosti,« pravijo, »se pridruži še nekaj naključ­ nega.« Ali torej to, kar imenuješ »biti moder«, ustvarja modrost ali jo sprejema? Naj jo ustvarja ali sprejema, v obeh primerih je telo: če je telo, je dobrina, kajti samo eno je manjkalo prvemu, da ni bilo dobrina, namreč, da je bilo netelesno. Peripatetiki trdijo, da ni razlike med modrostjo in med biti moder, češ da je v obeh zmerom tudi drugo. Mar meniš, da je

524

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

moder kdo, ki nima modrosti v sebi? Mar meniš, da nima v sebi modrosti, kdor je moder? Stari dialektiki to razlikujejo, od njih je ta delitev prišla vse do stoikov. Naj ti povem, kaj to pomeni. Eno je polje, nekaj drugega pa imeti polje. Imeti polje se tiče tistega, ki ga ima, ne polja. Tako je modrost nekaj drugega kakor biti moder. Mislim, da boš priznal, da je to, da se nekaj poseduje, in to, da nekdo to poseduje, dvoje. Poseduje se mo­ drost, poseduje pa jo tisti, ki je moder. Modrost je dovršeni ali do najvišjega in najboljšega dospeli razum, kajti to je umetnost življenja. Kaj je to: biti moder? Ne morem reči, da je to »dovršeni razum«, ampak to, česar je deležen tisti, ki ima dovršen razum; eno je torej dober razum in dobra duša, nekaj drugega pa imeti ta razum in to dušo. »Obstajajo narave teles,« pravijo, »kakor je na primer ta človek, oni konj; te narave gibljejo tudi duše. Ta gibanja imajo nekaj svojstvenega in drugačnega kakor gibanja teles, tako na primer vidim Katona, kako se sprehaja; to mi kažejo oči, duša pa temu verjame. Kar vidim, je telo, nanj usmerjam oči in dušo. Potem rečem: Katon se sprehaja. To, kar zdaj imenujem,« pra­ vijo, »ni telo, temveč nekaj, kar se o telesu izpove; nekateri pra­ vijo temu izrek, drugi izjava, tretji spet kar izgovorjeni stavek. Tako si predstavljamo nekaj telesnega, kadar govorimo o mo­ drosti. Če rečemo: 'on je moder', govorimo o telesu. Velika raz­ lika pa je, ali stvar imenuješ ali pa govoriš o njej.« Recimo za zdaj, da je to dvojno (zdaj namreč še ne izražam svojega mnenja); kaj nam brani, da ne bi v tem, kar je nekaj drugega, vendarle videli dobrine? Malo prej sem govoril, da je polje eno, nekaj drugega pa imeti polje. Kako ne? Kajti narava

525

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

tistega, ki nekaj ima, je drugačna kakor narava tega, kar ima: to je zemlja, oni je človek. Toda v tem primeru, za katerega tukaj gre, je oboje, tako tisti, ki ima modrost, kakor modrost sama, iste narave. Poleg tega je v prvem primeru to, kar se poseduje, nekaj drugega kakor tisti, ki poseduje: v drugem primeru pa se to, kar se poseduje, strinja s tem, ki poseduje. Polje se poseduje po nekem pravu, modrost pa po naravi. Polje se lahko proda in izroči drugemu, modrost pa se ne loči od svojega gospodarja. Zato ni prav, če primerjaš nekaj, kar si ni podobno. Začel sem govoriti, da more biti ono dvoje, pa vendar oboje dobrina, kakor sta modrost in modrijan dvoje, a vendar oboje dobrina, kot dopuščaš. Kakor ni prav nobene ovire, da ne bi bila dobrina modrost in hkrati tisti, ki modrost poseduje, tako tudi nič ne nasprotuje, da ne bi bila modrost dobrina, hkrati pa tudi posest modrosti, to je, biti moder. Biti hočem modrijan z namenom, da bi bil moder. Kako torej? Ali ni to dobrina, brez katere tudi ono drugo ni dobrina? Vi pravite, da to ne bi bila modrost, če se je ne bi dalo uporabiti. Kaj je uporaba modrosti? Biti moder, to je na njej najbolj dragoceno, brez tega bi bila nepotrebna in odveč. Če so muke zlo, potem je zlo tudi biti mučen, in sicer tako, da mučenje ne bi bilo zlo, če mu odvzameš posledice. Modrost je stanje popolne duše, biti moder pa upo­ raba popolne duše. Kako je mogoče, da njena uporaba ne bi bila dobrina, ker brez uporabe ni dobrina? Vprašam te, ali je upo­ raba modrosti zaželena. Priznavaš, saj praviš, da si modrosti ne bi želel, ko je ne bi mogel uporabiti. Kar je zaželeno, je dobrina. Biti moder je uporabljanje modrosti, kakor je govor uporaba zgovornosti in kakor je gledanje uporaba oči. Torej je

526

DE V E T NAJ S T A

KNJ I GA

biti moder uporaba modrosti, uporaba modrosti pa je zaželena: zato je tudi biti moder zaželeno. Če pa je zaželeno, je dobrina. Že dolgo se obsojam, ker posnemam tiste, ki jih obtožujem, ter zapravljam besede za nekaj, kar se samo po sebi razume. Kdo bi namreč dvomil, da je, če je vročina zlo, tudi imeti vročino zlo? Če je mraz zlo, da je zlo tudi zmrzovati? Če je življenje dobrina, da je dobrina tudi živeti? Vsa ta vprašanja se sučejo okoli modrosti, vanjo samo pa ne segajo. Mi pa se moramo po­ muditi prav pri njej. Če bi radi krenili tudi malce v stran, ima prav ona obširne obstranske hodnike: raziskujmo naravo bogov, prasnovi zvezd, razne njihove poti, ali se po njihovem gibanju gibljejo tudi človeške stvari, ali prihaja od njih pobuda telesom in dušam vseh ljudi, ali je to, kar imenujemo naključje, vezano na določen zakon in ni na tem svetu nič naključnega in brez reda. Te raziskave se sicer ne tičejo nravi, vendar pa dvigajo duha k veličini predmetov, s katerimi se ukvarja. To, o čemer sem pravkar govoril, pa dušo slabi in ponižuje, namesto da bi jo ostrilo, kakor mislite vi. Prosim vas, tako nujno skrb, ki jo dolgujemo večjim in boljšim stvarem, posvečamo po nemarnem nečemu, kar je neresnično ali vsaj nekoristno. Kaj mi naj koristi vedeti, ali je nekaj dobrina, nekaj pa ne? Lahkomiseln bom in si bom želel tole: ti bodi deležen modrosti, jaz pa tega, da bom moder: oba si bova enaka. Rajši si prizadevaj, da bi mi pokazal pot, po kateri naj pridem do tega. Povej, čemu se moram izogi­ bati, za čim težiti, s kakšnim študijem si naj utrdim svojo omah­ ljivo dušo, kako naj odvračam od sebe vse, kar me zavaja v zmoto, kako morem vzdržati proti toliko zlom, kako naj za­ vrnem nezgode, ki me zadenejo, in tiste, ki si jih sam nakopljem.

527

P i s m a p r i i a t e l j u Lu c i l i j u

Pouči me, kako naj prenašam nesrečo, ne da bi sam vzdihoval, srečo pa, ne da bi vzdihovali drugi, kako naj ne čakam na skrajno in nujno, ampak premišljam, kako se temu sam izognem, kadar se mi zdi prav. Nič se mi ne zdi sramotnejše kakor si želeti smrt. Kajti če hočeš živeti, zakaj želiš umreti? Ali pa, če nočeš, zakaj prosiš bogove za tisto, kar so ti dali, ko si se rodil? Kajti da boš nekoč umrl, ti je že določeno proti tvoji volji; da pa umreš, kadar boš hotel, je v tvojih rokah. Eno je nujno, drugo pa ti je dano na voljo. Te dni sem bral, kako je res zgovoren mož začel svoj govor s sramotnimi besedami: »O, da bi čim prej umrl!« Prismoda, želiš si nekaj, kar je v tvoji moči. »O, da bi čim prej umrl!« Morebiti pa je med temi besedami postal starec. Kaj neki te zadržuje? Nihče te ne ovira, pojdi svojo pot naprej, kakor se ti zdi prav. Izberi si katerikoli del narave, ki ti na tvoj ukaz od­ pira pot h koncu. Tole so prasnovi, ki gibljejo in upravljajo svet: voda, zemlja, zrak; vse to so prav tako viri življenja kakor poti v smrt. »O, da bi čim prej umrl!« Kaj misliš s tem »čim prej«? Kateri dan si določaš za to? Lahko se zgodi hitreje, kakor si želiš. To so besede slabotne duše, ki bi rada zbudila s svojo željo usmiljenje; kdor želi, ta noče umreti. Prosi bogove za življe­ nje in blaginjo: če bi rad umrl, je sad smrti to, da prenehaš želeti. Tako moramo misliti, moj Lucilij, in te misli naj uravnavajo našo dušo. To je modrost, to se pravi biti moder, ne pa se ukvar­ jati z brezplodnimi razpravicami in praznim razmišljanjem. To­ liko vprašanj ti je dala usoda: nisi jih še rešil, zakaj se igraš s tem? Kako neumno je mahati po zraku, če je dano znamenje za bitko. Proč z orožjem, ki bi se samo igralo: treba je orožja, ki odloča. Povej, kako naj branim dušo pred razburjenjem z žalostjo in

528

DE VE T NAJ S T A

KNJ I GA

strahom ter kako naj se rešim tega bremena skritih poželenj. Ne­ kaj je treba storiti. »Modrost je dobrina, biti moder pa ne.« Tako se dogaja, da se nam odreka, da bi bili modri, in da se ves ta štu­ dij zasmehuje, češ da se bavi z nepotrebnimi stvarmi. Kaj bi šele rekel, če bi vedel, da se postavlja vprašanje, ali je bodoča modrost dobrina? Kajti kako je mogoče dvomiti, te prosim, da skednji slutijo bodočo žetev in se dečki pri svoji moči zavedajo, da bodo kmalu mladeniči. Bolniku za zdaj nič ne koristi bodoče zdravje, kakor tekača ali rokoborca ne poživlja misel, da bo po mnogih mesecih užival mir in počitek. Kdo ne ve, da bodočnost prav zato ni dobrina, ker je bodoča? Kajti kar je dobrina, vsekakor koristi, koristiti pa more samo, kar je zdaj. Če ne koristi, ni dobrina, če pa koristi, je že tu. Mislim, da bom moder: to bo dobrina, kadar bom res moder, za zdaj pa še ni. Najprej mora nekaj biti, potem se šele pokaže, kakšno je. Prosim te, kako more biti že dobrina to, kar še ni nič? Kakšen boljši dokaz pa moreš zahtevati, da nekaj ni, kakor če rečem, da je bodoče? Jasno je, da še ni prišlo, kar šele prihaja. Pomlad bo prišla, zato vem, da je zdaj še zima. Poletje bo prišlo, zato vem, da zdaj še ni poletja. Bodočnost je najtrdnejši dokaz, da nečesa sedaj še ni. Upam, da bom moder, ampak za zdaj še nisem. Ko bi to dobro imel, bi bil že rešen tistega zlega. Bodoče je to, da bom postal moder; iz tega sprevidiš, da še nisem. Ne morem biti hkrati v položaju dobrega in zlega; to dvoje ne gre skupaj in pri istem človeku ne moreta biti hkrati zlo in dobro. Pustiva tole bistroumno spakovanje ter hitiva tja, kjer nama bo kaj pomagalo. Kdor išče babico za svojo hčer, ki je v porodnih krčih, ne bere edikta in programa iger. Kdor teče k svoji hiši, ki

529

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

jo je zajel požar, se ne meni za kockanje, da bi izvedel, kako bo padla dobičkonosna kocka. Toda pri Herkulu, z vseh strani dobivaš sporočila, da ti hiša gori, da so tvoji otroci v nevarnosti, da se oblega tvoje rodno mesto in se pleni tvoje imetje. Pomisli še na brodolome in potrese in na vse to, česar se moramo bati. Ali boš v takih okoliščinah ostal brezbrižen ter se ukvarjal s stvarmi, ki so ti samo v zabavo? Raziskuješ, kakšna je razlika med modrostjo in tem, čemur se pravi biti moder? Zapletaš in razpletaš vozle, medtem ko visi toliko bremen nad tvojo glavo? Narava nam ni naklonila toliko prostega časa, da bi ga smeli količkaj tratiti v prazno. In glej, koliko ga zapravijo celo tisti, ki so najbolj vestni. Vsakdo izgubi marsikaj zaradi lastne bolezni, pa tudi zaradi bolezni svojcev. Nekaj časa mu vzamejo zadeve sorodnikov, nekaj javne zadeve; spanje deli z nami življenje. Zakaj bi toliko od tega tako tesno odmerjenega časa posvečali ničevim stvarem? Pomisli še, da je duša navajena, da rajši razve­ seljuje kakor zdravi, in da dela iz filozofije, ki je zdravilo, le zabavo. Kakšna je razlika med modrostjo in tem, da je kdo moder, ne vem; da pa pri meni ni nobene razlike, to dobro vem. Povej mi: ali bom moder, potem ko se bom naučil, kakšna je razlika med modrostjo in med biti moder? Zakaj me torej rajši zadržuješ s praznim besedičenjem o modrosti, kakor da bi me spodbujal z dejavnostjo modrosti? Naredi me takega, da bom močan kakor usoda ali da bom še močnejši od nje! Močnejši pa moram biti, če vse, kar sem se naučil, pravilno uporabljam.

530

DVAJ SETA

KNJ I GA

OCVIII. Pi s mo Naj ti pogosteje pišem, zahtevaš. Primerjajva račune: ti boš s plačilom v zaostanku. Dogovorila sva se, da bodo tvoja pisma prva, da boš ti pisal, jaz pa odgovarjal na pisma. Ampak ne bom ti delal težav, ker vem, da ti lahko dam kaj na posodo. Zato ti bom plačal vnaprej in ne bom ravnal tako kakor Cicero, naš največji govornik, ki ukazuje Atiku, naj »piše, kar mu pride na jezik, četudi ne ve, kaj bi pisal«.168Nikoli mi ne more manjkati snovi za pisanje, tudi če pustim ob strani vse, česar so polna Ciceronova pisma, kakor na primer: za kaj se poteguje kak kandidat, kdo se bori z lastnimi močmi in kdo s tujimi, kdo bi rad dosegel konzulat, za­ našajoč se na Cezarja, kdo na Pompeja, kdo na svojo blagajno, kako trd je oderuh Cecilij, od katerega celo njegovi sorodniki ne morejo iztisniti več kot dvanajst odstotkov. Bolje je, če se ukvarjamo z lastnimi napakami kakor s tujimi, če preiskujemo sami sebe in vidimo, za kaj vse smo kandidati, in se potem sami ne podpiramo 168

Pisma Atiku, 1,12, 4.

531

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

s svojim glasovanjem. Nekaj odličnega, moj Lucilij, je biti brez strahu in svoboden, se za ničimer poganjati in se ne meniti za glasovanje usode. Kaj misliš, kako prijetno je, ko se skličejo tri­ bune in kandidati v skrbeh in dvomih čakajo na svojih visokih sedežih ter eden ponuja denar, drugi se pogaja po posredovalcih, tretji poljublja roko tistim, ki se jih ne bo niti dotaknil, če bo izvoljen; ko vsi v skrajni napetosti čakajo na razglas glasnika, brezdelno postavajo in gledajo na trg, ne da bi kaj kupili ali pro­ dali? Koliko večjo radost uživa, kdor ne gleda na to, kako se ljudje potegujejo za pretorsko ali konzulsko čast, ampak na to, kako se potegujejo eni za enoletne častne službe, drugi za dosmrtne urade, za uspehe v vojni in triumfe, nekateri za bogastvo in nekateri za srečo svojih žena in otrok, za svojo blaginjo in blaginjo svojcev! Kako velikodušno je, če se človek za ničimer ne poganja, če pri nikomer ne prosjači in govori: »Tebe, usoda, mi ni nič mar! Niti najmanjše moči ti ne dopuščam nad seboj. Vem, da odrivaš Katone, povzdiguješ pa Vatinije. Za nič te ne prosim.« To pomeni, ustvarjati si neodvisno življenje. Zato si smeva o tem drug drugemu pisati in vsevdilj obravnavati vse to, ker vidim okrog sebe tisoč in tisoč ljudi, ki zato, da bi dosegli nekaj pogubnega, delajo zlo za zlom in si prizadevajo za stvari, ki se jim morajo kmalu nato izogibati ali jih celo z gnusom prezirati. Kajti komu je bilo to, kar se mu je zdelo preveč takrat, ko si je to želel, dovolj, potem ko je to dosegel? Sreča ni lakomna, kakor menijo ljudje, marveč preneznatna, da bi koga nasitila. Zate so vse tiste stvari nekaj visokega, ker si daleč od njih, kdor je že dospel do njih, pa jih ima za nekaj nizkega. Lagal bi, če bi rekel, da se ne skuša povzpeti še više; to, kar imaš ti za najvišje, je

532

DVAJ S ETA

KNJ I GA

samo stopnica. Vsem pa je nepoznavanje resnice v pogubo. Tako rekoč oslepljeni od govoric iščejo navidezne dobrine, in ko jih po mnogih težavah dosežejo, vidijo, da je to nekaj zlega ali brez vrednosti ali manjše, kot so upali. Večina ljudi občuduje, kar od daleč vara, ter ima vse, kar je veliko, za dobro. Da še z nama ne bo tako, preiščiva, kaj je dobro, kaj je do­ brina. To so razlagali različno. Eden se je o tem izrazil tako, drugi drugače. Nekateri to takole razlagajo: »Dobro je, kar vabi duše, kar jih kliče k sebi.« Temu drugi takoj ugovarjajo: »Kaj pa, če sicer vabi, toda v pogubo?« Veš, da se mnoga zla dobri­ kajo. Razlika je med tem, kar je resnično, in tem, kar je verjetno. Kar je dobro, je zvezano z resnico, kajti če ni resnično, tudi dobro ni. To, kar vabi k sebi in mika, pa je samo verjetno, mo­ rebitno: zalezuje, zapeljuje in vleče k sebi. Nekateri so zopet dobrino takole opisali: »Dobro je, kar zbuja željo po sebi ali kar poživlja nagon duše, ki stremi za dobrim.« Tudi temu se enako ugovarja, kajti marsikaj poživlja nagon, a je to, po čemer hrepe­ nimo, večkrat za nas zlo. Bolje so to opisali tisti, ki pravijo: »Dobro je tisto, kar poživlja nagon duše, kakor zahteva narava, in je zato vredno, da hrepenimo po njem, ko se izkaže, da za­ služi naše hrepenenje.« In to je že tudi nravno dobro in krepost, kajti brezpogojno zasluži naše hrepenenje. Stvar sama me sili, da povem, kakšna razlika je med dobrim in nravno dobrim. Oboje je nekako pomešano med seboj in nerazdružljivo: dobro ne more biti nič, v čemer ni nekaj nravno dobrega, in nravno dobro je že kot takšno resnično dobro. Kako se torej oboje razli­ kuje? Nravno dobro je popolna dobrina, ki osrečuje življenje in ki postane po njej tudi vse drugo dobrina. Kar želim povedati,

533

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

je tole: so stvari, ki niso niti dobrine niti zlo, kakor na primer vojaška služba, poslaništvo, sodstvo. Če se kdo v tem poklicu izkaže nravno dobrega, postane ta poklic dobrina ter preide iz navidezne v pravo dobrino. Nekaj postane dobro, če je zdru­ ženo z nravno dobrim, nravno dobro pa je že samo po sebi dobrina. Kar je le tako dobro, bi lahko bilo slabo, kar pa je nravno dobro, ne more biti drugačno kakor dobro. Nekateri so dali še tole razlago: »Dobro je, kar ustreza na­ ravi.« Pomni, kar trdim: kar je dobro, ustreza naravi, ni pa vselej že dobro, kar ustreza naravi. Marsikaj je skladno z naravo, je pa tako neznatno, da ne zasluži imena dobrina. Je namreč brez vrednosti in vredno našega omalovaževanja. Nobene dobrine pa, če je še tako malenkostna, ne smemo prezirati. Kajti dokler je neznatna, ni dobrina, ko pa začne biti dobrina, ni neznatna. Po čem spoznamo dobrino? Če je popolnoma taka, kakor jo terja narava. »Priznavaš,« mi ugovarjaš, »da je to, kar je docela po naravi, dobrina: to je njegova lastnost. Priznavaš, da sicer še marsikaj drugega ustreza naravi, pa vendar ni dobrina. Kako je torej ono dobrina, če vse to ni? Kako pride do druge lastnosti, ko je obojemu skupno to, kar je poglavitno, namreč da ustreza naravi?« Edinole zaradi svoje velikosti. Nič novega ni, da se marsikaj spreminja z rastjo. Nekdo je bil otrok in je postal mož, njegove lastnosti so se spremenile, kajti otrok je nerazumen, mož pa je razumen. Z rastjo postane marsikaj ne le večje, marveč tudi nekaj drugega. »Kar postane večje,« pravijo, »ne postane nekaj drugega. Vseeno je, ali napolniš z vinom steklenico ali sod, v obeh primerih obdrži vino svojo lastnost. In med majhno in veliko količino medu ni nobene razlike, kar se tiče okusa.«

534

DVAJ S ETA

KNJ I GA

Zgledi, ki jih navajaš, niso pravilni, kajti pri teh stvareh je ka­ kovost vedno ista. Čeprav se količina poveča, ostanejo to, kar so. Nekatere stvari vztrajajo pri svoji vrsti in kakovosti, tudi če se količina poveča. Marsikaj pa se, če naraste, spremeni šele z dodatkom, ki pride nazadnje in si navzame drugačno lastnost, ki je nova in se od prejšnje razlikuje. Kamen naredi obok, namreč tisti, ki spoji obe zakrivljeni strani. Kako da zadnji, čeprav malenkostni dodatek, toliko stori? Ker ne povečuje, ampak izpolnjuje. So stvari, ki v razvoju tako rekoč slečejo svojo prejšnjo obleko in si oblečejo novo. Če kdo dolgo zasleduje v duhu kak predmet in njegovo velikost in se pri tem utrudi, ga začne imenovati brezmejnega in predmet je zdaj postal docela drug, kakor je bil, ko se je zdel velik, toda omejen. Prav tako smo si mislili, da se da nekaj težko razrezati, slednjič pa, ko je bilo to čedalje težje, smo spoznali, da je sploh nerazrezljivo. Tako smo našli tudi za to, kar se je komaj in težko gibalo, izraz negibljiv. Prav tako je bilo nekaj naravi ustrezajoče; zaradi svoje velikosti pa se je spremenilo v drugo lastnost in je postalo dobrina.

CXIX. Pi s mo Ne čakam vedno, kadar odkrijem kaj novega, da boš rekel: »To naj nama bo skupna last!« To si pravim sam. Sprašuješ, kaj sem odkril? Zrahljaj mošnjiček, čisti dobiček je. Naučil te bom, kako lahko najhitreje obogatiš. Kako zelo si želiš to slišati! In z vso pravico, kajti po najkrajši poti te pripeljem do največjega

535

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

bogastva. Vendar boš potreboval upnika: da boš lahko trgoval, se moraš zadolžiti, vendar nočem, da to narediš po posredniku, nočem, da bi mešetarji nosili tvoje ime v ustih. Priskrbel ti bom upnika, ki ti bo vedno voljan, namreč tisti Katonov nauk: »Pri sebi si sposodi!« Naj bo še tako malo, dovolj bo, če si bomo, kar nam bo manjkalo, sposodili pri sebi. Kajti vseeno je, moj Lucilij, ali nečesa ne pogrešaš ali pa imaš. V obeh primerih je glavno isto: ne bo te morila skrb. Tudi ne zahtevam, da naravi kaj od­ rekaj; trmasta je, ne da se premagati, zahteva svoje. Samo vedeti moraš, da je vse, kar gre prek narave, beračija, ne potreba. Lačen sem: jesti moram. Ali je to navaden kruh ali pšeničen, je naravi vseeno. Narava noče, da bi želodec posladkali, ampak da bi ga nasitili. Žejen sem: ali je to voda, ki jo zajamem iz bližnjega stu­ denca, ali taka, ki je ohlajena z ledom, to je naravi vseeno. Narava zahteva le to, da se žeja pogasi. Vseeno je, ali jo piješ iz zlate ali kristalne ali porcelanaste čaše ali pa iz prgišča. Misli samo na smoter vseh stvari, za drugo pa se ne meni! Lakota te poziva, posezi z roko po tem, kar ti je najbližje, lakota ti bo sama priporočila, po čem naj sežeš. Lačnemu je vsaka jed dobra. Sprašuješ, kaj me je razveselilo? Izvrsten se mi zdi izrek: »Modrijan z vso vnemo išče naravno bogastvo.« »Iz prazne skle­ de mi daješ jesti,« praviš. »Kaj naj bo to? Že sem si pripravil mošnje denarja; že sem se ogledoval, na katero morje naj odja­ dram trgovat, kateri državni zakup naj prevzamem, po katero blago naj grem. Goljufati se pravi, če učiš koga revščine, ko si mu obljubil bogastvo.« Ti imaš torej tistega, ki mu nič ne manjka, za revnega? »Za to se naj zahvali samemu sebi in svoji malomar­ nosti,« praviš, »ne pa usodi.« Torej ga ne smatraš za bogatega

536

DVAJ SETA

KNJ I GA

zato, ker njegovo bogastvo ne more prenehati? Kaj imaš raje, veliko ali pa toliko, kolikor ti zadostuje? Kdor ima veliko, si želi še več v dokaz, da še nima zadosti. Kdor ima dovolj, je dosegel, česar z bogastvom ne bi mogel doseči, namreč svoj cilj. Ali pa morda misliš, da to zato ni bogastvo, ker zaradi njega še nikoli ni bil nihče izgnan? Ker zaradi njega sin ali žena še nikoli nista nikogar zastrupila? Ker je to bogastvo varno v vojni? Ker mu v miru ne dela skrbi? Ker ga ni nevarno imeti niti ni težavno ravnati z njim? »Toda premalo ima, kdor ima le to, da ga ne zebe, da ni lačen in žejen.« Tudi Jupiter nima več od tega. Nikoli ni premalo, kolikor zadostuje, in nikoli ni preveč, kolikor ne zadostuje. Po zmagi nad Darejem in Indijci je bil Aleksander reven. Je to laž? Iskal je, kaj bi osvojil, raziskoval je neznana morja, pošiljal novo brodovje v ocean ter tako rekoč lomil zapahe sveta. Kar naravi zadostuje, človeku ne. Našel se je marsikdo, ki je že vse imel, pa si je želel še več. Tolika je zaslepljenost ljudi in tako rad pozabi vsak svoj začetek, ko se povzpne više. Oni, še malo prej go­ spodar spornega neznatnega zakotja, se, potem ko je dosegel skrajno mejo zemlje, žalosti, ker se bo moral vračati prek svojega ozemlja. Denar nikogar ne naredi bogatega, nasprotno, zbudi mu še večje poželenje po denarju. Sprašuješ, zakaj? Več ko kdo ima, več ima možnosti, da dobi še več. Skratka, postavi predme kogarkoli izmed tistih mož, katerih imena slovijo poleg Krasa in Licina, in vsak naj predloži svoj cenzus ter izračuna, koliko ima in koliko še pričakuje: ta je, če verjame meni, reven, če tebi, pa utegne biti. Nasprotno pa tisti, ki si je življenje uravnal po tem, kar zahteva narava, ne samo da ne občuti revščine, marveč

537

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i j u

se je tudi ne boji. In da boš vedel, kako težko je svoje imetje umeriti v skladu z naravo, pomisli, da ima ta, o katerem pravi­ mo, da se drži v naravnih mejah in ki ga ti imenuješ reveža, še marsikaj odvečnega. Toda bogastvo slepi ljudstvo in njegovo pozornost obrača nase, če se iz kake hiše odnaša veliko gotovi­ ne, če celo njen strop krasi obilo zlata, če se njeni sužnji odlikujejo po redki lepoti ali po krasni obleki; sreča vseh teh ljudi se kaže samo na zunaj; tisti, ki smo ga mi odtegnili ljudstvu in usodi, pa je srečen v svoji notranjosti. Kajti kar se tiče tistih, pri katerih si je zelo zaposleno uboštvo prisvojilo ime bogastva, imajo bo­ gastvo tako, kakor pravimo, da imamo mrzlico, medtem ko ima mrzlica nas. Nasprotno pravimo navadno, da se ga je lotila mrzlica. Prav tako bi morali reči, da se ga je lotilo bogastvo. Na nič drugega te ne bi spomnil rajši kakor na to, da moraš meriti vse po naravnih potrebah, samo ne misli pri tem na strasti! Sprašuješ, kaj se ti podaja na mizo, v kakšnem srebrnem priboru in kako so uglajeni sužnji, ki prinašajo jedi? Narava ne zahteva nič drugega kakor jed. Kaj? Mar zlato si čašo želiš, kadar žejen pijače zahtevaš? Kadar te lakota grudi, preziraš vse drugo, le pava in kambale ne?U9 Lakota ni častihlepna, zadovoljna je, če mine; za to, kako mine, pa se kaj malo meni. To so muke nesrečnega razkošja, ki išče, kako bi bil človek potem, ko se nasiti, še lačen, kako bi si želodec ne le napolnil, ampak natrpal, kako bi bil zopet žejen, potem ko 169

Horacij, Satire, I, 2,114-16.

538

DVAJ SETA

KNJ I GA

si je pogasil žejo s prvim napojem. Horacij tako izvrstno pove, da za žejo ni pomembno, v kakšni čaši in s kako lepo roko se podaja voda. Kajti če se ti zdi pomembno, da ti suženj z lepimi lasmi in v sijajni čaši ponuja pijačo, potem nisi žejen. Med drugim nam je narava dala še to prednost, da se nam tisto, kar je nujno potrebno, ne gnusi. Kjer pa so stvari odvečne, lahko izbiramo: to je premalo spodobno, to ni dovolj slastno, to žali moje oči. Stvarnik sveta, ki nam je predpisal zakone življenja, je skrbel za to, da smo zdravi, ne pa, da smo razsipni in da živimo v nasla­ dah. Za naše zdravje, za našo ohranitev je vse nared, kar pa nam je v naslado, se mora pridobivati s težavo in muko. Izko­ riščajmo torej to dobroto narave in mislimo na to, da narava ni z ničimer bolj poskrbela za nas kakor s tem, da brez nejevolje uživamo, kar nujno potrebujemo.

cxx. Pi s mo V tvojem pismu mrgoli raznih vprašanj, toda pri enem si se ustavil in bi ga rad rešil, namreč, kako spoznamo, kaj je dobro in krepostno. To dvoje si drugi razlagajo na več načinov, mi pa to vprašanje samo razdvojimo. Naj povem, kaj to pomeni. Dobro je po mnenju nekaterih to, kar je koristno. Tako dajejo to ime bogastvu, konju, vinu in čevlju; tolikšna malenkost je zanje dobro in tako nizkotno ga ponižujejo. Za nravno dobro imajo dejanje, kateremu ustreza pojem izpolnjevanja dolžnosti, tako na primer ljubeznivo skrb za starega očeta, podpiranje revnega prijatelja,

539

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

hrabrost v vojni, modro in preudarno glasovanje v zbornici. Mi pa pravimo, da ni dobro nič razen tega, kar je nravno dobro. Kar je nravno dobro, je v vsakem primeru dobro. Zdi se mi, da je odveč pripominjati, v čem se vse to razlikuje, ker sem o tem že večkrat govoril. Samo to naj rečem, da se nam ne zdi dobro nič, kar bi mogel kdo tudi zlorabiti. Vidiš pa, da mnogi zlorabijo bogastvo, stan, oblast. Zato se zdaj vračam k vprašanju, o katerem želiš, da bi go­ voril: kako smo najprej spoznali, kaj je dobro in nravno dobro. Tega nas narava ni mogla učiti; narava nam je dala samo seme znanja, znanja samega pa nam ni dala. Nekateri trdijo, da smo do tega vedenja prišli le po naključju. Toda ni verjetno, da bi kdo kar po golem naključju zagledal podobo kreposti. Nam se zdi, da smo prišli do tega z opazovanjem in primerjanjem dogodkov, ki se pogosto primerijo; naši menijo, da smo dobroto in nravno do­ bro spoznali po analogiji. Ker so temu izrazu latinski slovničarji dali državljanstvo, mislim, da ga ne smemo poslati nazaj v nje­ govo domovino; zato ga ne bom uporabljal kot sprejetega od zu­ naj, ampak kot naš običajni izraz. Naj razložim, kaj je to analogija. Poznali smo zdravje telesa; iz tega smo sklepali, da obstoji tudi zdravje duše. Poznali smo moči telesa, iz tega smo sklepali, da obstoji tudi moč duše. Nekatera dobra, človekoljubna in hrabra dejanja so nas presenetila, začeli smo jih občudovati kot nekaj popolnega. Z njimi so bile povezane mnoge napake, ki jih je skri­ val sijaj teh znamenitih del; vse to smo prezrli. Narava ukazuje, da moramo to, kar je vredno hvale, povečevati. Nikogar ni, ki ne bi povzdignil svoje slave više, kakor si v resnici zasluži. Iz vsega tega smo si napravili sliko, kaj je vzvišeno dobro. Fabricij

540

DVAJ SETA

KNJ I GA

je zavrnil zlato kralja Pira in je menil, da je več kot kraljestvo, če moreš zavrniti kraljevske zaklade. Isti je posvaril Pira, naj se va­ ruje pred zasedo, ko je zdravnik obljubil, da bo kralja zastrupil. Takšnega duha je bil mož, ki ga ni premagalo zlato, ki ni dovolil, da zmaga strup. Občudovali smo velikega moža, ki se ni dal za­ peljati niti kraljevim obljubam niti grožnjam zoper kralja; trdno je vztrajal pri dobrem, kar je najtežje, v vojni je ostal nedolžen, tudi do sovražnikov ni bil krivičen in se v skrajni revščini ni menil ne za bogastvo ne za strup. »Živi, Pir, zavoljo moje dobrote ter se veseli tega, kar te je doslej bolelo, namreč da se Fabricij ne da podkupiti.«170 Horacij Kokles je sam stražil na ozkem mostu in ukazal, da mu ne smejo dovoliti povratka, samo da sovražniku ubranijo pot. Vzdržal je tako dolgo, dokler se ni most podrl. Ko se je ozrl in videl, da je njegova domovina zunaj nevarnosti, je vzkliknil: »Naj pride, kdor hoče, in gre mojo pot.« In se je vrgel v globino. In v tisti deroči strugi ni bil nič manj v skrbeh, da bi rešil svoje orožje, kakor da bi si rešil življenje. In s čudovitim zmagovitim orožjem, ki ga je rešil, se je vrnil nepoškodovan, kakor da bi prišel čez most.171 Ta in podobna dejanja so nam po­ kazala podobo kreposti in vrline. Naj dodam še nekaj, kar bi se utegnilo zdeti čudno: včasih to, kar je slabo, povzdigne tisto, kar je nravno dobro, in najboljše se zasveti iz nasprotja. Kakor veš, mejijo napake na vrline, in tudi kar je propadlo in sramotno, ima z dobrim neko podobnost. Tako si zapravljivec lažnivo nadeva krinko radodarnega, čeprav je velika 170

Glej Plutarh, Pir, 20.

171 Glej Livij, II, 10.

541

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

razlika, ali zna kdo dajati ali tega ne zna ohraniti. Veliko je takih, Lucilij, ki ne podarjajo, ampak mečejo proč. Ne imenujem rado­ darnega tistega, ki ne more trpeti denarja. Nemarnost slepo po­ snema popustljivost, drznost pa hrabrost. Ta podobnost nas sili, da moramo paziti in razločevati, kaj si je sicer na videz sorodno, v resnici pa zelo različno. Če opazujemo tiste, ki so se proslavili s kakšnim odličnim dejanjem, si zabeležimo, koga je pri tem vodila velikodušnost in navdušenost. Toda ne zgolj enkrat smo našli moža, ki je bil v vojni hraber, pred sodiščem pa strahopeten, ki je uboštvo pogumno prenašal, v samoti pa je bil malodušen. Hvalili smo dejanje, moža pa smo zaničevali. Videli smo, da je bil nekdo drug do prijateljev dobrotljiv, s sovražniki zmeren, da je kot državljan zasebnik izpolnjeval svoje dolžnosti z največjo vest­ nostjo, da je bil potrpežljiv v trpljenju in moder v svojih dejanjih. Videli smo, da je s polno roko dajal, kjer je bilo treba dajati, da je bil vztrajen, kjer je bilo treba delati, in je utrujenost svojega telesa podpiral z duhom. Poleg tega je bil vedno isti in pri vsakem de­ janju sebi enak; ni ga vodil namen, da bi bil dober, ampak samo navajenost, da lahko stori nekaj, kar je prav, in da ne more storiti nečesa, kar ne bi bilo prav. Spoznali smo, da je v tem možu popol­ na krepost. To smo razdelili takole: treba je krotiti poželenje, za­ dušiti strah, videti vnaprej, kar je treba storiti, dodeliti vsakomur, kar mu gre. Tako smo si ustvarili pojme zmernosti, hrabrosti, modrosti, pravičnosti ter vsaki vrlini odkazali njeno dolžnost. Kako smo torej spoznali, kaj je krepost? To so nam pokazali njen red in dostojnost in vztrajnost in soglasje vseh njenih dejanj in njena veličina, ki prekaša vse drugo. Takoj smo spoznali tisto bla­ ženo življenje, ki neovirano teče, kakor ga je volja. Kako smo torej

542

D V A | S ETA

K N ) I G A

spoznali vse to? Takole: popoln mož, ki je dosegel krepost, nikoli ni preklinjal usode, nikoli ni nevoljno sprejel, kar mu je bilo uso­ jeno. Ker se je imel za občana in vojaka vesoljnega sveta, je prevzel napore, kakor da mu je bilo ukazano. Naj ga je zadelo karkoli, tega ni zavračal kot zlo in nekaj, kar je golo naključje, ampak je to sprejel kot odmerjeno in prisojeno. »Kakršno že koli je,« je rekel, »to moram izpolniti. Če je težko in trdo, se moram prav zaradi tega še bolj potruditi.« Nujno se je moral pokazati velikega, kdor ni nikoli vzdihoval nad svojo trdo usodo; mnogim je nudil jasno podobo o sebi, zasijal je kakor luč v temi in zbudil splošno pozor­ nost, ker je bil miren in pohleven, enako tudi ravnodušen pri vsem, kar je človeško in božansko. Imel je popolno dušo, ki se je povzpela do najvišje višine, ki ji je bila dosegljiva in nad katero ni nič razen božjega duha, iz katerega se je nekaj izlilo tudi v te člo­ veške prsi; te niso nikoli bolj božje kakor tedaj, kadar mislijo na svojo umrljivost ter se zavedajo, da je človek rojen za to, da bi umrl, in da naše telo ni dom, marveč samo prenočišče, in sicer le kratkotrajno prenočišče, ki ga moramo zapustiti, kakor hitro vidi­ mo, da smo gostitelju nadležni. Največji dokaz, moj Lucilij, da je duša višjega izvora, je to, da se ji njeno sedanje bivališče zdi nizkotno in pretesno ter se ga ne boji zapustiti. Kajti kdor se spominja, od kod je prišel, tudi ve, kam želi iti. Ali ne vidimo, koliko nadlog nas muči, kako malo nam prija tole telo? Tožimo zdaj zaradi glavobola in prebavnih motenj, zdaj zaradi bolečin v prsih in grlu; enkrat trpimo zaradi živcev, drugič zaradi nog; zdaj nas muči driska, zdaj nahod, vča­ sih imamo premalo krvi in drugič preveč; od vseh strani smo napadeni. Tako se navadno godi tistim, ki prebivajo v tuji hiši.

543

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Toda čeprav nam je odmerjeno tako krhko telo, so vendar naši načrti preračunani na večnost; in ves čas, do katerega se lahko podaljša človeško življenje, živimo le v upanju; z nobenim denar­ jem, z nobeno silo in močjo nismo zadovoljni. Kaj more biti bolj sramotno, bolj neumno? Nič ne zadostuje ljudem, ki bodo mo­ rali umreti, ki celo že umirajo. Kajti vsak dan smo bliže koncu in vsaka ura nas potiska tja, od koder bomo morali pasti. Glej, kako zaslepljen je naš duh! To, o čemer pravim, da se bo zgodilo, se godi zdaj in se je večidel že zgodilo, kajti čas, ki smo ga preživeli, je že tam, kjer je bil, še preden smo ga preživeli. Ni pa prav, da se bojimo zadnjega dneva, ker vsak dan prispeva k smrti. Tisti korak, pri katerem se zgrudimo, nas ne utrudi, ampak nam le pokaže našo utrujenost. Zadnji dan pride ob smrti, vsak drug pa nas smrti približuje. Smrt nas le popada, a nas ne zgrabi. Zato si velik duh, ki se zaveda svoje boljše narave, sicer prizadeva, da bi se častno in vrlo obdržal na odkazanem mestu, vendar si tega, kar ga obdaja, ne prisvaja, ampak to uporablja kakor tujec, ki hiti mimo, uporablja to kot nekaj, kar mu je dano na posodo. Ko gledamo tako stanovitnega moža, zakaj ne bi videli v njem podobe nenavadne narave. To, kar je vedno enako res­ nično, je trajno, kar pa je zlagano, se ne drži dolgo. Nekateri so izmenoma Vatiniji in Katoni, in kmalu se jim Kurij zazdi premalo strog, Fabricij pa premalo ubog, Tuberon premalo varčen in z malim zadovoljen; zdaj govorijo o Licinovem bogastvu, o Apicijevih bogatih gostijah, zdaj o Mecenatovi razsipnosti. Najboljši dokaz za slabo razpoloženje duše sta njena neodločnost in neprestano omahovanje med namišljenimi vrlinami in ljubeznijo do napak in grehot.

544

DVAJ S ETA

KNJ I GA

V hiši imel je pogosto jih dvesto, včasih le sužnjev deset. Govori zdaj o kraljih, tetrarhih, vzvišenih temah, zdaj reče: »Daj mi trinožnik in čašo čiste soli in plahto, najsi robato, da greje me v mrazu.« Daj mu milijon; ko teden bo mimo, ta skromnež preprosti, srečen le z malim, niti beliča ne bo v predalih svojih imel.'72 Mnogi so taki, kakšen je tale, ki ga opisuje Horacij Flak: nikoli isti, nikoli sebi podoben, vedno v kakem nasprotju. Sem rekel mnogi? Skoraj vsi. Ni človeka, ki ne bi vsak dan spreminjal svojih načrtov in želja; zdaj bi imel soprogo, zdaj prijateljico; zdaj bi rad bil kralj, zdaj skuša spet vsakega sužnja prekositi s svojo ustrežljivostjo in podložnostjo; zdaj se tako napihuje, da zbuja zavist, zdaj se spet tako poniža, da je nižji kot tisti, ki se že zares valjajo na tleh; zdaj razsiplje denar, zdaj ga grabi. Po­ manjkanje razuma se najbolj kaže, če je človek vselej drugačen, in, kar je po mojem mnenju najbolj sramotno, če ni sebi enak. Misli si, da je nekaj velikega predstavljati samo enega človeka. Toda edinole modrijan predstavlja le enega, mi drugi pa imamo mnogo obrazov. Zdaj se ti bodo zdeli varčni in zmerni, zdaj spet zapravljivi in nečimrni. Večkrat zamenjamo masko in si nadenemo takšno, ki je nasprotna tisti, ki smo jo sneli. Zato zahtevaj od sebe, da boš do konca tak, kakršen si bil spočetka. Stori, da te bodo lahko hvalili, če ne, pa da te bodo vsaj spoznali. Glede marsikoga, ki si ga še včeraj videl, lahko po pravici rečeš: »Kdo je to?« Tako zelo se je spremenil. 172 Horacij, Satire, I, 3,11-17. 545

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

CXXI. Pis m o Vem, da se boš prepiral z menoj, ko ti bom predstavil da­ našnje malenkostno vprašanje, s katerim sem se dovolj dolgo ukvarjal. Kajti znova boš vzkliknil: »Kaj se to tiče nravi?« Ti le vzklikaj, jaz pa ti bom najprej postavil nasproti druge može, s katerimi se prepiraj, na primer Pozejdonija in Arhidema (ta dva naj zadene tvoja sodba), potem pa ti povedal tole: vse, kar se tiče nravi, ne dela dobrih nravi. Nekaj se tiče človekove prehra­ ne, nekaj telesne vaje, nekaj obleke, nekaj pouka, nekaj zabave. Vse pa se tiče človeka, tudi če ga vse ne stori boljšega. Nravi se tiče tako eno ko drugo, ampak vsako drugače. Nekaj jih izboljša in uredi, nekaj pa raziskuje njihovo naravo in njihov izvor. Ali meniš, da če raziskujem, zakaj je narava ustvarila človeka in ga cenila bolj kakor druga živa bitja, puščam pri tem nravi docela ob strani? To je napak. Kako moreš namreč vedeti, kakšne nravi so potrebne, če ne raziščeš, kaj je za človeka najboljše, če ne pogledaš v njegovo naravo? Kaj moraš delati in kaj opuščati, boš spoznal šele, ko se boš naučil, kaj dolguješ svoji naravi. »Rad bi se naučil,« praviš, »kako zmanjšati želje in strah. Odvze­ mi mi praznoverje; nauči me, da je sreča nezanesljiva in nič­ vredna, da se ji zlahka prida še tisti en zlog.«173Rad bom ustregel tvoji želji: kreposti bom spodbujal, grehote pa bičal. Naj le kdo reče, da pretiravam in ne poznam mere v tem pogledu: ne bom ' 73

Zlog ne- besedi sreča (nesreča), v latinščini in- besedi felicitas.

546

D V A|S ET A KNJ I GA

prenehal preganjati malopridnosti ter krotiti podivjanih strasti, zatirati naslade, ki se končujejo z bolečino, in se upirati željam. In zakaj ne? Ker smo si želeli največja zla; iz naše hvaležnosti za to pa nastane vse, kar potem zahteva tolažilne besede. Medtem mi dovoli, da raziščem tisto, kar se zdi nekoliko oddaljeno od predmeta. Spraševali smo se, ali se vse živali za­ vedajo svojega telesnega ustroja. Da se tega zavedajo, se najbolj vidi iz tega, da svoje ude gibljejo spretno in z lahkoto, kakor da jih je kdo tega naučil. Vsako bitje ima neko lastno spretnost. Umetnik z lahkoto uporablja svoje orodje, krmar zna obračati krmilo, slikar hitro razločuje mnoge in raznolike barve, ki si jih je pripravil, da more svoj predmet natanko prikazati, ter se z očesom in z roko poslužuje barvnega voska. Prav tako je žival gibčna in sposobna, da uporablja svoje telo za vse. Navajeni smo občudovati plesalce, ker je njihova roka pripravljena, da nam naznačuje predmete in čustva ter s kretnjami dosega hitrost besed. To daje enim umetnost, drugim narava. Nikomur ni težko gibati svojih udov, nikogar nič ne ovira, da bi mogel uporabljati svoje telo. Kar je za to rojeno, dela tako, kakor mu je dala na­ rava. S tem znanjem se je rodilo; poučeno pride na svet. »Živali,« pravijo, »so tako spretne v rabi svojih udov zato, ker bi, če bi se gibale drugače, občutile bolečino. Zato so, kot pravite vi, prisiljene tako delati, in pri tem jih ne vodi volja, ampak strah.« To je napak; telesa so namreč počasna, kadar jih priganja nujnost, hitra so le, če se gibljejo prostovoljno. K temu jih ne priganja strah pred bolečino, saj se trudijo naravno gibati kljub bolečini. Tako je pri otroku, ki se trudi, da bi stal, in se navaja hoditi: brž ko začne preizkušati svoje moči, pade in jokaje

547

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

pogosto ne vstane prej, dokler se ob bolečini ne izuri za to, kar narava od njega zahteva. Če se nekatere živali, ki imajo hrbet pokrit s trdo lupino, prevrnejo, se tako dolgo zvijajo ter iztezajo noge kvišku in v stran, dokler ne pridejo spet v svoj naravni položaj. Nobenih bolečin ne čuti želva, če leži na hrbtu, pa je vendarle nemirna, ker si želi svoj naravni položaj, in se ne pre­ neha truditi in premetavati, dokler se spet ne postavi na noge. Vse živali se torej zavedajo svojega telesnega ustroja in zato tako lahko gibljejo in uporabljajo svoje ude. Za to, da so prišle s tem znanjem na svet, nimamo boljšega dokaza, kakor je ta, da je vsaka žival spretna v uporabi svojega telesa. »Po vaših naukih,« pravijo oni, »je telesni ustroj tista gibalna sila duše, ki je v nekem določenem odnosu do telesa. Kako naj otrok razume to zmedeno razlago, ki jo vi komaj lahko pojasni­ te? Vse živali bi morale priti na svet kot dialektiki, da bi razu­ mele te pojme, ki so celo večini mož, ki nosijo togo, nejasni.« Tvoj ugovor bi bil pravilen, ko bi jaz trdil, da živali razumejo pojem ustroj, ne pa ustroja samega. Naravo laže razumemo, kakor jo razložimo. Zato tisti otrok ne ve, kaj je ustroj, svoj ustroj pa pozna. In ne ve, kaj je bitje, čuti pa, da je bitje on sam. Poleg tega pozna ustroj le površno in nejasno. Tudi mi vemo, da imamo dušo; kaj pa je duša, kje je, kakšna je ali od kod, ne vemo. Kakor smo mi prejeli zavest naše duše, ne da bi poznali njeno naravo in njeno bivališče, tako so prejele tudi vse živali zavest svojega obstanka. Kajti tega se morajo zavedati, kakor se zavedajo drugih stvari. Nujno je, da se zavedajo tega, čemur se pokoravajo in kar nad njimi vlada. Vsak izmed nas spoznava, da je nekaj, kar nas naganja; ne ve pa, kaj je to. In prav tako ve,

548

DVAJ SETA

KNJ I GA

da je v njem neko stremljenje, ne ve pa, kaj je to in od kod. Tako se tudi otroci in živali zavedajo tega, kar je v njih najpoglavit­ nejše, a ta zavest ni dovolj jasna in očitna. »Vi trdite,« ugovarjajo, »da skuša vsako živo bitje najprej ohraniti svoj telesni ustroj. Ustroj človeka pa je razumen in zato se skuša ohraniti ne kot žival, ampak kot razumno bitje. Kajti človek si je drag toliko, kolikor je človek. Kako naj torej otrok skuša ohraniti razumen ustroj, ko še ni razumen?« Vsaka starost ima svoj ustroj, drugačnega otrok, drugačnega deček, drugačne­ ga starec. Vsi skušajo ohraniti tistega, v katerem so. Otrok nima zob; ta svoj ustroj skuša ohraniti. Zrastejo mu zobje, ta ustroj skuša ohraniti. Saj ima tudi rastlina, ki se razvija za posevek in za plod, drugačen ustroj, dokler je nežna in komaj moli iz brazde, kakor potem, ko se okrepi in stoji kakor bilka, ki lahko nosi svojo težo, drugačnega pa, ko ji klas porumeni in dozori za skedenj. V vsakem stanju se drži in se mu prilagaja. Naj je starost otroka, dečka, mladeniča, starca še tako različna, sem vendar isti, ki sem bil otrok in deček in mladenič. Prav tako, kakor je ustroj vsakogar podvržen spremembi, ostane vendar težnja za ohranitvijo stanja vedno ista. Kajti narava mi ne priporoča dečka ali mladeniča ali starca, ampak le mene. Otrok torej skuša ohra­ niti tisti ustroj, ki ga ima kot otrok, ne tistega, ki ga bo imel kot mladenič. Kajti če mu ostane še kaj več kakor to, kar bo morda še dosegel, je vendar tudi to, v čemer se rodi, prav tako ustrezno naravi. Žival skuša najprej ohraniti sebe. Ali iščem naslado? Za koga? Zase. Torej skrbim zase. Bolečini se izogibljem: komu v prid? Sebi; torej zase skrbim. Če vse delam zato, ker skrbim zase, je skrb zase prva. Tako je tudi pri vseh živalih; to se jim ne

549

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

vcepi, ampak jim je že prirojeno. Narava rodi svoje mladiče in skrbi zanje, ne meče jih proč od sebe. In ker je varstvo iz bližine najbolj zanesljivo, zaupa vsakega sebi. Zato vedo tudi nežne živali, ki se rodijo iz materinega telesa ali kako drugače zagle­ dajo dnevno luč, kaj jim je nevarno, in se ogibljejo temu, kar prinaša smrt. Celo sence, ki jo mečejo mimo leteče ptice roparice, se živali bojijo. Nobena žival ne stopi v življenje brez strahu pred smrtjo. »Kako je mogoče,« pravijo, »da žival, ko pride na svet, že ve, kaj ji koristi ali je zanjo smrtno nevarno?« Prvič je vpra­ šanje, ali to vedo, in ne, kako vedo. Da pa nekaj vedo, je jasno iz tega, da ne delajo ničesar, česar niso spoznale. Kako je to, da se kokoš ne izogiblje pavu in goski, pač pa kragulju, ki je dosti manjši ter ga niti ne pozna? Zakaj se piščeta bojijo mačke, psa pa ne? Jasno je, da je v njih znanje o tem, kar bi utegnilo škodovati, znanje, ki si ga niso pridobila iz skušnje, kajti op­ rezna so že, še preden morejo to izkusiti. Dalje - da ne boš mislil, da je to naključje - , niti se ne bojijo ničesar drugega kakor tega, česar se morajo bati, niti nikoli ne pozabijo na to previdnost in pazljivost; vse so si enake v tem, da bežijo pred vsem, kar je pogubno. Razen tega živali ne postanejo med življenjem bolj boječe. Iz tega izhaja, da jih o vsem tem ne pouči izkušnja, ampak da delajo tako iz ljubezni do svoje bla­ ginje. Kar jih uči izkušnja, je počasno in različno, kar pa jim je prirojeno, je vsem enako in takojšnje. Če pa želiš, ti povem, kako skuša vsaka žival spoznati, kaj ji je škodljivo in pogubno. Žival čuti, da je iz mesa. Zato spozna, kaj je tisto, s čimer se da meso rezati, peči, zdrobiti in zmečkati, in katere živali imajo

550

DVAJ SETA

KNJ I GA

takšno orožje, da lahko škodujejo; take živali ima za sovražni­ ke. Vsaka žival skuša ohraniti svojo blaginjo, zato teži za tem, kar ji koristi in pomaga, ter se boji vsega, kar ji je škodljivo. Naravna je težnja za koristnim, naraven je odpor pred vsem, kar škoduje. Brez vsakega premišljanja, ki bi to zapovedovalo, brez slehernega namena se godi, kar zahteva narava. Ne vidiš, kako pametno gradijo čebele svoja domovja? Kako so složne pri prevzemanju med seboj razdeljenega dela? Ali ne vidiš, kako neposnemljiva je za vsakega smrtnika pajčevina, koliko dela zahteva urejanje niti, ko je treba vleči ene v ravnih črtah, da so v podporo celoti, druge pa morajo teči v krogu, najprej tesno druga ob drugi, potem pa daleč druga od druge, da se zapletejo v mrežo manjše živalice in se tako ujamejo? Ta umet­ nost se rodi z živaljo in se ne da priučiti. Zato ni nobena žival bolj učena od druge. Videl boš, da je pajčevina povsod enaka, in prav tako boš videl, da so luknjice v satovju povsod enake. Negotovo in neenako je vse, kar uči umetnost; enako je le to, kar je dar narave. Narava je dala živalim predvsem skrb zase in potrebno spretnost za to. Zaradi tega se začnejo hkrati učiti in živeti. Nič se ne čudimo, če se rodijo s tem, brez česar bi se rodile zaman. Prvo, kar jim je dala narava, je to, da težijo za tem, da bi se obdržale, in da vztrajajo v ljubezni do samih sebe. Ne bi si mogle ohraniti svoje blaginje, ko ne bi hotele. In to samo po sebi ne bi bilo koristno, toda brez tega jim tudi ne bi nič koristilo. Ampak ne boš videl živali, ki bi se omalo­ važevala ali zanemarjala. Tudi neme in neumne živali znajo živeti, čeprav so v vsem drugem nemarne. Videl boš, da tiste, ki nič ne koristijo drugim, skrbijo zase.

551

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

CXXII. Pi s mo Škoda je dneva; nekoliko se je že odmaknil, a vendar le toliko, da ima še dovolj časa, kdor vstane tako rekoč z dnevom, če hoče izpolniti svoje dolžnosti in storiti še kaj dobrega, kdor ga pričakuje, da bi ob prvem svitu pozdravil svoje pokrovitelje. Sramotno je, če kdo še napol spi, kadar je sonce že visoko, in se prebuja komaj sredi dneva. Mnogim pa je še to prezgodaj. So ljudje, ki prevračajo dolžnosti dneva in noči ter ne odprejo oči, pijanih še od včerajšnjega popivanja, dokler ne pade noč. Kakor je pri onih, o katerih pravi Vergilij, da jih je narava skrila in postavila na nasprotno stran, tako, da kadar že dahnejo v nas zasopeni Sonca konjiči, onim prinaša šele večerna zarja svetlobo,174 je pri teh vse nasprotno v življenju, ne pa tam, kjer živijo. Protinožci175 so v istem mestu in, kakor pravi Mark Katon, še nikoli niso videli vzhajati in zahajati sonca. Ali misliš, da ti vedo, kako je treba živeti, ko ne vedo niti, kdaj? In ti ljudje se bojijo smrti, v katero so se živi zakopali tako nesrečno kakor ponočne ptice, ki najavljajo samo nesrečo. Tudi če preživljajo svojo temo pri vinu in lepo namaziljeni, prebijajo ves čas svoje zblojene nočne 174

Georgika, 1,250-1.

175

Lat. antipodes.

552

DVAJ SETA

KNJ I GA

straže z gostijami, se ne gostijo, ampak opravljajo pogrebne daritve. Mrtvim se zadušnica vsekakor bere podnevi. Toda, pri Herkulu, dejavnemu je vsak dan prekratek. Raztegnimo svoje življenje: namen in vsebina življenja je dejavnost. Noči dajmo ožje meje, nekaj od nje naj se prenese na dan. Ptice, ki jih pri­ pravljamo za gostijo, držimo v temi, da bi se laže odebelile, ko se ne gibljejo; tako se pri živalih, ki ležijo brez vsakega delovanja svojih moči, leno telo odebeli in se v njih kopiči nekoristna mast. Tako je tudi s telesi tistih, ki so se predali temi. Kajti njihova polt je bolj sumljiva kakor polt tistih, ki so bledi od bolezni. Oslabeli in onemogli so in že na živih je videti odmrlo meso. Vendar pa bi rekel, da je to zlo pri njih še najmanjše. Koliko večja je šele tema v duši! Tak človek je odrevenel, omračen, še slepim zavida. Kdo je kdaj imel oči zato, da bi gledal temo? Sprašuješ, kako pride ta spačenost v dušo, da se odvrača od dneva in odlaga vse življenje v noč? Vse napake in grehote se borijo proti naravi, vse zapuščajo zakoniti red. Cilj razkošja je veseliti se pokvarjenosti in ne samo zaiti s prave poti, ampak se od nje tudi čimbolj oddaljiti, slednjič pa pristati docela na nasprotni strani. Mar se ti ne zdi nenaravno življenje tistih, ki pijejo vino na lačen želodec, ga sprejemajo v prazne žile ter se pijani vračajo h kosilu? Pogosto pa vidimo to grehoto pri mla­ deničih med urjenjem svojih telesnih moči; tako rekoč na pragu kopališča popivajo med nagimi; da, pijejo zato, da bi si dali ob­ risati znoj, ki ga spodbuja obilno pitje močnih pijač. Piti po ko­ silu ali po večerji je splošna navada. To delajo kmečki gospodarji, ki niti ne poznajo prave naslade. Prija jim čisto vino, ki ne plava na jedi, ki gre naravnost v živce; človeku godi pijanost, ki pride

553

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i li j u

v prazno. Mar se ti ne zdi nenaravno življenje tistih, ki si z ženskami izmenjavajo obleko? Mar ni nenaravno življenje tistih, ki bi bili radi še v zreli starosti taki, kakršni so bili v deških letih? Kaj more biti bolj kruto ali žalostno? Ali deček noče nikoli po­ stati mož zato, da bi lahko dolgo služil v pohoti drugemu možu? Ali ga niti starost ne bo obvarovala pred to sramoto, pred ka­ tero bi ga moral obvarovati njegov spol? Mar ni nenaravno življenje tistih, ki pozimi zahtevajo rože ter z mlačno vodo in s spretnim posnemanjem toplote s silo vzgojijo lilijo, pomladno cvetlico, v najhujšem mrazu? Mar ni nenaravno življenje tistih, ki si delajo sadovnjake na visokih stolpih? In tistih, katerih go­ zdovi se majejo na strehah in zatrepih hiš, kamor se zakoreninijo, ko bi mogle segati do tja komaj njihove krošnje? Mar ni nena­ ravno življenje tistih, ki polagajo temelje za tople kopeli v morje in mislijo, da plavanje ne bo prijetno, če se v ogreto vodo ne bo zaletaval vihar? Čeprav so sklenili, da bodo vse delali proti naravi, pa se nazadnje popolnoma oddaljijo od nje. »Dan je: čas je za spanje. Čas počitka je: zdaj urimo svoje telo, zdaj se gibljimo od kraja do kraja, zdaj opolnoči kosimo. Že se bliža dnevna svet­ loba: zdaj je čas za večerjo. Ni treba ravnati kakor drhal; po­ niževalno je živeti po uhojenih ljudskih navadah. Ne marajmo za dni, kakršne preživlja ljudstvo; nam naj napoči posebno in lastno jutro.« Taki ljudje so po mojem mnenju kakor mrliči. Kajti koliko se razlikuje njihovo življenje od pogreba, in sicer žalost­ nega, saj živijo ob plamenicah in voščenih svečah? Spominjam se, da so mnogi ljudje tako živeli, med njimi tudi bivši pretor Acilij Buta. Potem ko je zapravil velikansko premoženje, je tožil cesarju Tiberiju zaradi svojega uboštva, pa 554

DVAJ S ETA

KNJ I GA

mu je Tiberij rekel: »Prepozno si se zbudil.« Montan Julij, še kolikor toliko znosni pesnik, ki je bil znan zaradi prijateljstva s Tiberijem, pa tudi zaradi tega, ker se je to prijateljstvo ohladilo, je recitiral pesem. Posebno rad je opeval vzhajajoče in zahajajoče sonce. Zato je Nata Pinarij, ki ni maral, da bi kdo ves dan re­ citiral, kako sonce vzhaja in zahaja, pripomnil: »Nikoli ne morem biti bolj ustrežljiv: pripravljen sem, da ga poslušam od vzhoda do zahoda. Prebral je tele verze: Feb že začenja pošiljati svoje žareče plamene, jutranja zarja rdeči se na nebu; žalostno leta lastovka vsenaokrog, da prinesla bi hrane mladičem, lačni so že in cvrčijo; in ona se vrača iznova, zopet prinese jim hrano in z nežnim jo kljunom podaja lačnežem malim, ki čakajo nanjo. Tedaj je Var, rimski vitez, spremljevalec Marka Vinicija, prijatelj dobrih obedov, ki si jih je priskrboval z zlobnim jezikom, za­ klical: »Zdaj začenja Buta spati.« Brž nato pa je oni spet recitiral: Že so pastirji segnali živino v navajene hleve, že je na zemlji, ki drema, povsod le molk in tišina. Zdajci je rekel isti Var: »Kaj praviš? Ali je že noč? Pojdem k Buti, da mu voščim dobro jutro.« Nič ni bilo bolj znano kakor ta njegov način življenja, ki ga je živel docela narobe; in kakor sem že rekel, so tako živeli v tistem času tudi mnogi drugi. Vendar nekateri ne živijo tako, ker bi mislili, 555

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

da ima noč nekaj prijetnega na sebi, ampak ker jim ni všeč, kar jim nudi narava, ker je dan nadležen slabi vesti in ker tisti, ki poželi vse, kar kupi drago, toda odklanja vse, kar je poceni, zavrača tudi luč, ki jo ima zastonj. Poleg tega si ljudje, ki živijo v razkošju, želijo, da bi se o njihovem življenju, dokler traja, mnogo govorilo; menijo, da je njihov trud zaman, če se o tem molči. Zato delajo zmerom tako, da bi se govorilo o njih. Mnogi zapravljajo svoje imetje, mnogi imajo ljubice. In da si med temi mnogimi pridobiš ime, moraš delati ne le to, kar je razkošno in potratno, ampak to, kar zbuja pozornost. V mestu, ki je tako zaposleno, navaden nepridiprav ne pride ljudem v zobe. Slišal sem pripovedovati Pedona Albinovana (bil pa je odličen blebetač), da je stanoval nad hišo Seksta Papinija. Ta je bil eden tistih mračnjakov, ki se bojijo svetlobe. »Slišim,« je pripovedoval Pedon, »pokati biče ob tretji nočni uri. Vprašam, kaj je. Rečejo mi, da sprejema račune. Ob šestih slišim vpitje. Vprašam, kaj je to. Rečejo mi, da si uri glas. Okrog osmih vprašam, kaj pomeni tisto drdranje koles. Rečejo, da se namerava odpeljati. Okoli svita slišim tekanje sem in tja, klice dečkov, natakarjev in kuharjev. Vprašam, kaj je to; rečejo, da je gospodar pravkar prišel iz kopeli in da zahteva medico in pšenično juho. Ali je njegov obed trajal dlje kakor njegov dan? Nikakor; živel je namreč zelo varčno; uporabljal je samo noč.« Zato je, mislim, rekel, ko so ga nekateri imenovali skopuha in stiskača: »Lahko ga imenujete tudi pri luči živečega.« Ne smeš se čuditi, če najdeš takšne nenavadne grehote. Te so zelo različne, imajo nešteto oblik, ni jih mogoče zajeti v eni sami. Prizadevanje za dobro in pravo je preprosto in enostavno, prizadevanje za slabo pa je mnogoterno in vselej drugačno.

556

DVAJ S ETA

KNJ I GA

Enako je z nravmi: pri tistih, ki se ravnajo po naravi, so lahke in neprisiljene ter z le malenkostnimi razlikami, tisti pa, ki ne živijo v skladu z naravo, so z vsem in tudi sami s seboj navzkriž. Vendar se mi zdi glavni vzrok te bolezni zavračanje splošnega načina življenja. Kakor se od drugih razlikujejo po obleki, po izbranih obedih, po gizdavih vozilih, tako si hočejo drugače in docela po svoje razdeliti tudi čas. Nočejo grešiti kakor navadni ljudje, ker vedo, da je plačilo za njihove grehe sramota. Sramoto iščejo vsi tisti, ki tako rekoč ritensko živijo. Zato moramo, moj Lucilij, ostati na poti, ki jo je predpisala narava, in se ne smemo oddaljiti od nje. Človeku, ki živi v skladu z naravo, je vse lahko in brez ovir, kdor pa ravna zoper njo, ne živi nič drugače kakor tisti, ki veslajo proti toku.

CXXIII. Pismo Po bolj težavnem kakor dolgem potovanju sem pozno ponoči prispel na svoje posestvo v Albi. Tu nimam pripravljenega niče­ sar razen sebe. Ležem utrujen na posteljo ter se ne menim za za­ mudo kuharja in peka. Sam s seboj namreč govorim ravno o tem, kako ni nič težavno, če si tega ne ženeš k srcu, kako ni nič vre­ dno jeze, da si tega le sam ne poslabšaš z jezo. Moj pek nima kruha, ima ga pa moj oskrbnik, moj hišnik in zakupnik. »To je slab kruh,« praviš. Počakaj, postal bo dober. Tudi ta kruh bo lakota spremenila v okusen pšenični kruh, zato ne jejmo prej, preden nam tako ne ukaže lakota. Čakal bom torej in ne bom jedel prej,

557

P i s m a p r i i a t e l i u Lu c i l i i u

preden ne bom opazil, da imam dober kruh, ali preden ne bom nehal prezirati slabega. Treba se je privaditi malemu. Veliko te­ žav kraja in časa zadene tudi bogate in premožne, ki nam od­ rekajo to, kar si želimo. Nihče ne more imeti vsega, česar si po­ želi, a vsakdo more ne želeti si, česar nima, in biti vesel tega, kar mu je dano. Velike svobode je deležen, kdor ima nerazvajen želo­ dec in prenese tudi slabo ravnanje z njim. Ne morem preceniti, kolikšno ugodje občutim ob tem, da se je moja utrujenost nava­ dila sama nase. Ne potrebujem maserjev ne kopeli ne česarkoli drugega za zdravilo, potrebujem edinole čas. Kajti kar je po­ vzročil napor, odpravi počitek. Tale obed, pa naj bo še tako skro­ men, mi bo prijetnejši kakor slavnostna pojedina. Nagloma sem preizkusil svojega duha, in ta preizkušnja je bolj preprosta in prava. Kajti če se človek pripravi ter sklene, da bo potrpežljiv, tako še ne pokaže, kako močan in trden je v resnici. Najzaneslji­ vejši so dokazi brez priprave, če človek ne pogleda težave samo ravnodušno, ampak tudi mirno in hladnokrvno; če se človek ne razvnema in ne prepira, če si to, kar bi moral dobiti, sam nado­ mesti s tem, da ničesar ne pogreša, in si reče, da nekaj ne ustreza njegovi navadi, da pa njegovi lastni osebi nič ne manjka. Kako odvečne so mnoge stvari, ne opazimo prej, dokler jih ne začne primanjkovati. Kajti uporabljali smo jih ne zato, ker smo morali, marveč ker smo jih imeli. Koliko stvari si nabavimo samo zato, ker so si jih nabavili drugi in ker jih vidimo pri večini ljudi! Eden od vzrokov naših tegob je tudi to, da živimo in se ravna­ mo po zgledih in nas ne vodi razum, ampak navada. Kar delajo le redki, nočemo posnemati, a brž ko začnejo to isto delati mnogi, jim sledimo, kakor da bi bilo boljše zato, ker je pogostejše.

558

DVAJ SETA

KNJ I GA

Kakor hitro preide zmota v splošno navado, jo sprejmemo kot nekaj pravilnega. Danes že vsi potujejo tako, da pred njimi jezdi­ jo numidijski konjeniki in jih spremlja četa tekačev; sramotno je zanje, če nimajo ljudi, da pahnejo druge s poti in dvigujoč obla­ ke prahu naznanjajo prihod uglednega moža. Vsi že imajo mez­ ge, da jim nosijo kristalne, porcelanaste in z roko velikih umet­ nikov cizelirane posode; sram jih je imeti samo takšno prtljago, ki brez nevarnosti prenese tresenje in premetavanje. Mladi sužnji spremljevalci imajo namaziljene obraze, da jim sonce ali mraz ne poškoduje nežne kože; sramota, da v spremstvu dečkov ni nikogar, čigar zdrava polt ne zahteva nekakšnih zdravil. Razgovorom z vsemi temi ljudmi se je treba izogibati. Ti učijo grehot ter jih prenašajo iz enega v drug kraj. Nekoč so za najslabše veljali ljudje, ki prenašajo naokrog besede drugih; a so tudi taki, ki prenašajo grehote. Pogovor z njimi zelo škoduje, pa četudi ne takoj, vendar pušča svoje seme v duši, in ko se že oddaljimo od njih, gre za nami neko zlo, ki šele pozneje vzklije. Kakor tisti, ki so poslušali koncert, še vedno nosijo v ušesih sladke melodije, ki zadržujejo misli in jim ne pustijo, da bi se usmerile na kaj resnega, tako nam še potem, ko jih ne slišimo več, ostajajo in se lepijo v spomin tudi govori prilizovalcev in tistih, ki hvalijo grehote. Ni lahko pregnati sladkih melodij iz duše; spremljajo nas in trajajo ter se v presledkih zopet vračajo. Zato moramo zakleniti svoja ušesa pred zlobnimi govori, in sicer že pred prvimi. Kajti brž ko se začnejo in najdejo vstop v dušo, postajajo čedalje predrznejši. Nazadnje pridemo tako daleč, da slišimo besede: »Krepost, filozofija in pravičnost so prazno bese­ dičenje: edina sreča je dobro živeti, to se pravi zavedati, da

559

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

smo umrljivi. Dnevi tečejo in življenje nezadržno mineva. Zakaj še pomišljamo? Kaj pomaga, če smo modri in starosti, ki ne bo vedno sposobna uživati, že zdaj, ko to more in si želi, predpisu­ jemo zmernost; zakaj prehitevamo smrt in se že zdaj odrekamo temu, kar nam bo ugrabila? Nimaš prijateljice, nimaš dečka, ki bi bil ljubosumen na tvojo ljubico. V vsak dan se prebudiš trezen; obeduješ tako, kakor da boš moral očetu nekoč izstaviti račun; to ni življenje, to je opazovanje življenja drugih. Kakšna neumnost skrbeti za premoženje svojega dediča in se vsemu odrekati, da ti bogata dediščina iz prijatelja naredi sovražnika! Kajti več ko bo dobil, bolj se bo veselil tvoje smrti. Za tiste čemerneže in domišljavce, ki strogo ocenjujejo življenje drugih in so sovražniki lastnega življenja, ki bi bili radi javni učitelji in vzgojitelji, se nikar ne meni ter ne dajaj dobremu glasu prednosti pred dobrim življenjem.« Takih glasov se je treba izogibati prav tako kakor tistih, mimo katerih Odisej ne bi plul, ko ne bi bil privezan. Enako moč imajo, odtegujejo se od domovine, od staršev, od prijateljev, od kreposti ter povzročajo, da se nesrečni ljudje nikoli ne morejo iznebiti sramotnega življenja. Koliko bolje je hoditi po pravi poti in prispeti tako daleč, da je prijetno le tisto, kar je nravno dobro in pošteno. To bomo mogli doseči, če bomo vedeli, da sta dve vrsti stvari, ki nas ali vabijo ali pa so nam zoprne. Vabijo pa nas bogastvo, naslade, lepota, častilakomnost ter vse drugo, kar se nam dobrika in nam ugaja. Zoprni pa so nam napori, smrt, bolečina, sramota in preskromno življenje. Torej se moramo uriti, da se teh ne bomo bali in ne koprneli po onih. Bojevati se moramo proti vsemu in za vse, se umikati pred tistim, kar nas vabi, in se upirati vsemu, kar nam je sovražno.

560

DVAJ SETA

KNJ I GA

Ne vidiš, kako drugačni so ljudje, ki se vzpenjajo, od tistih, ki se spuščajo navzdol? Kdor gre navzdol, upogiblje telo nazaj, kdor gre navzgor, se sklanja naprej. Kajti nagibati se pri hoji navzdol s svojo težo naprej, pri hoji navzgor pa se zlekati nazaj, pomeni, moj Lucilij, grešiti. V naslade se hodi navzdol, k temu, kar je težko in trdo, pa navzgor. V tem primeru moramo svoje telo spodbadati in priganjati, v onem pa zadrževati. Ali misliš, da želim s tem povedati, da so za naša ušesa pogubni samo tisti, ki hvalijo naslado in nam polagajo na srce bolečine in strah pred njimi kot nekaj samo po sebi strašnega? Mislim, da nam škodujejo tudi tisti, ki nas na videz v skladu s stoičnimi nauki spodbujajo k zablodam. Kajti takole jih slišimo blebetati: samo modrijan in učenjak zna in more ljubiti. »Edinole modrijan je vešč te umetnosti; modrijan je najbolj izkušen v družnem popivanju in gostijah. Poglejmo, do katere starosti se smejo ljubiti mladeniči.« To je grška navada, mi pa rajši poslu­ šajmo takele besede: »Nihče ni po naključju dober. Kreposti se je treba učiti. Naslada je nekaj nizkega in malenkostnega, brez vsake vrednosti, nekaj, kar nam je skupno z nespametnimi ži­ valmi. Slava je nekaj ničevega in nestalnega ter gibljivejšega od sapice. Uboštvo ni nikomur zlo razen tistemu, ki se mu upira. Smrt ni zlo. Kaj je torej, me sprašuješ. Smrt je pravični zakon za ves človeški rod. Praznoverje je zmota nezdravega razuma: boji se tistih, ki bi jih moral ljubiti, in žali tiste, ki jih spoštuje. Kakšna je namreč razlika, ali zanikaš, da bogovi so, ali jih sramotiš?« Tega se moramo učiti, da, celo učiti na pamet. Filozofija ne sme opravičevati grehot. Bolnik, ki ga zdravnik spodbuja k nezmer­ nosti, nima nobenega upanja, da bo ozdravel.

561

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

CXXIV. Pismo Naukov še mnogo ti morem očetov naših prenesti, le če ni ti odveč in ti mar je za drobne dolžnosti,176 Vendar ti ni odveč in od tega te bistroumnost ne odvrača. Tvoja dostojnost ti ne pusti ukvarjati se le z vzvišenimi rečmi, in tudi sam odobravam, da vse usmerjaš v neko korist in grajaš le tedaj, ko tudi z največjo bistroumnostjo ni mogoče nič doseči. Vprašanje je, ali dobro dojemamo s čuti ali z razumom; s tem vprašanjem je povezan nauk, ki pravi, da ga pri nemih živalih in otrocih ni. Tisti, ki najvišje cenijo naslado, imajo dobro za nekaj čutnega, mi pa, ki ga dodeljujemo duši, za nekaj razum­ skega. Ko bi o dobrem presojali čuti, mi ne bi zavračali naslade; vsaka namreč mika, vsaka razveseljuje. In nasprotno, nobeni bolečini se ne bi podvrgli hote; vsaka namreč zahteva čute. Po­ leg tega ne bi zaslužili graje tisti, ki jim naslada pomeni največ in se najbolj bojijo bolečine. Toda mi grajamo ljudi, ki se predaja­ jo požrešnosti in nasladam, ter preziramo tiste, ki si iz strahu pred bolečino ne upajo moško nastopati. V čem pa grešijo, če so poslušni čutom, sodnikom dobrega in zla? Tem ste namreč dali pravico, da odločajo, za čim je treba težiti in čemu se je treba izogibati. Kajpak, nad vsem tem je razum; kakor odloča o sreč­ nem življenju, kakor o kreposti, o časti, tako odloča tudi o do176

Vergilij, Georgika, 1, 176-77.

562

DVAJ SETA

KNJ I GA

brem in zlem. Oni177 dajejo najslabšemu delu pravico, da sodi o boljšem, tako da čuti, ki so otopeli in slabi ter v človeku še bolj obotavljivi kakor pri drugih bitjih, izrekajo sodbo nad tem, kar je dobro. Kakor če bi kdo hotel razločevati najmanjše stvari ne z očmi, marveč s tipanjem; za razločevanje, kaj je dobro in slabo, so oči najbolj ostre. Saj vidiš, kakšen nevednež je glede resnice in kako vzvišeno in božansko se deva v nič tisti, pri katerem o najvišjem, dobrem kot zlem, sodi samo čut. »Kakor mora imeti,« pravijo »vsaka znanost in umetnost nekaj vidnega in čutno znaznavnega, iz česar izvira in raste, tako ima tudi srečno življenje svoj temelj in začetek v nečem vidnem in takem, kar zaznavajo čuti. Saj vi sami trdite, da je začetek srečnega življenja v jasnem spoznavanju.« Pravimo, da osrečuje tisto, kar je naravno; kar pa je naravno, se takoj pokaže kot popolno. Ne trdim, da je dobro, kar je naravno in človeku dano že ob rojstvu, pač pa je začetek dobrega. Ti najvišje dobro, naslado, pripisuješ otroštvu, češ da človek že ob rojstvu začenja s tem, do česar se povzpne, šele ko je dovršen; ti postavljaš vrh drevesa tja, kjer mora biti šele korenina. Kdor bi rekel, da je tisto bitje v materinem telesu, o katerem se še ne ve, katerega spola je, ki je nežno, še ne docela razvito in brezoblično, že v posesti neke dobrine, bi se očitno motil. Toda kako majhna je razlika med tem, kar se pravkar rodi, in tistim, ki je še skrito breme v materinem telesu? Kar se tiče spoznavanja dobrega in zlega, sta oba enako zrela, in dokler je človek še otrok, je za dobro tako malo sprejemljiv kakor drevo ali kakšna nema žival. 177

Epikurejci.

563

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

Zakaj pa ni nič dobrega v drevesu in v nemi živali? Ker v obeh tudi ni razuma. Šele takrat, ko dobi otrok razum, dobi tudi to, kar je dobro. So nerazumna bitja, ki še niso pametna; so pa tudi razumna bitja, ki še niso zadosti pametna. V nobenem od teh ni prave dobrine, šele razum jo prinese. Kakšna razlika je torej med omenjenimi bitji? Tisto, ki je nerazumno, ne bo nikoli spo­ znalo, kaj je dobro. Tisto, ki doslej še ni razumno, za zdaj ne more poznati dobrega; kar pa ima razum, a še ne popolnega, sicer more biti dobro, a še ni. Takole mislim, moj Lucilij: dobro ni ne v vsakem telesu ne v vsaki starosti in je tako oddaljeno od otroštva, kakor je zadnje od prvega in popolnost od začetka. Zato tudi ni v nežnem, šele rastočem telesu, tako kakor ni že v semenu. Če praviš, da poznamo marsikaj dobrega na drevesu in rastlini, to ni v prvih mladikah in odganjkih, ki so pravkar pognali iz tal. Nekaj dobrega je na pšenici: toda tega še ni v mlečnem steblu niti v mehkem klasu, ampak šele takrat, ko po­ letje in zorenje prekuhata zrnje. Kakor vsaka narava pokaže svo­ jo dobrino šele takrat, ko je dovršena, tako je dobro v človeku šele tedaj, ko je v njem dovršen razum. Kaj pa je tisto dobro? Rekel ti bom, da je to svobodna, neuklonjena duša, ki si podreja vse drugo, sebe pa ničemur. Te dobrine otroštvo ni sposobno; deška leta na to ne morejo upati, mladeniška pa upajo po krivem; bolje je v starosti, če se dokoplje do tega z dolgim in vztrajnim prizadevanjem. »Rekel si,« ugovarjajo, »da je nekaj dobrega pri drevesu in nekaj dobrega pri rastlini, torej more biti nekaj dobrega tudi pri otroku.« Prava dobrina ni niti v drevesih niti v samih živalih; to, kar je v njih dobro, se le tako imenuje. »Kaj je to?« praviš. To

564

DVAJ SETA

KNJ I GA

je nekaj, kar ustreza naravi sleherne stvari. Dobro se nikakor ne more pripisovati nemi živali; to gre srečnejši in boljši naravi. Samo tam, kjer je razum, je tudi dobro. Tele štiri narave so: narava drevesa, živali, človeka in boga. Oba zadnja, ki sta ra­ zumna, imata enako naravo, in sta različna le v tem, ker je eden nesmrten, drugi pa umrljiv. Pri enem, namreč pri bogu, dovrši dobro narava, pri drugem, pri človeku, pa prizadevanje. Vse drugo, čemur manjka razum, je popolno samo po svoji lastni naravi, v resnici pa ni. Kajti popolno je šele tisto, kar je popolno po vesoljni naravi. Vesoljna narava pa je razumna, vse drugo more biti popolno le v svoji zvrsti. V tem, kar ni sposobno za srečno življenje, tudi ne more biti tega, kar ustvarja srečno živ­ ljenje; srečno življenje pa ustvarjajo dobrine. V nemi živali ni tega, kar ustvarja srečno življenje; torej ni v nemi živali nič dobrega. Nema žival zaznava to, kar je sedanje, s čuti, preteklega se spomni, kadar se zgodi kaj takega, kar opomni čute. Tako se konj spomni na pot, če pride na začetek poti. V hlevu se ne spominja poti, čeprav jo je že pogosto prehodil. Kar pa se tiče tretjega časa, to je prihodnosti, o tem nema žival nič ne ve. Kako more biti popolna narava tistih, ki niti ne morejo popolnoma izrabljati časa? Kajti čas sestoji iz treh delov, iz preteklosti, se­ danjosti in bodočnosti. Živalim je dan le najkrajši, tako rekoč mimogrede, namreč sedanjost. Preteklosti se le redkokdaj spo­ minjajo; nikoli, če jim spomina ne prebudi nekaj sedanjega, kar jim stopi naproti. Dobro popolne narave torej ne more biti v nepopolni naravi; ali če je v njej kaj takega, imajo to tudi rastline. Sicer priznavam, da imajo neme živali močne nagone k temu, kar se zdi, da je naravno, vendar so neurejeni in zmedeni. To,

565

P i s m a p r i j a t e l j u Lu c i l i j u

kar je dobro, pa ni nikoli neurejeno in zmedeno. »Kako torej?« praviš. »Ali je gibanje živali neurejeno in neredno?« Rekel bi, da je, ko bi bila njihova narava sposobna reda, tako pa se gibljejo po svoji naravi. Kajti zmedeno je, kar bi bilo včasih tudi v redu; včasih človeka vznemirja tudi to, kar bi lahko imel brez skrbi. Izprijen ni nihče, kdor bi mogel biti tudi kreposten. Neme živali se gibljejo po svoji naravi. Ampak da te ne bom predolgo za­ drževal: tudi v nemi živali je nekaj dobrega, neka krepost, nekaj popolnega, toda to ni docela dobro, ni prava krepost in popol­ nost, kajti samo razumnim bitjem je dano, da vedo, zakaj, koliko in kako je treba kaj delati. Tako je dobro samo v tistem bitju, ki ima razum. Vprašal si me, čemu služi tole raziskovanje in kaj naj koristi tvoji duši. Rečem ti: uri jo in izostruj ter jo drži, da se ukvarja s tem, kar je dobro in pošteno. Koristi pa tudi s tem, da zadržuje človeka, ki hiti po krivih potih. Toda povem še tole: na noben način ti ne morem bolj koristiti, kakor če ti pokažem, kaj je zate dobro, če te ločim od nemih živali, če te pridružim bogu. Zakaj, ti pravim, krepiš in uriš telesne moči? Živini in divjim živalim je narava dala večje moči. Zakaj skrbiš za to, da bi bil lep? Tudi če storiš vse, te bodo neme živali prekašale po lepi postavi. Zakaj si tako skrbno krasiš lase? Če jih kakor Parti pustiš, da bodo neurejeni vihrali, ali jih vozlaš kakor Germani ali kakor Skiti razčesavaš v prečo, vedi, da na vsakem konju vihra gosta griva, levu pa se ježi še lepša na tilniku. Če se še tako trudiš, da bi bil hiter, nikoli ne boš dosegel zajčka. Ali si se pripravljen spet vrniti k temu, kar je tvoje dobro, potem ko opustiš tisto, v čemer si lahko premagan, medtem ko se trudiš za nekaj tujega? In kaj je

566

DVAJ SETA

KNJ I GA

to dobro? To je kajpak čista duša, ki tekmuje z bogom, se dviga nad vse, kar je človeško. Razumno bitje si; kaj je torej tisto dobro v tebi? Popoln razum. Popelji ga k njegovemu cilju, naj se po­ vzpne tako visoko, kolikor le more. Da si srečen, reci šele tedaj, ko bo vse veselje zate izviralo iz tebe, ko v tem, kar ti lahko ljudje iztrgajo, kar si želijo, in kar stražijo, ne boš našel ničesar, kar bi hotel, da ne rečem, kar bi rajši hotel! Dal ti bom kratko vodilo, po katerem meri samega sebe in po katerem boš spoznal, ali si že popoln. Kar je tvoje, boš imel potem, ko boš uvidel, da so najbolj nesrečni tisti, ki si domišljajo, da so srečni.

567