Dnevnik cesarja Marka Avrelija [Paperback ed.] 961213037X

Citation preview

DNEVNIK CESARJA MARKA AVRELIJA

FILOZOFSKA KNJIŽNICA - ZVEZEK XLII

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 1 Antonius M. Aurelius 821.124’02-94 ANTONIUS, Marcus Aurelius • Dnevnik cesarja Marka Avrelija / prevod Antona Sovreta ; priredil, (uvod in opombe napisal] Kajetan Gantar. - Ponatis 3. izd. iz leta 1988. - V Ljubljani : Slovenska matica, 1997. (Filozofska knjižnica ; 42) ISBN 961-213-037-X 1. Gantar, Kajetan 66408192 ISSN 1408-2160

DNEVNIK CESARJA MARKA AVRELIJA PREVOD ANTONA SOVRETA PRIREDIL KAJETAN GANTAR

SLO VENSKA MATICA V LJU BLJA N I

1997

UVOD

POT VASE Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar, kako silno nespametno je vse to, ko pa se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši. .. Zato misli vendar že na to, da se umakneš na tiho pristavico, ki jo nosiš v sebi!

Mark Avrelij IV 3 Pričujoče delo ima v grškem izvirniku precej nena­ vaden naslov Ta eis heauton, ki ga različno prevajajo: Samemu sebi, Misli o samem sebi, Opazovanja samega sebe, Pogovori s samim seboj. Številni prevajalci se težavi izognejo tako, da izvirnega naslova sploh ne prevedejo, temveč si izmislijo novega, npr. Misli, Premišljevanja, Razm išljanja; mednje sodi tudi re­ šitev, ki jo je poiskal naš prevajalec Anton Sovre: Dnevnik cesarja Marka Avrelija. To pa označuje bolj literarno vrsto kot samo vsebino dela; in pri tem ostaja naslov nepreveden in problem nerešen. Morda je smisel izvirnega naslova še najbolje zadel švicarski klasični filolog W. Theiler s prevodom Pota do samega sebe (Wege zu sich selbst). V resnici gre namreč za pot, dolgo, težavno in naporno pot, ki jo je antični človek prehodil, ko je prodiral v svoj notranji svet. Rimski cesar Mark Avrelij je s svojimi zapiski naredil samo nekaj korakov na tej poti, s katerimi je prodrl vase globlje kot kateri njegovih 5

predhodnikov. Toda začetki te poti in hoje vase se­ gajo daleč nazaj, v anonimno grško preteklost. Že na pročelju preročišča v Delfih so se bleščale pomenljive besede »Spoznavaj samega sebe«, ki so jih nekateri pripisovali samemu delfskemu bogu Apo­ lonu, drugi njegovi svečenici Piti ji, tretji spet enemu sedmih modrih, Hilonu ali Talesu. Vsebina teh besed še daleč ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled, temveč dopušča vrsto različnih interpretacij. Prvotno je imel izrek verjetno nekako takle pomen: »Pomni, da si človek, omejen v svojih možnostih, nebogljen pred bogovi! Spoznavaj meje svojih moči!« Zdi se, da je s tem izrekom polemiziral že Heraklit iz Efeza, eden najstarejših grških modrijanov (6. stol.). Med odlomki njegovih del srečamo namreč tudi tole misel: »Iskal sem samega sebe.« Torej ne: »Spo­ znal sem samega sebe,« kot je velel delfski bog. Zakaj globokoumni mislec je sprevidel, da ta cilj ni do­ segljiv: »Duši ne najdeš meja, četudi prehodiš vsa pota — tako globok je njen logos,« pravi v nekem drugem fragmentu. Tako se mu je, ko je skušal raz­ vozlati skrivnosti vesolja, povsem nepričakovano raz­ krila prepadna globina lastnega jaza. Odprla se mu je strma pot navznoter, zaslutil je novo, neizmerljivo človekovo notranjo dimenzijo. Tisto dimenzijo, ki jo je Župančičev Friderik tako pretresljivo izrazil z bese­ dami: »A tu — mene je brezna v sebi strah.« Po Heraklitovih stopinjah je vrtal dalje in globlje Demokrit (ok. 460—370), sicer bolj znan kot oče atomistike, toda nič manj pomemben kot utemeljitelj avtonomne etike. Bil je prvi, ki je odkril sedež srečnosti v sami človekovi duši: »Sreča ne prebiva v čredah ne v zlatu; duša je bivališče osrečujočega de­ mona.« Če pa je temu tako, tedaj mora človek »svoje radosti črpati iz samega sebe,« kot ugotavlja v nekem drugem fragmentu. In obratno: lastna notranjost lahko postane človeku najhujša mučilnica. Tako npr. po Demokritovih besedah »zavistnež trpinči samega sebe kot najhujšega sovražnika.« In nekje drugje spet

6

pravi: »Če odpreš samega sebe, boš našel zvrhano kaščo in zakladnico vsakršnega gorja.« Zato pa mora biti človeku sram pred samim seboj najvišja moralna instanca: »Človek naj se pred ljudmi ne sramuje bolj kot pred samim seboj in naj ne dela hudega, četudi pričakuje, da ne bo nihče zvedel, nič manj, kakor če bi imel zvedeti ves svet. Narobe: ravno pred seboj se moraš najbolj sramovati in naložiti duši zakon: Ne delaj nič nespodobnega!« Tudi sofisti so se intenzivno ukvarjali s človekovim notranjim jazom. Naj omenim samo enega med njimi, Antifona. Ta je napisal poseben spis O složnosti (Perl homonoias), kjer je — po ohranjenih odlomkih sodeč — razpravljal o složnosti človeka s samim seboj, ki je edini solidni temelj složnih odnosov v človeški družbi. Z drugimi besedami: človek mora najprej urediti svoj notranji kosmos, in šele če bo vsak posa­ meznik naredil red »v svoji hiši«, bo zavladal red tudi v zunanjem svetu, to je v medsebojnih odnosih. Najbolj orjaški korak na tej poti je naredil Sokrates, največji mislec starega sveta. O njem je znano, da mu je delfsko reklo »Spoznavaj samega sebe!« postalo najmočnejše osebno doživetje, prava preokretnica njegove življenjske poti. Sokrates sam, kot znano, ni zapustil nobene pisane besede; njegov nauk lahko razberemo le iz spisov njegovih učencev, ki pa interpretirajo ta nauk pogosto v diametralno nasprotni luči, tako da si je težko ustvariti jasno podobo o resničnem bistvu Sokratove filozofije. Toda najsi zahajajo ti učenci še v taka medsebojna nasprotja, ena poteza je vsem skupna: močan poudarek, ki ga dajejo ukvarjanju s samim seboj. Te očitne sokratske dediščine kljub vsem svo­ jim dodatnim interpretacijam ne morejo zatajiti. Tako je npr. Sokratov učenec Antistenes, pred­ hodnik kiniške filozofije, nekoč na vprašanje, kakšno korist ima od filozofije, odgovoril: »Umetnost, da lahko občujem sam s seboj.« Poglavitna mu je vselej »skrb za samega sebe«, to pa je skrb za »notranje 7

bogastvo«, za »zaklad svojega srca«, za utrjevanje »obrambnih nasipov svoje duše«. Ta sokratska poteza je naredila vtis celo na filo­ zofsko precej nepomembnega Ksenofonta, ki je videl v Sokratu predvsem »razsipnega razdajalca svojega notranjega bogastva«. V Ksenofontovi kompilaciji »Spomini na Sokrata« se nenehno srečujemo s »skrbjo za samega sebe«, »koristnim za samega sebe«, pa spet z »zanemarjanjem samega sebe«, »zasužnjevanjem samega sebe«, »zločinstvom nad samim seboj«. Največji razmah pa je odkrivanje samega sebe zavzelo pri Sokratovem najpomembnejšem učencu, pri Platonu. V njegovem filozofskem besednjaku lahko razločimo cel spektrum različnih etap postop­ nega osvajanja človekove notranje sfere. Kot izhodiščna točka velja spet »spoznavanje sa­ mega sebe«, včasih opisano tudi kot »opazovanje samega sebe«, »znanje o samem sebi« ali z ustreznimi negativnimi pojmi (»neznanje o samem sebi«). N adaljnja stopnja je »razgovor s samim seboj«- Sem sodi npr. Platonova definicija »razmišljanja«: to je »notranji razgovor duše same s seboj brez jezikovnega izražanja«; pri tem duša samo sebe sprašuje in si odgovarja, svojim vprašanjem pritrjuje ali jih zanika. Kot tretjo etapo lahko označimo »urejenost samega sebe«: človek mora doseči mir s samim seboj, živeti mora v slogi s samim seboj in ostati samemu sebi enak. Svojo notranjost si mora urediti kot nekak kosmos, tako da vsak del v njem opravlja svojo dolžnost in ne posega v kompetence drugih delov. To pa ni tako lahko, kajti v vsakem posamezniku divja »boj s samim seboj« — in to je naslednja etapa osvajanja lastnega jaza. V tem boju lahko človek samega sebe premaga, lahko pa tudi samemu sebi podleže; v prvem primeru je »močnejši«, v drugem primeru »šibkejši od samega sebe«. Kdor je v tem boju zmagal, je »kralj nad samim seboj«, kdor je podlegel, je »samemu sebi tiran«. 8

Zato pa mora človek »skrbeti za samega sebe«, se izboljšati in samemu sebi pomagati. Toda številni ljudje počno ravno nasprotno: sami sebe zanemar­ jajo, sami sebi škodujejo in si delajo krivico, sami sebe varajo. Pravičen človek pa ni takšen, zato je samo pravičnež v resnici »prijatelj samemu sebi«. In ravno v prijateljstvu s samim seboj doseže Platonova pot vase svojo kulminacijo. Z njemu lastno sugestivnostjo opisuje to prijateljstvo s samim seboj v različnih poe­ tičnih podobah. Naj navedem samo eno izmed njih, ki jo daje veliki mislec v IX. knjigi svoje Države! Predstavljajmo si fantastičen lik neke bujne, mnogoglave živali, predstavljajmo si zraven še lik nekega leva in lik nekega človeka! Prvi lik naj bo daleč največji, drugi naj bo drugi po velikosti, tretji, naj­ manjši po zunanjem obsegu, pa naj bo človeški lik. In zdaj si mislimo, da so vsa tri bitja povezana in nekako zrasla v eno samo bitje. Predstavljajmo si, da so vsa skupaj ogrnjena v neko človeško podobo, tako da opazovalec, ki nima vpogleda v notranjost, vidi samo zunanjo Človeško lupino. In nato daje Platon interpretacijo te pravcate bi­ blične parabole: Krivičen človek je podoben človeku, ki krmi in goji samo mnogoglavo žival in leva v sebi, človeka v sebi pa pusti od lakote hirati, tako da ga nazadnje žival in lev raztrgata in požreta. Pravičen Človek pa si, na­ sprotno, prizadeva, da bi postal notranji Človek v njem najmočnejši; in ta notranji človek se mora bri­ gati za mnogoglavo žival (ki ponazarja človeška pože­ lenja) kot kmet za svojo živino, pri tem pa si leva (le-ta ponazarja strast in pogum) privzgoji za nekakš­ nega zaveznika: tako naredi vsa tri bitja med sabo prijatelje — in s tem tudi prijatelje samemu sebi. Tudi Platonov učenec Aristoteles, ki je sicer v mnogih drugih pogledih polemiziral s svojim učite­ ljem in ubiral lastna pota, je ostal zvest tej usme­ ritvi navznoter in dal pojmu prijateljstva s samim 9

seboj filozofsko še bolj izklesano in poglobljeno ob­ liko. Magistralen opis le-tega je dal v Nikomahovi etiki IX 8: Odprto je tudi vprašanje, ali je treba najbolj ljubiti samega sebe ali koga drugega. Tisti, ki najbolj ljubijo sami sebe, so deležni očitkov in graje, s prezirljivo besedo jih označujejo kot »samoljubneže«. Po splošnem prepri­ čanju dela slab človek vse le zaradi samega sebe, in to tem bolj, čim slabši je; očitajo mu, da nikoli ne naredi ničesar za koga drugega kot le za samega sebe; dober človek pa dela iz plemenitih nagibov, in čim bolj je dober, tem plemenitejši so njegovi nagibi, tem bolj dela za prijatelja, sebe pa zapostavlja. Vendar se dejstva ne ujemajo s temi trditvami, kar je povsem razumljivo. Pravijo namreč, da je treba najbolj ljubiti najboljšega prijatelja; najboljši prijatelj pa je, kdor želi nekomu dobro zaradi njega samega, tudi če tega nihče ne bo zvedel. To pa se — tako kot tudi vse druge značilnosti prijateljstva — najlepše odraža v odnosu do samega sebe ... ... Tisti, ki ta izraz uporabljajo v zaničljivem pomenu, označujejo kot »samoljubne« ljudi, ki si prilaščajo preveč denarja, časti in čutnih užitkov. Večina ljudi namreč hlepi po tem in si tega želi kot najvišje vrednote, zato se zaradi teh stvari tudi tako zelo prepirajo. Tisti, ki so tega lakomni, služijo svojim poželenjem in strastem, skratka, nerazumskemu delu duše; in takšna je velika večina. V takšni rabi je dobil ta izraz zaničljiv pomen, ker je povprečen človek pač slab. Očitki na račun samoljubnežev v tem pomenu so popolnoma upravičeni. Povsem jasno je, da večina označuje kot samoljubneže ravno tiste ljudi, ki omenjene dobrine dodeljujejo sami sebi. Če bi si namreč kdo vztrajno prizadeval, da bi bolj kot vsi drugi ravnal pravično ali razsodno ali kako drugače v skladu s krepostjo, tedaj ga zavoljo tega nihče ne bi označeval in grajal kot samoljubneža. In vendar dobimo vtis, da je tak človek še veliko bolj samoljuben (philautos). Saj skuša sebi zagotoviti najlepše in najplemenitejše, saj hoče zadovoljiti najbolj odločilni del svojega bistva in se mu ves pokorava... Zato je tak človek zares samoljuben v najpopolnejšem pomenu besede, Od samoljubneža v zaničljivem pomenu se toliko razli­ kuje, kolikor se življenje v skladu z razumom razlikuje od življenja, podvrženega strastem, in kolikor se teženje po plemenitosti razlikuje od teženja po tem, kar je samo na videz koristno. 10

Človeka, ki si resno prizadeva za plemenita dejanja, vsi spoštujejo in hvalijo. Če bi vsi tekmovali v plemeni­ tosti, če bi si vsi prizadevali, delati kar najlepša dejanja, bi bilo doseženo vse, kar je potrebno za skupno blaginjo, pa tudi vsak posameznik bi bil deležen najvišje vrednote, če je res krepost najvišja vrednota. Zato vsak dober človek mora biti samoljuben, saj ima sam korist od svojih plemenitih del, obenem pa s tem tudi drugim koristi. In obratno: slab človek sploh ne more biti samoljuben, saj s tem, da se predaja nizkotnim strastem, škoduje sebi in svojemu bližnjemu. Pri slabem človeku obstaja nesoglasje med tem, kar je treba storiti, in tistim, kar stori; dober človek pa to, kar mora storiti, tudi stori. Kajti razum se vedno odloči za to, kar je zanj najboljše, in dober človek se pokorava razumu. Toda o dobrem človeku velja tudi resnica, da je za svoje prijatelje in za domovino pripravljen storiti marsi­ kaj, če treba, tudi umreti. Takšen človek žrtvuje imetje in časti in vse druge dobrine, za katerimi se pehajo ljudje, samo da si zagotovi eno: plemenitost. Rajši si izbere krat­ kotrajno pa polno življenje kot dolgotrajno in prazno; ljubše mu je eno samo leto plemenitega življenja kakor mnogo let brezplodnega bivanja, ljubše mu je eno samo lepo in veliko dejanje kot množica brezpomembnih. In kdor je žrtvoval svoje življenje, se mu vse to uresniči, saj si je izbral najboljši del. Dober človek razda tudi svoje bogastvo, samo da bi ga imeli prijatelji več: pri­ jateljem denar, sebi pa plemenitost — in tako zagotovi sebi najboljši del. Tako je tudi s Častmi in z oblastmi: vse prepušča svojim prijateljem, ker mu to pomeni nekaj plemenitega in častitljivega. Zato ga po pravici štejemo za krepostnega moža, saj si izbere plemenitost namesto vsega drugega ... Skratka. Dober človek v vsem, kar je vredno hvale, zagotavlja sebi večji delež plemenitosti. Zato mora biti, kot rečeno, v tem smislu samoljuben, ne pa seveda v tistem pomenu besede, kot jo uporablja večina.

Tako Aristoteles. Tudi nobena od velikih filozofskih šol helenistič­ nega obdobja ni izgubila te usmeritve navznoter iz­ pred oči, ampak si jo je prisvojila in jo obogatila z novimi pogledi. Tako se je npr. eno osnovnih načel epikureizma glasilo: »Živi skrivaj!« (Lathe bidsas). Z drugimi besedami: živi sam zase, ne ukvar­ ja j se s politično dejavnostjo in z družbenimi vpra11

sanji, posveti se predvsem samemu sebi in svoji osebni sreči! Tudi ena najbolj popularnih literarnih vrst tega obdobja, kiniška diatriba, je svoje poslušalce nenehno usmerjala v skrivnostni svet lastne oseb­ nosti, v bogastvo svojih osebnih misli in predstav, v tisto najbolj zanesljivo bogastvo, ki ga človeku ne more ugrabiti nobena zunanja sila. In tudi napori stoiške filozofije so bili — kljub kozmopolitski od­ prtosti in širini njenih interesov — čedalje bolj usmerjeni v oblikovanje in vzgojo človekovega no­ tranjega sveta, v poudarjanje njegovega lastnega jaza. Nasprotno je pri Rimljanih ta usmeritev navznoter spočetka naletela le na šibak odmev. Dva najpo­ membnejša rimska misleca prvega predkrščanskega stoletja zanima predvsem odnos človeka do kozmosa (Lukrecij) ter odnos občana do družbe (Ciceron); za raziskovanje odnosa človeka do samega sebe pa kot da nimata časa ne posluha. Prvi Rimljan, ki se je začel intenzivneje ukvarjati z vprašanji te vrste, je bolj pesnik kot pa filozof: Horacij. Zlasti v svojih verzificiranih Pismih (Epistulae), ki jih je snoval in pisal v samoti svojega sabinskega posestva, se pogosto pogovarja s samim seboj. Tu hodi po odmak­ njeni poti, ki ne vodi do časti in užitkov, ampak v skrito življenje samemu sebi, kot mu ga narekuje filozofija, nebeška modrost (caelestis sapientia); tu se v tišini razgovarja sam s seboj, vsak večer si — pač po vzoru pitagorejcev, katerih nauk je v teda­ njem Rimu doživljal pravo renesanso — sprašuje vest ter odkriva v sebi lastne napake in slabosti in na tej osnovi izboljšuje svoj značaj (correctio animi). Pozneje je med Rimljani predvsem stoik Seneka v svojih Moralnih pismih Luciliju in v svojih filozof­ skih traktatih pogosto upiral pogled vase. Tudi o njem vemo, da si je vsak večer spraševal vest: »Ka­ tero zlo sem si danes ozdravil? Kateri pregrehi sem se uprl? V čem sem postal boljši?« Vendar se ob tem nikakor ni mogel povsem odpovedati želji po 12

političnem uveljavljanju (vita aciiva), kar ga je si­ lilo delati razne koncesije na ljubo zahtevam cesar­ skega dvora; zaradi tega je živel v nenehni razkla­ nosti, v čudni disonanci med proklamiranim idealom kontemplacije in lastno življenjsko prakso. Skratka, rimski prispevek je v tem pogledu precej skromen, zlasti še, če ga primerjamo z bogato dedi­ ščino grških mislecev. Zato ni čudno, da je rimski cesar svoja razglabljanja o sebi, svoj potopis v sa­ mega sebe, napisal v grškem jeziku in s tem že na zunaj naznačil tradicijo, na katero navezuje.

MARK AVRELI J KOT STO IŠKI FILOZOF Bodi kakor pečina, ob kateri se večno raz­ bijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda. Mark Avrelij IV 49

Kot rečeno, Mark Avrelij navezuje na dediščino, ki zajema vse bogastvo grške nravstvene filozofije od Heraklita in Demokrita pa do zadnjih izrastkov velikih in malih sokratskih šol. Toda ob tem se ven­ darle čuti še posebej zavezanega eni izmed teh šol, in sicer stoicizmu. Težko bi našli v antiki bolj raznorodno filozofijo kot je ravno stoiška. V njenem okrilju se srečujejo najbolj nasprotujoče si skrajnosti. Utemeljitelji stoe — Zenon, Kleantes, Hrisipos — izvirajo s semitskega Bližnjega vzhoda, kjer je zibelka velikih človeških religij. Zato ni čudno, da so že ob samem početku, poleg vseh racionalističnih in materialističnih prvin, vnesli v stoicizem tudi pridih nečesa mistično-religioznega. Zato tudi ni čudno, da je stoiška filozofija sča­ soma postala številnim antičnim izobražencem ne­ kakšno nadomestilo za usihajočo religijo. To njeno funkcijo je še posebej stopnjeval najpomembnejši 13

predstavnik tako imenovane »srednje stoe«. Posejdonij iz Apameje (živel okoli 135—51 pred našim štet­ jem, po rodu prav tako z Bližnjega vzhoda); le-ta s svojo globoko religioznostjo in mistično vizionarnostjo že skoraj spominja na preroke Stare zaveze, kakor je tudi — po drugi strani — z univerzalnost­ jo svojega znanstvenega obzorja podoben AristoteluKončno je Epiktet (živel okoli 50—130 po našem štetju, po rodu spet z Bližnjega vzhoda) v svojem Priročniku (Encheiridion) ustvaril nekakšen zaokro­ žen katekizem, ki je postal eden temeljev poznejše krščanske askeze in meništva. V Rimu se je stoa v svojevrstni sintezi sčasoma prepojila s starorimskim idealom možatosti in kre­ posti (virtus) in kot taka postala nekakšna rimska nacionalna ideologija. Velike zasluge za to ima pred­ vsem Panajtij, poleg Posejdonija najpomembnejši predstavnik »srednje stoe«. Sicer pa stoa v Rimu ni rodila velikih izvirnih mislecev, pač pa je izobliko­ vala vrsto klenih značajev, med katerimi najvidneje izstopajo glasniki republikanske opozicije proti cezarjanskim ambicijam — od Katona Utičana, ki pred­ stavlja živo utelešenje nravstvene resnobe in strogosti, preko patetično vznesenega epskega pesnika Lukana, nravstvenega kritika in satiričnega pesnika Persija, do tragično razdvojenega Neronovega vzgojitelja in ministra Seneka. Miselni svet cesarja Marka Avrelija je globoko za­ sidran v stoi, vendar ima z naštetimi pojavnimi oblikami stoicizma le malo skupnega. V njegovih zapiskih ni čutiti teže sistema, temveč življenjsko neposrednost in nevezanost. Asketska strogost do sebe je sicer ostala, toda strogost do drugih je odpadla, in na njeno mesto je stopila vse razumevajoča, vse odpuščajoča človeška dobrota. Na mesto dolgovez­ nega Hrisipovega pridigarstva so stopile zgoščene in zaostrene sentence, na mesto katehetske gotovosti Epiktetove se je zajedel dvom, in o kaki disonanci med teorijo in življenjsko prakso, kot pri Seneki, 14

ni sledu. Nasprotno, njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja, Mark Avrelij svojo filo­ zofijo živi in svoje življenje sproti sprevaja v filo­ zofijo. Ta življenjska avtentičnost in neposrednost diha z vsake strani, iz vsake vrstice njegovega dnev­ nika. Zakaj ta dnevnik ni z literarno ambicijo izglajen in izpiljen beletristični spis, temveč stavki se pogosto trgajo v anakolute, zapisani so v naglici, kot so se piscu sproti utrinjali pod pezo državniških dolžnosti, na vojnih pohodih, ob pogledu na grozotna opustošenja, ob bližajočem se koraku smrti. Zato sta tudi obseg in zunanja oblika teh zapiskov tako različna: poleg sposojenih citatov srečujemo izvirne aforizme, poleg poglobljenih razglabljanj impresio­ nistične prvine, ki včasih prehajajo že v pravcate pesmi v prozi. Vse pa preveva pisateljeva osebna nota, trpka melanholija, ki pa se ne utaplja v lastni bolečini, temveč z možato in suvereno kretnjo, z brezprimerno miselno energijo išče izhod iz trenutnih nadlog in tegob. V teh zapiskih tudi ni neke osred­ nje, domišljene in pretehtane kompozicije (če iz­ vzamemo prvo knjigo, ki zavzema v celotnem kon­ tekstu posebno mesto). Zato tudi ni nujno, da bi z branjem pričeli na prvi ali končali na zadnji strani; knjigo lahko odpremo kjer koli, preberemo iz nje katero koli stran ali odstavek, pa spet zapremo in odložimo — vsak odstavek je celota, ki nosi svoj smisel in svojo miselno zaokroženost sama v sebi. In morda je ravno v tem avtorjev najbolj svoje­ vrsten in enkraten prispevek stoiški filozofiji: Mark Avrelij te filozofije ni obogatil z izvirnimi hipote­ zami in novimi pogledi, temveč predvsem s praktičnič izvajanjem njenih naukov v vsakdanjem življe­ nju, z oblikovanjem lastne osebnosti v skladu s stoiškimi načeli, z živim zgledom »najžlahtnejše duše, ki je kdaj živela«, kot se je o njem nekoč izrazil H. Taine. Stoiki so delili filozofijo na tri velike veje: logiko, fiziko in etiko. Logika jim je bila vrtna ograja, fizika 15

drevje na tem vrtu, etika pa sadje, ki ga to drevje rodi. Že iz te njihove prispodobe je jasno razvidna vrednostna lestvica posameznih filozofskih disciplin. Mark Avrelij je to vrednotenje le še stopnjeval, in zato o logiki in sorodnih disciplinah, ki so jih stoiki uvrščali pod to poglavje (spoznavna teorija, dialek­ tika, gramatika), v njegovih zapiskih skoraj ni be­ sede; le iz samega njegovega stila, iz ostrih distinkcij med posameznimi pojmi, iz gradnje stavkov in sosledice misli lahko slutimo, da je to osnovno orodje slehernega misleca suvereno obvladoval. Več besed je o stoiški fiziki, čeprav je tudi ta navzoča bolj na periferiji, bolj kot nekakšna sce­ nerija tistega intimnega dogajanja, ki se odigrava v njegovi duši. Fizika se odraža predvsem v nekakš­ nem panteističnem pogledu na svet: ves kozmos je po stoiškem pojmovanju eno samo, nenehno prenav­ ljajoče in presnavljajoče se, vedno znova pomlajajoče se organsko bitje, nekakšna emanacija praognja, praduše ali prauma (vsi ti pojmi, ki jih srečujemo pri različnih mislecih, imajo v stoiškem monističnem sistemu skoraj sinonimen pomen), ki vlada v njem. In ravno zaradi te nenehne dejavne navzočnosti ra­ zumske sile je svet v vsaki fazi svojega spreminjanja popoln; v njem ni prostora za slepa naključja, kot si predstavljajo npr. epikurejci; in ob njem tudi ni potrebne po nekem višjem, absolutnem, brezsnovnem svetu Bivajočega v večnosti nepremenljivih idej, kot si je npr. zamišljal Platon. Božanska sila — pa bodi da jo označujemo z besedo bog, praogenj, praum, praduša, vesoljna narava, usoda, nujnost, Zeus — je navzoča in delujoča v vsem stvarstvu, in bog sploh ne biva kot individualno bitje izven stvari samih. Duša slehernega posameznika je samo delček te praduše, samo iskra božanskega praognja, ki jo posa­ meznik nosi v svojih prsih, delček tiste dejavne sile, ki prešinja inertno materijo, to »kepo mesa, golido krvi, kup kosti in staničevja, pletivo iz vlaken, kit in žil« (II 2), ki na videz sestavlja človeka. 16

In v oblikovanje tega človeka, v negovanje tiste človeške esence v človeku, ki je sicer po zunanjem obsegu tako neznatna, po svoji energiji pa brezmejna, je usmerjen ves Markov miselni napor. In tu se mu odpira tretje, daleč najpomembnejše področje stoiške filozofije — etika. Etika je tista veda, ki vodi človeka k srečnosti, bistvo srečnosti pa je, da človek živi usklajeno (homologoumenos zen), se pravi, da živi v skladu z na­ ravo (kata plujsin), v skladu s tisto razumsko božan­ sko silo, ki biva v njem. Človek mora doumeti smisel vesoljnega uma, ki ureja vesoljstvo in ki je tudi njemu, kot majhnemu delčku tega vesolja, odredil mesto in določil funkcijo v tem sklopu. V spoznanju tega mesta, v vključevanju v višji red in v radovoljnem izpolnjevanju odrejene vloge je človekova naj­ višja in popolna srečnost in svoboda. »Ne pokoravam se bogu, temveč z njim soglašam« (non pareo, sed assentior), je v pravem stoiškem duhu zapisal Se­ neka (Pisma 97). In obratno: z upiranjem, kljubo­ vanjem in negodovanjem nad svojo usodo, to je, nad odrejeno vlogo v kozmosu, človek ruši vesoljni red, s tem pa tudi svojo osebno srečo: »Človekova duša onečaščuje samo sebe najhuje tedaj, kadar postane po svoji krivdi nekak prišč ali ulje na telesu sveta. Kajti nezadovoljstvo s čimer koli, kar se dogaja, je toliko kot izločitev iz vesoljne narave, ki zaobsega v sebi narave vseh drugih, posameznih stvari« (Mark Avrelij II 16). Kar je v korist vesoljnemu organizmu kot celoti, to mora navsezadnje koristiti tudi sleher­ nemu posamezniku kot udu ali členu tega organizma, to posamezniku sploh ne more škoditi ali povzročiti gorja. Če torej kak fenomen, npr. izgubo otroka ali prijatelja, svojo osebno bolečino ali bližino lastne smrti, občutimo kot zlo, tedaj je temu krivo samo naše slabotno spoznanje, naš nezadosten vpogled v vzročno sovisnost vesoljnega dogajanja. »Zakaj vesoljnost je okrnjena, če odločiš bodisi od njenih se­ stavin bodisi od delujočih vzrokov le košček sovis2 Dnevnik cesarja

17

nosti in sodržnosti. Okrnjuješ jo pa, če s svojo usodo nisi zadovoljen in jo skušaš na kak način preprečiti« (V 8). Zato pravega stoika tudi nobena stvar ne spravi iz ravnotežja, nobena strast in poželenje, ne bogastvo in ne revščina, ne svoboda ne suženjstvo, ne zdravje ne pohabljenost ne bolezen ne smrt, saj ve, da je vse to usklajeno s svetovnim redom, da mora biti tako in nič drugače. Zato se pravi stoik tudi v največji revščini počuti bogataša, tudi v suženjstvu kralja, in tudi v najhujših mukah in tegobah ostane vedrih lic in mirnega srca. Ali kot je lik takšnega stoiškega misleca in junaka izklesal rimski pesnik Horacij: Pravičnega moža v njegovi volji ne omaje zastrašujoč pogled tirana niti množica zdivjana, če mu kaj nepoštenega veli; ne straši blisk iz Zeusove ga roke, ne burne Adrije vladar — vihar; celo če bi nebesni svod se zrušil, ne bo pod ruševinami vzdrhtel. In še eno potezo stoiške etike je treba posebej podčrtati: njen klic po enakosti vseh ljudi. Vsak po­ sameznik, najsi bo suženj ali svobodnjak, Grk, Rim­ ljan ali barbar, nosi v sebi dušo, ki je iskra vesolj­ nega praognja. Torej smo si po tem praognju vsi med sabo v sorodstvu, vsi ljudje med sabo bratje, vsi ljudje sorodniki, »ne sicer po krvi in istem se­ menu, pač pa, ker imajo z menoj vred razum in delež božji« (Mark Avrelij II 1). Ves svet je eno in mi vsi smo udje enega samega telesa; narava sama nas je rodila kot sorodnike, nas naredila vse iz iste, naj­ žlahtnejše substance, nam vsadila medsebojno lju­ bezen in nas ustvarila za življenje v skupnosti, kot je zapisal Seneka (Pisma 95). Zato smo si po rojstvu vsi enaki, vsi v svobodi rojeni; suženj je le, kdor 18

samega sebe napravi za sužnja svojih strasti; in svoboden je, kdor doseže notranjo svobodo in avtar­ kijo, popolno neodvisnost od mikov in vzgibov zu­ nanjega sveta. Pregnanten izraz je temu klicu po enakosti vseh ljudi dal Seneka v svojem slovitem 47. pismu (v prevodu Fr. Bradača): ... Kar pomisli, da je ta, ki ga imenuješ svojega sužnja, zrastel iz istega semena, da živi pod istim nebom, enako diha, enako živi, enako umira kakor ti! Ti lahko prav tako vidiš v njem svobodnega človeka kakor on v tebi sužnja... Kakor je neumen tisti, ki hoče kupiti konja, pa si ne ogleda živali same, temveč le plahto in jahalno opravo, tako je več kot neumen, kdor ceni človeka bodisi po obleki, bodisi po stanu, ki ni pravzaprav nič drugega kakor obleka. »Suženj je.« Ampak morda svoboden po duhu. »Suženj je.« Ali mu bo to škodovalo? Pokaži mi koga, ki ni: eden je suženj pohotnosti, drugi pohlepa po denarju, tretji častilakomnosti, vsi pa smo sužnji želja in strahu. Lahko bi ti imenoval bivšega konzula, ki je suženj stare ženske, pokazal bi ti bogataša, ki je podložen mladi dekli, in mlade ljudi iz najodličnejših rodov, ki so sužnji baletnih plesalcev; nobena sužnost ni bolj sra­ motna od prostovoljne. Seveda je treba ob tem upoštevati dejstvo, da je bila takšna filozofija med drugim tudi »rezultat druž­ benih potreb od zunaj, kjer so vedno bolj številni gla­ sovi, da se sužnji ,ne izplačajo*« (J. Kastelic). V Markovem dnevniku te misli sicer niso formulirane s takšno ostrino — ves je nekako prezaposlen s samim seboj —, vendar čutimo njihovo navzočnost na sle­ herni strani. In nobenega dvoma ni, da jih je v okviru danih možnosti uresničeval tudi na svojem vladar­ skem položaju. Na to kažejo med drugim zgodovinski viri, ki poročajo, da je v raznih spornih primerih kot najvišji razsodnik, če le mogoče, razsojal sužnjem v prid. Očitno je tudi olajšal postopek za osvobo­ ditev sužnjev; na številnih osvoboditvenih listinah iz njegovega in poznejšega časa beremo besede: »Prido­ bil si je svobodo po uredbi božanskega Marka« (ex constitutione divi Marci venit ad libertatem). Besedilo 2*

19

in vsebina citirane uredbe nam sicer nista znana, toda očitno gre za neki vladarski akt, kjer se je nje­ gova stoiška miselnost harmonično prepletala z nje­ govimi državniškimi kompetencami in tako blago­ dejno vplivala na reševanje perečih družbenih in političnih vprašanj.

MARK A VRELI J KOT RIM SKI CESAR Če bi imel mačeho, obenem pa pravo ma­ ter, bi mačeho sicer spoštoval, zatekal bi se pa vendarle zmerom k materi. Isto vlogo imata danes pri tebi dvor in filozofija. Mark Avrelij VI 12

Še nekaj besed o zgodovinski osebi avtorja teh zapiskov! Dejstvo, da je bil rimski cesar, celo eden najpo­ membnejših v večstoletni verigi rimskih cesarjev, je za razumevanje njegovega dnevnika precej irele­ vantno. Prav tako lahko bi takšna razmišljanja napisal tudi kak suženj ali osvobojenec, kar je navse­ zadnje razumljivo: stoa ukinja razlike med razredi, preprost suženj je lahko v njenih očeh popolnejši in svobodnejši kot mož na cesarskem prestolu. Mark Avrelij se tega le predobro zaveda, zato v svojem dnevniku svojega cesarskega položaja nikjer posebej ne poudarja; na prste bi lahko našteli tista mesta, kjer samo namiguje nanj. In iz teli mest je jasno razvidno, da je svoj cesarski položaj občutil prej kot težko breme, ne pa kot kak privilegij. Na svoje triumfalne zmage nad sovražniki imperija gleda z ironijo, vredno stoiškega filozofa: »Pajek se ščeperi, če ujame muho, človek, če ujame zajca; ta se veseli, če mu zaide riba v mrežo, oni, če podre merjasca ali medveda, tretji, če ujame Sarmata . . . « (X 10). 20

Pa vendar filozof na cesarskem prestolu — ta idealna sinteza, ki jo je imel pred očmi Platon v svoji Državi — ni vsakdanji pojav. Za Marka Avrelija je sicer značilno, da si glede uresničenja filozofskih ide­ alov v imperialnem obsegu ni delal iluzij: »Ne obetaj si platonske države! Bodi zadovoljen, če prideš le za korak dalje!« (IX 29). Razumljivo, da nas zanima tudi ta korak, ki ga je naredil v smeri uresničenja svojih političnih ciljev, in da nas s tem v zvezi zani­ majo tudi drugi zunanji mejniki njegove vladarske poti. Mark Avrelij1 se je rodil v Rimu 26. aprila leta 121 po našem štetju očetu Aniju Veru in materi Domitiji Lukili. Lik svojih roditeljev kakor tudi celo galerijo svojih najožjih sorodnikov in vzgojiteljev je s toplo simpatijo orisal v prvi knjigi svojega dnev­ nika. Očeta je izgubil že v rani mladosti, nato ga je posinovil njegov ded po očetovi strani. Sicer pa je za Marka, za njegovo vzgojo, izobrazbo in rahlo zdravje, skrbela predvsem mati, ki ni bila samo bo­ gata in lepa, temveč tudi izredno plemenita, rahlo­ čutna in izobražena ženska; brez dvoma je Mark ravno po njej podedoval precej žlahtnih potez svojega značaja. Med Markovimi učitelji in vzgojitelji zasluži po­ sebno pozornost Kornelij Fronto, najznamenitejši retor svojega časa. Nanj se je Mark navezal z vso predanostjo hvaležnega učenca. Vendar se njuna te­ ženja niso nikoli povsem ujemala. Fronto je očitno 1 Mark Avrelij se je ob rojstvu imenoval Marcus Annius Catilius Severus. Po smrti svojega očeta je dobil ime Marcus Annius Verus (cesar Hadrijan se je iz tega nje­

govega priimka večkrat šalil in mladeniča zaradi njegove iskrenosti in resnicoljubnosti imenoval tudi Verissimus — iNajbolj resnicoljuben«). Ko ga je posinovil cesar Antoninus Pius, je dobil ime Marcus Aelius Aurelius Verus. Kot cesar se je označeval (Imperator Caesar) Marcus Aurelius Antoninus (Augustus). Danes ga običajno označujemo z imenom Mark Avrelij. 21

skušal Marka iztrgati filozofiji in ga ogreti za reto­ riko; takole piše npr. v enem svojih pisem Marku: »Zdi se mi, da si se, kot imajo fantje navado, od utrujenosti naveličal študija govorništva ter se oklenil filozofije, kjer ti ni treba nobenega proemija skrbno izpiliti, nobene pripovedi kratko, jasno in spretno sestaviti, nobenih vprašanj razčlenjevati, nobene vse­ bine iskati, ničesar krepkeje poud arjati.. .« Po dru­ gi strani pa je Mark pozneje hvalil bogove, da se ni temeljiteje izobrazil v retoriki: »Po njihovi volji je bilo, da nisem v retoriki, poetiki in drugih ved­ nostih preodlično napredoval: saj bi me bile nemara za zmerom pridržale, ko bi bil videl, da imam v uče­ nju gladek in lahek uspeh« (I 17). Kljub temu pa se vezi s Frontonom tudi pozneje, ko je Mark postal cesar, niso pretrgale; o tem priča njuna zaupna ko­ respondenca, ki je skoraj v celoti ohranjena. Ko je bilo Marku sedemnajst let, je umrl cesar Hadrijan (leta 138): ker ni imel lastnih otrok, je pred smrtjo posinovil in določil za naslednika Avrelija Antonina, ki mu je zgodovina pozneje dala pridevek Pius (»Pobožni«). Toda to je storil pod pogojem, da Antoninus — le-temu sta bila namreč sinova že pred tem umrla — posinovi Lucija Vera in pa svojega ne­ čaka Marka; nato pa naj po lastni presoji enega od njiju določi za svojega naslednika. Antoninus Pius je tej želji ustregel, za svojega naslednika pa je kmalu določil Marka, ki mu je dal tudi svojo hčer Favstino za ženo. Antoninus je vzljubil Marka s pravo očetovsko lju­ beznijo, ga postopoma uvajal v vladarske posle in mu nalagal čedalje težje in odgovornejše naloge. In ko je Antoninus Pius leta 161 izdihnil, je cesarska oblast povsem naravno prešla v roke Marka Avrelija. Toda Mark je že ob nastopu svoje vlade naredil plemenito potezo: sam je na svojo pobudo predlagal svojega adoptivnega brata Lucija Vera za sovladarja in prostovoljno z njim delil cesarsko oblast. 22

Prvikrat v zgodovini rimskega cesarstva sta si dva vladarja enakopravno delila oblast. Markova vladarska pot ni bila lahka. Že takoj ob nastopu vlade so se nad državo zgrnili temni oblaki: v Britaniji je izbruhnil vojaški upor, Tibera je pre­ stopila bregove in povzročila velike poplave, ki jim je sledila huda lakota, na vzhodu so Parti vdrli v Armenijo, v bitki pri Elegeji uničili rimsko legijo in prodrli globoko v notranjost Sirije. K temu so se pri­ družile še družinske skrbi in žalosti: umrla mu je mati, na katero je bil zelo navezan, otroke mu je drugega za drugim pobirala bolezen, zbolela mu je žena Favstina. Mark je poslal v ogrožene vzhodne province svo­ jega sovladarja Lucija Vera z veliko vojsko. Vojska je pod poveljstvom sposobnega sirijskega vojsko­ vodje Avidija Kasija prodrla čez Evfrat, zavzela stari partski prestolnici Selevkejo in Ktesifon in zapodila partskega kralja v beg. Lucij Verus se je v sloves­ nem triumfu kot Hercules Pacifer, kot Parthicus Maximus vrnil v Rim (leta 166). Toda zmagovite legije so v Italijo zanesle novo gorje: kugo, ki je med italskim prebivalstvom terjala tisoče žrtev. Sko­ raj istočasno so Jacigi, Langobardi, Kvadi, Markomani in druga germanska plemena prekoračila se­ verno mejo imperija, oslabljeno zaradi odhoda tam­ kajšnjih garnizij na vojsko proti Partom. Mark Avrelij je s svojim sovladarjem Lucijem Verom ne­ mudoma odrinil proti severu. Med vrnitvijo s te vo­ jaške ekspedicije je Lucija Vera zadela kap (169). Mark je dal njegovo truplo prepeljati v Rim in pokopati z najvišjimi častmi. Medtem so Kvadi in Markomani ponovno vdrli čez Donavo (kronologija teh vdorov je sicer precej ne­ gotova), preplavili Norik in Retijo, razbili več rim­ skih legij in oblegali samo Akvilejo, zadnjo večjo trdnjavo, ki jim je še zapirala pot v Italijo. V tej hudi stiski je Mark odredil javne pobožnosti, pozival 23

prostovoljce, naj izpopolnijo zdesetkane legije, osno­ val dve povsem novi legiji in več novih kohort, no­ vačil gladiatorje, sužnje in najemnike, utrjeval gorske prelaze na poteh v Italijo in številna mesta tudi globoko v notranjosti imperija, npr. Salono v D al­ maciji. Da bi si zagotovil potrebna sredstva za obo­ rožitev in vzdrževanje te velike vojske, je prodal dragocene zlate in srebrne posode in ves nakit, ki ga je hranila rimska vladarska hiša. Nato je odrinil proti severu in si v Karnuntu (Carnuntum, v bližini dan. Patronella na Spodnjem Avstrijskem) postavil svoj glavni štab, od koder je vodil vojaške operacije na ozemlju seyerno in vzhodno od Donave. Vojaške operacije je združeval z diplomatskimi pogajanji s predstavniki posameznih sovražnih plemen. V K ar­ pate je prodrl tako globoko, kot še nobena rimska vojska pred njim, in je razmišljal celo o ustanovitvi novih rimskih provinc Markomanije in Sarmatije. V province, kjer sta kuga in lakota razredčila pre­ bivalstvo, je naseljeval pripadnike zajetih germanskih plemen kot dninarje na veleposestvih ali kot zakup­ nike majhnih kmetij ter tako osvežil demografske rezerve starih pokrajin. Med boji na severu je prišlo tudi do nekega ne­ navadnega dogodka, ki ga tedanji zgodovinarji opi­ sujejo kot »deževni čudež« in ki je upodobljen tudi na znamenitem »Markovem stebru« v Rimu. Nekoč v najhujši poletni vročini so Kvadi stisnili rimsko vojsko v obroč; pričakovali so, da se jim bo morala, od žeje izčrpana in onemogla, predati. Tedaj pa se je nebo nad rimsko vojsko nepričakovano pooblačilo, vlila se je ploha in rimski vojaki so v svoje ščite in čelade lovili deževnico in se z njo krepčali. Istočasno pa se je na sovražnike vsula silna toča in vanje so treskale strele, tako da jih je pokončal ogenj z neba. Nekateri so ta čudež pripisovali egipčanskemu svečniku Harnufisu, drugi, ki so bili krščanske vere, pa molitvam krščanskih vojakov iz Kapadokije, ki 24

so služili v XII. legiji, imenovani Fulminata (Blisko­ vita — toda ta legija se je tako imenovala že od prej). Medtem ko se je Mark bojeval na severni meji, se mu je na vzhodu uprl Avidij Kasij, upravitelj province Sirije. Razširil je lažno novico, da je Mark mrtev, in se sam oklical za cesarja. Upor se je naglo razširil tudi na Kilikijo, Judejo in Egipt; vse je ka­ zalo, da bo prišlo do velike državljanske vojne. Toda Kasijeva uzurpatorska oblast je trajala le tri mesece in šest dni (od aprila do julija 175). Ko so Kasijevi častniki zvedeli, da jih je njihov poveljnik prevaral in da Mark živi, so ga sami ubili. Mark je iskreno obžaloval Kasijevo smrt in z gnusom zavrnil po­ nudbo, da mu prinesejo njegovo glavo, vse upornike pa pomilostil. Da bi pomiril razburkane duhove, se je osebno odpravil na vzhod; z njim sta odpoto­ vala tudi žena Favstina in sin Komodus. Z ladjo je odplul najprej v Aleksandrijo, od tam ga je pot vodila v Palestino, po dolini reke Jordan v Sirijo, in nato v Mezopotamijo. Tu mu je (leta 176) umrla Favstina, žena, ki mu je rodila trinajst otrok ter z njim dolga leta delila vse tegobe in bridkosti. Mark ji je na kraju smrti sezidal svetišče v njen spomin. Na poti v domovino se je ustavil v Atenah, kjer je med drugim ustanovil štiri plačane profesorske ka­ tedre za predstavnike štirih najpomembnejših filo­ zofskih šol: Akademije, Peripata, Stoe in Epikurovega »Vrta« (Kepos). Sredi leta 178 so sovražna plemena ponovno vdrla čez severno mejo imperija. Mark je kljub šibkemu zdravju nemudoma odrinil na ogroženo področje in prevzel vrhovno poveljstvo nad vojaškimi operaci­ jami. V rimskem taboru v Vindoboni (dan. Dunaj), kjer si je Mark tedaj uredil svoj štab, je razsajala morilska bolezen, po sodbi enih kuga, po mnenju drugih tifus. Ta se je naposled lotila tudi Marko­ vega oslabelega in izčrpanega telesa. Šesti dan bo­ lezni je poklical k sebi svoje prijatelje in jim govoril: 25

»Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Nasled­ njega dne se je poslovil še od svojega ničvrednega in okrutnega sina Komoda, ki ga je kot »vzhajajoče sonce« določil za svojega naslednika: človeško raz­ umljiva, vendar najslabša poteza, ki jo je napravil v dveh desetletjih svojega modrega in preudarnega vla­ danja. Proti večeru dne 17. marca leta 180 je izdihnil. Tako je vladal in upravljal ogromna prostranstva imperija mož, ki sta mu bili Azija in Evropa »le kotička vesoljstva, ves ocean le kaplja v vesoljstvu, in vsa sedanjost le točka v večnosti. Vse majhno, premenljivo, izginljivo!« (VI 36). Te majhnosti in min­ ljivosti zemeljskega dogajanja v resnici ni nihče ob­ čutil bolj živo kakor on, ki je nanjo gledal z zornega kota najvišje svetovne oblasti.

PODOBA MARKA A VRELI JA V ROMANU ALO JZA REBULE Vojna mu je presedala, kakor sta mu pre­ sedala dvor in gledališče. Nič mu ni bilo bolj zoprno kakor zbujati pozornost, žeti z impe­ rialnim nasmeškom občudovanje okrog sebe in zadoščeno sijati v soncu Vrha. In da je kljub vsemu temu iz ure v uro izvrševal vse svoje dolžnosti, že ves onstransko prosojen predsedoval štabnim sejam, sprejemal povelj­ nike na raport in osebno nadzoroval računo­ vodstvo posameznih enot, je bila poteza, ob kateri je moglo moje občudovanje do njega samo naraščati. Alojz Rebula, V Sibilinem vetru IV 20 Najbolj nazorno podobo o velikem rimskem cesarju in apokaliptičnem času, v katerem je vladal, si bo bralec lahko ustvaril, ako vzame v roke roman našega 26

tržaškega rojaka Alojza Rebule »V Sibilinem vetru«, ki je pred leti (1968) izšel pri Slovenski Matici. Tu so zgoraj nanizani dogodki prikazani s pretresljivo sugestivnostjo in izredno umetniško potenco, po pisa­ teljevih lastnih besedah očiščeni »tistega arheolo­ škega gradiva, s katerim radi razsipajo drugi pisci,« in vendar v najlepšem skladu z zgodovinskimi dejstvi (prim. zlasti oceno Fr. Bernika v reviji »Prostor in čas« I 1969, 128—137). Mark Avrelij je prikazan kot »legionar med legionarji, blaten med blatnimi, jahal je v svoji krotki drži — Imperator Caesar M. Aurelius Antoninus Augustus — tudi za vojake samo ,Mark‘« (IV 15). Za svoje pisanje, za pričujoči dnevnik, »si je v svoji prezaposlenosti pritrgal spanje, bolehno telo je tam izčrpavalo svoje zadnje sile, omagujoča roka si je pomagala s kraticam i. . . Postajal je senca v oklepu . . . « (IV 20). Edino področje, kjer bi se dalo Rebulovi karak­ teristiki Markovega značaja in zadržanja ugovar­ jati, je njegov odnos do kristjanov. Tako npr. beremo: »Bila so leta, ko je Mark Avrel skopal palestince v krvi, kakor nobeden od njegovih predhodnikov« (IV 11). In nato spet: »Markovo spremstvo je škri­ palo z zobmi, ko je roka, ki je bila neusmiljena do Palestincev, s pomirljivo kretnjo naklanjala milost sovražnikom, ki so se metali pod noge njegovemu konju« (IV 19). V resnici je pod Markovo vladavino prišlo do ve­ likih pogromov na kristjane; naj omenim samo mučeništvo 86-letnega škofa Polikarpa v Smirni, uboj Justina in njegovih privržencev v Rimu (okoli leta 165) in enega najbolj zverinskih pokolov kristjanov v Lugdunu (dan. Lyon, leta 177 — toda ta datum je sporen). Toda pri tem ostaja odprto vprašanje, ko­ liko je Mark osebno odgovoren za zverinstva in obračunavanja s kristjani, ki so jih povzročali lokalni nestrpneži in fanatiki širom prostranega imperija. Markova uradna politka je bila prej usmerjena k verski strpnosti in svobodi vesti kot pa k preganjanju 27

državljanov zaradi njihovega verskega in svetovno­ nazorskega prepričanja. O tem priča med drugim tale fragmentarno ohranjeni dokument pri cerkvenem zgodovinarju Evzebiju (IV 13), s katerim je Mark leta 161, torej ravno v letu prevzema cesarske oblasti, odgovoril skupščini Azije, očitno na neko njeno vpra­ šanje, kakšno stališče zavzeti do kristjanov. Odgovor bi se v slovenskem prevodu glasil nekako takole: Imperator Cezar Mark Avrelij Antonin Avgust, naj­ višji svečenik, v petnajstem letu svojega ljudskega tribunata, tretjič konzul, pošilja skupščini Azije pozdrav. Prepričan sem, da tudi bogovi skrbijo, da takšni ljudje ne ostanejo skriti, saj imajo sami še veliko več vzroka kot vi, da kaznujejo tiste, ki jih nočejo častiti. Vi pa ljudi, ki jih preganjate, le še utrjujete v njihovi veri, zlasti če jih obtožujete brezboštva; ti ljudje si namreč rajši na­ kopljejo obtožbo in smrt za svojega boga kot pa življenje. In zato odhajajo kot zmagovalci, ker rajši žrtvujejo svoje življenje, kot da bi se uklonili temu, kar vi od njih za­ htevate. Kar pa zadeva potrese v preteklih in sedanjih časih — morda je prav, da vas opozorim na to, kako ste ob njih malodušni in kako se vaše razpoloženje ob teh pojavih razlikuje od njihovega. Oni se tedaj še z večjim zaupanjem obračajo k svojemu bogu, vi pa se ves ta čas v navidezni nevednosti ne zmenite niti za druge bogove niti za čaščenje Naj višjega Nesmrtnega; kristjane pa, ki takšnega boga častijo, preganjate in mučite do smrti. O takšnih ljudeh so pisali mnogi upravitelji provinc že tudi mojemu očetu. In on jim je odgovoril, naj takšnih ljudi ne vznemirjajo, če o njih nimajo vtisa, da bi rovarili proti rimski oblasti. Tudi meni so že mnogi poročali o takšnih ljudeh in jaz sem jim odgovoril z mnenjem svo­ jega očeta (mišljen je cesar Antoninus Pius, op. prev.). Če pa kdo vztraja pri tem, da povzroča takšnim ljudem težave ravno zato, ker so takšni, tedaj naj bo obtoženi oproščen obtožbe, četudi s izkaže, da je v resnici takšen, človek, ki je sprožil obtožbo, pa naj bo kazensko od­ govoren. Razglašeno v Efezu, na skupščini Azije. Iz tega je jasno razvidno, da Mark Avrelij — vsaj v začetku svoje vladavine — ni bil pobudnik, podpihovač ali hujskač velikih pogromov na krist28

jane. In malo verjetno se zdi, da bi bil v naslednjih letih svoje stališče v tem pogledu radikalno spreme­ nil, zlasti še, če beremo v njegovem dnevniku izjave kot npr.: »Saj nisem bližnjemu nikoli vedoma žalega storil« (VIII 42). »Človeku je lastno, da ljubi tudi tiste, ki greše. To je tedaj, kadar ti pride na misel, da so istega rodu s teboj, da delajo napak iz neved­ nosti in zoper svojo voljo, da boste kmalu oboji m rtvi...« (VII 22). In o iskrenosti teh izjav nimamo vzroka dvomiti.

BESEDA O NOVI PRIREDBI SOVRETOVEGA PREVODA »Dnevnik cesarja Marka Avrelija« je v slovenskem pre­ vodu prvič izšel pri Slovenski Matici leta 1934 in sodi med Sovretove najbolj uspele prevode. Prvi osnutek prevoda je Sovretu menda pregledal Josip Debevec, avtor »Vzorov in bojev« in prevajalec Dantejeve »Božanske komedije«, ter s svojimi popravki in nasveti prispeval k jezikovni čistosti in ubranosti tega sicer zelo zahtevnega filozofskega besedila.

Vendar so od prve izdaje minila že skoraj štiri deset­ letja. Slovenski knjižni jezik je v tem obdobju prehodil dolgo pot oblikovnega zorenja, pojmovne bogatitve in iz­ raznega izčiščenja, k čemur je ravno Anton Sovre prispe­ val nemajhen delež. Zato bi Sovretov prevod v nespreme­ njeni prvotni obliki danes verjetno učinkoval precej arha­ ično in celo anahronistično: marsikatere besede, oblike ali sintaktične zveze, ki jo je Sovre zapisal leta 1934, se je ne­ kaj desetletij pozneje zavestno izogibal ali jo celo izrecno preganjal. Sam je bil eden soavtorjev Slovenskega pravo­ pisa 1962, v katerem so številne besede, ki jih beremo v prvi izdaji Markovega dnevnika, zaznamovane s puščico ali s krožcem, kar pomeni, da so »nepotrebne, nelepe ali v nasprotju z duhom slovenskega jezika« ali pa celo »be­ sedne in slogovne spake in najhujši nebodijihtreba«. Po­ temtakem je številne posege v prvotno besedišče prevoda narekovala ne samo skrb, da bi ta dragoceni antični tekst kar najbolj približali sodobnemu bralcu, temveč tudi sama zvestoba Sovretovemu jezikovnemu izročilu. Kot drugo vrsto popravkov, ki sem si jih dovolil, bi lahko omenil nekatere Sovretove terminološke rešitve, ki se niso izkazale za najbolj posrečene (npr. »Vsenarava«, »Genij«) in se zato v strokovni terminologiji tudi niso oprijele. Sem sodi tudi pisava cele vrste strokovnih in drugih izrazov z veliko začetnico (Bog, Previdnost, Narava, Usoda, Praum, Duša, Prasnov). Takšna pisava po moji sodbi niti nima prave osnove v stoiškem svetovnem na­ zoru, poleg tega pa bi učinkovala danes kot voda na 30

mlin tistemu snobovskemu spogledovanju z velikimi za­ četnicami, ki vodi že v pravo inflacijo in vnaša — ob sekundiranju poetov, ki zahajajo v nasprotno skrajnost ter velike začetnice povsem ignorirajo — popolno anar­ hijo v ustaljena pravopisna načela. To pa je prav tista anarhija, zoper katero se je Sovre vse življenje z vso ihto in ognjevitostjo bojeval. Spet je torej ravno pieteta do pokojnega učitelja in zvestoba do njegovega jezikovnega izročila narekovala takšne posege v njegov prevod. Tretjo vrsto posegov v Sovretovo besedilo predstavlja nekaj ducatov mest, ki pred desetletji tekstno kritično še niso bila zadovoljivo pojasnjena ali pa so bila filološko napačno interpretirana, pa so jih novejše študije, navedene v pregledu strokovne literature, jasneje osvetlile. Razum­ ljivo, da sem te novejše interpretacije upošteval v novi redakciji besedila, da bi prevod čimbolj povzdignil na ra­ ven sodobne filološke znanosti. In naposled naj kot zadnjo vrsto posegov omenim še nekoliko drugačno transkripcijo nekaterih antičnih imen, ki jo je narekovala želja po poenotenju in usklajenosti. Toda to vprašanje je v resnici veliko bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. Gre za pravcati pravopisni problem kvadrature kroga, kjer lahko o idealni rešitvi, ki naj bi vse avtentične prvine antičnega imena prelila v povsem domačo obliko, samo sanjamo; zadovoljiti se moramo z aproksimacijami, pri čemer so majhne nedoslednosti sko­ raj neizbežne. Opomb sem dodal nekoliko več, kot jih je v prvi iz­ daji. Splošni upad humanistične izobrazbe zlasti med mlajšimi izobraženci, med katerimi je znanje latinščine prava redkost, znanje grščine pa že skoraj povsem izumrlo, zahteva veliko več dodatnih pojasnil. Po drugi strani pa so odpadle tiste opombe, ki temeljijo ravno na tem znanju; to so Sovretovi sicer zelo tehtni tekstnokritični prispevki k osvetlitvi nekaterih nejasnih mest. Na novo sem zasnoval tudi uvod, iz katerega pa sem izpustil podrobnejši sistematični pregled stoiške filozofije, ki ga je Sovretov uvod vseboval na prvem mestu. Vzrok je preprost: naročniki Slovenske Matice lahko zdaj dobijo zgoščen in nazoren pregled stoiške filozofije, ustrezen sta­ nju sodobnih raziskav in interpretacij, v prvem delu Vorlanderjeve Zgodovine filozofije (str. 141—147, 156—159, 165 do 170). Namesto tega sem dodal svoj prevod Kleantovega himnosa Zeusu, enega temeljnih stoiških tekstov, ki lahko bolje kot nizanje podatkov bralcu pričara stoški pogled na svet in osnovne prvine stoiške miselnosti.

31

KLEANTES

HIMNOS ZEUSU Slavljen, najvišji bogov, ki pod mnogo imeni na veke vladaš vesolju, početnik narave, ki s svojo postavo vse uravnavaš! Dolžnost zemljanov je, tebe slaviti, saj smo tvojega roda! Od vsega, kar lazi po zemlji, mi smo edini deležni besed. Zatorej bom vedno tebe slavil, na veke bom tvojo mogočnost oznanjal. Tebi ves svet, ki kroži krog zemlje, voljno je pokoren, kamor ga vodiš in vladaš, se tvojim ukazom uklanja. V svojih rokah nezmagljivih vihtiš poslušno orodje, strelo dvorezno, iz živega ognja, ki nikdar ne ugasne. Njenega bliska udar dopolnjuje vsa dela narave, z njo svojo misel usmerjaš, ki vse vesoljstvo prešinja, družiš se z malimi, družiš z velikimi lučmi na nebu; z njo si mogočen postal, najvišji vladar nad vesoljem. Tudi na zemlji se nič ne dogaja brez tebe, božanstvo, nič pod svodom nebesnega etra, ne v morja valov ju, razen tega, kar zlobni počno v nespameti svoji. Toda ti znaš čezmerno spet spraviti v mero primerno, kar je grdo, polepšaš, in kar brez ljubezni, pobotaš. Vse, kar je dobro in zlo, združuješ v skladno enoto, en, na vek bivajoči razum se iz vsega poraja, njemu želijo ubežati ljudje, ki zlo so izbrali, bedni, ki vedno samo po dobrinah sveta koprnijo, niti ne vidijo, niti ne slišijo božje postave; ako sledili bi njej, bi umno in žlahtno živeli. Slepci, namesto tega za vsakršnim zlom se pehajo: eni ne znajo upreti goreči se želji po slavi, 32

druge zmaguje pohlep, umazana sla po dobičku, tretje pa čutnih užitkov opoj, ki telo ugonablja. Vendar, če še tako se za dobrim, za srečo pehajo, končno dosežejo zlo in nasprotje tega, kar želijo. Torej ti, Zeus, ki vse nam podarjaš, zagrnjen v oblake, bliskov sejalec, ti reši ljudi te pogubne slepote, ti jim jo z duše iztrgaj, naš oče, ti daj jim doseči misel, ki nanjo oprt pravično čez vse gospoduješ! S tem nas počasti, in mi bomo tebe v zahvalo častili, tvoja dejanja na veke časteč, kot ljudem se spodobi; kajti ni večje časti za zemljane in ne za bogove, kot da slavijo postavo, ki vekomaj vlada vesolju!

3 Dnevnik cesarja

33

PRVA K N JIG A

Po dedu Veru imam dobro čud in krotko srce. 1 Po očetu imam — sodeč po spominu in slovesu, ki ga je užival — skromnost in moškost. 2 Po materi imam strah božji in darežljivost; po njej, da se varujem ne le hudih dejanj, temveč že samih hudih misli; in da ljubim preprosto življenje in se ogibljem bogataške razpašnosti. 3 Svojemu pradedu sem dolžan hvalo, da nisem hodil v javne šole in da sem imel doma dobre učitelje; od njega je tudi moje spoznanje, da za take reči ni nikdar denarja preveč. 4 Po svojem vzgojitelju imam navado, da se ne ogrevam ne za »zelene« ne za »modre«, da ne stavim ne na »okrogle« ne na »dolge« ščite; njemu dolgujem moč, da vztrajam v naporih in da sem z malim za­ dovoljen in da se znam sam lotiti vsake stvari, da pa se vendar ne ukvarjam z vsem mogočim, in da ne nastavljam ušes obrekovanju. 5 Od Diogneta imam, da mrzim ničemurnostremuštvo; da ne verujem besedičenju čarodejev in sle­ parjev o zagovarjanju, o izganjanju duhov in po­ dobnem; da se ne zabavam s pobijanjem prepelic in z drugimi strastnimi razvadami; da prenesem od­ krito besedo; da sem si postavil filozofijo za ravnilo življenju. On me je napotil, da sem poslušal najprej Bakhija, za njim Tandasida in M arkijana; da sem že v otroških letih pisal dialoge. Njegov vpliv je, da imam rad preprosto, le z runom prekrito ležišče in druge podobne navade, ki sodijo v življenje he­ lenskih modrijanov. 6 3*

35

Rustikus me je potrdil v misli, da je treba svoj značaj smotrno uravnavati in oblikovati. Svaril me je, naj se ne izgubljam v sofistovsko pregorečnost, naj ne prelivam črnila za snetive teoreme, naj se ne ponujam s spodbudnim pridigovanjem, naj se ne raz­ kazujem v vlogi asketa ali nesebičnega človekoljuba, in naj se izogibljen govorniških in pesniških lepotil in sploh izrezljanega duhovičenja. Njemu gre zasluga, da se ne sprevajam v razkošni obleki po domu in ne počenjam drugih podobnih ničevosti. Po njem je slog mojih pisem preprost, kakršnega je sam pisal v listu, ki ga je bil poslal moji materi iz Sinuese. Navadil me je popustljivosti in spravljivosti do žalivcev in na­ sprotnikov, brž ko so sami voljni odnehati. Pri njem sem se izuril v pazljivem branju, ne da bi se zado­ voljeval kar s površnim preletavanjem; tudi ne, da bi na slepo prikimaval blebetavcem. On me je uvel v miselni svet Epikteta in mi dal njegove spise iz svoje knjižnice. 7 Apolonij mi je odprl vrata v svobodo duha, ki pa imej čvrsto vklado v preudarnosti in si ne jemlji nikoli v ničemer drugega vodnika kot razum. Dal mi je ključ do nespremenljive ravnodušnosti v bridkem trpljenju, ob izgubi otroka, v hudih boleznih. Bil je mojim očem živ zgled, da se utegne družiti v istem človeku izredna energija z veliko sproščenostjo. Pri pouku ni kazal nikoli nejevolje; in njegova izkušenost in spretnost v obravnavanju snovi — ko da bi jo bil imel za najneznatnejšo svojih vrlin. Po njem tudi vem, kako je treba od prijateljev sprejemati dozdevne uslužnosti; ni, da bi se moral človek zavoljo njih ravno poniževati, a tudi brez priznavanja znemar puščati jih nikar. 8 Od Seksta sem se naučil prijaznosti; v njem sem imel vzor, kakšen bodi pravi družinski oče; od njega spoznanje, da je treba živeti po naravnih zakonih. V njegovem vedenju je bila neprisiljena dostojanstve­ nost; v svoji prirojeni bistrosti je vselej uganil želje 36

prijateljev in jim ustregel; bil je strpljiv do nevednih in do takih, ki jim rade uhajajo nepremišljene sodbe. Vsem ljudem se je znal skladno prilagajati; zato je bilo občevanje z njim prijetnejše kot sleherno do­ brikanje, in sodobni svet ga je prav zaradi teh vrlin zelo spoštoval. Od njega sem prejel sposobnost, da znam za življenje potrebna načela iskati in najti ter smiselno vzporejati; da si nikoli ne dovoljujem izbru­ hov jeze ali kake druge strasti; da pa si ob vsem spokojnem nestrastju vendarle prizadevam izkazovati kolikor le morem prikupne ljubeznivosti; in da se trudim za dober sloves, a brez velikega hrupa, in za mnogostransko znanje, a ne da bi se z njim razka­ zoval. 9 Pri gramatiku Aleksandru sem spoznal, kaj je ob­ zirnosti: kadar je ušel komu kak tuj ali slovniško nepravilen ali glasovno neubran izraz, ga učitelj ni zavrnil z zbadljivo grajo, temveč je v načinu odgo­ vora ali pritrditve ali medsebojnega pretresanja pred­ meta kot takega — ne le napačnega stavka — ali pa s kakim drugačnim primernim opozorilom spretno naznačil, katero besedo je treba postaviti. 10 Fronto mi je pokazal, koliko nevoščljivosti, splet­ karjenja in hinavščine je v tiranstvu in da je najti v našem plemstvu, ki nosi ime patricijev, na splošno manj človekoljubja kakor drugod. 11 Pri platoniku Aleksandru sem se naučil, da se ne sme človek nikomur prepogosto in nikoli brez hude sile ne ustno ne v pismu izgovarjati, češ da mu je trda za čas; in da ne gre na ta način pod pretvezo neodložljivih poslov venomer odklanjati dolžnosti, ki nam jih nalagajo odnosi do naših soljudi. 12 Katulus me je opozarjal, naj ne ravnam prezirljivo s prijateljem, ki me za kako reč obtožuje, pa najsi je njegova tožba iz trte izvita, temveč naj ga po­ skušam pripraviti do tega, da mi vrne prejšnje za­ upanje; o svojih učiteljih naj le iz srca in dobro 37

govorim, kakor se pripoveduje o Domitiju in Atenodotu; in svoje otroke naj resnično ljubim. 13 Severus mi je dajal zgled prijaznosti do sorodnikov in ljubezni do resnice in pravičnosti. Po njem sem se seznanil s Trasejem in Helvidijem, s Katonom in Dionom in Brutom; od njega imam pravilno pojmo­ vanje o demokratski državi, kjer velja načelo popolne pravne enakosti in svobode govora, in o monarhiji, v kateri ima svoboda podložnikov večjo vrednost od česarkoli drugega. On mi je vsejal globoko in nepremenljivo spoštovanje do filozofije; on dobrodelnost, da rad in obilno dajem, dalje, da se od svojih pri­ jateljev zmerom najboljšega nadejam in njihovi lju­ bezni zaupam; pa tudi če so vredni nemara graje, da jim to brez ovinkov povem; da jim je potemtakem jasno, kaj hočem od njih, česa ne, ne da bi morali dolgo ugibati. 14 Maksimus mi je vcepil nauk, da je treba samega sebe obvladovati in po vsaki ceni vztrajati na pravi poti; da je treba v vseh okolnostih ohraniti vedrost, zlasti pa v boleznih; da si je treba privzgojiti značaj, v katerem se po skladnem razmerju družita priljud­ nost in resnoba; da je treba brez nejevolje oprav­ ljati, kar je naša dolžnost. O njem je bil vsakdo pre­ pričan, da govori, kakor misli, in da ravna v vsem, kar dela, z najčistejšim namenom. Začudenja ali osuplosti ni poznal; prav tako prenaglice ne in ne zamudijivosti; nikoli ni bil v zadregi ali potrt, nikoli na zunaj prijazen, pa spet nejevoljen ali radosumen. Bil je dobrih rok, velikodušen v odpuščanju in sovražil je laž; ob kratkem, delal je vtis dognanega, v sebi izravnanega značaja, ne pa človeka, ki šele dozoreva. Nihče ni imel v njegovi družbi občutka, da ga mož prezira, nihče pa se tudi ni drznil, da bi bil štel sebe za boljšega mimo njega. Bil je tudi v šali dostojen in duhovit. 15 Oče mi je bil vzor dobrotljivosti, obenem pa neomahljive stanovitnosti v vsem, za kar se je bil po

38

dobrem premisleku odločil. Izkazovanje časti je spre­ jemal brez ničemurne domišljavosti. Delal je rad in vztrajno. Če je imel kdo kak splošno koristen nasvet, mu ni zapiral ušes. Ravnal je z vsakomer po zaslu­ gah, ne glede na desno in levo, dobro vedoč, kje je treba vajeti pritegniti, kje popustiti. Zatrl je lju­ bezenska nagnjenja do nedoraslih mladeničev. Bil je vljuden in prijazen do vseh. Svojih prijateljev ni silil, da bi bili morali stalno z njim obedovati ali ga na popotovanjih venomer spremljati. Če kdo iz nuj­ nih razlogov ni mogel z njim, se je ob njegovi vrnitvi zmerom lahko prepričal, da mu je ostal enako naklo­ njen. Na posvetovanjih je zadeve natanko in vztrajno pretresel; nikoli ni odstopil pred časom od razgovora, zadovoljujoč se nemara s kakimi približnimi verjet­ nostmi. Prijatelje si je skušal ohraniti: ni se jih nave­ ličal, pa tudi nespametno trgal se zanje ni. Bil je v vseh okoliščinah zadovoljen in vedrega duha. Gle­ dal je previdno v prihodnost, na vsako, tudi naj­ manjšo slučajnost je bil pripravljen, a ne da bi bil zbujal pri tem veliko pozornost. Šumnega pozdrav­ ljanja množic ni maral: sploh je odklanjal vsakršno prilizovanje. Na javne potrebe je zmerom pazil, z državnimi dohodki varčno gospodaril. Očitke, ki so se glede tega tu in tam oglašali, je mirno prenašal. V svojem razmerju do bogov ni kazal praznovernega strahu, v njegovem ravnanju z ljudmi ni odločala želja po priljubljenosti; še mar mu ni bilo, da bi se bil komu spogledljivo dobrikal ali sodrgi dovoljeval kake ugodnosti: narobe, bil je vseskozi trezen in trden mož, ki je sovražil prostaško mišljenje in novotarjenje. Dobrine, ki pomagajo do prijetnega življenja in mu jih je sreča v obilju naklanjala, je užival zmerno in brez napuha, veseleč se v svoji skrom­ nosti tega, kar je imel, ne da bi bil pogrešal, kar mu je manjkalo. O njem ni mogel trditi nihče, da je sofist ali topoumen brbljač ali cepidlaka: nasprotno, vsakdo je moral priznavati, da je človek zrelega duha in velike popolnosti, nedostopen nizkemu prilizova39

nju, zmožen svoje zadeve in zadeve drugih varno upravljati. Razen tega je prave filozofe resnično cenil, ob tem pa drugih ni poniževal. Tudi se ni slepo prepuščal vplivu kake modroznanske ločine. V občevanju je bil prijeten in je ljubil pristojno šalo. Svoje telo je po pameti negoval: ni bil nikak lahkoživec ali lišpav gizdalin, pa tudi zanemarjal se ni; tako je spričo svoje pazljivosti le redkokdaj potre­ boval zdravniške nege, zdravil ali obližev. Ena izmed najznačilnejših potez v njegovem značaju je bila, da je brez zavisti prepuščal prednost možem, ki so se odlikovali s kakim posebnim darom, bodisi v govor­ ništvu ali pravoznanstvu, bodisi v etiki ali na kakem drugem področju: da, še pomagal jim je, da je vsakteri dobil priznanje, ki je ustrezalo njegovim zmož­ nostim. Ravnal se je v vsem po zgledih svojih pred­ nikov, čeprav pri tem ni maral zbujati vsiljivega vtisa starovernosti. Omahljivost in nestanovitnost sta mu bili neznani; ostajal je rad na istih krajih in pri istem delu; celo po najhujšem trganju v glavi se je vračal s pravo mladeniško gorečnostjo in s svežimi močmi takoj zopet k svojim navadnim opravkom. Tudi nikak skrivnostnež ni bil: narobe, malo skriv­ nosti je imel in le redkokdaj, pa še pri tistih je šlo samo za državno blaginjo. Ob prirejanju javnih iger, ob zidanju stavb, ob razdeljevanju darov in podob­ nih priložnostih, povsod sta ga vodili preudarnost in trezna umerjenost; sploh je gledal pri vsem svojem delovanju le na potrebo, nikoli na sloves, ki bi mu ga utegnilo njegovo početje prinesti. Za kopel si je izbiral vedno pravi čas; veselje do zidanja se mu ni izprevračalo v strast: do slastnih oblizkov mu ni bilo, na tkivo in barvo obleke ni prida gledal; tudi ne na telesno lepoto svojih sužnjev. Kadar si je privoščil oddih v Loriju, je nosil preprosto domačo obleko; v Lanuviju se je najrajši sprehajal brez hitona; po Tuskulu je hodil ogrnjen v površnik in se za to opravičeval pred svojimi gosti; in takšna je bila sploh vsa njegova nošnja. Nič ostrega, nič nepristojnega 40

ali vihravega ni bilo na njem, skratka, ničesar — kako bi že rekel — pregnanega: vse kakor v miru natanko premišljeno, nepremenljivo urejeno, trdno in samo s seboj v skladu. O njem se lahko uporablja izrek, ki ga navaja izročilo o Sokratu, namreč da je znal pogrešati in uživati v stvareh, v katerih je po­ vprečni svet preslab, da bi se jim odpovedal, in preveč nezmeren, da bi v njih užival. Toda stanovitnost in pogum v vzdržljivosti, treznost v uživanju, to ravno dokazuje moža z močno, nezmagljivo dušo, in tak je bil moj oče za Maksimove bolezni. 16 Bogovom sem dolžan hvaležnost, ker so mi dali dobrega deda, dobre starše, dobro sestro, dobre uči­ telje, dobro družino, sorodnike, prijatelje, skratka, domalega same dobre ljudi. Pa tudi, da se nisem proti nikomur od njih iz prenaglice spozabil, čeprav sem imel nagnjenje k temu in bi bil torej ob kaki pri­ ložnosti lahko kaj nerodnega storil; a blaga volja bogov je bila, da se okoliščine niso nikoli stekle v dejanje, ki bi mi bilo na sramoto. Njim tudi hvala, da moja vzgoja pri postranski ženi mojega deda ni še dalje trajala; da sem si ohranil čisto mladost; da svoje moške sile nisem začel prezgodaj trošiti, da sem si jo marveč celo preko časa očuval; da sem imel čvrsto roko očeta nad seboj, ki je zatrl v meni pola­ goma sleherno kal oholosti in me privel do spozna­ nja, da utegneš tudi na dvoru prebiti brez telesne straže, brez sijajnih oblačil, brez bakel in spomin­ skih kipov in podobne potrate; da more živeti vladar domala tako skromno kakor preprost zasebnik, ne da bi dostojanstvo in resnoba v izvrševanju vladar­ skih poslov zavoljo tega kaj trpeli. Bogovi so mi naklonili brata, ki me je z zglednim življenjem spod­ bujal k skrbnemu opazovanju samega sebe, ter me obenem razveseljeval s spoštovanjem in ljubeznijo; dali so mi tudi otroke, bistre po duhu, zdrave po telesu. Volja bogov je bila, da nisem v retoriki, poetiki in drugih vednostih preodlično napredoval: 41

saj bi me bile nemara za zmerom pridržale, ko bi bil videl, da imam v učenju gladek in lahek uspeh. Bo­ govi so mi vdahnili misel, da sem povišal svoje vzgo­ jitelje na mesta, ki menim, da so si jih želeli, in da jim nisem odpravil s praznim upanjem, češ, to pot so za tako službo še premladi, pač pa da bom kasneje mislil nanje. Po božji naklonjenosti sem spoznal Apo­ lonija, Rustika in Maksima. Bogovi so me napelje­ vali, da sem pogosto in živo premišljeval o načinu naravnega življenja: zato me, kar zadeva bogove in njihov blagoslov, pomoč in navdih, nobena stvar ne ovira, da ne bi živel po naravnih zakonih, in le sam sem kriv, ako sem danes še daleč od smotra, ker pač nisem poslušal božjih opominov in — domalega bi rekel — neposrednih razodetij. Bogovi so dali mo­ jemu telesu moč, da je kos vsem nadlogam v življenju; obvarovali so me, da se nisem dotaknil niti Bene­ dikte niti Teodota; ozdravili so me tudi kasneje mojih erotičnih strasti. Zahvalim jih dalje, da si nisem do­ volil zoper Rustika, čeprav sem mu bil preneke krati gorak, nikoli nikakega dejanja, ki bi mi ga bilo danes žal; da je smela moja mati, ki ji je bila sojena tako zgodnja smrt, vsaj svoja poslednja leta pri meni preživeti; da mi ni bilo treba, kadar sem hotel pomagati siromaku ali komu drugemu podpore potrebnemu, nikoli slišati, češ blagajna je prazna in nimam od kod jemati; in da nisem sam nikdar zabredel v toliko stisko, da bi bil moral na posodo iskati. Bogovi so mi dali poslušno, vdano in preprosto ženo, mojim otrokom pa obilo sposobnih vzgoji­ teljev. Pokazali so mi v sanjah zdravila, med drugim zoper bljuvanje krvi in omotico, zlasti pa sredstvo v K a je ti. . . V mojem srcu so vneli zanimanje za filo­ zofijo, pa obenem preprečili, da nisem padel sofistom v roke, da se nisem uvrstil med pisatelje, ki rešujejo zapletene silogizme, ter se izgubljal v razglabljanju nebesnih prikazni. Za vse to »je treba božje pomoči in sreče«. 17 42

DRUGA K N JIG A

Pisano med Kvadi ob Granui. Zjutraj si reci: Danes se bom srečal z malenkostnim, nehvaležnim, ošabnim, spletkarskim, obrekljivim, ne­ priljudnim človekom. Vse te napake so se nabrale v ljudeh, ker ne ločijo dobrega od hudega. Toda meni, ki vem, da je dobro v svojem bistvu lepo, hudo pa v svojem bistvu grdo, ki vem, da je tudi človek, ki napačno dela, z menoj v rodu — ne sicer po krvi in istem semenu, pač pa, ker ima z menoj vred razum in delež božji —, meni, pravim, ne more nihče od njih škodovati; zakaj nobeden me ne bo zaplel v sramotno dejanje. Do sorodnika pa ne smem čutiti ne jeze ne sovraštva. Saj sva za skupno delo ustvar­ jena, prav kakor noge, kakor roke, kakor veke, prav kakor vrsta zgornjih in spodnjih zob. Medsebojno zoprvanje je potemtakem zoper naravo; zoprvati pa se pravi imeti mržnjo do koga in se obračati od njega. 1 Karkoli že je, ta moj jaz — meso je in dih in vlada­ joči razum. — Proč s knjigami! Ne dovoljuj jim, da bi te dalje motile! Za to ni časa. Preziraj to kepo mesa, kot da ti zdaj zdaj udari zadnja ura! Saj ni dru­ gega kot golida krvi, kup kosti in staničevja, pletivo iz vlaken, kit in žil. In dih? Oglej si tudi tega: kaj je? Veter! Pa še zmerom isti ne: vsak trenutek ga izdihavaš in zopet vdihavaš. Tretje je vladajoči razum. O njem premisli takole: Starec si; ne puščaj ga torej, da bi hlapčeval! Ne dovoli, da bi ga so­ vražni nagoni kakor lutko natezovali! Ne daj, da 43

bi se hudoval čez svojo sedanjo usodo ali da bi po­ skušal prihodnji ubežati! 2 Božja dela so polna previdnosti. Tudi slučajni dogodki niso nenaravni: vsi so členi v svetovnem snovanju, vsi na tesno zvezani z vzročnostjo, ki ji vlada previdnost. Vse izvira iz nje. Ob njej pa stoji nujnost in to, kar je celotnemu svetu v prid, čigar drobec si sam. Kar prinaša narava celotnega sveta in s čimer se sama ohranjuje, to je tudi slehernemu njenih delov dobro. Ohranjuje pa se svet s tem, da se spreminjajo prvine in telesa, ki so iz njih. To ti zadostuj, to je prvo načelo. Žeje po knjigah pa se otresi, da ne pojdeš nejevoljen, temveč vesel s sveta, resnično in srčno hvaležen bogovom. 3 Spomni se, kako dolgo si s tem odlašal, kolikokrat zamudil priliko, ki so ti jo dali bogovi! In vendar je že skrajna ura, da se zaveš, kaj je svet, čigar drobec si, kdo vladar sveta, čigav izliv si; in da je že zarisana tvojemu času meja, in če ga ne uporabiš v to, da si preženeš megle iz duše, bo preminil in ti z njim, vrnil pa se več ne bo. 4 Misli vsako uro živo na to, da moraš kot Rimljan in kot mož opravljati svoje vsakdanje delo z vestno, neprisiljeno dostojnostjo, s Človekoljubjem, svobodo in pravičnostjo! Vsem drugim mislim se zapiraj, da boš imel mir pred njimi! To pa se ti posreči le, če boš prijemal za sleherno delo, kot da bi bilo tvoje zadnje v življenju, brez vsake prenaglice in strastne mržnje do vodstva razuma, brez hinavstva in sebičnosti, za­ dovoljen z usodo, ki ti je namenjena. Vidiš, kako malo je, kar si je treba osvojiti, da moreš imeti mirno, božjemu podobno življenje; saj kdor to izpol­ njuje, od njega tudi bogovi ne zahtevajo več. 5 Onečaščaj se, duša, le onečaščaj se! Da bi samo sebe častila, ne boš več utegnila: prekratko je člo­ veško življenje. Tudi tvoje je že domala pri kraju; a ti si iščeš, ker sebe ne spoštuješ, srečo v tujih dušah. 6 44

Zakaj se predajaš mikom vnanjega sveta? Privošči si rajši miru, da si priučiš kaj dobrega, in nehaj se po vetru obračati! Toda varuj se še druge zablode: bedak, kdor se vse življenje trudi in peha, pa nima smotra pred očmi, v katerega bi mogel usmerjati svojo željo, vsako svojo misel! 7 Težko, da bi bil že kdo videl človeka, ki je nesre­ čen, ker se ne briga, kaj se godi v duši drugega: a gorje si ga tistemu, kdor ne sledi zgibom s v o j e duše! 8 Misli zmerom na to, kaj je narava celote, kaj tvoja narava, kašno je razmerje med njima, kolikšen drobec je tvoja in kolikšne celote drobec; in da ti ne more nihče braniti, da bi ne bile tvoje besede in dejanja vedno v skladu z naravo, ki si drobec iz nje! 9 V svojem primerjanju napak — kolikor jih je pač po navadnejših pojmih mogoče primerjati — pravi Teofrast v pravem filozofskem duhu, da so prestopki iz poželenja hujši kakor prestopki iz jeze; kajti v jezi se obrača človek z neko bolečino in skrito tesnobo od razuma; kdor pa iz poželenja greši, ker ga pre­ maga ugodje, je videti nekako manj obrzdan in manj moški v svojih napakah. Zato je Teofrastov izrek, da je prestopek iz ugodja vreden hujše kazni, kakor če izhaja iz neugodja, pravilen in vreden filozofije: saj je jezni na splošno bolj podoben človeku, ki se mu je zgodila najprej krivica in ga je torej šele neugodje pognalo v jezo; oni pa se je iz s v o j e g a nagiba odločil za krivo in ga le poželenje tira v dejanje. 10

Vsako tvoje delo, sleherna beseda in misel ti bodi taka, ko da bi se ti bilo v tem trenutku ločiti od življenja! Sicer pa ločitev od sveta ni nič strašnega, če bogovi so: zakaj ti te menda ne bodo pahnili v hudo. Če jih pa ni, ali če jim človeških stvari ni mar, čemu mi potem še življenje na svetu, kjer ni bogov ali kjer ni previdnosti? Toda bogovi so in tudi brigajo se za človeške reči; in dali so popolnoma 45

človeku na voljo, da ne zagazi v resnično hudo. Če bi bilo pa kako drugo hudo, bi bili bogovi tudi za to poskrbeli, da bi bilo samo od človeka odvisno, ali ga hudo zadeni ali ne. Tisto pa, kar človeka s a m e g a ne stori slabšega, kako bi moglo človekovo ž i v ­ l j e n j e poslabšati? Vesoljna narava bi tolikšne ma­ lomarnosti ne mogla zagrešiti iz nevednosti; pa tudi zavestno, zaradi nemoči, da to prepreči ali popravi, bi kaj takega ne mogla storiti. Prav tako bi se iz nezmožnosti ali iz nespretnosti ne bila mogla tako silno motiti, da bi dobrim in hudobnim brez raz­ ločka naklanjala dobro in hudo. Smrt in življenje pa, čast in nečast, bolečina in naslada, bogastvo in ubo­ štvo, vse to je brez razločka delež dobrih in hudobnih. A vse te reči po sebi niso ne lepe ne grde, potem­ takem torej tudi dobro ne in ne slabo. 11 Kako hitro vendar vse mineva, na svetu ljudje, v času njihov spomin! K aj so pač vse stvari čutnega sveta, zlasti tiste, ki z naslado mamijo ali z bolečino plašijo ali ki jih puhla domišljija razglaša! Kako malenkostno vse, kako zaničljivo, kako umazano, min­ ljivo in mrtvo! Kdor imaš zmožnost, da misliš, pošto j in preudari! Kdo so tisti, katerih mnenja in sodbe podeljujejo slavo? K aj je smrt? Če jo gledaš samo na sebi in če s predirnim razumom odmisliš vse, kar ji nadevlje domišljija, ne najdeš v njej ničesar dru­ gega kakor učinek narave. Kdor pa se učinka narave boji, je otrok. A smrt ni samo učinek narave, temveč tudi naravi sami koristen učinek! — V kakem stiku je človek z bogom in po katerem delcu svoje bitnosti? In kako je z njim, kadar se telesni delček njegovega bitja razprši? 12 Nič ni bednejšega kot človek, ki pohaja okoli vsega kakor v krogu in preiskuje, kakor poje pesnik, »stvari v notranjosti zemlje«, ter skuša z ugibanjem dognati, kaj je v duši njegovega bližnjega, pri tem pa ne vidi, da bi mu zadostovalo, ako bi samo z božanskim glasom v svojih prsih občeval in njemu 46

edinemu iskreno služil. Služil pa na ta način, da bi ga ohranil čistega pred strastjo in ničemurnostjo in zadovoljnega s tem, kar prihaja od bogov in ljudi. Zakaj kar prihaja od bogov, je vredno spoštovanja zavoljo njihove popolnosti, kar pa od ljudi, je ljubo zavoljo njihove istorodnosti; tu in tam tudi nekoliko pomilovanja vredno, ker ne poznajo dobrega in hu­ dega: to je bolezen, podobna tisti, ki jemlje človeku sposobnost, da bi ločil belo od črnega 13 Tudi če bi ti bilo dano živeti tri tisoč let ali trideset tisoč, vendarle pomni, da nihče ne izgubi drugega življenja kakor tisto, ki ga pravkar živi; in da ne živi drugega kakor tisto, ki ga pravkar gubi! N aj­ daljše življenje je potemtakem enako najkrajšemu. Kajti pričujoči čas je vsem enak, enak torej tudi izginjajoči. Pa tudi preminuli se zdi pravzaprav kakor en sam trenutek. In niti preteklega niti pri­ hodnjega ne moreš izgubiti, ker česar kdo nima, tega mu tudi nihče vzeti ne more. Zapomni si torej tele dve resnici: prvič, da je vse od vekov enako in se v krogu spovrača, da torej ni razločka, ali gledaš kako stvar sto let ali dve sto let ali tudi brezmejno dobo; drugič, da najstarejši starec in najm lajši mladec s smrtjo enako malo izgubita; zakaj samo pričujoči trenutek je, ki jima uide, ker pač samo njega v res­ nici imata, a česar kdo nima, tega ne more izgubiti. 14 Vse je le gola domneva! Znano je sicer, kaj so kiniku Monimu na to odvrnili, očitna pa je tudi koristnost tega njegovega izreka, če mu izluščiš zdra­ vo jedro, kolikor ustreza resničnemu stanju. 15 Človekova duša onečaščuje samo sebe najhuje tedaj, kadar postane po svoji krivdi nekak prišč ali ulje na telesu sveta. Kajti nezadovoljstvo s čimer koli, kar se dogaja, je toliko kot izločitev iz vesoljne narave, ki zaobsega v sebi narave vseh drugih, posa­ meznih stvari. Dalje se oskrunja duša tudi s tem, da kakega človeka zaničuje in mu skuša iz sovraštva 47

škodovati, na primer duše takih, ki se jeze. Tretjič se omadežuje, kadar dopusti, da jo zmagujeta slast ali bolečina. Četrtič, kadar se pretvarja ter skriva v besedi in delu hinavstvo in laž. Petič, če svojih dejanj in želja ne usmerja k smotru, temveč dela brez premisleka in doslednosti, dasi je treba tudi pri naj­ manjšem delu imeti namen pred očmi. Smoter razum­ nih bitij pa je v tem, da se uklanjajo načelom in zakonom najbolj častitljive vladavine in ustave. 16 Človeškega življenja dolgost je le točka, njegova bitnost v nenehnem teku, čutenje temno, vsega telesa ustroj obsojen na razpad. Duša je vrtavka, usoda zagonetna, sloves dvomljiv: skratka, vse, kar sodi k telesu, je reka, kar k duši, je sanja in dim. Življenje je boj, popotovanje po tujem; posmrtni spomin je — pozabljenje. K aj je torej, kar more človeka voditi? Eno samo in edino: filozofija. Ta pa je v tem, da čuvaš božanski glas v sebi pred sramoto in onečaščenjem, tako da je močnejši od naslad in bolečin, da ne dela ničesar vendan, da si ne pomaga z lažjo in hinavstvom, da ni odvisen od dela in nedela osta­ lega sveta, poleg tega jemlje vse dogodke in tudi njemu odmerjeni delež tako, kot da prihajajo odondod, od koder je sam prišel. Ob vsem tem pa z vedro mislijo pričakuje smrti, ker mu ta ne pomeni drugega kakor razkroj prvin, iz katerih je sestavljena sleherna živa stvar. Če pa za prvine ni nič strašnega v tem, da se nenehoma spreminjajo, čemu bi potem gledal človek s sumljivim očesom na presnavljanje in razkrajanje vsega živega? Saj se dogaja po naravi: a kar je po naravi, ne more biti zlo. 17

48

TRETJA

KNJIGA

Pisano v Karnuntu. Premalo je misliti samo na to, da življenje od dne do dne dogoreva in da se mu ostanek bolj in bolj krči: treba je tudi upoštevati, kako negotovo je, ali bi ohranile duhovne sile — če bi živelo telo nad povprečno dobo — še dalje enako sposobnost za pre­ sojanje vnanjega sveta in za preiskovanje vprašanj, ki merijo na spoznavanje božjih in človeških reči. Zakaj kadar začenja človek po otročje misliti in govoriti, mu res še ne preneha zmožnost za dihanje in prebavo, tudi domišljija in delovanje nagonov ne in kar je še takega: da bi pa svoje moči samodejno uporabljal, da bi obseg svojih dolžnosti natanko premerjal, po znamenjih napovedujoče se dogodke s pridom razbiral, da bi vprašanje, ali je že čas za radovoljen odhod s sveta, bistro presojal in vse drugo, za kar so izurjeni možgani neutrpno potrebni, trdno obvladoval — ta sposobnost pa v človeku vsekakor že pred koncem ugasne. Zategadelj je treba, da hi­ timo: saj ni samo to, da smo sleherni trenutek bliže smrti, tudi zmožnost za opazovanje in pravilno doje­ manje stvari večkrat že pred časom usahne. 1 Pozornost zasluži tudi opažanje, da kažejo pojavi, ki nastopajo vzporedno z naravnimi dogajanji, neko vabljivost in prikupnost. Tako dobiva na primer kruh med peko tu in tam pokline, ki sicer nekako ne sodijo v pekovsko stroko, a ravno te pokline imajo nekaj mikavnega v sebi, kar prav posebno zbuja slast. Podobno je s smokvami: tudi te razpokajo, kadar so najbolj zrele; in če olive prezore, daje ravno bli4 Dnevnik cesarja

49

žajoče se ognitje sadežu neko izrazito lepoto. Težko klasje, ki se upogiblje k tlom, nagrbančena koža na levjem čelu, pena, ki pada merjascu od gobca, in še veliko drugega ne kaže, ako gledaš pojave same na sebi, nikake očarljivosti, a vendar rabijo kot spremne prikazni naravnega dogajanja stvarem za lepotilo in privlačnost. Kdor ima torej posluh in globlje umevanje za to, kar se dogaja v vesoljstvu, njemu utegne po večini tudi ob teh samo postranskih okolnostih priti misel na ubrano smotrnost. Tak člo­ vek bo pa tudi naravno žrelo zveri z enakim ugodjem gledal kakor posnetke, ki jih kažejo slikarji in ki­ parji; mogel bo z razumnimi očmi gledati zrelo lepoto priletnih žena in starcev prav tako kakor cvetočo milino otrok. In tako je v stvarstvu še tisoč krasot, ki niso vsakomur dojemljive, ampak le tistemu, ki ima za naravo in njena dela pravi smisel in odprto srce. 2 Hipokrates, ki je preneko bolezen ozdravil, je sam zbolel in umrl. Kaldejci so bili premnogim napovedali smrt, nazadnje je tudi njih same zadela usoda. Ale­ ksander in Pompej in Cezar so nič kolikokrat cela mesta do tal razdejali, na tisoče jezdecev in pešcev pobili, naposled pa sami odšli iz življenja. Heraklit je ob vsem svojem prirodoznanskem ugibanju o sve­ tovnem požaru na kupu gnoja za vodenico preminil. Demokrita so uši snedle, Sokrata tudi, samo drugačne vrste. Cernu vse to? Tudi ti si se vkrcal, ali se vozil, si pristal. Tudi tebi velja: Izstopi! Če te povede pot v drugo življenje, tudi tam ni brez bogov, če pa v brezčutje, boš pač nehal prenašati bolečine in slasti, boš nehal tlačaniti posodi, ki je vendar toliko slabša ko to, čemur posoda služi: saj to je tvoj um in bo­ žanski glas, posoda pa le prst in trohnoba. 3 Ne trati ostanka svojega življenja z mislimi na druge, razen kadar moraš upoštevati splošni blagor! Ako si beliš glavo z ugibanjem, kaj neki ta ali oni počenja in kakšni nameni ga vodijo, kaj govori, kaj 50

neki prede in naklepa in tako dalje, te zavaja to na stranske poti, da ne utegneš opazovati glavnega, to je svojega uma. Zategadelj se ogiblji vsemu, kar nima osnove in je jalovo v vrsti predstav, zlasti pa rado­ vednosti in lokavosti. Navadi se predstav, ob katerih lahko, ako te kdo iznenada vpraša: »K aj pa zdajle misliš?« pri tej priči prostodušno odgovoriš, da to in to. S tem očitno pokažeš, da je v tebi vse pre­ prosto in blago, kakor se spodobi bitju, navezanemu na skupnost; da ti ni do bujnih utvar uživanja in naslad, da zaničuješ prepirljivost ali opravljivost ali radosumnost ali kaj drugega takega, o čemer bi mogel le z rdečico sramu priznati, da ti je bilo na misli. Mož, ki se nepretrgoma trudi, da bi se mogel čim prej prištevati med nravno najboljše, tak mož je kakor svečenik in pomočnik bogov. Tak živi v prijateljstvu s tem, kar ima svetišče v njem in mu daje moč, da ga nobena naslada ne omadežuje, da ga nobena bolečina ne rani, da je za sleherno žalitev gluh, za vsako hudobijo neobčutljiv, da je bojevnik, zmožen za najtrši boj, da ga nobena strast ne podre, da je do globin prepojen z duhom pravičnosti in da iz vse duše pozdravlja, kar mu nakloni usoda. Le redkokdaj in le, če splošni blagor to nujno zahteva, se bavijo njegove misli s tem, kaj neki drugi govore ali delajo ali mislijo. Njegovi dejavnosti riše smer le osebna dolžnost, in le, kar se na statvah vesoljstva prav zanj sesnavlja, le to ima nepretrgoma v glavi: prvo izpolnjuje, ker je nravno lepo, drugo prejema v veri, da je dobro. Kajti vsakdo prinese usojeni mu del s seboj na svet in vsak del prispeva k namenu celote. Tak mož se tudi zaveda, da so si vsa razumna bitja v rodu; in da je skrb za vse ljudi v skladu s človeško naravo; da pa se ni treba ozirati na mnenje vsega sveta, ampak samo tistih, ki žive po naravnih zakonih. Zmerom ima pred očmi, kako je s takimi, ki ne živijo tako: kakšni so doma in izven doma, kakšni ponoči in podnevi in s kom občujejo. Zato 4*

51

tudi ne računa na njihovo hvalo, saj takšni ljudje niti sami sebi niso všeč. 4 Ne delaj ničesar z nejevoljo, ničesar, kar bi ne merilo na splošno blaginjo, ničesar z lahkomiselno prenaglico ali samo po svoji glavi! Ne ogrinjaj svojih misli s pisano haljo nakičenih rekel! Ne bodi pre­ gostih besed! Ne razmetavaj svojih moči z raznimi opravki hkrati! Zmeraj bodi bog, ki biva v tebi, vodnik resnemu, zrelemu, politično razumnemu možu, Rimljanu, vladarju, ki se je uredil tako kakor človek, ki je vedno pripravljen, kdaj bo zatrobil rog na odhod iz življenja, ne da bi mu bilo treba priseg ali kakega človeka za pričo. Bodi vedno veselega lica, zdrži brez vnanje pomoči, živi tako, da ti za tvoj mir ne bo treba tujih uslug! Drži se sam na nogah, ne glej po opori sosedov! 5 Če najdeš v človeškem življenju kaj boljšega kakor pravičnost, resnico, razumnost, možatost, sploh kakor vse, v čemer je tvoja duša zadovoljna sama s seboj, kadar ti dovoljuje, da delaš po pravi pameti, v stva­ reh pa, ki niso v njeni moči, da je zadovoljna z usodo: ako vidiš, pravim, kaj boljšega mimo tega, se ga okleni z vsem srcem in bodi vesel, da si našel naj­ višjo dobrino! Če pa se ti zdi, da ni boljšega kot božanski glas, ki prebiva v tebi in ki si je podvrgel svoje poželjivosti, ki natanko nadzoruje svoje pred­ stave, ki se je po Sokratovi besedi otresel prevlado­ vanja čutov, ki se voljno uklanja vodstvu bogov in se briga za blagor ljudi, če vidiš, da je spričo njega vse drugo malenkostno in brez vrednosti, potem ne d ajaj ničemur drugemu v sebi prostora: kajti če se vdaš in le za ped odnehaš, ne boš mogel več neovirano dajati prednosti resničnemu dobremu, svojemu pra­ vemu varuhu. Zakaj napak bi bilo postavljati zoper umsko dobro in skupno blaginjo kar koli drugorodnega, kakor na primer javno hvalo ali oblast ali bo­ gastvo ali čutne užitke. Čeprav bi se ti vse to zdelo od kraja kaj malo primerno, bi te vendar nenadoma 52

obvladalo in zavedlo s prave poti. Ti pa, pravim, voli s preprostim in svobodnim srcem to, kar je boljše, in tega se drži! Boljše pa je, kar je koristno. Kar ti je kot umnemu bitju v prid, obdrži, kar pa samo živalskemu v tebi, zavrzi! In varuj se ošabnosti v sodbi, zakaj le tako moreš varno preiskovati! 6

Ne imej ničesar za koristno, kar bi te moglo kdaj prisiliti, da bi besedo snedel, da bi skromnost opustil, da bi koga zasovražil, osumil, preklel, da bi se hlinil, da bi si česa želel, kar bi moral skrivati za zidovi in zastori! Zakaj kdor ima rajši svoj um in božji glas v sebi in sveto službo njegovi kreposti, zanj ni nič tragičnega, on ne vzdihuje in ne pogreša ne samote ne družbe; in kar je najvažnejše: on živi, ne da bi se za življenjem gnal, ne da bi pred njim bežal. Še malo ga ni skrb, ali ostane njegova duša daljšo ali krajšo dobo zaprta v telesu; tudi če bi mu bilo pri tej priči oditi, šel bo tako kot na kakšno drugo delo, ki ga je mogoče častno in dostojno opravljati. Samo ene stvari se vse življenje varuje: da mu ne zabrede duh v kako omahljivost, ki se ne spodobi razumnemu občanskemu bitju. 7 V miselnosti umerjenega, nravno prečiščenega moža ne najdeš gnojnih uljes, ne odprtih ne podkožnih. Tudi mu usoda ne pretrga življenja, preden je dopol­ njeno, da bi bil podoben, rekel bi, igralcu, ki odhaja z odra, preden je doigral svojo vlogo. V njegovem značaju ni nič suženjskega ne lišpavega, nič nadlež­ nega ne odljudnega, nikake nesamostojnosti ne za­ hrbtnosti. 8 Neguj svojo sposobnost za sklepanje! Samo na njej je, da se ti ne prikrade v vladajoči razum kako mnenje, ki se ne sklada z naravo in ustrojem razum­ nega bitja. Narava pa ti zagotavlja previdnost v izra­ žanju sodb, navezanost na ljudi in poslušnost bo­ govom. 9 53

Puščaj torej vse drugo vnemar in poskušaj samo to malenkost izpolnjevati! Obenem misli tudi na to, da živi človek le kratek, pravkar tekoči trenutek; ves drug čas je ali že preživel ali pa je še v temi pred njim. Kratka je torej doba, katero vsakdo živi, majhen na zemlji kotiček, v katerem živi. Kratek pa je tudi najdaljši posmrtni spomin, saj se prenaša le po bore človečkih, ki hitro pomro, tako da še sebe prav ne poznajo, nikar pa koga, ki je že davno mrtev. 10 N aj pridenem dozdaj povedanim navodilom še eno: ustvari si o vsaki predstavi, ki ti pride, ostro opre­ deljen pojem, tako da si boš mogel stvar predstav­ ljati v njeni pravi, nezastrti bitnosti, v celoti in v posameznih delih, ter s pravim imenom označevati bodi že reč samo bodi že sestavine, iz katerih obstoji in v katere jo je mogoče spet razčleniti! Zakaj nič ne utrjuje duhovne veličine bolj kot sposobnost, da vsako reč, na katero naletiš v življenju, preiskuješ po pra­ vilni metodi in s takšne razgledne točke, da se ti razodenejo obenem njeni odnosi do sveta, in da tehtaš, koliko vrednost ima za celoto, koliko za posameznika kot občana največjega občestva, v katerem pomenijo posamezne države razmeroma toliko, kolikor posa­ mezne hiše v kraju. Govori samemu sebi: Kaj je to, kar zbuja sedajle predstavo v meni? Iz česa je in kako dolgo utegne po svoji naravi trajati? Katera krepost mi je potrebna, da pogodim pravo stališče do predmeta? Mar pohlevnost? Možatost? Resnico­ ljubnost? Zaupljivost? Prostodušnost? Samozadost­ nost? Mar kakšna druga lastnost? Zato je treba pri vsakem dogajanju razločevati: to prihaja od boga, ono od naključja in slučajne spojitve sovisnili oko­ liščin po usodi, tretje je delo človeka, ki je z menoj istega rodu in iste bitnosti, moj brat, ki pa vsekakor ne ve, kaj je primerno njegovi naravi. Toda j a z vem! Zategadelj se vedem do njega blagohotno in pra­ vično, kakor mi veleva naravni zakon družabnosti;

54

obenem pa se oziram po vrednosti tudi na nravno ne­ opredeljene stvari. 11 Če hodiš pri svojem vsakdanjem delu za zdravo pametjo in delaš pridno, če se ne ukvarjaš s postran­ skimi rečmi, temveč skušaš ohraniti božanski glas v sebi čist, ko da bi ga moral zdaj zdaj vrniti, če se držiš, pravim, tega načela, ne da bi ne vem kaj pri­ čakoval ali se ne vem česa bal, če ti zadošča dejav­ nost, ki ustreza naravi, in herojska resnicoljubnost v vsem, kar govoriš in razglašaš, boš srečno živel. Ni pa človeka, ki bi te mogel v tem ovirati. 12 Kakor imajo zdravniki za nenadne operacije svoje nožiče in kleščice zmeraj pri roki, tako imej tudi ti svoja načela za spoznavanje božjih in Človeških reči venomer nared in delaj vse, tudi najneznatnejše, z mislijo na vez, ki se prepleta od onih do teh, od teh do onih! Saj ne moreš nič človeškega srečno dovršiti, ne da bi se oziral na božje, nič božjega, ne da bi gledal na človeško. 13 Ne blodi več okoli! Zakaj do tega ne prideš več, da bi bral še kdaj svoje spomine ali zgodovino starih Rimljanov in Grkov ali izpiske iz del, ki si jih odložil za na stara leta. Zategadelj hiti proti smotru, otresi se praznih nad pa si samemu pomagaj, dokler še utegneš, če ti je kaj do sebe! 14 Ljudje ne vedo, kaj pomenijo besede »krasti«, »se­ jati«, »kupovati«, »počivati«, »videti svojo dolžnost«. Da, da, telesne oči tega ne vidijo: za to je treba dru­ gačnega vida. 15 Telo, duša, um: k telesu sodijo čuti, k duši nagoni, k umu načela. Sposobnost za predstave po vnanjih vtisih ima tudi živina; lastnost, da se dajo nagonom natezovati kakor lutke, je najti tudi pri zverjadi in mehkužnežih, pri Falaridu in Neronu. Vodstvo raz­ uma, kadar gre za navidezno dostojnost, priznavajo tudi bogotaji, izdajalci domovine in tisti, ki poče­ njajo vse mogoče za zaprtimi vrati. Ce pa so te last­ nosti, kakor sem rekel, skupna last vsem, preostaja 55

nravno dobremu človeku kot posebnost to, da rade volje sprejema vse, kar ga zatne in doleti; dalje, da božanskega glasu, ki mu prebiva v prsih, ne skruni in ne vznemirja s kopo puhlih predstav, temveč da mu varuje čisto vedrost, da lahko nemoteno sledi bogu, ne da bi govoril kdaj zoper resnico, ne da bi storil kaj zoper pravico. In če bi tudi živa duša ne verjela, da je njegovo življenje res preprosto, pristojno in nravno, dobri se zaradi tega ne bo nad nikomer jezil ali se dal speljati s steze, ki drži do smotra življenju, kamor je treba, da prideš čist, spokojen, voljan in brez sile vdan v svojo usodo. 16

ČETRTA

KNJIGA

Kadar sledi um, ki vlada v nas, zakonom narave, je njegovo stališče do dogajanj v svetu tako, da se zmeraj lahko prilagaja možnemu in danemu. Zakaj um ne ljubi nikake določno odbrane snovi za svoje delovanje: narobe, zaželene stvari so le izjemoma smoter njegovemu prizadevanju. A kar mu namesto njih prihaja na pot, iz tega ustvarja samemu sebi snov. Je kakor ogenj, če se prime netiva, ki pade vanj. Brleča lučka bi se zadušila pod njim, svetal plamen pa ga pri tej priči osvoji in použije in prav zavoljo njega še više zaplapola. 1 Ne delaj ničesar tjavdan, ničesar drugače kakor po pravilih dovršene umetnosti! 2 Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar, kako silno nespametno je vse to, ko pa se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši, zlasti če ima v njej zaklade, ki že ob samem pogledu zbujajo čustvo udobnosti. Pod udobnostjo pa ne razumem drugega kot nravno blagost. Zato pa si, čim večkrat utegneš, privošči ta oddih in se pomlajaj v njem! Kratka pa in preprosta naj bodo vodila, ki bodo zadostovala, da ti splaknejo vsakršno žalost iz srca in te spremijo, ne da bi bil nejevoljen, nazaj v svet, kamor se moraš vrniti. Zakaj neki bi bil slabe volje? Zaradi človeške hudobnosti? Spomni se na­ čela, da so razumna bitja ustvarjena drugo za drugo in da je strpljivost bistvena sestavina pravičnosti in da delajo ljudje zoper svojo voljo napak. Spomni se, 57

koliko prepirljivih, radosumnih, sovražečih, pretepaških ljudi je že šlo in razpadlo v pepel! Nehaj že vendar! Morda pa nisi zadovoljen z deležem, ki ti ga je odmerila vesoljna narava? Tu misli na to, da je dvoje mogoče: ali previdnost ali ples atomov! Ali pa se spomni tudi dokazov, po katerih je svet kakor država! Morda pa te nadlegujejo še telesne težave? Ne pozabi, da se duša, ko se osvesti in zave svoje bitnosti, ne predaja več rahli ali ostri sapi čutnega sveta! In še vsega drugega se spomni, kar si o ne­ ugodju in ugodju slišal in dognal! Nemara ti pa želja po slavi ne da pokoja? Premisli, kako hitro se po­ grezne vse v pozabljenje! Ozri se v neskončno brezno časa, ki zija za teboj in pred tabo! Kako prazen je odmev hvale, kako omahljiva in nerazsodna je mno­ žica, ki ti vzklika in ploska, kako omejen je prostor, ki ga objemlje sloves tvojega imena! Saj je vsa zemlja le točka; kako majcen torej šele kotiček na njej, v katerem prebivaš! In tu — koliko pa jih je in kdo so, ki te bodo slavili? Zato misli vendar že na to, da se umakneš na tiho pristavico, ki jo nosiš v sebi! Predvsem pa: ne vdajaj se raztresenosti in prenateglosti, ampak bodi svoboden in glej na stvari kakor mož, kakor človek, kakor občan, kakor umrljivo bitje! Med vsemi pravili, ki jih moraš imeti pred očmi, pa naj bosta zlasti tile dve: prvič, da stvari zunanjega sveta same po sebi ne zadevajo tvoje duše, temveč ostajajo nepremakljivo izven nje, in da izvirajo motnjave tvojega miru le iz tvoje domiš­ ljije; drugič, da se vse, kar vidiš, kaj hitro spre­ minja in da kmalu za ničimer ne bo več sledu. Koliko sprememb si vendar že sam doživel! O tem premišljuj slej ko prej in pomni: svet je odtujevanje, življenje le privid! 3 Če imamo ljudje miselnost skupno, nam je skupen tudi razum, ki dela iz nas logično misleča bitja; če razum, je skupna tudi razsodnost, ki predpisuje, kaj človek delaj, kaj opuščaj; če razsodnost, je skupen

58

tudi zakon; če zakon, smo občani; če to, smo udje nekega urejenega občestva; če pa to, je ves svet kakor država. Kajti katero drugo občestvo moreš imenovati, da bi obsegalo ves človeški rod? In ravno od tod, iz tega skupnega občestva, izvira tudi naša miselnost in razum in zakonitost, ali od kod neki? Zakaj kakor se je to, kar je zemeljskega na meni, odločilo od neke zemeljske snovi, kakor izhaja vlaga v meni iz druge prvine in moj topli dih in kar imam ognjenega, vsako zopet iz svojega posebnega vira — nobena stvar namreč ne nastane iz ničesar, prav kakor nobena ne preide v ničes —, tako je nujno, da ima tudi miselnost v nečem svoj postanek. 4 Kakor rojstvo, tako je tudi smrt skrivnost narave: ono spojitev, ta razkroj istih prvin. Nič takega torej, česar bi se moral človek sramovati: saj ne nasprotuje pojmu razumnega bitja, in ne načinu njegovega ustroja. 5 Da mora človek, ki je tako in tako ustvarjen, tako in tako delati, je nujno. Kdor hoče drugače, bi rad, da bodi smokev brez soka. Sploh pa pomisli, da bosta v najkrajšem času ti in takšen človek mrtva in da kmalu niti imena ne bo več po vama. 6 Otresi se utvare, da se ti je zgodila krivica, pa ne boš več tožil, da si užaljen; otresi se tožbe, pa bo izginila tudi žalitev! 7 Kar človeka samega po sebi ne stori slabšega, to mu tudi življenja ne more izpriditi in mu ne škoduje ne na znotraj ne na zunaj. 8 V bistvu koristnega je, da nujno koristno deluje. 9 Vse, kar se dogaja, se dogaja, kakor je prav. Le natanko opazuj, pa se prepričaš! S tem pa ne mislim samo, da se dogaja po naravnem redu, temveč po načelu pravičnosti, kot zavestno delo osebnega bitja, ki podeljuje vse po vrednosti in zaslugi. Opazuj torej dalje, kakor si začel, in delaj vse, kar počneš, v tem smislu, prizadevajoč si, da boš dober, v besede

59

pravem pomenu dober človek! Ne zanemarjaj tega vodila pri nobenem delu! 10 Ne jemlji stvari, kakor jih presoja prevzetni ali kakor bi on rad, da jih ti presojaj: jemlji jih take, kakršne so v resnici ! 11 Dve reči sta, na kateri moraš biti zmerom pri­ pravljen: prva, da delaš samo to, kar narekuje razum za blagor človeštva v svojem kraljevskem zakonodajstvu; druga, da svoje naziranje spremeniš, če te pouči kdo o boljšem in odvrne od krivega mnenja. Seveda mora imeti ta preokret svoj razlog v prepri­ čanju, da je v prid kaki pravični ali občno koristni stvari: samo kaj takega te sme prekreniti, ne pa, ker si obetaš nemara udobnost ali sloves. 12 Imaš razum? — Imam. — Zakaj ga pa ne rabiš? K ajti če razum dela, kakor mu gre, kaj hočeš še več? 13 V svetu stojiš kot njegov drobec: izginil boš v tem, kar te je rodilo, ali bolje, vzet boš po premeni nazaj v življenjsko klico sveta. 14 Veliko zrn kadila pade na isti oltar: eno poprej, drugo pozneje, razločka pa ni! 15 V desetih dneh te bodo imeli za boga, ki si jim danes zver ali opica, samo če kreneš nazaj k načelom in spoštuješ razum. 16 Ne delaj, kot da ti je živeti deset tisoč let! Smrt visi nad teboj! Zato bodi dober, dokler živiš, dokler ti je dano! 17 Koliko blagega miru ima v dobiček tisti, ki mu ni mar, kaj njegov bližnji dela ali govori ali misli; ki pazi samo na to, kako sam ravna, da je njegovo delo pravično in pristojno; ki se ne ozira, kakor veli Agaton, v črno stajo drugih, ampak hodi naravnost po svoji poti ne glede na desno in levo. 18 Kdor je v skrbeh za posmrtni spomin, ne pomisli, da bodo vsi, ki bodo še mislili nanj, sami kmalu pomrli; in tako tudi dalje vsak naslednji rod, dokler 60

ne bo ves spomin s slavohlepnim potomstvom vred za vedno ugasnil. Pa denimo tudi, da bi bili tisti, ki se te bodo spominjali, neumrljivi in torej neumrljiv tudi tvoj spomin — kaj bi imel od tega? Mrtvi nima od vse te hvale nič — o tem ni vredno zgubljati besed. Pa živi, kaj ima od nje? Kvečjemu mu prinese kako časno korist. Zato opusti o pravem času misel na to puhlo darilo, odvisno od tuje govorice! 19 Vse, kar je lepo, pa bodi kar koli, je samo po sebi lepo, v samem sebi popolno, zunanja hvala mu ni sestavni del. Po hvali torej stvar ni ne slabša ne boljša. To velja tudi o vsem, kar se v navadnem živ­ ljenju imenuje lepo, pa bodi že delo narave bodi umetna reč. Kar pa je resnično lepo — mar mu česa manjka? Prav tako nič, kakor zakonu ne ali resnici, prav tako nič, kakor dobrohotnosti ne ali skromnosti. Katero le-teh je, da bi šele po hvali prejelo lepoto, katero, da bi po graji postalo grdo? Mar smaragd ni več smaragd, če ga ne hvališ? Ali zlato, slonova kQst, meč, škrlat, lira, cvetica, drevesce? 20 Ako žive duše dalje, kako more imeti ozračje od vekov prostora zanje? — Kako pa je v zemlji pro­ stora za neskončno množino teles, ki se že toliko časa pokopavajo? Kakor se le-ta v grobu še nekaj časa ohranijo, nato pa segnijejo in razpadejo ter narede prostor drugim mrličem, tako trajajo tudi duše, ko se preselijo v ozračje, še kratko dobo dalje, potem pa se razpuste v vlago in ogenj in preidejo v plodilno pra­ snov vesoljstva, umikajoč se na ta način dušam, ki prihajajo za njimi. Tako nekako, bi dejal, bi lahko odgovorili na vprašanje o posmrtnem življenju duš. Pri tem pa ni gledati samo na množino tako poko­ panih človeških teles, ampak tudi na število živali, ki so nam in drugim živalim za vsakdanji živež. Koliko se jih vendar použije in s tem tako rekoč pokoplje v telesih tistih, ki se z njimi hranijo! In vendar je za vse prostora, ker se pač v želodcih pre­ snavljajo nekaj v kri, nekaj pa v zrak in toploto. 61

K aj torej kaže preiskovanje te resnice? Da se vse na svetu spreminja v prasnov in vrača v pravzrok. 21 Ne m ajaj se kakor trs v vetru! Pri slehernem pri­ zadevanju se marveč ravnaj po tem, kar je pravično, glej pri vsaki predstavi, da jo izčrpno zajameš! 22

Kar je tebi primerno, o svet, je tudi meni pri­ kladno. Nič mi ni prezgodaj, nič prepozno, kar je zate o pravem času. Vse, kar zorijo tvoji letni časi, o narava, mi je prijeten sad. Iz tebe je vse, v tebi je vse, vate se vse spovrača. Pesnik pravi: »O ljubo mesto Kekropovo,« pa bi ti ne rekel: »O ljubo mesto Zeusovo«? 23 Delaj po malem, uči modrijan, če hočeš uživati srčni mir. Toda ali ni bolje delati po potrebi, to je, kolikor zahteva in kakor zahteva razum od bitja, ki je po naravi ustvarjeno za življenje v skupnosti? To prinaša na dve plati mir srca, nekaj, ker delaš dobro, nekaj, ker delaš malo. Zakaj če bi ljudje večino tega, kar govorimo in delamo, opustili, ker ni potrebno, bi imeli več časa in manj nepokoja. Zategadelj se pri vsaki stvari vprašaj: »Ali ne sodi to nemara med nepotrebno? Pa ne samo nepotrebnih dejanj, že samih nepotrebnih misli se ogiblji! Zakaj če teh ni, tudi onih ne bo za njimi. 24 Poskusi, kako bi ti pristajalo, če bi živel kakor dober človek in bi bil kakor ta zadovoljen s tem, kar mu naklanja naravni red, zadovoljen pa tudi s svojim pravičnim ravnanjem in blagim mišljenjem! 25 Si to sprevidel? Dobro! Pa sprevidi še tole: Ne vznemirjaj samega sebe! Bodi preprost! Dela kdo napak? Saj dela le sebi v škodo! Se ti je kaj pripe­ tilo? Prav: bilo ti je po naravnem redu že od začetka namenjeno in vsak pripetljaj po usodi zasnovan. Sploh pa: življenje je kratko; izrabljaj pričujoči trenutek po pametnem preudarku in pravičnosti! Bodi trezen, še kadar počivaš! 26 62

Ali je svet urejena celota ali le nagrmadena godlja? Kako bi mogel v tebi bivati neki urejeni svet, ako bi bil v vesoljstvu nered, zlasti še, ko v njem vse sile, najsi so tudi med sabo razdeljene in razpršene, navsezadnje vendarle ubrano delujejo? 27 Mračen značaj, poženščen značaj, trmoglav značaj; zverinski, otročji, živinski, leniv, sleparski, beraški, kramarski, tiranski. 28 Če je tujec na zemlji, kdor ne ve, kaj na svetu j e, ni nič manj tujec tisti, ki ne ve, kaj se na svetu d o g a j a . Uskok je, kdor se izmika občasnemu redu; slepec, kdor zapira svojega duha oko; berač, kdor potrebuje bližnjega in nima od samega sebe vsega, kar je za življenje koristno. Ulje na telesu sveta je, kdor se zakonu vesoljne narave izneverja in izvija, ker ni zadovoljen s tem, kar se dogaja v njej. Zakaj narava je mati dogajanj, narava je rodila tudi tebe. Ud, odtrgan od občestva, je, kdor svojo dušo s silo para od enotne, vsemu razumnemu skupne vesoljne duše. 29 Ta filozofira brez suknje, oni brez knjige, tretji domalega nag. »Kruha nimam,« pravi, »ali filozofiji se ne izneverim.« In drugi: »Znanosti me ne rede, vendar jim ostanem zvest.« 30 Imej rad poklic, za katerega si se izučil: v njem si išči utehe! Prepotuj ostanek svojega življenja kakor človek, ki je vse svoje stvari z iskrenim srcem izročil bogovom, do ljudi pa bodi tak, da ne boš nikomur tiran, pa tudi nikomur hlapec! 31 Pokliči si v spomin na primer Vespazijanove čase, pa boš videl, da je bilo vse kakor danes: ljudje so se ženili, otroke vzgajali, obolevali, umirali, na vojsko hodili, praznike obhajali, kupčevali, zemljo obde­ lovali, se prilizovali, se ošabno ščeperili, drug drugega sumničili, se zalezovali, bližnjemu od bogov smrti prosili, nad slabimi časi godrnjali, v zaljubljenosti goreli, zaklade kopičili, pokonzulatu hlepeli, po kraljevski kroni segali. In vendar ni po njih danes 63

ne sledu ne tiru. Stopi niže do Trajanovih časov: zopet vse isto. Tudi to življenje je zamrlo. Podobno preglej še ostala obdobja in zgodovino celih narodov in videl boš, koliko jih je po močnem vzponu v krat­ kem propadlo in se razkrojilo v prvine. Zlasti pa se spomni tistih, ki si jih sam poznal in gledal, kako so se za ničevnostmi pehali, a zanemarjali to, kar bi bili morali po svojih sposobnostih delati, česar bi se bili morali vztrajno držati in biti zadovoljni v tem. Pomni pa tudi, da morata biti čas in trud, ki ju za kako delo porabiš, v skladu z vrednostjo in važnostjo dela. Zakaj le tedaj se ne boš naveličal, če se z malenkostmi ne boš ukvarjal dlje, kakor je nujno potrebno. 32 Izrazi, ki so bili nekdaj v rabi, so danes le še slovarski mrtvaki. Na podoben način so tudi imena nekoč slavnih mož dandanes le še zastarele besede, na primer: Kamilus, Kajso, Volesus in Dentatus. Kmalu bo pa tudi s Scipionom in Katonom tako, za njima z Avgustom, nato s Hadrijanom pa z Antoninom. Saj vse le prehitro zbledi in preide v legendo; kmalu pa se pogrezne v popolno pozabljenje. In takšna je usoda mož, ki jih je obdajal nekoč čudovit sijaj! Zakaj za povprečniki, komaj izdihnejo, že ni več tiru in sledu. K aj pa sploh pomeni trajen spomin? Prazen nič! K aj je potemtakem, za kar je človek dolžan, da se trudi? Eno samo: pošteno mišljenje in splošno koristna dela, stalna resnica in tako razpoloženje, da rad sprejemaš kot nujno in umljivo vse, kar te zadene, ker poteka s teboj vred iz istega pravira. 33 Prepuščaj se radovoljno Klotoi, naj te zapleta, v kar koli jo je volja! 34 Vse traja le en dan: to, kar pomni, in to, kar se pomni. 35 Opazuj brez prestanka, kako se vse po preminjanju poraja, in navadi se na misel, da vesoljna narava nima ničesar rajši, kakor da presnavlja stvari in 64

oblikuje nove, istorodne vrste. Zakaj vse sedanje je, rekel bi, seme prihodnjemu. Ti pa si predstavljaš, da je seme le tisto, kar pade zemlji ali ženi v naročje. Precej omejeno naziranje! 36 Kmalu boš mrtev, pa še zdaj nisi preprostega srca. Še zdaj te vznemirjajo strasti, še zdaj si utvarjaš, da ti utegne vnanji svet škodovati; še zdaj nisi do vsakogar prijazen ne vajen, da bi nalagal svojo mo­ drost le v pravično delovanje. 37 Spoznavaj vodilna načela ljudi, opazuj, čemu se modri ogibljejo, za čim se poganjajo! 38 Tvoje hudo nima zametka v umu tvojega bližnjega, pa tudi ne v kakem preokretu ali premeni tvoje te­ lesne odeve. Od kod torej je? Odondod, kjer je tvoja domišljija, ki si dela sodbe o hudem. Zato glej, da si jih delala ne bo, pa bo vse prav. Da, če bi ti tvoje, z njo tako na tesno zvezano telesce tudi rezali ali žgali, če bi se ti zagnojilo in od gnilobe razpadlo, tvoj razsodni del naj kljub temu miruje: to se pravi, sodi naj le, da to, kar utegne v enaki meri zadeti hudobne in dobre, ni ne hudo ne dobro. Kajti kar doleti člo­ veka, ki živi zoper naravo, prav tako kakor dru­ gega, ki živi po naravi, to ni ne z naravo ne zoper njo. 39 Misli neprestano na to, da je svet e n o bitje, ki ima e n o podstat in e n o dušo; kako se vse stvari odpirajo e n e m u občutju tega bitja; kako vse iz e n e sile delujejo; kako učinkuje vse kot sovzrok pri nastajanju vsega; in kakšno je medsebojno pre­ pletanje in sprevezavanje. 40 Dušica si, ki mrliča nosi, je rekel Epiktet. 41 Nič hudega ni temu, kar v preminjanju izgine; nič dobrega tistemu, kar iz preminjanja nastane. 42 Kakor reka iz dogajanj je čas, kakor deroč hudo­ urnik: komaj se kaj pojavi, že je odplavljeno; nanese val drugo: kot da bi trenil, je proč. 43 5 Dnevnik cesarja

65

Vse, kar kakor roža bolezen in drugo, kar

se dogaja, je tako navadno in umljivo spomladi, kakor sadje poleti. Tako tudi smrt, obrekovanje in zalezovanje in vse povzroča bedakom veselje ali žalost. 44 Naslednje se zavoljo sorodnosti zmerom priključuje prejšnjemu. Tu ni kakor pri naštevanju številčnih količin, ki so vsaka zase ločena celota in se le po sili vežejo v verigo, tu gre marveč za pravo logično sovisnost. In kakor je vse, kar že biva, na tesno po­ vezano med seboj, tako se tudi v vsem, kar šele na­ staja, ne kaže le golo zaporedje, ampak čudovita medsebojna skladnost. 45 Spominjaj se vedno Heraklitovili besed: »Za zemljo je smrt, če postane voda, za vodo smrt, če preide v zrak, za zrak smrt, če se spremeni v ogenj, in na­ robe.« Spominjaj se dalje »človeka, ki je pozabil, kam drži pot«; in »da so si ljudje, čeprav najbolj občujejo z umom, ki vlada čez vse, z njim najbolj navzkriž; in da so jim stvari, katere vsak dan srečujejo, najbolj tuje«; in da »ne gre, da bi človek kakor v spanju delal in govoril« — tudi tu se namreč dozdevno oboje dogaja; in da ne smemo ravnati kakor razvajeni otroci, ki pravijo: »Tako je moj oče delal in pri tem kratko in malo ostanem«. 46 Če bi kateri od bogov dejal, da moraš jutri ali najkasneje pojutrišnjem umreti, se menda ne boš kdo ve kako krčil, češ da rajši pojutrišnjem kakor jutri, razen če si popoln strahopetec. Saj koliko pa je razlike v času? Prav tako si misli, da je enako, ali imaš še leta in leta pred seboj ali pa se tvoje ure že jutri iztečejo. 47 Imej vedno pred očmi, koliko zdravnikov je že pomrlo, ki so marsikaterikrat nad bolniki gubančili čelo; koliko zvezdogledov, ki so drugih konec kot bogvedi kaj posebnega napovedovali; koliko filozo­ fov, ki so o smrti in nesmrtnosti na široko in dolgo razpravljali; koliko odličnih vojskovodij, ki so ne 66

vem koliko ljudi poklali; toliko tiranov, ki so svojo moč nad tujim življenjem s strašno ošabnostjo zlo­ rabljali, ko da bi njim samim smrt ne mogla do živega! Koliko mest je, da se tako izrazim, z vsem, kar leze in gre, poginilo, na primer Helike, Pompeji, Herkulanum in brez števila drugih! Poglej dalje za­ povrstjo tudi po svojih nekdanjih znancih, kako je ta tega pokopal, oni onega, kmalu pa sam legel v grob, a vsi v kratkih presledkih! V celoti torej: opazuj pridno, kako begotno in ničevno je človeško živ­ ljenje: včeraj še sluzav zametek, jutri mumija ali prgišče pepela! Zato preživi svoj bore trenutek v skladu z naravo in odidi z vedrim srcem, prav kakor odpade zrela oliva, pa še med padanjem blagoslavlja njo, ki jo je rodila, in daje hvalo drevesu, ki jo je nosilo. 48 Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega ki­ penje voda. — Kako nesrečen sem, da sem moral to doživeti! — Nikakor! Reci rajši: Srečen jaz, da živim kljub udarcu brez bolečin, ne da bi me sedanjost strla, ne da bi se prihodnosti bal! Saj bi se moglo vsakomur isto pripetiti, ne vem pa, ali bi vsakdo brez bolečine vztrajal. Zakaj bi bilo torej prvo bolj nesreča kakor drugo sreča? Ali sploh lahko šteješ za nesrečo to, kar ne nasprotuje človekovi naravi? Ali se ti mar zdi, da to nasprotuje človekovi naravi, kar ni zoper njeno voljo? Njeno voljo pa poznaš. Zato naj te to, kar te je zadelo, ne zadržuje od pravičnosti, velikodušnosti, skromnosti, razumnosti, previdnosti, razsodnosti, odkritosrčnosti, dostojnosti, prostodušnosti in drugih kreposti, ki dajejo, če jih človek ima, svojevrsten obraz njegovi naravi. Spomni se v pri­ hodnje ob vsakem dogodku, ki ti utegne zbuditi ne­ ugodje, da ti je ravnati po načelu: Saj to ni nesreča, a pogumno prenašati jo, je sreča. 49 Navadno, toda uspešno sredstvo za preziranje smrti je v tem, da misliš na ljudi, ki so se dolgo krčevito 5*

67

oklepali življenja, in se vprašaš, kolikšno korist imajo pred drugimi, ki so zgodaj pomrli. Vsi so že kje pod rušo: Kadikijan, Fabij, Julijan, Lepid in drugi, ki so marsikoga spremili na zadnji poti, naposled pa jih je same zasula lopata. Sploh je presledek tu le kratek, a vendar, v kolikih težavah, v kakšnem okolju in kakšnem telesu ga je treba prenašati! Ne mara j torej prida zanj! Ozri se rajši na brezno časa za seboj in na drugo brezno, ki je pred tabo, pa povej, kolikšen raz­ loček je med takim, ki je živel tri dni, in drugim, ki je preživel tri rodove. 50 Ubiraj zmerom najkrajšo pot! N ajkrajša pa je pot po naravi, to je, da se ravnaš v vsem svojem govor­ jenju in delu po zdravem razumu. Če tako skleneš, se boš obvaroval stoterih sitnosti in težav, vseh vrst obzirov in zvitih nakan. 51

68

PETA K N JIG A

Kadar se ti zjutraj toži vstati, se spomni in reci: Prebudil sem se, da morem kot človek na delo. Ali naj še čemernost pasem, ko se odpravljam izvrševat, za kar sem rojen in zaradi česar sem na svet poslan? Mar sem zato ustvarjen, da bi po žimnicah polegal in se grel? — Bolj prijetno je že. — Torej si se za uživanje rodil? Ne za trud in za delo? Oglej si drobne rastline in vrabčke in čebele, kako opravljajo svoje delo in pomagajo vsak po svoje svetovnemu redu! Ti pa se braniš dela, ki ti pristoji kot človeku? Ne težiš k temu, kar ti veleva tvoja narava? — Že, a počitek je tudi potreben. — Res: toda tudi počitku je postavila narava mero, prav kakor jedi in pijači. Ti pa stopaš kljub temu prek meje, to je prek nujno potrebnega. Samo pri delu ne, kajpa: tu ostajaš daleč za tem, kar bi mogel. Ne ljubiš samega sebe. Zakaj če bi sebe ljubil, bi spoštoval tudi svojo naravo in po­ slušal njeno voljo. So ljudje, ki se v ljubezni do poklica tako ugonabljajo, da še na jed in na kopel ne mislijo: ti pa svojo naravo niže ceniš kakor livar svojo obrt, kakor plesalec svojo spretnost, kakor sko­ puh svoje srebro, kakor slavohlepni mrvo puhle slave. Vsi ti puščajo svojim nagnjenjem na ljubo rajši jed in počitek vnemar, kot da bi nehali množiti stvari, ob katerih se odlikujejo. Tebi pa se zdi delo za javni blagor manj pomembno in manjšega truda vredno? 1 Kako lahko je odgnati in izbrisati vsako zoprno in neprimerno predstavo in uživati takoj zopet po­ poln dušni mir! 2 69

Štej si v čast vsako besedo in delo, ki je v skladu z naravo! Ne brigaj se za očitke in porogljive opazke drugih! Ce sta bili tvoje dejanje in beseda lepi, te nista bili nevredni. Tisti, ki te zmerjajo, imajo pač svojo pamet, ravnajo se po svojih nagnjenjih. Ne oziraj se nanje, temveč hodi naravnost naprej, sledeč svoji naravi in vesoljni: zakaj obe imata isto pot. 3 Hodim po poteh narave, dokler ne padem in si odpočijem ter izdihnem v element, od katerega dan na dan vdihavam; dokler ne padem v zemljo, iz ka­ tere je moj oče prejel plodil no moč, moja mati kri, moja dojnica mleko; v zemljo, ki me že toliko let dan za dnem hrani in napaja, ki me nosi, a jaz jo teptam in preneke krati zlorabljam. 4 Svet nima vzroka, da bi občudoval tvojo duhovi­ tost. Najbrž res ne. Pa saj je še veliko drugih stvari, o katerili ne moreš reči, da zanje nimaš daru. Zato­ rej dajaj od tega, kar je povsem v tvoji moči; bodi pošten, dostojen, delaven; ne išči naslad, ne godrnjaj zoper usodo; bodi z malim zadovoljen, blag in svo­ boden; bodi preprost, redkih besed in velikodušen! Vidiš, kaj vse lahko pokažeš, ne da bi se mogel iz­ govarjati na nenadarjenost ali celo nezmožnost. A vendar še zmerom radovoljno stojiš zdolaj! Mar te »nenadarjenost« tudi k temu sili, da godrnjaš, da skopariš, da se prilizuješ, da zvračaš krivdo na te­ lesne slabosti, da se za priznanjem pehaš in se širokoustiš in motiš s tem mir svoje duše? Na vse bogove: ne! Nasprotno: teh slabosti bi se bil lahko že zdavnaj otresel. Ako se imaš sploh česa obtoževati, je kveč­ jemu to, da si bolj počasne glave in nekoliko neokre­ ten za razvijanje misli. No, tu je treba pač vaje, ne pa, da se zanemarjaš ali da ti tvoja lenivost celo veselje dela. 5 Marsikdo, ki je komu dobro storil, ima takoj račun pri roki. Drugemu se z računom sicer ne mudi tako, zato pa prijemlje prejemnika na drug način in ne 70

pozabi, da mu je pomagal. So pa tudi ljudje, ki sko­ raj ne vedo, da so izkazali dobroto. Taki so podobni trti, ki rodi grozdje, pa ne zahteva plačila, ko je pri­ nesla svoj sad; so kakor konj, ki pač dirka, kakor pes, ki sledi, kakor čebela, ki nabira med. Dober člo­ vek ne razglaša na ves glas, kadar stori kaj dobrega, temveč gre tiho dalje in zopet daje, kakor trta, ki po obroditvi ob svoji uri znova prinese grozd. — Torej bodi človek med takimi, ki tako rekoč brez misli dobro delajo? — Da. — In vendar je prav tu potre­ ben premislek. Saj ima, kakor pravijo, družabno bitje sposobnost, da se zaveda svojega dela za skup­ nost, zato hoče, bogme, naj tudi bližnji njegovo delo vidi. — Res je, kar praviš. Toda ti si moje besede napak razlagaš; zato boš zašel med tiste, ki sem jih spočetka omenil. Kajti tudi ti se dajo zapeljati ne­ kakšnemu logičnemu umovanju. Če pa hočeš moje besede prav razumeti, se ne boj, da te bo to oviralo v dobrodelnosti. 6 Atenec moli: »Dežuj, dežuj, o ljubi Zevs, na njive in travnike Atencev!« Taka bodi molitev, preprosta in svobodna, ali je pa sploh treba ni! 7 Kakor pravimo navadno: Zdravnik je ,odredil1 bol­ niku ježo ali mrzlo kopel ali da hodi bos, tako tudi lahko rečeš: vesoljna narava je ,odredila1 temu ali onemu bolezen ali pohabljenje ali izgubo ali kako drugo podobno škodo. Zakaj kakor pomeni v prvem stavku ,odredil1 toliko kot ,zapisal tako in tako sred­ stvo1, ker je primerno za ozdravljenje, tako izraža drugi stavek misel, da tudi vesoljna narava odrejuje razna naključja kot sredstva, ki ustrezajo posamez­ niku, da dopolni svojo usodo. Če rabim izraz »ustre­ zajo1, govorim kakor zidarji, ko pravijo pri gradnji zidov ali piramid o kamnu štirjaku, da ustreza, ka­ dar ga je mogoče s sosednimi kamni skladno spahniti. Zakaj vsepovsod je ista harmonija. In kakor dela vsota teles e n o popolno svetovno telo, tako se veže vsota vseh učinkujočih vzrokov v en sam popoln 71

vzrok, v usodo. To besedo razumejo tudi najbolj ne­ vedni ljudje. Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa »naključja« kakor zdravila, ki jih zapiše zdrav­ nik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih. Misli si, da je to, v čemer vidi vesoljna narava izpolnjenje in dovršitev svojih namenov, kakor tvoje zdravje. Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdo; saj vodi do smotra, ki se mu pravi: zdravje sveta in uspešno delovanje in blaženost najvišjega bitja. B ot ne pošilja človeku ničesar, kar bi ne bilo celotnosti v prid. Saj še kako navadno bitje ne nalaga svojemu podložnemu stvari, ki bi mu ne bile primerne. Dva razloga sta torej, da moraš biti zadovoljen s tem, kar te doleti: prvič, ker te doleti po naklonitvi in se torej v neskončni verigi vzrokov že od vseh vekov nanaša nate; drugič, ker je v tem pogoj za uspešno delovanje in popolnost prauma, ki vlada vesoljstvo, še več, pogoj za njegovo trajnost. Zakaj vesoljnost je okrnjena, če odločiš bo­ disi od njenih sestavin bodisi od delujočih vzrokov le košček sovisnosti in sodržnosti. Okrnjuješ jo pa, če s svojo usodo nisi zadovoljen in jo skušaš na kak način preprečiti. 8 Glej, da se ne naveličaš, da ti srce ne upade, da ne obupaš, če se ti ne posreči spraviti vseh svojih dejanj v sklad s pravimi načeli! Začni marveč od kraja, če ti je spodletelo, in bodi zadovoljen, če se vsaj večji del tvojega prizadevanja približuje člove­ ški naravi! Ohrani dobro voljo do tistega, k čemur se povračaš! Ne hodi k filozofiji kakor učenček k učitelju, temveč kakor se krmežljavi zatekajo h gobi in jajcu, ali kakor pacienti k obližu ali pršni kopeli! Na ta način ne boš kazal, da se po sili pokoriš ra­ zumu, temveč boš zaupljivo počival ob njem. Pomni pa, da hoče filozofija le to, kar hoče tvoja narava: 72

ti pa si hotel drugače, ne v skladu z naravo. — Ko je pa prijetneje tako. — Misliš? Ali ne vara ugodje s praznim videzom? Preudari rajši, niso li nemara visokomiselnost, neodvisnost, preprostost, dobrosrč­ nost in spoštovanje bogov bolj mikavne kot naslada. In preudarnost sama — ali je kaj vabljivejšega, ako vidiš v njej sposobnost, da moraš gladko in brez spotike doseči vse, kar zadeva spoznavanje in razu­ mevanje? 9 Stvari sveta so zavite, rekel bi, v tako temo, da se zdijo neredkim filozofom, in to ne najslabšim, po­ vsem nedojemljive. Še stoiki sami priznavajo, da je težko priti do njih. In res je ves naš pojmovni svet spremenljiv: kje najdeš človeka, ki bi svojega mne­ nja nikoli ne spremenil? Preidi na predmete same: kako minljivo vse in poceni! Vsak nečistnik, vsaka vlačuga, vsak razbojnik si jih lahko privošči. Oglej si za tem nravi svojih družabnikov in sosedov: komaj najprikupnejši je tak, da ga je moči prenašati. Da o tem sploh molčim, kako marsikateri celo samega sebe komaj prenaša! K aj je v tej temi, v tem blatu, v tej deroči struji materije in časa, gibanja in giblji­ vega, kaj je, pravim, le-tu še takega, da bi bilo vredno mojega spoštovanja ali sploh živega zanimanja? Jaz ne vidim ničesar. Nasprotno: tolažiti se je treba in čakati svojega naravnega konca in brez nejevolje — če se predolgo mudi — mirno vztrajati ob temle edi­ nem preudarku: prvič, da se mi ne more nič zgoditi, kar bi ne bilo v skladu z zakoni celote; drugič, da je v m o j i roki, da ne storim ničesar zoper svojega boga in božanski glas v meni. Zakaj nihče me ne more prisiliti, da bi tega zanemarjal. 10 V kak namen mi neki rabi sedajle moja duša? Iz­ prašuj se vsako minuto po tem in preiskuj: K aj se dogaja zdajle v tistem delcu moje bitnosti, ki mu pravijo razum-vladar? In čigavo dušo imam neki danes? Ali otroka? Ali mladeniča? Ali žene? Ali ti­ rana? Ali živinčeta? Ali zverine? 11 73

Kakšne so prav za prav stvari, ki jih ima velika množica za dobrine, povzameš lahko iz naslednjega: Če ima kdo kako resnično dobrino v mislih, na pri­ mer razumnost, skromnost, pravičnost, možatost, ne bo trpel o njej nespoštljivih dovtipov, kakor je, re­ cimo, tisti »Od obilice svojih dobrin...« To bi se mu ne zdelo primerno. Če pa misli kdo na take reči, ki jih imajo povprečni ljudje za dobro, tedaj rad sliši kako zbadljivko zoper nje, da, še o navedenem komikovem izreku poreče nemara, češ dobro je po­ godil. Tako tudi velika množica podzavestno sluti razloček. Zakaj če bi ga ne, bi se nam šala glede pravih dobrin ne zdela spotikljiva in nedostojna, temveč bi jo prav tako pozdravljali za primeren in duhovit domislek, kakor kadar meri na bogastvo in razpašnost in slavo. Zdaj pa pojdi in vprašaj, ali je vredno dajati pridevek »dobrine« stvarem, o katerih lahko primerno navedeš komikov izrek, da njihov imetnik »od same obilice še toliko prostora nima, da bi si črevo otrebil«! 12 Iz oblike in snovi sem: ne eno ne drugo pa ne bo izginilo v ničes, kakor iz ničesa tudi nastalo ni. Potemtakem bo sleherni drobec mojega bitja prestav­ ljen po premeni v kak drobec vesoljstva; ta preide zopet v drugega in tako dalje do neskončnosti. Po taki premeni pa sem tudi jaz nastal in moji starši in dalje nazaj do nasprotne neskončnosti. Nič me namreč ne ovira tako govoriti, čeprav se vlada svet po omejenih časovnih periodah. 13 Razum in logika sta sili, ki si sami po sebi in v svo­ jih delih zadoščata. Izhajata torej iz lastnega počela, težita pa proti zastavljenemu smotru. Po tem se ime­ nujejo takšna dejanja »prava«, ker označujejo »pravec« poti. 14 Človek ne sme prežati na stvari, ki ne pripadajo človeku, kolikor je človek. Takšne stvari ne sodijo niti med zahteve človekove, niti jih človekova narava ne obeta; pa tudi nikake popolnosti človekove narave 74

niso. Potemtakem tudi človekov namen ne leži v njih, še manj pa to, kar ta namen v popolnosti izpolnjuje, namreč dobro. Dalje, če bi katera teli reči človeku res pripadala, bi jih ne smel prezirati in se jim ustavljati; in kdor bi se delal, da more prebiti brez njih, bi ne bil vreden hvale; in če bi se tej ali oni odrekel, bi ne bil dober človek, če bi bile res dobrine. Tako pa je človek tem boljši, čim rajši se odpoveduje tem in takšnim rečem, oziroma čim laže prenaša njihovo izgubo. 15 Kakršne predstave si najčešče ustvarjaš, takšna bo tvoja miselnost. Zakaj predstave puščajo tako rekoč vsaka svojo barvo na duši. Barvaj si jo torej z vrsto predstav, kakršne so tele: Povsod, kjer je mogoče ži­ veti, je mogoče srečno živeti. Ti moraš živeti na dvoru: torej tudi na dvoru lahko srečno živiš. Ali: Za kar je kaka reč ustvarjena, tja teži; a kamor teži, tam je njen smoter; kjer pa smoter, tam tudi vsaktere blagor in dobrina. Dobrina razumnega bitja pa je sožitje. Zakaj da smo za sožitje rojeni, je že zdavnaj dokazano. Ali ni mar očitno, da so nižja bitja zaradi višjih na svetu, višja pa drugo zaradi drugega? A višja od neživih bitij so živa, višja med živimi pa tista, ki imajo razum. 16 Blazno je segati po nemogočem; nemogoče pa je, da bi delali hudobnidrugače, kakor delajo. 17 Nikomur se ne pripeti nič takega, česar bi po svoji naravi ne mogel nositi. Drugega doleti isto, pa ven­ dar ostane miren in mu nič ni, bodi že, da ne ve, kaj se je zgodilo, bodi, da kaže duševno veličino. Čudno je, da sta nevednost in ničemurnost močnejši od pre­ udarnosti. 18 Stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti. Obrača in giblje se duša sama; in kakor ocenjuje svojo vrednost, tako sodi stvari izven sebe. 19 V nekem pogledu nam je človeknajbližji, v tem namreč, kolikor ga moramo podpirati in prenašati; 75

kolikor pa nas ovira pri izpolnjevanju dolžnosti, šte­ jem tudi človeka med nravstveno neopredeljene stvari, prav kakor sonce ali veter ali žival. Ti mi morejo biti pri mojem delu sicer napoti, mojega hotenja in mišljenja pa ne morejo ovirati, ker je hotenje navezano pač na pogojne izjeme, mišljenju pa dam lahko drugo smer. Zakaj razum obrača in preuravnava vse, kar ga ovira pri delu, na boljše; tako postane iz tega, kar je bilo delovanju v oviro, naravnost spodbuda, in kar je pot zapiralo, jo odpira. 20

Spoštuj to, kar je najpopolnejše v vesoljstvu! To pa je bitje, ki ima vse stvari v službi in vse oskrbuje. Spoštuj pa tudi to, kar je v tebi najpopolnejše! To pa je s prejšnjim istorodno. Zakaj tudi v tebi je to tisto, čemur je vse drugo pokorno, in tvoje življenje teče pod n j e g o v i m vodstvom. 21 Kar občestvu ni škodljivo, tudi občanu ne škoduje. Pri vsaki dozdevni škodi uporabljaj tole pravilo: Če občestvo nima škode od tega, tudi jaz nisem oškodovan; če pa je občestvo na škodi, se ne smem jeziti na tistega, ki mu je škodo prizadel, temveč moram raziskati, v čem je pogrešil. 22 Misli večkrat na to, kako hitro se vse odplavlja in odnaša, karkoli na svetu je in nastaja! Saj je bitnost stvari kakor reka, ki večno teče. Nepretrgano se menjavajo učinki, na tisoč plati se spreminjajo vzroki. Skoraj nič ni stalnega, okoli nas pa temna neskončnost preteklosti in prihodnosti, brezno, ki vse požira. Mar ni potemtakem bedak, kdor se s temi ničevnostmi napihuje ali se za njimi peha ali tarna, kot da so bogve kaka nadloga, ki ne vem kako dolgo traja? 23 Spomni se vesoljnosti tega, kar je in česar drobcen drobec si sam! In vesoljnosti časa, ki ti ga je odmer­ jena le kratka, prekratka ped! In vesoljnosti usode, ob kateri si ti le majcen ulomek! 24 76

Se je bližnji spozabil nad menoj? Sam naj gleda! Svoje mišljenje ima, svoje ravnanje. Jaz pa imam, kar hoče vesoljna narava, da imam — in delam, kar hoče moja narava, da delam. 25 Razumska sila, ki vlada in gospoduje tvoji duši, bodi ob vseh rahlih in močnih zgibih tvoje mesenosti neomahljiva! Naj se ne meša z njimi, temveč naj se omejuje na samo sebe in naj zajezuje dražljaje, ki prihajajo iz čutnih delov duše! Kadar pa le-ti spričo svojega siceršnjega soobčutja preniknejo v miselnost — ker je ta pač združena s telesom —, tedaj se temu občutju ne skušaj ustavljati, ker je naravno: samo napačnega mnenja, da gre tu za dobro ali hudo, naj vladajoča razumska sila ne pridevlje iz svojega. 26 Živi v družbi bogov! V družbi bogov pa živi, kdor jim venomer kaže, da mu je duša zadovoljna z usodo in da dela le to, kar ji veleva njen notranji glas, ki ga je Zeus — kot delček samega sebe — vsadil v vsakega posameznika, da mu bodi zavetnik in vod­ nik. A to je vsakogar um in pamet. 27 Mar se jeziš na človeka, ki po kozje smrdi? Ali ki mu iz ust zaudarja? K aj to tebi? Ima pač pod­ pazduhe take: neogibno je torej, da vejejo od njega taki duhovi. — Toda človek ima razum, da lahko uvidi svojo napako, če se potrudi in jo odpravi. — Hvala ti za to besedo! Potemtakem imaš tudi ti ra­ zum: zgani torej njegovega s svojim! Pouči ga! Sve­ tuj mu! Če te bo poslušal, ga utegneš ozdraviti in se ti ne bo treba jeziti. 28 Ne komedijant ne candra! Kakor misliš, da boš na onem svetu živel, tako lahko že na tem živiš. Če pa ti branijo — saj lahko takoj odideš. Vendar odidi tako, kot da te ni doletelo nikako hudo! Če se v izbi kadi, grem pač v vežo. Je v tem kaj posebnega? Toda dokler me nič takega ne prežene, pa rad ostanem in nihče mi ne bo ubranil delati, kar hočem: hočem pa to, kar je v naravi razumnega in družabnega bitja. 29 77

Svetovni um hoče, da bodi skupnost. Zato je ustva­ ril nižja bitja zaradi višjih, višja pa je drugo dru­ gemu prilagodil. Saj vidiš, kako jih je podredil in priredil, kako vsakemu po vrednosti svoj del odmeril, najplemenitejša pa v prelepo slogo povezal. 30 Kakšno je bilo doslej tvoje vedenje do bogov, do staršev, do bratov, do žene, do otrok, do učiteljev, do rednikov, do prijateljev, do rojakov, do družine? Ali lahko tudi ti rečeš, o svojem vedenju do njih: Nikdar nikogar ni žalil ne z delom ne s trdo be­ sedo Spomni se pa tudi, koliko si že prebil, koliko moči imel, da si prenesel. In da je knjiga tvojega življenja že polna in tvoja služba končana! In koliko lepega si videl, koliko užitkov in bolečin z zaničevanjem prešel; in koliko ničemurnosti spregledal, koliko brez­ obzirnim obzirnost izkazal! 31 Kako to, da morejo surove in neizobražene duše spraviti izobraženo in razumno dušo v zmedo? Kaj je potemtakem izobražena in razumna duša? To je taka, ki pozna stvarem izvor in smoter, taka, ki vidi v stvarstvu um, čigar sila prešinja ves telesni svet in po določenih razdobjih od vekov vlada vesoljstvu. 32 Še malo, pa boš pepel ali okostnjak, komaj da še ime, ali pa celo ime ne več! Saj je ime le zvok in odmev. In tako čaščene življenjske dobrote? Puhle in trhle ničevnosti, ščeneta, ki se grizejo, otroci, ki se rujejo med smehom in jokom! Zvestoba in sramež­ ljivost, pravica in resnica šle na Olimp so z Zemlje, od širokih poti razorane. K aj te torej še zadržuje na svetu? Ko je pa vse čutno tako premenijivo in nestanovitno! In čuti temni in dovzetni za krivo! In duša sama izhlapina krvi! Te mar slava miče? Pri takih ljudeh? Kako prazno! K aj torej? Čakaj v miru, da ali ugasneš ali v drugo preideš! A dokler ne pride čas za to, kaj ti 78

preostaja? Nič drugega, kot da bogove častiš in hva­ liš, ljudem pa dobrote izkazuješ; da jih prenašaš ali se jih ogiblješ! Kar pa je onkraj mej tvojega mesa in duha, pomni, da ni ne tvoje ne v tvoji moči! 33 Na tebi je, da ti življenje srečno poteka, če le hočeš po pravi poti hoditi in preudarno misliti in delati. Zakaj dvoje stvari je skupnih duši boga in človeka in vsakega razumnega bitja: prvič, da se ne daje drugemu motiti; drugič, da ima svoj blagor v pravič­ nem mišljenju in delu: v tem je smoter njenemu pri­ zadevanju. 34 Če to ni moja pregreha in ne učinek moje pregrehe in če skupnost ni oškodovana, kaj se potem vznemir­ jam? In v čem sploh obstoji škoda skupnosti? 35 Ne daj se domišljiji slepo zapeljevati, temveč po­ magaj, kolikor moreš in je treba! In če ima kdo v nravstveno neopredeljenih stvareh kako izgubo, ne misli, da je utrpel škodo! To je slaba navada. Bodi marveč kakor tisti starec, ki je vzel gojencu vrtavko in šel kljub dečkovemu joku dalje, dobro vedoč, da je le vrtavka. Tako tudi tu. Ker nastopaš na govor­ niškem odru, človek moj, ali si pozabil, kaj to v res­ nici pomeni? »Res je; a tega si najbolj želijo.« Za­ tegadelj torej moraš biti tudi ti norec? — Nekoč sem bil — kakor že koli zapuščen — vendarle srečen človek. Srečen pa je tisti, kdor si je omislil dobro srečko: a dobre srečke so dobre duševne nravi, dobra nagnjenja, dobra dela. 36

79

ŠESTA

KNJIGA

Svetovna snov je pokorna in pripravna za obliko­ vanje. Um, ki jo vlada, pa nima v sebi nikakega raz­ loga, da bi delal hudo. Zakaj v njem ni zlobe in tako ne stori nič slabega. Nobena stvar ne trpi po njem škode, pač pa se po njem vse poraja in spopolnjuje. 1 Če opravljaš svojo dolžnost, ti bodi vseeno, ali te zebe ali ti je vroče: ali si zaspan ali prespan; ali govori svet slabo o tebi ali dobro; ali ti trka smrt na vrata ali se ti godi kako drugače. Umiranje je n,amreč tudi ena izmed življenjskih nalog; bodi torej tudi tu vesel, da nalogo, ki je pred tabo, dobro opra­ viš ! 2 Glej stvarem do dna! Naj ti pri nobeni ne uide, kakšna je v svojem bistvu in koliko je vredna! 3 Vse, kar je, se bo kaj hitro spremenilo: ali se bo razkadilo v sopuh — če ostane telesni svet celota —, ali pa se bo povsem razpršilo. 4 Um, ki vlada vsemu, ve, kako je z njim, kaj dela in s kakšno snovjo ima opravka. 5 Najboljši način obrambe je, da nevračaš s šilom za ognjilo. 6 Išči si samo v tem veselja in utehe, da hodiš od enega dela, ki koristi skupnosti, do drugega z mislijo na boga! 7 Razum, ki vlada v človeku, je tisti, ki sam sebe budi in upogiblje, ki sam iz sebe dela, kar hoče biti, ki daje vsemu dogajanju tako lice,kakršno sam hoče. 8 80

Vse se spopolnjuje po zakonu narave vesoljstva, ne pa po kaki drugi naravi, ki bi stvari, recimo, od zunaj obdajala ali ki bi bila v njih zaprta ali od njih povsem ločena. 9 Svet je ali mešanica stvari, ki se zdaj prepletajo zdaj odbijajo, ali pa ubrana enota, ki ji vladata pre­ vidnost in um. Če je prvo, čemu potem želja, da prebivam v tej naključni zmešnjavi, v takem kaotič­ nem vrvežu? Ali ni bolje skrbeti, da se vrnem čimprej v zemljo? Čemu se neki vznemirjam? Razkroj pride name, pa naj storim, kar hočem. — Če pa je drugo, se v čaščenju klanjam njemu, ki mi vlada, in mu z mirnim srcem zaupam. 10 Kadar ti tvoje okolje z nekakšnim nasiljem zbuja v srcu nemir, se zapri hitro vase in si ne daj čez potrebo rušiti ubranosti: najboljše sredstvo za ohra­ nitev harmonije je namreč to, da se nenehoma vračaš vanjo. 11 Če bi imel mačeho, obenem pa pravo mater, bi mačeho sicer spoštoval, zatekal bi se pa vendarle zmeraj k materi. Isto vlogo imata danes pri tebi dvor in filozofija: do te se obračaj, kadarkoli utegneš, v njej si išči oddiha, pa bo po njej tudi dvor tebi, pa boš tudi ti dvoru znosen. 12 Kakor si je treba misliti pri mesnih in podobnih jedeh: to je samo mrtvo truplo ribe, to mrtvo truplo ptice ali svineta, pa zopet: falernec je le sok iz grozdja, ali: škrlat je samo ovčja volna, namočena v kri škrlatne školjke, kakor si je treba o spolnem aktu predstavljati, češ saj ni drugega ko trenje uda ob ud in izločevanje sluzi ob krčih — predstave, ki predmetom v resnici ustrezajo in prodirajo v njihovo bistvo, da je moči natanko videti, kaj in kako je z njimi: tako je treba ravnati sploh v vsem življenju ter stvari, pa naj se kažejo v ne vem kako ugodni luči, rekel bi, do golega sleči, njih vrednost oceniti, jim sloves, ki se z njim ponašajo, s telesa strgati. Zakaj mogočen slepar je videz, in prav kadar misliš, 6 Dnevnik cesarja

81

da je reč, ki se z njo ukvarjaš, vredna največje pažnje, te najhuje opehari. Pomisli le, kaj je dejal Krates o samem Ksenokratu! 13 Večino reči, ki jih množica občuduje, je mogoče razporediti v štiri skupine: prvič v stvari, ki jih drži vkup le zveznost, na primer kamenine; drugič stvari, ki jih prepaja naravna sila, na primer les, smokve, trta, olive; tretjič bitja, ki jih veže plemenitejša snov, to je duša, na primer goved in drobnica; četrtič bitja, ki jih oživlja še plemenitejša tvar, to je ra­ zumna duša, ne sicer vesoljna, vendar taka, ki je zmožna raznih spretnosti ali kako drugače upogljiva, skratka, duša, ki jo ima večina ljudi. Komur pa je mar umne vesoljne in občanske duše, se ne briga za nobeno drugo reč, predvsem pa skuša ohraniti svojo dušo v razumni in občestvu koristni dejavnosti in pomaga tudi svojemu bližnjemu do tega. 14 Eno hiti, da nastane, drugo hiti, da premine. Tudi od tega, kar pravkar nastaja, je že mnogokaj ugas­ nilo. Tokovi večnih premen nepretrgoma obnavljajo svet, prav kakor nam odpira nepretrgani tok časa pogled v nenehoma novo, neomejeno trajanje. Kdo bi mogel torej v tej reki večne nestalnosti kaj prida ceniti bežne pozemeljske stvari? To bi bilo tako, kot da bi se zahotelo komu vrabiča, ki leti mimo: izginil je, še preden ga je dobro videl. Nekaj podobnega je tudi življenje posameznika: nič drugega kot izhlapina krvi in dihanje zraka. Zakaj isto je, če enkrat potegneš sapo in jo spet izpustiš — kar delamo vsak trenutek — ali če vso svojo dihalno zmožnost, ki si jo včeraj ali predvčerajšnjim ob rojstvu dobil, oddaš tja, od koder si jo prvikrat zajel. 15 Človekova vrednost ni v tem, da hlapi kakor rast­ line ali da diha kakor domače in divje živali; tudi ne v tem, da dobiva od zunaj vtise za predstave ali da se vdaja strastem, ki ga nategujejo kakor lutko, ali da se v črede zbira in hrani: vse to nima večjega pomena kakor izločanje otrebkov po prebavi. Kaj 82

je torej vredno upoštevanja? Mar da ti svet ploska? Ne. Potemtakem tudi »ploskanje« z jeziki ne: kajti hvala množice je »ploskanje« jezikov. Opustil si to­ rej tudi peščico slave: kaj ti še ostane, kar bi bilo upoštevanja vredno? Po moji misli to, da se moreš v skladu s svojim naravnim ustrojem gibati pa za­ drževati: na to te navajajo vse dejavnosti in umet­ nosti. Zakaj vsaka umetnost meri na to, da se njen izdelek ujema z namenom, za katerega je naprav­ ljen. To ima pred očmi viničar, ki neguje trto, jez­ dec, ki uri žrebe, lovec, ki vadi psa. Tudi vzgoja mla­ dine in pouk imata svoj smoter. V tem je torej to, kar je vredno upoštevanja. Če si o tej resnici pre­ pričan, se ne boš poganjal za drugimi rečmi. Ali ne boš torej nehal ceniti toliko drugih reči? K ajti dru­ gače ne boš svoboden, v tebi ne bo samozadovoljstva ne spokojnosti. Potem m o r a š biti nevoščljiv in ljubosumen, moraš nezaupljivo gledati na tiste, ki ti lahko vzamejo, kar imaš rad, moraš zalezovati tiste, ki imajo to, kar ti pomeni veliko vrednost, skratka, nujno je, da človeka, ki pogreša ljubih mu stvari, razjeda nemir in da poleg tega često še zoper bogove godrnja. Nasprotno pa ti bo dalo spoštova­ nje do svoje misleče duše, da boš zadovoljen s samim seboj, prilagodilo te bo ljudem in te spravilo v so­ glasje z bogovi, to se pravi, da jih boš hvalil za vse, kar ti dado in naložijo. 16 Navzgor, navzdol, v krogu se vrtinčijo elementi: krepost pa se ne giblje po nobenem teh načinov: je marveč nekaj bolj božjega in napreduje po težko pregledni, vendar uspešni poti. 17 Kako čudno ravnajo ljudje! Svojim vrstnikom, s katerimi v istem času žive, utrgujejo hvalo, sami pa bi dali ne vem kaj, da bi jih slavili potomci, katerih niso nikoli videli in jih nikoli ne bodo. Ta je domalega taka, kakor če bi bilo komu hudo, da mu že predniki niso skladali slavospevov! 18 6*

83

Če je kaka stvar tebi samemu težka, ne misli, da je sploh nad človeške moči! Kar je pa drugemu mogoče in prikladno, to moreš, verjemi, tudi ti doseči! 19 V telovadnici me oprasne kdo z nohti ali se z glavo zaleti vame, da mi zraste buška na čelu. Vendar mu tega ne zapišem na rovaš in ne zamerim, še manj pa ga za kasneje osumim, da mi streže po življenju. Kljub temu se ga varujem, ne sovraštva ni v meni ne sumnje, sama blaga misel me je, toda spoti mu hodim. Tako ravnajmo tudi v drugih okoliščinah živ­ ljenja: marsikaj je treba spregledati tovarišem na življenjskem igrališču, saj je lahko, kakor sem rekel, ogibati se, ne da bi človek sumil in mrzil. 20 Če me more kdo s trdnimi dokazi prepričati, da je moja sodba kriva ali da napak ravnam, bom svoje mišljenje rad spremenil: zakaj resnica je, ki jo iščem in ki od nje še nikoli nihče ni imel škode. Pač pa trpi škodo vsak, kdor vztraja v svoji zmoti in ne­ vednosti. 21 Jaz delam, kakor mi veleva dolžnost. Za drugo se ne brigam, saj je ali brez duše ali brez uma ali pa je zabredlo in ne pozna poti. 22 Brezumno živad in sploh stvari čutnega sveta upo­ rabljaj velikodušno in plemenito, kakor je treba, da ravnaj človek, ki ima razum, z rečmi, ki jim ga manjka. Z ljudmi pa — kot razumnimi bitji — bodi tak, kakor zahtevajo zakoni skupnosti: ob vsem pa se vedno zatekaj k bogovom! Ne brigaj se za to, koliko časa boš tako delal: dovolj so že tri take ure. 23 Aleksandra Makedonskega in goniča njegovega mezga — oba je doletela s smrtjo ista usoda: ali sta bila oba vzeta nazaj v iste semenske pravzroke ve­ soljstva ali pa sta se oba razpršila v atome. 24 Premisli, koliko telesnega in obenem duševnega se dogaja v vsakem od nas v istem trenutku! Tako se ne boš čudil, da ima še veliko več reči, ali bolje, sploh 84

vse, kar nastaja, svoj obstoj ob istem času v eni ve­ soljni celoti, ki jo imenujemo kozmos. 25 Če te kdo vpraša, kako se piše ime Antoninus, ali boš z nevljudno napetim glasom izgovarjal posamezne črke? In če bi se oni jezil zavoljo tega, ali mu boš ti z jezo vračal? Ali ne boš marveč lepo mirno na­ števal črke za črko? Tako ti bodi tudi to za zgled, da je vsaka dolžnost nekaka vsota posameznih ko­ ličin. Te pa moraš zapovrstjo upoštevati in vztrajno nadaljevati pot, ki jo imaš pred seboj, ne da bi delal hrup in za nejevoljo plačeval z jezo. 26 Kako grozovito je odvračati ljudi od hlepenja po stvareh, ki se jim zde primerne in koristne! In ven­ dar jih na neki način oviraš v njihovi težnji, kadar si nejevoljen na njihove napake. Zakaj prepričani so, da drži njih pot do koristnega in prikladnega. — Pa ne drži. — Pokaži jim torej pravo in jih pouči, ne pa da se jeziš nanje! 27 Smrt: konec neskladij, ki jih zbujajo čutne za­ znave, mir po valovanju strasti, pokoj po utrudljivem delovanju misli, svoboda po tlaki telesu! 28 Sramota, če ti omaga v življeju duša, preden se utrudi telo! 29 Varuj se, da se ne izpridiš in ne navzameš »cezarskih« razvad! Zakaj to se rado zgodi. Glej rajši, da ostaneš preprost, dober in čist, resen, skromen in resnicoljuben, bogaboječ, blag in ljubezniv in stano­ viten v izpolnjevanju dolžnosti! Bojuj se, da ostaneš tak, kakršnega te je hotela napraviti filozofija! Spo­ štuj bogove, rešuj ljudi! Kratko je življenje: edini sad bivanja na zemlji so plemenito mišljenje in dobra dela. Vedi se v vsem kot učenec Antonina: tako žilav v delovanju po razumu, tako ravnodušen v kakršnem že položaju, tako plemenit in jasnega čela, tako prikupljiv in brez slavohlepja, tako neutrudljivo goreč za pravo spoznanje! Bodi kakor on, ki ni izpustil nikoli nobene stvari, ne da bi si jo bil dodobra ogle­ dal in natanko premislil; ki je potrpežljivo prenašal 85

krivično grajo svojih nasprotnikov, ne da bi jim bil z enako mero vračal; ki se ni nikoli v ničemer pre­ naglil; ki se še zmenil ni, če so ga obrekovali; ki je natančno opazoval značaje in dejanja; ki ni bil ne sramotitelj ne plašljivec, ki ni poznal sumničenja, ni bil sofist; ki je bil skromen v vsem, kar zadeva stanovanje, ležišče, obleko, prehrano, postrežbo; ki je bil vzor delavnosti in vzdržljivosti; ki je spričo svoje zmernosti v jedi in pijači lahko do večera pre­ sedel v zbornici, ne da bi bil izven svoje navadne ure opravljal potrebo; ki je bil zvest in stanoviten v prijateljstvu; ki je rade volje poslušal, če je kdo prostodušno spodbijal njegovo mnenje, in je bil ve­ sel, če je pokazal kaj boljšega; ki je bil bogaboječ mož, a brez praznoverja. Da bi tudi tebe našla zad­ nja ura s tako čisto vestjo kakor njega! 30 Iztrezni se in najdi nazaj do sebe! Kakor se zaveš, kadar se zbudiš, da so te mučile sanje, tako glej, ko bediš, na vse kakor na sanje! 31 Iz telesa sem in iz duše. Za telo je vse indiferentno, saj ne more razločevati. Za dušo pa je indiferentno le tisto, kar ne sodi med njene učinke. A karkoli je njen učinek, to vse je povsem v njeni moči. To je razumeti seveda le o tem, kar v pričujočem trenutku učinkuje: njeni prihodnji in pretekli učinki so tudi zanjo indiferentni. 32 Ne roka ne noga ne dela zoper naravo, dokler dela noga, kar pristoji nogi, in roka, kar pristoji roki. Tako tudi človek kot človek ne stori ničesar zoper naravo, dokler se drži tega, kar je primerno človeku. Če pa ne dela zoper naravo, mu tudi hudo ne more do živega. 33 Koliko slasti so se naužili razbojniki, nečistniki, morivci očetov, tirani! 34 Ali ne vidiš, kako se preprosti rokodelci do neke mere sicer prilagajajo okusu neizobraženih, pa kljub temu skušajo ustrezati načelom svoje umetnosti, ne da bi se drznili jih povsem zapustiti? Ali ni nena86

vacino, če arhitekt in zdravnik bolj spoštujeta smisel svoje obrti kakor človek svoj razum, ki mu je skupen z bogovi? 35 Azija, Evropa: kotička vesoljstva! Ves ocean: kap­ lja v vesoljstvu! Atos: grudica prsti v vesoljstvu! Vsa sedanjost: točka v večnosti! Vse majhno, premenljivo, izginljivo! Vse se poraja iz enega vira, izhajajoč neposredno iz vesoljnega prauma ali po­ sredno po njegovem učinkovanju. Potemtakem so tudi levje žrelo in strup in vsakršna hudobija, prav kakor trnje, kakor močvara, nujne sestavine v prečudežni harmoniji sveta. Proč torej z lažno domnevo, da so te stvari tuje bitju, ki ga častiš! Imej ga marveč za praizvor vsemu! 36 Kdor je videl, kar je sedaj, je videl vse, kar je od vekov bilo in na veke bo: zakaj vse ima isto naravo in isto obliko! 37 Misli večkrat na zvezo in sovisnost vsega, kar je v vesoljstvu! Kajti na neki način se vse med seboj prepleta in po tem je vse drugo z drugim v rodu: saj izvira drugo iz drugega, to pa po gibanju, ki na­ stane iz napetosti in po skladnosti in enotnosti vsega, kar je. 38 Prilagajaj se razmeram, vkatere te je postavila usoda! Ljubi odkritosrčno ljudi, s katerimi te je zdru­ žilo naključje! 39 Vsako orodje in priprava, vsaka posoda je dobra in uporabna, če izpolnjuje namen, za katerega je napravljena: in vendar je Človek, ki jo je naredil, daleč. Pri stvareh pa, ki jih obsega narava, je tako, da je in ostane stvariteljna sila zmerom v njih. Zato jo moraš tem bolj spoštovati in verjeti, da se dogaja vse v tebi po umu, ako živiš do konca po njeni volji. Saj se tudi v vesoljstvu godi vse po vesoljnem praumu. 40 Če imaš kako reč, ki ni vtvoji močiin volji, za dobro ali slabo, je nujno, da godrnjaš na bogove, kadar te kako tako hudo zadene ali ti kako tako 87

dobro uide; je nujno, da sovražiš ljudi, ki so ali ki bodo po tvoji sumnji krivi, da te namišljeno dobro izgreši, hudo doleti. In tako storimo marsikako kri­ vico, ker nam je toliko do takih stvari. Če pa pre­ sodimo, da je samo to dobro ali slabo, kar je od nas odvisno, nimamo nobenega razloga več ne za očitke bogu ne za sovražno stališče do ljudi. 41 Vsi delamo skupno za en smoter, eni zavestno in razumno, drugi nezavestno. Da, celo speči pridevljejo, kakor pravi, če se ne motim, Heraklit, kot de­ lavci in pomočniki svoj del k dogajanju v vesoljstvu. Seveda sodeluje vsak na svoj posebni način: za kra­ tek čas celo godrnjavec in tisti, ki skuša dogajanje zavirati in zatreti. Zakaj tudi taki so svetu potrebni. Premisli torej, med katere od teh postavljaš sebe! On, ki vsemu vlada, te bo vsekakor primerno upo­ rabil in te sprejel za člana med svoje sodelavce in pomočnike. Sam pa se varuj, da ne postaneš člen, podoben slabemu in smešnemu stihu v drami, ki ga omenja Hrisipos! 42 Mar zahteva sonce, da bi opravljalo delo dežja? Ali Asklepij, da bi delal službo Demetre? In zvezde — ali ne merijo kljub svoji različnosti vendarle vse na isti smoter? 43 Če so bogovi o meni in moji usodi kaj sklenili, so dobro sklenili: zakaj boga, ki ne bi imel preudar­ nosti, si je še predstavljati težko. A da bi mi hoteli namenoma prizadeti hudo — po kakem nagibu? Kakšno korist bi imeli sami od tega oziroma skup­ nost, za katero predvsem skrbe? Če pa o meni kot posamezniku niso ničesar ukrenili, so pa vsekakor o celoti kaj določili: zato moram jaz svojo, iz skupne sledečo usodo z veseljem pozdravljati. Denimo pa, da bogovi — to je seveda brezbožno misliti— sploh o ničemer ne sklepajo: čemu potem žrtvujemo, čemu molimo, čemu prisegamo in še drugo počnemo, vse z vero v živo pričujočnost bogov? Ako se torej bo­ govi za človeške reči ne brigajo, potem smem sam 88

gledati, kaj mi utegne biti v prid. V prid pa je vsa­ komur to, kar je v skladu z njegovim ustrojem in naravo. Moja narava pa je razumna in občanska: moje mesto in domovina je, kolikor sem Antoninus, Rim, kolikor sem človek, vesoljstvo. Zategadelj imam za svoje edino dobro to, kar je tema občestvoma v korist. 44 Kar doleti posameznika, to je celoti v prid. Prav za prav bi bilo že to dovolj. Če pa natanko pogledaš, boš v splošnem našel, da je to, kar posamezniku ko­ risti, obenem koristno drugim ljudem. Izraz »ko­ ristno« velja le-tu tudi za nravno neopredeljene reči. 45 Kakor ti večna enoličnost predstav v amfiteatru in drugih gledališčih preseda, da si jih že do grla sit, tako se dogaja tudi v življenju sploh: gori in doli zmerom isto, vsemu vedno isti izvor! Doklej neki še? 46 Misli neprestano na razne ljudi raznih narodov in vsakovrstnih stanov, ki so že mrtvi! N aj se ti misel spusti do Filistiona in Fojba in Organiona! Preidi za temi na druge sloje! Tudi naša pot drži tja, ka­ mor je odšlo že toliko silnih govornikov, toliko častit­ ljivih modrecev, Heraklit, Pitagora, Sokrates; in to­ liko herojev pred njimi; in toliko vojskovodij in ti­ ranov za njimi; razen teh Eudoksos, Hiparhos, Arhimedes in drugi bistri, visokomiselni, delavni, spretni, drzni duhovi, pa tudi zabavljači minljivemu, eno­ dnevnemu človeškemu življenju, kakršen je bil Menipos in toliko drugih. O vseh teh pomisli, da že davno spe. K aj je v tem strašnega zanje? K aj za tiste, ki jim nihče več niti imena ne ve? Eno samo je, kar ima pravo vrednost: da živiš do konca ob resnici in pravičnosti, blag tudi do lažnikov in krivičnih! 47 Kadar si hočeš razvedriti srce, se zgleduj po vrli­ nah svojih vrstnikov: na primer po le-tega podjet­ nosti, po le-onega skromnosti, po tretjega darežlji89

vosti, pri drugih po čem drugem. Zakaj nič ne veseli človeka bolj kakor zgledi kreposti, ki jih v čim več­ jem številu vidimo v delu in nedelu svojih soljudi. Zato jih imej zmerom pred očmi! 48 Menda nisi nejevoljen, da tehtaš toliko in toliko funtov, a ne tri sto? Zato se tudi ne jezi, da ti je živeti le toliko in toliko let in ne več! Kajti kakor si zadovoljen s težo, ki je odmerjena tvojemu telesu, tako bodi zadovoljen s časom, ki je določen tvojemu življenju! 49 Poskušaj ljudi prepričati! Ravnaj pa tudi zoper njihovo voljo, kadar zahteva razlog pravičnosti! Če pa se ti postavi kdo s silo po robu, se zateci k za­ dovoljnosti in spokojnosti in porabi odpor za kako drugo vrlino! Misli na to, da tvoje teženje pogojujejo okoliščine in da ne segaš po nemogočem! K čemu je torej usmerjeno tvoje teženje? V nekako takšno pri­ zadevanje. To pa lahko dosežeš: saj v kar se človek zažene, to se tudi uresniči. 50 Kdor je za slavo vnet, išče svoje dobro v vedenju bližnjega do njega; kdor ljubi naslado, jo išče v svojih strasteh; le kdor ima razum, v svojem delu. 51 Na tebi je, da se vzdržuješ mnenj in ne vznemir­ jaš svoje duše: zakaj stvari same po sebi nimajo moči, da bi nas prisilile do kake sodbe. 52 Navadi se druge pazljivo poslušati: vživi se, koli­ kor le moreš, v dušo govorečega! 53 Kar roju ni v prid, tudi čebeli ne hasne.

54

Če bi mornarji opsovali krmarja ali bolniki zdrav­ nika, mar bi se obrnili do koga drugega? Ali kako bi mogel le-ta pripeljati popotnike v pristan oziroma vrniti bolnikom zdravje? 55 Koliko jih je že odšlo, ki sem prišel z njimi skupaj na svet! 56

90

Zlateničnim se zdi med grenak; kogar popade stekel pes, se boji vode; otrokom je žoga nad vse. Cernu se torej razvnemam? Ali misliš, da imajo na­ pačna mnenja manj učinka kakor žolč pri zlateničnem ali steklina pri steklem? 57 Nihče ti ne bo branil živeti po nameri tvoje narave: nič te ne bo doletelo zoper namero vesoljne narave. 58 Kdo so tisti, katerim želi svet ugajati? In zaradi kakih koristi in s kakšnimi deli? Kako kmalu bo čas vse zagrnil! In koliko stvari je že zagrnil! 59

91

SEDMA KNJIGA

K aj je zloba? — To je, kar si že večkrat videl. In tako imej ob vsakem dogodku pred očmi: to je, kar si že večkrat videl. Sploh boš našel zgoraj in zdolaj isto: česar so bukve o stari, srednji, novejši zgodovini polne, tega so še danes polne države in družine. Nič novega! Vse navadno in kratkoživo! 1 Kako je mogoče načela zatreti, ako ne pogasiš ustreznih jim predstav, ki jih zmerom lahko iznova prižgeš? Zmožnost imam, da sodim o tem, kakor je treba: če zmožnost, kaj se potem vznemirjam? Kar je izven moje miselnosti, to za mojo miselnost sploh pomena nima. To si osvoji in trden boš! Novo živ­ ljenje lahko začneš. Opazuj stvari z nasprotnega raz­ gleda kot doslej! V tem ravno je novo življenje. 2 Ničemurna gizdavost, igre na odru, črede ovac in govedi, borilske tekme, kost, ki jo vržeš psetu, drob­ tina, ki jo spustiš v ribnik, ubadanje mravlje s tovo­ rom, sprebegavanje muh, če jih prepodiš, migotanje lutke, ki jo z motvozom poteguješ — vse to ima na­ posled isto vrednost. V tej živi kopici je treba, da stojiš prijazno in brez uporne kljubovalnosti; da razumeš, da je vsakdo toliko vreden, kolikor je vredno to, za čimer se žene. 3 Pri govoru je treba gledati na izraze, pri vsakem prizadevanju na uspehe: pri prizadevanju je treba takoj videti, na kakšen smoter meri, pri govoru pa paziti, kaj besede pomenijo. 4 Ali je moja pamet temu kos ali ne? Če je, jo rabim za delo kakor orodje, ki mi ga je dala vesoljna na­ rava; če pa ne, prepustim delo ali drugemu, ki ga 92

morda lahko bolje opravi — razen če sodi med moje dolžnosti —, ali pa storim, kolikor pač morem, za drugo pa si vzamem pomočnika, ki je sposoben s pomočjo mojega razuma izvesti, kar je skupnosti v tem trenutku primerno in koristno. K ajti karkoli delam — bodisi sam, bodisi da mi kdo pomaga —, vsemu mora biti edini smoter splošni blagor in prid. 5 Koliko jih je, ki so jih pesmi opevale, pa so že zdavnaj pozabljeni! Koliko pevcev, ki so drugim slavo ubirali, pa po samih ni več ne sledu ne tiru! 6

Ne sramuj se pomoči! Zakaj kakor vojaku naskok, tako je tebi pisano, da izpolnjuj dolžnost. K aj pa, če se zaradi ohromele noge ne moreš sam popeti na nasip, s tujo pomočjo pa lahko? 7 Prihodnje reči naj te ne begajo! Če ti je sojeno, jih boš dosegel z istim razumom, ki ti rabi danes za sedanje stvari. 8 Vse, kar je, se prepleta med seboj: sveta vez in domalega nič, kar bi bilo drugo drugemu tuje. Za­ kaj drugo se sklada z drugim in skupno krasi isti svet. Kajti eden je svet, ki vse zaobjemlje, eden je bog, ki vse prešinja, ena je snov in zakon eden, eden je um, vsem razumnim bitjem skupen, in ena je resnica, s pogojem seve, da je tudi popolnost ena za vsa sorodna, istega uma deležna bitja 9 Vse snovno kaj naglo izgine v vesoljno prasnov; in vsaka vzročna sila se kaj naglo vrne v svetovni praum. Tako tudi spomin na vse stvari le prehitro utone v večnosti. 10 Razumnemu bitju je ravnanje po naravi isto, kar ravnanje po umu. 11 Ali sam stojiš ali te pa drugi drže. 12 Kakršno je pri telesni celoti razmerje med posa­ meznimi udi, takšno je — čeprav so ločena — med­ sebojno razmerje medrazumnimi bitji: oboji so 93

ustvarjeni za vzajemno delo. Ta preudarek ti bo to­ liko bolj jasen, kolikor pogosteje si porečeš: Jaz sem ud v sestavu razumnih bitij. Ce pa se izjavljaš samo za del celote, potem svojega bližnjega še ne ljubiš iz srca; potem te izkazovanje dobrot še ne veseli iz čistega prepričanja; potem delaš dobro, samo ker se spodobi, ne pa še, ker s tem tudi sebi dobro storiš. 13 Dele, ki so dostopni udarcem od zunaj, lahko za­ dene, kar hoče. Prizadeti se bodo, če jih je volja, že oglasili, kadar jim bo sila: jaz pa nimam od dogodka nobene škode, prav dokler si sam ne mislim, da jo imam. Da pa tega ne mislim, je od mene odvisno. 14 Delaj že ali govori kdo, kar hoti — jaz m o r a m biti dober. Tako bi lahko venomer ponavljali tudi zlato ali smaragd ali škrlatnik: Delaj ali govori kdo že karkoli, jaz moram biti smaragd in ohraniti svojo barvo. 15 Vladajoča razumska sila ne vznemirja same sebe: tako se na primer ne predaja strahu in ne potaplja v malodušnost. Če pa ji more kdo drug prizadeti strah ali bolečino, prav: naj ji jo. Zakaj sama se po svojem nagibu ne bo spuščala v take premene. — Da telesu ne bo sile, naj samo skrbi, če more, in naj pove, če kaj trpi! Duša pa, dasi je sedež strahu in bolečine, ob tem vendar ne bo trpela; njen ustroj je sploh ne pripravi do sodbe o teh stvareh. Razumska sila je sama po sebi brez potreb, razen če bi si jih sama ustvarjala, to pa je tudi vzrok, da ne pozna nemira in ovir, razen če bi se sama vznemirjala in ovirala. 16 Blaženost obstoji v tem, da ti je ali naklonjena božanska klica v tebi ali da ti je dober vladajoči razum. K aj torej iščeš pri meni, domišljija? Odidi v božjem imenu, kakor si prišla! Jaz te ne potrebu­ jem. Prišla si po stari navadi: zato ti ne zamerim, samo pojdi že! 17 94

Premene se bojiš? Čemu neki? Ali more sploh kaj nastati brez nje? K aj pa je vesoljni naravi ljubše in prikladnejše od premene? Saj se še sam kopati ne moreš, ne da bi se les presnovil; še hrane uživati ne, ne da bi se jedi presnovile! In ali je sicer mogoče brez premene kaj koristnega dovršiti? Ne vidiš torej, da je tudi zate nujno, da se spremeniš, in da je tudi tvoja premena vesoljni naravi potrebna? 18 Vsa telesa prehajajo skozi svetovno snov kakor skozi deroč hudournik, zrasla s celoto in sovisna ka­ kor udje na našem telesu. — Koliko Hrisipov, koliko Sokratov in Epiktetov je že pogoltnil čas! Tega se domisli tudi ob vsakem, kakršnem že koli človeku in ob vsaki stvari! 19 Samo eno me skrbi: da bi utegnil sam kaj storiti, česar človekov naravni ustroj ali sploh ne mara ali vsaj tako ne ali pa ob drugem času. 20 Blizu je čas, ko boš ti vse pozabil, blizu čas, ko bo t e b e vse pozabilo. 21 Človeku je lastno, da ljubi tudi tiste, ki greše. To je tedaj, kadar ti pride misel, da so istega rodu s teboj, da delajo napak iz nevednosti in zoper svojo voljo, da boste kmalu oboji mrtvi; predvsem pa, ka­ dar pomisliš, da ti grešnik ni škodoval; saj tvoja vla­ dajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila poprej. 22 Vesoljna narava uporablja vesoljno snov kakor vosek: zdaj izobliči konjiča, pa ga zopet raztopi ter si ugnete drevesce, zdaj oblikuje človečka, zdaj spet kaj drugega; vsaktero pa le kratko dobo traja. Toda kakor zabojčku ne prizadeneš hudega s tem, da ga spahneš, tako mu ni sile v tem, da ga razbiješ. 23 Jezen obraz je povsem zoper naravo. Če se jeza ponavlja, zamira prikupnost potez, dokler čisto ne ugasne, tako da je nazadnje sploh prižgati ni več moči. Že to samo ti bodi dokaz, da je jeza zoper razum. Zakaj če izgubimo celo čut za napake, kakšen razlog imamo še, da živimo? 24 95

Vse, kar vidiš, bo vladarica vesoljstvu, narava, kmalu spremenila in napravila iz te substance nove stvari, iz teh zopet nove in tako naprej, da se more svet venomer pomlajati. 25 Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mo­ gel grešiti. K ajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z nje­ govim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja. 26 Ne misli na to, česar ni, kot da je: izbiraj si mar­ več izmed dobrin, ki so, najprikladnejše in misli spričo njih na to, kako željno bi jih iskal, ko bi jih ne bilo! A varuj se obenem, da te njihova všečnost ne zapelje v navado, da bi jih precenjeval, tako da ne bi našel miru, če bi jih kdaj izgubil! 27 Zapiraj se vase! Vladajoči razum v tebi ima tako naravo, da mu zadostuje pravično ravnanje in pokoj, ki izvira iz tega. 28 Otresaj se domišljije! Kroti strasti! Drži sedanjost v oblasti! Seznanjaj se z vsem, kar doleti tebe, kar druge! Podeljuj in razstavljaj vsako stvar v vzročnost in snov! Misli na zadnjo uro! Napake, ki jih dela svet, puščaj, kjer se izležejo! 29 Obračaj svojo pozornost na to, kar se govori! Po­ tapljaj duha v to, kar se dogaja in po čemer se do­ gajanje povzročuje! 30 Kiti se s preprostostjo in skromnostjo! Ne brigaj se za nravno manj važne stvari! Ljubi človeški rod! Hodi za bogom! — Neki mislec sicer pravi: »Vse je stvar dogovora, samo elementi so resnično bivajoči.« \ resnici je dovolj, da samo pomislimo, pa se izkaže, da vse le ni stvar dogovora; nasprotno, le malo je takšnega. 31 96

O smrti: ali se boš razpršil, če so atomi, ali pa ugasnil oziroma se preselil, če je enota. 32 O bolečini: če je neznosna, prinese konec; če ga ne, je znosna. Pri tem si duša v zbranosti ohrani spokoj­ nost in vladajoči razum ne trpi škode. Po bolečini prizadeti udje pa naj se izjavljajo o njej, če morejo. 33 O slavi: opazuj mišljenje slavohlepnih, kakšno je, česa se ogibljejo, za čim se poganjajo! Predstavljaj si: kakor prihajajo sipine druga za drugo in prekrivajo prejšnje, tako se tudi v življenju naglo potaplja da­ našnje v jutrišnjem. 34 Iz Platona: Kdor ima mišljenje usmerjeno v naj­ višje reči in se ukvarja z razglabljanjem časa in bi­ vanja v vsej njuni obsežnosti, ali si moreš misliti, da velja takemu človeško življenje za kaj velikega? — Nemogoče, je odvrnil Glaukos. — Potemtakem tudi smrti ne bo imel za bogve kako strahoto? — Nika­ kor. — 35 Iz Antistena: Kraljevsko je dobra dela opravljati pa obrekovanje trpeti. 36 Sramota, da je obraz poslušen razumu, da se po njegovih ukazih oblikuje in prilagaja, razum sam pa se sebi ne daje oblikovati in prilagajati! 37 Zaman, da se jeziš na vnanji svet: ničesar mu ni mar. 38 Večnim bogovom in nam podeli vzrok za veselje! 39 Življenje Žanješ kakor plodno klasje: tu klas zori, a drugi šele klije. 40 Čeprav pozabijo bogovi me z otroki vred: tudi to ima svoj vzrok. 41 Z menoj sta sreča in pravica. 42 Ne joči z drugimi, ne vriskaj! 43 Iz Platona: Tega bi jaz upravičeno zavrnil in re­ kel: Motiš se, prijatelj, če misliš, da sme mož, ki je količkaj vreden, boječe tehtati med življenjem in 7 Dnevnik cesarja

97

smrtjo, namesto da bi pri vsem svojem delu in nedelu gledal edino na to, ali je njegovo ravnanje pravo ali krivo, vredno dobrega ali slabega moža. 44 Stvar je namreč v resnici takšna, Atenci: na kakrš­ no mesto se kdo sam postavi, v prepričanju, da je najboljše izbral, ali kamor ga višji nameste, tam mora po mojem mnenju vztrajati in kljubovati sleherni nevarnosti, ne da bi se menil za smrt ali kar koli drugega razen sramote. 45 Premisli vendar, prijatelj, ali ne obstoji plemenito in dobro v čem drugem kakor v ohranitvi sebe in drugih! Zakaj kdor je mož, kakršen je treba, da bodi, se mora otresti želje, da bi živel čimdlje mogoče, in ne sme čez mero ljubiti življenja. To skrb naj pre­ pusti bogu in se zanese na žensko vero, da ne more nihče živ uiti svoji usodi, drugič pa naj gleda, kako bo najbolje preživel čas, ki mu ga je še živeti. 46 Opazuj popotovanje zvezd, ko da bi sam tekel z njimi! In neprestano premišljuj, kako prehaja prvina v prvino! Zakaj take predstave čistijo s tebe nesnago življenja na zemlji. 47 Lep je Platonov izrek: Kdor si jemlje v svojih go­ vorih ljudi za predmet, mora kakor z visokega raz­ gleda opazovati tudi njih pozemeljske stvari, njih črede in vojske, njih delo na polju, njih ženitve in razporoke, rojstvo in smrt, njih hrupne sodne raz­ prave, opuščene pokrajine, pisane množice barba­ rov, njih praznike, pogrebno žalovanje in semnje: skratka, vso živo mešanico najbolj raznorodnih se­ stavin. 48 Imej večkrat preteklost pred očmi in velike spre­ membe v vladarskih hišah! Po tem moreš sklepati tudi na prihodnost: saj bo povsem taka kakor pre­ teklost, ker ji ni mogoče, da bi stopila iz toka pri­ čujočih dogajanj. Zato je vseeno, ali preiskuješ člove­ ško življenje štirideset ali deset tisoč let. Ker — kaj bi neki mogel videti več? 49 98

Kar zraste iz zemlje, si zemlja vzame spet; a kar požene iz eterskih semen, se kmalu vrne nazaj v nebo. Z drugimi besedami, to je razkroj medsebojnih vezi v atomih in nekaka razpršitev brezčutnih prvin. 50 Z jedjo, s pijačo, s silo čarovnij se trudimo, kako bi utekli smrti: zaman: predaj v nadlogah brez tožba se vetru, ki zaveje od bogov.

51

Mogoče je kdo boljši v ročnem boju kakor ti: nič ne de! Da te le v priljudnosti ne prekaša in v skrom­ nosti; da le po vdanosti v usodo ne in v popustljivosti do napak bližnjega! 52 Kjer je mogoče dovršiti kako delo po razumu, ki je skupen bogovom in ljudem, tam ni nikakšne ne­ varnosti: kajti kjer je mogoče po uspešni, našim darovom ustrezni dejavnosti doseči korist, tam na kako škodo niti misliti ni. 53 Povsod in vselej je le na tebi, da si v svojem vsako­ kratnem položaju bogovom vdan in zadovoljen; da se vedeš do bližnjega po načelih pravičnosti; da svojo domišljijo natanko nadzoruješ, da se ne prikrade vanjo kaj takega, kar je težko opredeliti. 54 Ne oziraj se na načela drugih, temveč glej narav­ nost tja, kamor ti narava kaže pot, in sicer vesoljna po tem, kar te doleti, tvoja pa po tem, kar moraš delati! Delati pa mora vsakdo to, za kar je usposob­ ljen. Vsa druga bitja so zaradi razumnih na svetu, kakor so sploh nižja ustvarjena zaradi višjih, višja pa drugo zavoljo drugega. Glavno v ustroju človeka je, da koristi občestvu, drugo, da se ne vdaja čutnim strastem: kajti pametna in razumna dejavnost ima to lastnost, da sama sebe omejuje in se nikoli ne pre­ pušča ne oblasti čutov ne zgibom nagonov. Zakaj 7*

99

oboje je živalsko: razum pa hoče biti prvi in ne trpi gospodarja nad seboj. Po pravici: saj je zato tu, da je sam vsemu drugemu gospod. Tretja posebnost v ustroju razumnega bitja pa je, da se ne prenagli in da se ne da ukaniti. S temi lastnostmi naj hodi vlada­ joči razum naravnost po svoji poti, pa ima, kar mu gre. 55 Kakor da si že mrtev in si le do danes živel, moraš preživeti ostanek življenja, ki ga imaš za nameček, v skladu z naravo. 56 Sprejemaj z veseljem, kar te doleti in ti je name­ njeno! K aj ti more namreč biti prikladnejše? 57 Ob vsem, kar te zadene, misli na tiste, ki so isto doživeli, pa so se jezili, čudili in zabavljali. A danes, kje so? Ni jih več! Zakaj hočeš biti tudi ti tak? Za­ kaj ne prepustiš teh tujih razvnetij takim, ki radi sebe in druge razvnemajo? Zakaj ne gledaš samo na to, kako bi vse, kar te doleti, koristno izrabil? Nič lažjega namreč kakor tako izrabljanje; in izvrstno snov ti daje. Samo paziti moraš in voljo imeti, da boš v vsem, kar počneš, pošten pred seboj! To dvoje dobro pomni, če hočeš, da bo tvoje delo res koristno! 58 Vase grebi! V sebi imaš vir dobremu: ta bo nepre­ stano žuborel, če boš neprestano kopal. 59 Tudi telo mora imeti neko čvrstost in ne sme po­ pustiti ne v gibanju ne v mirovanju. Kakor se namreč miselnost izraža v obrazu, na katerem odseva razum­ nost in poštenost, tako se mora zahtevati nekaj po­ dobnega tudi od vsega telesa. Seveda se je treba v vsem vesti naravno in neprisiljeno. 60 Umetnost, kako živeti, je bolj podobna rokoborski kot pa plesni umetnosti: to pa zato, ker mora roko­ borec zmerom trdno stati in biti pripravljen tudi na nenadne udarce. 61 Misli zmerom na to, kdo so tisti, ki si želiš njih hvale, in kakšen je njihov vladajoči razum: kajti če 100

boš gledal na izvor njihovim nazorom in nagonom, ne boš godrnjal zaradi njih neprostovoljnih prestop­ kov in pogrešal njihovega priznavanja. 62 Nobena duša, pravi Platon, si ne da radovoljno vzeti resnice. — Prav tako pa tudi pravičnosti ne, ne skromnosti, ne blagohotnosti, skratka, nobene kre­ posti. Je pa zelo potrebno, da človek nenehoma na to misli: na ta način postane do vsakogar milejši. 63 Ob vsakem neugodju imej zavest, da bolečina po sebi ni sramota in da ne more miselnosti, ki vlada v tebi, storiti slabše: ne more je namreč pokvariti ne v njeni snovnosti ne v njenem odnosu do skupnosti. Vendar ti bodi pri večini bolečin v tolažbo tudi izrek Epikurov, da niso ne neznosne ne večne, če imaš njih meje pred očmi in pa če jim sam ničesar ne prideneš. Spomni se pa tudi, da zbudi človeku marsikaj, kar je isto ko neugodje — ne da bi opazil — občutek zlovoljnosti: na primer zaspanost, vročica in neješč­ nost. Kadar te torej kaj takega spravi v slabo voljo, si reci, da »se vdajaš neugodju«. 64 Varuj še, da tudi z ne-človekom ne boš ravnal tako, kakor ravna ne-človek s človekom! 65 Odkod pa vemo, ali ni imel Telauges nemara ple­ menitejšega značaja kot Sokrates? Zakaj to še ni vse, da je Sokrates častneje umrl, da je bil spretnejši v razgovorih s sofisti, da je vztrajneje prebil noč v strupenem mrazu, da se mu je zdelo, ko so mu uka­ zali aretirati Salaminca, plemeniteje, upreti se temu ukazu, in da je nosil — kar je pa težko verjeti, tudi če bi bilo res — na cesti glavo pokonci. Tu gre mar­ več za naslednja vprašanja: Kakšno dušo je imel Sokrates? Ali mu je zadostovalo, da je bil pravičen do ljudi in spoštljiv do bogov? Ali se ni brez razloga jezil na hudobnost sveta? Ali ni služil nevednosti? Ali ni sprejemal usode, ki mu jo je namenila vesoljna narava, z nejevoljnim začudenjem? Ali se ni sklanjal 101

pod njo kakor pod neznosnim jarmom? Ali ni pre­ puščal svojega uma telesnemu trpljenju za tovariša? 66

Narava te ni tako trdno spojila s telesno gmoto, da bi se ne mogel omejiti na samega sebe in s svojimi močmi opravljati svojih dolžnosti. K aj lahko je nam­ reč postati božji mož, ne da bi kdo za to vedel. Misli zmerom na to, obenem pa ne pozabi, da je za blaženo življenje le zelo malo potrebno! In četudi nimaš več upanja, da postaneš kdaj prida dialektik in naravo­ slovec, se zato menda ne boš odpovedal možnosti, da ostaneš svoboden in skromen in družaben in bogu poslušen človek. 67 Življenje ti lahko teče brez sile v duševnem spokojstvu, četudi vse po mili volji kriči zoper tebe, četudi zveri trgajo slabotne ude tvoje telesne odeve. Saj tvoje duše kljub temu nič ne ovira, da si ne bi ohra­ nila spokojnosti, pravilne sodbe o svetu in zmožnosti, da z uspehom uporablja priložnosti, ki se ji ponujajo. Tako da bi sodba dejala dogodku: »Takšen si po svoji bitnosti, čeprav je tvoje lice na videz drugačno,« in uporaba dejala priložnosti: »Tebe sem iskala, za­ kaj zmerom mi je to, kar mi pride pod roko, snov za razumno, občansko krepost in sploh za umetnost, ki je vredna človeka ali boga.« — Saj je vse, kar se zgodi, v zvezi z bogom ali s človekom in ni ne novo ne težko, ampak znano in lahko. 68 Nravstvena popolnost se kaže v tem, da preživiš sleherni dan, kot da je tvoj zadnji, brez razburjanja, brez odrevenelosti, brez hinavščine. 69 Bogovi v svoji neumrljivosti niso nejevoljni, da morajo na veke prenašati toliko izprijenih ljudi; nasprotno, še skrbijo zanje na vse načine. Ti pa, ki si od danes do jutri, se utrujaš, in to, ko si celo sam eden izmed hudobnih? 70 Smešno je, da človek pred svojo zlobnostjo noče bežati, čeprav bi ji lahko ušel, pred tujo pa beži, dasi ji ni moči uiti. 71 102

V čemer umna in občanska dejavnost ne vidi smo­ trnosti in splošne koristi, o tem sodi po pravici, da je izpod njene časti. 72 Če si storil dobro delo in ga je drugi užil, čemu iščeš kakor bedaki še tretjo stvar, namreč sloves do­ brotnika ali povračilo? 73 Nihče se ne naveliča iskati koristi. Korist pa je dejavnost v skladu z naravo. Zato glej, da se ne na­ veličaš iskati svoje koristi v tem, da koristiš! 74 Vesoljna narava je čutila nagib in ustvarila svet. Zato je vse, kar se dogaja, ali nujna posledica svetov­ nega reda, ali pa je brez umskega razloga vse, celo najpomembnejša dogajanja, h katerim je usmerjen nagib svetovnega uma. Ta misel ti bo v marsičem poglobila srčni mir. 75

103

OSMA K N J I G A

Tudi to te varuje ničemurnega pohlepa po slavi, da nisi mogel vsega življenja, vsaj od mladih nog ne, preživeti kot filozof, ampak da je bilo mnogim dru­ gim in tudi tebi samemu očitno, kako malo imaš opraviti s filozofijo. Zategadelj je prišel nered vate, tako da ti ni več lahko pridobiti si sloves filozofa. Pa tudi tvoj poklic ti je napoti. Če si torej res spre­ gledal in veš, v čem je jedro stvari, opusti domišlja­ vost in se zadovolji s tem, da preživiš večer svojega življenja tako, kakor hoče tvoja narava! Zatorej pre­ udari, kaj hočeš, in se ne daj nobeni skušnjavi motiti! Saj si marsikaj izkusil, prenekaj sveta preblodil, pa vendar nisi nikjer našel sreče: ne v umskih sklepih ne v bogastvu, ne v slavi ne v uživanju, skratka: nikjer. Kje je torej sreča? V delu? V delu, kakršno zahteva človekova narava. A kako si temu delu kos? Če imaš načela, po katerih moreš uravnavati vsa svoja prizadevanja in dejanja. Katera načela pa so to? Načela o dobrem in hudem: da namreč za človeka ni nič dobro, kar mu ne daje pravičnosti, skromnosti, možatosti, prostodušnosti — in nič slabega, kar ne povzročuje nasprotnega. 1 Pri vsakem delu se vprašaj: V kakšnem razmerju je to delo do mene? Ali se ga ne bom nemara kesal? Še malo in mrtev bom in vsemu bo konec. Moje delo je delo umnega družabnega bitja, ki ima iste zakone z bogom: česa naj torej še iščem? 2 Aleksander in G aj in Pompej — kaj pomenijo v primeri z Diogenom in Heraklitom in Sokratom? Ti so spoznali stvari in njih vzroke in sestavine in vla104

dajoči razum jim je bil enak. Pri onih pa, koliko skrbi za tisoč ničevnosti, kolika odvisnost od tisoč praznih nepomembnosti! 3 Pa če se razpočiš, zmerom bodo enako delali! 4 Prvo je: ne daj se vnemirjati! Zakaj vse je v skladu z vesoljno naravo; in v kratkem ne bo nikjer nikogar več, kakor ni Hadrijana, ne Avgusta. Drugo: imej oči neprestano uprte v svoj smoter! Pomni, da moraš biti dober človek! Stori brezpogojno vse, kar zahteva človekova narava! Govori le, kar se ti zdi povsem pravično! Bodi blag, skromen in odkritosrčen! 5 Vesoljna narava ima nalogo, da predevlje stvari s kraja na kraj, da jih premenjuje, spravlja od tod in nosi drugam. Vse sama premena: vendar se ni bati, da bi prišlo kaj novega. Vse navadno. Pa tudi enaka porazdelitev! 6 Vsako bitje je zadovoljno, če mu je dobro: razum­ nemu bitju pa je dobro tedaj, če ne sprejema med svoje predstave nič lažnivega in nejasnega; če meri v svojem prizadevanju samo na blagor skupnosti; če velja to njegovo nagnjenje in mržnja le temu, kar je od nas samih odvisno, sicer pa z veseljem pozdrav­ lja vse, kar mu nakloni vesoljna narava. Saj je ra­ zumno bitje samo njen delec, prav kakor je list del rastline. Razloček je le v tem, da je list del brezčutne, brezrazumne, oviram dostopne narave, človeška na­ rava pa del neovirane, razumne, pravične vesoljne narave, ki podeljuje vsaki stvari po vrednosti enake deleže trajanja, snovi, vzročnosti, dejavnosti in okoli­ ščin. Da pa to spoznaš, ne primerjaj nemara posa­ meznih stvari med seboj, temveč opazuj, ali se vsota lastnosti ene sklada z vsoto lastnosti druge. 7 Da bi kaj bral, ne utegneš. Pač pa utegneš bojevati se zoper napuh, obvladovati ugodja in neugodja, za­ ničevati prazno slavo; pač pa ti je lahko, da se ne jeziš na brezčutnost in nehvaležnost ljudi, še več: da skrbiš za njihov blagor. 8 105

N aj nikoli nihče ne sliši iz tvojih ust trpke besede o življenju na dvoru! Naj je ne slišijo niti tvoja lastna ušesa! 9 Kes je, rekel bi, graja samemu sebi, če si zamudil kakšno korist: nravno dobro pa je nujno nekaj ko­ ristnega, zato si mora dober in plemenit človek pri­ zadevati zanj. Toda noben dober in plemenit človek se menda ne kesa, da mu je ušla kaka naslada: iz tega sledi, da naslada ni ne »koristno« ne »dobro«. 10 Tale predmet tu — kaj je sam na sebi po svojem posebnem ustroju? K aj po svojem bistvu in snovi? V čem je njegova vzročnost? Kaj dela na svetu? Koliko časa traja? 11 Kadar se zjutraj čemeren zbudiš, pomisli, da si po svojem ustroju in po zahtevah človeške narave po­ klican, da delaš za splošno korist, spanec pa ti je skupen tudi z brezumno živadjo. Kar pa se sklada z naravo, to je vsakomur prikladnejše in pristojnejše, da, celo prijetnejše. 12 Imej neprenehoma — če mogoče, pri vsaki pred­ stavi — nauke fizike, etike in dialektike pred očmi! 13 S komer se koli srečaš, se takoj vprašaj: Kakšna načela ima glede dobrega in slabega? Kajti če je njegovo mnenje o ugodju in neugodju in o njuni vzročnosti, dalje o časti in nečasti, o smrti in življe­ nju tako in tako, se mi ne bo zdelo nič čudno in ne­ navadno, da tako in tako dela; in mislil si bom, da je prisiljen tako ravnati. 14 Pomni: kakor je sramotno, če se kdo čudi, da ra­ stejo smokve na smokvi, tako je sramotno čuditi se, da rodi svet to, za kar nosi kali v sebi: saj bi bilo tudi za zdravnika sramota, če bi se čudil, da ima bolni vročino, ali za krmarja, če bi se čudil, da se je veter sprevrgel. 15 Pomni: tvoja svoboda ne trpi, če svoje mišljenje spremeniš in pritegneš človeku, ki te je prepričal 106

o pravilnejšem: zakaj tudi tako dela tvoja dejavnost po tvojem nagibu in v tvojem smislu, da, celo po tvojem umu. 16 Če je od tebe odvisno, zakaj potem delaš tako? Če pa od drugega, koga dolžiš? Atome ali bogove? Oboje je blazno: nobenim ni očitati. Zakaj če moreš, poboljšaj obdolženega; če tega ne moreš, popravi vsaj stvar samo! Če pa ti tudi to ne uspe, čemu potem še tožbe? Ničesar brez glave! 17 Kar odmre, ne pade s sveta. Če ostane tu, se tudi presnovi tu in razkroji v prvine, ki so obenem prvine svetu in tebi. Tn tudi te se spreminjajo, pa ne godr­ njajo. 18 Vsaka stvar ima svoj namen, bodi konj bodi trta. Kaj se čudiš? Tudi sonce ti poreče: Za neko delo sem ustvarjeno. — Tako tudi drugi bogovi. K aj pa je tebi smoter? Da uživaš? Premisli, ali pamet to do­ voljuje! 19 Narava ima vsako stvar pred očmi, njen konec prav tako kakor njen začetek in trajanje, kakor če kdo vrže žogo v zrak, pa je ne izpusti iz očesa. K aj je torej dobrega za žogo v tem, da se dviga, kaj slabega v tem, da se spušča ali končno pade? K aj je dobrega za vodni mehurček, dokler je cel, kaj slabega, če se razprsne? Podobno bi se dalo reči o luči. 20 Obrni se narobe in poglej, kakšen si znotraj; kak­ šen boš, ko ostariš, če te bolezen zvije, če te razvratnost ugonobi! — Kratko časa živita oba, tisti, kdor hvali, in tisti, kogar hvali; tisti, kdor čuva spomin, in tisti, komur ga čuva. Povrh pa še v tes­ nem kotičku te pokrajine! Pa še tu se ne ujemajo vsi, da, celo posameznik ne s samim seboj! In vsa zemlja samo točka! 21 Obračaj pažnjo na to, kar imaš pravkar pred seboj, bodi že načelo, bodi delo, bodi beseda! — Prav ti je: le trpi! Ko ti je pa ljubše dober jutri p o s t a t i kakor danes b i t i ! 22 107

Kar delam, delam zaradi blaginje ljudi. Kar me zadene, sprejemam, kot da prihaja od bogov in iz pravira vsemu, iz katerega teko vse stvari v trdni zvezi med seboj. 23 K aj se ti zdi o kopanju? Olje, pot, nesnaga, lepka voda: same gnusne reči. Podobno je z vsakim od­ lomkom življenja, z vsem, kar je v njem. 24 Lukila je pokopala Vera, nato je bila pokopana še Lukila. Sekunda je pokopala Maksima, nato je umrla Sekunda; Epitinhanos je pokopal Diotima, nato je umrl Epitinhanos; Antoninus Favstino, nato Antoninus; Keler Hadrijana, nato Keler. In tako zapo­ vrstjo. Znani možje bistrega duha, bodi vidci bodi puhleži — kje so? Kje so na primer bistre glave kakor Haraks, platonik Demetrij, Eudajmon in še kdo? Sami enodnevniki, davno mrtvi! Enim se spomin niti kratko dobo ni ohranil, drugi so prešli v legendo, tretji so že celo iz legende izginili. Misli torej na to, da se mora tudi staničevje tvojega telesa nekoč raz­ krojiti ali tvoj duh ugasniti ali izseliti se in biti dru­ gam prestavljen! 25 Človek ima veselje v tem, da dela tako, kakor je človeku primerno. Človeku primerno pa je, da je blag do bližnjega, da zaničuje čutne dražljaje, da loči prepričljive predstave, da opazuje vesoljno naravo in to, kar po njej nastaja. 26 Trije odnosi so: prvi do posode, ki človeka obdaja, drugi do božje vzročnosti, iz katere je vse, kar kako stvar doleti, tretji do soljudi. 27 Neugodje pomeni hudo za telo — o tem naj se telo izjavlja — ali hudo za dušo. Ta pa lahko svojo vedrost in spokojnost zmerom ohrani in ji torej ni treba, da bi imela bolečino za kaj hudega. Kajti vsaka sodba in nagon, ljubezen in mržnja imajo svoje mesto v naši notranjosti: tja pa ne pride nobeno hudo. 28 Obvladuj svoje predstave, neprestano samemu sebi govoreč: Na meni je zdaj, da ne bo v moji duši 108

nikake zlobe, nikakega poželenja, skratka, nikakega nemira. Zato hočem gledati pri vseh rečeh na njihovo bistvo in rabiti vsako po njeni vrednosti. Misli na to zmožnost, ki jo imaš od narave! 29 Govori v senatu in v zasebnem občevanju pri­ stojno in ne preglasno! Tvoja beseda bodi zdrava! 30 Cesarska hiša Avgusta: njegova žena, njegova hči, njegovi vnuki, njegova pastorka, njegova sestra, Agripa, njegovi vrstniki, znanci, prijatelji, Arejos, Mecenas, njegovi vrači in žreci, skratka, ves dvor — mrtev! Pojdi še dalje pa se spomni na smrt drugih — ne posameznikov, temveč celih rodov — na primer Pompejcev! Preneki grob ima napis: Poslednji svo­ jega rodu. Premisli pri tem, koliko so si njih predniki prizadevali, da so zapustili naslednika in naslednika, in vendar je moral biti nekdo zadnji. In tako vidiš, kako gine rod za rodom! 31 Kakor v vsako posamezno delo, tako je treba tudi v življenje spraviti red: in če da vsako delo po svoji moči to, kar mu gre, je dovolj; da pa to da, te ne more nihče ovirati. — A zadržki pridejo lahko od zunaj. — Ne: vsaj proti temu ne, da delaj pravično, modro in premišljeno. — Morda pa stopi kaj drugega na pot tvoji dejavnosti? — Potem se pač oviri pre­ vidno ukloni in preidi na to, kar ti je še prosto, pa se bo ovira takoj sprevrgla v drugo delo, ki se bo ujemalo z ureditvijo življenja, o kateri govorim. 32 Sprejemaj brez napuha, dajaj z veselo voljo! 33 Morda si videl že kdaj odsekano roko ali nogo ali glavo, ki je ležala kje ločena od ostalega telesa: tako podobo predstavlja človek, ki je na svojo usodo neje­ voljen, ki se — kolikor je na njem — izloča iz družbe ali dela kaj sebičnega. S tem se človek, rekel bi, od­ trga od naravne enote: bil je del telesa, pa se je sam odsekal. Vendar ima to prijetno ugodnost, da se 109

lahko zopet priključi celoti. Zmožnosti, da bi po od­ cepitvi in okrnitvi znova prirasel, ni dal bog nobe­ nemu udu v naravi. Premisli vendar dobrotljivost, s kakršno je odlikoval človeka: dal mu je na voljo, da se že kar od kraja varuje, da se ne odcepi od celote, dal pa tudi, da se more po ločitvi vrniti in zrasti z matico in zavzeti zopet svoje mesto kot organsko spojen ud. 34 Vsako razumno bitje je prejelo od vesoljne narave poleg drugih zmožnosti tudi tole: kakor obrača na­ rava vse ovire, ki ji stopajo na pot, sebi v prid, s tem da jim odreja mesto v načrtih usode in da jih pretvarja v del sebe same, tako more tudi razumno bitje porabiti vsako oviro za snov svoji dejavnosti in se z njo okoristiti, da doseže svoj namen. 35 N aj te ne meša podoba tvojega življenja kot celote! Ne jemlji nadlog, ki so te nemara zadele, kot vsoto v vsem obsegu in kakovosti! Vprašaj se marveč za vsak primer, na katerega naletiš, posebej: Kaj pa je pravzaprav na stvari tako strašno neznosnega? Kar sram te bo priznati. Dalje se spomni, da te ne more tlačiti ne prihodnost ne preteklost, temveč zmerom le pričujočnost. Ta pa je zelo kratka, če si jo kot tako omejiš: zato boš svojo dušo lahko prepričal, če se čuti nedorasla malemu bremenu. 36 Mar sedita Panteja in Pergam še zmerom ob Verovem grobu? Ali Habrias ali Diotimos ob Hadrijano­ vem? Smešno. In če bi sedeli, ali bi mrtvi to čutili? In če bi čutili, ali bi jih veselilo? In če bi jih veselilo, ali bi bili ti zato neumrljivi? Ali ni bilo tudi tem sojeno, da so dozoreli najprej v starke in starce, nato pa umrli? In kaj naj bi bili storili kasnejši, ko so ti umrli? — Vse je le meh smradu in nesnage! 37 Ce umeješ bistro gledati, glej in presojaj, kot pra­ vijo, z najmodrejšimi očmi! 38 V ustroju razumnega bitja ne vidim nobene kre­ posti, ki bi se upirala pravičnosti: nasladi pač, nam­ reč vzdržnost. 39 110

Če opustiš svoj predsodek o tem, kar ti po tvoji misli prizadeva muko, si se postavil sam v najvar­ nejšo varnost. — Kdo je ta sam? — Razum. — Jaz vendar nisem razum. — Pa moraš biti: zato razum samemu sebi ne sme prizadevati hudega. A če je še kaj drugega pri tebi v stiski, tisto pa naj samo gleda. 40 Omejevanje čutnosti je hudo za živalsko naravo. Omejevanje nagona je tudi hudo za živalsko naravo. Tako je tudi rastlinskemu življenju marsikaj v oviro in je torej hudo zanje. Ravno tako je pa omejevanje uma zlo za razumno naravo. Obrni vse to nase! Te ugodje ali bolečina prevzema? Tu naj čutnost gleda! Si se za čim gnal, pa si zadel ob oviro? Če po vsej sili za nečim težiš, je to že zlo zate kot razumno bitje; če pa se držiš navadne mere, še nisi na škodi in ni govora o oviri. Saj v področje uma navadno nihče drug ne vnaša ovir: njemu ne more ne ogenj do živega ne železo, ne tiran ne natolcevanje. Kadar nastane krogla, ostane vseskozi okrogla. 41 Ne zaslužim, da bi samega sebe mučil: saj nisem bližnjemu nikoli vedoma žalega storil. 42 Ta ima veselje v tem, drugi v drugem: jaz pa sem vesel, ako je vladajoči razum v meni zdrav; ako se ne obrača ne od človeka ne od tega, kar ljudi zadene; ako marveč vse z blagovoljnimi očmi gleda in sprejema in vse po vrednosti porablja. 43 Pridobi si sedanjost! Tisti, ki se trudijo rajši za posmrtni spomin, ne pomislijo, da bodo prihodnji ljudje prav taki kot ti, katerih danes ne trpijo: in tudi ti bodo umrljivi. Sicer pa, kaj ti je sploh do tega, ali odmeva med njimi tak in tak glas o tebi, ali imajo tako in tako mnenje o tebi. 44 Vzdigni me in vrzi, kamor te je volja! Zakaj tudi tam bo z mano meni naklonjeni božanski glas, ki je zadovoljen, ako more živeti in delati vseskozi v skladu s svojim ustrojem. — Ali je moj položaj vreden, da bi moja duša zavoljo njega trpela, da bi se 111

nravno pačila, da bi ponižana, koprneča, razrvana in zbegana postala slabša od same sebe? Ali najdeš kaj, kar bi bilo vredno tolike žrtve? 45 Človeka ne more nič zadeti, kar bi ne sodilo k člo­ veški usodi, kakor vola ne, kar bi ne bilo po volovsko; kakor trte ne, kar bi ne bilo za trto; kakor kamna ne, kar bi ne bilo za kamen. Če torej vsako stvar doleti to, kar ji je navadno in naravno, čemu bi bil neje­ voljen? Saj ti vendar vesoljna narava ni namenila nič neznosnega! 46 Če ti kaka stvar vnanjega sveta povzroča muko, ni ta stvar vzrok tvojemu nemiru, temveč tvoja sodba o njej. A na tebi je, da lahko svojo sodbo vsak čas v kraj deneš. Če pa te trpinči tvoje osebno razpolo­ ženje, kdo ti brani popraviti tvoje nazore? Prav kakor če ti je hudo, da ne moreš delati, kot se ti zdi zdravo in koristno: zakaj rajši ne delaš, kakor pač moreš, namesto da se vdajaš nejevolji? — Ker mi je napoti zapreka, ki je močnejša od mene. — Tem manj povoda imaš za godrnjavost: saj v tem primeru vžrok tvoje nedelavnosti ne sedi v tebi. — Ko pa življenje nima vrednosti zame, če mi je to delo zabranjeno. — Potem pa blage volje odidi iz življenja, kakor umre mož, ki je opravil svojo nalogo, obenem pa odpusti vsem, ki so ti bili nasprotni! 47 Pomni, da postane vladajoči razum nezmagljiv, kadar se umakne vase in je zadovoljen s tem, da ne stori nič, česar noče, tudi če se morda kdaj brez raz­ loga upira: kaj šele tedaj, če preudarno in s pre­ mislekom o čem sodi! Zategadelj je duša, ako ne služi strastem, podobna trdnjavi: saj človek nima močnejšega oporišča kot njo, kamor se lahko zateče in se v prihodnje ne da ujeti. Kdor tega ne vidi, njega ni moči poučiti; kdor pa zatočišče pozna, a ne zbeži vanj, je nesrečen. 48 Ne domišljuj si nič novega k temu, kar ti čutne zaznave neposredno oznanjajo! Povedali so ti, da te tvoj bližnji obrekuje: to si zvedel, da bi bil pa škodo 112

trpel, tega nisi zvedel. Vidim, da mi je otrok bolan; vidim: da pa je nevarno, ne vidim. Zato ostani zme­ rom pri prvih vtisih in ne dodajaj ničesar sam iz sebe, pa se ti ne bo nič zgodilo. Ali bolje: dodajaj kvečjemu tako kakor mož, ki pozna svet in vse, kar se na njem godi. 49 Kumara je grenka: ne jej je! Na poti je trnje: izogni se mu! To je dovolj. Ne modruj še povrhu: Čemu je neki to na svetu? Sicer se ti bo naravo­ slovec smejal, prav kakor bi se ti smejala mizar in čevljar, če bi jima očital, da vidiš v delavnici skobljance in odrezke. In vendar imata smetišče, kamor lahko mečeta odpadke. Vesoljna narava pa nima izven sebe ničesar: čudo njene umetnosti je ravno v tem, da sprejema ob svoji samoomejitvi vse, kar se na svetu pokvari ali postara in ni več za rabo, nazaj v svojo bitnost in ustvarja prav iz tega zopet druge, nove oblike. In zato ne potrebuje nobene snovi izven sebe in nikake greznice, da bi odlagala gnilobo. Zadovoljna je torej s svojim prostorom, s svojo snovjo, s svojo umetnostjo. 50 Ne bodi površen pri delu! Ne bodi razmišljen v družbi! Ne bodi nestalen v predstavah svoje domiš­ ljije! Ne dovoljuj, da bi se ti duša kratko malo zakrknila, pa tudi ne, da bi ti prekipevala! Ne preoblagaj si življenja z delom! — »Ubijajo nas, režejo nam ud za udom, preklinjajo nas.« Te mar vse to kaj ovira, da ti ne bi duša ostala čista, razumna, skromna, pravična? Saj tudi čist studenec ne neha žuboreti in dajati sladke pijače, ako stopi kdo k njemu in ga opsuje. In če vrže blata vanj in če gnoja, ga voda takoj raztopi in odplakne, nikar pa da bi ostala kalna. Kako pa si najdeš tak neusahljiv studenec? S tem, da si vsako uro prizadevaš, da boš svoboden in blag pa preprost in skromen. 51 Kdor ne ve, kaj je svet, ne ve, kje je sam. Kdor ne ve, čemu je na svetu, ne ve, ne kdo je sam, ne kaj je svet. Komur le eno teh spoznanj manjka, ta pač 8 Dnevnik cesarja

113

tudi tega ne more povedati, čemu se je rodil. Kdo se zdi tebi, ki ti je tako odvratno ploskanje v gleda­ lišču, bolj smešen kot ljudje, ki ne vedo, ne kje so, ne kdo so? 52 Hvale si želiš od človeka, ki trikrat na uro samega sebe prekolne? Všeč bi bil rad človeku, ki sam s seboj ni zadovoljen? Mar je tak zadovoljen s seboj, ki se domala vsakega svojih dejanj kesa? 53 Ne samo, da bodi tvoje dihanje v skladu s zrakom, ki vse obliva, treba je, da se tudi tvoje mišljenje zlaga s praumom, ki vse zaobjemlje. Zakaj umna sila je prav tako prek vsega razlita in se prav tako vsemu priobčuje, kar si jo le osvojiti more, kakor se zrak predaja tistemu, kar je sposobno, da diha. 54 Zlobnost v splošnem ne škoduje svetu, zlobnost posamič ne škoduje bližnjemu. Škodljiva je le tiste­ mu, pri komer je doma, pa še ta se je lahko otrese, kadar koli ga je volja. 55 Za mojo zmožnost svobodne odločitve je svobodna odločitev bližnjega prav tako malo važna kakor nje­ gov duh in telo. K ajti čeprav sva v glavnem drug za drugega rojena, ima vendar vladajoči razum v vsakem izmed naju svoje posebno gospostvo. Ce ne, bi morala biti zloba mojega bližnjega tudi moja zloba: tega pa bog ni hotel, in sicer zato ne, da bi moja nesreča ne bila odvisna od tuje samovoljnosti. 56 Sonce se zdi, ko da svoje žarke i z l i v a : a čeprav se na vse strani razlivajo, vendar ne izteko. Zakaj to razlivanje je samo raztezanje. »Aktines« se imenujejo namreč sončni žarki po glagolu »ekteinesthai«, to je, raztezati se. A kakšen je žarek v svojem bistvu, lahko spoznaš, ako opazuješ sončno luč, ko predira skozi kako špranjo v zatemnjeno sobo. Izteza se namreč v ravni črti skozi zrak, dokler se ne opre v trdo steno, ki mu stoji na poti. Tu se ustavi, vendar ne zdrkne proti tlom in ne pade. Na podoben način mora tudi luč našega duha izžarevati in se razlivati, 114

ne da bi se izlila; tudi ta se mora raztezati, ne da bi s silo in vihro butala ob zapreke, ki jih srečuje; tudi ta ne sme pasti, ampak mora stati in osvetljevati vse, kar jo voljno sprejema. Zakaj kar se njenim žarkom upira, si samo jemlje svetlobo. 57 Kdor se smrti boji, ga je strah, da ne bo ničesar več čutil, ali pa da bo na drugačen način čutil. Toda če človek ničesar več ne čuti, tudi hudega ne more čutiti; če pa dobi drug način čutenja, postane dru­ gačno bitje in ne neha živeti. 58 Ljudje so drug za drugega na svetu: torej jih pouči ali prenašaj! 59 Drugače leti puščica, drugače um. Um se včasih tudi previdno umakne, se včasih ob opazovanju kake reči tudi zamoti: vendar je njegovo gibanje usmer­ jeno prav kot pri strelici naravnost v zastavljeni cilj. 60 Poskušaj priti vsakomur do vladajočega razuma: dovoli pa tudi vsakomur vstop do svojega! 61

8*

115

DEVETA

KNJIGA

Krivični nima boga. Vesoljna narava je ustvarila razumna bitja drugo za drugo, da si morejo po po­ trebi koristiti med seboj, škodujejo pa naj si nikar ne. Kdor potemtakem njeno voljo krši, dela očitno zoper najčastitljivejše izmed boštev. Zoper isto boštvo pa greši tudi, kdor laže. Kajti vesoljna narava je na­ rava tega, kar biva. To pa, kar biva, je v tesni zvezi z vsem, kar je kdaj bilo. Vesoljna narava se imenuje dalje tudi resnica in je pravir vsemu resničnemu. Kdor torej namenoma laže, je brezbožen, ker dela, s tem da vara, krivico; kdor pa ponevedoma, je brez­ božen, ker se ne zlaga z vesoljno naravo, ampak moti s svojim bojem zoper njo red v vesoljstvu. Toda kogar privlačuje laž, se bojuje tudi zoper sebe: saj je bil prejel spočetka od narave mržnjo do laži, ker pa je ta dar zanemaril, zdaj ni več sposoben, da bi jo ločil od resnice. Brezbožen je dalje človek, ki se poganja za užitki, kot da bi bili dobrine, pred trp­ ljenjem pa beži, kot da bi bilo zlo. Kajti neogibno je, da tak pogosto godrnja čez svojo vesoljno naravo, češ da malopridnim in dobrim ne deli po zaslugi, ker žive malopridni često v nasladah in si pridobivajo sredstva zanje, dobri pa so neredko žrtev nadlog in žive v pomanjkanju. Razen tega ne more, kdor se trpljenja boji, nikoli brez strahu gledati v pri­ hodnost: že to je zoper boštvo. Kdor pa se za uži­ vanjem peha, ta se ne vzdržuje krivice: to je pa že kar očitna brezbožnost. A do stvari, ki jih meri ve­ soljna narava z enako mero — saj če ne bi imela za oboje enake mere, ne bi obojih ustvarila —, do teh stvari morajo tudi tisti, ki ji hočejo slediti, v skladu 116

z njo ohraniti ravnodušnost. Kdor potemtakem ni ravnodušen do trpljenja in naslade, do smrti in živ­ ljenja, do časti in sramote, prav kakor jih tudi ve­ soljna narava uporablja brez razlike — je očiten brezbožnik. Če pravim, da jih vesoljna narava upo­ rablja brez razlike, mislim s tem to, da jih pode­ ljuje po zakonu zapovrstnosti v enaki meri sedanjim in prihodnjim bitjem, v skladu z neko prazačetno težnjo previdnosti, po kateri je že od vsega potečka zasnovala današnji ustroj sveta, s tem da je vzela do­ ločene prvine prihodnjih reči vkup in opredelila plodilne sile zadevnih podstati ter njihovih premen in zaporedij. 1 Brez dvoma bi bilo za človeka najprijetneje, ko bi odšel s sveta, ne da bi bil okusil človeško lažnivost, hinavščino, razvratnost in nadutost. Drugo najboljšo pot pa bi imel tisti, ki bi izdihnil od gnusa do na­ štetih reči. Ali ti je nemara ljubše obsedeti pri zlobi? Ali te še ni izkušnja izmodrila, da je treba pred kugo bežati? Zakaj razkroj duha je kuga, hujša kot oku­ ženost in pokvarjenost ozračja, ki nas obdaja. Saj ta okužuje le živa bitja, kolikor so živa, ona pa člo­ veka, kolikor je človek. 2 Ne zaničuj smrti! Nasprotno: vesel je bodi, ker je tudi smrt eno od tega, kar hoče narava. K ajti kakor je naravno, da je človek mlad, da se postara, da dozori v moža, da dobi zobe, da mu brada požene, da osivi, da plodi, da mu žena spočne in rodi in da gre skozi druge naravne dejavnosti, ki jih prinašajo razne dobe življenja, prav tako naravno je, da umreš in se razkrojiš. Zato se razumnemu človeku spodobi, da se do smrti ne vede ne kljubovalno ne odurno ne pre­ vzetno, temveč da jo pričakuje kot enega naravnih učinkov. In kakor danes čakaš, kdaj se izvije otrok iz krila tvoje žene, tako bodi pripravljen na uro, ko bo tvoja dušica smuknila iz odeve svojega telesa. Če pa hočeš, da ti zapišem še preprosto okrepčevalno sredstvo za zadnjo pot, pomni, da te bo opazovanje 117

sveta, od katerega se nameravaš ločiti in ki tvoje duše ne bo več pehal iz zmede v zmedo, — da te bo to, pravim, dodobra sprijaznilo s smrtjo. Spotikati se sicer nad njim ne smeš, ampak celo brigati se moraš zanj in ga voljno prenašati: na to smeš pa vendarle misliti, da ti ne gre za ločitev od enakomiselnih ljudi. Kajti če sploh kaj, bi moglo edino to človeka zadrževati in vezati na življenje, da bi mu bilo dano živeti med takimi, ki imajo ista načela. Tako pa vidiš, koliko preglavic ti dela neskladje s tvojimi sodobniki. Zategadelj rad porečeš: »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi, da ne pozabim nemara še sam sebe.« 3 Kdor greši, greši zoper sebe! Kdor krivico dela, jo sebi dela, ker samega sebe nravno pači. 4 Večkrat ravna krivično ne le, kdor kaj stori, ampak tudi, kdor kaj opusti. 5 Dovolj je, da je tvoja vsakokratna sodba jasna, tvoje vsakokratno delo skupnosti v korist, tvoje vsa­ kokratno razpoloženje zadovoljno z vsem, kar se dogaja po naravnih vzrokih. 6 Zatiraj domišljijo! Brzdaj nagon! Ugašaj pohlep! Glej, da bo vladajoči razum na oblasti! 7 E n a je duša, porazdeljena med brezumna bitja; e n a je duša, dodeljena razumnim, le da je umna; prav kakor je e n a zemlja za vse pozemeljsko, kakor po e n i luči gledamo vse, kar je vidno in živo, kakor je e n zrak, ki ga dihamo. 8 Vse, kar ima delež pri čem skupnem, teži proti istovrstnemu. Vse zemeljsko se drži zemlje, vse, kar je vlaga in zrak, se steka, tako da moreš te stvari le s silo držati vsaksebi. Ogenj kipi, ker je v rodu s praognjem, sicer navzgor, vendar se tudi ob vsakem pozemeljskem ognju rad užiga, tako da se vsaka snov, če je količkaj suha, hitro vname, ker ima pač pre­ malo primesi, ki bi ji branile vžgati se. In tako teži tudi vse, kar je deležno skupne narave, proti sorod­ nemu, ali pa še bolj. Zakaj čim boljše je kaj mimo 118

ostalega, tem večje nagnjenje ima, da se pomeša in zlije z istovrstnim. Že pri brezumnih živalih srečamo roje, črede, krmljenje mladičev, da, celo nekaj kakor ljubezen. Zakaj že v njih prebivajo duše, zato kažejo v večji meri težnjo po skupnosti kot pa rastline ali kamen ali drevje. Razumna bitja pa si ustvarjajo države, družine, zadruge, sklepajo prijateljstva pa zveze in premirja v vojskah. Pri še popolnejših bitjih je kljub razdaljam vendarle tudi neka enotnost, na primer pri zvezdah. Tako more napredovanje do višjih stopenj tudi v sicer ločenih stvareh zbujati hrepenenje po zbliževanju. Zdaj pa poglej, kaj se dandanes godi po svetu! Samo bitja, ki imajo razum, so pozabila na težnjo po skupnosti in medsebojni odvisnosti, samo tu ni videti želje po stekanju. In vendar se kljub temu, da se drugo drugemu ogiblje, drugo drugega oklepa: zakaj narava je močnejša. Le dobro poglej pa boš videl, da imam prav. Laže je najti košček zemlje, ki se ga noben drug ne dotika, kot pa človeka, ki bi bil povsem ločen od človeka. 9 Sad rodijo človek in bog in svet; vsak ob svojem času. Ta izraz velja po splošni rabi predvsem za trto in podobno, a nič ne de. Um pa rodi sad za celoto in za posameznika: Iz njega prihajajo stvari iste vrste, kakor je sam. 10 Ce moreš, nauči jih boljšega: če pa ne, pomni, da ti je dana dobrotljivost. Saj so tudi bogovi dobrotljivi do takih. Da, še pomagajo jim do marsičesa, na primer do zdravja, do bogastva, do časti: tako dobri so. Tudi ti si lahko: ali pa povej, kdo ti brani! 11

Prizadevaj si, pa ne kakor nesrečni, tudi ne, da bi zbudil usmiljenje ali občudovanje! Hoti marveč samo eno: da ravnaš in se zadržuješ tako, kakor zahteva skupna korist! 12 Danes sem ušel vsem zaprekam; ali bolje: danes sem vrgel vse zapreke od sebe. Saj niso bile izven mene, temveč v meni, v mojih predsodkih. 13 119

Vse stvari so navadne po skušnji, kratkožive po času, malovredne po snovi. Vse, kar je sedaj, je tako kakor pri tistih, ki smo jih pokopali. 14 Svet stvari je izven nas: stoji tako rekoč osamljen pred našimi vrati. Ničesar ne ve o sebi, ničesar, kar ga zadeva, ne zna razložiti. Kdo je potemtakem, ki daje račun o njem? Vladajoči razum. 15 Ne v tem, kar trpi, marveč v tem, kar dela, je dobro in zlo za razumno, družabno bitje; prav kakor njegova krepost in hudobnost ne ležita v trpnosti, ampak v dejavnosti. 16 Za kamen, ki ga vržeš v zrak, ni nič hudega v tem, da pade na zemljo, nič dobrega v tem, da šine v višavo. 17 Spoznavaj natanko, kakšen je v ljudeh vladajoči razum, pa boš videl po njih sodbah o sebi samih, kakšnih sodnikov se bojiš! 18 Vse se spreminja: tudi ti sam se neprestano pre­ snavljaš, rekel bi, trohniš. Tako tudi ves svet! 19 Kar bližnji zagreši, pusti tam, kjer je! 20 Popuščanje dejavnosti, zastoj prizadevanj in mi­ selne dojemljivosti in tako rekoč njihova smrt — vse to ni nikako zlo. Preidi na življenjske stopnje in si oglej otroško, mladeniško, moško dobo in starost: tudi tu pomeni prehod v naslednjo smrt prejšnje. In vendar ni v tem nič strašnega: ali pač? Preidi na svoje življenje za časa svojega deda, dalje za svoje matere, za očeta: prideni k temu še vse drugo, v čemer si doživel kako razliko, kako premeno, kak konec, pa se vprašaj: Ali je bilo v tem kaj hudega? Prav tako torej tudi konec, zastoj in premena živ­ ljenja kot takega ne more biti hudo. 21 Poglabljaj se v svojo dušo, v dušo sveta in v dušo bližnjega! V svojo, da ji zbudiš smisel za to, kar je pravično; v dušo sveta, da ne pozabiš, čigav del si; v dušo bližnjega, da sprevidiš, ali dela vedoma ali ponevedoma, in da pomisliš, da sta si v rodu. 22 120

Kakor si sam dopolnilni del družbenega organizma, tako bodi tudi vsako tvoje delo dopolnilni del v družbenem življenju. Ce torej v tvojem delovanju ni nobenega ne bližnjega ne daljnjega odnosa do skupnega smotra, ti tako delovanje trga življenje, mu ovira enotnost in je uporno kakor človek, ki v skupščini — kolikor je na njem — razbija soglasnost. 23 Otroški prepirčki in igrače, z mrliči otovorjeni du­ hovi: to smo mi! Tako nam »Daritve umrlim« tem jasneje pridejo do zavesti. 24 Preiskuj pri vsakem predmetu učinek vzročnosti in jih opazuj tako, da si odmišljaš pri tem vse, kar imajo snovnega! Nato jim oriši najdaljši čas, ki ga morejo spričo svoje kakovosti prebiti! 25 Brez števila nadlog si prebil, ker nisi bil zado­ voljen s tem, da bi delal vladajoči razum v tebi, kot mu veleva njegov ustroj. A dovolj o tem! 26 Kadar te ljudje grajajo ali mrze ali zaradi česa raznašajo, stopi do njihovih malih duš pa se potopi vanje in poglej, kakšni so prav za prav sami! Videl boš, da se ti ni treba vznemirjati, ako taki o tebi slabo sodijo. Kljub temu si dolžan, da ostaneš dobro­ hoten do njih: zakaj po naravi ste prijatelji. Tudi bogovi jim na razne načine — po sanjah in pre­ rokbah — pomagajo do stvari, za katere si toliko prizadevajo. 27 Večno isti so krogi vesoljstva, gori, doli, iz vekov v veke. Pri tem je troje mogoče: ali deluje vesoljni praum pri vsaki stvari posebej — če je to, ti bodi vse, kar sproži, všeč —, ali je dal samo prvi vzgib, vse ostalo pa je po nujnem nasledju drugo v drugem, ali pa je svet le nekak vrvež nerazdeljivih prvin — atomov. Skratka, če je bog, potem je vse dobro, če pa le gola nesmotrnost, potem ne bodi tudi ti brez smotra! — Kmalu nas bo vse zemlja pokrila; nato se bo tudi sama spremenila, kar bo nastalo, zopet, in 121

tako naprej iz neskončnosti v neskončnost. Kdor se zamisli v to burno valovanje premen in preobli­ kovanj in v naglico, s kakršno se gode, bo vse umr­ ljivo preziral. 28 Vesoljna prašila je deroč hudournik: vse odnaša. Kako neznatni so spričo nje državniški posli in to, kar je ustvaril človek — kakor si domišljuje — po naukih filozofije! Prazne pene! K aj torej, otrok člo­ veški? Stori, kar zahteva narava ta trenutek od tebe! N apenjaj moči, če moreš, pa ne glej okoli sebe, ali te kdo vidi! Ne obetaj si platonske države! Bodi zadovoljen, če prideš le za korak dalje! Ne ceni nobenega napredka prenizko, pa bodi še tako majhen! Zakaj kdo bo spremenil načela ljudi? Dokler pa jih ne spremeniš, kaj moreš pričakovati drugega kot hlapčevanje vzdihujočih in hinavsko poslušnost? Zdaj pa mi govori še o Aleksandru, o Filipu, o Demetriju Faleronskem! Če so spoznali, kaj hoče vesoljna na­ rava in sami sebe vzgojili: dobro! Če pa so igrali komedijo, me ne more nihče obsoditi na to, naj jih posnemam. Preprosto in skromno je delo filozofije: ne zapeljuj me nihče v bahato puhlost! 29 Opazuj kakor z visokega razgleda vrvenje množic in njih praznike in njih plovbe na vse strani, v viharju in po mirni gladini, opazuj raznolične stvari, ki nastajajo, ki z nami žive in umirajo! Predstavljaj si dalje življenje ljudi, ki so živeli v preteklosti, in drugih, ki bodo živeli v prihodnosti, pa življenje barbarskih plemen, ki danes žive: premisli, koliko jih je med njimi, ki niti za tvoje ime ne vedo, koliko, ki ga bodo hitro pozabili, koliko, ki ti danes morda hvalo pojo, pa te bodo jutri s kletvami obsuli! In da ni ne posmrtni spomin ne slava, skratka, nobena taka reč vredna besede! 30 Ohrani si srčni mir ob vsem, kar prihaja od vnanjih vzrokov! A bodi pravičen v vsem, kar izvira iz vzročnih sil tvoje dejavnosti: to se pravi, tvoje pri122

zadevanje in delo imejta za smoter le pospeševanje občne blaginje, ker je to v skladu s tvojo naravo! 31 Veliko tega, kar te po nepotrebnem vznemirja, lahko odpraviš, ker je v celem le plod tvoje domiš­ ljije. Tudi si lahko na široko razmakneš torišče za delo, ako poskušaš zaobjeti s svojim duhom vse ve­ soljstvo, ako preudariš trajanje časa in ne pozabiš, kako naglo premine sleherna stvar, kako kratka je doba od nastanka do razkroja, kako neizmerno dolga pa pred nastankom in prav tako neskončna po raz­ kroju. 32 Vse, kar vidiš, bo kaj kmalu uničeno, in tisti, ki to uničevanje gledajo, bodo tudi sami kaj kmalu prešli. In če umre kdo v sivi starosti, in če premine v cvetu let: smrt ju postavi na isto! 33 Le kakšna načela imajo ljudje! Za kakšne ničevnosti se ubadajo, po kakšnih razlogih ljubijo in časte! Opazuj njihove duše, kot da stoje gole pred teboj! Če mislijo, da s svojo grajo škodujejo ali s hvalo koristijo — kolika zmota! 34 Izguba ni drugega kakor premena. Premena pa veseli vesoljno naravo, po kateri se vse prav dogaja in se je od vekov enako dogajalo in se bo na veke tako. Kako moreš potemtakem trditi, da je vse, kar je bilo in bo, slabo in da se ni našla med toliko boštvi nikoli sila, ki bi bila napako popravila, ampak da je svet obsojen na večno neodpravljivo hudo! 35 Snov vsake stvari je gniloba: voda, prah, kosti, govno! Marmorni lomi so samo otrdine zemlje. Zlato in srebro sta le usedlini. Obleka je živalska dlaka, škrlat je kri in tako tudi vse drugo. Celo duh je nekaj podobnega, saj je tudi duh suženj sprememb. 36 Dovolj je nesrečnega življenja, dovolj godrnjanja in opičjega vedenja! K aj se vznemirjaš? K aj je na svetu čudnega? K aj te spravlja iz sebe? Mar vzroč­ nost? Oglej si jo vendar! Ali snov? Oglej si jo vendar! 123

Izven teh pa ničesar ni. Bodi vendar že tudi v svojem razmerju do bogov skromnejši in uslužnejši! — Isto je, ali kdo sto let ali tri leta preiskuje, kako teče svet. 37 Če je kdo kaj zagrešil — njegova škoda. Lahko pa, da niti zagrešil ni. 38 Ali je e n vesoljni in umni pravir, iz katerega iz­ vira svet kot enotno telo — potem se del ne sme prito­ ževati zoper to, kar se dogaja celoti v prid —, ali pa je vse vrtinec atomov in ne drugega kot slučajna mešanica in razsip. K aj se torej vznemirjaš? Reci marveč svoji duši: Mrtva si, trohnoba si; poživalila si se, pa se pretvarjaš; v čredi živiš, pa se paseš! 39 Bogovi ali ničesar ne morejo, ali pa nekaj morejo. Če ničesar ne morejo, čemu potem moliš? Če pa le kaj morejo, kako da ne moliš za to, da bi se nobene nesreče ne bal, si nobene dobrine ne želel, nad ničimer ne žaloval, rajši kot pa da jih prosiš, naj to ali ono od tebe odvrnejo oziroma naj ti to ali ono podele? Zakaj če bogovi človeku sploh morejo pomagati, mu 'pomorejo lahko tudi do ravnodušnosti. Toda nemara porečeš: To so bogovi tako meni prepustili. — Mar ni potem bolje, da v s v o b o d i rabiš to, kar je t e b i prepuščeno, kot pa da se v hlapčevskem poniževanju mečeš za tem, kar ni v tvoji moči? Kdo ti je pa rekel, da nam bogovi ne pomagajo tudi v tem, kar je v naši moči? Začni torej za take stvari moliti pa boš videl! Nekdo želi: Oh, ko bi mogel pri tej ženski spati! Ti pa si želi: Ko bi me le take misli ne obhajale! — Drugi: Kako bi se neki rešil te nesreče? Ti pa: Kako naj storim, da mi rešitve treba ne bo? — Tretji: Dajte, bogovi, da ne izgubim otroka! Ti: Dajte, da se njegove izgube ne bom bal! — Skratka, v to smer uravnavaj svoje molitve pa boš videl, kakšne sadove bo rodilo! 40 Epikur pripoveduje: Ko sem bil bolan, se nisem razgovarjal o svojih telesnih nadlogah; tudi prija­ teljem, ki so me obiskovali, nisem pravil o njih. Na124

daljeval sem marveč s svojimi prirodoznanstvenimi raziskovanji in se bavil zlasti z vprašanjem, kako more duša kljub temu, da je deležna raznih telesnih občutij, vendarle ostati trdna in ohraniti svoje dobro. Tudi zdravnikom — pravi — nisem dajal prilike, da bi se hvalili, kakšne čudeže so delali z menoj, ne, moje življenje je bilo tudi v bolezni srečno in spo­ kojno. — Takšen, vidiš, bodi tudi ti, kadar si bolan ali te stiskajo kake druge težave! Zakaj vsem filo­ zofskim ločinam je skupno to načelo, naj ostane človek ob vsem, kar ga koli v življenju doleti, zvest filozofiji, naj ne trobi v isti rog z nevedneži, ki narave ne poznajo, temveč naj se drži samo tega, kar je treba ravno ta trenutek storiti, in sredstev, s kate­ rimi more delati. 41 Kadar se spotakneš ob tega ali onega nesramnost, se takoj vprašaj: Ali je mogoče, da bi ne bilo ne­ sramnih ljudi na svetu? Ni mogoče. Ne zahtevaj torej nemogočih reči! Zakaj tudi tvoj »kamen spotike« je eden od nesramnih, ki na svetu morajo biti. Podobno se vprašaj glede pretkanega in nezanesljivega člo­ veka, sploh, glede vsakogar, kdor se s čimer koli pregreši. Zakaj ko se zaveš, da ni mogoče, da bi te vrste ljudi ne bilo, boš slehernega od njih blaže sodil. Dobro je pa tudi, da se takoj spomniš, kakšne kre­ posti je dala narava človeku zoper take slabosti. Saj ti je podarila kot nekak nasprotni strup zoper klju­ bovalnost krotkost, zoper druge stvari spet kako drugo uspešno sredstvo. Sploh pa je v tvoji moči, da privedeš blodečega na pravo pot. Vsak grešnik nam­ reč blodi, ker je zgrešil svoj smoter. Kakšno škodo si pa neki imel? Našel boš, da ni storil nihče, ki se nanj jeziš, ničesar takega, kar bi moglo tvojo dušo nravno popačiti. Tvoje zlo in tvoja škoda imata pa ravno v njej vso svojo podstat. K aj pa je vendar hudega in nenavadnega, če se vede rovtar po rov­ tarsko? Poglej rajši, ali nisi morda samemu sebi dolžan očitka, ker nisi naprej videl, da utegne tvoj 125

bližnji storiti napako. Saj si imel po svojem razumu dovolj priložnosti za premislek, da je čisto naravno, ako se bo mož na ta način pregrešil. Ti pa si na to pozabil, a zdaj se čudiš, kako da mu je spodrknilo. Zlasti pa poglej vase, kadar se pritožuješ zavoljo nezanesljivosti in nehvaležnosti! Zakaj tu je napaka očitno pri tebi, bodi že, ker si človeku, ki ima tak značaj, zaupal in pričakoval, da se bo besede držal, bodi že, da si mu izkazal dobroto, ker si imel kako misel za bregom, ne pa, da bi ti bilo že tvoje delo samo po sebi zadostno plačilo. Kaj hočeš namreč še več, če si človeku dobro storil? Mar ti ni že samo to dovolj, da si ravnal v skladu s svojo naravo? Ali zahtevaš še nagrade za to? To je prav tako, kakor če bi oko zahtevalo plačilo, ker gleda, ali noge, ker hodijo. Kakor so namreč udje zato ustvarjeni, da opravljajo po svojem ustroju svojo naravno službo, tako izvršuje tudi za dobrotljivost ustvarjeni človek — kadar stori dobro delo ali kako drugače pripomore do blaginje —, samo svoj naravni namen in ima že v tem samem svoje plačilo. 42

126

DESETA

KNJIGA

Ali boš vendar že kdaj dobra in čista, o duša, in sama s seboj edina in gola in prozornejša od telesa, ki te obdaja? Ali ne misliš vendar že okusiti sladkosti prijaznega in ljubeznivega srca? Kdaj boš vendar že sita in brez potreb, da bo konec tvojih poželenj in ne boš več v živem in neživem iskala utehe svoji nasladnosti? Da ne boš več iskala časa, v katerem bi mogla še dalje uživati? Ko ti za to ne bo več treba ne kraja ne dežele, ne ugodnega podnebja ne soglasja ljudi? Ko boš marveč zadovoljna s svojim trenutnim položajem in se boš veselila vsega pričujočega? Ko se boš prepričala, da imaš vse na voljo, da ti je ob vsem dobro, da prihaja vse od bogov, da bo vse tebi v prid, kar je njim ljubo in kar bodo dali za blagor popolnega, dobrega, pravičnega in lepega bitja, ki vse rodi in ohranjuje in objemlje in obdaja in zaobdržuje, karkoli se razkroji, da nastanejo druga, podobna bitja? Ali boš vendar že kdaj taka, da boš mogla tako živeti z bogovi in z ljudmi, da ne boš ne ti njih obtoževala ne oni tebe obsojali? 1 Pazi natanko, kaj zahteva od tebe narava, zakaj narava je tvoj edini gospodar! Delaj, kakor ti veli, in puščaj ji vso prostost, s pridržkom, da ne bo na škodo tvoji naravi kot živemu bitju! Zatem preudari, kaj zahteva narava od tebe kot živega bitja! Ustrezi ji v vsem, s pridržkom, da ne bo trpel škode umski del tvoje narave! Umsko pa je obenem to, kar je ustvarjeno za skupnost. Teh načel se drži, ne da bi se po nepotrebnem ukvarjal s čim drugim! 2 Vse, kar te doleti, je ali takšno, da po svoji naravi lahko prenašaš, ali pa takšno, da tega ne moreš pre127

našati. Če te torej kaj zadene, kar lahko prenašaš, ne bodi nejevoljen, ampak nosi, kakor pač moreš! Pa tudi če te zadene kaj, česar ne moreš prenesti, se ne huduj; saj bo, ko tebe ugonobi, tudi bremena konec. Vedi pa, da moreš po svoji naravi prenašati vse, kar tvoja sodba prepozna kot znosno in strpno, izhajajoč iz predstave, da je v tvojo korist ali da je tvoja dolžnost, da se tako odločiš. 3 Če se kdo moti, ga ljubeznivo pouči in mu pokaži, v čem je pogrešil. Če pa tega ne moreš, obtoži sa­ mega sebe, ali pa tudi sebe ne! 4 Karkoli te zadene, vse ti je bilo že od vekov uso­ jeno. Že pred veki je sovisnost vzrokov napletla na­ stanek tebe in tega dogodka, ki te je pravkar zadel. 5 Najsi so atomi, najsi narava, prvo načelo ti bodi: Jaz sem drobec vesoljstva, ki mu vlada narava, drugo pa: Jaz sem z vsemi istorodnimi delci v neki notranji zvezi. — Če upoštevam prvo dejstvo, po katerem sem drobec, ne morem biti z ničimer nezadovoljen, kar mi pripade od celote: zakaj nič ne more ško­ dovati delu, kar je celemu v prid. Celota namreč nima ničesar v sebi, kar bi ji ne koristilo. To je vsem naravam skupno, vesoljna narava pa ima še to pred­ nost, da ni izven nje nikakega vzroka, ki bi jo mogel prisiliti, naj rodi kaj, kar bi bilo njej sami v škodo. Če mislim torej na to, da sem drobec take celote, se bom sprijaznil z vsem, kar se dogaja v naravi. V kolikor pa me vežejo določne vezi na delce, ki so istega rodu, se bom držal načela, da ne storim nič takega, kar bi ne bilo skupnosti v prid. Oziral se bom marveč zmerom na istorodnost in uravnaval vse svoje prizadevanje le na splošno korist, od nasprotnega pa ga odvračal. Ako bom tako delal, potem moje živ­ ljenje m o r a biti srečno, tako srečno, kakor vidiš, da teče življenje občanu, ki dela naprej in naprej za prid soobčanov in z dobro voljo sprejema vse, kar mu nalaga država. 6 128

Neogibno je, da morajo deli celote, to je, vse stvari, ki jih obdaja svetovni prostor, propasti oziroma — da se natančneje izrazim — se predrugačiti. Če pa bi bilo v tem po naravi kaj hudega za svet, in sicer nujno hudega za njene dele, bi imel le-ta spričo večnega preminjanja svojih delov in spričo izrazite težnje po uničenju kaj slabo vodstvo. Mar je narava sama tako naredila, da svoje dele zatira in jih izpo­ stavlja zlu, tako da morajo neogibno pasti v hudo? Ali pa nemara sploh ne vidi, kaj se v njej dogaja? Ne to ne ono ni verjetno. Pa denimo, da se te premene dogajajo ne glede na naravo iz prirojenega ustroja stvari samih: kako smešno je potem na eni strani zatrjevati, da se morajo deli celote po svojem ustroju spreminjati, na drugi pa se ob kakem pojavu čuditi in jeziti, češ da je zoper naravo, da se razkrajajo stvari v delce, iz katerih vsaka sestoji. Zakaj razkra­ janje pomeni, da se stvari ali razprše v prvine, iz katerih so bile spojene, ali pa da preidejo trdno v zemljasto, duhovno pa v zrakasto, tako da se tudi to vrača v vesoljni praum, pa bodi, da po določenem obdobju zgori, ali pa da se v večnem spreminjanju obnavlja. Toda ne misli, da imaš tiste gmotne in duhovne snovi že kar od rojstva v sebi: vse to ti je marveč priteklo šele včeraj ali predvčerajšnjim iz jedi in iz zraka, ki ga vdihavaš. Potemtakem se presnavlja le to, kar je bilo dodatno pridobljeno, ne pa tisto, kar je mati rodila. Če pa meniš, da je narava ta prirastek s tvojo bitnostjo neločljivo zvezala, se mi zdi ta pomislek prešibak, da bi mogel podreti mojo trditev. 7 Če si vzdevlješ pridevke dobrega, skromnega, res­ nicoljubnega, razumnega, enakomiselnega, velikoduš­ nega, se varuj, da te ne bodo preimenovali! In če bi kdaj te pridevke izgubil, glej, da si jih čimprej spet pridobiš! Pomisli pa, da pomeni beseda »raz­ umen« skrbno razločevanje in natančno tehtanje vsake reči, »enakomiseln« voljno sprejemanje vsega, kar dodeli človeku vesoljna narava, »velikodušen« pa 9 Dnevnik cesarja

129

to, da bodi miselni del v tebi nad vsakim — rahlim ali burnim — zgibom mesa, nad prazno slavo, nad smrtjo, in kar je še takega. Če si boš torej znal te pridevke očuvati, toda brez hrepenenja po tem, da bi ti jih drugi dajali, boš postal drug človek in boš stopil v drugačno življenje. Zakaj da bi bil še dalje tak, kakršen si bil doslej, da bi se dajal v takem živ­ ljenju na vse plati trgati in skruniti — ne! Saj bi bil podoben topoumnemu človeku, ki se oklepa življenja kakor borilci z zvermi, kadar že napol raztrgani kljub ranam in krvi gledalce moledujejo, naj jim dado učakati prihodnjega dne, dasi vedo, da bodo morali enako zmrcvarjeni znova pod iste kremplje in zobe. Prizadevaj si torej, da boš teh malo pridevkov v resnici vreden. In če moreš vztrajati ob njih, vztrajaj, ko da si našel dom na otokih blaženih! Če pa čutiš, da se ti izmikajo in da si jih ne moreš ohraniti, se umakni z mirnim srcem v kak kot, kjer jih utegneš pripraviti, da ostanejo pri tebi, ali pa odidi sploh s sveta, ne da bi se jezil, temveč iskreno, svobodno in skromno, z zavestjo, da si vsaj nekaj dobro opravil v življenju, namreč, da si tako odšel iz njega. Da pa ti bodo pridevki ostali v spominu, ti bo močno po­ magala misel na bogove, ki ne trpe hinavščine, ampak zahtevajo od vsakega razumnega bitja, da skušaj biti njim enako. Zakaj kakor je le to smokev, kar opravlja delo smokve, kakor je le to pes, kar opravlja delo psa, in le to čebela, kar dela po čebelje, tako je tudi le tisto človek, kar živi, kakor se za človeka spodobi. 8

Kuga, vojska, strahopetnost, otopelost in hlapčev­ ska čud lahko vsak dan izbrišejo v tebi tista sveta načela, ki si jih brez opazovanja narave ne znaš razložiti pa jih zanemarjaš. Zato je potrebno, da vse tako gledaš in delaš, da se izpopolnjuje tvoja prak­ tična razsodnost, obenem pa da deluje tvoj teoretski razum: tako se bo tvoje znanje o vsaki stvari širilo, z njim pa bo rasla — skrivaj, a ne skrita — tvoja 130

samozavest. Kdaj namreč — ako tako ne — boš ve­ sel svoje preprostosti? K daj svoje resnobnosti? K daj sicer svojega znanja o vsaki stvari, kaj v svojem bistvu je, kakšno mesto zavzema v svetu, kako dolgo utegne po svoji naravi trajati, iz kakih prvin se­ stoji, komu utegne koristiti in kdo jo utegne dati, kdo vzeti? 9 Pajek se ščeperi, če ujame muho, človek, če ujame zajca; ta se veseli, če mu zaide riba v mrežo, oni, če podre merjasca ali medveda, tretji, če ujame Sarmata. Toda ali niso vsi zapovrstjo sami roparji, ako njihova načela prav premisliš? 10 Osvoji si znanstveno metodo za opazovanje, kako se spreminjajo stvari druga v drugo! Obračaj pažnjo vedno na to in se uri v tej stroki! Zakaj ni je reči, ki bi velikodušnost bolj pospeševala. — Kdor po­ misli, da bo kmalu vse zapustil in se poslovil od ljudi, tak je, rekel bi, že odložil telo; tak se v svoji dejavnosti ves prepušča pravičnosti, v drugih pri­ petljajih pa vesoljni naravi. K aj pa svet o njem go­ vori ali sodi, kako zoper njega snuje, tega mu še malo ni mar: zadovoljen je z dvojim, namreč, da je v svojem sedanjem delovanju pravičen in da mu je njegova sedanja usoda po volji. Vse nemirno ubada­ nje in prizadevanje pa je opustil in noče nič dru­ gega, ko da hodi po ravni poti zakona in sledi bogu, ki hodi prav tako naravnost po svoji poti. 11 Kaj je treba ugibanja, ko pa lahko jasno vidiš, kaj je treba storiti? Ce to sprevidiš, stopaj blage volje in stanovitno po tej poti! Če pa si nisi na ja s­ nem, počakaj in se posvetuj z najboljšimi svetovalci! Ako pa se pokažejo pri delu druge težave, nadaljuj preudarno v skladu s sredstvi, ki jih imaš, držeč se tega, kar misliš, da je pravično. To je najboljše, kar utegneš doseči, če že drugače zgrešiš svoj namen. Miren in vendar okreten, veder in vendar resnoben — tak je mož, ki hodi pri vsaki stvari za razumom. 12 9*

131

Takoj, ko se zdramiš iz spanja, se vprašaj: Ali bo t e b i k pridu, če d r u g i pravično in dobro rav­ najo? Ne bo. — Mar si pozabil, da so ljudje, ki se s svojo hvalo in z grajo bližnjega košatijo, tudi v postelji in pri mizi taki? Ne vidiš, kaj vse počenjajo, česa se varujejo, za čim se poganjajo, kaj vse nakra­ dejo, kaj vse naropajo — ne z rokami in nogami, tem­ več s tem, kar je najdragocenejšega v njih, s tistim delom samega sebe, iz katerega lahko zraste, če le hoče, zvestoba, skromnost, resnica, zakon in božji glas v človeku? 13 Naravi, ki vse daje in vse jemlje, veli izobraženi in skromni: D aj, kar te je volja, vzemi, kar ti je ljubo! Tega pa ne govori iz kljubovanja, temveč iz poslušnosti in blage volje. 14 Le kratek je še ostanek tvojega življenja! Živi, kot da si na gori! Zakaj ni razločka, ali živiš tu ali tam, da le povsod tako, kakor se zlaga s svetovnim redom. Ljudje naj vidijo in spoznavajo v tebi resnič­ nega, v skladu z naravo živečega človeka. Če te ta­ kega ne prenesejo, naj te ubijejo: še zmerom bolje kot pa živeti tako kot oni! 15 Ne da r a z p r a v l j a š , kakšen bodi dober mož, temveč da s i , to je glavno! 16 Predstavljaj si brez prestanka čas in bit v vsej celovitosti! In da je posamezno bitje v primerjavi z bitjo smokvino zrno, v primerjavi s časom pa tre­ nutek, v katerem enkrat zasučeš sveder! 17 Vsak predmet, ki ga imaš pred seboj, si predstav­ ljaj tako, kot da se že razkraja in preminja, kot da, rekel bi, od gnitja razpada: z drugo besedo, vse, kar je, je ustvarjeno, da pogine. 18 K aj so ljudje, kadar jedo, spe, kadar se spolno družijo, kadar se trebijo in podobno? K aj so, če se oblastno ščeperijo, če se prevzetno ponašajo, neje­ voljno godrnjajo in iz svoje visokosti vse pod sabo ponižujejo? Pred kratkim pa so se sami kaj vem 132

komu hlapčevali in po kaki ceni! Še malo — pa jih ne bo več! 19 Kar pride Človeku od vesoljne narave, mu je v prid, in to prav tedaj v prid, ko mu pride. 20 Zemlja ljubi dež in tudi častitljivi eter lju b i. . . —

Svet pa rad ustvarja to, kar naj bi nastalo. Zato pravim svetu: Rad imam, kar tebi prija. To pa menda ni tako rečeno kakor: To se rado dogaja? 21 Troje je mogoče: ali da živiš na tem svetu in si ga že vajen, ali da greš prostovoljno z njega in si sam tako hotel, ali da umreš in si doslužil. Četrtega ni. Zato bodi dobre volje! 22 Bodi ti zmerom jasno, da je tvoj košček zemlje prav tako dober kakor drugi kraji na svetu; in da imaš le-tu vse tisto, kar na vrhovih gora ali ob morju ali kjerkoli. Isto misel boš našel pri Platonu: pastir, ki molze na planini ovce v stajah. 23 Kaj mi je moj vladajoči razum? In kaj delam z njim pri svojem delu sedajle? In v kaj ga sedajle uporabljam? Saj menda ni brez umnosti? In menda ne odtrgan od skupnosti in sam zase? Ali pa tako trdno privarjen na meso, da mu mora v vsem slediti? 24 Kdor uide gospodarju, je uskok: gospodar pa je zakon; torej je uskok tudi tisti, kdor ravna zoper zakon. Pa tudi tistemu, kdor se žalosti ali jezi ali boji, ni prav, da se je zgodilo ali da se dogaja ali da bi se zgodilo to, kar je ukazal vesoljni vladar-zakon, ki dodeljuje vsaki stvari, kar ji gre. Zategadelj je uskok tudi, kdor se boji ali žalosti ali jezi. 25 Moški spusti seme ženi v maternico in gre: seme pa prevzame druga vzročna sila, ga preobdela in izobli­ kuje v otroka. Kakšno bitje iz kakšne snovi! Mati uživa hrano skozi požiralnik in zopet prevzame jed druga sila, pa jo presnavlja v čutenje, v nagon in vse, v življenje in moč in kdo ve v kaj še! Opazuj 133

ta tako skrivnostna dogajanja in spoznavaj snovanje narave podobno kakor zemeljsko težnost in vzgon, ki ju tudi ne vidimo z očmi, a zato nič manj nazorno. 26 Misli nenehoma na to, da se je vse, kar se danes dogaja, že v preteklosti dogajalo in da se bo tudi v prihodnje še dogajalo! Imej pred očmi vse isto­ vrstne drame in prizore, ki jih poznaš po skušnji ali iz starejše zgodovine, na primer ves dvor Ha­ drijanov, ves dvor Antoninov, ves dvor Filipov, Alek­ sandrov, Krezov: večno isti prizori, samo igralci so drugi! 27 Kakor svine, ki v mesnici kopitlja in veči, tako si misli človeka, ki je zaradi česa žalosten ali nejevo­ ljen! Podobno je tudi s tistim, ki se po slamnjači pre­ klada pa na tihem nad človeško nesrečo zdihuje. In vendar je razumnemu bitju edinemu dano, da p r o ­ s t o v o l j n o sledi naravnemu dogajanju: saj kratko malo slediti mu mora tako in tako vse. 28 Pri vsem, kar ti pride pod roke, se vprašaj, ali je smrt kaj strašnega, ker te spravi ob tisto reč? 29 Kadar se spotakneš nad prestopkom bližnjega, stopi takoj vase in premisli, ali ne grešiš nemara sam na isti način: ko imaš na primer denar za dobrino, ali uživanje ali slavo in podobno. Če to upoštevaš, boš hitro pozabil na jezo, zlasti ako se spomniš, da greš­ nik le prisiljen tako ravna. Kajti kako naj si po­ maga? Ali pa ti vzemi silo z njega, če moreš! 30 Če vidiš Satirona, si predstavljaj kakega sokratika ali Eutiha ali Himena; če vidiš Eufrata, si misli Eutihiona ali Silvana; če Alkifrona, si misli Tropajofora; če Severa, se spomni Ksenofonta ali Kritona! In če pogledaš sebe samega, se domisli katerega od cesar­ jev; in ob slehernem človeku si predstavljaj nekaj ustreznega. Potem se vprašaj: Kje so vsi ti? Nikjer ali bogvedi kje. Tako boš v vsem, kar je človeškega, videl zmerom le dim in ničes: posebno še, če pomisliš, da tega, kar se je enkrat spremenilo, v vsem neskonč134

nem času nikoli več ne bo. Čemu se torej napenjaš? Zakaj ti ni dovolj, ako moraš to kratko ped življenja dostojno preživeti? Katere snovi in naloge se ogib­ lješ? Kajti kaj so vse reči drugega kakor vaja za razum, ki opazuje življenje z bistrim očesom naravo­ slovca? Vztrajaj torej, dokler si jih povsem ne osvojiš, kakor je zdrav želodec vajen vse prebaviti ali kakor presnavlja svetal ogenj vse, kar vržeš vanj, v plamen in svetlobo! 31 Ne dajaj nikomur povoda, da bi ti mogel po pra­ vici očitati, češ da nisi iskren in dober! Nasprotno: lažnik naj bo, kdor bo tako sodil o tebi! A vse to je od tebe odvisno. Zakaj kdo ti brani, da ne bodi dober in iskren? Skleni samo, da rajši umreš, če ne moreš biti tak človek! Saj tudi razumu ni po volji, da še naprej živiš, ako nisi takšen. 32 Kaj je ob tej ali oni stvari najprimernejše, kar mo­ reš storiti ali reči? Bodi karkoli, na tebi je, da pravo storiš ali rečeš. Samo ne izgovarjaj se, da te kaj ovira! — Tvojemu vzdihovanju ne bo prej konca, preden ne občutiš, da mora — kakor nasladnikom razvratnost — biti tebi glavno dejavnost, ki ravna ob vsaki, bodi že zavestno izbrani bodi slučajni pri­ ložnosti tako, kakor se zlaga s človekovim ustrojem: zakaj vse, kar je moči storiti po svoji naravi, je treba imeti za užitek. A to je človeku povsod mogoče. Druga je, recimo, pri valju: temu ni dano, da bi se v vsako smer iz svoje moči gibal; prav tako vodi ne, ne ognju, ne drugim stvarem, ki jim vladajo naravni zakoni ali duša brez uma: kajti pri njili je vse polno zaprek in ovir. Duh in razum pa lahko stopata prek vsega, kar jima stoji na poti, po svoji naravi in ka­ kor hočeta. To lahkoto, s kakršno se nosi um prek vseh zagrad kot ogenj navzgor, kot kamen navzdol, kot valj po pobočju, imej pred očmi, pa ne boš ni­ koli nič drugega iskal! Zakaj vse druge zapreke za­ devajo ali le telo kot mrtvo gmoto ali pa ti ne morejo do živega, da bi ti prizadele karkoli hudega — ra-

135

zen če se jim tvoja sodba ali razum sam poda: saj bi moral sicer vsak, kogar taka zapreka zadene, pri priči postati slab. In res je pri vseh drugih stvareh tako, da postanejo, če se jim kaj hudega pripeti, ta­ koj slabše, le pri človeku ne: človek postane po ovi­ rah, če že treba povedati, celo nravno boljši in hvale vrednejši, samo če jih pravilno izkoristi. Sploh pa pomni, da občanu nobena stvar ne škoduje, ki ni občestvu na škodo, občestvu pa nobena ne, ki ni zakonu na škodo. Tako imenovane nesreče pa zako­ nom niso na škodo. Kar torej zakonom ni v kvar, to tudi občestvu in občanu ne prizadeva škode. 33 Kdor se je okalil v načelih resnice, njemu zadostuje že kak prav kratek in splošno znan izrek, da ga po­ tolaži v bolečini in mu prežene strah. Recimo: Sape razvejajo listje po tleh: ista je z rodom lju d i. . .

Tudi tvoji otročiči so listje; listje je vse, kar z vi­ dezom resnice poje človeku hvalo oziroma narobe, kar ga preklinja ali na tihem graja in zasmehuje; listje je končno tudi to, kar bo nadaljevalo tvoj po­ smrtni spomin. Zakaj to listje požene, ko pridejo ure pomladne,

pa privrši veter in ga pomete na tla; zatem pa požene drevje drugo. Kratko življenje je skupna usoda vse­ mu: ti pa se za vsem poganjaš in pred vsem bežiš, kot da bi bilo vse večno. Malo še, pa boš zatisnil oči, in še malo, pa bo drug tudi po tvojem pogrebcu jokal. 34 Zdravo oko mora videti vse, kar se videti da, ne pa, da bi dejalo: Jaz hočem le zeleno. — To velja le za take, ki so na očeh bolni. Tudi sluh in voh mo­ rata, ako sta zdrava, dojemati vse, kar je mogoče 136

slišati in duhati. In zdrav želodec mora biti do vseh jedi enak, prav kakor mora mlin sprejemati vse, za kar je namenjen, da melje. Potemtakem mora biti tudi zdrav razum pripravljen na vse, karkoli ga more zadeti. Če pa pravi na primer: Ah, ko bi mi ostali le otročiči živi! ali: Ko bi le vsi hvalili, kar naredim! je kakor oko, ki hoče samo zeleno, ali zobje, ki bi radi samo mehko. 35 Nihče ni tako srečen, da bi mu ne stali ob smrtni postelji ljudje, ki bodo z veseljem pozdravljali nje­ govo zadnjo uro. Bil je vrl in moder mož, pa se na­ posled le kdo najde, ki poreče sam pri sebi: Si bomo vsaj oddahnili, ko ga ne bo več, tega šolmaštra! Saj ni bil do nikogar od nas prestrog, a človek se ni mo­ gel znebiti občutka, da nas na tihem prezira. — Tako se lahko godi krepostnemu: koliko več slabega pa imamo šele drugi na sebi, zavoljo česar bi se nas marsikdo rad otresel! Na to misli, ko boš umiral, pa se boš z lažjim srcem ločil, češ: Iz takega življenja odhajam, v katerem bi me celo moji najbližji, ki sem se zanje toliko trudil, toliko molil in skrbel, radi spravili spoti, ker se nadejajo, da jim prinese moja smrt olajšavo! — Čemu bi se torej človek napenjal, da bi mogel še malo dalje ostati na svetu? Vendar ne bodi tvoje srce, ko odhajaš, zaradi tega nič manj blago do njih! Ostani marveč do konca zvest svojim načelom in bodi prijazen, ljubezniv in veder, ne pa, da bi se s silo trgal od svojih! Kakor se duša blaženo umirajočega na rahlo izmika telesu, taka bodi tudi tvoja ločitev! Saj te je bila narava tudi nanje pri­ vezala s čvrsto vezjo. A zdaj jo odvezuje. Zato poj­ dem od njih kakor od prijateljev, ne da bi se upiral, ampak mirno in brez sile, kajti tudi to je v skladu z naravo. 36 Navadi se, da pri vsem, kar kdo počenja, samega sebe vprašaš: Na kaj neki meri mož s svojini po­ četjem? Začni pa pri samem sebi in sebe najprej pretresi! 37 137

Vedi, da je sila, ki te ima na nevidnih nitih, skrita v tvoji notranjosti! To je pregovorljivost, to je živ­ ljenje, to, da tako rečem, človek. Ne zamenjuj ga nikoli z njegovo zunanjo posodo in ne z udi, ki so ji prirasli! Zakaj ti sami po sebi niso nič več kot na primer sekira, samo s tem razločkom, da so človeku prirojeni. In če bi ne bilo vzročne sile, da bi jih gi­ bala, bi bili ti delci prav tako neporabni kakor čol­ niček brez tkalje, kakor pisalo brez pisarja, kakor bič brez voznika. 38

138

ENA J S T A K N J I G A

Lastnosti razumne duše: duša sama sebe gleda, sama sebe razčlenjuje, sama sebe po svoji volji obli­ kuje: duša uživa sama sad, ki ga rodi — od rastlin­ skih sadežev in živali imajo drugi užitek —, duša doseže svoj lastni smoter, pa bodi postavljena življe­ nju meja, kjerkoli. Pri njej ni kakor včasih pri plesu in drami in podobnih rečeh, da bi ostala zaradi majhnega naključja vsa prireditev okrnjena: duša ima marveč, kjer koli in kadar koli se dejanje konča, svoje delo popolnoma in brez prim anjkljaja storjeno, tako da vsak trenutek lahko reče: Jaz imam svoje za seboj. — Duša popotuje po vsem svetu in vesoljni praznini okoli njega in spoznava njegovo obliko; duša se razteza v neskončnosti časa in zaobjemlje periodični prerod vseh stvari in opazuje in vidi, da ne bodo gledali zanamci nič novega, kakor tudi prednamci niso gledali drugega kot mi; da more marveč imeti mož pri štiridesetih letih, če je le trohica uma v njem, pregled čez vse, kar je po zakonu istorodnosti bilo in kar bo. Lastnost razumne duše je dalje, da ljubi bližnjega, njeni sta resnicoljubnost in skrom­ nost; končno ne ceni duša — to je tudi lastnost za­ kona — ničesar više kot sebe. Tako ni nobenega raz­ ločka med razumom, ki prav misli, in razumom, ki pravično dela. 1 Prijetno petje, prikupen balet in bojne igre so ti v splošnem nemara všeč in jih ne zaničuješ: če pa razčleniš ubranost zvokov na posamezne glasove in se za vsakega posebej vprašaš, ali je kaj takega v njem, kar bi te moglo zanimati, si boš premislil reči, 139

da. Podobno se ti utegne goditi ob posameznih ples­ nih držah in gibih, prav tako ob bojnih igrah. Sploh glej — razen pri kreposti in kar je iz nje — pri vseh rečeh na njihove sestavine pa boš videl, da jih boš začel po takem razčlenjevanju prezirati. Isto metodo prenesti tudi na vse svoje življenje! 2 Kako srečna je duša, ki je, če je treba, vsak tre­ nutek pripravljena, ločiti se od telesa in ali ugasniti ali se razpršiti ali pa tudi dalje trajati! A ta priprav­ ljenost mora prihajati iz notranjega prepričanja, ne pa iz golega nasprotovanja kakor pri kristjanih: po­ treben je torej zrel premislek v zvezi z dostojnostjo in brez teatralnega veličja, tako da utegne s svojim zgledom še druge zamikati. 3 Ali sem storil kaj za skupno korist? Če sem, imam tudi sam dobiček. To misel imej vedno pred očmi in ne nehaj nikoli po njej ravnati! 4 K aj je tvoj poklic? Da bodi dober! To pa ti bo uspelo le, če boš s pridom opazoval tu bistvo vesoljne narave, tam ustroj človeka. 5 Tragedije so uprizarjali odkraja z namenom, da bi približali v spomin pripetljaje v življenju in pona­ zarjali dogajanje v naravi: zategadelj je to, kar te na gledališkem odru privlačuje, na večjem odru — to je v življenju — ne sme odbijati. Saj vidiš, da mora vse potekati tako in ne drugače in da celo taki po­ trpežljivo prenašajo nesrečo, ki vzklikajo: »Gorje, Kitajron!« — Razen tega bereš pri dramskih pesni­ kih marsikak poraben izrek, na primer: Č eprav pozabijo bogovi me z otroki vred: tudi to ima svoj vzrok.

Ali: Ne jezi se na vnanji svet!

Ali: Življenje zanjes kakor plodno k lasje!

In še več drugih podobnih mest. Po tragediji je prišla starejša komedija. Ta je imela vzgojno nalogo ter 140

se je s svojo iskreno brezobzirnostjo uspešno boje­ vala zoper puhlo samoljubnost. Zato si je celo Diogenes marsikaj prisvojil iz nje. Sledila ji je srednja komedija, a kaj je bila ta? In nazadnje mlajša, ki se je v kratkem izprevrgla v mimično izumetniče­ nost, zakaj se je uprizarjala? Saj ne rečem, da ni tudi v njima tuintam kako zdravo zrno: a v celoti, kakšen smoter ima vendar ta pisana šara dramske poezije? 6 Kako jasno mi je, da ni noben položaj v življenju za filozofijo tako pripraven kot ta, v katerem sem danes jaz! 7 Če odsečeš vejo od veje, ne gre drugače, kot da je odsekana od vsega drevesa. Tako odpade tudi člo­ vek, če se odcepi od človeka, hkrati od vsega ob­ čestva. No, vejo odseka kdo drug, človek pa se sam loči od bližnjega, ker ga ženeta sovraštvo in mržnja: ne pomisli pa, da se odtrga s tem tudi od celotne skupnosti. Vendar nam je Zeus, ko je ustvaril obče­ stvo, poklonil neki poseben dar: namreč možnost, da k svoji veji zopet prirastemo in postanemo znova dopolnilni del celote. Čim pogosteje se seveda taka odcepitev dogaja, tem teže se razdruženi deli zopet združijo in spojijo. Sploh pa je razloček med vejo, ki raste že od početka skupaj z deblom, in med tako, ki jo je kdo odsekal pa zopet privcepil. Ta se sicer s steblom spet zraste — to ti potrde tudi vrtnarji —, vendar se ga nič več tako čvrsto ne drži. 8 Kdor te ovira, ko hodiš po poti zdravega razuma, te pač ne bo mogel odvrniti od koristnega dela: prav tako pa se ne daj motiti v svoji dobrohotnosti do njega! Ostani marveč trden v obojem, namreč, da bodi dosleden ne le v svojih sodbah in delovanju, ampak tudi v blagohotnosti do tistih, ki ti mečejo v svoji zlobnosti polena pod noge ali ti drugače zbujajo ne­ jevoljo. Zakaj če bi se jezil nanje, je to prav tako znak slabosti, kakor če bi se dal ugnati in bi se iz­ neveril svojemu delu. V obeh primerih bi svoje mesto 141

v vrsti zapustil, tu iz strahu, tam pa, ker bi se odtrgal od svojega naravnega vrstnika in prijatelja. 9 »Narava slabša ni kakor umetnost.« Nasprotno: umetnosti so, ki posnemajo naravo. Če pa je tako, potem tudi vesoljna narava, ki je višek popolnosti in ki vse zaobsega, ne more biti slabša od kakršne koli umetniške spretnosti. Vsaka umetnost pa dela nepopolnejše stvari zaradi popolnejših: tako torej tudi vesoljna narava. Iz tega načela izvira pravič­ nost, ta pa rodi vse druge kreposti. Zato ni mogoče ohraniti pravičnosti, ako se človek oklepa nravno neopredeljivih stvari ali če daje do sebe zapeljevanju, nepremišljenosti in omahljivosti. 10 Stvari zunanjega sveta, ki ti z upom in strahom vznemirjajo življenje, niso take, da bi same prihajale do tebe, temveč hodiš tako rekoč ti do njih. Zato bodi tvoja sodba o njih mirna, pa bodo tudi one ostale mirno, kjer so; potem ne bo v tebi ne poželenja po njih ne strahu pred njimi. 11 Duša je podobna krogli: ne prerazteza se v nobeno smer in tudi navznoter se ne vdaja, ne razliva se in ne upada; sveti se v luči, v kateri gleda vso resnico, tudi tisto, ki je v njej. 12 Me kdo zaničuje? Sam naj gleda! Jaz pa bom gle­ dal, da me ne zaloti nihče pri kaki besedi ali delu, ki bi bilo vredno prezira. Me sovraži? Sam glej! Jaz pa bom blage volje in do vsakogar ljubezniv in pri­ pravljen, da prav njemu pokažem, kaj je zagrešil, a ne, da bi ga hotel sramotiti, tudi ne, da bi mu dal čutiti svojo potrpežljivost, temveč odkritosrčno in dobrodušno kakor Fokion, če se ni mož pretvarjal, seveda. Takšno mora biti tvoje srce. Naj vidijo bo­ govi človeka, ki ni v njem nikakega nagnjenja do jeze ali razdražljivosti! Kaj pa ti more biti hudega, če delaš sedaj sam po sebi tako, kakor se zlaga s tvojo naravo, in sprejemaš to, kar je vesoljni naravi v prid, kot človek, ki je ustvarjen za to, da pospešuje občni blagor? 13 142

Ljudje, ki drug drugega zaničujejo, so prav tisti, ki bi radi drug drugemu ugajali; ljudje, ki se hočejo drug pred drugim odlikovati, se drug drugemu kla­ njajo. 14 Kako gnil in lažniv je človek, ki začne: Sklenil sem, odkrito govoriti s teboj. — K aj ti je treba ta­ kega uvoda? To se bo pokazalo samo po sebi. Že na čelu ti mora biti zapisano, kako misliš. Iz oči ti mora sijati, kakor utegne, kdor ljubi, že v samem pogledu ljubljenega bitja razbrati njegove misli. Sploh mora biti iskren človek v svojem okolju nekako to, kar je neblago dišeči v svojem: komaj mu stopiš blizu, že ga hočeš nočeš občutiš. Vsiljivost pa je iskrenosti nož v rebra. Nič ni sramotnejše od volčjega prijatelj­ stva. Tega se po vsaki ceni najbolj varuj! Dober, iskren in blag človek nosi te lastnosti v očeh in niso nikomur skrite. 15 Sposobna za srečno življenje je duša, ki ji ni mar nravno neopredeljivih reči. Ne bo pa ji tega mar, če bo opazovala vsako stvar po njenih delih, ne le kot celoto. Pri tem seveda ne sme pozabiti, da nam ne vsiljuje nobena stvar mnenja o sebi in ne prihaja sama do nas; da je marveč sama povsem mirna in smo le mi tisti, ki si ustvarjamo sodbe o rečeh in jih, rekel bi, sami sebi vrisujemo, čeprav nam je dano, da jih tudi ne vrisujemo; prav tako je na nas, da jih lahko takoj izbrišemo, ako se nam kdaj katera vtiho­ tapi. Dalje nam je ta pazljivost potrebna le kratko Časa, saj je življenje kmalu pri kraju. Kje so torej ovire, ki bi ti branile tako delati? Zakaj če je tako ravnanje v skladu z naravo, ti bodi všeč in lahko; če pa je zoper naravo, tedaj išči, kaj ustreza tvojemu bistvu, in po tem živi, čeprav ti ne prinese slave! Zakaj vsakemu je na voljo dano, da išče svoje dobro. 16 Od kod je kaka stvar prišla? Iz kakšnih prvin je sestavljena? V kaj se spremeni? K aj bo po premeni, ne da bi pri tem trpela kaj hudega? 17 143

P r v o je, kakšno bodi moje razmerje do ljudi. Ro­ jeni smo drug za drugega. Po drugi strani pa mi je bilo sojeno, da jim postanem predstojnik kakor oven ovčadi, kakor junec govedi. Toda dvigni se više pa reci takole: Če ni svet le seštevek atomov, potem je narava tista sila, ki mu vlada; če pa je tako, potem se slabše rodi zaradi boljšega, boljše pa drugo zaradi drugega. D r u g o je, kako se ljudje vedejo pri mizi, v po­ stelji, drugod; zlasti pa, koliko vplivajo načela na­ nje in koliko je nemara domišljavosti v njihovem delu. T r e t j e : Če delajo po pameti, ne bodi nejevo­ ljen; če pa brez pameti, je očitno, da delajo zoper svojo voljo in ponevedoma. Zakaj kakor si nobena duša ne da voljno vzeti resnice, tako nobena pro­ stovoljno ne opusti dostojnega vedenja do vsakogar. Zato so pa tudi ogorčeni, ako slišijo očitek, da so krivični in nehvaležni in lakomni, skratka, da je njihovo vedenje do bližnjega napačno. Č e t r t o : Tudi sam marsikaj pogrešiš in sodiš potemtakem v isto vrsto; in čeprav se kakega pre­ stopka varuješ, imaš pa vendarle nagnjenje do njega in ti le strahopetnost ali pohlep po slavi ali kakšna druga slabost brani, da ne delaš podobnih napak. P e t o : Saj se niti ne zavedaš, ali je kdo v resnici pogrešil; zakaj marsikaj se zgodi le po sili razmer; sploh pa je treba obilo skušenj, preden moreš dejav­ nost bližnjega do temelja presoditi. S e d m o : Ne vznemirjajo nas dejanja ljudi — saj delajo, kakor jim veleva njihova razumska sila —, temveč naše domneve. Opusti torej le-te in ne sodi, kot da je kaka reč ne vem kaj hudega, pa bo jeza tudi šla. — Toda kako naj jili opustim? — S tem da pomisliš, da ni zate sramota, ako te kdo žali; sramotno je marveč le nravno hudo; če bi ne bilo tako, bi tudi ti neogibno grešil; da, še razbojnik in kaj vem kaj vse bi postal. 144

O s m o : Koliko težje je breme, ki nam ga nalagata jeza in bolečina zaradi takih reči, kakor pa reči same, zavoljo katerih se jezimo in nas bole! D e v e t o : Blagohotnost je nezmagljiva, ako je iskrena, ne pa le narejen nasmešek in hinavščina. Za­ kaj nič ti ne more tudi največji nasilnik, če si zme­ rom prijazen z njim, če ga o pravem času ljubeznivo posvariš, če ga v trenutku, ko ti namerava storiti hudo, z mirnim glasom takole poučiš: Nikar tega, sinko! Saj nismo zato na svetu! Meni ne napraviš škode, dečko moj, le sebi. — Pokaži mu obzirno in na splošno, da je res tako; da se še čebele ne vedejo tako, ne druge živali v krdelih. A bog ne daj porogljivosti ali ostre graje! Vse z ljubečim srcem in nič ujedljivosti! Pa tudi po šolniško ga ne mojstru j in ne z namenom, da bi te kdo občudoval, če je nemara navzoč, temveč pomeni se z njim, kot da sta sama, tudi če so drugi okrog vaju! Teh devet vodil si zapiši v spomin, kot da bi jih bil dobil od devetih Muz za vezilo! In začni vendar že, da postaneš človek, dokler živiš! Kakor jeze, tako se varuj tudi prilizovanja! Oboje je nezdružljivo s skupnostjo in vodi le v škodo. V jezi se spomni, da ni j e z a znamenje moškosti, temveč v o l j n o s t in k r o t k o s t ! In kolikor bolj človeški si, toliko bolj si moški! Tu je sila. tu so živci in možatost, ne pa v jezi in nejevolji. Zakaj čim bliže je kdo nestrastju, tem bliže je sili. In kakor žalobnost, tako je tudi jez­ ljivost znamenje šibkosti. Z obema je človek podo­ ben ranjenemu, ki se mora umakniti iz bojne črte. Sprejmi pa, če si voljan, še deseti dar od vodje Muz, misel, da je blazno zahtevati, naj hudobni ne delajo napak, ker je nemogoče. A dovoljevati, da zoper druge smejo, samo zoper tebe ne, bi bilo brez­ obzirno in tiransko. 18 Štiri zablode so predvsem, ki naj se jih tvoja ra­ zumska sila neprenehoma varuje in ki jih moraš, ako jih zalotiš v sebi, zatreti. O prvi porečeš: Ta predstava je odveč. O drugi: To ruši skupnost. O 10 Dnevnik cesarja

145

tretji: Kar misliš povedati, ti ne prihaja od srca: česar pa srce ne govori, imej za povsem neumestno! Četrti primer pa je, če moraš sam sebi očitati, da je tvoj manj plemeniti in umrljivi del, namreč telo, s svojo surovo čutnostjo povaljalo in si uklonilo ple­ menitejši, božanski del tvojega bitja. 19 Vse duhovno in ognjeno, ki ti je primešano, kipi po svoji naravi kvišku, vendar pa ga, da ne moti vesoljnega reda, nekaj zadržuje v sestavu tvojega telesa. Tudi vse, kar je zemeljskega v tebi, in vsa vlaga, ostaja, dasi teži navzdol, vendarle skupaj in vztraja na kraju, ki po naravi ni pripraven zanjo. Tako se torej tudi prvine pokorijo celoti in ostanejo toliko časa po sili na odkazanem jim mestu, da do­ bijo zopet znamenje za razhod. Mar ni potemtakem strašno, da je samo razumni del tvojega bitja ne­ poslušen in da godrnja zaradi mesta, ki mu je od­ merjeno? In vendar se mu nič po sili ne nalaga, tem­ več le, kar je v skladu z njegovo naravo: on pa se brani in rine v nasprotno! Zakaj sleherni zgib, ki meri na krivičnost in razuzdanost, na jezo in bolečino in strah, je toliko kot odpad od narave. In kadar se razumna sila zaradi kakega dogodka vznejevolji, že s tem samim zapusti svoje mesto. Saj je ustvarjena za pobožnost in bogaboječnost, nič manj kot za pra­ vičnost. Tudi ti dve kreposti namreč sodita v pojem družabnosti, da, celo višji sta kakor pravosodje. 20 Komur smoter življenja ni zmerom eden in isti, ta tudi sam ne more biti vse življenje eden in isti. Toda ta ugotovitev ni zadosti, ako ne poveš k temu še, kakšen bodi ta smoter. Kajti kakor nimajo ljudje o vsem, kar se na splošno imenuje dobrina, enakega mnenja, temveč samo o tem, kar meri na občno ko­ rist, tako si je treba postavljati tudi za življenjski smoter le to, kar ustreza skupnosti in občestvu. Le kdor teži z vsemi silami k temu smotru, bo dajal svojemu delovanju vseskozi enotnost in bo tako ostal zmerom isti. 21 146

Misli večkrat na poljsko in mestno miš, in kako je prva v strahu begala iz kota v kot! 22 Sokrates je tudi načela velike množice imenoval vedomce, strahove za otroke. 23 Špartanci so postavljali tujcem pri gledaliških predstavah stole v senco, sami pa so sedeli, kjer je pač bilo. 24 Sokrates se je Perdiku opravičil, češ da njegovega vabila zato ne more sprejeti, ker bi ga bilo od sra­ mote konec, ko nima, da bi mu vrnil. 25 V spisih Efežanov je stalo pravilo, da je treba zmerom imeti v spominu koga od starih, ki so gojili krepost. 26 Pitagorejci: Ob zori se ozrimo v nebo ter pomislimo na bitja, ki opravljajo v večni nepremenljivosti svoje večno enako delo, in na njih red in čistost in goloto; zakaj zvezde niso ogrnjene v tančico. 27 Kolikšen mož je bil pač Sokrates, ki si je opasal ovčji kožuh, ko je nekoč Ksantipa odšla v njegovi vrhnji halji zdoma! In kaj je rekel prijateljem, ki jih je bilo sram in so se porazgubili, ko so ga videli tako oblečenega! 28 Branja in pisanja ne boš učil, preden nisi sam trden v tem. Še bolj velja to o življenju. 29 Rodil si se suženj: takim pa ne gre beseda. 30 . . . Smejalo srce se je v meni. 31 Grajali bodo brbljavci krepost z ujedljivim jezi­ kom. 32 Bedak, kdor išče smokev pozimi: bedak, kdor si želi otroka, ko ga imeti več ne more. 33 Kadar pobožaš svojega otroka, veli Epiktet, si natihoma reci: Jutri utegne umreti. — V teh besedah je zla napoved. — Kakšna zla napoved bodi v tem, s čimer se označuje naraven učinek? Če bi bilo res, bi imele tudi besede »žito je godno za žetev« slab pomen. 34 10*

147

Danes zelen grozd, jutri zrel, pojutrišnjem rozina; same premene, pa ne v nekaj nebivajočega, temveč v nekaj zdaj-še-ne-bivajočega. 35 Roparja svobodne volje ni, pravi Epiktet. 36 Nauči se umetnosti, veli isti, da o pravem Času iz­ raziš priznanje; da paziš pri svojem prizadevanju na to, da je navezano na pogoj, in ta je: splošni bla­ gor in vrednost stvari; da strasti povsem opuščaš; da se ogiblješ vsemu, kar ni v človeški moči. 37 Prepir, pravi dalje, se ne suče okoli kake vsakda­ nje stvari, gre marveč za to: biti ali ne biti norec. 38 Sokrates je dejal: K aj hočete: ali razumne duše ali duše brez uma? — Razumne. — Kakšne razumne: zdrave ali ničvredne? — Zdrave. — Zakaj jih torej ne iščete? — Ker jih že imamo. — Čemu pa se potem prepirate in razdvajate? 39

148

DVANAJSTA

KNJIGA

Vse to, do česar želiš polagoma priti, imaš lahko takoj, samo če nisi sam sebi nevoščljiv. A to je, ako pustiš vse, kar je za teboj, vnemar, ako izročiš pri­ hodnost previdnosti in uravnavaš le svojo sedanjost k pobožnosti in pravičnosti: k pobožnosti s tem, da si s svojini deležem zadovoljen — saj je odmerila na­ rava njega tebi, tebe njemu —, k pravičnosti pa tako, da govoriš iskreno in brez ovinkov resnico in delaš po zakonu in vrednosti. Pri tem pa naj te ne ovira ne tuja hudobnost, ne krivo mnenje, ne govorice, da, tudi občutje tvoje telesne odeve ne: zakaj tu naj trpeči del sam gleda. Če boš torej poslej — ko se tvoja pot tako že bliža koncu — pustil vse drugo v miru, če boš spoštoval samo razum, ki ti vlada, in to, kar je božjega v tebi, če ne boš imel strahu pred smrtjo, ampak le pred tem, da še zdaj nisi začel živeti v skladu z naravo: potem boš človek, vreden sveta, ki te je rodil, potem ne boš več tujec v domo­ vini, se ne boš več čudil vsakdanjemu dogajanju, kot da je bogve kaj nepričakovanega, in ne boš več obešal srca na posvetne ničemurnosti. 1 Bog gleda vse razumne duše v njihovi goloti, brez snovne posode, brez lupine in nesnage. Bog je samo po svoji spoznavni sili v stiku s tem, kar se je izlilo iz njega in prelilo v duše. Če se navadiš tudi ti tako ravnati, si boš spravil velik del zaprek s poti. K ajti kdor ne gleda na telo, ki ga obdaja, njemu tudi skrb za obleko in stanovanje in sloves in podobno ovesje in okrasje ne bo delalo preglavic. 2 Troje je, iz česar si: telesnost, dih življenja, um. Izmed teh sta prvi dve samo toliko tvoji, kolikor si 149

dolžan zanju skrbeti; tretji del pa je v polnem po­ menu tvoja last. Če torej vzameš od sebe, to je, od svoje umske sile, vse, kar drugi počenjajo in govore ali kar si že sam kdaj storil oziroma rekel, dalje vse, s čimer te prihodnost vznemirja, vse, kar zadeva ne­ odvisno od tvoje volje tvojo telesno odevo ali tvojo dušo, ki je z njo zrasla, vse, s čimer te vleče vrvenje sveta v svoj burni vrtinec, tako da bo mogla tvoja miselnost čista in svobodna in varna pred udarci naključja živeti sama sebi ter delati, kar je pravično, in hoteti, kar hoče usoda, in govoriti, kar je resnično, če odvzameš, pravim, od vladajočega razuma vse, kar so mu navesile strasti in kar sodi v prihodnost ali v preteklost, če narediš iz sebe, kakor poje Empedokles, kroglo, ki sredi praznin raduje se krožnih obtokov,

če se naučiš živeti le v tem, v čemer zares živiš, to je v sedanjosti: potem ti bo mogoče prebiti ostanek do smrti nemoteno in plemenito in v blagi naklonje­ nosti do božanskega glasu, ki biva v tebi. 3 Večkrat sem se čudil, kako to, da dajejo ljudje, ko vendar sami sebe nad vse ljubijo, svoji sodbi o sebi manjšo vrednost kakor sodbi drugih. Če bi torej kak bog ali razumen učitelj stopil h komu od njih in mu velel, naj ničesar sam pri sebi ne misli in ne sklepa, česar ne bi mogel pred vsem svetom očitno izpove­ dati, bi tega niti en dan ne mogel zdržati. Toliko je naš strah pred tem, kaj drugi o nas sodijo, hujši kot pred tem, kaj sami o sebi mislimo. 4 Kako je mogoče, da bi bili bogovi, ki so vendar vse tako lepo in človeku prijazno uravnali, samo to spre­ gledali, da se tista peščica odličnih mož, ki so pred vsem drugim živeli v iskreni zvezi z bogovi in jim po svojih pobožnih delih, molitvi in daritvah postali, rekel bi, zaupniki, da se taki, pravim, po smrti ne vrnejo več, ampak so za večno ugasnili? Če je res tako, bodi prepričan, da bi bili bogovi, ako bi bilo drugače potreba, tudi drugače naredili! Zakaj če bi 150

bilo upravičeno, bi bilo tudi možno, in če bi bilo v skladu z naravo, bi bila narava tako tudi ukrenila. Po tem torej, da ni tako — če res ni —, bodi uverjen, da tako biti ni moglo! Saj tudi sam vidiš, da je tako nepotrebno razglabljanje le pričkanje z bogom. Ali pa bi se sploh lahko v tem pričkali z bogovi, ko bi le-ti ne bili najboljši in najpravičnejši? A če so, po­ tem tudi pri ureditvi sveta niso ničesar spregledali, kar bi nasprotovalo pravičnosti in razumu. 5 Navadi se tudi takemu, nad čimer odkraja obupu­ ješ! Saj je tudi levica zaradi nezadostne vaje za druge stvari kaj malo pripravna, vajetim pa je le bolj kos kot desnica. Jim je pač vajena. 6 Misli na to, kakšna ti bosta telo in duša, kadar te popade smrt! Misli na kratkost življenja, na neiz­ merno brezno časa za teboj in pred tabo in na min­ ljivost vsega snovnega! 7 Opazuj brez lupine vzročne sile stvari! Opazuj smotrnost dela! K aj je neugodje? K aj ugodje? K aj smrt? K aj slava? Kdo je kriv tvojemu nemiru? K aj storiti, da ne bo nikdo nikomur napoti? Vedi, da je vse samo golo mnenje! 8 Pri uveljavljanju svojih načel bodi podoben roko­ borcu, ne gladiatorju! Zakaj tega nasprotnik zakolje, če mu odpade meč, oni pa ima še zmerom pest, in mu ni treba drugega, kot da jo stisne. 9 Preiskuj, kaj je bistvo stvari, in razločuj snov, vzrok in smoter! 10 Kolikšno moč ima vendar človek, da mu ni treba drugega kot delati, kar je bogu všeč, in sprejemati vse, kar mu bog nakloni! 11 Glede naravnih stvari ne delaj očitkov ne bogovom ne ljudem: zakaj bogovi se ne motijo ne namenoma ne zoper voljo, ljudje pa samo zoper voljo. Zato ni­ komur ne očitaj! 12 Kako smešen in tuj je človek, ki se čudi čemu, kar se zgodi v življenju! 13 151

Ali neogibna nujnost usode in nedotakljiv red — ali dobrotna previdnost — ali zmešnjava slepih na­ ključij! Če neogibna nujnost, kaj se potem upiraš? Če previdnost, ki si jo lahko nakloniš, glej, da boš vreden božje pomoči! Če pa slepo naključje, bodi vesel, da imaš v tem vrtincu sam v sebi razum, ki te vodi! In Če te potegne val s seboj, naj vzame v božjem imenu tvoje meso in tvoj dih in kar je dru­ gega: uma vzeti ti ne more! 14 Luč v svetilki sveti, dokler ne ugasne; prej ne iz­ gubi soja: resnica v tebi pa in pravičnost in preudar­ nost naj bi poprej nehale svetiti? 15 Če se ti zazdi, da je kdo napačno ravnal, se vpra­ šaj: od kod pa vem, da je to napaka? In če tudi je, pomisli, da je človek s tem sam sebe obsodil in, rekel bi, sam sebi lice razpraskal. Sploh pa, kdor hoče, naj hudobni ne dela napak, se mi zdi kakor človek, ki bi hotel, naj smokev ne rodi soka v smokvah, naj otrok ne joče, naj konj ne rezgeče in kar je drugih podobnih nujnosti. K aj more hudobni za to, če ima tako nagnjenje? R ajši ga ozdravi, ako čutiš moč v sebi! 16 Ne delaj, kar se ne spodobi, ne govori, kar ni res! 17 Prizadevaj si, da boš gledal zmeraj na celoto! Pri vsaki stvari se vprašaj: K aj neki je to, kar zbuja sedajle predstavo v meni? Skušaj si reč razložiti, razčleni jo v vzročnost, v snovnost, v smoter, v čas, v katerem mora zopet preminiti! 18 Čuti vendar že, da imaš nekaj boljšega, nekaj bolj božjega v sebi, kot pa je to, kar ti zbuja čutna raz­ vnetja, z drugo besedo, ob čemer se zviraš kot skačimož na motovozu! K aj je v tem hipu moja miselna sila? Mar strah? Mar sum? Mar sla? Ali kaj drugega takega? 19 Prvo je, da ne delaj ničesar na slepo in brez na­ mena; drugo, da ne usmerjaj svoje dejavnosti v drugo kot v korist skupnosti! 20 152

Malo še, pa ne bo nikjer nikogar več, ne stvari, ki jih danes gledaš, ne ljudi, ki danes žive! Vse je ustvarjeno za to, da se spremeni in presnuje in po­ gine in napravi drugemu prostor. 21 Vse je le mnenje! To pa je v tvoji moči. Deni torej, če te je volja, mnenje v kraj, pa boš kakor krmar, ki zavije okoli strmega rta in priplove na mirno gladino v zatišje, v varen zaliv! 22 Nobena dejavnost na svetu, ki dospe v pravem času do konca, ne utrpi škode, s tem da preneha. Prav tako ne zadene tistega, ki je delo opravljal, nikako hudo zaradi tega, ker je delo končano. Potemtakem tudi za vsoto vseh dejavnosti, ki ji pravimo življenje, ni nič hudega v tem, da ob svojem času preneha, in tudi kdor to vsoto ob svoji uri dopolni, ne pride za­ voljo tega na slabo. Pravi čas in mejo pa postavlja narava, včasih lastna, recimo v starosti, v splošnem pa narava, ki skrbi, da je po spreminjanju njenih drobcev vse vesoljstvo v večnem cvetju in se nene­ homa pomlaja: a vse, kar je celoti k pridu, je lepo in o pravem času. Konec življenja ni torej nobeni stvari v hudo ali v sramoto — saj je od naše volje neodvisen in s celoto v skladu —, nasprotno: celo dobrina je, ker je s celoto časovno usklajen, koristen in prikladen. Tako nosi boga v sebi, kdor hodi z bogom po isti poti in teži z njim k istemu smotru. 23 Tale tri načela imej zmeraj pred očmi. Prvič, da ne delaj ničesar brez načrta in drugače, kakor bi delala pravičnost sama; pomisli pri vsakem zuna­ njem dogodku, da izvira ali iz naključja ali iz pre­ vidnosti, da pa niti čez naključje ne smeš godrnjati niti previdnosti dolžiti. Drugič: da glej pri vsakem bitju na to, kakšno je od svojega spočetja do tre­ nutka, ko dobi dušo, kakšno od tega trenutka do časa, ko dušo izgubi, iz katerih sestavin je in v kaj spet razpade. Tretjič: da bi te, ako bi se nenadoma 153

dvignil in iz višine gledal na človeško vrvenje in pehanje pod seboj, prevzelo zaničevanje spričo mno­ žice zračnih in eteričnih bitij okoli tebe; in da bi, kolikorkrat bi se koli dvignil, videl zmerom isto in isto, drugo podobno drugemu in kratkoživo. In ob tem se še napihuješ! 24 Vrzi iz sebe utvaro, pa boš rešen! A da jo vržeš, kdo ti brani? 25 Kadar ti zbuja kaj nejevoljo, si pozabil, da se godi vse po zakonih vesoljne narave, si pozabil, da je vse, kar se dogaja, zmeraj tako bilo in zmeraj tako bo in da se tudi v sedanjosti povsod enako dogaja, pozabil, kako tesna je vez med posameznikom in vsem člo­ veštvom — zakaj tu ne gre le za skupnost po krvi in semenu, ampak po umu —, pozabil, da je vsakogar um bog in da izvira od boga, pozabil, da nima nikdo ničesar svojega, ampak da so tudi tvoj otrok in tvoje telo in duša sama odondod, pozabil, da je vse le utvara, pozabil končno, da živi vsakdo le pričujoči trenutek in da more torej le tega izgubiti. 26 Kliči si neprenehoma take ljudi v spomin, ki so se v življenju veliko jezili ali ki so dosegli vrhunec slave, nesreče, osovraženosti ali drugačne usode! Pri tem se vprašaj: Kje je danes vse to? Dim in pepel in pravljica ali še pravljica ne več! Imej pa tudi vse to pred očmi, kar je počenjal na primer Fabij Katulinus na svoji pristavi, Lusij Lupus v svojih vrtovih, Stertinij v Bajah, Tiberij na Kaprejah, Ruf us v Ve­ li ji! Koliko nesnage je bilo v njihovem poganjanju za užitki, ki jim jih je kazala blodna domišljija! In kako malovredno vse, za čimer so se pehali! Koliko mo­ dreje je, da si ob vsaki priložnosti brez hinavščine pravičen, skromen in poslušen bogovom! Zakaj ni neznosnejšega kot napuh, ki se napihuje z dozdevno ponižnostjo! 27 Če te vprašajo, kje si videl bogove ali od kod veš, da so, ko jih tako častiš, odgovori: Prvič so že teles154

nim očem vidni, drugič pa, saj svoje duše tudi še nisem videl, pa jo le spoštujem. Prav tako sklepam na bitnost bogov po dokazili njihove mogočnosti, ki se mi ob vsakem koraku razodeva, in zato jih častim. 28 Blagor življenja je v tem, da vsako stvar spozna­ vaš, kaj je sama po sebi, kaj po svoji snovnosti, kaj po svoji vzročnosti, in pa da z vsem srcem pravično delaš in resnico govoriš. Če nabiraš tako dobro na dobro, ne da bi ostala vmes najmanjša vrzel, kaj ti je življenje drugega kot nepretrgan užitek? 29 Ena je luč sonca, čeprav se razbija ob stenah, ob gorah in tisoč drugih predmetih, ena je tudi prabitnost, čeprav se razdrablja v neštevilne telesne oblike. Ena je duša, čeprav se razdeljuje na tisoče posamez­ nih, v sebi opredeljenih duš, ena je razumna duša, čeprav je tudi ta dozdevno razstavljena. Drugi deli omenjenih bitnosti, na primer dih življenja in kar je temu podrejeno, so brez čuta in drug drugemu tuji, vendar držita tudi nje vesoljni um in zakon težnosti vkup. Miselna sila pa ima neko posebno nagnjenje do istorodnega in je zmerom v zvezi z njim; njeni težnji po skupnosti ni nikoli konca. 30 Kaj si še dalje lačen življenja? Da bi uporabljal svoj glas in premišljal? K aj od vsega tega se ti zdi tolikanj vredno tvojih želja? Če pa je vse to tako ne­ pomembno, okleni se poslednjega, kar ti preostaja, in pojdi, kamor ti velevata razum in bog! A da bi ta dva častil, temu se upira v tebi žalostna misel, da ti bo smrt ugrabila naštete »dobrine«. 31 Kako kratek del neskončnega in brezmejnega Časa je dodeljen posamezniku! Kako hitro bo utonil v več­ nosti! Kako drobcen drobec vesoljne bitnosti smo! Kako majhen delec vesoljne duše! Kako neznatna je grudica vse zemlje, po kateri gomaziš! Vse to pre­ mišljuj pa ne boš imel ničesar drugega za pomembno kot to, da delaš, kakor ti veleva tvoja narava, in pre­ našaš, kar ti naklanja vesoljna narava! 32 155

Kako ravna vladajoča razumska sila sama s sabo? Samo za to gre: vse drugo, najsi je od tvoje volje odvisno ali ne, je mrtvo in dim! 33 Zaničevanje smrti ti bo najlažje tedaj, če pomisliš, da so jo zaničevali celo ljudje, ki so imeli ugodje za dobro, neugodje za hudo. 34 Kdor ima za dobro samo to, kar se o pravem času zgodi, komur je vseeno, ali more ob smrti oddati večje ali manjše število razumnih dejanj, kdor ne dela razločka, ali gleda daljšo ali krajšo dobo v svet, njemu tudi smrt ni strašna. 35 Človek! Bil si občan v tej veliki državi: ali pet let ali sto let, kaj ti mar? Če le v skladu z zakoni, to je bilo glavno. K aj je torej hudega, ako te odpusti sedaj iz tega občestva — ne tiran, ne krivičen sodnik, am­ pak ukaz narave, ki te je bila vanj privedla, kakor odpusti pretor igralca z odra, ko ga je bil najel? — Toda jaz še svojih pet dejanj nisem odigral, ampak samo tri. — Res je: a v življenju so že tri dejanja cela drama. Saj določuje konec on, ki je bil nekdaj vzrok tvoji sestavi, pa je danesvzrok tvojemu raz­ kroju. Ti pa nimaš besede nepri tem ne prionem. Zatorej pojdi z blago mislijo svojo pot, saj je tudi on, ki te odvezuje, blag. 36

156

OPOMBE

Kleantes, Himnos Zeusu

v. 1

v. 10

17

v. 20

Himnos v heksametrih, v katerem je našla stoiška reli­ giozna misel svoj najčistejši poetični izraz. Njegova pesni­ ška oblika je sicer na prvi pogled precej tradicionalna ter spominja na dikcijo Hesiodove Teogonije in homer­ skih himnov; toda te stare mehove je znal avtor napolniti z novim vinom, s svežo filozofsko vsebino, kot mu jo je narekoval njegov stoiški pogled na svet. Avtor je Kleantes, naslednik Zenona (ustanovitelja stoe) v vodstvu stoiške filozofske šole. Himnos so verjetno stoiški učenci reciti­ rali ob raznih spominskih dnevih in šolskih praznikih. Moral je biti precej znan in razširjen, saj en verz iz njega (v. 4) citira tudi apostol Pavel v svojem znamenitem go­ voru na atenskem Areopagu (prim. Dejanja apostolov 17, 28). pod mnogo imeni: Zeus je samo ena od oznak za na j višje, vse obsegajoče božansko bitje, ki ga stoiki označujejo tudi kot um (logos), naravna sila (physis), previdnost (pronoia), usoda (heimarmene) in podobno. strela ... iz živega ognja ... z njo svojo misel usmerjaš: Misel spominja na Heraklita, s čigar nauki je Kleantes obo­ gatil stoiško filozofijo. Prim. Heraklit fr. 30 DK (= fr. 44 v Sovretovih Predsokratikih, str. 76) in zlasti še fr. 64 DK (= fr. 45 v Sovretovih Predsokratikih, str. 76): »Krmar vesoljstvu pa je blisk.« razen tega, kar zlobni počno: Problem zla je ena najtežjih aporij v stoiškem miselnem sestavu. Obstoj zla skušajo stoiki pojasniti predvsem z argumentom, da bi tudi dobro ne moglo obstajati, če bi ne bilo zla. Dobro je namreč na­ sprotje zla, nasprotje pa ne more obstajati brez svojega nasprotja. vse, kar je dobro in zlo, združuješ v skladno enoto: Na­ daljnji argument, ki opravičuje obstoj zla: le iz usklajanja in uravnovešanja nasprotij (kot sta dobro in zlo) se lahko poraja harmonična zgradba celote. Zdi se, da je tudi v ozadju te predstave heraklitska misel. 157

v. 27—29 eni ne znajo se upreti želji po slavi, druge zmaguje sla po dobičku, tretje čutnih užitkov opoj: Opis treh zgrešenih življenjskih idealov: življenja v službi slave (bios philotimos), življenja v pehanju za dobičkom (bios philochrematos), življenja v predajanju nasladam (bios philedonos). Tem trem stoji nasproti edini resnični življenjski ideal — življenje v službi modrosti (bios philosophos). Razporejanje in soočanje teh različnih življenjskih idealov je zelo staro, zametke srečamo že pri arhaičnih lirikih in pri pitago­ rejcih. PRVA KNJIGA 1 po dedu Veru: Annius Verus, Markov ded po očetu, trikrat (ali dvakrat) konzul, prefekt mesta Rima. Mož vedrega značaja, poln življenjske sile in navdušen športnik, ki se je med drugim ukvarjal tudi z neko novo vrsto žoganja; verjetno je to nagnjenje po njem podedoval tudi cesar Mark, o katerem poročajo zgodovinarji, da je »izvrstno igral žogo«. 2 po očetu: Annius Verus, umrl mlad, kmalu po letu 124; Mark, ki je bil rojen leta 121, se je potemtakem mogel svo­ jega očeta le medlo spominjati. 3 po materi: Domitia Lucilla. Po starših je podedovala veliko premoženje, predvsem v tistem času zelo donosne ope­ karne. 4 svojemu pradedu: Verjetno je mišljen praded po materi oz. očim Markove matere, Catilius Severus, praefectus urbi, ki je upal, da bo nekoč nasledil cesarja Hadrijana. 5 po svojem vzgojitelju: Neznano kdo. Očitno je moral biti Marku zelo pri srcu, da ga omenja takoj za svojimi naj­ ožjimi sorodniki. da se ne ogrevam ne za »zelene« ne za »modre«: Dve izmed štirih strank, ki so prirejale cirkuške predstave v Rimu (factio prasina, factio veneta). ne na »okrogle« ne na »dolge« ščite: Dve skupini gladia­ torjev: eni so nosil okrogle ščite (parma), drugi podolgovate (scutum). 6 Diog(e)netfos) je Marka verjetno učil slikarstva. Bakhij: Adoptivni sin in učenec platonika Gaja. Tandasid(os): Verjetno neki platonski ali stoiški filozof, o katerem pa nam ni nič znanega. Markijan(os): Tudi o njem lahko samo ugibamo. 7 (Junius) Rustikus: Stoik, prefekt mesta Rima; med drugim je obsodil na smrt krščanskega mučenca Justina. Sinuesa: Mesto na meji med Lacijem in Kampanijo. Epiktet (ok. 50— 130): Po rodu suženj iz Frigije, pozneje osvobojenec Neronovega osvobojenca Epafrodita. Imel je 158

trdo življenje za sabo, zato je lahko s tem večjo avtoriteto oznanjal svoja stroga nravstvena načela. Živel je v borni koči, brez žene in družine, v takšni revščini, da mu niti vrat ni bilo treba zapirati, saj mu razbojniki ne bi imeli kaj odnesti. Domicijan ga je dal leta 89 z drugimi filozofi vred izgnati iz Rima. Njegova preproščina, pa tudi njegov pristopen stil filozofiranja, s katerim je privlačil zlasti mladino, spominjata na Sokrata. Stoiški filozofiji, ki jo je omejil zgolj na etiko, je dal svežega poleta s svojimi duho­ vitimi, aforistično zaostrenimi sentencami ter s praktičnim uveljavljanjem proklamiranih načel v svojem asketskem vsakdanjem življenju. Kot Sokrates tako tudi Epiktet ni ničesar zapisal. Njegove nauke je zabeležil in ohranil nje­ gov učenec Arijan v osmih knjigah »Razgovorov z Epiktetom« (Diatribai, ohranjene so le štiri knjige), iz katerih je pozneje naredil še povzetek osnovnih misli v posebnem »Epiktetovem priročniku« (Encheiridion). Ta priročnik je našel vrsto občudovalcev tudi med kristjani; tako ga je npr. sv. Nejlos (5. stol.), puščavnik in učenec Janeza Zlatousta, prilagodil za uporabo puščavnikov in menihov na gori Sinaj; tudi Regula Sancti Benedicti, temeljna listina zahodnokrščanskega meništva, mu mnogo dolguje. 8 Apolonij: Stoiški filozof, po rodu iz Halkedona. ob izgubi otroka: Mark je imel trinajst otrok, med temi mu jih je več že zgodaj pomrlo. 9 Sekstus iz Hajroneje v Bojotiji, platonik, Plutarhov vnuk. 10 gramatik Aleksander: Po rodu iz Sirije. 11 Fronto: M. Cornelius Fronto, po rodu iz Cirte v Numidiji, sloveč retor, ki so ga primerjali s samim Ciceronom, Markov učitelj. Njegovi govori so izgubljeni, ohranjena pa je njegova korespondenca z Markom, Lucijem Verom, Antoninom Pijem in drugimi (odkril jo je vatikanski bi­ bliotekar Angelo Mai leta 1815 na nekem palimpsestu). Bil je predvsem bleščeč stilist in formalist, nasprotnik ab­ straktnega filozofiranja, mehkega in plahega, a poštenega značaja. Zanimivo je, da Mark niti z besedico ne omenja Frontonove retorične vzgoje, ki mu je bila očitno odvečna in nadležna. Prim. tudi Uvod str. 21—22! — Sovretova sodba o Frontonu (»ničemuren, osladen, brez prida duha in okusa«) je morda nekoliko pretrda. 12 platonik Aleksander: Po rodu iz Selevkije, pozneje Markov osebni sekretar. 13 Katulus (Cinna Catulus): Stoiški filozof. Domitij: Povsem neznana oseba. Antenodot: Stoiški filozof, Frontonov učitelj. 14 Severus (Claudius Severus): Peripatetik, kakih osem let starejši od Marka. Njegov sin se je poročil z eno Markovih hčera.

159

Trasea (Thrasea Paetus): Stoiški filozof, pisec življenje­ pisa Katona Utičana; leta 66 je naredil samomor kot eden voditeljev antineronske opozicije. Helvidij (Helvidius Priscus): Trasejev zet, žrtev cesarja Vespazijana. Katon, tudi Katon Mlajši ali Katon Utičan (95—46), eden najbolj resnobnih in moralno neoporečnih stoiških filo­ zofov v Rimu. Po Cezarjevi zmagi je naredil samomor v afriškem mestu Utiki. Dion: Platonov prijatelj, bojevnik proti sirakuškemu ti­ ranu Dioniziju II. Brut (Marcus Iunius Brutus, 85—42), sloviti Cezarjev morilec. Po porazu republikanske vojske v bitki pri Filipih je naredil samomor. 15 Maksimus (Claudius Maximus), stoik, najmanj deset let starejši od Marka, konzul leta 144, med leti 150 in 154 upravitelj provincije Pannonia Superior. Pozneje se je pro­ slavil s tem, da je kot prokonzul v Afriki razsojal v sod­ nem procesu o Apuleju, piscu znanega romana »Zlati osek. 16 oče: Ne Markov rodni oče, temveč adoptivni oče, cesar Antoninus Pius (86—161), ena najbolj simpatičnih in pri­ ljudnih osebnosti v zgodovini rimskih cesarjev. svojih prijateljev ni silil: Oznaka »prijatelj« ima tukaj po­ leg zasebnega tudi javni pomen: člani kronskega sveta (consilium principis) so se namreč uradno imenovali »ce­ sarjevi prijatelji«. Lorium: Naselje 12 milj zahodno od Rima, dan. La Bottaccia, kjer je imel Antoninus Pius svojo palačo. Lanuvium: Mestece na pobočju Albanskih gora ob jezeru Nemi, rojstni kraj cesarja Antonina Pija. Tuskulum: Naselje nad Frascatijem v Albanskih gorah, kjer so imeli premožni Rimljani, med njimi Cicero, svoje počitniške domove. za Maksimove bolezni: Glej opombo k I 15. 17 moja vzgoja pri postranski ženi mojega deda: Annius Verus je po smrti svoje žene živel z neko priležnico, ki je bila veliko mlajša od njega in tudi precej strastnega značaja. Zdi se, da je skušala zapeljevati tudi svojega prapastorka Marka. — Ali je morda to čudno in za mladega Marka brez dvoma mučno »putifarsko« situacijo naš pisatelj Alojz Rebula v svojem romanu »V Sibilinem vetru« prenesel na trikotnik Furij Apulej — Mamea — Nemezijan? bogovi so mi naklonili brata: Lucius Verus, Markov adop­ tivni brat in socesar, ki pa je mogel biti Marku bolj v svarilen opomin kot pa v vzor. Toda dobri Mark je na slehernem človeku odkrival samo dobro in je tudi svojega adoptivnega brata in kolega na cesarskem prestolu iskreno ljubil in cenil. 160

da se nisem dotaknil niti Bendikte niti Teodota: Verjetno gre za neke spolne skušnjave. da je smela moja m ati... vsaj svoja poslednja leta pri meni preživeti: Markova mati je bila očitno zelo izobra­ žena, razgledana in talentirana ženska, ki je močno vpli­ vala na razvoj sinovega značaja. Značilna je Markova nežna ljubezen in navezanost na mater, ki je v antičnem slovstvu precej izjemna. mojim otrokom pa obilo sposobnih vzgojiteljev: Med vzgo­ jitelji Markovih otrok se omenjajo Onesikratos, Aristius Capella, Ateius Sanctius. Kajeta: Mesto ob Tirenskem morju v južnem Laciju (dan. Gaeta), priljubljena letna rezidenca rimskih cesarjev. — Mark tu namiguje na neki neznani dogodek. »je treba božje pomoči in sreče«: Verjetno verz iz nekega grškega tragika. DRUGA KNJIGA Pisano med Kvadi ob Granui: Nekateri stavljajo ta stavek na konec prve knjige, kar pa je zgrešeno: v resnici je bila druga knjiga napisana v letih 171—172 med boji s Kvadi, germanskim plemenom na ozemlju dan. Moravske in Slo­ vaške. Granua je dan. rečica Hron, ki izvira v slovaških gorah in se severno od Budimpešte izliva v Donavo. 2 ta moj jaz — meso (sarkia) je in dih (pneuma, ponekod tudi pspcharion) in vladajoči razum (hegemonikon, tudi logikon ali kyrieuon): Ta trodelnost ni čisto stoiška; na­ slanja' se marveč na Platona, ki razlikuje tri prvine v človeku: razumsko (logistikon), strastno (thymoeides) in poželenjsko (epithymetikon). Stoa je, nasprotno, poudar­ jala celovitost in nedeljivost človeškega jaza in njegove pnevmatične substance. 6 Onečasčaj se, duša: Z izrazom sarkazma. 10 Teofrast: Aristotelov učenec, peripatetski filozof (373 do 288). 11 toda bogovi so in tudi brigajo se za človeške reči: Očitna polemika z epikurejskim naukom, ki je trdil nasprotno. 13 kakor poje pesnik: Pindar fr. 292 Schr. = 249 Turvn (prim. tudi Platon, Tht. 173 E). z božanskim glasom v svojih prsih: Izvirnik ima na tem mestu besedo daimonion, ki spominja na Sokratov daimonion. Ta terminus se pri Marku pozneje še pogosto ponavlja; Sovre ga prevaja — verjetno po zgledu nekaterih nemških prevajalcev, ki se spet zgledujejo ob Heglu — kot Genij, kar pa po mojem mnenju predstavlja precejšen odmik od prvotnega pomena. 11 Dnevnik cesarja

161

15. kinik Monimos: Prvotno suženj, po rodu iz Sirakuz, učenec Diogena in Kratesa. Znan je njegov izrek »Vse je le dim«, ki ga navaja že helenistični komik Menander. 17 njegova bitnost v nenehnem teku: Odmev heraklitske filo­ zofije, ki jo tudi sicer večkrat čutimo v ozadju nekaterih Markovih misli (prim. IV 43, V 10, V 23, IX 29). TRETJA KNJIGA Pisano v Karnuntu: Velja podobno kot za stavek na za­ četku druge knjige: nekateri stavljajo ta stavek na konec druge knjige, kar je prav tako zmotno. Tretja knjiga je bila napisana v letih 172/3, ko se je Mark mudil v Kar­ nuntu, kjer je imel svoj glavni štab v vojaških operacijah proti Kvadom in Markomanom. Carnuntum (pri dan. Petronellu na Spodnjem Avstrijskem) je bil od leta 106 dalje glavno mesto provinci je Pannonia Superior. 1 ali je že čas za radovoljen odhod s sveta: Stoiška filozo­ fija je svojim privržencem v določenih okoliščinah dopu­ ščala ali celo priporočala možnost samomora. Tudi dva utemeljitelja stoe, Zenon in Kleantes, sta si sama vzela življenje. Njunemu zgledu so v Rimu — pod pritiskom političnih okoliščin — sledili številni republikansko usmer­ jeni stoiki (Katon Utičan, Seneka, Lukan). Tudi cesar Mark je, kot poroča zgodovinar Dio, v nekem pismu senatu grozil s samomorom. Baje je nazadnje tudi sam pospešil svojo smrt, tako da se je vzdrževal sleherne jedi. 2 pena, ki pada merjascu od gobca: Opažanje, ki ga Mark povzema iz svojih lovskih izkušenj. Neki medaljon pri­ kazuje cesarja Marka ravno na lovu na merjasca. 3 Hipokrates (ok. 460—370): Najslavnejši grški zdravnik, po rodu iz zdravniške družine na otoku Kosu, ki je izvajala svoj rod od samega Asklepija, boga zdravilstva. Kaldejci: Prebivalci južne Babilonije, med katerimi so cvetele razne okultne umetnosti, kot vedeževanje, magija, astrologija. Pozneje oznaka za astrologe nasploh. Heraklit, jonski filozof iz začetka 5. stol., avtor nauka o nenehnem gibanju in o svetovnem požaru (prim. tudi op. k II 17). Ko je zbolel za vodenico, se je baje namazal z gnojnico in izpostavil sončni pripeki; pod vplivom sončne toplote naj bi gnoj iz njega izvabil vodo, s katero mu je bilo napolnjeno telo. Toda vse skupaj ni pomagalo, filozof je za vodenico umrl. Demokrita so uši snedle: Zgodovinarji običajno poročajo, da je Demokrit iz Abdere, utemeljitelj nauka o atomih, umrl od lakote ali od starostne oslabelosti (baje je do­ čakal visoko starost 104 leta); Mark je edini, ki daje 162

9 12

13 14 16

17

drugačno, dokaj nenavadno verzijo o njegovi smrti. Morda pa gre za zamenjavo s kom drugim, npr. s Ferekidom ali Speusipom, o katerih poročajo antični viri, da so ju snedle uši. Sokrata tudi: Sokratove »uši« so seveda njegovi tožniki. si pristal: Star egipčanski evfemizem za »smrt«. navezanost na ljudi: V grškem izvirniku oikeiosis, eden temeljnih strokovnih izrazov stoiške etike. če se ne ukvarjaš s postranskimi rečmi: Tega načela se je Mark očitno držal v svojem življenju. Tako npr. poroča o njem zgodovinar Dio: »Nobene postranske reči ni govoril ali pisal ali počenjal.« vez, ki se prepleta od onih do teh: Tj., od božjih do člo­ veških reči. svoje spomine: Ni jasno, ali se oznaka nanaša na pričujoče zapiske ali na kako drugo (izgubljeno) delo iz Markovih prejšnjih let. pri Falaridu: Falaris, tiran v Agrigentu na Siciliji (6. stol.), čigar nečloveška okrutnost je prešla v pregovor. Svoje žrtve je cvrl v posebnem razžarjenem bronastem biku; kot prvi je v njem končal konstruktor tega bika sam, Perillos. bogotaji, izdajalci domovine in tisti, ki počenjajo vse mo­ goče za zaprtimi vrati: Po mnenju nekaterih interpretov aluzija na kristjane, ki so jim nasprotniki očitali prav to troje: ateizem, pomanjkanje domovinske zavesti, skrivne orgije. ČETRTA KNJIGA

15 veliko zrn kadila pade na isti oltar: Prav tako pade tudi človek na žrtvenik življenja, to je v smrt, eden prej, drugi pozneje. Po Wilamowitzu je Mark vsako jutro žrtvoval kadilo v kadilnici; pri tej priložnosti naj bi se mu utrnila tudi ta misel. 16 te bodo imeli za boga, ki si jim danes zver: Grški pregovor se je glasil: »Ali bog ali zver.« Prim. tudi Aristoteles, Nikomahova etika, VII. knjiga, 1. poglavje. 18 Agaton: Za veliko trojico (Ajshil, Sofokles, Euripides) naj­ pomembnejši grški tragik. 23 »O ljubo mesto Krekropovo«: Verjetno citat iz komika Aristofana. — Kekrops je atiški heroj, mitični ustanovitelj Aten. 24 uči modrijan: Demokrit, ki je napisal celo knjigo »O srčnem miru« (Peri euthymias). Prim. Demokritov fragment 3 DK (= fr. 74 v Sovretovih Predsokratikih, str. 210): »Kdor hoče živeti v srčnem miru, se ne sme ukvarjati s preveliko stvarmi, ne v zasebnem ne v javnem poklicu ...« 11*

163

28 mračen zn ačaj...: Ni znano, koga ima Mark v tej tiradi pred očmi. Morda Nerona? 30 ta filozofira brez suknje . .. tretji domalega nag . . Mark očitno namiguje na kiniške pridigarje, »antične kapucinarje«, ki so oznanjali nepotrebnost in škodljivost pehanja za tvarnimi dobrinami ter svoj nauk ponazarjali z last­ nim, včasih naravnost beraškim stilom življenja. 32 Vespazijan... T raja n ...: Cesar Vespazijan je vladal 69 do 79, torej sto let pred Markom, cesar Trajan 78—117. 33 Kamilus, Kajso, Volesus, Dentatus: Sloveča imena iz zgod­ njih časov rimske republike, ki pa so v Markovem času že skoraj povsem zatonila v pozabo. Naslednja imena se časovno vse bolj približujejo Markovi sodobnosti, do Antonina, ki je njegov adoptivni oče. že ni več tiru in sledu: Citat iz Homerja, Odiseja I 242. 34 Kloto: Ena treh sojenic (Parke), ki prede nit človeškega življenja. 40 svet. .. eno bitje: Temeljna stoiška doktrina, ki izvira že od utemeljitelja stoe, Zenona, da je svet (kosmos) eno bitje (hen zdion), ki ima eno podstat (substanca, ousia) in eno dušo (psyche). Prim. tudi Uvod str. 16! 41 Epiktet: Prim. op. k I 17. 43 kakor reka je čas: Heraklitska misel (prim. op. k II 17). 46 Heraklitove besede: Prim. Heraklitov fragment 76 DK (v Sovretovih Predsokratikih fr. 23 na str. 74), fr. 71 DK, fr. 72 DK, fr. 73 DK (v Sovretovih Predsokratikih fr. 83 na str. 79), fr. 74 DK. 48 Helike: Ahajsko mesto, ki se je leta 373 ob strašnem po­ tresu pogreznilo v morje. Pompeji, Herkulanum: Cvetoči mesti, ki ju je uničil iz­ bruh Vezuva leta 79 n. št. 50 Kadikijan, Fabij, Julijan, Lepid: Markovi sodobniki, ki so očitno dočakali precej visoko starost. PETA KNJIGA 1 kadar se ti zjutraj toži vstati: Mark je vstajal zelo rano, ob petih ali celo ob treh zjutraj. Na starost je trpel za nespečnostjo. 5 bodi pošten, dostojen, delaven; ne išči naslad...; bodi z malim zadovoljen, blag in svoboden; bodi preprost, redkih besed in velikodušen: Oznaka Marka samega, kot lahko razberemo njegov značaj iz del njegovih sodobnikov. 10 stvari sveta... se zdijo neredkim filozofom... povsem nedojemljive: Mark ima očitno v mislih privržence t. i. »skeptične filozofije«, katerih poglavitni predstavnik je Piron iz Elide. Učili so, da lahko s svojimi predstavami

164

zaznavamo le stvari take, kot se nam dozdevajo, ne pa, kot so v resnici. prvič, da se mi ne more nič zgoditi...; drugič, da je d mojih rokah, da ne storim ničesar: Stoa oznanja pasivnost navzven, aktivnost navznoter. 12 od obilice samih dobrin ... še toliko prostora nima, da bi si črevo otrebil: Citat iz izgubljene komedije Phasma (»Po­ šast«) helenističnega komika Menandra. 13 po omejenih časovnih periodah: Aluzija na stoiški nauk o kozmičnih ciklih (po določenih časovnih presledkih iz­ bruhne svetovni požar — ekpyrosis — ali kaka druga uni­ verzalna katastrofa, ki ji nato sledi spet obnova in nov razcvet). 23 bitnost stvari kakor reka: V ozadju verjetno spet heraklitska misel. 31 nikdar nikogar ni žalil...: Citat po Homerju, Odiseja IV 690 in XI 15. 32 po določenih razdobjih: Prim. op. k V 13. 33 šle na Olimp so ...: Citat po Hesiodu, Erga 197. ŠESTA KNJIGA 2 Umiranje je tudi ena izmed življenjskih nalog: Stoiška filo­ zofija opisuje proces umiranja kot posebno življenjsko funkcijo. Seneka (Epist. 77, 19) piše dobesedno isto kot Mark: Unum ex vitae officiis, mori. In nekje drugje pravi, da je filozofija »znanost pravilnega življenja in umiranja« (de brev. 19, 2: vivendi ac moriedi scientia). 13 falernec: Slovito vino iz Kampanije, ki ga opeva tudi Horacij. kaj je dejal Krates o Ksenokratu: Ksenokrates je bil drugi Platonov naslednik v vodstvu Akademije. Ni jasno, na kaj tu namiguje Mark; očitno je Krates, kiniški filozof, Ksenokrata z nečim sramotil. 14 Večino reči je mogoče razporediti v štiri skupine: Stoiki razlikujejo v naravi štiri stopnje glede na organiziranost oz. življenjskost in poduhovljenost snovi. Najnižja je tista snov, ki jo prepaja le zveznost (hexis), tj. anorganska ma­ terija, npr. kamenine. Višjo stopnjo snovi prepaja naravna sila (tudi haple physis), ki ji daje to, kar so pozneje ozna­ čevali kot vegetativno dušo; sem sodijo vse vrste rastlin. Naslednjo stopnjo predstavljajo bitja, ki imajo dušo kot življenjsko silo (psyche), tj. živali. Najvišjo stopnjo sestav­ ljajo ljudje kot bitja z razumsko dušo (logike psyche). Čeprav je tekst tega dokaj spornega in zapletenega se­ stavka A. Sovre s spretno konjekturo zadovoljivo pojasnil v svojih opombah k prvi izdaji, pa tuji prevajalci vztra165

jajo pri okornem, nesmiselnem prevajanju, da je »ljudem, ki se zanimajo za razumne duše, največ do tega, da si pridobe čim večje število sužnjev.« Lep dokaz za znano trditev: Slovenica non leguntur. 19 ne misli, da je sploh nad človeške moči: Podobna misel kot V 18. 21 Če me more kdo prepričati: Podobna misel kot IV 12. 24 ali vzeta nazaj v iste semenske pravzroke (spermatikol logoi) ali pa sta se razpršila v atome: Konfrontacija stoiškega in epikurejskega nauka. 30 kot učenec Antonina: Mišljen je cesar Antoninus Pius, Markov adoptivni oče, čigar popolnejši portret daje v I 16. 36 Atos: Gora na polotoku Halkidiki. 38 gibanje, ki nastane po napetosti: Pojem napetosti (syntonia) ima pomembno mesto v stoiški fiziki. Telesa se pod vplivom napetosti, ki jo v njih povzroča praogenj, raz­ tezajo; vzporedno s tem raztezanjem pa popušča njihova notranja in medsebojna napetost. Hkrati s tem raztezanjem se nevidni nebesni praogenj ohlaja in prehaja v obliko vidnega zemeljskega ognja. Ko napetost še nadalje slabi, prehaja ogenj v zrak, in naposled se zrak strdi v vodo ali v zemljo. Tedaj pa nastopi gibanje v nasprotni smeri: življenjska sila, ki je od prvotnega praognja ostala v teh elementih, sprosti svoje energije in se materializira v neštetih likih in oblikah, ki sestavljajo vesolje. Te oblike so namreč odvisne od različne zmesi ognja, zraka, vode in zemlje, ki je v njih vsebovana, z drugimi besedami, od različnih stopenj napetosti v njihovih prvinah. 42 kakor pravi Heraklit: Fragment 75 DK. slab in smešen stih, ki ga omenja Hrisipos: Stoiški filozof Hrisipos. Fragment, na katerega namiguje Mark, nam je ohranil Plutarh (Adv. Stoic. 13—14): »Kakor namreč kome­ dije vsebujejo tudi epigrame, ki so sami po sebi sicer slabi, ki pa vendar dajejo peseben čar celotni pesnitvi, tako lahko zlo samo po sebi grajaš, čeprav v razmerju do drugih členov ni povsem nekoristno.« Zlo je torej po stoiškem nauku v vesoljnem redu nujno potrebno kot nekakšna folija dobremu. Prim. tudi opombo na str. 157! 46 enoličnost predstav v gledališčih ti preseda: Cesar Mark je očitno čutil odpor do gledališke umetnosti. Fronto po­ roča, da je Mark imel navado v gledališču brati knjige. 47 Filistion: Pesnik mimov iz 1. stol. n. št. Fojbos in Organion sta bila morda njegova poklicna vrstnika. Eudoksos z otoka Knida (4. stol.), slovit astronom, mate­ matik, zdravnik in filozof. Platonov sodobnik in (po neka­ terih domnevah) idejni nasprotnik. 166

Hiparhos iz Nika je (2. stol. n. št.), znamenit astronom in geograf. Arhimedes: Sloveči matematik in fizik iz Sirakuz na Sici­ liji (4. stol.); spomin nanj je še danes živ v reklu »Arhime­ dova točka«, v »Arhimedovem načelu« (o hidrostatičnem vzgonu) itd. Menipos iz Gadare (3. stol. pr. n. š.): Kinični filozof, ute­ meljitelj posebne literarne vrste, ki se po njem imenuje »menipejska satira« in ki v pisani menjavi resnobnosti in šaljivosti (spoudogeloion), proze in verzov (prosimetron) obravnava razne moralistične snovi. Njegova dela so nam izgubljena, satire po njegovem vzoru pa so za njim pisali Varon, Seneka, Petronij in zlasti Lukijan. 54 Kar roju ni v prid: Nekakšen komentar k misli, zabeleženi na začetku V 22. Prim. tudi Uvod str. 17! SEDMA KNJIGA 13 Jaz sem ud v sestavu razumnih bitij: Podobno misel sre­ čamo tudi pri Seneki (Pisma 95, 52): »Smo udje velikega telesa« (membra sumus corporis magni). ud — del: V grščini besedna igra melos — meros, ki je neprevedljiva. V prvem primeru gre za organsko, v drugem le za mehanično povezavo celote. 19 koliko Hrisipov, koliko Sokratov in Epiktetov je že po­ goltnil čas: V skladu s stoiškim naukom o cikličnem kro­ ženju svetovnega dogajanja se v vsakem ciklu ponovijo tudi iste osebe in isti dogodki. 31 Hodi za bogom: Stoiška maksima, prim. Seneka, De vita beata 15, 5: deum sequere. neki modrec: Verjetno je mišljen Demokrit, prim. Demokritov fragment 9 DK. 32 ali se bos razpršil... ali pa ugasnil oziroma se preselil: Prim. VI 24 in ustrezno opombo. Prim. tudi Seneka, za­ ključek Pisma 65: »In kaj je smrt? Smrt je ali konec ali preselitev. Ne bojim se konca, kajti to je toliko, kakor da nisem začel. Ne bojim se preselitve, ker ne bom nikjer tako na tesnem kakor tukaj.« 33 O bolečini: Misel je verjetno povzeta po Epikuru. 35 Iz Platona: Država VI 486 A. Citati in aluzije na Platona so pri Marku zelo pogostni, kar je prav tako v zvezi s tedanjim stoicizmom, ki se je čedalje bolj zbliževal s platonizmom. Že Panajtij, vodilni predstavnik srednje stoe, je Platona označeval kot »božanskega, najmodrejšega, naj­ svetejšega, Homerja filozofov« (prim. Cie. Tusc. I 32, 79). 36 Iz Antistena: Antistenes, Sokratov in še poprej Gorgijev učenec, utemeljitelj kiniške filozofije. Plutarh pripisuje navedeni izrek Aleksandru.

167

38 Zaman, da se jeziš: Citat iz izgubljene Euripidove tragedije Belerofontes (fr. 289). 39 Večnim bogovom ...: Heksameter neznanega pesnika. 40 Življenje Žanje š ...: Citat iz izgubljene Euripidove trage­ dije Hipsipile (fr. 757). 41 Čeprav pozabijo...: Citat iz izgubljene Euripidove tra­ gedije Antiope (fr. 207). 42 Z menoj sta sreča in pravica: Citat iz Aristofanove kome­ dije Aharnjani, v. 661—2. 43 Ne joči z drugimi...: Verz neznanega pesnika. 44 Iz Platona: Apologija 28 B. 45 Stvar je namreč v resnici takšna...: Citat iz Platona, Apologija 28 E. 46 Premisli vendar, prijatelj: Citat iz Platona, Gorgias 512 DE. 48 Lep je Platonov izrek: V ohranjenih Platonovih delih tega citata ni. Morda se je Mark v navedbi zmotil. 50 Kar zraste iz zemlje ...: Citat iz izgubljene Euripidove tragedije Hrisipos (fr. 839). Iz teh verzov diha stoiški pogled na svet že pred stoicizmom. Sicer pa srečamo po­ dobne misli tudi drugje, npr. že v Starem testamentu (Mos. 1, 3, 19): »Prst si in v prst se povrneš.« Prim. tudi Lukrecij II 999—1001 (prevod A. Sovreta): Prav tako umakne se v zemljo, kar prej prišlo je iz zemlje, kar pa poslano bilo je iz etra visokih pokrajin, sprejmejo, vrnjeno, vase nazaj nebesni prostori. 51 Z jedjo, s pijačo ...: Citat iz Euripidove tragedije Hiketides, v. 1110. 63 pravi Platon: V dialogu Sofist 238 C. Mark Platonove misli verjetno ne navaja neposredno iz Platona, temveč po­ sredno, po Epiktetu. 66 Telauges: Pitagorov sin, baje Empedoklov učitelj. ko so mu ukazali aretirati Salaminca: O dogodku poroča Sokrates v Platonovi Apologiji 32 C: »Ko je prevzela oblast oligarhična vlada, me je komisija trideseterice s štirimi drugimi meščani vred poklicala na rotovž ter nam uka­ zala, naj gremo na Salamino po tamkajšnjega domačina Leonta ter ga priženemo na eksekucijo. To je bil samo eden mnogih primerov, v katerih so ti ljudje izdajali take ukaze, z namenom, da bi čim več ljudi zapleli v sokrivdo. Tedaj sem jaz ponovno dokazal, ne z besedo, ampak z dejanjem, da mi je, po domače povedano, en mak za smrt, da me je bila marveč edina skrb, kako bi se obvaroval krivice in greha. Zakaj kakor je bila tedanja vlada tudi nasilna, me vendar ni mogla ustrahovati, da bi bil za­ grešil malopridnost. Ko smo zapustili vladno poslopje, so moji štirje tovariši odšli na Salamino in prijeli Leonta, jaz pa sem jo mahnil domov. Kdo ve, ali bi tega koraka 168

ne bil plačal z glavo, da ni vlada trideseterice kmalu nato padla« ((prevod A. Sovreta). da je nosil... glavo pokonci: Morda aluzija na Aristofanove Megle, kjer zbor takole govori Sokratu (v 362—3): da se košato šopiriš po cestah, postrani zavijaš z očmi, in bosonog prenašaš obilje tegob, in vihaš nad nami resnobno svoj nos. 68 četudi zveri trgajo slabotne ude tvoje telesne odeve: Morda aluzija na mučenje kristjanov v arenah. 69 da preživiš sleherni dan, kot da je tvoj zadnji: Prim. II 5. OSMA KNJIGA 3 Gaj: Mišljen je Gaj Julij Cezar. 13 fizika, etika, dialektika: Tri veje filozofije v stoiškem si­ stemu (prim. uvod str. 15—16). 25 Lukila: Mati cesarja Marka (Domitia Lucilla, prim. I 3). Verus: Oče cesarja Marka (Annius Verus, prim. I 2). Sekunda: Žena Markovega učitelja Maksima (Claudius Maximus, prim. I 5). Epitinhanos (Epitynchanos): Morda kak Markov osvobo­ jenec. Diotimos: Morda kak Hadrijanov osvobojenec, prim. VIII 37. Antoninus: Cesar Antoninus Pius, Markov adoptivni oče (prim. I 16 in VI 30). Favstina (Annia Faustina): Žena cesarja Antonina Pija. Keler (Caninius Celer): Grški retor, Hadrijanov tajnik in Markov učitelj. Haraks (Charax): Morda zgodovinar, po rodu iz Pergama, avtor neke svetovne zgodovine. Demetrij: Nekega platonika Demetrija omenja Luki jan. Eudajmon: Neki Eudajmon (Eudaimon) se omenja med prijatelji cesarja Hadrijana. 30 Govori v senatu: O priljubljenosti Marka kot govornika se zelo pohvalno izraža (če ne gre samo za prazen kom­ pliment) njegov učitelj Fronto: »S kakšnim navdušenjem in s kakšno naklonjenostjo, s kakšnim užitkom te poslu­ šata senat in rimski narod, kadar govoriš...« (Quanto studio quantoque favore et voluptate dicentem te audit senatus populusque Romanus ...). 31 cesarska hiša Avgusta: Avgustova žena Livija, hči Julija, njegovi vnuki Gaj, Lucij, Agripina, njegova pastorka Tiberij in Druz, sestra Oktavi ja; M. Vipsanij Agripa, Avgustov sodelavec in vojskovodja; Arejos Didimos, Av12 Dnevnik cesarja

169

34

38 40 41

gustov dvorni filozof; Mecenas, Avgustov prijatelj, iniciator njegove kulturne politike, prijatelj in dobrotnik (»me­ cen«) pesnikov Horacija, Vergili ja, Propercija in drugih. Pompejeoci: Prebivalci Pompejev, nesrečnega mesta, ki ga je uničil izbruh Vezuva leta 79 n. št. (prim. op. k IV 48). Morda si videl že kdaj odsekano roko ali nogo ali glavo: Verjetno spomin na vojne grozote. Podobne prizore lahko vidimo tudi na reliefih Markovega stebra. Panteja ob Verovem grobu: Lucius Verus je bil Markov adoptivni brat in sovladar, Panteja njegova priležnica; Pergam je neznana oseba, morda kak Verov osvobojenec. Habrias ali Diotimos: Neznani osebi, morda Hadrijanova osvobojenca. glej in presojaj, kot pravijo, z najmodrejšimi očmi: Po­ kvarjen tekst. Verjetno namig na kak neznan pregovor. če je še kaj drugega pri tebi v stiski, tisto naj samo gleda: Prim. VII 33. Kadar nastane krogla . . . : Verjetno aluzija na Empedokla,

48 d u ša ... podobna trdnjavi: Tudi Fronto primerja v pismu Markovemu adoptivnemu bratu Luciju Veru Markovo dušo s trdnjavo: »utrjena, nezmagljiva, nezavzetna trdnjava, ki se dviga v prsih tvojega brata« (arcem munitam et invictam et inexpugnabilem quae in fratris tui pectore sita est). Sama podoba »neosvojljive trdnjave v človekovi duši« je sicer zlasti pogostna v kiniški diatribi. 51 »Ubijajo n a s...« : Morda namig na mučenje kristjanov. 52 ki ti je odvratno ploskanje v gledališču: Znan je Markov odpor do gledališke umetnosti, prim. VI 46. ljudje, ki ne vedo, ne kje so, ne kdo so: Pogostna karak­ terizacija komičnih junakov, prim. Plaut. Aul. 714—5: »Ne vem, ničesar ne vidim, slep tavam in ne morem se zavesti niti tega, kam grem ali kje sem ali kdo sem.« 57 »aktines« se imenujejo namreč sončni žarki po glagolu %ekteinesthaU: Zgrešena etimologija. DEVETA KNJIGA 1 je ustvarila bitja drugo za drugo: Prim. V 30; VII 55; VIII 59. 2 drugo najboljšo pot: V izvirniku pravzaprav »drugo smer plovbe«, pregovorni izraz iz mornariške govorice. 3 »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi...« (Izvirnik ima na tem mestu dobesedno »Le hitro pridi, smrt«): Zelo po­ gostna želja na ustih stoiških mislecev in junakov. Tako npr. govori Fajdra v Senekovi drami »Fajdra« (v. 1188 do 1190):

170

O smrt, edina uteha srčnega gorja, o smrt, ti zadnji kras razžaljene časti, k tebi zatekam se — o sprejmi me v spokojni svoj objem! 4 7 17 21

24 29

39

40

Kdor greši, greši zoper sebe: Prim. IV 26. Zatiraj domišljijo: Prim. VII 29 in VIII 29. kamen, ki ga vržeš v zrak: Prim. VIII 20. otroška, mladeniška, moška doba in starost: Štiri obdobja v človekovem življenju. Takšno tipično delitev na štiri življenjske dobe (po vzoru štirih letnih časov in štirih svetovnih dob — zlata, srebrna, bronasta, železna) zasle­ dimo tudi pri drugih antičnih piscih, prim. Horacij, Pismo o pesništvu 157—174; Ovidij, Metamorfoze XV 199—212. >Daritve umrlim«: Mišljen je XI. spev Odiseje, t. i. Nekyia, kjer Odisej žrtvuje dušam umrlih in odide v spodnji svet. ne obetaj si platonske države: Idealne, utopične države, kot si jo je bil Platon zamislil v svojem najpomembnej­ šem delu, »Država« (Politeia). Filip: Filip Makedonski, oče Aleksandra Makedonskega. Demetrij Faleronski: Slovit govornik, Aristotelov učenec in Teofrastov prijatelj, v letih 317—307 makedonski oblast­ nik v Atenah. ali je en pravir... ali pa je vse vrtinec atomov: Podobna dilema med stoiškim »organskim« pojmovanjem in demokritsko-epikurejskim atomizmom v IV 27, VI 4, VI 10, VII 32. dajte, bogovi, da ne izgubim otroka: Morda aluzija na lastne življenjske preizkušnje. Marku je več otrok pomrlo kmalu pd rojstvu. DESETA KNJIGA

7 pa bodi da po določenem obdobju zgori ali pa da se v večnem spreminjanju obnavlja: Prva varianta predstavlja stoiški nauk o svetovnih ciklih in katastrofah, druga pa peripatetski nauk o nenehnem kroženju in obnavljanju snovi, prim. Aristoteles, Meteor. 351 a 19. 8 pridevek dobrega: Zgodovinar Dio (71.34, 5) izrecno poroča o Marku, da je bil »resnično dober mož«. resnicoljuben: Že cesar Hadrijan je Marka v šali imenoval Verissimus (»najbolj resnicoljuben«). Prim. Uvod str. 21, opomba pod črto. odidi s sveta: O Markovih (in stoiških) pogledih na samo­ mor prim. III 1 (in ustrezno opombo); V 29; VIII 47. 9 kuga je bila Marku dobro znana, saj je ravno pod njegovo vlado neusmiljeno kosila med rimskimi legijami, pa tudi

171

med civilnim prebivalstvom. Po neki domnevi naj bi bil njena žrtev tudi sam cesar. Prim. tudi Uvod str. 23 in 25! 15 kot da si na gori: Ta izraz različno razlagajo. Sovre in nekateri drugi): »na kraju s čistim zrakom in širokim raz­ gledom (prim. X 23)«. — C. R. Haines: »Živi v jasni luči dneva, pred očmi boga in ljudi v ozračju, ki je čistejše kot v neznatnostih nižjega sveta (prim. Ciprijan, De Grat. Dei 6).« — W. Theiler: »Kakor Zoroaster v svoji samoti (prim. Dio iz Pruze 36, 40)«. 21 Zemlja ljubi dež, in tudi častitljivi eter lju b i...: Frag­ ment iz Euripida (fr. 898 N). Podoben fragment tudi pri Ajshilu (fr. 41). 23 Ista misel pri Platonu: V dialogu Theaitetos 174 DE. Tu govori Platon o filozofu, ki je tako zavzet s svojim du­ hovnim svetom, da za praktično plat življenja nima nobe­ nega smisla. Če sliši hvaliti tirana, misli, da je to kak pa­ stir, samo da goni na pašo še bolj divjo in neubogljivo žival kot pastirji, in da mora biti surov in neizobražen, ker nima časa za razglabljanje, prav tako kot pastirji, ograjen s svojim zidom kakor s stajami na planini (Sovre). 28 slediti mu mora tako in tako vse: Prim. Seneka, Epist. 107, 10: Ducunt volentem fata, nolentem trahunt (prevod Fr. Bradača: »Kdor je voljan, ga vodi usoda, kdor se upira, ga vleče.«). Sama misel izvira od stoiškega filozofa Kleanta. 31 Satiron (Satyron), Eutihes (Eutyches), Eutihion (Eutychion), Silvan (Silvanus), Alkifron (Alkiphron), Tropajofor (Tropaiophoros): Sama neznana ali manj znana imena. Eufrates (Euphrates): Morda neki stoiški filozof, ki ga omenja tudi Plini j Mlajši v svojih pismih (I 10, 10). Severus: Glej I 14 in ustrezno opombo. Ksenofon in Kriton: Sokratova učenca. 34 Sape razvejajo listje . . .: Homer, Iliada VI 147. požene, ko pridejo ure pomladne: Homer, Iliada VI 148. 35 Ah, ko bi mi le otročiči ostali živi: Prim. opombo k IX 40. 38 sila ... v tvoji notranjosti... to je življenje, to, da tako rečem, človek: Prim. Aristoteles, Nikomahova etika X 1177 b 31 — 1178 a 7: »...najveličastnejša sila, ki biva v nas. Četudi je ta sila po obsegu nekaj neznatnega, vendar po svoji pomembnosti in vrednosti daleč presega vse drugo. Zato bi bilo čudno, da si človek ne bi izbral življenja svojega lastnega jaza, temveč nekega drugega b itja... Kar je komu lastno, to je zanj po naravi najboljše in naj­ slajše. To pa je pri človeku življenje razuma, če res pred­ vsem razum pomeni človeka.«

172

ENAJSTA KNJIGA 1 duša ima, kjer koli in kadar koli se dejanje konča, sDoje delo popolnoma in brez primanjkljaja storjeno: Etično de­ janje dosega svojo polnost v dejanju samem in ni usmer­ jeno v neki zunanji produkt ali učinek, zato njegova vred­ nost in popolnost ni odvisna od njegovega trajanja. ne bodo gledali zanamci nič novega: Prim. VI 37. Prim. tudi latinski pregovor Nil novi sub love (ali Nil novi sub sole). 6 Gorje, Kitajron: Citat iz Sofoklove drame »Kralj Ojdipus«, v. 1391 ss, kjer nesrečni kralj, medtem ko mu po licih curljata dva črna curka od prebodenih oči, vzklika: Gorje, Kitajron! Zakaj si vendar me takrat sprejel? Mar bi me raje bil takoj pogubil, da svet ne zvedel bi, od kod izhajam! čeprav pozabijo bogovi me: Euripides, Antiope, fr. 207 (isti citat tudi VII 4lJ. ne jezi se na vnanji svet: Euripides, Belerofontes, fr. 289 (prim. tudi VII 38). Življenje Žanješ kakor plodno klasje: Euripides, Hipsipile, fr. 757 (prim. tudi VII 40). starejša ... srednja ... mlajša komedija: Starogrška kome­ dija se deli na tri obdobja: Starejša (archaia, nekako do leta 400), katere najpomembnejši predstavniki so Kratinos, Eupolis, Aristofanes, njena poglavitna značilnost pa brez­ obzirna napadalnost, s katero smeši in razgalja obstoječe institucije in najvidnejše osebnosti atenskega političnega in kulturnega življenja. Srednja (mese, med leti 400 in 320), njeni najvidnejši pesniki so Eubulos, Antifanes, Aleksis; v bistvu je to precej slabokrvna literarna tvorba, od katere so nam ohranjeni le posamezni drobci. Nova (nea, po letu 320) z vodilnim komikom Menandrom, ki z izredno fineso psihološko razčlenja in upodablja značaje iz povprečnih plasti tedanje meščanske družbe. mimična izumetničenost: V Grčiji in v Rimu je bila poleg komedije posebno priljubljena tudi tako imenovana mi­ mična igra, kjer so nastopajoči ponazarjali dejanje bolj s petjem, plesnimi kretnjami in obrazno mimiko, kot pa z besedno govorico. Ta zvrst odrske umetnosti je slovela po svoji opolzkosti in je — zlasti pod cesarji — povsem iz­ podrinila besedno odrsko umetnost. Nazadnje se je izrodila v pantomimo, iz katere je besedna prvina do kraja izginila. Diogenes: Kiniški filozof.

173

10 Narava slabša ni kakor umetnost: Verjetno citat iz komika Menandra. Umetnosti so, ki posnemajo naravo: Prim. Aristoteles, Phys. 194 a 21.

12

13

15 18 22

pravičnost, ta pa rodi vse druge kreposti: Tako ugotavlja že pesnik Teognis: »V pravičnosti je zbrana vsa krepost.« Pri Platonu je postala pravičnost (dikaiosyne) istovetna z vrlino nasploh v odnosu do bližnjega (arete prds heteron)» duša je podobna krogli: Empedoklova misel (prim. op. k VIII 41). Tudi rimski pesnik Horacij podobno opisuje dobrega človeka: in se ipso totus, teres atque rotundus (»ves v sebi cel, zaobljen, zaokrožen«). Fokion: Atenski državnik, Demostenov vrstnik, zaradi vele­ izdaje obsojen na smrt. Znan po svoji poslednji želji, ki jo je sporočil sinu, naj ne maščuje njegove smrti nad Atenci. volčje prijateljstvo: Aluzija na neko Ezopovo basen, kjer volkovi svetujejo ovcam, naj jim izročijo pse čuvaje. vodja Muz: Apolon Mousagetes. misli na poljsko in mestno miš: Aluzija na Horacijevo Satiro II 6, 80—117: Miš podeželska nekoč v siromašni je luknji sprejela miško meščanko, gostila kot staro in dobro je znanko* Kakor drugače je varčno pazila na svoje zaloge, vendar si to pot srce sprostila je v vedri gostiji: z grahom skoparila ni, ne z ovsom in sploh ne s prihranki, jagodo grozdno, že suho, v zobeh prinesla je gostji, zraven dodala slanine grižljaj, da meščanki prežene dolgčas s pestro izbiro različnih jedi. A meščanka z usti ošabnimi komaj živil se dotakne. Medtem pa ona le piro in ljuljko, na slami ležeč, oglodava, gostji prepušča poslastice boljše. Tu de ji meščanka: »Draga, kako le vzdržiš v teh strmih in pustih goščavah? Rajši zamenjaj divjino za mesto, človeško bližino! Urno na pot! Zaupaj in pojdi za mano! Zemljanka bedna le enkrat živiš, nihče — ne velik ne majhen — smrti ne uteče. Zato, moja draga, dokler ti je dano, srečo uživaj v sladkostih! Uživaj! Nikar ne pozabi: Kratka dolgost je življenja!« Beseda ogreje kmetico, z lahkim se skokom požene iz luknje domače, pa hajdi! urno ubirata pot proti mestu, želeč, da še v noči smukneta skozi obzidje. Že polnoč na nebu prešla je, nagle korake usmerita v širno sobano palače. Tam se nad slonokoščenim ležiščem leskeče odeja, z živim škrlatom obarvana, tam je v košarah ob steni zbranih vse polno ostankov sinočnje razkošne večerje. 174

Brž ko gostjo z dežele posede v škrlatno odejo, miš si meščanka zaviha rokave in teka in nosi prednjo jed za jedjo, kot sužnja ji streže, in zraven vse, kar prinese, prej slastno obliže. A ona, iz kmetov, zleknjena uživa ob sreče obratu, ob sladkih dobrotah, vživlja počasi v svoj novi poklic se gostje vesele, kar iznenada neznansko hreščanje tečajev pri durih strese obe ter ju vrže z ležišča. V boječem preplahu begata sem ter tja po sobani, in kadar začuje lajež se psov, še bolj zadrhtita. Tu reče kmetica: »Hvala za takšno življenje! Pa živa in zdrava ostani! Meni je ljubši moj dom v goščavi, saj v njem sem vsaj varna, tam lahko v miru uživam — čeprav le grašico skromno.« Mark z aluzijo na to basen očitno svari, naj človek miru svoje duše (= podeželska miš v svojem skromnem kmeč­ kem okolju) ne zamenja s telesnimi užitki in nemirom vna­ njega sveta (= podeželska miš v gosteh pri meščanki). 23 vedomec: Izvirnik uporablja izraz Lamfai. To so vampirske ženske, ki s svojimi slepili privabljajo otroke, zlasti lepe fante, in jim nato izsesajo kri. 25 Perdikas: Makedonski kralj, vladal nekako med leti 440 do 413. Po drugih virih naj bi bil to vabilo Sokratu poslal Perdikov sin kralj Arhelaj (413—399). 26 V spisih Efežanov: Po Seneki pa naj bi bilo to navodilo zabeleženo v spisih epikurejcev, prim. njegovo 11. pismo Luciliju, kjer pravi med drugim: »Izbrati si moramo ne­ kega dobrega moža in ga imeti vedno pred očmi, da bomo živeli tako, kakor da nas on gleda, in delali, kakor da on vidi in opazuje naša dejanja.« 28 Sokrates... ko je nekoč Ksaniipa odšla: »Ena izmed mno­ gih izmišljenih zgodbic o Ksantipi. Sokrates je odgovoril, recimo, da obleka ne stori človeka« (Sovre). 31 Smejalo srce se je d meni: Citat iz Homerja, Odiseja IX 413. Besede govori Odisej ob Kiklopovi neumnosti, medtem ko Mark z njimi meri pač na splošno človeško neumnost. 32 Grajali bodo brbljavci: Citat iz Hesioda, Erga 184. 33 Bedak, kdor išče smokev ...: Citat iz Epikteta III 24, 86. 34 veli Epiktet: III 24, 88. 35 Danes zelen gozd ...: Citat iz Epikteta III 24, 91. 36 pravi Epiktet: III 22, 105. 37 veli isti, tj. Epiktet III 22, 105. 38 pravi dalje: Prim. Epiktet I 22, 17—21.

175

DVANAJSTA KNJIGA 3 troje je: Prim. II 2, III 16. kakor poje Empedokles: DK fr. 27, v Sovretovih Predsokratikih fr. 26 na str. 102. Prim. tudi XI 12 in ustrezno opombo! 4 da ljudje dajejo svoji sodbi o sebi manjšo vrednost kakor sodbi drugih: Prim. uvod str. 7l 24 do trenutka, ko dobi dušo: Po mnenju stoikov dobi živo bitje dušo šele ob rojstvu in ne že ob spočetju. Mark je o tej temi razpravljal celo z nekim judovskim rabinom. množica zračnih in eteričnih bitij: V izvirniku enaerioi in enaitherioi. Ni jasno, kaj si Mark pod temi bitji pred­ stavlja, zlasti še, ker je to edino mesto v njegovem spisu, kjer omenja tovrstna bitja. Verjetno gre za neke vrste demone. 26 pozabil, da je vsakogar um bog: Morda aluzija na Euripida, fragment 1007: »Um biva v slehernem od nas, naš bog.« 27 Fabij Katulinus: Konzul pod cesarjem Hadrijanom (leta 130). Morda isti Fabij, ki se omenja IV 50. Lusij Lupus: Zarotnik zoper cesarja Hadrijana, po cesar­ jevi izjavi usmrčen brez njegovega privoljenja. Stertinij v Bajali: Stertinij neznan, Baje mondeno kopa­ lišče ob Neapeljskem zalivu, razglašeno po svoji pokvar­ jenosti, o kateri poročajo Propercij, Horacij, Ovidij, Se­ neka. Tiberij na Kaprejah: Tiberij si je dal na otoku Kapreje (dan. Capri) zgraditi dvanajst razkošnih vil in je tam preživel zadnjih sedem let svoje vladavine, baje v veliki razkošnosti in okrutnosti (prim. Suetonij, Tiberijev živ­ ljenjepis 40, 60, 62, 65, 73). Ruf us v Veliji: Podrobnosti o tem Rufu nam niso znane; Velija je mesto v Lukaniji, dan. CasteV a Mare della Bruca. Po drugi verziji pa gre za nekega Velija Rufa, ki ga omenja tudi Fronto v svoji korespondenci. 28 so že telesnim očem vidni: Mišljena so ozvezdja, ki so jih častili kot bogove. saj svoje duše tudi še nisem videl: Precej star argument, ki ga zasledimo npr. že pri Ksenofontu, Spomini na So­ krata IV 3, 14: »...T u d i vetrov ne vidimo, toda njihov učinek občutimo, in kadar se nam približajo, jih zazna­ vamo. Pa tudi človeške duše, ki je, če sploh kaj na človeku, deležna božanske narave, ne vidimo, in vendar je očitno, da vlada v nas.« 34 da so smrt zaničevali celo ljudje, ki so imeli ugodje za dobro: Mišljeni so epikurejci.

176

36 kakor odpusti pretor igralca: Funkcija pretorjev se je v cesarskem obdobju precej izrodila, mnogi oa njih niso imeli drugega posla, kot da so prirejali in vodili igre. še svojih pet dejanj nisem odigral: Od helenističnega ob­ dobja dalje je veljalo načelo, naj ima drama pet dejanj. v življenju so že tri dejanja cela drama: Primerjanje človeškega življenja z gledališko igro je pri antičnih piscih zelo priljubljeno, prim. Cicero, O starosti 70: »Kolikor časa je komu dano za življenje, s tolikšnim mora biti zado­ voljen. Saj tudi igralcu ni treba nastopati do konca igre, da bi ugajal; glavno je, da v tistem dejanju, v katerem nastopa, žanje odobravanje. Podobno tudi modremu člo­ veku ni treba priti do sklepnega poziva ,Ploskajte!‘«

177

LITERATURA Strokovna literatura o Marku Avreliju je skoraj nepre­ gledna. Njegov »dnevnik« je bil svojčas med najbolj pre­ vajanimi deli iz antične literature. Tako je npr. samo v angleščini to delo do leta 1908 izšlo v 195 različnih izdajah! Med starejšo literaturo, ki jo navaja Anton Sovre v prvi izdaji svojega prevoda, naj omenim predvsem razne izdaje in prevode Markovega dnevnika (npr. Clesz, Mark Aurels Selbstgesprache; Kiefer, Marc Aurel, Selbstbetrachtungen, 1920; Stich, Marci Antonini commentariorum libri XII, 1903). Sam sem se pri ponovnem pregledu prevoda, pri pisanju uvoda in pri sestavljanju opomb naslanjal med drugim na tale dela: von Arnim H., Stoicorum veterum fragmenta. Vol. I—III. Leipzig 1903. Birley A., Mark Aurel, Kaiser und Philosoph. Aus dem Englischen iibertragen von A. Stylow. Mtinchen 1968. Caprino C. — Colini A. M. — Gatti G. — Pallottino M. — Romanelli P., La colonna di Marco Aurelio. Roma 1955. Cresson A., Marc-Aurele, sa vie, son oeuvre avec un expose de sa philosophie. Pariš 1962.4 Diels H.-Kranz W., Die Fragmente der Vorsokratiker. Vol. I.—III. Berlin 1934—19375 (zadnja, 11. izdaja te po­ membne zbirke, ki je izšla leta 1964 v Ziirichu, mi, žal, trenutno ni bila dosegljiva). Gantar K., Amicus šibi. Živa antika XVI (Skopje 1966), 135— 175, in XVII (1967), 49—80. Marc Aurel, Wege zu sich selbst. Herausgegeben und iibertragen von W. Theiler. Ziirich 1951. Marc-Aurele, Pensees pour moi-meme. Suivies du Manuel d’Epictete. Traduction, preface et notes par M. Meunier. Pariš 1964. Marcus Aurelius, Meditations. Translated with an Introduction by M. Staniforth. Penguin Books. Aylesbury 1964. Marcus Aurelius, The Communin^s with Himself. A Revised Text and a Translation by C. R. Haines. Loeb

178

Classical Library. London — Cambridge, Massachusetts 1953. Pohlenz M., Die Stoa. Geschichte einer geistigen Bewegung. Bd. I—II. Gottingen 1955—1959.2 Pohlenz M., Stoa und Stoiker. Bd. I: Die Griinder — Panaitios — Poseidonios. Ziirich 1950. Seneka, Pisma prijatelju (Ad Lucilium Epistulae morales). Prevedel Fr. Bradač. Uvodna beseda (Seneka — stoik) J. Kastelic. Maribor 1966. Sovre A., Predsokratiki. Ljubljana 1946. Vorlander K., Zgodovina filozofije I. Poslovenil P. Simoniti. Ljubljana 1968. Zwicker W., Studien zur Markussaule I. Amsterdam 1941.

T u d i v z a d n jih d e se tle tjih j e iz šla v r s t a z a n im iv ih š tu d ij o M a r k u A v r e liju . K e r iz sie d k o v teh r a z is k a v ni b ilo m o g o č e v g r a d iti v n a š p o n a tis , n a v a ja m o tu s a m o n e k a j b ib lio g r a fs k ih d o p o ln il. N a p rv e m m e stu j e t r e b a o m e n iti n o v o k r itič n o iz d a jo t e k s ta , ki j o j e o sk r b e l J o a c h im D a lfe n : M a r c i A u re lii A n to n in i a d se ip su m lib ri X I I . B ib lio th e e a T e u b n e r ia n a . L e ip z ig 197 9 . C e lo te n o h r a n je n i lite r a r n i o p u s M a r k a A v r e lija j e z a je t v e d ic iji, ki j o j e p r ip r a v il G u id o C o r t a s s a : M a r c o A u r e lio , S c ritti - L e tte r e a F r o n to n e , P e n sie r i, D o c u m e n ti. T o r in o 1984. Iz b o r n a jz a n im iv e jš ih n o v e jših č la n k o v o M a r k u A v r e liju j e z b r a l in u re d il R . K le in v k n jig i, ki je iz šla v z b ir k i W e g e d e r F o r s c h u n g : M a r c A u r e l. D a r m s t a d t 1979. In še n e k a j d r u g ih p o m e m b n e jših r a z p r a v : L u ig i A lfo n si, C o n t r ib u to a llo s tu d io d e lle fo n ti d e l p e n sie r o di M a r c o A u re lio . A e v u m X X V I I I (M ila n o 1 9 5 4 ), 1 0 1 - 1 1 7 . L u ig i A lfo n si, D io in M a r c o A u r e lio e n elle S e n te n z e d i Š e s to . - V : D io n e lla B ib b ia e n elle c u ltu r e a d E s s a c o n te m p o r a n e e e c o n n e sse (T o r in o 1 9 8 0 ), 3 3 9 - 3 6 6 . J o a c h im D a lfe n , F o r m g e s c h ic h tlic h e U n te r su c h u n g e n zu d e n S e lb stb e tr a c h tu n g e n M a r k A u r e ls . B o n n 1967. S . L . F a r q u h a r s o n , M a r c u s A u r e liu s , H is L ife a n d H is VVorld. O x fo r d 1951. C h . P a r a in , M a r c A u r e le . B r u x e lle s 1 9 8 2 . L u ig i P e p e , M a r c o A u r e lio la tin o . N a p o li 19 5 7 .

179

VSEBINA Uvod ............................................................................... 5 Beseda o novi priredbi Sovretovega p re v o d a ............... 30 Kleantes, Himnos Zeusu................................................... 32 Dnevnik cesarja Marka Avrelija Prva k n jig a ................................................................. 35 Druga k n j i g a ............................................................. 43 Tretja k n j i g a .............................................................. 49 Četrta k n j i g a ............................................................. 57 Peta k n ji g a ................................................................. 69 Šesta k n jig a ................................................................. 80 Sedma k n ji g a ............................................................. 92 Osma k n j i g a .................................................. 104 Deveta k n jig a ................................................................. 116 Deseta k n ji g a .................................................................127 Enajsta k n jiga................................................................. 139 Dvanajsta k n j i g a ..........................................................149 O p o m b e ............................................................................... 157 L ite r a tu r a ............................................................................178

F I L O Z O F S K A K N JIŽ N IC A X L II

DNEVNIK CESARJA MARKA AVRELIJA P o n atis tretje iz d a je iz leta 1988 P revod A n ton a S o v re ta priredil, u v o d in o p o m b e n ap isal K A JE T A N G A N T A R O p rem il A N T O N K O V IČ Iz d a la in z a lo ž ila S L O V E N S K A M A T IC A V L J U B L J A N I 1997 Z a za lo ž b o JO Ž A M A H N IČ N atisnila^ T isk arn a JO Ž E M O Š K R I Č d. d. v L ju b ljan i